Choose the experimental features you want to try

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 62011CN0071

    Zadeva C-71/11: Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesverwaltungsgericht (Nemčija) 18. februarja 2011 – Zvezna republika Nemčija proti Y

    UL C 130, 30.4.2011, p. 11–12 (BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)

    30.4.2011   

    SL

    Uradni list Evropske unije

    C 130/11


    Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesverwaltungsgericht (Nemčija) 18. februarja 2011 – Zvezna republika Nemčija proti Y

    (Zadeva C-71/11)

    2011/C 130/21

    Jezik postopka: nemščina

    Predložitveno sodišče

    Bundesverwaltungsgericht

    Stranki v postopku v glavni stvari

    Tožeča stranka: Zvezna republika Nemčija

    Tožena stranka: Y

    Drugi udeleženci v postopku: Vertreter des Bundesinteresses beim Bundesverwaltungsgericht (zastopnik zveznega interesa pri Bundesverwaltungsgericht); Bundesbeauftragte für Asylangelegenheiten beim Bundesamt für Migration und Flüchtlinge (zvezni pooblaščenec za zadeve na področju azila pri zveznem uradu za migracijo in begunce)

    Vprašanja za predhodno odločanje

    1.

    Ali je treba člen 9(1)(a) Direktive 2004/83/ES razlagati tako, da ni vsak poseg v versko svobodo, s katerim se krši člen 9 EKČP, dejanje preganjanja v smislu prvoomenjenega predpisa, temveč gre za hudo kršitev verske svobode kot temeljne človekove pravice le, če je prizadeto jedro te pravice?

    2.

    Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen:

    a)

    Ali je jedro verske svobode omejeno na veroizpoved in verske prakse doma in v soseščini ali pa gre za dejanje preganjanja v smislu člena 9(1)(a) Direktive 2004/83/ES tudi, če je v izvorni državi z izražanjem vere v javnosti ogrožena telesna integriteta, življenje ali osebna svoboda in se zato tožeča stranka temu izražanju odpoveduje?

    b)

    Če jedro verske svobode zajema tudi nekatere verske prakse:

     

    Ali v tem primeru za hudo kršitev verske svobode zadošča, če tožeča stranka meni, da je izražanje njene vere v praksi zanjo nujno, da bi ohranila svojo versko identiteto,

     

    ali pa mora tudi verska skupnost, ki ji tožeča stranka pripada, šteti to versko prakso za osrednji del svojega verskega nauka,

     

    ali pa lahko iz drugih okoliščin, kot so splošne razmere v izvorni državi, izhajajo druge omejitve?

    3.

    Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen:

    Ali obstaja utemeljen strah pred preganjanjem v smislu člena 2(c) Direktive 2004/83/ES, če je dejstvo, da bo tožeča stranka po vrnitvi v izvorno državo opravljala nekatere verske prakse, razen tistih, ki spadajo v jedro, čeprav lahko pomenijo nevarnost za telesno integriteto, življenje ali osebno svobodo, ali pa je mogoče od tožeče stranke pričakovati, da se v bodoče odpove takim praksam?


    Top