—

Komisija je ravnala v nasprotju s sodbo Sodišča v zadevi C-66/10 P in sodbo Splošnega sodišča z dne 24. septembra 2015 v zadevah T-124/13 in T-191/13, s katero je bila ugotovljena nezakonitost razpisov, v katerih so jeziki, ki jih kandidati na javnih natečajih Unije lahko navedejo kot jezik 2, omejeni na angleščino, francoščino in nemščino.

—

V zvezi s tem se navaja, da je Komisija z omejitvijo na tri jezike, ki si jih kandidati na javnih natečajih Unije lahko izberejo kot jezik 2, praktično vsilila novo jezikovno ureditev institucij in s tem posegla v izključno pristojnost Sveta na tem področju.

—

V zvezi s tem se navaja, da je jezikovna omejitev, ki jo je uvedla Komisija, diskriminatorna, saj navedeni predpisi prepovedujejo, da se evropskim državljanom in samim uradnikom institucij postavljajo jezikovne omejitve, ki niso na splošno in objektivno določene v poslovnikih institucij iz člena 6 Uredbe št. 1/58, ki zaenkrat še niso bili sprejeti, in prepovedujejo uvedbo takih omejitev, če ni podan noben poseben in utemeljen interes službe.

—

V zvezi s tem se navaja, da je Komisija kršila zaupanje državljanov v možnost izbire kateregakoli jezika Unije kot jezika 2, kot je vedno veljalo do leta 2007 in kot je bilo odločeno s sodbo Sodišča v zadevi C-566/10 P.

—

V zvezi s tem se navaja, da je Komisija s preventivno in posplošeno omejitvijo na tri jezike, ki si jih je mogoče izbrati kot jezik 2, preverjanje jezikovnih znanj kandidatov dejansko predčasno prenesla v fazo obvestila in pogojev za pripustitev, moralo pa bi se opraviti v okviru natečaja. S tem jezikovna znanja postanejo pomembnejša od poklicnih znanj.

—

V zvezi s tem se navaja, da je bila z določitvijo, da morajo biti prijave za sodelovanje obvezno v angleščini, francoščini ali nemščini in da EPSO kandidatom v istem jeziku pošlje obvestila glede poteka natečaja, kršena pravica evropskih državljanov do uporabe lastnega jezika pri sporazumevanju z institucijami in da je pri tem prišlo do dodatne diskriminacije v škodo tistih, ki nimajo poglobljenih znanj teh treh jezikov.

—

V zvezi s tem se navaja, da je Komisija omejitev na tri jezike utemeljila z zahtevo po tem, da se lahko novi sodelavci takoj sporazumevajo znotraj institucij. Ta obrazložitev potvarja dejstva, ker ni nujno, da so ti trije jeziki najbolj uporabljani pri sporazumevanju med različnimi jezikovnimi skupinami znotraj institucij; poleg tega je nesorazmerna glede na omejitev temeljne pravice, kakršna je prepoved jezikovne diskriminacije, ker obstajajo manj omejevalni ukrepi za zagotovitev učinkovitega sporazumevanja v institucijah.