–

za francosko vlado D. Colas, E. de Moustier in E. Armoet, agenti,

–

za madžarsko vlado M. Z. Fehér, agent,

–

za Evropsko komisijo M. Condou‑Durande, agentka,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 26(1) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (UL 2013, L 180, str. 31, v nadaljevanju: Uredba Dublin III).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Adilom Hassanom, iraškim državljanom, in préfet du Pas‑de‑Calais (prefekt departmaja Pas‑de‑Calais, Francija) v zvezi z zakonitostjo odločitve o odreditvi njegove predaje v Nemčijo.

3

V uvodni izjavi 4 Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (UL 2013, L 180, str. 1) je navedeno:

„Za namene uporabe Uredbe [Dublin III] je treba ugotoviti istovetnost prosilcev za mednarodno zaščito in oseb, prijetih zaradi nezakonitega prehoda zunanjih meja Unije. Za učinkovito uporabo Uredbe [Dublin III], zlasti člena 18(1)(b) in (d) navedene uredbe, je tudi zaželeno, da se vsaki državi članici omogoči preverjanje, ali je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je bila odkrita med nezakonitim bivanjem na ozemlju te države, že zaprosila za mednarodno zaščito v drugi državi članici.“

4

Člen 1(1) Uredbe št. 603/2013 določa:

„S to uredbo se vzpostavi sistem pod imenom Eurodac, katerega namen je pomoč pri določanju države članice, ki je v skladu z Uredbo [Dublin III] odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in tudi sicer omogočanje lažje uporabe Uredbe [Dublin III] pod pogoji iz te uredbe.“

5

Člen 9(1) Uredbe št. 603/2013 določa:

„Vsaka država članica nemudoma vzame prstne odtise vseh prstov vsakemu prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let, ter jih čim hitreje in najpozneje 72 ur od vložitve njegove prošnje za mednarodno zaščito, kot je opredeljeno v členu 20(2) Uredbe [Dublin III] posreduje centralnemu sistemu […].“

6

V uvodnih izjavah 4, 5, 9 in 19 Uredbe Dublin III je navedeno:

[…]

[…]

7

Člen 3 Uredbe Dublin III, naslovljen „Dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito“, v odstavku 1 določa:

„Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katere koli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.“

8

Člen 5 navedene uredbe določa:

„1.   Da bi olajšala postopek določanja odgovorne države članice, država članica, ki izvede ta postopek, opravi osebni razgovor s prosilcem. […]

2.   Osebni razgovor se lahko opusti, če:

[…]

3.   Osebni razgovor se organizira pravočasno, v vsakem primeru pa pred sprejetjem kakršne koli odločitve o predaji prosilca v odgovorno državo članico v skladu s členom 26(1).

[…]“

9

Člen 18 te uredbe, naslovljen „Obveznosti odgovorne države članice“, v odstavku 1 določa:

„Odgovorna država članica po tej uredbi, je zavezana […]:

10

Člen 19 Uredbe Dublin III določa:

„1.   Kadar država članica prosilcu izda dokument za prebivanje, se obveznosti, določene v členu 18(1), prenesejo na to državo članico.

2.   Obveznosti iz člena 18(1) prenehajo, kadar lahko odgovorna država članica ob zahtevi za sprejem ali ponovni sprejem prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) ugotovi, da je zadevna oseba zapustila ozemlje držav članic za najmanj tri mesece, razen če zadevna oseba poseduje veljavni dokument za prebivanje, ki ga je izdala odgovorna država članica.

[…]

3.   Prav tako prenehajo obveznosti, določene v členu 18(1)(c) in (d), kadar lahko država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje, ob zahtevi za ponovni sprejem prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) ugotovi, da je zadevna oseba zapustila ozemlje države članice v skladu z odločbo o vrnitvi ali odstranitvenim nalogom, ki ga je slednja izdala po umiku ali zavrnitvi prošnje.

[…]“

11

Člen 21(1), prvi pododstavek, te uredbe določa:

„Kadar država članica, v kateri je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, meni, da je za obravnavanje prošnje odgovorna druga država članica, lahko čim hitreje, v vsakem primeru pa tri mesece od datuma, na katerega je bila prošnja vložena v smislu člena 20(2), od druge države članice zahteva, da sprejme prosilca.“

12

Člen 22 navedene uredbe določa:

„1.   Država članica, na katero je zahteva naslovljena, preveri potrebno in se o zahtevi za sprejem prosilca odloči v dveh mesecih od datuma, ko je prejela zahtevo.

[…]

7.   Opustitev ukrepanja v dvomesečnem roku iz odstavka 1 in enomesečnem roku iz odstavka 6 je enakovredna sprejetju zahteve in posledica tega je obveznost sprejema osebe, vključno z obveznostjo zagotovitve ustrezne ureditve za prihod.“

13

Člen 24 te uredbe določa:

„1.   Kadar država članica, na ozemlju katere oseba iz člena 18(1)(b), (c) ali (d) prebiva brez dokumenta za prebivanje in v kateri ni bila vložena nova prošnja za mednarodno zaščito, meni, da je v skladu s členom 20(5) in členom 18(1)(b), (c) ali (d) za obravnavanje prošnje odgovorna druga država članica, lahko zahteva, da zadevno osebo ponovno sprejme ta druga država članica.

2.   Kadar se država članica, na ozemlju katere oseba prebiva brez dokumenta za prebivanje, odloči, da bo v skladu s členom 17 Uredbe (EU) št. 603/2013 podatke iskala v sistemu Eurodac, se z odstopanjem od člena 6(2) Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav [(UL 2008, L 348, str. 98)] zahteva za ponovni sprejem zadevne osebe iz člena 18(1)(b) ali (c) te uredbe ali osebe iz člena 18(1)(d), katere prošnja za mednarodno zaščito ni bila zavrnjena z dokončno odločitvijo, poda čim hitreje oziroma v vsakem primeru v dveh mesecih od prejema zadetka Eurodac […].

[…]

5.   Zahteva za ponovni sprejem prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(b), (c) ali (d) se oblikuje na podlagi standardnega obrazca in vključuje dokaze ali posredne okoliščine, kot so opisani v dveh seznamih iz člena 22(3), in/ali ustrezne elemente iz izjave osebe, ki organom države članice, na katero je zahteva naslovljena, omogočajo, da preveri, ali je odgovorna na podlagi meril, določenih v tej uredbi.

[…]“

14

Člen 25 Uredbe Dublin III določa:

„1.   Država članica, na katero je zahteva naslovljena, ustrezno preveri in sprejme odločbo o zahtevi po ponovnem sprejemu zadevne osebe čim prej in v nobenem primeru ne pozneje od enega meseca od datuma prejetja zahteve. Če zahteva temelji na podatkih, pridobljenih iz sistema Eurodac, se ta rok skrajša na dva tedna.

2.   Opustitev ukrepanja v roku enega meseca oziroma dveh tednov iz odstavka 1, je enakovredna sprejetju zahteve in posledica tega je obveznost ponovnega sprejema zadevne osebe, vključno z obveznostjo zagotovitve ustrezne ureditve za prihod.“

15

Člen 26 te uredbe, naslovljen „Obvestilo glede odločitve o predaji“, določa:

„1.   Kadar se država članica, na katero je naslovljena zahteva, strinja, da bo sprejela ali ponovno sprejela prosilca ali drugo osebo iz člena 18(1)(c) ali (d), država članica, ki daje zahtevo, uradno obvesti zadevno osebo o odločitvi o njeni predaji v odgovorno državo članico in kjer je ustrezno, o odločitvi, da njene prošnje za mednarodno zaščito ne bo obravnavala. […]

2.   Odločitev iz odstavka 1 vsebuje tudi informacije o razpoložljivih pravnih sredstvih, vključno s pravico zaprositi za odložilni učinek, kadar je to ustrezno, in o rokih, ki veljajo za vložitev takih pravnih sredstev in za izvedbo predaje in po potrebi informacije o kraju, kamor mora zadevna oseba priti, in datumu, ko mora tja priti, če ta oseba v odgovorno državo članico potuje z lastnimi sredstvi.

[…]“

16

Člen 27 navedene uredbe, naslovljen „Pravna sredstva“, določa:

„1.   Prosilec ali druga oseba iz člena 18(1)(c) ali (d) ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva v obliki pritožbe zoper odločitev o predaji ali ponovnega dejanskega in zakonskega [pravnega] pregleda te odločitve pred sodiščem ali razsodiščem.

2.   Države članice zagotovijo razumno obdobje, v katerem lahko zadevna oseba v skladu z odstavkom 1 uveljavlja svojo pravico do učinkovitega pravnega sredstva.

3.   Za namene pritožb zoper ali ponovnega pregleda odločitev o predaji države članice v svojem nacionalnem pravu določijo:

4.   Države članice lahko določijo, da se lahko pristojni organi po uradni dolžnosti odločijo, da bodo odložili izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba ali poteka ponovni pregled.

[…]“

17

Člen 28 te uredbe, naslovljen „Pridržanje“, določa:

„1.   Države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi.

2.   Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

3.   Pridržanje traja čim manj časa in ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov vse do izvršitve predaje v skladu s to uredbo.

Kadar je oseba pridržana v skladu s tem členom, rok za predložitev zahteve za sprejem ali ponovni sprejem ni daljši od enega meseca od vložitve prošnje. Država članica, ki izvaja postopek v skladu s to uredbo, v takih primerih zaprosi za nujen odgovor. Tak odgovor se poda v dveh tednih od prejema prošnje. Če v dveh tednih odgovora ni, je to enakovredno sprejetju zahteve in posledica tega je obveznost sprejema ali ponovnega sprejema osebe, vključno z obveznostjo zagotovitve ustrezne ureditve za prihod.

[…]“

18

Člen 29(1) in (2) Uredbe Dublin III določa:

„1.   Predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, se izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek.

[…]

2.   Kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne.“

19

Člen 4 Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 o določitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 200), naslovljen „Obdelava zahtevkov za ponoven sprejem“, določa:

„Kadar zahtevek za ponoven sprejem temelji na podatkih, ki jih je posredovala Centralna enota Eurodaca in jih je zaprošena država članica [država članica prosilka] preverila, zaprošena država članica […] potrdi svojo pristojnost, razen če se v preverjanjih izkaže, da so njene obveznosti prenehale na podlagi [člena 20(5) drugi pododstavek, ali člena 19(1), (2) ali (3) Uredbe Dublin III]. Na dejstvo, da so obveznosti prenehale na podlagi teh določb, se lahko sklicuje le na podlagi materialnih dokazov ali utemeljenih in preverljivih izjav prosilca za azil.“

20

Člen 6 izvedbene uredbe, naslovljen „Pozitivni odgovor“, določa:

„Kadar [zaprošena] država članica sprejme pristojnost, to navede v svojem odgovoru, pri čemer natančno navede ustrezne določbe [Uredbe Dublin III], v odgovoru pa so navedene tudi podrobnosti glede organizacije predaj, kot so osnovni podatki službe ali osebe, s katero je treba navezati stike.“

21

Člen L. 512‑1(III), prvi odstavek, code de l’entrée et du séjour des étrangers et du droit d’asile (zakonik o vstopu in prebivanju tujcev ter pravici do azila) v različici, ki je veljala v času dejanskega stanja v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: Ceseda), določa:

„Tujec lahko v primeru omejitve gibanja na podlagi člena L. 551‑1 predsedniku upravnega sodišča predlaga, naj odpravi obveznost zapustitve francoskega ozemlja, odločbo o zavrnitvi določitve roka za prostovoljni odhod, odločbo, v kateri je navedena država vrnitve, in odločbo o prepovedi ponovnega vstopa na francosko ozemlje oziroma o prepovedi gibanja na francoskem ozemlju, ki so morda bile sprejete poleg omejitve gibanja, v roku 48 ur od obvestila glede njih, če se obvestilo glede teh odločb izvede skupaj z odločbo o omejitvi gibanja. […]“

22

Člen L. 551‑1, prvi odstavek, tega zakonika določa:

„V primerih iz člena L. 561‑2(I), točke od 1 do 7, lahko upravni organ tujcu, ki ne predloži učinkovitih jamstev, s katerimi je mogoče preprečiti nevarnost iz člena L. 511‑1(II), točka 3, omeji gibanje […] za oseminštirideset ur.“

23

Člen L. 561‑2(I), navedenega zakonika določa:

„Upravni organ lahko sprejme odločitev o omejitvi gibanja tujca, ki ne more takoj zapustiti francoskega ozemlja, vendar se njegova odstranitev še vedno upravičeno pričakuje, na kraj bivanja, če:

[…]

[…]“

24

Člen L. 742‑1, prvi odstavek, Ceseda, ki je v poglavju II, naslovljenem „Postopek določitve države, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil“, v zvezku VII tega zakonika, naslovljenem „Pravica do azila“, določa:

„Kadar upravni organ meni, da je za obravnavanje prošnje za azil pristojna druga država, ki jo namerava zaprositi, ima tujec pravico ostati na francoskem ozemlju do konca postopka določitve države, odgovorne za obravnavanje njegove prošnje, in po potrebi do svoje dejanske predaje tej državi. […]“

25

Člen L. 742‑3 navedenega zakonika določa:

„Ob upoštevanju drugega odstavka člena L. 742‑1 je lahko tujec, čigar prošnjo za azil mora obravnavati druga država, predan državi, odgovorni za to obravnavo.

Vsaka odločitev o predaji se sprejme z obrazloženo pisno odločbo upravnega organa.

Zadevno osebo se uradno obvesti o tej odločitvi. V njej se navedejo pravna sredstva in roki zanje ter pravica, da obvesti ali da obvestiti svoj konzulat, svetovalca ali katero koli osebo, ki jo izbere. […]“

26

Člen L. 742‑4(I), Ceseda določa:

„Tujec, v zvezi s katerim je bila izdana odločitev o predaji iz člena L. 742‑3, lahko v roku petnajstih dni od obvestila o tej odločitvi, predsedniku upravnega sodišča predlaga, naj to odločbo odpravi.

Predsednik ali sodnik, ki ga ta za to določi, […] odloči v roku petnajstih dni od vložitve predloga.

[…]“

27

Člen L. 742‑5 tega zakonika določa:

„Člena L. 551‑1 in L. 561‑2 se uporabljata za tujca, v zvezi s katerim je bila sprejeta odločitev o predaji, od obvestila o tej odločitvi.

Odločitev o predaji ne more biti izvršena po uradni dolžnosti niti pred iztekom petnajstdnevnega roka oziroma, če je bilo obvestilo o odločbi o omejitvi gibanja, ki je bila sprejeta na podlagi člena L. 551‑1, ali odločitev o omejitvi gibanja na kraj bivanja, ki je bila sprejeta na podlagi člena L. 561‑2, izvedeno skupaj z odločitvijo o predaji, pred iztekom oseminštirideseturnega roka, niti preden upravno sodišče odloči, če je bil pred njim sprožen postopek.“

28

Adila Hassana je 26. novembra 2016 prijela enota zračne in mejne policije departmaja Pas-de-Calais (Francija) na območju z omejenim dostopom na terminalu pristanišča v mestu Calais (Francija). Na podlagi iskanja v sistemu Eurodac, ki ga je opravila ta enota, se je izkazalo, da so mu nemški organi 7. novembra in 14. decembra 2015 odvzeli prstne odtise in da je takrat zaprosil za mednarodno zaščito v Nemčiji, take prošnje pa v Franciji ni vložil.

29

Prefekt departmaja Pas-de-Calais je po navedenem prijetju in iskanju v sistemu Eurodac še isti dan nemškim organom poslal zahtevo za ponovni sprejem A. Hassana in hkrati odločil, da se ga preda Nemčiji ter da se mu omeji gibanje. A. Hassan je bil o tej odločitvi obveščen istega dne.

30

A. Hassan je ukrep o omejitvi gibanja izpodbijal pri sodniku za omejitev in odvzem prostosti na tribunal de grande instance de Lille (okrožno sodišče v Lillu, Francija) na podlagi člena L. 512‑1(III) Ceseda. Ta sodnik je s sodbo z dne 29. novembra 2016 odredil odpravo tega ukrepa.

31

A. Hassan je poleg tega zoper odločbo z dne 26. novembra 2016 v delu, v katerem je bila z njo odrejena njegova predaja Nemčiji, pri tribunal administratif de Lille (upravno sodišče v Lillu) vložil suspenzivno pravno sredstvo.

32

A. Hassan v okviru te tožbe med drugim trdi, da je s to odločbo kršen člen 26 Uredbe Dublin III, ker je bila sprejeta in je bil o njej uradno obveščen, še preden je država članica, na katero je bila naslovljena zahteva francoskih organov za njegov ponovni sprejem, v obravnavani zadevi Zvezna republika Nemčija, izrecno ali implicitno odgovorila na to zahtevo.

33

Prefekt departmaja Pas-de-Calais pa trdi, da ga niti člen 26 niti nobena druga določba nacionalnega prava ne ovira pri tem, da sočasno z omejitvo gibanja sprejme odločitev o predaji in da o njej obvesti zadevno osebo, ki ima zoper to odločitev na voljo pravna sredstva, določena v členu 27 Uredbe Dublin III. V skladu z nacionalnim pravom naj bi za to, da bi lahko bilo A. Hassanu omejeno gibanje, pred tem celo moral sprejeti odločitev o predaji, ne da bi čakal na odgovor države članice, na katero je bila zahteva naslovljena. Predaja naj bi se vsekakor lahko opravila šele takrat, ko se država članica, na katero je zahteva naslovljena, strinja, da bo zadevno osebo ponovno sprejela.

34

Predložitveno sodišče v zvezi s tem poudarja, da prefekt departmaja Pas-de-Calais ni bil zavezan sprejeti odločitve o predaji, da bi A. Hassanu lahko omejil gibanje, ker je ta omejitev določena v členu 28 Uredbe Dublin III, ki se neposredno uporablja. Vendar priznava, da v skladu z nacionalnim pravom, na katero se je prefekt oprl pri sprejetju navedene odločitve o predaji, sočasno sprejemanje take odločitve in odločbe o omejitvi gibanja ni bilo prepovedano. Tako se sprašuje o združljivosti take upravne prakse s členom 26 Uredbe Dublin III.

35

Predložitveno sodišče poudarja, da so stališča nacionalnih sodišč v zvezi s tem različna, pri čemer pojasnjuje, da nekatera upravna sodišča menijo, da se odločitev o predaji lahko sprejme, zadevna oseba pa o njej uradno obvesti pred odgovorom države članice, na katero je bila zahteva naslovljena, medtem ko druga sodišča menijo, da mora država članica, ki poda zahtevo, počakati na izid postopka določanja odgovorne države članice, ki je opredeljen v členih od 20 do 25 Uredbe Dublin III, preden to odločitev sprejme in poskrbi za uradno obvestilo glede te osebe.

36

Predložitveno sodišče pa meni, da tako dobesedna razlaga različnih jezikovnih različic člena 26 Uredbe Dublin III kot teleološka razlaga navedene določbe in določb, v katerih sobesedilo je umeščena, govorita v prid drugi razlagi, kar naj bi poleg tega potrjevala preučitev pripravljalnega gradiva Uredbe Dublin III.

37

Kljub temu pojasnjuje, da sprejetje in obvestilo glede odločitve o predaji pred odgovorom države članice, na katero je zahteva naslovljena, zadevni osebi ne bi preprečila, da to odločitev uspešno izpodbija pri pristojnem sodišču v okviru pravnega sredstva s suspenzivnim učinkom v skladu s členom 27 Uredbe Dublin III. Če bi se izkazalo, da država članica, na katero je zahteva naslovljena, ob upoštevanju meril, ki jih določa uredba, ni odgovorna, bi bilo odločitev o predaji torej mogoče odpraviti.

38

V teh okoliščinah je tribunal administratif de Lille (upravno sodišče v Lillu) prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali določbe člena 26 Uredbe [Dublin III] nasprotujejo temu, da pristojni organi države članice, ki je drugi državi članici, ki jo šteje za odgovorno državo na podlagi meril iz Uredbe, predložila zahtevo za sprejem ali ponovni sprejem državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki je vložila prošnjo za mednarodno zaščito, o kateri še ni bilo dokončno odločeno, ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) [navedene u]redbe, sprejmejo odločitev o predaji in o njej uradno obvestijo zadevno osebo, preden se država, na katero je zahteva naslovljena, strinja z navedenim sprejemom ali ponovnim sprejemom?“

39

Predložitveno sodišče z vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je treba člen 26(1) Uredbe Dublin III razlagati tako, da nasprotuje temu, da država članica – ki je v drugi državi članici, za katero meni, da je v skladu z merili iz te uredbe odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, vložila zahtevo za sprejem ali ponovni sprejem osebe iz člena 18(1) navedene uredbe – sprejme odločitev o predaji in navedeno osebo uradno obvesti glede te odločitve, preden država članica, na katero je navedena zahteva naslovljena, to zahtevo izrecno ali implicitno odobri.

40

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati njeno besedilo, zgodovino nastanka, sobesedilo in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je (glej v tem smislu sodbi z dne 20. decembra 2017, Acacia in D’Amato, C‑397/16 in C‑435/16, EU:C:2017:992, točka 31, in z dne 17. aprila 2018, Egenberger, C‑414/16, EU:C:2018:257, točka 44 in navedena sodna praksa).

41

Kar v zvezi s tem najprej zadeva besedilo člena 26(1) Uredbe Dublin III, je v tej določbi navedeno, da kadar se država članica, na katero je naslovljena zahteva, strinja, da bo sprejela ali ponovno sprejela prosilca ali drugo osebo iz člena 18(1)(c) ali (d) te uredbe, država članica, ki daje zahtevo, uradno obvesti zadevno osebo o odločitvi o njeni predaji odgovorni državi članici in po potrebi o odločitvi, da njene prošnje za mednarodno zaščito ne bo obravnavala.

42

Tako je že iz člena 26(1) Uredbe Dublin III razvidno – in sicer, kot je tudi generalni pravobranilec poudaril v točki 35 sklepnih predlogov, v skoraj vseh njegovih jezikovnih različicah – da je zadevna oseba lahko uradno obveščena o odločitvi o predaji šele takrat – in torej po tem – ko je država članica, na katero je naslovljena zahteva za sprejem ali ponovni sprejem, ugodila tej zahtevi oziroma po morebitnem izteku roka, v katerem mora ta država članica na to zahtevo odgovoriti, pri čemer je opustitev ukrepanja v skladu s členom 22(7) in členom 25(2) Uredbe Dublin III enakovredna ugoditvi tej zahtevi.

43

Besedilo člena 26(1) Uredbe Dublin III torej jasno kaže, da je zakonodajalec Unije vzpostavil natančno določen postopkovni vrstni red od takrat, ko država članica, na katero je zahteva naslovljena, ugodi zahtevi za sprejem ali ponovni sprejem, do uradnega obvestila zadevne osebe o odločitvi o predaji.

44

Dalje, glede zgodovine nastanka navedenega člena 26(1) je treba navesti, kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 36 sklepnih predlogov, da je bilo v Predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta, ki ga je Komisija predložila 4. maja 2016, o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (COM(2008) 820 final), ki se nanaša na prenovo Uredbe št. 343/2003 in ki je pripeljal do sprejetja Uredbe Dublin III, navedeno, da je treba podrobneje opredeliti postopek obveščanja zadevne osebe o odločitvi o predaji, da se zagotovi večja učinkovitost pravice te osebe do vložitve pravnega sredstva zoper njo.

45

Kot je razvidno iz obrazložitvenega memoranduma k navedenem predlogu uredbe, bi se ta pojasnila morala nanašati zlasti na čas, obliko in vsebino uradnega obvestila glede odločitve o predaji. Člen 25(1) tega predloga, ki je postal člen 26(1) Uredbe Dublin III in ki je vseboval navedena pojasnila, pa med zakonodajnim postopkom v zvezi s tem nikakor ni bil bistveno spremenjen.

46

Zato že iz člena 26(1) Uredbe Dublin III ob upoštevanju zgodovine nastanka navedene določbe izhaja, da je zadevno osebo glede odločitve o predaji mogoče uradno obvestiti šele po tem, ko se država članica, na katero je zahteva naslovljena, implicitno ali izrecno strinja s tem, da bo sprejela ali ponovno sprejela to osebo (glej v tem smislu sodbo z dne 26. julija 2017, A. S., C‑490/16, EU:C:2017:585, točka 33).

47

Splošna sistematika Uredbe Dublin III to razlago potrjuje.

48

V zvezi s tem je treba poudariti, da je člen 26(1) Uredbe Dublin III v poglavju VI te uredbe, naslovljenem „Postopki za sprejem in ponovni sprejem“, ki vključuje določbe, s katerimi je pojasnjeno zaporedje korakov navedenih postopkov in niz zavezujočih rokov, ki prispevajo k določitvi države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito (glej v tem smislu sodbo z dne 25. oktobra 2017, Shiri, C‑201/16, EU:C:2017:805, točka 39 in navedena sodna praksa).

49

Ti postopki sprejema in ponovnega sprejema morajo obvezno potekati v skladu s pravili, ki so navedena zlasti v tem poglavju VI (glej v tem smislu sodbo z dne 26. julija 2017, Mengesteab, C‑670/16, EU:C:2017:587, točka 49 in navedena sodna praksa).

50

Tako je iz delov II in III poglavja VI Uredbe Dublin III, ki se nanašata na postopke, ki veljajo za zahteve za sprejem ali ponovni sprejem, razvidno, najprej, da lahko država članica, ki poda zahtevo, od druge države članice, odvisno od primera, zahteva, da sprejme ali ponovno sprejme zadevno osebo v skladu z določbami člena 21(1), člena 23(1) in člena 24(1) navedene uredbe.

51

Nato mora država članica, na katero je zahteva naslovljena, v skladu s členom 22(1) oziroma členom 25(1) Uredbe Dublin III, odvisno od primera, preveriti vse potrebno, da ugotovi, ali je glede na merila, ki so opredeljena v poglavju III te uredbe, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito in torej odloči o zahtevi za sprejem ali ponovni sprejem v roku iz teh določb.

52

Zato lahko država članica, na katero je naslovljena zahteva za sprejem ali ponovni sprejem, o tej zahtevi odloči in državi članici, ki je zahtevo podala, odgovori šele po tem, ko opravi navedena preverjanja. V zvezi s tem ugoditev pomeni načelno strinjanje s predajo zadevne osebe, temu strinjanju pa praviloma sledi izvršitev navedene predaje v skladu z določbami člena 29 Uredbe Dublin III (glej v tem smislu sodbo z dne 26. julija 2017, A. S., C‑490/16, EU:C:2017:585, točka 50).

53

Namen člena 26(1) Uredbe Dublin III, ki je skupaj s členom 27 te uredbe, ki se nanaša na pravna sredstva, v delu IV, naslovljenem „Postopkovni zaščitni ukrepi“, poglavja VI navedene uredbe, je torej, da se z naložitvijo obveznosti državi članici, ki poda zahtevo, da zadevno osebo uradno obvesti o odločitvi o predaji, okrepi varstvo pravic te osebe, tako da se zagotovi, da je ta, kadar je predaja med državama članicama, soudeleženima v postopku za sprejem ali ponovni sprejem, načeloma dogovorjena, obveščena o vseh razlogih, na katerih temelji navedena odločitev, tako da se ji po potrebi omogoči, da jo izpodbija pri pristojnem sodišču in zahteva odložitev njene izvršitve.

54

Splošna sistematika Uredbe Dublin III zato tudi govori v prid razlagi člena 26(1) te uredbe, v skladu s katero se zadevno osebo lahko uradno obvesti o odločitvi o predaji šele po tem, ko se država članica, na katero je zahteva naslovljena, strinja s sprejemom ali ponovnim sprejemom te osebe.

55

To velja tudi za cilj, ki mu sledi Uredba Dublin III, v nasprotju s tem, kar se zdi, da meni Evropska komisija.

56

V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča cilj Uredbe Dublin III vzpostaviti jasen in izvedljiv način – ki temelji na merilih, ki so objektivna in poštena tako za zadevne države članice kot tudi za zadevne osebe – na podlagi katerega je mogoče hitro določiti odgovorno državo članico, da bi se zagotovil učinkovit dostop do postopkov za priznanje mednarodne zaščite in ne bi bil ogrožen cilj hitre obravnave prošenj za mednarodno zaščito, hkrati pa v skladu z uvodno izjavo 19 navedene uredbe zagotoviti učinkovito pravno sredstvo, ki je bilo s to uredbo uvedeno proti odločitvam za predajo (glej v tem smislu sodbi z dne 7. junija 2016, Ghezelbash, C‑63/15, EU:C:2016:409, točka 42, in z dne 25. oktobra 2017, Shiri, C‑201/16, EU:C:2017:805, točki 31 in 37 ter navedena sodna praksa).

57

Poleg tega je Sodišče že pojasnilo, da zakonodajalec Unije sodnega varstva prosilcev za mednarodno zaščito ni želel žrtvovati na račun navedene zahteve po hitri obravnavi (glej v tem smislu sodbi z dne 7. junija 2016, Ghezelbash, C‑63/15, EU:C:2016:409, točka 57, in z dne 13. septembra 2017, Khir Amayry, C‑60/16, EU:C:2017:675, točka 65).

58

Kar zadeva učinkovito sodno varstvo, ki ga med drugim zagotavlja člen 47 Listine o temeljnih pravicah, je iz člena 27(1) Uredbe Dublin III razvidno, da ima prosilec za mednarodno zaščito pravico do učinkovitega pravnega sredstva v obliki pritožbe zoper odločitev o predaji ali v obliki ponovnega dejanskega in pravnega pregleda te odločitve pred sodiščem. Tako pravno sredstvo, katerega obseg se ne sme razlagati ozko, mora obsegati, prvič, preučitev uporabe te uredbe, tako glede izvajanja meril, navedenih v njenem poglavju III, kot glede spoštovanja postopkovnih jamstev, določenih zlasti v njenem poglavju VI, in drugič, preučitev pravnega in dejanskega stanja v državi članici, v katero je predan prosilec (glej v tem smislu sodbe z dne 26. julija 2017, A. S., C‑490/16, EU:C:2017:585, točke od 26 do 28; z dne 26. julija 2017, Mengesteab, C‑670/16, EU:C:2017:587, točke 43, 47 in 48, in z dne 25. oktobra 2017, Shiri, C‑201/16, EU:C:2017:805, točki 36 in 37).

59

Če bi bilo v zvezi s tem dopustno, da se zadevno osebo o odločitvi o predaji uradno obvesti, preden država članica, na katero je bila naslovljena zahteva za sprejem ali ponovni sprejem, odgovori na to zahtevo, bi to lahko povzročilo, da bi ta oseba, če bi želela izpodbijati to odločitev, morala vložiti pravno sredstvo v roku, ki bi se v trenutku, ko bi država članica, na katero je bila zahteva naslovljena, podala svoj odgovor, iztekel, ali, kot v postopku v glavni stvari, bi se iztekel, celo preden bi bil podan navedeni odgovor, saj morajo v skladu s členom 27(2) Uredbe Dublin III države članice določiti obdobje, v katerem lahko zadevna oseba izvršuje svojo pravico do učinkovitega pravnega sredstva, pri čemer je edina zahteva iz te določbe ta, da je to obdobje razumno.

60

V teh okoliščinah bi bila zadevna oseba lahko prisiljena, da preventivno, še preden bi država članica, na katero je bila naslovljena zahteva za njen sprejem ali ponovni sprejem, odgovorila na to zahtevo, na podlagi člena 27(1) Uredbe Dublin III vloži pravno sredstvo zoper odločitev o predaji ali zahtevo za njen ponovni pregled. Sodišče je poleg tega že razsodilo, da je tako pravno sredstvo oziroma zahtevo za ponovni pregled načeloma mogoče vložiti, le če je država članica, na katero je zahteva naslovljena, tej zahtevi ugodila (glej po analogiji sodbo z dne 26. julija 2017, Mengesteab, C‑670/16, EU:C:2017:587, točka 60).

61

Poleg tega bi bil, kot je generalni pravobranilec navedel v točkah od 46 do 48 sklepnih predlogov, obseg pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 27(1) Uredbe Dublin III lahko omejen, ker bi odločitev o predaji, ki bi bila sprejeta in o kateri bi bila zadevna oseba obveščena, preden bi država članica, na katero bi bila zahteva za sprejem ali ponovni sprejem naslovljena, odgovorila na to zahtevo, temeljila le na dokazih in indicih, ki bi jih zbrala država članica, ki bi podala zahtevo, in ne na dokazih in indicih iz države članice, na katero bi bila zahteva naslovljena, kot so datum njenega odgovora na zahtevo za sprejem ali ponovni sprejem ali vsebina razlogov, iz katerih je tej zahtevi ugodila, če bi bil njen odgovor izrecen.

62

Poudariti pa je treba, kot je tudi generalni pravobranilec navedel v točki 48 sklepnih predlogov, da so dokazi iz države članice, na katero je zahteva naslovljena, posebej pomembni v okviru pravnih sredstev oziroma zahtev za ponovni pregled, vloženih zoper odločitev o predaji, ki je bila sprejeta ob koncu postopka za sprejem, ker mora država članica, na katero je zahteva naslovljena, izčrpno preveriti svojo odgovornost glede na merila, določena z Uredbo Dublin III, in upoštevati tudi informacije, ki jih država članica, ki poda zahtevo, nujno ne pozna (glej v tem smislu sodbo z dne 7. junija 2016, Ghezelbash, C‑63/15, EU:C:2016:409, točka 43).

63

Opozoriti je tudi treba, da lahko država članica, na katero je zahteva naslovljena, celo v primeru zadetka na Eurodac zavrne zahtevo za sprejem ali ponovni sprejem, zlasti kadar meni, da je njena odgovornost prenehala na podlagi člena 19 ali 20(5), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III, kar potrjuje tudi člen 4 izvedbene uredbe, pri čemer mora imeti prosilec možnost, da se v okviru svojega pravnega sredstva sklicuje na to okoliščino (glej v zvezi s tem sodbo z dne 7. junija 2016, Karim, C‑155/15, EU:C:2016:410, točki 26 in 27).

64

Poleg tega, glede okoliščine, navedene v točki 33 te sodbe, da bi bila v položaju, kakršen je v postopku v glavni stvari, izvršitev odločitve o predaji odložena do odgovora države članice, na katero je zahteva naslovljena, zadostuje poudariti, da ta odložitev ni določena v nobeni določbi Uredbe Dublin III. Pravila o suspenzivnem učinku pravnih sredstev, ki so navedena v členu 27(3) in (4) te uredbe, se namreč nanašajo na možnosti odložitve odločitve o predaji za obdobje od datuma vložitve pravnega sredstva ali zahteve za ponovni pregled do najpozneje odločitve o navedenem pravnem sredstvu ali zahtevi za ponovni pregled, ne da bi njuna vložitev nujno povzročila odložitev odločitve o predaji (glej v tem smislu sodbi z dne 13. septembra 2017, Khir Amayry, C‑60/16, EU:C:2017:675, točki 64 in 68, in z dne 25. januarja 2018, Hasan, C‑360/16, EU:C:2018:35, točka 38).

65

Če bi se priznalo, da je uradno obvestilo o tej odločitvi v smislu člena 26(1) Uredbe Dublin III mogoče izvesti pred odgovorom države članice, na katero je zahteva naslovljena, bi bila zadevna oseba v pravnih redih, v katerih drugače kakor v pravnem redu v postopku v glavni stvari ni določena odložitev take odločitve pred navedenim odgovorom, izpostavljena nevarnosti predaje tej državi članici, celo preden bi se ta s predajo načelno strinjala.

66

Ker je poleg tega cilj Uredbe Dublin III, kot je bilo opozorjeno v točki 56 te sodbe, vzpostaviti jasno in izvedljivo metodo za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ni mogoče priznati, da se razlaga člena 26(1) navedene uredbe, s katero je zakonodajalec želel okrepiti varstvo pravic zadevne osebe, lahko razlikuje glede na ureditev držav članic, soudeleženih v postopku določitve odgovorne države članice.

67

V skladu s to logiko in v zvezi s tem, da naj francosko pravo ne bi omogočalo omejitve gibanja zadevni osebi, preden je ta uradno obveščena o odločitvi o predaji, ta težava, ki, kot potrjuje predložitveno sodišče, izhaja izključno iz nacionalnega prava, ne more ovreči razlage člena 26(1) Uredbe Dublin III, kakor je bila podana v točki 46 te sodbe. Poleg tega je iz člena 28(2) in (3) te uredbe jasno razvidno, da je državam članicam dovoljeno, da zadevnim osebam omejijo gibanje, še preden se zahteva za sprejem ali ponovni sprejem vloži v državi članici, na katero je zahteva naslovljena, če so pogoji iz tega člena izpolnjeni, ne da bi bilo uradno obvestilo o odločitvi o predaji obvezen pogoj za to omejitev gibanja (glej v tem smislu sodbi z dne 15. marca 2017, Al Chodor, C‑528/15, EU:C:2017:213, točka 25, in z dne 13. septembra 2017, Khir Amayry, C‑60/16, EU:C:2017:675, točke od 25 do 27, 30 in 31).

68

Tako tudi cilj Uredbe Dublin III, ki nikakor ne nasprotuje razlagi iz člena 46 te sodbe, govori v njen prid.

69

Dvomi predložitvenega sodišča pa se ne nanašajo le na trenutek, v katerem je treba izvesti uradno obvestilo glede odločitve o predaji, temveč tudi na trenutek, v katerem je treba to odločitev sprejeti.

70

V zvezi s tem je sicer res, da se besedilo člena 26(1) Uredbe Dublin III nanaša na obvestilo glede odločitve o predaji, in ne na njeno sprejetje. Vendar je v členu 5(2)(b) in členu 5(3) te uredbe – v katerih so podrobno določeni pogoji, pod katerimi lahko država članica, ki določi odgovorno državo članico, opusti razgovor s prosilcem, in kdaj se ta razgovor organizira – določeno, da je treba ta razgovor ali vsakršno drugo priložnost prosilca, da predloži upoštevne informacije, organizirati pred sprejetjem odločitve o predaji v skladu z navedenim členom 26(1).

71

Poleg tega je treba poudariti, da mora odločitev o predaji v skladu s členom 26(2), prvi pododstavek, Uredbe Dublin III vsebovati informacije o razpoložljivih pravnih sredstvih, vključno s pravico zaprositi za odložilni učinek, kadar je to ustrezno, in o rokih, ki veljajo za vložitev takih pravnih sredstev in za izvedbo predaje in po potrebi informacije o kraju, kamor mora zadevna oseba priti, ter datumu, ko mora tja priti, če ta oseba v odgovorno državo članico potuje z lastnimi sredstvi.

72

Te informacije pa so, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 44 sklepnih predlogov, načeloma odvisne tako od trenutka, v katerem država članica, na katero je naslovljena zahteva za sprejem ali ponovni sprejem, odgovorni nanjo, kot od vsebine navedenega odgovora, v skladu s podrobnimi pravili, navedenimi v členu 6 izvedbene uredbe, če je ta odgovor izrecen.

73

Odločitve o predaji nikakor ni mogoče uveljavljati proti zadevni osebi, preden je ta o njej obveščena, trenutek, v katerem je treba izvesti obvestilo, pa je, kot je razvidno iz zgoraj navedenih preudarkov, natančno opredeljen v členu 26(1) Uredbe Dublin III. Iz tega izhaja, da sprejetje te odločitve pred odgovorom države članice, na katero je zahteva naslovljena, tudi če bi se obvestilo glede te odločitve izvedlo šele po tem odgovoru, ne more prispevati niti k cilju hitre obravnave prošenj za mednarodno zaščito niti k cilju zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva pravic navedene osebe, ker je vložitev pravnega sredstva zoper odločitev o predaji nujno poznejša od njenega uradnega obvestila (glej v zvezi s tem sodbo z dne 26. julija 2017, A. S., C‑490/16, EU:C:2017:585, točka 54).

74

V teh okoliščinah člen 26(1) Uredbe Dublin III nasprotuje tudi sprejetju odločitve o predaji, preden država članica, na katero je bila naslovljena zahteva za sprejem ali ponovni sprejem, odgovori nanjo izrecno ali implicitno.

75

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba člen 26(1) Uredbe Dublin III razlagati tako, da nasprotuje temu, da država članica – ki je v drugi državi članici, za katero meni, da je v skladu z merili iz te uredbe odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, vložila zahtevo za sprejem ali ponovni sprejem osebe iz člena 18(1) navedene uredbe – sprejme odločitev o predaji in navedeno osebo obvesti glede te odločitve, preden država članica, na katero je navedena zahteva naslovljena, to zahtevo izrecno ali implicitno odobri.

76

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

Člen 26(1) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da država članica – ki je v drugi državi članici, za katero meni, da je v skladu z merili iz te uredbe odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, vložila zahtevo za sprejem ali ponovni sprejem osebe iz člena 18(1) navedene uredbe – sprejme odločitev o predaji in navedeno osebo obvesti glede te odločitve, preden država članica, na katero je navedena zahteva naslovljena, to zahtevo izrecno ali implicitno odobri.