1

G. Strack s to pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije v zadevi Strack/Komisija (T‑392/07, EU:T:2013:8, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), ker Splošno sodišče z njo ni v celoti ugodilo njegovim predlogom za razglasitev ničnosti več odločb Komisije v zvezi z njegovimi prošnjami za dostop do različnih dokumentov na podlagi Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331).

2

Evropska komisija je vložila nasprotno pritožbo, s katero predlaga delno razveljavitev izpodbijane sodbe, ker je Splošno sodišče z njo presodilo, prvič, da ob izteku rokov iz člena 8 Uredbe št. 1049/2001 nastanejo odločbe o zavrnitvi dostopa do dokumentov zaradi molka organa, ki so lahko predmet ničnostne tožbe, in drugič, da je Komisija kršila pravico pritožnika do dostopa do izvlečka iz registra, ki bi ga morala Komisija vzpostaviti v skladu s členom 11 te uredbe in bi moral vsebovati seznam pred 1. januarjem 2005 sprejetih odločb o zavrnitvi potrdilnih prošenj za dostop (v nadaljevanju: izvleček iz registra glede zavrnilnih odločb o potrdilnih prošnjah za dostop do dokumentov).

3

Pritožnik je z dopisom z dne 20. junija 2007 pri Komisiji vložil začetno prošnjo za dostop do dokumentov na podlagi člena 7(1) Uredbe št. 1049/2001, ki se je nanašala na tri skupine dokumentov.

4

Prvič, pritožnik je zaprosil za dostop do vseh dokumentov, ki zadevajo vse potrdilne prošnje za dostop do dokumentov, ki jih je Komisija delno ali v celoti zavrnila od 1. januarja 2005 (v nadaljevanju: dokumenti, ki zadevajo zavrnjene potrdilne prošnje).

5

Drugič, zaprosil je za dostop do izvlečka iz registra glede zavrnilnih odločb o potrdilnih prošnjah za dostop do dokumentov.

6

Tretjič, zaprosil je za dostop do vseh dokumentov v zvezi z zadevo, v kateri je bila izdana sodba Sequeira Wandschneider/Komisija (T‑110/04, EU:T:2007:78, v nadaljevanju: dokumenti v zvezi z zadevo T‑110/04).

7

O tej začetni prošnji za dostop do zadevnih dokumentov, ki jo je Komisija vpisala v register 3. julija 2007, je med Komisijo in pritožnikom potekala izmenjava dopisov. V okviru te izmenjave je Komisija pritožnika z dopisom z dne 24. julija 2007 obvestila, da izvleček iz registra glede zavrnilnih odločb o potrdilnih prošnjah za dostop do dokumentov ne obstaja.

8

Pritožnik je ob izteku rokov iz člena 7 Uredbe št. 1049/2001 za obravnavo začetnih prošenj za dostop do dokumentov in potem, ko je Komisija 13. avgusta 2007 sprejela zavrnilno odločbo v zvezi z dostopom do dokumentov v zvezi z zadevo T‑110/04, 15. avgusta 2007 vložil „potrdilno prošnjo“ za dostop v skladu s členom 7(2) in (4) navedene uredbe.

9

Ta prošnja je bila predmet več odločb o odobritvi dostopa do dela zaprošenih dokumentov, ki so bile sprejete po izteku rokov iz člena 8 Uredbe št. 1049/2001 in po vložitvi tožbe, zaradi katere je bila izdana izpodbijana sodba, in sicer 23. oktobra 2007, 28. novembra 2007, 15. februarja 2008 ter 9. aprila 2008. Pritožnik je s temi odločbami pridobil dostop do več dokumentov, katerih vsebina je bila zaradi varstva osebnih podatkov ali poslovnih interesov delno prikrita.

10

Pritožnik je s tožbo, vloženo v tajništvu Splošnega sodišča 12. oktobra 2007, predlagal razglasitev ničnosti odločb – zaradi molka organa in izdanih – o zavrnitvi dostopa do dokumentov, navedenih v njegovi začetni in potrditveni prošnji za dostop do zadevnih dokumentov. Potem ko je Komisija po vložitvi tožbe izdala več odločb o zavrnitvi dostopa do dela zaprošenih dokumentov, je pritožnik svojo tožbo razširil tudi na te odločbe.

11

Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da so, ker Komisija v rokih, ki jih določa člen 8(1) Uredbe št. 1049/2001, ni sprejela nobenih potrditvenih odločb v skladu s to določbo, nastale odločbe zaradi molka organa, ki so lahko predmet ničnostne tožbe. Vendar je tožbo v delu, v katerem se je nanašala na te odločbe zaradi molka organa, zavrnilo, ker pritožnik zanjo od takrat, ko je Komisija sprejela izrecne odločbe o delni zavrnitvi, ki naj bi nadomestile odločbe zaradi molka organa, ni imel več pravnega interesa.

12

Ker pa je bila tožba dopustna ob vložitvi, je Splošno sodišče dovolilo njeno razširitev na izrecne odločbe.

13

Splošno sodišče je ugotovilo, da so dopustni tudi predlogi iz tožbe, ki se nanašajo na dopis Komisije z dne 24. julija 2007, s katerim je bil pritožnik obveščen, da izvleček iz registra glede zavrnilnih odločb o potrdilnih prošnjah za dostop do dokumentov ne obstaja.

14

Z vidika vsebine je Splošno sodišče za nične razglasilo odločbo Komisije z dne 24. julija 2007 o zavrnitvi dostopa do izvlečka iz registra glede zavrnilnih odločb o potrdilnih prošnjah za dostop do dokumentov, odločbo z dne 23. oktobra 2007 v zvezi z dokumenti Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF), in sicer v delu, v katerem se nanaša na podatke o pravnih osebah, ter odločbi z dne 28. novembra 2007 in z dne 15. februarja 2008 v zvezi z dokumenti Komisije, razen dokumentov OLAF in dokumentov v zvezi z zadevo T‑110/04.

15

Poleg tega sta bili za delno nični razglašeni tudi odločba z dne 28. novembra 2007 v delu, ki se nanaša na dokumente v zvezi z zadevo T‑110/04, in odločba z dne 9. aprila 2008.

16

Splošno sodišče je tožbo v preostalem zavrnilo ter Komisiji naložilo plačilo njenih stroškov in dveh tretjin stroškov pritožnika.

17

G. Strack Sodišču predlaga, naj:

18

Komisija Sodišču predlaga, naj:

19

Komisija v okviru nasprotne pritožbe navaja dva pritožbena razloga, pri čemer se prvi nanaša na dopustnost tožbe. Zato je treba v obravnavani zadevi najprej preučiti ta pritožbena razloga.

20

Prvi pritožbeni razlog se nanaša na nedopustnost tožbe za razglasitev ničnosti odločb o zavrnitvi zaradi molka organa, ki naj bi v skladu s členom 8(3) Uredbe št. 1049/2001 nastale po izteku rokov, določenih v tem členu.

21

Komisija trdi, da po izteku rokov iz člena 8 Uredbe št. 1049/2001 ni mogla nastati nobena odločba o zavrnitvi zaradi molka organa, ker na eni strani pritožnik ni želel poiskati primerne rešitve v skladu s členom 6(3) te uredbe, na drugi pa Komisija v interesu dobrega upravljanja ni bila dolžna spoštovati rokov iz navedene uredbe, saj se je zadevna prošnja za dostop do dokumentov nanašala na očitno nesorazmerno število dokumentov.

22

Komisija zatrjuje tudi napačno obrazložitev izpodbijane sodbe, saj se je Splošno sodišče v točki 45 navedene sodbe oprlo na napačno razlago lastne sodne prakse. Poleg tega naj bi bila obrazložitev navedene sodbe v njenih točkah 49 in 144 protislovna.

23

Pritožnik predlaga, naj se prvi pritožbeni razlog Komisije zavrne.

24

Opozoriti je treba, da iz člena 8(3) Uredbe št. 1049/2001 izhaja, da se po eni strani to, da zadevna institucija na potrdilno prošnjo za dostop ne odgovori v določenem roku, šteje za zavrnitev dostopa. Po drugi strani pa s to odločbo zaradi molka organa začne teči rok, v katerem lahko prosilec vloži ničnostno tožbo zoper to odločbo. Ti roki, določeni v splošnem interesu, so za stranke zavezujoči.

25

V zvezi s tem je treba spomniti, da Uredba št. 1049/2001 ne omogoča odstopanja od rokov iz členov 7 in 8 te uredbe ter da so ti roki odločilni za potek postopka za dostop do dokumentov zadevnih institucij, katerega namen je omogočiti hitro in lahko obravnavo prošenj za dostop do teh dokumentov (glej v tem smislu sodbo Internationaler Hilfsfonds/Komisija, C‑362/08 P, EU:C:2010:40, točka 53).

26

Če se prošnja nanaša na zelo dolg dokument ali na veliko število dokumentov, je mogoče rok iz člena 8(1) te uredbe izjemoma podaljšati za 15 delovnih dni. Čeprav v takem primeru člen 6(3) navedene uredbe zadevni instituciji omogoča, da s prosilcem za dostop do dokumentov, ki jih ta institucija hrani, poišče primerno rešitev, pa se lahko ta rešitev nanaša samo na vsebino ali število zaprošenih dokumentov.

27

Trditev Komisije v zvezi z možnostjo, da institucije interese prosilcev za dostop do dokumentov, ki jih hranijo, uskladijo z interesom dobrega upravljanja, te ugotovitve ne more omajati. Iz točke 30 sodbe Svet/Hautala (C‑353/99 P, EU:C:2001:661) je sicer res razvidno, da iz načela sorazmernosti izhaja, da lahko institucije v določenih primerih – v katerih bi število dokumentov, za dostop do katerih je zaprošeno, ali število odlomkov, ki jih je treba zakriti, povzročilo neprimerno administrativno obremenitev – zaradi varovanja interesa dobrega upravljanja tehtajo med interesom prosilca za dostop in delovno obremenitvijo, ki bi izhajala iz obravnavanja prošnje za dostop.

28

Tako lahko institucija v izjemnih okoliščinah zavrne dostop do nekaterih dokumentov na podlagi tega, da je delovna obremenitev, povezana z njihovim razkritjem, nesorazmerna glede na namen prošnje za dostop do teh dokumentov. Vendar sklicevanje na načelo sorazmernosti ne more omogočiti spremembe rokov iz Uredbe št. 1049/2001, ne da bi to povzročilo pravno negotovost.

29

V zvezi z očitkom glede obrazložitve izpodbijane sodbe je treba opozoriti, da izpodbijani sodbi ni mogoče očitati pomanjkljive obrazložitve le zato, ker je Splošno sodišče prišlo do drugačne vsebinske ugotovitve kot Komisija (sodba Gogos/Komisija, C‑583/08 P, EU:C:2010:287, točka 35).

30

Poleg tega domnevno protislovje med točkama 49 in 144 izpodbijane sodbe izhaja iz napačne razlage teh točk, saj volja pritožnika ostati v okviru rokov iz Uredbe št. 1049/2001 glede na ugotovitve iz točk od 24 do 28 te sodbe nikakor ne more pomeniti, da Komisija ni imela možnosti, da bi našla primerno rešitev.

31

Iz tega sledi, da je treba prvi pritožbeni razlog nasprotne pritožbe Komisije zavrniti.

32

Komisija z drugim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da je presodilo, da je kršila pravico pritožnika do dostopa do izvlečka iz registra glede zavrnilnih odločb o potrdilnih prošnjah za dostop do dokumentov.

33

Komisija trdi, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da je njen dopis z dne 24. julija 2007, s katerim je pritožnika obvestila o neobstoju takega izvlečka, pomenil zavrnitev dostopa do tega dokumenta. V zvezi s tem trdi, da je po eni strani nemogoče poslati izvleček iz registra, ki kljub obveznosti iz člena 11 Uredbe št. 1049/2001 ne obstaja, po drugi pa, da se ta uredba nanaša le na obstoječe dokumente. Prošnja za dostop naj nikakor ne bi mogla ustvarjati obveznosti ustvariti neobstoječi dokument.

34

Komisija prav tako trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je, prvič, za nično razglasilo izrecno odločbo o zavrnitvi, čeprav je pritožnik predlagal razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi zaradi molka organa, in da se je, drugič, izreklo o obsegu obveznosti Komisije v skladu s členom 11 Uredbe št. 1049/2001, odločilo ultra petita.

35

Pritožnik predlaga, naj se drugi pritožbeni razlog Komisije zavrne, ker temelji na njenih kršitvah Uredbe št. 1049/2001, in zlasti člena 11 te uredbe. Poleg tega trdi, da bi morala Komisija v podporo svoji trditvi, da izvleček iz registra glede zavrnilnih odločb o potrdilnih prošnjah za dostop do dokumentov ni bil ustvarjen, predložiti zadosti dokazov. Nazadnje bi morala Komisija, če ta register ni obstajal, tega bodisi ustvariti bodisi posredovati same dokumente, ki bi morali biti v registru, kar naj bi izhajalo iz njene obveznosti zagotavljanja pomoči.

36

Iz sodne prakse Sodišča je razvidno, da je postopek dostopa do dokumentov institucij dvostopenjski in da je odgovor na začetno prošnjo v smislu člena 7(1) Uredbe št. 1049/2001 le prvo stališče, zoper katerega tožba načeloma ni mogoča (glej sklep Internationaler Hilfsfonds/Komisija, C‑208/11 P, EU:C:2012:76, točki 30 in 31). Vendar je zoper tak odgovor izjemoma mogoče vložiti ničnostno tožbo, če institucija z njim sprejme dokončno odločitev (glej sodbo Internationaler Hilfsfonds/Komisija, EU:C:2010:40, točka 62).

37

Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je pritožnik zaprosil za dostop do dela registra, katerega vzpostavitev je določena z Uredbo št. 1049/2001, in da mu je bil ta dostop zavrnjen z utemeljitvijo, da tak register ni bil vzpostavljen.

38

V zvezi s tem se, kot je navedla generalna pravobranilka v točki 65 sklepnih predlogov, pravica dostopa do dokumentov institucij v smislu člena 2(3) Uredbe št. 1049/2001 nanaša le na obstoječe dokumente, ki jih zadevna institucija hrani.

39

Vendar je v skladu s členom 8(1) in (3) Uredbe št. 1049/2001, ki posebej izraža načelo sodnega varstva, vsako zavrnitev dostopa do dokumentov, ki se jih zahteva od uprave, mogoče izpodbijati po sodni poti. Tako je ne glede na to, na katere razloge se za zavrnitev sklicuje.

40

Tako trditev, da je treba dostop do dokumenta zavrniti zaradi enega od razlogov iz člena 4 Uredbe št. 1049/2001, ali trditev, da zahtevani dokument ne obstaja, ne vpliva na pravico prosilcev do vložitve tožbe. Vsaka druga rešitev bi onemogočala nadzor, ki ga mora opraviti sodišče Unije nad utemeljenostjo odločbe o zavrnitvi dostopa do dokumentov institucij, saj bi instituciji za to, da se izogne vsakemu sodnemu nadzoru, zadoščalo, da navede, da dokument ne obstaja.

41

Zato je treba ugotoviti, da neobstoj zaprošenega dokumenta ali to, da ga zadevna institucija ne hrani, ne izključuje uporabe Uredbe št. 1049/2001.

42

Nasprotno, zadevna institucija mora prosilcu odgovoriti in po potrebi pred sodiščem tudi upravičiti zavrnitev dostopa na tej podlagi (glej po analogiji sodbo Heylens in drugi, 222/86, EU:C:1987:442, točka 15).

43

Vendar je v obravnavani zadevi iz obrazložitev Komisije pred Splošnim sodiščem in dokumentov iz spisa, ki mu je bil predložen, jasno razvidno, da zadevni register ni bil vzpostavljen. Iz tega sledi, da Komisija ni mogla ugoditi prošnji pritožnika za dostop do izvlečka iz registra glede zavrnilnih odločb o potrdilnih prošnjah za dostop do dokumentov.

44

Kot je generalna pravobranilka poudarila v točki 67 sklepnih predlogov, Uredba št. 1049/2001 obveznosti, ki izhaja iz njenega člena 11, ne povezuje neposredno s pravico dostopa do dokumentov iz člena 2(1). Zato s prošnjo za dostop do dokumentov ni mogoče uveljavljati izpolnitve obveznosti vpisa v register.

45

Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče s tem, da je izrecno odločbo z dne 24. julija 2007 o zavrnitvi dostopa do izvlečka iz registra glede zavrnilnih odločb o potrdilnih prošnjah za dostop do dokumentov razglasilo za nično, napačno uporabilo pravo.

46

Niti člen 11 Uredbe št. 1049/2001 niti obveznost zagotavljanja pomoči iz člena 6(2) te uredbe institucije ne moreta zavezati k ustvarjanju dokumenta, za katerega je bila zaprošena, pa ne obstaja.

47

Glede na vse navedeno je treba izpodbijano sodbo v delu, v katerem je Splošno sodišče presodilo, da bi morala Komisija ustvariti neobstoječi dokument, in je zato odločbo Komisije z dne 24. julija 2007 o zavrnitvi dostopa do izvlečka iz registra glede zavrnilnih odločb o potrdilnih prošnjah za dostop do dokumentov razglasilo za nično, razveljaviti.

48

Pritožnik s prvim pritožbenim razlogom, ki se nanaša na nepristojnost sestave, trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je obravnavo njegove tožbe dodelilo drugemu senatu, kot je bilo sprva predvideno, kršilo načelo pravice do zakonitega sodnika, pravice, ki jih zagotavljata člen 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 in člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ter več določb Poslovnika Splošnega sodišča. Poleg tega pritožnik navaja kršitev pravice do izjave pred dodelitvijo njegove tožbe v obravnavo drugemu senatu.

49

Komisija meni, da je treba ta pritožbeni razlog zavrniti.

50

V nasprotju s trditvami pritožnika je Splošno sodišče pravilno uporabilo Poslovnik. V zvezi s tem je treba opozoriti, da Splošno sodišče na podlagi člena 12 Poslovnika določa merila za dodeljevanje zadev senatom in da je ta sklep objavljen v Uradnem listu Evropske unije. Sklep o določitvi meril za dodelitev zadev senatom, ki je veljal ob vložitvi tožbe (UL 2007, C 269, str. 42), in tisti, ki je veljal ob dodelitvi tožbe drugemu senatu (UL 2011, C 232, str. 2), imata enako besedilo. Iz tega sledi, da lahko predsednik Splošnega sodišča odstopi od vrstnega reda dodelitve zadev, določenega v teh sklepih, „da bi zagotovil enakomerno porazdelitev dela“.

51

Ker izvajanje tega odstopanja ni omejeno na trenutek vložitve tožbe, nič ne nasprotuje dodelitvi zadeve drugemu senatu ob katerem drugem trenutku.

52

Ta razlaga je še toliko bolj tehtna, saj dodelitev zadeve drugemu senatu – v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti, da bi se zagotovila enakomerna porazdelitev dela – sledi cilju obravnavanja zadev v razumnem času v skladu s členom 47, drugi odstavek, Listine.

53

Poleg tega, glede trditve pritožnika, ki se nanaša na kršitev njegove pravice do izjave pred dodelitvijo njegove tožbe drugemu senatu, je treba ugotoviti, da tudi ta ni utemeljena. Kot je to pri prvotni dodelitvi zadeve tudi dodelitev te zadeve drugemu senatu od prvotno predvidenega strankam ne daje pravice do predhodne izjave o tem ukrepu izvajanja sodne oblasti.

54

Poleg tega je treba opozoriti, da pritožnik v obravnavani zadevi nikakor ni podvomil o nepristranskosti sestave, ki je odločala o njegovi ničnostni tožbi.

55

Zato je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti.

56

Z drugim pritožbenim razlogom pritožnik trdi, da je v izpodbijani sodbi več postopkovnih kršitev.

57

Prvič, pritožnik na eni strani Splošnemu sodišču očita, da je zavrnilo njegovo zahtevo za hitri postopek, po drugi strani pa navaja, da je bilo trajanje postopka nerazumno in da bi mu Splošno sodišče zato moralo bodisi prisoditi odškodnino bodisi bi moralo odškodninski zahtevek odstopiti pristojnemu sodnemu organu.

58

Drugič, pritožnik trdi, da je Splošno sodišče kršilo njegovo pravico do izjave. Splošno sodišče naj ne bi upoštevalo dveh njegovih dopolnilnih izjav niti zahtevka za popravek zapisnika obravnave. Poleg tega naj bi bil njegov čas za predstavitev stališč na obravnavi omejen na 30 minut, Splošno sodišče pa naj bi sprejelo novo trditev Komisije v zvezi z Uredbo (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 26, str. 102), ne da bi mu omogočilo pisno odgovoriti nanjo. Nazadnje, pritožnik trdi, da mu Splošno sodišče ni omogočilo, da se ustrezno izjavi o dokumentih, ki jih je v skladu z odločbo z dne 23. oktobra 2007 predložil OLAF.

59

Tretjič, pritožnik trdi, da Splošno sodišče ni preučilo vseh dokumentov, ki mu jih je predložila Komisija, da bi ugotovilo, ali je bilo zakrivanje podatkov, ki ga je opravila Komisija na podlagi člena 4 Uredbe št. 1049/2001, utemeljeno.

60

Četrtič, pritožnik trdi, da Splošno sodišče ni zadostno dokazalo, da je Komisija dejansko predložila vse dokumente, ki zadevajo zavrnjene potrdilne prošnje.

61

Komisija predlaga, naj se drugi pritožbeni razlog kot nedopusten zavrže ali kot očitno neutemeljen zavrne.

62

Poudariti je treba, da če ne obstajajo indici, da je trajanje postopka pred Splošnim sodiščem vplivalo na rešitev spora, se izpodbijana sodba zaradi domnevnega nespoštovanja sojenja v razumnem roku ne razveljavi (sodba Groupe Gascogne/Komisija, C‑58/12 P, EU:C:2013:770, točka 73).

63

V obravnavani zadevi pritožnik ne trdi, da je trajanje postopka pred Splošnim sodiščem kakorkoli vplivalo na rešitev spora. Zato niti to, da je Splošno sodišče zavrnilo hitri postopek, niti domnevno predolgo trajanje postopka, ne moreta povzročiti razveljavitve izpodbijane sodbe.

64

Zavrniti je treba tudi trditev o nezakonitosti zavrnitve zahtevka za odškodnino, ki jo je pritožnik utemeljeval na enaki podlagi, povezani s trajanjem postopka. Iz sodne prakse Sodišča namreč izhaja, da je naloga Splošnega sodišča, ki je pristojno na podlagi člena 256(1) PDEU, da odloči o takih odškodninskih zahtevkih v drugi sestavi kot je ta, ki je odločala o sporu, v zvezi s katerim se graja trajanje postopka (sodba Groupe Gascogne/Komisija, EU:C:2013:770, točka 90).

65

Iz tega sledi, da je Splošno sodišče s tem, da je v točki 93 izpodbijane sodbe presodilo, da je treba zahtevek za odškodnino zaradi trajanja postopka vložiti v ločeni tožbi, ta zahtevek upravičeno zavrglo kot nedopusten.

66

Prav tako je treba zavrniti trditve, ki se nanašajo na zavrnitev dveh dopolnilnih izjav in na to, da je Splošno sodišče zavrnilo podaljšanje časa za predstavitev stališč pritožnika na obravnavi prek 30 minut, saj je iz izpodbijane sodbe jasno razvidno, da je imel pritožnik možnost, da se zadostno izjavi o razlogih za ničnost, ki jih je navajal v okviru tožbe.

67

V zvezi z dokumenti OLAF je iz izpodbijane sodbe razvidno, da je bil z odločbo z dne 23. oktobra 2007 pritožniku odobren dostop do dela teh dokumentov. Vendar je pritožnik navedel, da je vse zadevne dokumente iz te odločbe o dostopu prejel šele po vložitvi replike in se zato v pisnem postopku pred Splošnim sodiščem ni mogel izjaviti o njihovi vsebini.

68

Vendar iz dokumentov v spisu izhaja, da je pritožnik zadevne dokumente prejel dovolj zgodaj pred obravnavo – in sicer najpozneje oktobra 2008 – da bi jih preučil in o njih sprejel stališče (glej v tem smislu sodbo Corus UK/Komisija, C‑199/99 P, EU:C:2003:531, točka 21).

69

Zavrniti je treba tudi trditev pritožnika glede tega, da je Splošno sodišče upoštevalo trditev v zvezi z Uredbo št. 45/2001, ki naj bi jo Komisija prvič navedla na obravnavi.

70

Iz sodne prakse Sodišča namreč izhaja, da če je namen prošnje, ki temelji na Uredbi št. 1049/2001, pridobiti dostop do dokumentov, ki vsebujejo osebne podatke, se določbe Uredbe št. 45/2001 v celoti uporabljajo (sodba Komisija/Bavarian Lager, C‑28/08 P, EU:C:2010:378, točka 63).

71

Iz tega sledi, da je trditev Komisije, ki temelji na Uredbi št. 45/2001 in katere namen je upravičiti uporabo izjeme zaradi varstva osebnih podatkov iz člena 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001, ponovitev obrazložitve, ki je implicitno vsebovana že v odločbah, s katerimi je Komisija odobrila dostop do določenega števila dokumentov, katerih vsebina je bila delno prikrita zaradi varstva osebnih podatkov, kot je to navedla generalna pravobranilka v točki 123 sklepnih predlogov, in da je Splošno sodišče to trditev pravilno upoštevalo.

72

Poleg tega pritožnik trdi, da je imelo Splošno sodišče dolžnost, da preuči vse dokumente, do katerih je bil dostop v celoti ali delno zavrnjen, česar pa ni storilo.

73

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Splošno sodišče dolžno odrediti predložitev takega dokumenta in ga preučiti le, če se izpodbija to, da informacije, ki jih zavrnitev dostopa zadeva, spadajo na področje uporabe izjem iz člena 4 Uredbe št. 1049/2001 (sodba Jurašinović/Svet, C‑576/12 P, EU:C:2013:777, točki 27 in 29).

74

Ker pa je pritožnik izpodbijal utemeljenost obrazložitve odločb, s katerimi je Komisija odobrila dostop do določenega števila dokumentov, katerih vsebina je bila delno prikrita zaradi varstva osebnih podatkov, ne da bi trdil, da se izjeme iz člena 4 za zadevne dokumente ne uporabljajo, Splošno sodišče ni bilo dolžno preučiti teh dokumentov (glej v tem smislu sodbo Jurašinović/Svet, EU:C:2013:777, točke od 28 do 30).

75

Vendar pritožnik Splošnemu sodišču nadalje očita, da ni preverilo, ali je Komisija dejansko zakrila le podatke, ki spadajo na področje uporabe izjem, na katere se je sklicevala.

76

Drugače kot v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi IFAW Internationaler Tierschutz-Fonds/Komisija (C‑135/11 P, EU:C:2012:376) in Jurašinović/Svet (EU:C:2013:777), ima v obravnavani zadevi pritožnik dokumente, za katere je zaprosil, v posesti. Zato je imel možnost opozoriti na obstoj indicev, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno dvomiti o tem, da je Komisija zakrila podatke, ki se nanašajo na informacije, zajete s katero od izjem iz člena 4 Uredbe št. 1049/2001.

77

V zvezi s tem je treba spomniti, da lahko samo Splošno sodišče presoja morebitno potrebo po dopolnitvi podatkov, ki so mu na voljo v zadevi, o kateri odloča. Vprašanje, ali imajo ti elementi dokazno moč, je odvisno od njegove proste presoje dejstev (sodba E.ON Energie/Komisija, C‑89/11 P, EU:C:2012:738, točka 115).

78

Tako glede na predpostavko veljavnosti aktov Unije, ki velja v odsotnosti kakršnekoli navedbe pritožnika, ki bi omogočala razumen dvom o tem, da je Komisija zakrila informacije, zajete s katero od izjem iz člena 4 Uredbe št. 1049/2001, Splošno sodišče ni bilo dolžno niti odrediti predložitve vseh zadevnih dokumentov niti teh dokumentov preučiti.

79

Nazadnje, glede trditve v zvezi z nepopolno predložitvijo dokumentov, ki zadevajo zavrnjene potrdilne prošnje, je treba spomniti, da je samo Splošno sodišče pristojno za ugotavljanje in presojo upoštevnih dejstev ter za preučitev dokazov, razen če ti niso izkrivljeni (sodba Rousse Industry/Komisija, C‑271/13 P, EU:C:2014:175, točka 81). Do takega izkrivljanja pride, če Splošno sodišče očitno prekorači mejo razumne presoje dokazov.

80

V obravnavani zadevi je pritožnik pred Splošnim sodiščem trdil, da je z vidika lastnih statističnih podatkov Komisije ta predložila le del odločb o zavrnitvi dostopa do zadevnih dokumentov. Komisija je v odgovor navedla, da je ta odklon nastal zato, ker lahko ena odločba o zavrnitvi dostopa do dokumentov zajema več prošenj za dostop do takih dokumentov, nekatere prošnje za dostop pa ob koncu leta še niso bile rešene.

81

Iz dokumentov v spisu, ki je bil predložen Splošnemu sodišču, ni razvidno, da bi bila njegova presoja vseh okoliščin kakorkoli izkrivljena.

82

Glede na vse navedeno je treba drugi pritožbeni razlog v celoti zavrniti.

83

Pritožnik v okviru tretjega pritožbenega razloga navaja več trditev, ki se nanašajo na napačno uporabo prava v zvezi s presojo vseh odločb Komisije, tako tistih zaradi molka organa kot izrecnih.

84

Pritožnik najprej trdi, da bi moralo Splošno sodišče odločati o zakonitosti odločb o zavrnitvi dostopa do zadevnih dokumentov zaradi molka organa. V zvezi s tem trdi, da je imel za to pravni interes tudi po sprejetju izrecnih odločb.

85

Pritožnik nadalje trdi, da je Splošno sodišče napačno presodilo, da so izrecne odločbe, ki jih je sprejela Komisija, nadomestile odločbe o zavrnitvi dostopa do zadevnih dokumentov zaradi molka organa, ki so nastale v skladu s členom 8(3) Uredbe št. 1049/2001. Po eni strani naj izrecne odločbe ne bi vsebovale nobenega sklicevanja na odločbe zaradi molka organa, po drugi strani pa naj bi bila odločba z dne 23. oktobra 2007 v zvezi z dokumenti OLAF-a sprejeta na podlagi člena 7 namesto člena 8 navedene uredbe.

86

Nazadnje, pritožnik podredno trdi, da so bile z izrecnimi odločbami le delno odpravljene odločbe zaradi molka organa.

87

Komisija predlaga, naj se tretji pritožbeni razlog zavrže kot nedopusten ali zavrne kot neutemeljen, ker naj bi njene izrecne odločbe nadomestile odločbo o zavrnitvi dostopa do zadevnih dokumentov zaradi molka organa, čeprav je bil dostop do teh dokumentov z njimi omejen.

88

Kot je bilo že navedeno v točki 24 te sodbe, ker ob izteku roka za odgovor na potrdilno prošnjo pritožnika ni bilo nobene izrecne odločbe, so nastale odločbe o zavrnitvi dostopa do zadevnih dokumentov zaradi molka organa, ki so lahko predmet tožbe na podlagi člena 8(3) Uredbe št. 1049/2001.

89

Vendar so bile te odločbe umaknjene z odločbami, ki jih je Komisija sprejela naknadno in s katerimi je ta pritožniku odobrila delni dostop do dokumentov, za katere je zaprosil. Zato Splošno sodišče s tem, da je razsodilo, da o tožbi v delu, v katerem je bila uperjena zoper odločbe o zavrnitvi dostopa do zadevnih dokumentov zaradi molka organa, ni več treba odločati, ni napačno uporabilo prava.

90

Natančneje, glede odločbe z dne 23. oktobra 2007 v zvezi z dokumenti OLAF trditev pritožnika, da odločba, sprejeta na podlagi člena 7 Uredbe št. 1049/2001, ne more nadomestiti odločbe zaradi molka organa v smislu člena 8(3) te uredbe, temelji na napačni razlagi te odločbe. Iz sodne prakse Sodišča namreč izhaja, da je treba pri opredelitvi akta izhajati iz njegove vsebine in da oblika, v kateri je bil akt ali odločba sprejeta, glede tega načeloma ni pomembna (glej po analogiji sodbo NDSHT/Komisija, C‑322/09 P, EU:C:2010:701, točka 46).

91

Ker je bila odločba z dne 23. oktobra 2007 sprejeta na podlagi potrdilne prošnje za dostop do zadevnih dokumentov OLAF in po izteku rokov iz člena 8 Uredbe št. 1049/2001, je treba ugotoviti, da gre za izrecno odločbo v odgovor na potrdilno prošnjo. Zato sklicevanje na člen 7 Uredbe št. 1049/2001 ni upoštevno.

92

Glede na vse navedeno je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti.

93

V okviru četrtega pritožbenega razloga pritožnik trdi, da so v izpodbijani sodbi v delu, v katerem se nanaša na dostop do dokumentov v zvezi z zadevo T‑110/04, izkrivljena dejstva in da izpodbijana sodba v tem delu ni zadostno obrazložena.

94

Komisija predlaga, naj se ta pritožbeni razlog zavrne.

95

Pritožnik v okviru četrtega pritožbenega razloga v bistvu trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 151 do 154 izpodbijane sodbe izkrivilo dejstva.

96

Vendar je Splošno sodišče lahko brez izkrivljanja ugotovitev pritožnika in z zadostno obrazloženo sodbo ugotovilo, da je seznam dokumentov iz začetne prošnje za dostop do dokumentov, pred katerim je navedena beseda „natančneje“, izčrpen in da pritožnik ni zaprosil za noben drug dokument.

97

V zvezi z očitkom pritožnika glede neobstoja prilog A1 in A2 je treba ugotoviti, da iz dokumentov v spisu ni razvidno, da bi bil domneven neobstoj teh dokumentov predmet postopka pred Splošnim sodiščem. Iz ustaljene sodne prakse Sodišča pa izhaja, da je v okviru pritožbe pristojnost Sodišča omejena na presojo pravnih ugotovitev o razlogih in trditvah, o katerih se je razpravljalo na prvi stopnji.

98

Zato je treba četrti pritožbeni razlog zavrniti.

99

Pritožnik s petim pritožbenim razlogom izpodbija obrazložitev Komisije glede uporabe izjeme v zvezi z varstvom podatkov in zakonitost zakrivanja osebnih podatkov, ki ga je izvedla Komisija.

100

Komisija meni, da je treba ta pritožbeni razlog v celoti zavrniti.

101

V zvezi z izpodbijanjem izpodbijane sodbe v delu, v katerem je Splošno sodišče ugotovilo, da je zakritje osebnih podatkov, ki ga je Komisija izvedla na podlagi člena 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001, zakonito, je treba opozoriti na sodno prakso Sodišča, v skladu s katero se določbe Uredbe št. 45/2001, med katerimi sta člena 8(b) in 18 bistveni določbi, v celoti uporabljajo, kadar se prošnja, vložena na podlagi Uredbe št. 1049/2001, nanaša na pridobitev dostopa do dokumentov, ki vsebujejo osebne podatke (sodba Komisija/Bavarian Lager, EU:C:2010:378, točki 63 in 64).

102

Posredovanje takih podatkov je opredeljeno kot „obdelava“ v smislu Uredbe št. 45/2001 (sodba Komisija/Bavarian Lager, EU:C:2010:378, točka 69).

103

Iz člena 5 navedene uredbe je razvidno, da mora za zakonitost obdelave vsaka obdelava osebnih podatkov obvezno izpolnjevati enega od pogojev iz tega člena.

104

Poleg tega se lahko osebni podatki na podlagi Uredbe št. 1049/2001 posredujejo tretjim osebam le, če tako posredovanje izpolnjuje pogoje iz člena 8(a) ali (b) Uredbe št. 45/2001 in če gre pri njem za zakonito obdelavo v skladu z zahtevami iz člena 5 te uredbe.

105

Glede na navedeno Splošno sodišče s tem, da je preverilo, ali so pogoji iz člena 8(b) Uredbe št. 45/2001 izpolnjeni, ni napačno uporabilo prava.

106

Poleg tega v nasprotju s trditvami pritožnika iz navedene določbe ni mogoče sklepati, da so institucije, ki so prejele prošnjo za dostop do dokumentov, ki jih hranijo, zavezane po uradni dolžnosti preveriti obstoj razlogov, ki bi upravičili posredovanje osebnih podatkov.

107

Nasprotno, nujnost posredovanja teh podatkov mora dokazati prosilec za dostop (glej sodbo Komisija/Bavarian Lager, EU:C:2010:378, točka 77).

108

Zavrniti je treba tudi trditev pritožnika, da bi mu morala Komisija na podlagi člena 8(a) Uredbe št. 45/2001 posredovati osebne podatke, ker naj bi bil dostop do dokumentov institucij na podlagi Uredbe št. 1049/2001 vedno v javnem interesu. Kot je generalna pravobranilka navedla v točki 154 sklepnih predlogov, bi bila taka trditev v nasprotju z obveznostjo prosilca za dostop, da dokaže nujnost posredovanja osebnih podatkov, navedeno v prejšnji točki.

109

Poleg tega je iz točke 173 izpodbijane sodbe razvidno, da pritožnik ni predložil nobenega dokaza za utemeljitev nujnosti posredovanja osebnih podatkov s strani Komisije.

110

Iz tega sledi, da je treba trditve pritožnika, ki se nanašajo na eni strani na neobstoj posvetovanja z vsemi osebami, katerih osebne podatke je prošnja zadevala, na drugi strani pa na neupoštevanje soglasja nekaterih oseb za razkritje njihovih podatkov, zavrniti kot brezpredmetne. Tudi če bi bilo posredovanje nekaterih podatkov zakonito, Komisija tega ne bi mogla izvesti, ker pritožnik ni dokazal, da je tako posredovanje nujno, kot je določeno v členu 8(b) Uredbe št. 45/2001.

111

Iz istih razlogov pritožnik ne more uspeti s trditvami, ki se nanašajo na pridobitev imen uradnikov, ki so navedena v dokumentih v zvezi z zadevo T‑110/04. Splošno sodišče je namreč v točkah 194 in 197 izpodbijane sodbe pravilno razsodilo, da so njihova imena podatki, varovani na podlagi člena 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001. Te ugotovitve ne izpodbije dejstvo, da so bila nekatera imena razkrita na obravnavi v tej zadevi pred Splošnim sodiščem. Kot je navedlo Splošno sodišče v točki 194 izpodbijane sodbe, ta okoliščina drugih institucij ne more razrešiti njihovih obveznosti.

112

Pritožnik tudi trdi, da je Splošno sodišče napačno presodilo glede obveznosti Komisije, da kodira imena, ki jih je zakrila.

113

V zvezi s tem je Splošno sodišče s tem, da je v točkah 207 in 208 izpodbijane sodbe presodilo, da bi obveznost sistematičnega kodiranja pomenila izredno visoko in nepotrebno delovno obremenitev, pravilno zavrnilo tožbeni razlog, ki ga je pritožnik navedel v zvezi s kodiranjem imen. Kot je bilo navedeno v točkah 27 in 28 te sodbe, lahko institucije v nekaterih primerih po tehtanju interesa prosilcev za dostop do dokumentov in delovne obremenitve, ki izhaja iz obravnave njihovih prošenj, dajo prednost interesu dobrega upravljanja.

114

Pritožnik tudi trdi, da je Splošno sodišče napačno presodilo, da je obrazložitev Komisije glede uporabe člena 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001 zadostna, čeprav se Komisija v njej nikakor ne sklicuje na Uredbo št. 45/2001 in ni podrobno navedla razlogov, ki bi upravičevali zakritje vseh osebnih podatkov iz dokumentov, do katerih je bil zaprošen dostop.

115

Vendar Splošno sodišče pri potrditvi zakonitosti uporabe navedene določbe s strani Komisije ni napačno uporabilo prava, saj, kot je bilo že navedeno v točkah 70 in 71 te sodbe, sklicevanje na člen 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001 nujno povzroči uporabo Uredbe št. 45/2001 (sodba Komisija/Bavarian Lager, EU:C:2010:378, točka 63).

116

Poleg tega se, kot je bilo navedeno v točkah od 106 do 111 te sodbe – ker pritožnik ni navedel nobenih razlogov, ki bi upravičili nujnost posredovanja osebnih podatkov – vprašanje zakonitosti posredovanja ne postavlja. Zato je Splošno sodišče v točki 120 izpodbijane sodbe pravilno razsodilo, da Komisiji ni bilo treba v tem smislu dodatno obrazložiti odločitve o uporabi člena 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001.

117

Enako velja tudi za točki 125 in 126 izpodbijane sodbe, saj je Splošno sodišče v njiju pravilno ugotovilo, da je odločitev Komisije o prikritju osebnih podatkov v skladu z običajnimi zahtevami s tega področja, kot je navedla generalna pravobranilka v točki 145 sklepnih predlogov.

118

Nazadnje, pritožnik trdi, da izpodbijana sodba ni zadostno obrazložena v zvezi z zakonitostjo zakritja osebnih podatkov v dokumentih OLAF.

119

Vendar iz ustaljene sodne prakse izhaja, da stranka ne more spremeniti predmeta spora s tem, da pred Sodiščem prvič navede razlog, ki bi ga lahko navedla že pred Splošnim sodiščem, pa tega ni storila, saj bi ji to omogočalo, da Sodišču, katerega pristojnost glede pritožb je omejena, predloži zadevo, katere predmet je širši od tistega, o katerem je odločalo Splošno sodišče.

120

Iz tega sledi, da je treba to trditev zavrniti, saj pritožnik v okviru postopka pred Splošnim sodiščem v repliki ni izpodbijal obrazložitve odločbe z dne 23. oktobra 2007 v zvezi z dokumenti OLAF, čeprav ni sporno, da je to odločbo prejel najpozneje skupaj z odgovorom Komisije na tožbo.

121

Glede na vse navedeno je treba peti pritožbeni razlog zavrniti.

122

Pritožnik s šestim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da je za informacije v dokumentih v zvezi z zadevo T‑110/04 dovolilo preširoko uporabo izjeme iz člena 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001.

123

Poleg tega pritožnik izpodbija obrazložitev izpodbijane sodbe v zvezi z obstojem prevladujočega javnega interesa, ki upravičuje razkritje informacij, ki jih ta določba zajema.

124

Komisija meni, da je treba ta pritožbeni razlog zavrniti.

125

Šesti pritožbeni razlog se nanaša na vse podatke, ki so bili zakriti, da bi se preprečila identifikacija določenih družb, vpletenih v protidampinške zadeve, ki jih je tožnik zadevi T‑110/04 obdeloval kot uslužbenec Komisije.

126

V nasprotju z navedbami pritožnika Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava, ko je v točki 228 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je treba zakriti imena podjetij in očitke zoper njih, da se zaščitijo interesi teh družb, saj bi bilo mogoče iz celote zakritih informacij ugotoviti imena vpletenih podjetij.

127

V zvezi s trditvijo pritožnika, katere namen je dokazati, da družbe, navedene v zadevi T‑110/04, ne uživajo varstva iz člena 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001, ker so protidampinški sklepi načeloma objavljeni, je treba ugotoviti, da je pritožnik v postopku pred Splošnim sodiščem ni navajal. Zato je treba to trditev zavreči kot nedopustno.

128

Nazadnje, opozoriti je treba, da očitek pritožnika v zvezi s točko 229 izpodbijane sodbe ni utemeljen. Po eni strani je iz te točke razvidno, da je Komisija obstoj prevladujočega javnega interesa preučila. Po drugi stani pa mora v skladu s sodno prakso Sodišča pritožnik konkretno navesti okoliščine, na katerih temelji prevladujoč javni interes, ki upravičuje razkritje zadevnih dokumentov (glej sodbo LPN in Finska/Komisija, C‑514/11 P in C‑605/11 P, EU:C:2013:738, točka 94).

129

V postopku pred Splošnim sodiščem in v okviru te pritožbe pa se je pritožnik omejil na sklicevanje na načelo preglednosti in pomembnost tega načela.

130

Res ni treba, da se prevladujoč javni interes, ki lahko upraviči razkritje dokumenta, razlikuje od načel, na katerih temelji Uredba št. 1049/2001 (sodba LPN in Finska/Komisija, EU:C:2013:738, točka 92).

131

Vendar, kot je Splošno sodišče razsodilo v točki 229 izpodbijane sodbe, s tako posplošenimi ugotovitvami, kot jih navaja pritožnik, ni mogoče dokazati, da je načelo preglednosti v obravnavani zadevi imelo kakršenkoli poseben pomen, ki bi lahko prevladal nad razlogi za zavrnitev razkritja zadevnih informacij (sodba LPN in Finska/Komisija, EU:C:2013:738, točka 93).

132

Glede na vse navedeno je treba šesti pritožbeni razlog zavrniti.

133

Pritožnik v okviru sedmega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče kršilo njegovo pravico do odškodnine za škodo, nastalo zaradi obravnavanja – s strani Komisije – njegovih prošenj za dostop do dokumentov, ki jih ta institucija hrani.

134

Komisija predlaga, naj se ta tožbeni razlog zavrne.

135

Prvič, pritožnik trdi, da je Splošno sodišče neupravičeno zavrnilo dokaze, ki jih je predložil.

136

V zvezi s tem je treba opozoriti, da samo Splošno sodišče presoja morebitno potrebo po dopolnitvi podatkov, ki so mu na voljo v zadevi, o kateri odloča. Vprašanje, ali imajo ti elementi dokazno moč, je odvisno od njegove proste presoje dejstev, za nadzor nad katero v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišče v pritožbenem postopku ni pristojno, razen če ne gre za izkrivljanje dejstev ali dokazov.

137

Pritožnik s tem, da se je v okviru te pritožbe omejil na trditev, da bi si moralo Splošno sodišče ustvariti natančnejšo sliko o odgovornosti Komisije, Splošnemu sodišču ne očita, da je v točkah od 261 do 267 izpodbijane sodbe izkrivilo dejstva ali dokaze.

138

Drugič, pritožnik trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri presoji obstoja vzročne zveze med ravnanjem Komisije pri obravnavanju njegove prošnje za dostop do dokumentov, ki jih ta institucija hrani, in poslabšanjem njegovega zdravja.

139

Splošno sodišče se je za ugotovitev, da pritožnik ni dokazal obstoja take vzročne zveze, v točki 264 izpodbijane sodbe oprlo na izvedensko mnenje, ki ga je predložil pritožnik, in na njegove navedbe, na podlagi katerih je lahko brez izkrivljanja ugotovilo, da ni dokazano, da je ravnanje Komisije vplivalo na poslabšanje pritožnikovega zdravja.

140

Tretjič, v zvezi z domnevno kršitvijo pritožnikove pravice do sodelovanja v javnem posvetovanju o preglednosti je Splošno sodišče v točki 265 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da v obravnavani zadevi ravnanje Komisije glede tega ni imelo nobenega učinka, saj je bil konec obdobja za posvetovanje določen na 31. julij 2007, začetna prošnja za dostop do dokumentov pa je bila vložena šele 20. junija 2007.

141

Kot je navedla generalna pravobranilka v točki 189 sklepnih predlogov, bi morala Komisija ob pravilni uporabi podaljšanja roka za odgovor v skladu s členom 7(3) Uredbe št. 1049/2001 na začetno prošnjo odgovoriti najprej 31. julija 2007. Udeležba pri postopku posvetovanja na ta dan ne bi bila več mogoča.

142

Zato je treba sedmi pritožbeni razlog zavrniti.

143

Pritožnik v okviru osmega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče neupravičeno zavrnilo, da bi Komisiji naložilo predložitev dokumentov, do katerih je bil dostop zavrnjen v nasprotju z Uredbo št. 1049/2001.

144

Komisija predlaga, naj se ta pritožbeni razlog zavrne.

145

V skladu s sodno prakso Sodišča sodišče Unije načeloma ne more na institucijo Unije nasloviti odredbe, ne da bi poseglo v prerogative upravne oblasti (glej sodbi Verzyck/Komisija, 225/82, EU:C:1983:165, točka 19, in Campogrande/Komisija, C‑62/01 P, EU:C:2002:248, točka 43).

146

Tako je Splošno sodišče v nasprotju s trditvami pritožnika v točki 90 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je v skladu s členom 264 PDEU mogoča le razglasitev ničnosti izpodbijanega akta. Glede dela, v katerem trditev pritožnika temelji na členu 266 PDEU, je treba navesti, da niti ta določba ne določa možnosti naslavljanja odredb institucijam.

147

Te ugotovitve ni mogoče izpodbiti s trditvami pritožnika, ki temeljijo na členu 47 Listine, ker namen tega člena ni spremeniti sistem sodnega nadzora, določen s Pogodbama (glej sodbo Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, C‑583/11 P, EU:C:2013:625, točka 97).

148

Zato je treba osmi pritožbeni razlog zavrniti.

149

Pritožnik v okviru devetega pritožbenega razloga trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo izida spora pred njim, ker je Komisiji naložilo, da nosi svoje stroške in dve tretjini stroškov pritožnika.

150

Komisija predlaga, naj se ta pritožbeni razlog zavrne.

151

Spomniti je treba, da na podlagi člena 58, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije pritožba ni dovoljena glede stroškov in njihove višine. Poleg tega je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso na podlagi te določbe, če so bili vsi pritožbeni razlogi zavrnjeni, predloge glede domnevne nepravilnosti odločitve Splošnega sodišča o stroških zavreči kot nedopustne.

152

Ker pritožnik s prvimi osmimi pritožbenimi razlogi ni uspel, je treba deveti pritožbeni razlog, ki se nanaša na razdelitev stroškov, razglasiti za nedopusten.

153

V skladu s členom 61, prvi odstavek, drugi stavek, Statuta Sodišča lahko to ob razveljavitvi izpodbijane sodbe samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje. V obravnavani zadevi je tako.

154

Glede na navedeno je treba odločati le o tožbenem razlogu pritožnika v tožbi, vloženi pri Splošnem sodišču, ki se nanaša na razglasitev ničnosti odločbe Komisije o zavrnitvi dostopa do izvlečka iz registra glede zavrnilnih odločb o potrdilnih prošnjah za dostop do dokumentov.

155

V zvezi s tem je iz točke 43 te sodbe razvidno, da zadevni register ni bil vzpostavljen in da Komisija zato ne more ugoditi prošnji pritožnika. Zato je treba njegovo tožbo glede tega zavrniti kot neutemeljeno.

156

Na podlagi člena 184(2) Poslovnika Sodišča to v primeru, da pritožba ni utemeljena ali pa je utemeljena in Sodišče samo dokončno odloči o sporu, odloči tudi o stroških.

157

V skladu s členom 138(3) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporabi na podlagi njegovega člena 184(1), vsaka stranka, če uspe samo deloma, nosi svoje stroške. Vendar lahko Sodišče, če je to glede na okoliščine v zadevi očitno upravičeno, odloči, da ena stranka poleg svojih stroškov nosi tudi del stroškov druge stranke.

158

Ker je Komisija predlagala, naj se G. Stracku naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi pritožbenimi razlogi ni uspel, ni pa uspel tudi v okviru drugega pritožbenega razloga nasprotne pritožbe, je treba odločiti, da pritožnik nosi svoje stroške na tej stopnji in eno tretjino stroškov, ki jih je Komisija priglasila v zvezi s tem postopkom.

159

V zvezi s stroški postopka na prvi stopnji je treba ugotoviti, da stranki stroške postopka na prvi stopnji, ki se je končal z izpodbijano sodbo, nosita tako, kot je določeno v točki 7 izreka navedene sodbe.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: