a)

Splošno sodišče se je oprlo na to, da „naloge, ki so s Pogodbo o EMS poverjene Komisiji […], ne zajemajo nobene lastne pristojnosti za odločanje in […] da so dejavnosti, ki jih instituciji opravljata na podlagi te pogodbe, povezane le z EMS“ (1), ne da bi kakor koli presojalo učinek pravnega predloga, ki ga je sprejelo v točki 48, da Komisija „ni prepustila učinkovitega nadzora nad svojo poglavitno vlogo odločanja na podlagi člena 136(3) [PDEU] v skladu s pristojnostmi, ki jih ima na podlagi člena 17 [PEU], da ravna kot institucija EU, ki je dolžna zagotoviti, da so akti, sprejeti na podlagi Pogodbe o EMS, v skladu s pravom Unije“.

b)

Navedeno je, da je Sodišče v zadevi Pringle (2), na katero se je oprlo Splošno sodišče (3), odločilo, da čeprav Komisija in ECB zavezujeta le EMS (4), kljub temu med drugim (5) v točki 164 te zadeve ugotovilo, da „[lahko Komisija] [n]a podlagi nalog, ki ji jih poverja Pogodba o EMS, […] – kot določa člen 13(3) in (4) te pogodbe – tudi skrbi za to, da so memorandumi o soglasju, ki jih sklene EMS, v skladu s pravom Unije“, v točki 174 pa, da „[mora biti] [n]a podlagi člena 13(3) [Pogodbe o EMS] memorandum o soglasju, dosežen s pogajanji z državo članico, ki zaprosi za pomoč za stabilnost, popolnoma skladen s pravom Unije“.

c)

Trditev „Odškodninski zahtevek zoper EU, ki temelji zgolj na nezakonitosti akta ali ravnanja, ki ga ni sprejela institucija EU ali njeni uslužbenci, je treba zavreči kot nedopusten“ (6) se je uporabila brez presoje trditev v pisnih stališčih pritožnice, da […] „je ECB [morala] delovati kot [institucija EU], saj EMS ni mogel zakonito izvajati učinkovitega nadzora nad prisilnimi ukrepi na podlagi prava Unije, da bi dopustil in/ali delal in/ali ravnal v skladu z grožnjo. Navedeni prisilni ukrepi so v izključni pristojnosti ECB […], pri čemer učinkovitega nadzora nad njimi po pravu Unije ni mogoče prepustiti“.

d)

„Ravnanje, ki naj bi povzročilo zatrjevano škodo, je opustitev ravnanja Komisije pri podpisu memoranduma o soglasju. Vendar je bil memorandum o soglasju podpisan po znižanju vrednosti vloge pritožnice. […] Do tega znižanja je dejansko prišlo ob začetku veljavnosti [ukrepov z dne 29. marca 2013]. Zato za pritožnico ni mogoče šteti, da je s potrebno gotovostjo dokazala, da je škodo, za katero zatrjuje, da jo je utrpela, dejansko povzročila opustitev, ki se očita Komisiji.“ (7) Ta predlog ne upošteva predloga pritožnice, navedenega v točki 41 navedenega sklepa, „da je bila pritožnici škoda, za katero zahteva odškodnino na podlagi člena 268 [PDEU] in 349 [PDEU], povzročena s pogoji, priloženimi [FAF] in predloženimi [Republiki Ciper] 26. aprila 2013, in načinom, kako sta jih Komisija in ECB zahtevali.“ Način, kako so bili zahtevani, zajema to, da Komisija ni zagotovila, da je pogojevanje v skladu s pravom Unije, in pa grožnjo ECB, da bo prekinila dobavo evra Cipru, kar sta bila trajajoče ravnanje oziroma opustitev, ki sta se začela 15. marca 2013 in končala z zahtevo po uskladitvi s pogoji 29. marca 2013.

e)

Vsebina memoranduma o soglasju se je izpodbijala, ker se je sklicevala na predhodno obveznost uskladitve s pogoji, ki je ex hypothesi nastala pred znižanjem vrednosti vloge pritožnice, česar naj Splošno sodišče ne bi presojalo kot sestavnega dela ravnanja.

f)

„Kadar ravnanje, ki domnevno povzroči zatrjevano škodo, zajema opustitev ravnanja, je zlasti potrebna gotovost, da je škodo povzročila očitana opustitev in da je ni moglo povzročiti ravnanje, ločeno od tistega, ki se očita toženi instituciji“: sklep Portela/Komisija (8). Drugače povedano, „tudi če bi“ (9) Komisija ravnala v skladu s svojo dolžnostjo zagotovitve, da so pogoji skladni s pravom Unije, to ne bi ničesar spremenilo, „saj je bil memorandum o soglasju podpisan po znižanju vrednosti vloge pritožnice pri BoC.“ (10) Splošno sodišče ponovno ni presojalo trditev pritožnice: glej med drugim točki (d) in (e) zgoraj.

g)

Dalje in podredno je Splošno sodišče napačno presodilo dejstva, ker je menilo, da je bil memorandum o soglasju podpisan po znižanju vlog v vseh primerih. V primeru BoC do končnega znižanja v vrednosti ni prišlo po podpisu memoranduma o soglasju 26. aprila 2013, temveč konec junija 2013.