1.

Ali je odstavek 1(q) Priloge k Direktivi [93/13] ( 1 ) treba razlagati tako, da se z njim, kot določbo Unije, ki ima značaj pravila javnega reda, na splošno prepoveduje – s čimer je naknadna analiza nepotrebna –, da bi posojilodajalec potrošniku v pogodbo vsilil pogodbeni pogoj, ki je ali splošni pogoj poslovanja ali o katerem se stranki ne dogovorita posamično in katerega namen ali učinek je, da obrne dokazno breme?

2.

Če je treba na podlagi odstavka 1(q) Priloge k Direktivi (93/13) ugotoviti namen ali učinek pogodbene določbe, ali je treba preučiti, da je uveljavljanje pravic potrošnikov onemogočeno s takim pogodbenim pogojem,

3.

Če je o nedovoljenosti pogodbenih pogojev, ki so navedeni v Prilogi k Direktivi [93/13], treba odločiti glede na merila iz člena 3(1) te direktive: ali zahtevo po jasnosti in razumljivosti iz člena 5 iste direktive izpolnjuje tisti pogodbeni pogoj, ki vpliva na odločitev potrošnika v zvezi z izpolnjevanjem pogodbe, z rešitvijo spora s posojilodajalcem po sodni ali izvensodni poti, ali z uveljavljanjem njegovih pravic, in ki kljub jezikovni razumljivosti povzroči take pravne učinke, ki se lahko ugotovijo šele z razlago nacionalne zakonodaje, o kateri ob sklenitvi pogodbe ni bilo ustaljene sodne prakse in se ta praksa v kasnejših letih prav tako ni poenotila?

4.

Ali je treba odstavek 1(m) Priloge k Direktivi [93/13] razlagati tako, da je pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista posamično dogovorili, lahko nedovoljen tudi, kadar tisti stranki, ki sklene pogodbo s potrošnikom daje pravico, da enostransko ugotovi, ali je storitev potrošnika v skladu z določbami pogodbe, in kadar potrošnik s tem pogojem pripozna svojo obveznost, še preden sta pogodbenici sploh izvedli kakršno koli storitev?