15.1.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 13/4

—

primarno, razveljavi izpodbijano sodbo in dokončno odloči v sporu, ob tem, da v celoti ali deloma ugodi pravnim argumentom v tožbi in analizi dokazov ter prilogam, predloženim na predhodnih stopnjah;

—

podredno, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v odločanje Splošnemu sodišču, ob tem, da v celoti ali deloma ugodi pravnim argumentom v tožbi in analizi dokazov ter prilogam, predloženim na predhodnih stopnjah;

—

v vsakem primeru naj EUIPO naloži plačilo stroškov obeh sodnih postopkov pred obema sodiščema (Splošno sodišče in Sodišče).

1.

Kršitev člena 7(3) Uredbe št. 207/2009 (Uredba o blagovni znamki Unije)

Splošno sodišče naj ne bi v zadostni meri upoštevalo dokaza o pridobitvi razlikovalnega značaja in naj bi zavrnilo tožbo brez vsakršne obrazložitve zakaj naj bi bil ta dokazani in priznani razlikovalni učinek nezadosten, prijavljene znamke pa naj tako ne bi bilo mogoče registrirati.

Odločba Splošnega sodišča naj bi bila neutemeljena in tako nasprotuje tej določbi, da naj bi bil zadosten pogoj za registracijo kot znamke dejstvo, da je predstavitev znaka jasna, natančna, samostojna, lahko dostopna, razumljiva, trajna in objektivna.

2.

Kršitev člena 7(1)(b) Uredba o blagovni znamki Unije – Lastni razlikovalni učinek in sposobnost registracije zavrnjenega znaka

Na predhodnih stopnjah ni bil izveden temeljit in koherenten preizkus predloženih prilog, poleg tega naj bi bile utemeljitve Splošnega sodišča protislovne in naj ne bi bile skladne niti z besedilom niti idejo Uredbe oziroma prakso odločanja EUIPO ter sodno prakso Sodišča Evropske unije. Splošno sodišče naj bi zlasti opustilo izvedbo celovite presoje dokazov, temveč se je bolj osredotočilo na njihovo posamezno presojo, pri čemer je kršilo določbo člena 7(1)(b) Uredbe o blagovni znamki Unije.

3.

Neobstoj presoje starejše znamke Unije 3971561 tožeče stranke

EUIPO in Splošno sodišče bi morala pretehtati razloge (to pomeni teh odločb ne bi smela šteti za zavezujoč precedens, temveč kot prijavljene znamke na podlagi temeljitega pravnega priznanja njihove sposobnosti registracije), ki so privedli do registracije znamke Skupnosti št. 003971561, ki tudi pripada tožeči stranki, velja za isto blago in predstavlja znak, ki je zelo podoben zavrnjenemu znaku.

4.

Neizvedba presoje drugih znamk, registriranih kot „kombinacija barv“

Na predhodnih stopnjah tega postopka, so bile navedene tudi znamke Skupnosti, ki predstavljajo pomembne precedenčne primere za obravnavani primer.

Zavrnitev registracije sporne znamke se torej ne zdi razumna, temveč celo neutemeljena, pri čemer gre za napačno uporabo prava, če se precedenčnih primerov ne šteje za zavezujoče odločitve, temveč kot izraz temeljnih načel, ki sta ju EUIPO in Splošno sodišče Evropske unije ponovno uporabila.