23.11.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 389/18

—

Primarno, razveljavi izpodbijano sodbo zaradi uporabe dokazov, pridobljenih ob popolnem neupoštevanju postopka, določenega za njihovo zbiranje, in zaradi napačne uporabe obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 ter zato Sklep Komisije z dne 12. oktobra 2011 v celoti razglasi za ničen;

—

podredno, delno razveljavi izpodbijano sodbo v delu, v katerem Splošno sodišče ni opravilo celostnega sodnega nadzora globe, naložene pritožnicam, ter zato bistveno zmanjša globo, naloženo pritožnicam v izpodbijani sodbi;

—

še bolj podredno, delno razveljavi izpodbijano sodbo v delu, v katerem Splošno sodišče ni pravilno ugotovilo, da je bil cilj ali posledica kršitve omejevanje konkurence, in naj zadeve vrne Splošnemu sodišču v odločanje, razen če ugotovi, da ima dovolj informacij za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije;

—

v vsakem primeru naloži Komisiji plačilo stroškov pritožnic v postopkih pred Sodiščem in Splošnim sodiščem.

—

S prvim pritožbenim razlogom trdijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo in kršilo njihovo pravico do obrambe ter bistveno kršilo postopek s tem, da je zavrnilo očitek pritožnic glede nezakonitosti prenosa dokumentov, ki so jih zbrali italijanski davčni organi med nacionalno davčno preiskavo, Komisiji in posledic take nezakonitosti. Prvič, Splošno sodišče naj bi napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da Komisija na podlagi prava Unije nima posebne obveznosti preprečiti nepopravljiv poseg v temeljno pravico do obrambe v upravnem postopku preiskave na področju konkurence. Drugič, Splošno sodišče naj bi napačno uporabilo pravo s tem, da ni upoštevalo, da je Komisija kršila pravico pritožnic do obrambe in storila bistvene kršitve postopka iz člena 12(2) Uredbe št. 1/2003 (1). Tretjič, Splošno sodišče naj bi napačno uporabilo pravo s tem, da je izkrivilo jasen pomen dokazov, ki so mu bili predloženi, ko je ugotovilo, da nezakonitost pridobitve dokumentov, ki jih je Komisija uporabila kot dokaze, ni upoštevna.

—

Z drugim pritožbenim razlogom trdijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da Komisiji ni očitalo, da je prosilki za imuniteto podelila imuniteto za južno Evropo in s tem obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 2002 uporabila nekonsistentno. Natančneje, pritožnice trdijo, da prosilki za imuniteto glede južne Evrope imuniteta ne bi smela biti podeljena in da bi torej morale biti vse ustne izjave prosilke za imuniteto in informacije, pridobljene na podlagi zahtev za informacije, ki so temeljile na teh ustnih izjavah, odstranjene iz spisa obravnavane zadeve.

—

Pritožnice s tretjim pritožbenim razlogom podredno trdijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da ni zagotovilo ustreznega sodnega varstva zoper sankcijo kazenske narave, ki jim jo je naložila Komisija, kljub polni sodni pristojnosti, ki jo ima na podlagi člena 31 Uredbe št. 1/2003 in načela učinkovitega sodnega varstva, zagotovljenega s členom 6 EKČP in členom 47 Listine. Pritožnice navajajo tudi, da je Splošno sodišče, ker ni zagotovilo takega učinkovitega sodnega varstva, globo napačno izračunalo.

—

Pritožnice s četrtim pritožbenim razlogom še bolj podredno trdijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je napačno razlagalo pojem kršitve prek cilja, kar je povzročilo napačno pravno opredelitev dejstev in kršitev pravice pritožnic do obrambe.