—

Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da je prišlo pri preiskavi Komisije do hudih in očitnih opustitev, predvsem procesnih, in sicer: (A) pomanjkljivosti, nastalih pred predstavitvijo končnih zavez, ki se kažejo v tem, da ob prisotnosti različnih resnih kandidatov, ki so se zanimali za sveženj ukrepov, ni bil izveden pregleden in nediskriminatoren postopek, s katerim bi bila zagotovljena izbira najboljšega kandidata, in v zmotnem sprejetju preventivnega ukrepa, imenovanega „fix it first“, ki je bil predstavljen v prepozni fazi postopka; in (B) neobstoja preiskave po predstavitvi končnih zavez, zlasti opustitev presoje nekaterih vidikov navedenih zavez (na primer v zvezi z dogovorom o gostovanju) in ustreznih poglobitev glede sposobnosti kandidata pridobitelja, pri čemer so te pomanjkljivosti postale še očitnejše z opustitvijo preizkusa trga.

—

Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da Komisija predvsem ni preverila, ali novi MNO (bodisi na maloprodajnem bodisi na veleprodajnem trgu) razpolaga z operativnimi zmogljivostmi, ekonomskim stanjem in naložbami, ki bi bili kot celota vsaj enakovredni tistim, ki jih ima družba H3G, ki je v prvih letih delovala na trgu v polnem razmahu. Poleg tega naj bi Komisija morala upoštevati učinek asimetrije cen zaključevanja klicev, ki je bila na voljo družbi H3G, na konkurenčno dinamiko, kar je tej družbi dajalo veliko prednost pred ostalimi MNO.

—

Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da primerjava zmogljivosti z vidika frekvenc H3G pred združitvijo vzbuja resne dvome glede zadostnosti predvidene spektralne zmogljivosti. Komisija se je poleg tega zanašala na prihodnje in negotove dogodke, med njimi na sodelovanje novega MNO na prihodnjih razpisih, pri čemer pa ni upoštevala povečanih bremen, povezanih z bližajočo se prenovo in preureditvijo spektra prenesenih frekvenc. Komisija je sprejela prenos neustreznega števila strani, pri čemer se je zanašala na negotove sporazume s Tower Companies. Nazadnje, prehodni sporazum – sklenjen s strankami, ki priglašajo koncentracijo – katerega struktura temelji na sposobnosti, občutno zmanjšuje spodbude k vlaganju.

—

Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da Komisija ni upoštevala, da sta omrežna kakovost in pokritost enako pomembni, in ne bi smela opraviti zgolj statične analize preferenc zelo pristranskega vzorca uporabnikov, ki spadajo v kategorijo tistih, katerih potrošnja je majhna. Poleg tega ni upoštevala pomembnosti konvergence, ki je odločilna za novega udeleženca, ki potrebuje dodatne vzpodbude v primerjavi z uveljavljenim operaterjem (kakršna je družba H3G). Izbira pridobitelja, ki se je sposoben soočiti s podobno zahtevo, naj bi zagotovila večjo dolgoročno učinkovitost in vzdržljivost zavez.

—

Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da bi moral novi udeleženec, da bi lahko deloval zares agresivno in da bi „prekinil“ dogovorjeno ravnovesje, namreč imeti možnost delovati neodvisno od drugih MNO. Vendar formula, izbrana za dajanje na voljo virov (dogovori o gostovanju in nacionalni MOCN), ustvarja tesno medsebojno odvisnost MNO in JV za daljše časovno obdobje. V okviru odločbe poleg tega ni bil izveden preizkus združljivosti dogovorov o gostovanju/nacionalnih MOCN s členom 101 PDEU.

—

Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da je Komisija storila napako zlasti pri rekonstrukciji hipotetičnega scenarija in s tem, da ni zahtevala nobenega posebnega ukrepa, saj se je zanašala izključno na to, da bo družba Iliad spodbujena k temu, da ponudi take storitve kljub neobstoju takih ukrepov in izkušnjam tega operaterja v Franciji. Nasprotno pa so zaveze novega MNO spodbujale izključno k pridobitvi strank MVNO.

—

Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da je Komisija družbo Iliad sprejela kot sposobno, ne da bi upoštevala tveganje za učinkovitost zavez, povezanih z vstopom operaterja z njenimi značilnostmi, in ne da bi v zavezah določila primerna zagotovila, zlasti glede omrežne kakovosti in pokritosti.