1.

Ali se lahko pristojni nacionalni organ opre na določbe člena 19 Direktive 2011/95/EU ( 2 ), da prekliče status subsidiarne zaščite osebe brez državljanstva, in to zaradi napačne presoje potreb po mednarodni zaščiti, za katero je sam odgovoren?

2.

To je v bistvu predmet vprašanja za predhodno odločanje, ki ga je predložilo Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče, Avstrija).

3.

To vprašanje je nastalo v okviru spora med Mohammedom Bilalijem, ki se predstavlja kot oseba brez državljanstva, in Bundesamt für Fremdenwesen und Asyl (zvezni urad za priseljevanje in azil, Avstrija, v nadaljevanju: urad) glede odločitve zadnjega, da po uradni dolžnosti prekliče status subsidiarne zaščite, ki je bil priznan tej osebi, zaradi nepravilne opredelitve njene izvorne države.

4.

Navedeno vprašanje še ni bilo postavljeno in odgovor Sodišča bo omogočil odpravo nejasnosti v nacionalnih praksah, ki je posebej dobro razvidna iz zadnjega poročila, ki ga je objavil Evropski azilni podporni urad. ( 3 ), ( 4 )

5.

Pri preučevanju postavljenega vprašanja bo treba najprej analizirati smisel in področje uporabe določb člena 19 Direktive 2011/95, v katerem so izčrpno našteti razlogi, zaradi katerih imajo države članice možnost ali obveznost, da prekličejo status subsidiarne zaščite. Po tej preučitvi bom ugotovil, da ta člen nasprotuje preklicu tega statusa v položaju, kot je obravnavani, ko je bila zadevna oseba zaradi napake, ki jo je storil pristojni nacionalni organ, zmotno upravičena do te zaščite.

6.

Pri preučevanju postavljenega vprašanja bo treba nato razjasniti predmet in naravo odločbe, ki jo mora pristojni nacionalni organ sprejeti v takih okoliščinah.

7.

V zvezi s tem bom pojasnil, da je treba v položaju, kot je obravnavani, ko je bila odločba o priznanju statusa subsidiarne zaščite izdana s kršitvijo pravnih pravil in zlasti zahtevanih meril za upravičenost ter ko je imela ta kršitev odločilen vpliv na izid preučitve prošnje za mednarodno zaščito, razveljaviti status subsidiarne zaščite. Ta rešitev ima namreč dvojno prednost, da ni treba široko razlagati zelo strogih določb Konvencije o statusu beguncev, podpisane 28. julija 1951 v Ženevi, kot je bila dopolnjena s Protokolom o statusu beguncev z dne 31. januarja 1967, ( 5 ) hkrati pa se zagotovijo največja postopkovna jamstva in polno spoštovanje pravičnosti, ki ga je treba izkazati osebi, ki ni nikakor odgovorna za napako uprave. Treba jo je uporabiti tudi, če se želi zagotoviti celovitost skupnega evropskega azilnega sistema, saj je treba popraviti kakršno koli napačno priznanje za zagotovitev, da se mednarodna zaščita odobri samo osebam, ki jo resnično potrebujejo.

8.

Ker pravo Unije ne vsebuje nobene posebne določbe glede postopkovnih pravil in ureditev, ki se uporabljajo za razveljavitev statusa subsidiarne zaščite zaradi napake, ki jo stori uprava, bom pojasnil, da ta pravila v skladu z načelom postopkovne avtonomije držav članic spadajo v okvir nacionalnega pravnega reda, pri čemer pa je treba upoštevati načeli enakovrednosti in učinkovitosti.

9.

Namen določb poglavja V Direktive 2011/95, naslovljenega „Pogoji za priznanje subsidiarne zaščite“, in določb poglavja VI navedene direktive, naslovljenega „Status subsidiarne zaščite“, je zagotoviti, da so samo osebe, ki izpolnjujejo posebej določene vsebinske pogoje, upravičene do statusa mednarodne zaščite in zadevnih pravic.

10.

Poglavje V Direktive 2011/95 vsebuje člene od 15 do 17. Člen 15 navedene direktive opredeljuje „[r]esn[o] škod[o]“, člen 16 pa vsebuje klavzulo o tako imenovanem „[p]renehanj[u]“, ki določa:

„1.   Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva ni več upravičen(-a) do subsidiarne zaščite, kadar okoliščine, zaradi katerih mu/ji je bil priznan status subsidiarne zaščite, prenehajo ali se spremenijo tako, da zaščita več ni potrebna.

2.   Pri uporabi odstavka 1 države članice upoštevajo, ali je sprememba okoliščin dovolj pomembna in nezačasna, da osebi, upravičeni do subsidiarne zaščite, ne grozi več utemeljeno tveganje, da utrpi resno škodo.

[…]“

11.

Člen 17 Direktive 2011/95 vsebuje klavzulo o „[i]zključit[vi]“. Ta člen določa:

„1.   Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva ne more biti upravičen(-a) do subsidiarne zaščite, če obstajajo tehtni razlogi za domnevo, da:

2.   Odstavek 1 se uporablja za osebe, ki napeljujejo k izvrševanju kaznivih dejanj ali dejavnosti, navedenih v tem odstavku, ali pri njih kako drugače sodelujejo.

3.   Države članice lahko državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva odrečejo upravičenost do subsidiarne zaščite, če je ta pred sprejemom v zadevno državo članico storil(-a) eno ali več kaznivih dejanj izven področja uporabe odstavka 1, za katere bi bila, če bi bila storjena v zadevni državi članici, zagrožena zaporna kazen, in če je zapustil(-a) izvorno državo izključno zato, da bi se izognil(-a) sankcijam, ki so posledica navedenih kaznivih dejanj.“

12.

V poglavju VI navedene direktive člen 18 opredeljuje pogoje za „[p]riznanje statusa subsidiarne zaščite“. Ta člen določa:

„Države članice priznajo status subsidiarne zaščite državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki izpolnjuje pogoje za subsidiarno zaščito v skladu s poglavjema II in V.“

13.

Nasprotno člen 19 Direktive 2011/95, katerega razlaga se tu zahteva, opredeljuje pogoje, pod katerimi morajo države članice preklicati ali odvzeti navedeni status ali zavrniti njegovo podaljšanje. Ta člen določa:

„1.   Pri prošnjah za mednarodno zaščito, ki so vložene po začetku veljavnosti Direktive 2004/83/ES[ ( 6 )], države članice prekličejo, odvzamejo ali zavrnejo podaljšanje statusa subsidiarne zaščite državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki ga je priznal vladni, upravni, sodni ali parasodni organ, če je ta oseba prenehala biti upravičena do subsidiarne zaščite skladno s členom 16.

2.   Države članice lahko prekličejo, odvzamejo ali zavrnejo podaljšanje statusa subsidiarne zaščite državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki ga je priznal vladni, upravni, sodni ali parasodni organ, če bi bilo tej osebi po priznanju statusa subsidiarne zaščite treba odreči upravičenost do subsidiarne zaščite skladno s členom 17(3).

3.   Države članice prekličejo, odvzamejo ali zavrnejo podaljšanje statusa subsidiarne zaščite državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, če:

4.   Brez poseganja v dolžnost državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, da skladno s členom 4(1) razkrije vsa ustrezna dejstva in predloži vso ustrezno dokumentacijo, s katero razpolaga, država članica, ki je priznala status subsidiarne zaščite, za vsak primer posebej izkaže, da je zadevna oseba prenehala biti upravičena do subsidiarne zaščite ali do nje ni upravičena skladno z odstavki 1, 2 in 3 tega člena.“

14.

Direktiva 2013/32/EU ( 7 ) v skladu s svojim členom 1 določa pravila o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite na podlagi Direktive 2011/95.

15.

Člen 2(o) Direktive 2013/32 določa:

„V tej direktivi:

[…]

16.

V poglavju IV z naslovom „Postopki za odvzem mednarodne zaščite“ člen 44 Direktive 2013/32 določa:

„Države članice zagotovijo, da se lahko postopek odvzema mednarodne zaščite določeni osebi začne, kadar se pojavijo novi elementi ali ugotovitve, ki kažejo, da je treba veljavnost mednarodne zaščite ponovno preučiti.“

17.

Člen 45 navedene direktive določa jamstva, do katerih so upravičene zadevne osebe, kadar pristojni nacionalni organ namerava v skladu s členoma 14 in 19 Direktive 2011/95 odvzeti mednarodno zaščito, ki jim je bila odobrena.

18.

Člen 8 Bundesgesetz über die Gewährung von Asyl (zvezni zakon o azilu) ( 8 ) z dne 16. avgusta 2005 določa:

„(1)   Status subsidiarne zaščite se prizna tujcu:

[…]

(6)   Če izvorne države prosilca za azil ni mogoče ugotoviti, je treba prošnjo za mednarodno zaščito glede statusa subsidiarne zaščite zavrniti. V tem primeru je treba izdati odločbo o vrnitvi, če to na podlagi člena 9(1) in (2) [Bundesgesetz, mit dem die allgemeinen Bestimmungen über das Verfahren vor dem Bundesamt für Fremdenwesen und Asyl zur Gewährung von internationalem Schutz, Erteilung von Aufenthaltstiteln aus berücksichtigungswürdigen Gründen, Abschiebung, Duldung und zur Erlassung von aufenthaltsbeendenden Maßnahmen sowie zur Ausstellung von österreichischen Dokumenten für Fremde geregelt werden (zakon o postopku pred uradom) z dne 16. avgusta 2012] ( 9 ) ni nedopustno.

[…]“

19.

Člen 9 AsylG 2005 določa:

„(1)   Status subsidiarne zaščite se tujcu prekliče po uradni dolžnosti, če:

[…]

(2)   Če se status subsidiarne zaščite ne prekliče že iz razlogov iz odstavka 1, mora do preklica priti tudi tedaj, če:

[…]“

20.

M. Bilali, ki se predstavlja kot oseba brez državljanstva, je 27. oktobra 2009 na uradu vložil prošnjo za mednarodno zaščito.

21.

Ker je urad štel, da je njegova država izvora Alžirija, je to prošnjo zavrnil z odločbo z dne 15. marca 2010 in odredil prostovoljno vrnitev ali odstranitev zadevne osebe v navedeno državo. Asylgerichtshof (sodišče na področju azila, Avstrija) je s sodbo z dne 8. aprila 2010 razveljavilo odločbo o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito in zadevo vrnilo uradu v ponovno odločanje.

22.

Urad je z odločbo z dne 27. oktobra 2010 zavrnil prošnjo zadevne osebe za priznanje statusa begunca, vendar ji je priznal upravičenost do statusa subsidiarne zaščite. Iz navedene odločbe izhaja, da istovetnost zadevne osebe ni bila ugotovljena in da je ta „verjetno državljan Alžirije“.

23.

Zadevna oseba je vložila pritožbo zoper odločbo o zavrnitvi njene prošnje za priznanje statusa begunca. Odločba o priznanju njenega statusa subsidiarne zaščite je medtem postala pravnomočna.

24.

Asylgerichtshof (sodišče na področju azila) je z odločbo z dne 16. julija 2012 ponovno razveljavilo odločbo o zavrnitvi njene prošnje za priznanje statusa begunca, med drugim zato, ker so v zvezi z državo izvora zadevne osebe obstajale samo domneve. Zadevo je še enkrat vrnilo uradu v ponovno odločanje.

25.

Urad je v okviru tega ponovnega odločanja in po odgovorih Staatendokumentation (urad, pristojen za dokumentacijo o državah izvora, Avstrija) ugotovil, da se zadevna oseba ne more sklicevati na alžirsko državljanstvo, temveč po starših na maroško in mavretansko državljanstvo.

26.

Zato je urad z odločbo z dne 24. oktobra 2012 ( 10 ) zavrnil prošnjo zadevne osebe za priznanje statusa begunca. Poleg tega je urad po tem, ko je ugotovil, da „pogoji za priznanje subsidiarne zaščite nikoli niso bili izpolnjeni“ in da so temeljili na „zmotni domnevi“, da je Alžirija država izvora zadevne osebe, po uradni dolžnosti preklical status subsidiarne zaščite, ki je bil zadevni osebi priznan 27. oktobra 2010, in ji odvzel dovoljenje za začasno prebivanje, ki ji je bilo izdano na podlagi navedenega statusa. Nazadnje, urad je zavrnil prošnjo zadevne osebe za priznanje statusa subsidiarne zaščite v zvezi z Marokom kot državo izvora in odredil prostovoljno vrnitev ali odstranitev zadevne osebe v to državo.

27.

Zadevna oseba je vložila pritožbo na Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Avstrija), s katero je dosegla samo razveljavitev odločbe o njegovi prostovoljni vrnitvi ali odstranitvi.

28.

V tem okviru je zadevna oseba vložila izredno revizijo na Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče).

29.

To ima dvome glede razlage člena 19 Direktive 2011/95, ki določa primere, v katerih je mogoče preklicati status subsidiarne zaščite.

30.

Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče) je prekinilo postopek in Sodišču zastavilo to vprašanje za predhodno odločanje:

„Ali določbe prava Unije, predvsem člen 19(3) Direktive [2011/95] nasprotujejo nacionalni določbi države članice, […] v skladu s katero se lahko status subsidiarne zaščite prekliče, ne da bi se spremenile dejanske okoliščine, pomembne za priznanje, in sicer le zaradi tega, ker se je spremenila raven seznanjenosti organa s temi okoliščinami, pri čemer za priznanje [navedenega statusa] nista bila odločilnega pomena niti napačno prikazovanje niti izpuščanje dejstev s strani državljana tretje države ali osebe brez državljanstva?“

31.

Pisna stališča so predložili revident ter avstrijska, madžarska, nizozemska in poljska vlada ter vlada Združenega kraljestva in Evropska komisija.

32.

Pred preučitvijo vprašanja, ki ga je predložitveno sodišče postavilo Sodišču, je bistveno razjasniti njegovo ubeseditev in zlasti pojasniti zadevne predpise in razlog, na katerem temelji sporna odločba. Ta razlog ima dejansko posledice, kar zadeva naravo navedene odločbe in uporabo Direktive 2011/95.

33.

Prvič, v zvezi s predpisi, katerih razlaga se tu zahteva, predložitveno sodišče sprašuje Sodišče, pod kakšnimi pogoji lahko država članica prekliče status subsidiarne zaščite glede na „določbe prava Unije“ in zlasti člena 19(3) Direktive 2011/95. Glede na ubeseditev predložitvene odločbe razumem, da se Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče) sklicuje posebej na določbe člena 19(3)(b) navedene direktive, ki določa preklic statusa subsidiarne zaščite zaradi goljufivega ravnanja zadevne osebe. Predložitveno sodišče v zvezi s tem meni, da položaj, določen v tej določbi, ne zajema a priori primera, ko se preklic statusa subsidiarne zaščite izreče zaradi pridobitve novih rezultatov preiskave, vendar brez goljufije zadevne osebe.

34.

Poleg tega ob branju predložitvene odločbe ugotavljam, da želi predložitveno sodišče tudi in predvsem dobiti razlago člena 19(1) Direktive 2011/95, ki določa preklic navedenega statusa zaradi izvajanja klavzule o prenehanju iz člena 16 navedene direktive. Sprašuje se namreč, ali lahko položaj iz člena 19(1) navedene direktive zajema primer, ko zadevna oseba preneha biti oseba, upravičena do subsidiarne zaščite, zaradi „spremenjene ravni seznanjenosti organa o dejanskih okoliščinah“.

35.

Drugič, kar zadeva razlog, na katerem temelji sporna odločba, čeprav iz ubeseditve postavljenega vprašanja izhaja, da je bil status, priznan zadevni osebi, preklican zaradi spremembe „ravni seznanjenosti“ urada, iz predložitvene odločbe in iz listin nacionalnega spisa, ki jih ima na voljo Sodišče, v resnici zelo jasno izhaja, da ta sprememba ni posledica novih elementov ali dejstev, temveč ukrepov bolj poglobljenih preiskav, ki jih je opravil urad, da bi odpravil pomanjkljivosti svoje prve preiskave ter popravil „napako“ in „zmotno domnevo“, ki jo je postavil v zvezi z državo izvora zadevne osebe. ( 11 )

36.

Iz predložitvene odločbe tako izhaja, da urad ni pravilno ugotovil državljanstva zadevne osebe zaradi pomanjkljivih ali neustreznih preiskav, ki jih je uporabil, zato so bila dejstva znana šele po sprejetju odločbe. Kot navaja predložitveno sodišče „pogoji za priznanje subsidiarne zaščite nikoli niso bili izpolnjeni“. ( 12 ) V obravnavani zadevi torej ni sporno, da od vsega začetka postopka urad zadevni osebi ne bi smel priznati upravičenosti do tega statusa, ker glede na svojo državo izvora ni bila upravičena do te mednarodne zaščite.

37.

Zato ob upoštevanju teh elementov menim, da je namen vprašanja, ki ga je predložitveno sodišče postavilo Sodišču, v bistvu ugotoviti, ali je treba pravo Unije in zlasti člen 19(1) in (3)(b) Direktive 2011/95 razlagati tako, da lahko država članica prekliče status subsidiarne zaščite, če je pristojni nacionalni organ kot edini krivec storil napako v zvezi z okoliščinami, na podlagi katerih je bilo utemeljeno priznanje te zaščite.

38.

Menim, da se postavljeno vprašanje deli na dva dela. Na prvem mestu je treba navesti razloge, zakaj člen 19 Direktive 2011/95 ob upoštevanju njegovega smisla in področja uporabe nasprotuje preklicu statusa subsidiarne zaščite zaradi napake pri presoji, ki jo je storil pristojni nacionalni organ v zvezi z okoliščinami, na podlagi katerih je bilo utemeljeno priznanje te zaščite. Na drugem mestu je treba preučiti naravo odločbe, ki se sprejme v položaju, kot je obravnavani, in pravno ureditev, ki se zanj uporablja.

39.

Skupni evropski azilni sistem temelji na celovitem sklopu pravil, ki so usklajena na ravni Unije. V skladu s členom 78(1) PDEU in členom 18 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ta sistem temelji na popolni in vključujoči uporabi Ženevske konvencije, ki predstavlja „temelj“ mednarodne pravne ureditve za zaščito beguncev. ( 13 )

40.

Cilj Direktive 2011/95 je torej pomagati pristojnim nacionalnim organom pri uporabi te konvencije s tem, da se lahko pri priznanju in odvzemu mednarodne zaščite oprejo na skupne pojme in merila. ( 14 )

41.

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba torej določbe Direktive 2011/95 razlagati ne samo glede na splošno sistematiko in cilj navedene direktive, temveč tudi ob upoštevanju Ženevske konvencije ( 15 ) in posvetovanj z Visokim komisariatom Združenih narodov za begunce ( 16 ), ki tu pomenijo vir dragocenih napotkov. ( 17 )

42.

Pravila o odvzemu mednarodne zaščite, določena v okviru skupnega evropskega azilnega sistema torej temeljijo na prvem mestu na načelih Ženevske konvencije glede prenehanja in izključitve upravičenosti do mednarodne zaščite. Ker Ženevska konvencija ne vzpostavlja postopkovnih mehanizmov, ki bi omogočali odvzem te zaščite, ta pravila temeljijo na drugem mestu na postopkih, katerih narava je opredeljena v členih 14 in 19 Direktive 2011/95 ter ki so podrobno določeni v členih 44 in 45 Direktive 2013/32.

43.

Člen 19 Direktive 2011/95 določa postopkovne mehanizme, ki omogočajo zagotavljanje odvzema ( 18 ) statusa subsidiarne zaščite ob upoštevanju Ženevske konvencije. V tem členu so tako izčrpno našteti razlogi, zaradi katerih imajo države članice možnost ali obveznost, da prekličejo ali odvzamejo ta status ali da ga ne podaljšajo.

44.

Ti razlogi na eni strani izhajajo iz klavzul o prenehanju iz člena 1(C) Ženevske konvencije in klavzul o izključitvi iz člena 1, od (D) do (F), navedene konvencije.

45.

V skladu s smernicami UNHCR so te klavzule naštete izčrpno in se razlagajo strogo, ker s prenehanjem in izključitvijo upravičenosti do mednarodne zaščite prenehajo ta zaščita in zadevne pravice. Tako se razen na klavzule, ki so izrecno določene v členu 1, od (C) do (F), Ženevske konvencije, ni mogoče sklicevati na nobeno drugo klavzulo, da se utemelji dejstvo, da mednarodna zaščita ni več potrebna. ( 19 )

46.

Zakonodajalec Unije je navedene klavzule prenesel v pravo Unije s členoma 11 in 12 Direktive 2011/95, ki določata razloge za prenehanje oziroma izključitev statusa begunca.

47.

Ker pravo Unije določa subsidiarno obliko mednarodne zaščite, je zakonodajalec Unije v členih 16 in 17 Direktive 2011/95 določil tudi razloge za prenehanje in izključitev statusa subsidiarne zaščite, povzete po razlogih iz člena 11(1)(e) in (f) in (2) ter člena 12(2) in (3) navedene direktive.

48.

Ker želi zakonodajalec Unije zagotoviti usklajenost in enotnost obeh oblik mednarodne zaščite, ( 20 ) je treba razloge, na katerih temelji odvzem subsidiarne zaščite, razlagati tudi glede na Ženevsko konvencijo. Zato je treba razloge, zaradi katerih država članica lahko odvzame ali mora odvzeti status take zaščite, razlagati strogo v skladu z navedeno konvencijo.

49.

Kot bomo videli, nobeden od razlogov, ki jih je določil zakonodajalec Unije v členu 19 Direktive 2011/95, državi članici ne omogoča, da odvzame status mednarodne zaščite zaradi drugega razloga, razen tistih, ki jih je zakonodajalec izrecno in izčrpno navedel v tej določbi, zlasti v primeru napake, za katero je kriva samo njena uprava.

50.

Na prvem mestu se lahko v skladu s členom 19(1) Direktive 2011/95 status subsidiarne zaščite prekliče, če zadevna oseba preneha biti oseba, ki je upravičena do take mednarodne zaščite, v smislu člena 16 navedene direktive.

51.

Opozarjam, da člen 16(1) navedene direktive določa:

„Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva ni več upravičen(-a) do subsidiarne zaščite, kadar okoliščine, zaradi katerih mu/ji je bil priznan status subsidiarne zaščite, prenehajo ali se spremenijo tako, da zaščita več ni potrebna.“

52.

S to določbo sta v pravo Unije vključeni peta in šesta klavzula o prenehanju iz člena 1(C) Ženevske konvencije.

53.

Poleg tega člen 16(2) Direktive 2011/95 določa, da „[p]ri uporabi odstavka 1 države članice upoštevajo, ali je sprememba okoliščin dovolj pomembna in nezačasna, da osebi, upravičeni do subsidiarne zaščite, ne grozi več utemeljeno tveganje, da utrpi resno škodo“.

54.

V obravnavani zadevi predložitveno sodišče uporablja široko razlago pojma „okoliščine“, saj meni, da lahko položaj iz člena 19(1) navedene direktive zajema primer, ko zadevna oseba preneha biti oseba, upravičena do subsidiarne zaščite zaradi „spremenjene ravni seznanjenosti organa o dejanskih okoliščinah“.

55.

To razlago je treba že na začetku zavrniti, ker je v nasprotju z zelo strogo razlago klavzul o prenehanju iz člena 1(C) Ženevske konvencije.

56.

Kot je v svojih smernicah ( 21 ) izrecno poudaril UNHCR, so v „klavzulah o prenehanju navedeni negativni pogoji, ki so našteti izčrpno. Te klavzule je torej treba razlagati restriktivno in se ni mogoče po analogiji sklicevati na noben drug razlog, da se upraviči odvzem statusa begunca“ ( 22 ). UNHCR tako dodaja, da se v primeru, da se pozneje izkaže, da oseba ne bi smela nikoli biti priznana kot begunec, kadar je pozneje očitno, da je bil status begunca priznan na podlagi napačne razlage dejstev ali da je imela zadevna oseba drugo državljanstvo, ne izreče prenehanje statusa begunca, temveč njegova razveljavitev. ( 23 )

57.

Razlaga, ki jo predlaga predložitveno sodišče, ni v skladu z izredno natančnim smislom pojma „okoliščine“, ki je uporabljen v okviru klavzule o prenehanju, ter sistematiko in ciljem besedila, v katerega je ta pojem vključen.

58.

Te „okoliščine“ so tiste, na podlagi katerih je pristojni nacionalni organ v skladu s členom 2(f) Direktive 2011/95 priznal status subsidiarne zaščite. ( 24 ) Gre za objektivne okoliščine, ki obstajajo v državi izvora zadevne osebe, na podlagi katerih se oceni obstoj dejanskega tveganja resne škode v primeru vrnitve v to državo.

59.

Te okoliščine so zato odločilne za priznanje subsidiarne zaščite, ker kažejo na nesposobnost države izvora prosilca, da zagotovi zaščito pred to škodo, in utemeljujejo strah prosilca. ( 25 ) Podobno so spremembe teh okoliščin odločilne za prenehanje navedene zaščite. ( 26 )

60.

Podobno kot člen 1(C)(5) in (6) Ženevske konvencije ter za ohranitev celovitosti sistema mednarodne zaščite člen 16 Direktive 2011/95 torej določa prenehanje subsidiarne zaščite, kadar okoliščine, ki so utemeljevale priznanje te zaščite, „prenehajo“ ali se „spremenijo tako“, da so odpravljeni vzroki, zaradi katerih je bil priznan ta status. Zakonodajalec Unije torej zahteva, da je sprememba „dovolj pomembna in nezačasna“ za preprečitev, da bi bili priznani statusi stalno vprašljivi zaradi začasnih sprememb položaja v državi izvora upravičencev, s čimer se zagotovi stabilnost njihovega položaja.

61.

Glede na te elemente je očitno, da se lahko prenehanje upravičenosti do subsidiarne zaščite nanaša samo na tiste osebe, ki jim je bil status zakonito priznan zaradi okoliščin v njihovih izvornih državah, ki pa zaradi objektivnih razlogov v zvezi s spremembo teh okoliščin ne potrebujejo več mednarodne zaščite. Namen prenehanja subsidiarne zaščite torej ni popraviti napake uprave in prenehanje očitno ne more biti odvisno od tako subjektivnega in spremenljivega merila, kot je raven seznanjenosti pristojnega nacionalnega organa s temi okoliščinami.

62.

Ob upoštevanju teh razmislekov menim, da razlog za preklic, določen v členu 19(1) Direktive 2011/95, pristojnemu nacionalnemu organu ne omogoča, da bi preklical status subsidiarne zaščite v položaju, kot je obravnavani v glavni stvari, ko je ta organ storil napako pri opredelitvi države izvora zadevne osebe, za katero je edini odgovoren.

63.

Na drugem mestu se lahko v skladu s členom 19(2) in (3)(a) Direktive 2011/95 status subsidiarne zaščite prekliče, če je zadevna oseba kljub temu, da izpolnjuje pogoje za svoje priznanje kot oseba, upravičena do take zaščite, iz te upravičenosti vseeno izključena zaradi grožnje, ki jo pomeni za družbo ali varnost države članice, ali zaradi posebno hudih dejanj, ki jih je storila ali pri katerih je sodelovala, iz člena 17 navedene direktive (klavzula o izključitvi).

64.

S to določbo je v pravo Unije vključen člen 1(F) Ženevske konvencije.

65.

Očitno je, da brez kaznivega dejanja zadevne osebe ali kakršne koli grožnje, ki bi jo lahko predstavljala za Avstrijo, preučitev te določbe ni upoštevna.

66.

Na tretjem in zadnjem mestu se lahko status subsidiarne zaščite prekliče zaradi goljufivega ravnanja zadevnega upravičenca.

67.

V skladu s členom 19(3)(b) Direktive 2011/95, na katerega se predložitveno sodišče izrecno sklicuje, morajo namreč države članice preklicati status subsidiarne zaščite, če je zaradi spreminjanja ali izpustitve dejstev, ki ga zakrivi zadevna oseba, pristojni nacionalni organ zmotno priznal navedeni status.

68.

Ker razlog, na katerem temelji preklic iz navedene določbe, v obravnavani zadevi ni utemeljen, saj M. Bilali ni ne spremenil ne izpustil dejstev v zvezi z njim, je očitno, da na podlagi te določbe ni mogoče preklicati njegovega statusa.

69.

Ugotoviti je treba, da podobno kot razlogi iz člena 1, od (D) do (F) Ženevske konvencije nobeden od razlogov za preklic, ki so izrecno in izčrpno določeni v členu 19 Direktive 2011/95, pristojnemu nacionalnemu organu ne omogoča, da bi preklical status subsidiarne zaščite zadevne osebe zaradi napake pri opredelitvi države izvora zadevne osebe, za katero je ta organ edini krivec.

70.

Videli smo, da je namen člena 19 Direktive 2011/95 vzpostaviti postopkovne mehanizme, ki omogočajo odvzem statusa subsidiarne zaščite ob upoštevanju pravil Ženevske konvencije. V tem členu so tako izčrpno našteti razlogi, zaradi katerih imajo države članice možnost ali obveznost, da prekličejo ali odvzamejo navedeni status ali da ga ne podaljšajo, upoštevna postopkovna pravila pa so določena v členih 44 in 45 Direktive 2013/32.

71.

Iz določb člena 19 Direktive 2011/95 in iz narave odločb, na katere se sklicuje zakonodajalec Unije, jasno izhaja, da se te nanašajo na obravnavo oseb, ki jim je bil status zakonito priznan, vendar zaradi sprememb v njihovi državi izvora (klavzula o prenehanju) ali zaradi lastnega ravnanja (klavzula o izključitvi) ne morejo več uveljavljati upravičenosti do te zaščite. Namen odločb, na katere se sklicuje zakonodajalec Unije v členu 19 Direktive 2011/95, torej ni urediti položaja oseb, ki ne bi smele biti upravičene do mednarodne zaščite, na primer zaradi napačne ugotovitve njihove potrebe po mednarodni zaščiti. Položaj, kot je obravnavani, torej a priori ne more spadati na področje uporabe določb iz člena 19 navedene direktive.

72.

Tudi postopkovne določbe v zvezi z „odvzemom mednarodne zaščite“ iz poglavja IV Direktive 2013/32 tega ne omogočajo.

73.

Naj spomnim, da države članice v skladu s členom 44 navedene direktive „zagotovijo, da se lahko postopek odvzema mednarodne zaščite določeni osebi začne, kadar se pojavijo novi elementi ali ugotovitve, ki kažejo, da je treba veljavnost mednarodne zaščite ponovno preučiti.“

74.

Čeprav zakonodajalec Unije tu uporablja pravni pojem (pojem „odvzem“), ki je drugačen od tistih iz členov 14 in 19 Direktive 2011/95, ter posebej široko obravnava nastanek „novih elementov ali ugotovitev“, je treba ugotoviti, da je pojem „odvzem mednarodne zaščite“ v členu 2(o) Direktive 2013/32 opredeljen kot „odločba pristojnega organa o preklicu, odpravi ali zavrnitvi podaljšanja statusa begunca ali subsidiarne zaščite osebe v skladu z Direktivo [2011/95]“.

75.

To je izrecno potrjeno s sklicevanjem v členu 45(1) in členu 46(1)(c) Direktive 2013/32.

76.

Ob upoštevanju teh elementov lahko ugotovimo, da so edini primeri, v katerih je zakonodajalec Unije državam članicam omogočil, da prekličejo ali odvzamejo status subsidiarne zaščite, tisti iz člena 19 Direktive 2011/95.

77.

Ta določba torej nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je obravnavana v glavni stvari, ki pristojnemu nacionalnemu organu omogoča, da prekliče navedeni status zaradi razloga, ki ni med tistimi, ki jih je zakonodajalec Unije izrecno in izčrpno naštel v navedeni določbi.

78.

Ob upoštevanju vseh teh razmislekov torej Sodišču predlagam, naj razsodi, da je treba člen 19 Direktive 2011/95 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je obravnavana v glavni stvari, v skladu s katero lahko država članica prekliče status subsidiarne zaščite, če je pristojni nacionalni organ kot edini krivec storil napako v zvezi z okoliščinami, na podlagi katerih je bilo utemeljeno priznanje te zaščite.

79.

Da se predložitvenemu sodišču zagotovijo vsi koristni elementi za rešitev spora, ki mu je predložen, menim, da je treba pri preučitvi postavljenega vprašanja razjasniti predmet in naravo odločbe, ki jo mora sprejeti pristojni nacionalni organ, kadar je zadevna oseba zaradi napake tega organa pri presoji zmotno upravičena do statusa subsidiarne zaščite. Pravni sistem, ki se uporablja za to odločbo, je namreč odvisen od njene pravne opredelitve.

80.

V obravnavani zadevi je urad po uradni dolžnosti preklical navedeni status na podlagi člena 9(1), točka 1, AsylG 2005.

81.

Vendar ni sporno, da urad od vsega začetka postopka zadevni osebi ne bi smel priznati upravičenosti do statusa subsidiarne zaščite. Iz predložitvene odločbe izhaja, da urad ni pravilno ugotovil države izvora zadevne osebe, ker ni opravil ustreznih preiskav in je postavil „zmotno domnevo“, tako da „pogoji za priznanje subsidiarne zaščite niso bili nikoli izpolnjeni“. ( 27 )

82.

V okoliščinah, kot so obravnavane, ko je bila odločba o priznanju statusa subsidiarne zaščite izdana ob kršitvi pravnih pravil in zlasti meril za upravičenost iz poglavij II in V Direktive 2011/95 ter ko je imela ta kršitev odločilen vpliv na izid preučitve prošnje za mednarodno zaščito, je treba po mojem mnenju status subsidiarne zaščite razveljaviti.

83.

Prednost te rešitve je, da ni treba široko razlagati zelo strogih določb Ženevske konvencije ter da zato ni treba izkrivljati določb in cilja člena 19 Direktive 2011/95, hkrati pa se zagotovijo največja postopkovna jamstva in polno spoštovanje pravičnosti, ki ga je treba izkazati osebi, ki ni nikakor odgovorna za napako uprave.

84.

To rešitev je treba uporabiti tudi, če se želi zagotoviti celovitost skupnega evropskega azilnega sistema, saj je treba popraviti kakršno koli napačno priznanje za zagotovitev, da se mednarodna zaščita odobri samo osebam, ki jo resnično potrebujejo. V zvezi s tem v položaju, ko je status zmotno priznan zaradi napačno uporabljenega prava ali napačno ugotovljenega dejanskega stanja, za kar je kriv organ, ki je zadevo obravnaval, UNHCR priporoča razglasitev ničnosti ali razveljavitev akta o priznanju tega statusa v okviru postopka, v katerem se upoštevajo splošna načela prava. Čeprav Ženevska konvencija ne določa izrecno razglasitve ničnosti ali razveljavitve, UNHCR meni, da je kljub temu povsem v skladu s predmetom in ciljem navedene konvencije ter jo je treba uporabiti, da se ohrani celovitost opredelitve begunca. ( 28 )

85.

Ta postopek razveljavitve je še toliko ustreznejši v obravnavani zadevi, ker so domneve, na katere se je oprl pristojni nacionalni organ, vplivale na ves postopek preučitve prošnje za mednarodno zaščito, torej ne samo na zakonitost odločbe o zavrnitvi statusa begunca, temveč tudi na zakonitost odločbe o priznanju statusa subsidiarne zaščite. Spomniti je namreč treba, da člen 10(2) Direktive 2013/32 vzpostavlja enotni postopek, v okviru katerega pristojni nacionalni organ preuči prošnjo glede na dve obliki mednarodne zaščite, najprej glede na pogoje, določene za pridobitev statusa begunca, in nato glede na pogoje, določene za priznanje subsidiarne zaščite, pri čemer je poleg tega ugotovitev države izvora prosilca referenčno merilo, ki je skupno obema oblikama mednarodne zaščite. ( 29 )

86.

Asylgerichtshof (sodišče na področju azila) je v okviru pritožbe, o kateri je odločalo, poleg tega izreklo razveljavitev odločbe, s katero je urad zavrnil priznanje upravičenosti zadevne osebe do statusa begunca prav zaradi domnev, na podlagi katerih je opravil preučitev.

87.

V takih okoliščinah, ko je bil celoten postopek preučitve prošnje za mednarodno zaščito nepravilen in ko nazadnje upravičenec ni bil upravičen do subsidiarne zaščite, bi bilo po mojem mnenju pravičneje, da bi bila izrečena razveljavitev odločbe o priznanju navedenega statusa.

88.

Pravo Unije ne vsebuje nobene posebne določbe glede postopkovnih pravil in ureditev, ki se uporabljajo za razveljavitev statusa subsidiarne zaščite zaradi napake, ki jo stori uprava.

89.

Ker v pravu Unije ni izrecnih določb, ta pravila v skladu z načelom postopkovne avtonomije držav članic spadajo v okvir nacionalnega pravnega reda in zlasti pravil upravnega prava tega pravnega reda. Zadeva, kot je obravnavana, je torej klasični spor v zvezi z razveljavitvijo akta, ki ustvari pravico zaradi napake uprave.

90.

Kljub temu je akt poseben, ker na podlagi prava Unije priznava mednarodno zaščito, s katero sta med drugim povezani pravici do prebivanja in združitve družine, ki izhajata tudi iz prava Unije.

91.

To sklicevanje na postopkovno avtonomijo držav članic je treba torej uravnotežiti z obveznostjo spoštovanja temeljnih pravic na eni strani ter načel enakovrednosti in učinkovitosti na drugi strani. ( 30 )

92.

Načelo enakovrednosti pomeni, da osebe, ki uveljavljajo pravice na podlagi pravnega reda Unije, niso obravnavane manj ugodno kot tiste, ki uveljavljajo pravice, ki so povsem notranje narave.

93.

V položaju, kot je obravnavani, spoštovanje tega načela torej zahteva, da postopkovna pravila in ureditve, ki se uporabljajo za razveljavitev akta o priznanju statusa subsidiarne zaščite, niso manj ugodni kot tisti, ki se uporabljajo za razveljavitev akta o priznanju primerljivega statusa v skladu z nacionalnim pravom.

94.

Nacionalno sodišče je pristojno za presojo primerljivosti statusov, pri čemer med drugim upošteva njihov predmet ter pravice in ugodnosti v zvezi s temi statusi, zlasti gospodarske in socialne ugodnosti, kot sta izdaja dovoljenj za prebivanje ter dostop do socialnega varstva, zdravstvene oskrbe in trga dela. Ker Direktiva 2011/95 vzpostavlja izčrpno harmonizacijo na področju mednarodne zaščite, se bo treba sklicevati na statuse, ki jih države članice priznajo na podlagi diskrecijske odločitve, ki temelji na razlogih sočutja ali humanitarnosti. ( 31 )

95.

Poleg tega je v zvezi s postopkovnimi pravili in ureditvami, ki se uporabljajo, znano, da večina držav članic določa stroge pogoje za razveljavitev akta, ki ustvarja pravice na podlagi napake, za katero je edini krivec upravni organ. Če je prosilec svojo prošnjo vložil v dobri veri in sodeloval v postopku preučitve ter je imel razloge za zaupanje v pravilnost in veljavnost odločbe, načeli pravne varnosti in legitimnega pričakovanja običajno prevladata nad interesom, ki ga ima lahko država, da popravi napake, ki so jih storili njeni organi odločanja.

96.

V teh okoliščinah je nacionalno sodišče pristojno, da se prepriča zlasti, da se status mednarodne zaščite razveljavi ob strogem spoštovanju jamstev pravičnosti postopka in načela sorazmernosti. Za preprečitev, da bi imela razveljavitev nesorazmerne in zelo škodljive posledice za zadevno osebo, je treba po mojem mnenju upoštevati vse pomembne okoliščine in zlasti pravice ter ugodnosti, ki jih je ta oseba imela od priznanja statusa, predvsem pravico do združitve družine, ki jo je lahko uveljavila, trajanje njenega prebivanja ter stopnjo gospodarske in socialne vključenosti v državo članico ter težave, ki bi jih lahko imela zaradi razveljavitve statusa, do katerega je bila upravičena.

97.

S spoštovanjem načela učinkovitosti se zahteva, da postopkovna pravila in ureditve, ki se uporabljajo za razveljavitev akta o priznanju statusa subsidiarne zaščite, niso taki, da bi bilo v praksi nemogoče ali pretirano težko uveljavljati pravice na podlagi pravnega reda Unije. ( 32 )

98.

Načelo učinkovitosti je tesno povezano s pravico do učinkovitega sodnega varstva in predpostavlja, da če je posameznikom priznana pravica na podlagi prava Unije, so države članice odgovorne, da zagotovijo njeno učinkovito varstvo, kar načeloma pomeni obstoj pravnega sredstva.

99.

Čeprav je predložitveno sodišče pristojno, da preveri spoštovanje navedenega načela, poudarjam, da je v okviru zadeve v glavni stvari zadevna oseba lahko vložila pritožbo na Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) in nato izredno revizijo na Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče) v zvezi s postopkom preklica statusa subsidiarne zaščite, ki ji je bil priznan glede na Alžirijo kot državo izvora.

100.

Ob upoštevanju vseh zgornjih razmislekov Sodišču predlagam, naj razsodi, da mora država članica v okoliščinah, kot so obravnavane v glavni stvari, ko je bila odločba o priznanju statusa subsidiarne zaščite izdana ob kršitvi pravnih pravil in zlasti meril za upravičenost iz poglavij II in V Direktive 2011/95 ter ko je imela ta kršitev odločilen vpliv na izid preučitve prošnje za mednarodno zaščito, razveljaviti status subsidiarne zaščite.

101.

Ker v pravu Unije ni izrecnih določb, je treba poleg tega pojasniti, da postopkovna pravila in ureditve, ki se uporabljajo za razveljavitev statusa subsidiarne zaščite zaradi napake, ki jo stori uprava, v skladu z načelom postopkovne avtonomije držav članic spadajo v okvir nacionalnega pravnega reda, pri čemer pa je treba upoštevati načeli enakovrednosti in učinkovitosti.

102.

Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je predložilo Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče, Avstrija), odgovori: