–

za Finnair Oyj T. Väätäinen, asianajaja,

–

za finsko vlado J. Heliskoski, agent,

–

za nemško vlado J. Möller, M. Hellmann in A. Berg, agenti,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z G. Natale, avvocato dello Stato,

–

za avstrijsko vlado najprej J. Schmoll in G. Hesse, nato J. Schmoll, agenta,

–

za Evropsko komisijo N. Yerrell in I. Koskinen, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 5 in 7 Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 8, str. 10).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osmimi letalskimi potniki in letalsko družbo Finnair Oyj glede odškodninskega zahtevka zaradi zamude nadomestnega leta, ki ga je ponudila ta družba.

3

V uvodnih izjavah 1 in 2 ter od 12 do 15 Uredbe št. 261/2004 je navedeno:

[…]

4

Člen 2, točka l, te uredbe določa:

„V tej uredbi:

[…]

5

Člen 3(1) in (2) navedene uredbe določa:

„1.   Ta uredba se uporablja za:

2.   Odstavek 1 se uporablja pod pogojem, da:

6

Člen 5 Uredbe št. 261/2004, naslovljen „Odpoved leta“, določa:

„1.   V primeru odpovedi leta:

2.   Kadar so potniki obveščeni o odpovedi leta, jim je treba zagotoviti informacije o drugih možnostih prevoza.

3.   Dejanski letalski prevoznik ni obvezan plačati odškodnine v skladu s členom 7, če lahko dokaže, da so za odpoved leta krive izredne razmere, katerim se ne bi bilo mogoče izogniti, tudi če bi bili sprejeti vsi ustrezni ukrepi.

4.   Dokazno breme glede obveščanja potnikov o odpovedi leta in glede roka, v katerem je to storil, nosi dejanski letalski prevoznik.“

7

Člen 7 te uredbe, naslovljen „Pravica do odškodnine“, določa:

„1.   Pri sklicevanju na ta člen potniki prejmejo odškodnino v višini:

Za določitev oddaljenosti, ki jo je treba upoštevati, se šteje zadnji kraj, na katerega bo potnik zaradi zavrnitve vkrcanja ali odpovedi leta prispel z zamudo glede na predvideni vozni red letov.

2.   Kadar se potnikom v skladu s členom 8 ponudi sprememba poti do njihovega končnega namembnega kraja z alternativnim letom, katerega čas prihoda ne presega predvidenega časa prihoda prvotno rezerviranega leta za

tedaj dejanski letalski prevoznik lahko zniža odškodnino iz odstavka 1 za 50 %.

3.   Odškodnina iz odstavka 1 se izplača v gotovini, z elektronskim bančnim nakazilom, bančnim nalogom ali bančnimi čeki ali s pisnim soglasjem potnika s potovalnim vavčerjem in/ali drugimi storitvami.

4.   Izračun razdalje iz odstavkov 1 in 2 se izvede po metodi najkrajše poti (letenja) med dvema točkama na zemlji.“

8

Člen 8(1) navedene uredbe določa:

„Pri sklicevanju na ta člen se potnikom ponudi izbira med:

9

Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so pri družbi Finnair rezervirale direktni let iz Helsinkov (Finska) v Singapur.

10

Let je bil predviden 11. oktobra 2013 ob 23.55. Zaradi tehnične okvare letala pa je bil ta let odpovedan.

11

Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so bile po tem, ko so sprejele ponudbo družbe Finnair, premeščene na let s postankom Helsinki–Singapur prek Chongqinga (Kitajska) z odhodom, predvidenim naslednji dan, 12. oktobra 2013 ob 17.40, in s predvidenim prihodom v Singapur 13. oktobra ob 17.25.

12

Družba Finnair je bila dejanski letalski prevoznik za nadomestni let Helsinki–Chongqing–Singapur.

13

Vendar je pri njihovi spremembi poti zaradi okvare na servokrmiljenju krmila zadevnega letala prišlo do zamude. Zato so tožeče stranke v Singapur prispele 14. oktobra 2013 ob 00.15.

14

Tožeče stranke v postopku v glavni stvari so zoper družbo Finnair vložile tožbo pri Helsingin käräjäoikeus (prvostopenjsko sodišče v Helsinkih, Finska), s katero so predlagale, naj se letalski družbi naloži, da jim zaradi odpovedi prvotnega leta Helsinki–Singapur vsaki plača znesek 600 EUR, skupaj z obrestmi. Poleg tega so predlagale, naj se družbi Finnair naloži tudi, da jim vsaki plača znesek 600 EUR, skupaj z obrestmi, zaradi več kot triurne zamude pri prihodu nadomestnega leta Helsinki–Chongqing–Singapur.

15

Družba Finnair je vsaki od tožečih strank iz postopka v glavni stvari priznala odškodnino v višini 600 EUR zaradi odpovedi prvotnega leta Helsinki–Singapur. Vendar pa ta družba ni ugodila njihovemu drugemu odškodninskemu zahtevku. Družba Finnair je menila, da ta zahtevek ni utemeljen, ker Uredba št. 261/2004 letalskemu prevozniku ne nalaga obveznosti, da potniku, čigar let je bil odpovedan, plača odškodnino v primeru zamude nadomestnega leta, ki mu je bil nato ponujen. Poleg tega družba Finnair navaja dejstvo, da je imel nadomestni let, ki so ga tožeče stranke iz postopka v glavni stvari sprejele, zamudo zaradi izrednih razmer v smislu člena 5(3) te uredbe.

16

Helsingin käräjäoikeus (sodišče prve stopnje v Helsinkih) je s sodbo z dne 21. junija 2017 zavrnilo odškodninski zahtevek tožečih strank iz postopka v glavni stvari zaradi zamude nadomestnega leta, s presojo, da Uredba št. 261/2004 iz tega naslova ne daje pravice do odškodnine. Zato to sodišče ni odločilo o vprašanju, ali tehnična okvara, ki je bila razlog za zamudo nadomestnega leta, spada med izredne razmere v smislu člena 5(3) te uredbe.

17

Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so zoper to sodbo vložile pritožbo pri Helsingin hovioikeus (pritožbeno sodišče v Helsinkih, Finska) in predlagale, naj se družbi Finnair naloži, da jim vsaki zaradi zamude nadomestnega leta Helsinki–Chongqing–Singapur izplača odškodnino v višini 600 EUR, skupaj z obrestmi.

18

Družba Finnair je predlagala zavrnitev pritožbe, ker tožeče stranke iz postopka v glavni stvari niso mogle zahtevati druge odškodnine na podlagi Uredbe št. 261/2004 in ker je imel nadomestni let zamudo zaradi „izrednih razmer“ v smislu te uredbe. Trdi, da je bilo eno od treh servokrmiljenj krmila, ki omogoča pilotiranje letala, ki je opravilo ta let, okvarjen, in v zvezi s tem pojasnjuje, da je bilo to letalo Airbus A330, katerega proizvajalec je objavil (Technical Follow-up), da je pri več letalih tega tipa skrita proizvodna ali konstruktorska napaka, ki vpliva na servokrmiljenja krmila. Poleg tega naj bi bilo servokrmiljenje krmila del, ki je opredeljen kot „on condition“ in ki se nadomesti z novim delom le zaradi okvare prejšnjega.

19

V teh okoliščinah je Helsingin hovioikeus (pritožbeno sodišče v Helsinkih) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

20

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Uredbo št. 261/2004 in zlasti njen člen 7(1) razlagati tako, da lahko letalski potnik, ki je prejel odškodnino zaradi odpovedi leta in je sprejel nadomestni let, ki mu je bil ponujen, zahteva odškodnino zaradi zamude nadomestnega leta, če ta zamuda doseže število ur, ki dajejo pravico do odškodnine, in je letalski prevoznik pri nadomestnem letu isti kot pri odpovedanem letu.

21

V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu s členom 5(1)(a) Uredbe št. 261/2004 v povezavi s členom 8(1) te uredbe dejanski letalski prevoznik v primeru odpovedi leta potnikom ponudi tri različne oblike pomoči, in sicer bodisi povračilo stroškov vozovnice, po potrebi skupaj s povratnim letom na izhodiščno mesto odhoda, bodisi spremembo poti do njihovega končnega namembnega kraja takoj, ko je mogoče, bodisi tako spremembo poti pozneje, ko potnikom ustreza, glede na razpoložljivost sedežev.

22

V postopku v glavni stvari je družba Finnair po odpovedi leta, ki so ga rezervirali zadevni potniki, tem potnikom izplačala odškodnino na podlagi člena 7 Uredbe št. 261/2004 in jim na podlagi člena 8(1) te uredbe ponudila spremembo poti, ki so jo sprejeli. Zaradi tehnične okvare letala, s katerim je bil opravljen nadomestni let, pa so v končni namembni kraj prispeli z več kot šesturno zamudo glede na uro prihoda, ki je bila predvidena v ponudbi, ki so jo sprejeli.

23

Sodišče je razsodilo, da je treba potnike, katerih let je imel zamudo, šteti za imetnike pravice do odškodnine iz člena 5(1)(c) Uredbe št. 261/2004 v povezavi s členom 7(1) te uredbe, če prispejo v končni namembni kraj tri ure ali več po uri prihoda, ki jo je prvotno predvidel letalski prevoznik (glej v tem smislu sodbi z dne 19. novembra 2009, Sturgeon in drugi, C‑402/07 in C‑432/07, EU:C:2009:716, točka 61, in z dne 23. oktobra 2012, Nelson in drugi, C‑581/10 in C‑629/10, EU:C:2012:657, točka 38).

24

V zadevi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, se torej postavlja vprašanje, ali se lahko na pravico do odškodnine, ki jo imajo potniki na letih z zamudo in ki je navedena v prejšnji točki, sklicujejo tudi potniki, ki so po odpovedi svojega leta, zaradi katerega jim je bila izplačana odškodnina, sprejeli nadomestni let, ki ga je ponudil letalski prevoznik na podlagi člena 8(1) Uredbe št. 261/2004, in so v končni namembni kraj prispeli tri ure ali več po uri prihoda, ki jo je za ta nadomestni let predvidel letalski prevoznik.

25

V zvezi s tem je treba poudariti, da člen 3 Uredbe št. 261/2004, ki določa področje uporabe te uredbe, v odstavku 2 določa, da se navedena uredba uporablja pod pogojem, da imajo potniki potrjeno rezervacijo zadevnega leta ali da jih je letalski prevoznik ali organizator potovanja premestil z rezerviranega leta na drug let, ne glede na razlog.

26

Iz te določbe izhaja, da se Uredba št. 261/2004 med drugim uporablja za položaj, v katerem je letalski prevoznik letalskega potnika po odpovedi njegovega rezerviranega leta premestil na nadomestni let do njegovega končnega namembnega kraja.

27

Ugotoviti pa je treba, da Uredba št. 261/2004 ne vsebuje nobene določbe, ki bi omejevala pravice potnikov, ki so v položaju spremembe poti, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, vključno z morebitno omejitvijo njihove pravice do odškodnine.

28

Iz tega sledi, da ima na podlagi sodne prakse, navedene v točki 23 te sodbe, letalski potnik, ki je po sprejetju nadomestnega leta, ki ga je letalski prevoznik ponudil po odpovedi njegovega leta, v končni namembni kraj prispel tri ure ali več po uri prihoda, ki jo je ta letalski prevoznik prvotno predvidel za nadomestni let, pravico do odškodnine.

29

To razlago zlasti potrjujeta dva druga preudarka.

30

Po eni strani je iz uvodne izjave 2 Uredbe št. 261/2004 razvidno, da je namen te uredbe odpraviti resne težave in nevšečnosti, ki nastanejo zaradi zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov.

31

Potniki, ki so bili izpostavljeni odpovedi leta ali veliki zamudi, kot so ti v postopku v glavni stvari, pa so utrpeli take nevšečnosti, tako v zvezi z odpovedjo svojega prvotno rezerviranega leta kot pozneje zaradi velike zamude svojega nadomestnega leta. Zato se izkaže, da je v skladu s ciljem odpraviti te resne nevšečnosti, da se tem potnikom podeli pravica do odškodnine za vsako od teh zaporednih nevšečnosti.

32

Po drugi strani bi v takem položaju, če za letalskega prevoznika ne bi veljala obveznost plačila odškodnine zadevnim potnikom pod predpisanimi pogoji, kršitev njegove obveznosti pomoči, ki jo nalaga člen 8(1) Uredbe št. 261/2004, ostala brez posledic. Ker ima obveznost plačila odškodnine nesporno spodbujevalne učinke na navedenega prevoznika glede učinkovitega izvajanja te pomoči, bi neobstoj takih posledic povzročil, da bi bilo ogroženo spoštovanje pravice do spremembe poti potnikov, kar bi bilo v nasprotju s ciljem visoke ravni varstva, navedenim v uvodni izjavi 1 te uredbe.

33

Glede na prej navedene preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba Uredbo št. 261/2004, zlasti njen člen 7(1), razlagati tako, da lahko letalski potnik, ki je prejel odškodnino zaradi odpovedi leta in je sprejel nadomestni let, ki mu je bil ponujen, zahteva odškodnino zaradi zamude nadomestnega leta, če ta zamuda doseže število ur, ki dajejo pravico do odškodnine, in če je letalski prevoznik pri nadomestnem letu isti kot pri odpovedanem letu.

34

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5(3) Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, da se lahko letalski prevoznik, da bi se izognil obveznosti plačila odškodnine, sklicuje na „izredne razmere“ v smislu te določbe, ki se nanašajo na okvaro dela, ki je opredeljen kot „on condition“, in sicer dela, ki je nadomeščen le zaradi okvare prejšnjega dela, ker ima vedno na zalogi rezervni del.

35

Najprej je treba poudariti, kot je navedeno v točki 11 Priporočil Sodišča nacionalnim sodiščem v zvezi z začetkom postopka predhodnega odločanja (UL 2018, C 257, str. 1), da Sodišče sicer pri izdaji odločbe nujno upošteva pravni in dejanski okvir spora o glavni stvari, kakor ga je predložitveno sodišče opredelilo v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, vendar pa prava Unije sámo za ta spor ne uporabi. Kadar odloči o razlagi ali veljavnosti prava Unije, si Sodišče prizadeva dati koristen odgovor za rešitev spora o glavni stvari, vendar je predložitveno sodišče tisto, ki mora na podlagi tega odgovora izpeljati konkretne posledice.

36

Glede na ta priporočila se bo Sodišče trudilo predložitvenemu sodišču dati koristne elemente za rešitev spora, o katerem odloča.

37

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je letalski prevoznik v skladu s členom 5(3) Uredbe št. 261/2004 v povezavi z uvodnima izjavama 14 in 15 te uredbe ter z odstopanjem od določb odstavka 1 tega člena oproščen obveznosti plačila odškodnine potnikom na podlagi člena 7 te uredbe, če lahko dokaže, da so za odpoved ali zamudo leta pri prihodu, ki traja tri ure ali več, krive „izredne razmere“, ki se jim ne bi bilo mogoče izogniti, tudi če bi bili sprejeti vsi ustrezni ukrepi, ali da je – če je prišlo do takih razmer – sprejel položaju ustrezne ukrepe s tem, da je uporabil celotno osebje ter vsa razpoložljiva materialna in finančna sredstva, da bi preprečil, da bi bil zadevni let zaradi teh razmer odpovedan ali imel veliko zamudo (sodba z dne 26. junija 2019, Moens, C‑159/18, EU:C:2019:535, točka 15 in navedena sodna praksa).

38

Za „izredne razmere“ v smislu člena 5(3) Uredbe št. 261/2004 je v skladu z ustaljeno sodno prakso mogoče opredeliti dogodke, ki po svoji naravi ali vzroku niso neločljivo povezani z običajnim opravljanjem dejavnosti zadevnega letalskega prevoznika in na katere ta dejansko ni mogel vplivati, pri čemer sta ta pogoja kumulativna (sodbi z dne 4. aprila 2019, Germanwings, C‑501/17, EU:C:2019:288, točka 20, in z dne 26. junija 2019, Moens, C‑159/18, EU:C:2019:535, točka 16).

39

Glede na to tehnične okvare, ki so neločljivo povezane z vzdrževanjem zrakoplovov, kot take načeloma ne morejo pomeniti „izrednih razmer“ v smislu člena 5(3) te uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 22. decembra 2008, Wallentin‑Hermann, C‑549/07, EU:C:2008:771, točka 25).

40

Sodišče je namreč presodilo, da se letalski prevozniki – glede na posebne okoliščine, v katerih se opravlja zračni promet, in stopnjo tehnološke zapletenosti zrakoplovov – s takimi okvarami redno srečujejo (sodba z dne 4. aprila 2019, Germanwings, C‑501/17, EU:C:2019:288, točka 22 in navedena sodna praksa).

41

Natančneje, izrednih razmer ne pomeni prezgodnja, čeprav nepričakovana okvara nekaterih delov zrakoplova, ker je načeloma neločljivo povezana s sistemom delovanja zrakoplova (glej v tem smislu sodbo z dne 4. aprila 2019, Germanwings, C‑501/17, EU:C:2019:288, točka 21 in navedena sodna praksa).

42

Očitno pa je, da okvara dela, ki je opredeljen kot „on condition“, kot je ta iz postopka v glavni stvari, in ki ga je letalski prevoznik pripravljen zamenjati s tem, da ima vedno na zalogi en rezervni del, v skladu s sodno prakso Sodišča, navedeno v točki 38 te sodbe, pomeni dogodek, ki je po svoji naravi ali vzroku neločljivo povezan z običajnim opravljanjem dejavnosti zadevnega letalskega prevoznika in na katerega ta dejansko lahko vpliva, razen če ta okvara ni neločljivo povezana s sistemom delovanja zrakoplova, ker mora preveriti predložitveno sodišče.

43

Glede na zgornje preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5(3) Uredbe št. 261/2004 razlagati tako, da se letalski prevoznik, da bi se izognil obveznosti plačila odškodnine, ne more sklicevati na „izredne razmere“ v smislu te določbe, ki se nanašajo na okvaro dela, ki je opredeljen kot „on condition“, in sicer dela, ki je nadomeščen le zaradi okvare prejšnjega dela, čeprav ima vedno na zalogi rezervni del, razen v primeru – kar mora preveriti predložitveno sodišče – da je taka okvara dogodek, ki po svoji naravi ali vzroku ni neločljivo povezan z običajnim opravljanjem dejavnosti zadevnega letalskega prevoznika in na katerega ta dejansko ni mogel vplivati, pri čemer pa se šteje, da te okvare, če načeloma ostaja neločljivo povezana s sistemom delovanja zrakoplova, ni mogoče šteti za tak dogodek.

44

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo: