1.

Sodišče je z odločbo z dne 12. julija 2012 ( 2 ) odločilo, da se sodba Splošnega sodišča Evropske unije (pritožbeni senat) z dne 19. junija 2012 v zadevi Arango Jaramillo in drugi proti EIB ( 3 ) preveri. Sodišče je že drugič odločilo, da na predlog prvega generalnega pravobranilca začne postopek preveritve. ( 4 )

2.

Sodišče je v odločbi z dne 12. julija 2012 opredelilo dve natančni vprašanji, ki ju je treba preučiti.

3.

Prvič, preveriti je treba, ali je Splošno sodišče kot pritožbeno sodišče pravilno razložilo pojem „razumen rok“ v okoliščinah, v katerih so uslužbenci Evropske investicijske banke (EIB) vložili tožbo za razglasitev ničnosti akta te institucije, ki posega v njihov položaj, razlagalo kot rok, katerega prekoračitev pomeni prepozno vložitev in zato nedopustnost tožbe, ne da bi moralo sodišče Unije upoštevati posebne okoliščine obravnavanega primera.

4.

Drugič, treba je preučiti, ali razlaga pojma „razumen rok“, ki jo je upoštevalo Splošno sodišče, posega v pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

5.

Če bi Splošno sodišče v ugotovitvah napačno uporabilo pravo, je treba v skladu z odločbo z dne 12. julija 2012 preveriti, ali – in če je to podano, koliko – sodba z dne 19. junija 2012 posega v enotnost ali doslednost prava Unije v smislu člena 256(2) PDEU in člena 62 Statuta Sodišča Evropske unije.

6.

Pred preučitvijo teh vprašanj je treba na kratko spomniti, da je bila odločba o preveritvi sodbe z dne 19. junija 2012 sprejeta v zvezi s tem, da je bila v postopku na prvi stopnji na Sodišču za uslužbence Evropske unije ( 5 ) (v nadaljevanju: Sodišče za uslužbence), nato pa v pritožbenem postopku zoper navedeno sodbo ničnostna tožba, ki jo je skupina uslužbencev EIB vložila zoper svoje plačilne liste, zavrnjena zaradi prepozne vložitve, saj je bila tožba vložena v trimesečnem roku, pavšalno podaljšanem za deset dni zaradi oddaljenosti, in nekaj sekundah.

7.

Ker ni nobene določbe, ki bi predpisovala rok za vložitev tožbe v sporih med EIB in njenimi uslužbenci, je Splošno sodišče kot pred njim Sodišče za uslužbence v sklepu, ki mu je bil predložen, na začetku razlogovanja opozorilo na sodno prakso, ki za vložitev takih tožb zahteva spoštovanje razumnega roka, ki ga je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera. ( 6 )

8.

Ker je Splošno sodišče v točki 26 sodbe z dne 19. junija 2012 vseeno menilo, da je trimesečni rok iz člena 91(3) Kadrovskih predpisov za uslužbence Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) „upoštevna referenca“ za ničnostne tožbe, ki jih uslužbenci EIB vložijo zoper akte te banke, je v točki 27 navedene sodbe na podlagi nekaterih svojih prejšnjih odločitev ( 7 ) presodilo, da je treba spoštovanje takega roka načeloma šteti za razumno.

9.

Splošno sodišče je v točki 27 sodbe z dne 19. junija 2012, navedeni v točki 9 odločbe z dne 12. julija 2012, iz teh odločitev sklepalo „a contrario […], da je treba vsako tožbo uslužbenca EIB, vloženo po izteku trimesečnega roka, pavšalno podaljšanega za deset dni zaradi oddaljenosti, načeloma šteti za vloženo v roku, ki ni razumen“. Splošno sodišče je nadaljevalo, da je ta razlaga a contrario dopustna, „ker samo toga uporaba procesnih pravil, ki določajo prekluzivni rok, omogoča izpolnjevanje zahtev pravne varnosti in nujno preprečitev vsakršne diskriminacije ali vsakršnega arbitrarnega obravnavanja pri izvajanju sodne oblasti“.

10.

Splošno sodišče je nato zaporedoma zavrnilo očitke, ki so jih navedli pritožniki.

11.

Splošno sodišče je tako v točki 30 sodbe z dne 19. junija 2012 očitek pritožnikov, da je Sodišče za uslužbence uporabo načela spoštovanja razumnega roka, ki je po naravi fleksibilen in predmet konkretnega tehtanja zadevnih interesov, nadomestilo s togim in splošnim spoštovanjem fiksnega trimesečnega roka, štelo za neutemeljen z obrazložitvijo, da se je Sodišče za uslužbence omejilo na „pravno pravilo […], ki jasno in natančno izhaja iz razlage a contrario sodne prakse [navedene v točki 27 sodbe]“. To pravilo po mnenju Splošnega sodišča na poseben način uporablja spoštovanje razumnega roka za spore med EIB in njenimi uslužbenci, ki so zelo podobni sporom, ki se nanašajo na uradnike in uslužbence Evropskih skupnosti, ter se „poleg tega […] opira na splošno predpostavko, da trimesečni rok načeloma zadostuje za to, da lahko uslužbenci EIB presodijo zakonitost aktov EIB, ki posegajo v njihov položaj, in po potrebi pripravijo svoje tožbe“, pri čemer pa to pravilo „sodišču Unije, ki ga mora uporabiti, ne nalaga […] obveznosti, da upošteva okoliščine posameznega primera in – zlasti – da konkretno tehta zadevne interese“.

12.

Splošno sodišče je razvilo enako razlogovanje v točkah 34 in 35 sodbe z dne 19. junija 2012, ki je predmet preverjanja, da je zavrnilo upoštevanje nekaterih okoliščin posameznega primera, na katere so se sklicevali pritožniki, z obrazložitvijo, da uporaba pravnega pravila, navedenega v točki 27 njegove sodbe, temelji na „uporabi splošne predpostavke“, ki „sodišču Unije ne nalaga obveznosti, da upošteva posebne okoliščine posameznega primera“.

13.

Kot je navedeno v točki 11 odločbe z dne 12. julija 2012, je Splošno sodišče v točki 39 sodbe z dne 19. junija 2012 še opozorilo, da „toga uporaba procesnih pravil, ki določajo prekluzivni rok“, zlasti izpolnjuje zahtevo po pravni varnosti, zato da je zavrnilo očitek pritožnikov, ki se je nanašal na kršitev načela sorazmernosti in pravice do učinkovitega sodnega varstva, saj so se popolnoma zavedali obstoja pravila (ki jasno in natančno izhaja iz razlage a contrario sodne prakse) in njegovih učinkov na dopustnost njihove tožbe.

14.

V postopku preveritve so bile zainteresirani subjekti iz člena 23 Statuta Sodišča pozvani, naj vložijo pisna stališča do vprašanj, navedenih v odločbi z dne 12. julija 2012. Pisna stališča so vložili pritožniki pred Splošnim sodiščem, EIB, portugalska vlada in Evropska komisija.

15.

Po začetku veljavnosti novega poslovnika Sodišča 1. novembra 2012 ( 8 ) je bila zadeva zaupana preveritvenemu senatu, določenemu v skladu s členom 191 navedenega poslovnika.

16.

Medtem ko pritožniki menijo, da Splošno sodišče ni upoštevalo načela, da se morajo z razumnim rokom upoštevati okoliščine posameznega primera, EIB, portugalska vlada in Komisija zagovarjajo nasprotno stališče.

17.

Ugotovimo lahko, in to ne brez interesa, da je med temi tremi zainteresiranimi subjekti Komisija predstavila najbolj togo utemeljitev, saj v resnici izraža dvom o sami predpostavki predmeta prvega razloga za preveritev, navedenega v odločbi z dne 12. julija 2012. Komisija, trdeč, da mora biti rok, v katerem morajo uslužbenci EIB vložiti tožbo za razglasitev ničnosti akta te banke, predvsem zaradi pravne varnosti nujno zavezujoč ( 9 ), ali povedano drugače, mora biti „strogo prekluzivni rok“, ( 10 ) kot je ugotovilo Splošno sodišče, vendar nekoliko nejasno, meni, da ni nujno odločiti, ali je pojem „razumen rok“ mogoče razlagati, kakor je storilo Splošno sodišče v sodbi z dne 19. junija 2012, brez upoštevanja okoliščin posameznega primera, ker ni preučilo takega položaja. ( 11 )

18.

Komisija v zvezi s tem v bistvu ugotavlja, da se sodna praksa, omenjena v točki 15 odločbe z dne 12. julija 2012, sklicuje na razumno trajanje upravnih postopkov in zato ni referenčno merilo, na podlagi katerega je treba preučiti doslednost rešitve, uporabljene v sodbi z dne 19. junija 2012 v zvezi z roki za vložitev pravnih sredstev.

19.

EIB se v glavnem strinja s tem mnenjem, čeprav je njeno stališče nekoliko drugačno. Dodaja, da je v sodni praksi priznano, da je pravni položaj uslužbencev EIB enak položaju osebja institucij Evropske unije, kar v celoti upravičuje, da se za tožbe teh uslužbencev po analogiji uporablja trimesečni rok, ki velja za vložitev ničnostnih tožb navedenega osebja zoper akte teh institucij, ki posegajo v njihov položaj. EIB poleg tega navaja, da je Sodišče že zapolnilo praznine v Pogodbi EGS v zvezi z aktivno legitimacijo Evropskega parlamenta, ko je uporabilo metodo analogije, vendar ne da bi to legitimacijo pogojevalo s spoštovanjem roka za vložitev tožbe, ki je prožnejši od roka, ki velja za druge institucije. Skratka, po mnenju EIB sodba z dne 19. junija 2012 z določitvijo trimesečnega prekluzivnega roka sledi sodni praksi, ki temelji na enakem obravnavanju uslužbencev EIB in osebja institucij Unije, zaščiti pravne varnosti in načelu, da o rokih za vložitev tožbe ne morejo odločati niti sodišče niti stranke.

20.

Menim, da je treba v zvezi s prvim razlogom za preveritev navesti spodnje ugotovitve.

21.

Najprej, šteje se, da predpostavka preveritve temelji na opustitvi – ki je sicer obžalovanja vredna, ker še traja in ni pojasnjena – saj EIB v pravilniku za uslužbence ni določila roka, v katerem je treba v sporih med EIB in njenimi uslužbenci vložiti tožbo pri sodišču Unije.

22.

Ker predpisi ne vsebujejo ustrezne določbe, je Splošno sodišče že v preteklosti poskušalo zapolniti tako procesno praznino z uporabo koncepta „razumnega roka“, kot je opozorilo v sodbi z dne 19. junija 2012. Po mojem mnenju sta dva razloga za tako zapolnitev praznine z razumnim rokom.

23.

Prvič, taka zapolnitev temelji na spoštovanju delitve pristojnosti. Ne glede na to, kaj trdita EIB in Komisija, sodišče Unije namreč načeloma ni dolžno nadomestiti ustavodajalca, zakonodajalca ali izvršilnega organa, tako da po uradni dolžnosti s sodno prakso uvede fiksen rok, ob izteku katerega bi bili posamezniki, v tej zadevi uslužbenci EIB, prekludirani. Tak samonadzor sodišča Unije namreč sledi spoštovanju delitve pristojnosti med institucijami in organi Unije, saj je molk ustavodajalca, zakonodajalca ali izvršilnega organa v preostalem nujno poln negotovosti glede razlage njegove domnevne namere, in natančneje, razlogov, da ni predpisal določenega roka za vložitev tožbe. V teh okoliščinah je utemeljeno razsoditi, da prekluzije, ker omejuje možnost zadevne stranke, da navede vse potrebne elemente za uspeh svojih trditev, ni mogoče dopustiti, razen če je izrecno in nedvoumno urejena s predpisi. ( 12 )

24.

Prvo pojasnilo, in sicer zavrnitev sodišča, da določi fiksen prekluzivni rok, ne pojasnjuje v celoti tega, da to sodišče uporabi pojem razumnega roka. Drugi razlog je zavrnitev časovno neomejene pravice do tožbe posameznikom, ker pravnih razmerij ni mogoče izpodbijati v nedogled.

25.

Kot je Splošno sodišče opozorilo v točki 22 sodbe z dne 19. junija 2012, ki ni predmet preverjanja, kot je opredeljen v odločbi z dne 12. julija 2012, lahko namreč sodišče Unije z uporabo koncepta „razumnega roka“ uskladi na eni strani pravico posameznika do učinkovitega sodnega varstva, ki pomeni, da ima ta lahko na voljo dovolj časa, da oceni zakonitost akta, ki posega v njegov položaj, in po potrebi pripravi tožbo, in na drugi strani zahtevo po pravni varnosti, v skladu s katero akti, ki jih sprejmejo institucije in organi Unije, po izteku določenega roka postanejo dokončni. ( 13 )

26.

Torej v nasprotju s trditvijo EIB uporaba razumnega roka ne pomeni časovno neomejenega izpodbijanja zakonitosti aktov, ki jih sprejme, saj je namen take uporabe prav preprečiti, da sodišče Unije preizkusi utemeljenost tožbe, vložene v nerazumnem roku.

27.

To ne spremeni dejstva, da je presoja razumnosti roka odvisna od okoliščin posameznega primera.

28.

Ta ugotovitev ne velja samo za trajanje upravnih postopkov, kot trdita EIB in Komisija. Če predpisi ne vsebujejo ustrezne določbe, velja tudi za vložitev pravnih sredstev.

29.

Sodišče je tako v odločbi z dne 27. oktobra 2010 ( 14 ) zavrnilo predlog za preveritev sklepa Splošnega sodišča z dne 15. septembra 2010 v zadevi Marcuccio proti Komisiji, ( 15 ) v katerem je Splošno sodišče uporabilo doktrino razumnega roka, določenega glede na okoliščine posameznega primera, ko je v pritožbenem postopku potrdilo nedopustnost odškodninske tožbe na podlagi zaposlitvenega razmerja med nekdanjim uslužbencem in njegovo institucijo, vložene v roku, krajšem od petletnega zastaralnega roka iz člena 46 Statuta Sodišča, saj je zaradi neobstoja ustreznih določb v predpisih, ki se uporabljajo za spore med uradniki in institucijo, v kateri so zaposleni, zadnjenavedeni rok štelo za upoštevno referenco za presojo dopustnosti tožbe tožeče stranke, ne da bi bila to toga in nedotakljiva omejitev. ( 16 )

30.

Sodišče poleg tega dopustnost zahtevkov za povračilo stroškov, nastalih pred sodiščem Unije, pogojuje, prvič, s spoštovanjem razumnega obdobja med izrekom sodbe in zahtevkom za povračilo pri drugi stranki v sporu, ker sicer pravica ugasne, ( 17 ) ter drugič, z izpodbijanjem zahtevanih stroškov s strani druge stranke, ker v Poslovniku Sodišča ni ustreznih določb. ( 18 )

31.

Presoji v točki 28 tega stališča ne nasprotuje sodba Parlament proti Svetu ( 19 ), na katero se sklicuje EIB.

32.

Res je, da je Sodišče kljub neobstoju ustrezne določbe v členu 173 Pogodbe EGS v tistem obdobju v tej sodbi priznalo aktivno legitimacijo Parlamenta, da mu je omogočilo zaščititi njegove prerogative, ni pa mu odobrilo roka, ki bi bil prožnejši od roka v navedeni določbi za ničnostne tožbe, ki jih vložijo zlasti druge institucije.

33.

Vendar se ta položaj razlikuje od položaja uslužbencev EIB.

34.

Evropski parlament je namreč v zgoraj navedeni sodbi Parlament proti Svetu zahteval – čemur je Sodišče ugodilo – da se mu prizna ustrezno pravno sredstvo, v tem primeru ničnostna tožba, urejena s členom 173 Pogodbe EGS, da bi se opravil nadzor in po potrebi sankcionirala kršitev njegovih prerogativ v aktu Sveta Evropskih skupnosti ali Komisije, to je prerogativ, ki so po mnenju Sodišča prispevale k ohranjanju institucionalnega ravnotežja, opredeljenega v Pogodbah. ( 20 ) Ko je bila uporaba pravnega sredstva iz člena 173 Pogodbe EGS razširjena na Parlament, je bilo razumljivo, zlasti v okviru iste zahteve po institucionalnem ravnotežju, da morajo pogoji za vložitev tožb iz te določbe, zlasti dvomesečni rok za njihovo vložitev, za Parlament veljati enako strogo kot za druge institucije.

35.

Nasprotno in brez upoštevanja zahtev po institucionalnem ravnotežju, ki jih je Sodišče poudarilo v zgoraj navedeni sodbi Parlament proti Svetu, je treba opozoriti, da je določba pravilnika za uslužbence EIB o pravnih sredstvih omejena na omembo pristojnosti sodišča Unije, vendar ne določa roka za vložitev tožbe, s čimer je mogoče pojasniti sklicevanje na spoštovanje razumnega roka.

36.

Tako nato Splošno sodišče z uporabo doktrine razumnega roka v resnici v sodbi z dne 19. junija 2012 ni upoštevalo omejitev svojih pristojnosti in je izkrivilo bistveno značilnost spoštovanja takega roka, to je njegovo prožnost.

37.

Da bi se prepričali o tem, je dovolj omeniti, prvič, točko 34 sodbe z dne 19. junija 2012, v kateri je Splošno sodišče razsodilo, da opustitev EIB, da izvaja svojo regulatorno odgovornost v zvezi z določitvijo roka za vložitev tožbe, ni pomembna, „ker iz razlage a contrario sodne prakse pred vložitvijo tožbe jasno in natančno izhaja, da je sodišče Unije odpravilo to zakonodajno praznino, ko je razlagalo pravo Unije […] tako, da je treba tožbo, ki jo uslužbenec EIB vloži po izteku trimesečnega roka […], pavšalno podaljšanega za deset dni zaradi oddaljenosti, načeloma šteti za vloženo v nerazumnem roku“ in zato za prepozno vloženo. ( 21 )

38.

Drugič, točke 27, 30, 35 in 39 sodbe z dne 19. junija 2012 v bistvu določajo kot „pravno pravilo“ splošno predpostavko razumnosti spoštovanja trimesečnega roka in a contrario nerazumnosti tožbe, vložene po izteku takega roka, ne da bi moralo sodišče Unije upoštevati okoliščine posameznega primera, pri čemer je taka presoja utemeljena predvsem z vidika sodne prakse, ki se nanaša na „togo uporabo procesnih pravil, ki določajo prekluzivni rok“.

39.

Res je – kar me nikakor ne preseneča – da je sodišče Unije v precedensih, ki jih omenja Splošno sodišče, zaradi neobstoja določb v Pogodbah in predpisih za uslužbence EIB menilo, da je rok za vložitev tožbe iz člena 91(3) Kadrovskih predpisov „upoštevna referenca“ in da je zato treba trimesečni rok načeloma šteti za razumen, da uslužbenec EIB vloži tožbo za razglasitev ničnosti akta te banke, ki posega v njegov položaj.

40.

Vendar zaradi opustitve EIB trimesečni rok iz Kadrovskih predpisov nujno ostane okvirni rok v primeru sporov med to banko in njenimi uslužbenci.

41.

V teh okoliščinah v nasprotju z razsodbo Splošnega sodišča tožbe, vložene po izteku takega roka, ni mogoče šteti za prepozno zaradi vložitve v nerazumnem roku z obrazložitvijo, da je treba strogo uporabljati procesna pravila, ki določajo fiksen prekluzivni rok, ker se taka pravila pač ne uporabljajo.

42.

Mogoča je le ena od teh možnosti: bodisi je bil natančen rok za vložitev ničnostne tožbe nedvoumno določen v določbi primarnega prava ali sekundarne zakonodaje Unije, tako da je v resnici mogoče prezreti okoliščine posameznega primera, razen izjem, ki temeljijo na obstoju višje sile ali nepredvidenih okoliščin, in strogo uporabiti procesna pravila o prekluzivnih rokih, bodisi je treba, nasprotno, ugotoviti, da obstaja zakonodajna praznina, ki pa je sodišče ne more nikoli v celoti zapolniti, saj bi lahko poseglo v pristojnosti zakonodajne oblasti, hkrati pa mora upoštevati okoliščine posameznega primera. Če se te razlike ne upoštevajo, kot jih ni Splošno sodišče v sodbi z dne 19. junija 2012, pomeni to le potrditev fiksnega trimesečnega prekluzivnega roka s sodno prakso.

43.

Nazadnje, utemeljitev Splošnega sodišča, zaradi katere bi lahko uporabilo razlago a contrario lastne sodne prakse o razumnosti spoštovanja trimesečnega roka po zgledu roka iz Kadrovskih predpisov, ni prepričljiva.

44.

V zvezi s tem opozarjam, da bi bila po mnenju Splošnega sodišča razlaga a contrario navedene sodne prakse v tej zadevi dopustna, „ker vsaka druga razlaga te sodne prakse ne bi bila niti ustrezna niti združljiva z veljavnimi splošnimi načeli prava Unije [Splošno sodišče se sklicuje na točko 22 svoje sodbe], ozadjem in njihovim namenom (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 13. junija 1958 v zadevi Meroni proti Visoki oblasti, 9/56, Recueil, str. 9, 27), ker samo stroga uporaba procesnih pravil o določitvi prekluzivnega roka ustreza zahtevam po pravni varnosti in nujnosti, da se izogne vsaki diskriminaciji ali vsakemu samovoljnemu izvajanju sodne oblasti (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Sodišča z dne 22. septembra 2011 v zadevi Bell & Ross proti UUNT, C-426/10 P […], točke 43, 54 in 55)“. ( 22 )

45.

Splošno sodišče je izkrivilo posebno podredno naravo uporabe razlage a contrario, ki jo je Sodišče uporabilo v zgoraj navedeni sodbi Meroni proti Visoki oblasti. Uporaba take razlage je namreč dopustna le, „kadar nobena druga razlaga ni ustrezna in združljiva z besedilom, ozadjem in namenom“ ( 23 ) pravila, ki je predmet navedene razlage. Ker je spoštovanje razumnega roka pravzaprav rezultat uskladitve pravice do učinkovitega sodnega varstva in zahteve po pravni varnosti, kot je Splošno sodišče opozorilo v točki 22 sodbe z dne 19. junija 2012, saj razlaga a contrario, ki pomeni, da se okvirni trimesečni rok, ki se uporablja za spore med EIB in njenimi uslužbenci, spremeni v fiksni prekluzivni rok, nikakor ne ustreza edini (in končni) razlagi, ki ustrezno zagotavlja uskladitev navedenih načel.

46.

To ne velja za pravico do učinkovitega sodnega varstva, saj uporaba razumnega roka lahko omogoči, da se za preizkus dopustnosti tožbe, upoštevajo okoliščine, ki ne izhajajo iz višje sile in/ali nepredvidenih okoliščin in ki jih uporaba fiksnega prekluzivnega roka ne bi dopustila.

47.

To prav tako ne velja za načelo pravne varnosti, ker v nasprotju s trditvijo EIB uporaba doktrine razumnega roka, ki zajema upoštevanje okoliščin posameznega primera, ne pomeni časovno neomejenega izpodbijanja zakonitosti aktov, ki jih sprejme ta organizacija. Namreč, kot sem že navedel, razumen rok ima v nekaterih primerih, kakršen se obravnava v tej zadevi, tudi vlogo prekluzivnega roka, ki je sicer prožen, a vseeno prekluziven.

48.

Res je, da z drugega stališča, to je s stališča uslužbencev EIB, pogojevanje dopustnosti njihove tožbe s spoštovanjem razumnega roka, ki je po naravi prožen, lahko pripelje do manjše predvidljivosti pri uveljavljanju njihove pravice pred sodiščem.

49.

Vseeno se mi zdi to tveganje bistveno manjše. Sodna praksa v primeru tožb, vloženih v okvirnem trimesečnem roku, namreč utemeljeno v korist tožečih strank postavlja močno predpostavko razumnosti vložitve njihove tožbe. V primeru tožb, vloženih po izteku tega okvirnega roka, morajo imeti tožeče stranke možnost, da se oprejo na upoštevanje okoliščin posameznega primera ne le na podlagi doktrine razumnega roka, temveč tudi zato, ker jim ni mogoče očitati negotovosti, ki jo ustvarja neobstoj fiksnega prekluzivnega roka, saj mora, nasprotno, procesna tveganja, povezana s tako negotovostjo, nositi organizacija, ki je vzrok zanje, na podlagi načela „estoppel“ ( 24 ) ali maksime nemo auditur propriam turpitudinem allegans. ( 25 )

50.

Poleg tega razlaga a contrario, ki jo je uporabilo Splošno sodišče, prav tako ni nujna za preprečitev diskriminatornega obravnavanja uslužbencev EIB. Neodvisno od nekoliko tvegane napotitve „v tem smislu in po analogiji“, ki jo je Splošno sodišče uporabilo za zgoraj navedeno sodbo Bell & Ross proti UUNT, izrečeno v okviru ničnostne tožbe, vložene na podlagi člena 230 ES, je namreč primerljivost položaja uslužbencev EIB in položaja uradnikov, ki ga urejajo Kadrovski predpisi, omejena z naravo roka, ki ga je mogoče uporabiti za tožbe, ki jih vložita ti kategoriji oseb. V prvem primeru se zaradi opustitve EIB nujno uporablja prožen rok, v drugem primeru pa gre za fiksni rok, ki je nedvoumno določen v Kadrovskih predpisih.

51.

Če se omejimo na primerjavo procesnih pravil, to tudi ni edina razlika med tema kategorijama oseb. Medtem ko člena 90 in 91 Kadrovskih predpisov določata uporabo predhodnega upravnega postopka, katerega pravilen in celoten potek je pogoj za dopustnost tožb, ki jih uradniki vložijo proti instituciji, v kateri so zaposleni, pa člen 41 pravilnika za uslužbence EIB uvaja neobvezni notranji postopek poravnave, ki ga ni mogoče spremeniti v obvezni postopek, kakršen je predviden v členih 90 in 91 Kadrovskih predpisov, in ki ne vpliva na rok za vložitev tožbe pri sodišču Unije. ( 26 ) Poleg tega, če uslužbenec EIB zahteva, da se opravi tak postopek, sodišče Unije meni, da rok za vložitev tožbe pri njem začne teči šele, ko se tak postopek konča, pod pogojem, da je uslužbenec zahtevo za poravnavo izrazil v razumnem roku po prejemu akta, ki posega v njegov položaj, in da je bilo trajanje samega postopka poravnave razumno. ( 27 )

52.

Ugotavljam torej, da se sodišče Unije popolnoma zaveda procesnih omejitev analogije, ki lahko obstaja med pogodbeno ureditvijo, ki velja za uslužbence EIB, in ureditvijo s Kadrovskimi predpisi, ki velja za uslužbence institucij. Poleg tega v primeru, ki se obravnava v tej zadevi, dopustitev prožnega prekluzivnega roka v korist uslužbencev EIB zaradi opustitve te banke nikakor ne škodi uradnikom institucij, katerih tožbe so urejene z določbami Kadrovskih predpisov.

53.

Zato menim, da je Splošno sodišče s tem, da je pojem razumnega roka razlagalo brez upoštevanja okoliščin posameznega primera in zato neskladno s samo naravo takega roka, kot izhaja iz sodne prakse, v sodbi z dne 19. junija 2012 napačno uporabilo pravo.

54.

Z drugim razlogom za preveritev odločba z dne 12. julija 2012 poziva Sodišče k ugotovitvi, ali je razlaga Splošnega sodišča, po kateri je prekoračitvi razumnega roka za vložitev tožbe pripisan učinek prekluzije, taka, da posega v pravico do učinkovitega pravnega sredstva, ( 28 ) za katero ni sporno, da je splošno načelo prava Unije, ki je zdaj izraženo v členu 47 Listine. ( 29 )

55.

Najprej je treba spomniti, da mora biti v skladu s členom 52 Listine kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava Listina, „predpisano z zakonom in mora spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin“, saj morajo te omejitve dejansko ustrezati ciljem splošnega interesa in upoštevati načelo sorazmernosti.

56.

Isti člen določa, da če Listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisano v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP), sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki jih določa navedena konvencija, ne da bi ta določba preprečevala širše varstvo po pravu Unije.

57.

Kot utemeljeno trdijo pritožniki, EIB in Komisija v pisnih stališčih, je člen 6(1) EKČP, ki potrjuje pravico do dostopa do neodvisnega in nepristranskega sodišča – in na katerega se je Sodišče sicer sklicevalo v povezavi s členom 13 navedene konvencije pri razlagi prava Skupnosti, preden je bila Listina sprejeta ali je postala pravno zavezujoča ( 30 ) – upošteven. ( 31 )

58.

V skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice o razlagi navedenega člena 6(1) EKČP „pravica do sodišča“, katere posebni vidik je pravica do dostopa do sodišča, ni brezpogojna, saj lahko zanjo veljajo implicitno dovoljene omejitve, zlasti v zvezi s pogoji za dopustnost tožbe, saj že po naravi zahteva predpise države, ta pa ima pri tem določeno diskrecijsko pravico. ( 32 )

59.

V skladu z isto sodno prakso te omejitve ne smejo ovirati prostega dostopa posameznika na tak način in do te mere, da je kršeno bistvo njegove pravice do sodišča, saj so te omejitve združljive s členom 6(1) EKČP samo, če je njihov cilj legitimen in če obstaja primerno sorazmerje med uporabljenimi sredstvi in zastavljenim ciljem. ( 33 )

60.

V teh okoliščinah, čeprav je Evropsko sodišče za človekove pravice opozorilo, da predpisi o rokih, ki jih je treba upoštevati za vložitev tožbe, ker je njihov namen zagotoviti učinkovito izvajanje sodne oblasti in zlasti upoštevanje načela sodnega varstva, posamezniki pa morajo računati na to, da se ti predpisi uporabljajo, ( 34 ) Sodišče vseeno preveri, ali ni učinkovita zagotovitev dostopa do sodišča, ki se želi doseči s členom 6(1) EKČP, ovirana, na primer zaradi „posebno ozke“ ( 35 ) ali „izjemno restriktivne“ ( 36 ) razlage ali uporabe takih procesnih pravil, tako da izključuje vsebinsko presojo tožbe ali je lahko „neke vrste ovira, ki posamezniku preprečuje, da bi o njegovem sporu odločilo pristojno sodišče“. ( 37 )

61.

Takó „dejstvo, da je lahko uporabil pravno sredstvo, da je bila nato njegova tožba razglašena za nedopustno, ne izpolnjuje vedno zahtev iz člena 6(1) EKČP, raven dostopa pa mora biti zadostna, da se posamezniku zagotovi ‚pravica do sodišča‘ ob upoštevanju načela pravne države v demokratični družbi“. ( 38 )

62.

Tako Evropsko sodišče za človekove pravice na primer preuči, ali je rok za vložitev kasacijske pritožbe zadosten glede na stalno prebivališče pritožnika, ( 39 ) ali zavrnitev nacionalnega sodišča, da podaljša rok, ki je bil predhodno z zakonom določen za vložitev pritožbe, ni nerazumna, ( 40 ) ali so pravila o računanju rokov dovolj jasna in dosledna ( 41 ) ter ali napake, ki jih nacionalna sodišča storijo pri računanju navedenih rokov, ne povzročajo kršitve učinkovite zagotovitve dostopa do sodišča, predvidene v členu 6(1) EKČP. ( 42 )

63.

Ker člen 47 Listine v pravu Unije zagotavlja varstvo, dodeljeno s členom 6(1) EKČP, ( 43 ) mora Sodišče nedvoumno zagotoviti predvsem tako raven nadzora nad tem, kako Splošno sodišče razlaga in uporablja procesne zahteve, določene v pravu Unije, skupaj z zahtevami glede rokov za vložitev tožbe, ki je najmanj enakovredna ravni nadzora, ki ga na tem področju izvaja Evropsko sodišče za človekove pravice na podlagi člena 6(1) EKČP v zvezi s sodišči pogodbenic te konvencije. ( 44 )

64.

Na splošno, in čeprav nobena od zainteresiranih strank, ki so vložile stališča v tej zadevi, tega ni trdila v taki obliki, dejstvo, da je lahko Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovilo kršitev člena 6(1) EKČP v zadevah, ki so se nanašale na razlago in/ali uporabo na splošno kratkih rokov za začetek postopka, ne more a contrario pomeniti, da Sodišče nima možnosti ugotoviti, da je sodišče Unije kršilo člen 47 Listine, ob upoštevanju običajno daljših rokov, odobrenih posameznikom, da pred tem sodiščem izpodbijajo zakonitost akta institucije ali organa Unije, ki posega v njihov položaj.

65.

V teh okoliščinah, čeprav so se zgoraj navedene zadeve, ki so bile predložene Evropskemu sodišču za človekove pravice, nanašale na razlago ali uporabo procesnih rokov, predhodno določenih z zakonom, v tej zadevi ni sporno, da pritožniki zaradi procesne opustitve EIB niso mogli pričakovati, da bo Splošno sodišče – in pred njim Sodišče za uslužbence – za njihovo tožbo uporabilo fiksen prekluzivni rok, temveč da bo, nasprotno, samo uporabilo doktrino „razumnega roka“ za odločitev o dopustnosti njihove tožbe.

66.

Čeprav ni izključeno, da bi pritožniki dejansko lahko vložili tožbo v trimesečnem roku, pa zaradi nujno okvirne narave tega roka v sporih med EIB in njenimi uslužbenci niso mogli pričakovati, da bo Splošno sodišče ob sklicevanju na sodno prakso o ozki razlagi procesnih pravil, ki se nanašajo na roke za vložitev tožbe, določene v pravu Unije, prekoračitev tega roka za nekaj sekund štelo za nerazumno, in to brez upoštevanja vseh okoliščin primera, ki presegajo primere višje sile in nepredvidenih okoliščin.

67.

Domnevna malomarnost pritožnikov, ker so čakali nekaj minut pred iztekom trimesečnega roka, preden so vložili tožbo, pa je popolnoma neutemeljena, saj je ta rok, kot sem že omenil, le okvirni rok, ki sodišča Unije ne oprošča obveznosti, da preuči – tudi po uradni dolžnosti – ali je bila navedena tožba vložena v nerazumnem roku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera, ki presegajo primere višje sile in nepredvidenih okoliščin.

68.

Zato je Splošno sodišče s tem, da je odločilo, kot je, in potrdilo zgoraj navedeni sklep Sodišča za uslužbence Arango Jaramillo in drugi proti EIB, s katerim je bila ugotovljena nedopustnost tožbe, ki so jo vložili pritožniki, zaradi prepozne vložitve, po mojem mnenju pojem razumnega roka razlagalo in uporabilo pretirano togo in zato kršilo pravico do učinkovitega pravnega sredstva, kakor je zagotovljena v členu 47 Listine, tako pa jim odreklo pravico do tega, da je o njihovi tožbi odločeno po vsebini.

69.

Če Splošno sodišče enkrat ali večkrat napačno uporabi pravo, celo zelo napačno, to ne pomeni nujno posega v enotnost ali doslednost prava Unije v smislu člena 62b Statuta Sodišča.

70.

Nasprotno štirje preudarki, na katere se je Sodišče oprlo pri ugotovitvi, da sta bili s kršitvijo dveh procesnih pravil, obravnavanih v zadevi, v kateri je bila izrečena zgoraj navedena sodba Preveritev M proti EMEA, ( 45 )„kršeni enotnost in doslednost prava [Unije]“, ( 46 ) niso niti minimalni niti izčrpni, saj je Sodišče zaradi vseh skupaj ( 47 ) ugotovilo skupno kršitev dveh običajno alternativnih pogojev, ki zahtevajo preveritev odločitve Splošnega sodišča.

71.

To ne spremeni dejstva, da se preudarki, ki so v bistvu podobni tistim, ki jih je Sodišče poudarilo v zgoraj navedeni sodbi Preveritev M proti EMEA, po mojem mnenju pojavljajo tudi v tej zadevi.

72.

Prvič, sodba z dne 19. junija 2012 je tako prva odločitev, s katero je Splošno sodišče potrdilo, da je nespoštovanje okvirnega roka za vložitev ničnostne tožbe na podlagi razlage a contrario sodne prakse in ozke razlage procesnih pravil o rokih povzročilo nedopustnost navedene tožbe zaradi prepozne vložitve. Ta sodba je torej lahko precedens za prihodnje zadeve. ( 48 )

73.

Drugič, Splošno sodišče se je s tem, da je menilo, da sodišču Unije ni treba upoštevati vseh okoliščin posameznega primera za preučitev nerazumnosti prekoračitve razumnega roka, po mojem mnenju oddaljilo od samega bistva tega pojma, potrjenega v pravu Unije, tako da je njegova sodba nedosledna.

74.

Tretjič, načeli (razumni rok in pravica do učinkovitega pravnega sredstva), ki ju je Splošno sodišče po mojem mnenju kršilo, ne spadata izključno v pravo javnih uslužbencev, temveč se uporabljata neodvisno od obravnavanega področja. ( 49 )

75.

Nazadnje, četrtič, ti načeli imata pomembno mesto v pravnem redu Unije. ( 50 ) Predvsem pravica, zagotovljena s členom 47 Listine, ima v skladu s členom 6 PEU isto pravno veljavnost kot Pogodbi. Ta pravica je poleg tega del vsakega pravnega reda, ki temelji na načelu pravne države, kot je pravni red Unije, ( 51 ) in ima tako v Uniji najmanj „ustavno“ lastnost. ( 52 )

76.

Iz vseh teh razlogov menim, da je Splošno sodišče v sodbi z dne 19. junija 2012 vsaj kršilo doslednost prava Unije.

77.

Člen 62b, prvi odstavek, Statuta Sodišča določa, da če Sodišče ugotovi, da odločitev Splošnega sodišča škoduje enotnosti ali doslednosti prava Unije, zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, ki je glede pravnih vprašanj vezano na odločitev Sodišča. Sodišče lahko navede, katere učinke odločitve Splošnega sodišča je treba šteti za dokončne za stranke v sporu. Izjemoma lahko Sodišče samo odloči dokončno, če ob upoštevanju ugotovitev preveritve rešitev spora izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katerem je Splošno sodišče utemeljilo svojo odločitev.

78.

Torej se Sodišče ne more omejiti na ugotovitev kršitve enotnosti ali doslednosti prava Unije, ne da bi opredelilo posledice te ugotovitve v zvezi z obravnavanim sporom. ( 53 )

79.

V tem primeru menim, da je treba sodbo z dne 19. junija 2012 razveljaviti v delu, v katerem v pritožbenem postopku potrjuje nedopustnost tožbe, vložene pri Sodišču za uslužbence, in pritožnikom nalaga plačilo stroškov postopka pred tem sodiščem.

80.

Ker pa je kršitev doslednosti prava Unije posledica ugotovljene kršitve dveh načel, je očitno, da Sodišče ne more samo dokončno odločiti o sporu, ki so ga na prvi stopnji pritožniki predložili Sodišču za uslužbence.

81.

V okviru preveritve nobena določba Statuta Sodišča ali njegovega poslovnika Sodišču ne nalaga obveznosti, da zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču namesto neposredno Sodišču za uslužbence, da bi to strankam omogočilo, da se opredelijo do vsebine spora.

82.

Kot izhaja iz točke 30 zgoraj navedene sodbe Preveritev M proti EMEA, lahko pritožbeno sodišče pod nekaterimi pogoji odloča o vsebini tožbe, čeprav je bil postopek na prvi stopnji omejen na ugovor nedopustnosti, ki mu je sodišče na tej stopnji ugodilo. Tako je lahko, prvič, kadar razveljavitev izpodbijane sodbe ali sklepa nujno zahteva določeno rešitev glede vsebine obravnavane tožbe, ali drugič, ko odločanje o ničnostni tožbi po vsebini temelji na trditvah, ki so jih stranke izmenjale v pritožbenem postopku po razlogovanju sodišča na prvi stopnji.

83.

Jasno je, da v tej zadevi ni tako in da bo Splošno sodišče lahko po zgledu stališča, ki ga je sprejelo, ko mu je Sodišče po preveritvi navedeno zadevo Preveritev M proti EMEA ( 54 ) vrnilo v razsojanje, le ugotovilo, da lahko tudi sámo zadevo le vrne v razsojanje Sodišču za uslužbence, da bi to razsodilo o predlogih za razglasitev ničnosti, ki so jih navedli pritožniki.

84.

Vendar lahko zaradi spoštovanja hierarhije znotraj sodišča Unije, kot je določena v Pogodbah, samó Splošno sodišče sprejme tako odločitev po opredelitvi strank v skladu s svojim poslovnikom. ( 55 ) Predlagam torej, naj Sodišče zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.

85.

Člen 195(6) Poslovnika Sodišča določa, da če je bila odločba Splošnega sodišča, ki je predmet preverjanja, sprejeta na podlagi člena 256(2) PDEU, Sodišče odloči o stroških.

86.

Ker ni posebnih pravil, ki bi urejala delitev stroškov v postopku preverjanja, v skladu z odločitvijo Sodišča v zgoraj navedeni sodbi Preveritev M proti EMEA ( 56 ) predlagam, naj stranke, ki so v tem postopku vložile vloge ali pisna stališča, nosijo svoje stroške tega postopka.

87.

Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev Sodišču predlagam, naj razsodi: