1. 

Splošno sodišče Evropske unije je nedavno sprejelo nekaj sklepov o ustavitvi postopka zaradi izbrisa imen tožečih strank s seznamov, v okviru katerih so bili naloženi omejevalni ukrepi. ( 2 )

2. 

Ta pritožba je vložena zoper sklep Splošnega sodišča z dne 28. februarja 2012 v zadevi Abdulrahim proti Svetu in Komisiji (T-127/09, v nadaljevanju: izpodbijani sklep), s katerim je Splošno sodišče med drugim odločilo, da se ustavi postopek v zvezi z ničnostno tožbo, ki jo je A. Abdulrahim vložil zoper Uredbo Sveta (ES) št. 881/2002 z dne 27. maja 2002 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osama bin Ladnom, mrežo Al-Kaida in talibani, in o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 467/2001 o prepovedi izvoza nekaterega blaga in storitev v Afganistan, o poostritvi prepovedi poletov in podaljšanju zamrznitve sredstev in drugih finančnih virov talibanov iz Afganistana, ( 3 ) kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 1330/2008 z dne 22. decembra 2008, ( 4 ) ali zoper zadnjenavedeno uredbo.

3. 

Osrednja problematika te pritožbe je vprašanje nadaljnjega obstoja pravnega interesa tožečih strank, če je bil omejevalni ukrep, ki se nanje nanaša, med postopkom razveljavljen ( 5 ).

4. 

V teh sklepnih predlogih predstavljam razloge, iz katerih menim, da je Splošno sodišče s tem, da je presodilo, da mu ni več treba odločati o ničnostni tožbi A. Abdulrahima, ker ta nima več pravnega interesa, napačno uporabilo pravo.

5.

Ime A. Abdulrahima je bilo 21. oktobra 2008 dodano na seznam, ki ga je izdelal sankcijski odbor, ustanovljen z Resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov 1267 (1999) z dne 15. oktobra 1999 o razmerah v Afganistanu.

6.

Z Uredbo št. 1330/2008 je bilo ime A. Abdulrahima uvrščeno na seznam oseb in subjektov, katerih sredstva in drugi gospodarski viri morajo biti v skladu z Uredbo št. 881/2002 zamrznjeni (v nadaljevanju: sporni seznam).

7.

A. Abdulrahim je s tožbo, katere podpisan izvirnik je v sodno tajništvo Splošnega sodišča prispel 15. aprila 2009, proti Svetu Evropske unije in Evropski komisiji začel postopek, katerega predmet je bil v bistvu po eni strani predlog za razglasitev ničnosti Uredbe št. 881/2002 ali Uredbe št. 1330/2008 v delu, v katerem se ta akta nanašata nanj, po drugi strani pa predlog za povrnitev škode, ki je bila domnevno povzročena z navedenima aktoma. Ta tožba je bila vpisana pod številko T-127/09.

8.

Sankcijski odbor je 22. decembra 2010 odločil, da se ime A. Abdulrahima izbriše s seznama.

9.

Odvetniki A. Abdulrahima so 6. januarja 2011 od Komisije pisno zahtevali izbris njegovega imena s spornega seznama.

10.

Ime A. Abdulrahima je bilo z Uredbo Komisije (EU) št. 36/2011 z dne 18. januarja 2011 o stotriinštirideseti spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 881/2002 ( 6 ) izbrisano s spornega seznama.

11.

Komisija je z dopisom, ki je v sodno tajništvo prispel 27. julija 2011, Splošnemu sodišču poslala kopijo Uredbe št. 36/2011.

12.

Stranke so bile z dopisom sodnega tajništva z dne 17. novembra 2011 pozvane, naj se pisno opredelijo do posledic sprejetja Uredbe št. 36/2011, zlasti glede na predmet tožbe.

13.

Svet in Komisija sta v pisnih stališčih, ki sta jih v sodnem tajništvu vložila 6. decembra 2011, Splošnemu sodišču predlagala, naj razglasi, da je predlog za razglasitev ničnosti postal brezpredmeten in da se postopek v zvezi s tem ustavi. Glede odškodninskega zahtevka in stroškov sta vztrajala pri prejšnjih predlogih.

14.

A. Abdulrahim je nasprotoval predlogu za ustavitev postopka v zvezi s predlogom za razglasitev ničnosti. Sklicujoč se zlasti na sodbo Splošnega sodišča z dne 3. aprila 2008 v zadevi PKK proti Svetu, ( 7 ) je navedel argumente, povzete v točki 19 izpodbijanega sklepa, na katere je Splošno sodišče v tem sklepu odgovorilo.

15.

Izpodbijani sklep je bil sprejet na podlagi člena 113 Poslovnika Splošnega sodišča, v skladu s katerim lahko to kadar koli po uradni dolžnosti in po opredelitvi strank preizkusi, ali so izpolnjene procesne predpostavke javnega reda oziroma ali je tožba postala brezpredmetna in je treba postopek ustaviti. ( 8 ) Splošno sodišče je menilo, da je zadeva na podlagi dokazov iz spisa dovolj jasna, da lahko odloči brez ustnega postopka.

16.

Splošno sodišče je v točki 22 tega sklepa najprej opozorilo na sodno prakso, v skladu s katero mora pravni interes tožeče stranke glede na predmet tožbe obstajati ob njeni vložitvi, sicer ta ni dopustna. Ta predmet spora in pravni interes morata obstajati do razglasitve sodne odločbe, sicer se postopek ustavi, kar pomeni, da mora imeti stranka, ki je vložila tožbo, zaradi izida tožbe korist. ( 9 )

17.

Splošno sodišče je v točki 24 izpodbijanega sklepa opozorilo tudi na sodno prakso, v skladu s katero zaradi umika ali v nekaterih primerih razveljavitve izpodbijanega akta s strani tožene institucije predmet ničnostne tožbe preneha obstajati, saj tožeča stranka doseže želeni rezultat in dobi popolno zadoščenje. ( 10 )

18.

Splošno sodišče je v točki 27 tega sklepa ugotovilo, da je Komisija z Uredbo št. 36/2011 ime A. Abdulrahima izbrisala s spornega seznama, vendar je bilo na seznam uvrščeno z Uredbo št. 1330/2008. Posledica tega izbrisa je razveljavitev navedene uredbe v delu, v katerem se nanaša na A. Abdulrahima. Po navedbah Splošnega sodišča v točki 28 izpodbijanega sklepa ta razveljavitev za A. Abdulrahima pomeni želeni rezultat in mu daje popolno zadoščenje, saj se s sprejetjem Uredbe št. 36/2011 zanj ne uporabljajo več omejevalni ukrepi, ki so posegali v njegov položaj.

19.

Splošno sodišče je v točkah 29 in 30 navedenega sklepa opozorilo, da tožeča stranka v okviru ničnostne tožbe res lahko ohrani interes za razglasitev ničnosti akta, ki je bil med postopkom razveljavljen, če ima lahko sama razglasitev ničnosti tega akta pravne posledice. ( 11 ) Če je namreč akt razglašen za ničen, mora institucija, ki ga je sprejela, na podlagi člena 266 PDEU sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe. Ti ukrepi se ne nanašajo na umik akta kot takega iz pravnega reda Skupnosti, ker je ta umik bistvena posledica razglasitve ničnosti akta s strani sodišča. Nanašajo se predvsem na odpravo nezakonitosti, ki je bila ugotovljena v ničnostni sodbi. Tako lahko zadevna institucija ustrezno popravi položaj tožeče stranke ali se izogne sprejetju enakega akta. ( 12 )

20.

Vendar je Splošno sodišče v točki 31 izpodbijanega sklepa presodilo, da v obravnavani zadevi niti iz spisa niti iz trditev tožeče stranke ni razvidno, da bi ničnostna tožba po sprejetju Uredbe št. 36/2001 tožeči stranki lahko koristila v smislu sodne prakse, navedene v točki 22 istega sklepa, da bi tako ohranila pravni interes.

21.

Prvič, glede tega, da razveljavitev akta institucije Unije ni priznavanje njegove nezakonitosti in da učinkuje ex nunc, drugače od ničnostne sodbe, na podlagi katere se akt, ki je razglašen za ničen, retroaktivno umakne iz pravnega reda in se šteje, da ni nikoli obstajal, ( 13 ) je Splošno sodišče v točki 32 izpodbijanega sklepa navedlo, da to ne more utemeljiti interesa tožeče stranke za razglasitev ničnosti izpodbijane uredbe.

22.

Splošno sodišče je v točki 33 navedenega sklepa navedlo, da namreč po eni strani v okoliščinah obravnavane zadeve nič ne kaže na to, da bi tožeča stranka zaradi umika ex tunc tega akta imela kakršno koli korist. Zlasti naj nič ne bi omogočalo ugotovitve, da bi Komisija v primeru ničnostne sodbe na podlagi člena 266 PDEU morala sprejeti ukrepe za odpravo nezakonitosti, ki naj bi bila ugotovljena.

23.

V točki 34 izpodbijanega sklepa je navedlo, da pa po drugi strani priznavanje same domnevne zakonitosti res lahko pomeni eno od oblik povrnitve škode, ki se zahteva v okviru odškodninske tožbe na podlagi členov 268 PDEU in 340 PDEU. Toda to ne zadošča za utemeljitev nadaljnjega obstoja pravnega interesa za vložitev predloga za razglasitev ničnosti aktov institucij na podlagi členov 263 PDEU in 264 PDEU. Sicer bi tožeča stranka vedno ohranjala interes za vložitev predloga za razglasitev ničnosti akta, čeprav je bil ta umaknjen ali razveljavljen, kar naj ne bi bilo v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 24 in 29 navedenega sklepa.

24.

Splošno sodišče je glede sodne prakse, v skladu s katero tožeča stranka lahko ohranja interes za razglasitev ničnosti odločbe o naložitvi omejevalnih ukrepov, ki je razveljavljena in nadomeščena, ( 14 ) v točki 35 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da je nastala v posebnih okoliščinah, ki so drugačne od teh v obravnavani zadevi. Drugače od Uredbe št. 1330/2008 so bili namreč zadevni akti v tistih zadevah razveljavljeni in nadomeščeni z novimi akti, pri čemer so omejevalni ukrepi proti zadevnim subjektom še naprej veljali. Prvotni učinki razveljavljenih aktov so torej prek aktov, ki so nadomestili razveljavljene, še naprej vplivali na zadevne subjekte. V obravnavani zadevi pa naj bi se Uredba št. 36/2011 nanašala samo na izbris imena tožeče stranke s spornega seznama, kar vključuje razveljavitev Uredbe št. 1330/2008 v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, ne da bi to uredbo nadomestila. Učinki te uredbe naj torej ne bi trajali. Poleg tega naj bi navedena sodna praksa temeljila na razlikah med učinki razveljavitve in razglasitve ničnosti akta, v obravnavani zadevi pa naj ta okoliščina ne bi bila upoštevna, kot je razvidno iz točke 32 izpodbijanega sklepa.

25.

Splošno sodišče je v točki 36 izpodbijanega sklepa navedlo, da je to razlikovanje potrjeno s sodbo Sodišča z dne 3. decembra 2009 v združenih zadevah Hassan in Ayadi proti Svetu in Komisiji. ( 15 ) Po eni strani si je namreč Sodišče, namesto da bi preprosto sklepalo na nadaljnji obstoj pravnega interesa zadevnih tožečih strank v zadevah, v točki 57 navedene sodbe po uradni dolžnosti postavilo vprašanje, ali je ob upoštevanju umika sporne uredbe in retroaktivne nadomestitve te uredbe z drugim aktom v teh zadevah vseeno treba odločiti. Sodišče je po drugi strani v točkah od 59 do 63 navedene sodbe navedlo nekaj posebnosti primera, ki ga je obravnavalo, na podlagi katerih je v točkah 64 in 65 iste sodbe presodilo, da se „v teh posebnih okoliščinah“ in drugače od tega, kar je bilo odločeno v sklepu Sodišča z dne 8. marca 1993 v zadevi Lezzi Pietro proti Komisiji, ( 16 ) sprejetje novega akta (in sočasna razveljavitev sporne uredbe) ne more šteti za enakovredno sami razglasitvi ničnosti sporne uredbe. V obravnavani zadevi pa naj teh posebnosti ne bi bilo. Natančneje, v obravnavani zadevi naj bi bila Uredba št. 36/2011 dokončna, ker ne more biti več predmet ničnostne tožbe. Zato bi bilo mogoče izključiti, da začne Uredba št. 1330/2008 znova veljati v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, v nasprotju s tem, kar je Sodišče ugotovilo v točki 63 zgoraj navedene sodbe Hassan in Ayadi proti Svetu in Komisiji.

26.

Drugič, glede tega, da tožeča stranka lahko ohrani interes za vložitev predloga za razglasitev ničnosti akta institucije Unije, zato da se prepreči, da bi se domnevna nezakonitost tega akta v prihodnosti ponovila, ( 17 ) je Splošno sodišče v točki 37 izpodbijanega sklepa opozorilo, da pravni interes, ki izhaja iz člena 266, prvi odstavek, PDEU, lahko obstaja le, če se domnevna nezakonitost v prihodnosti lahko ponovi neodvisno od okoliščin zadeve, v katerih je bila vložena tožba. ( 18 ) V obravnavani zadevi pa naj noben dokaz iz spisa ne bi kazal na to, da bi lahko bilo tako. Nasprotno, ker je bila Uredba št. 36/2011 sprejeta glede na poseben položaj tožeče stranke in očitno glede na razvoj razmer v Libiji, je Splošno sodišče menilo, da ni verjetno, da bi se domnevna nezakonitost v prihodnosti lahko ponovila neodvisno od okoliščin, v katerih je bila vložena tožba.

27.

Tretjič, glede argumenta, da prevlada javni interes za sankcioniranje domnevne kršitve kogentne norme mednarodnega prava, je Splošno sodišče v točki 38 izpodbijanega sklepa navedlo, da ta argument, ne da bi se Komisiji pri tem priznala kakršna koli imuniteta, ne zadostuje za utemeljitev osebnega interesa tožeče stranke za nadaljevanje postopka. Čeprav mora Komisija, kot navaja tožeča stranka, spoštovati kogentne norme mednarodnega prava in ne sme sprejeti odločbe, ki temelji na dokazih, pridobljenih z mučenjem, tožeča stranka ni upravičena delovati v interesu zakona ali institucij ter lahko zatrjuje le osebni interes in očitke. ( 19 )

28.

Četrtič, glede morebitnih škodljivih posledic, ki bi glede na okoliščine lahko nastale zaradi domnevne nezakonitosti Uredbe št. 1330/2008, je Splošno sodišče v točki 39 izpodbijanega sklepa navedlo, da se je predlog za ustavitev postopka, ki sta ga vložili toženi instituciji, nanašal le na predlog za razglasitev ničnosti. Po mnenju Splošnega sodišča bi torej A. Abdulrahim povračilo škode, ki mu je domnevno nastala, lahko zahteval v okviru odškodninskega zahtevka na podlagi členov 268 PDEU in 340, drugi in tretji odstavek, PDEU. ( 20 )

29.

Nazadnje, petič, glede argumenta v zvezi z domnevno nujnostjo odločitve o utemeljenosti te tožbe zaradi povračila stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka, se je Splošno sodišče sklicevalo na točke od 69 do 71 izpodbijanega sklepa.

30.

Splošno sodišče je na podlagi zgornjih navedb v točki 41 izpodbijanega sklepa odločilo, da se postopek v zvezi s predlogom za razglasitev ničnosti ustavi.

31.

Glede odškodninskega zahtevka je navedlo, da je ta glede na procesne akte, navedbe iz spisa in pojasnila strank v njihovih vlogah očitno pravno neutemeljen, celo očitno nedopusten.

32.

Splošno sodišče je, potem ko je v točki 45 izpodbijanega sklepa opozorilo na pogoje za sklicevanje na nepogodbeno odgovornost Evropske unije za nezakonito ravnanje njenih organov, v točki 48 navedenega sklepa presodilo, da škoda ni bila niti opredeljena niti dokazana.

33.

V točki 52 izpodbijanega sklepa je presodilo tudi, da vzročna zveza ni bila ugotovljena, saj neposredni in takojšnji vzrok za materialno škodo, ki je bila A. Abdulrahimu domnevno povzročena in je bila posledica nerazpoložljivosti njegovih sredstev, finančnega premoženja in drugih gospodarskih virov ter je vključevala prepoved njihovega uživanja, ni bilo sprejetje aktov Skupnosti, ki so predmet obravnavane zadeve, ampak sprejetje prejšnjih odločb, in sicer z dne 21. oktobra 2008, to je odločbe sankcijskega odbora o uvrstitvi imena pritožnika na njegov seznam po eni strani in odločbe britanskih organov o sprejetju omejevalnih ukrepov proti pritožniku po drugi strani.

34.

Pritožnik Sodišču predlaga, naj:

35.

Pritožnik v utemeljitev svojih predlogov navaja dva pritožbena razloga.

36.

V okviru prvega pritožbenega razloga, ki se deli na tri dele, trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker ni pridobilo sklepnih predlogov generalnega pravobranilca in/ali ker pritožnika ni pozvalo, naj poda stališča o morebitni uvedbi ustnega postopka in/ali ker ni začelo ustnega postopka glede vprašanja, ali je ničnostna tožba postala brezpredmetna.

37.

Pritožnik v okviru drugega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je presodilo, da je tožba postala brezpredmetna.

38.

Pritožnik trdi, da je Splošno sodišče tako kršilo člen 114(4) svojega poslovnika, na katerega napotuje njegov člen 113, na podlagi katerega je bil sprejet izpodbijani sklep.

39.

V zvezi s tem zadostuje opozoriti na sodno prakso Sodišča, v skladu s katero je dolžnost Splošnega sodišča, da pred odločanjem pridobi stališča generalnega pravobranilca, treba presojati glede na člene 2(2), 18 in 19 Poslovnika Splošnega sodišča, iz katerih je po eni strani razvidno, da določitev sodnika Splošnega sodišča za generalnega pravobranilca ni obvezna, kadar Splošno sodišče odloča v senatu, po drugi strani pa, da se napotitev na generalnega pravobranilca v navedenem poslovniku nanaša le na primere, v katerih je sodnik dejansko določen za generalnega pravobranilca. ( 21 ) Ker v zadevi T-127/09 ni bil določen noben generalni pravobranilec za svetovanje drugemu senatu Splošnega sodišča, ni bilo treba pridobiti stališča generalnega pravobranilca pred odločitvijo o ustavitvi postopka. Splošno sodišče torej v zvezi s tem ni napačno uporabilo prava.

40.

To kaže, da je treba prvi del prvega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

41.

Pritožnik se v zvezi s trditvijo, da Splošno sodišče ne bi smelo izpustiti ustnega postopka, ne da bi ga prej pozvalo k predložitvi stališč o tem, opira na primerjavo med Poslovnikom Sodišča v različici, ki je veljala ob vložitvi te pritožbe, in Poslovnikom Splošnega sodišča, ter na člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

42.

V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da iz besedila členov 113 in 114(3) in (4) Poslovnika Splošnega sodišča ni razvidno takšno posvetovanje s strankami. Kot Svet pravilno navaja, je Splošno sodišče s tem, da je stranke pozvalo, naj podajo pisna stališča o posledicah sprejetja Uredbe št. 36/2011, predvsem glede na predmet tožbe, ravnalo v skladu s členom 113 Poslovnika. Splošno sodišče je po pridobitvi stališč strank ravnalo v skladu s členom 114(3) Poslovnika in odločilo, da pred odločanjem ni treba uvesti ustnega postopka. V zvezi s tem mu ni mogoče očitate napačne uporabe prava.

43.

Drugi del prvega pritožbenega razloga je torej treba zavrniti kot neutemeljen.

44.

Pritožnik meni, da ima Splošno sodišče le izjemoma možnost, da ne začne ustnega postopka, in poudarja njegov ustavni pomen. Po mnenju pritožnika se ustni postopek lahko opusti le v primerih, v katerih se ne postavlja nobeno pomembno pravno in/ali dejansko vprašanje. Meni, da je Splošno sodišče odločilo neposredno po pridobitvi odgovora, ki ga je sam naslovil nanj glede nadaljnjega obstoja pravnega interesa, in kratkih stališč Komisije in Sveta.

45.

Pritožnik trdi, da se razlogovanje Splošnega sodišča skoraj v celoti nanaša na subjekte in sodno prakso, ki niso bili predmet razprave in glede katerih ni imel možnosti podati ne ustnih ne pisnih stališč. Splošno sodišče naj bi ob neupoštevanju navedene sodne prakse zlasti navedlo dejstva glede razmer v Libiji in to, da ponovitev nezakonitosti v prihodnosti domnevno ni mogoča.

46.

Zadostuje navesti, kot je to storila Komisija, da je Splošno sodišče v skladu s členoma 113 in 114(3) Poslovnika izpodbijani sklep lahko sprejelo brez uvedbe ustnega postopka, saj je menilo, da je o zadevi dovolj obveščeno in da je imela tožeča stranka možnost predložiti pisna stališča glede vprašanja. ( 22 ) Poleg tega, kot navaja Svet, pritožnik ne navaja konkretno, katere nove dokaze, poleg pisnih stališč, ki jih je že predložil, bi lahko na obravnavi predložil Splošnemu sodišču.

47.

Glede na navedeno menim, da je tretji del prvega pritožbenega razloga treba zavrniti kot neutemeljen.

48.

Ker ni sprejet nobeden od treh delov prvega pritožbenega razloga, je treba prvi pritožbeni razlog v celoti zavrniti kot neutemeljen.

49.

Po mnenju pritožnika je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je presodilo, da je njegova ničnostna tožba postala brezpredmetna in da se lahko postopek v zvezi s to tožbo ustavi. Pritožnik na splošno graja strogo presojo Splošnega sodišča, da izid postopka pritožniku ne bi prinesel koristi.

50.

Iz pritožnikove argumentacije pred Sodiščem je razvidno, da izpodbija to, da je izbris njegovega imena s spornega seznama, ki vključuje razveljavitev Uredbe št. 1330/2008, tak, da mu daje „popolno zadoščenje“, kar je v nasprotju s presojo Splošnega sodišča v točki 28 izpodbijanega sklepa. Pritožnik tako v bistvu izpodbija negativno presojo Splošnega sodišča glede nadaljnjega obstoja njegovega pravnega interesa.

51.

Da bi tožeča stranka imela pravni interes, mora biti zmožna dokazati polni učinek, ki bi zanjo izhajal iz razglasitve ničnosti izpodbijanega akta. ( 23 ) Zahteva po obstoju pravnega interesa se pojavlja tako na področju ničnostnih tožb kot na področju pritožb. ( 24 ) Ta interes ne sme biti le oseben, ampak tudi dejanski.

52.

Za osebno razsežnost pravnega interesa je značilno, da mora izpodbijani akt posegati v interesno sfero tožeče stranke, in sicer tako, da ji mora tak akt povzročiti škodo. ( 25 ) Z drugimi besedami, navedeni akt mora „negativno vplivati“ na položaj tožeče stranke, ( 26 ) ta vpliv pa mora biti razviden iz obstoja oškodovanja. ( 27 ) Čeprav torej to pravilo vključuje komaj opazne razlike, ( 28 ) načeloma nihče nima interesa za izpodbijanje zakonitosti odločbe, ki mu je v korist. ( 29 )

53.

Razglasitev ničnosti izpodbijanega akta mora povzročiti korist, mora koristiti tožeči stranki. Kot navaja generalni pravobranilec Lenz, mora biti za obstoj osebne razsežnosti pravnega interesa z morebitno razglasitvijo ničnosti izpodbijanega akta „pravni položaj tožeče stranke izboljšan“. ( 30 ) Tožeča stranka mora imeti od razglasitve ničnosti korist, in sicer tako, da ta zmanjša neugodne posledice zadevnega akta na njen pravni položaj. ( 31 ) Zahteva, da mora biti interes oseben, torej odseva misel, da tožeča stranka ne sme delovati v interesu zakona. ( 32 )

54.

Poleg tega pravni interes predpostavlja, da tožeča stranka dokaže, da izpodbijani akt dovolj neposredno in z gotovostjo vpliva na njen pravni ali materialni položaj, tako da lahko s sodbo pridobi dejansko zadoščenje, tudi če je to le moralno. ( 33 ) V okviru preizkusa pogoja osebnega interesa je odločilno, da akt dejansko posega v položaj tožeče stranke. Ne zadostuje torej, da akt kot tak lahko vpliva na položaj. Z drugimi besedami, presoja pravnega interesa se ne opravi in abstracto, ampak glede na osebni položaj tožeče stranke. ( 34 )

55.

Tožeča stranka mora dokazati vpliv na njen materialni ali pravni položaj, čeprav je res, da je lahko ta dokaz razviden iz samega predmeta tožbe. Tudi to, da je tožeča stranka naslovnica odločbe, ki je zanjo neugodna, se je kdaj štelo za zadostno za priznavanje pravnega interesa. ( 35 )

56.

Časovna razsežnost pravnega interesa pomeni, da mora ta obstajati ob vložitvi tožbe in trajati med postopkom. Kot je Splošno sodišče navedlo v točki 22 izpodbijanega sklepa, morata tako predmet spora kot pravni interes obstajati do razglasitve sodne odločbe, sicer se postopek ustavi, kar predpostavlja, da ima lahko stranka, ki tožbo vloži, z izidom te tožbe korist. Tožeča stranka lahko v okviru ničnostne tožbe ohrani interes za to, da se med postopkom razveljavljeni akt razglasi za ničen, če ima lahko sama razglasitev ničnosti tega akta pravne posledice, na kar je opozorilo tudi Splošno sodišče v točki 29 istega sklepa.

57.

Kot je imelo Splošno sodišče priložnost pojasniti v drugi zadevi, je v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti, da lahko Splošno sodišče odloči, da o tožbi ni treba več odločati, če je tožeča stranka, ki je imela na začetku pravni interes, zaradi dogodka, ki se je zgodil po vložitvi te tožbe, izgubila vsakršen osebni interes za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe. ( 36 )

58.

Vseeno menim, da je Splošno sodišče v izpodbijanem sklepu opravilo preveč strogo presojo nadaljnjega obstoja pravnega interesa tožeče stranke. Tako kot pritožnik menim, da je treba presojo Splošnega sodišča grajati v več točkah.

59.

Tako v nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče presodilo v točki 32 izpodbijanega sklepa, menim, da to, da razveljavitev akta institucije Unije ni priznavanje njegove nezakonitosti in učinkuje le ex nunc, drugače od ničnostne sodbe, na podlagi katere je akt, ki je razglašen za ničen, retroaktivno umaknjen iz pravnega reda in se šteje, da ni nikoli obstajal, ( 37 ) v okviru obravnavane zadeve lahko utemelji interes A. Abdulrahima za razglasitev ničnosti Uredbe št. 1330/2008. V zvezi s tem menim, da je napačno zatrjevati, da „v okoliščinah obravnavane zadeve nič ne kaže na to, da bi A. Abdulrahim zaradi umika ex tunc tega akta imel kakršno koli korist“, kar je Splošno sodišče navedlo v točki 33 izpodbijanega sklepa.

60.

Pritožnik ima namreč osebni interes, ki obstaja kljub razveljavitvi akta med postopkom, in sicer, da zahteva retroaktivni izbris svojega imena s spornega seznama pravnega reda Unije, kar pomeni samo bistvo razglasitve ničnosti akta Unije s strani sodišča. Glede tega v nasprotju s tem, kar Splošno sodišče v točki 33 izpodbijanega sklepa navaja kot odločilno, ni pomembno, da Komisiji in/ali Svetu v primeru izdaje ničnostne sodbe ne bo treba na podlagi člena 266 PDEU sprejeti dodatnih ukrepov za odpravo nezakonitosti, ugotovljene z ničnostno sodbo.

61.

Glede ukrepov zamrznitve premoženja v obravnavani zadevi, glede katerih ni sporno, da posegajo v položaj zadevnih oseb tako s tem, da omejujejo izvajanje njihove lastninske pravice, kakor s tem, da jih javno označujejo za povezane s teroristično organizacijo, ( 38 ) menim, da je očitno, da pritožnik ohranja interes – in to kljub razveljavitvi zadevnega akta Unije – da sodišče Unije potrdi, da nikdar ne bi smel biti uvrščen na sporni seznam ali da na seznam ne bi smel biti uvrščen po postopku, ki so mu sledile institucije Unije. Z vidika pritožnika in zadoščenosti, ki jo zahteva z vložitvijo ničnostne tožbe zoper uvrstitev na seznam, takšno priznavanje formalne in/ali vsebinske nezakonitosti izpodbijanega akta ne pomeni izbrisa imena pritožnika za prihodnost. V zvezi s tem je treba upoštevati, da tak izbris ne odpravi dvoma glede utemeljenosti uvrstitve na seznam in/ali zakonitosti postopka, zaradi katerega je bilo ime v Uniji uvrščeno na ta seznam.

62.

Nadaljnji obstoj pravnega interesa, na katerega se pritožnik v okoliščinah obravnavane zadeve lahko sklicuje, je natančneje utemeljen s spodaj navedenim.

63.

Prvič, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da tožeča stranka lahko ohrani interes za vložitev predloga za razglasitev ničnosti akta institucije Unije, da bi se tako preprečila ponovitev domnevne nezakonitosti iz zadevnega akta v prihodnosti. ( 39 ) Drugače povedano, pravni interes še naprej obstaja, če ima lahko sama razglasitev ničnosti izpodbijanega akta pravne posledice, zlasti s preprečitvijo ponovitve nepravilnega ravnanja institucij Unije. ( 40 ) Tak pravni interes izhaja iz člena 266, prvi odstavek, PDEU, v skladu s katerim morajo institucije, katerih akt je bil razglašen za ničen, sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe Sodišča. ( 41 )

64.

Sodišče je res pojasnilo, da ta pravni interes obstaja le, če bi se domnevna nezakonitost tega akta v prihodnosti lahko ponovila neodvisno od okoliščin zadeve, v kateri je tožeča stranka vložila tožbo. V nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče presodilo v točki 37 izpodbijanega sklepa, pa je ta pogoj v okviru ničnostne tožbe, ki jo je vložil pritožnik, izpolnjen. Ta tožba se namreč nanaša predvsem na izpodbijanje združljivosti izpodbijane uredbe s pravom Unije s postopkovnega vidika, zlasti glede pravice do izjave in pravice do učinkovitega sodnega nadzora. Pritožnik tako ohranja interes za izdajo sodbe v zvezi z zakonitostjo postopka, na podlagi katerega je bilo njegovo ime v Uniji uvrščeno na sporni seznam, zato da se domnevna nezakonitost v prihodnosti ne bi ponovila v podobnem postopku zoper njega. ( 42 ) Sodba sodišča Unije bi lahko pripeljala do tega, da bi institucije Unije v prihodnosti sprejele ustrezne spremembe glede sistema uvrščanja na sezname. ( 43 )

65.

Drugič, pritožnik se lahko upravičeno sklicuje na to, da priznavanje domnevne nezakonitosti lahko popravi njegov položaj tako, da mu povrne ugled. Tako menim, da ima pritožnik vsaj moralni interes za to, da sodišče Unije potrdi, da nikdar ne bi smel biti uvrščen na sporni seznam ali da na seznam ne bil smel biti uvrščen po postopku, ki so mu sledile institucije Unije. ( 44 ) Poleg tega ugotavljam, da tožeča stranka v ničnosti tožbi navaja poseg v njeno pravico do zasebnega in družinskega življenja, predvsem z vidika oškodovanja njenega ugleda. ( 45 ) Tožba za razglasitev ničnosti lahko torej neodvisno od odškodninskega zahtevka pomeni obliko odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je bila povzročena tožeči stranki.

66.

Torej se ne strinjam s Komisijo in Svetom, da ničnostna sodba, ki temelji na postopkovnih razlogih, ne more prispevati k povrnitvi pritožnikovega ugleda. Menim namreč, da se s tako argumentacijo zanika, da sta oblika in podlaga tesno povezani, tako da lahko kršitev postopka vpliva na vsebino izpodbijanega akta. ( 46 ) To velja toliko bolj, če pritožnik kot v obravnavani zadevi navaja kršitev pravice do izjave, zaradi katere morda ni mogel dokazati, da s teroristično organizacijo ni bil povezan in da torej ne bi smel biti uvrščen na sporni seznam.

67.

Tretjič, Splošno sodišče ni upoštevalo sodne prakse, v skladu s katero lahko tožeča stranka ohranja interes za vložitev predloga za razglasitev ničnosti akta, ki nanjo negativno vpliva, če lahko ugotovitev nezakonitosti s strani sodišča Unije zanjo pomeni podlago za morebitni odškodninski zahtevek, s katerim bi se primerno odpravila škodo, ki ji je bila povzročena z izpodbijanim aktom. ( 47 )

68.

Menim, da ti elementi dokazujejo, da pritožnik z razveljavitvijo izpodbijanega akta med postopkom ni prejel „popolnega“ zadoščenja. Res je prejel del tega, kar je zahteval, in sicer izbris njegovega imena s spornega seznama in iz tega izhajajoče učinke. Vendar morebitne nepravilnosti pri uvrstitvi njegovega imena na ta seznam niso odpravljene. Osebni interes pritožnika torej ni popolnoma prenehal.

69.

Pojasnjujem tudi, da čeprav je mogoče priznati, kot je navedlo Splošno sodišče v točkah 35 in 36 izpodbijanega sklepa, da obstaja razlika med zadevami, v katerih je šlo za razveljavljene in nadomeščene omejevalne ukrepe z ohranitvijo zadevnih oseb na spornih seznamih, ( 48 ) in obravnavano zadevo, v kateri je ime tožeče stranke izbrisano s spornega seznama, ta razlika iz zgoraj navedenih razlogov nikakor ne pomeni, da je treba šteti, da v drugem primeru tožeče stranke nimajo več pravnega interesa.

70.

Iz vseh navedenih razlogov menim, da je Splošno sodišče s presojo, da lahko postopek v zvezi s predlogom za razglasitev ničnosti ustavi, ker tožeča stranka nima več pravnega interesa, napačno uporabilo pravo. Iz tega izhaja, da je drugi pritožbeni razlog utemeljen in je torej treba izpodbijani sklep razveljaviti. Predlagam tudi, naj Sodišče to zadevo vrne v odločanje Splošnemu sodišču, da to odloči o predlogu A. Abdulrahima za razglasitev ničnosti, odločitev o stroških pa naj se pridrži.

71.

Glede na zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj: