1

Družba Deltafina SpA (v nadaljevanju: Deltafina) s pritožbo primarno predlaga, prvič, razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije v zadevi Deltafina/Komisija (T‑12/06, EU:T:2011:441, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to sodišče zavrnilo njeno tožbo za odpravo in podredno za znižanje globe, ki ji je bila naložena z Odločbo Komisije C(2005) 4012 final z dne 20. oktobra 2005 v zvezi s postopkom na podlagi člena [81(1) ES] (Zadeva COMP/C.38.281/B.2 – surovi tobak, Italija) (v nadaljevanju: sporna odločba), in drugič, razglasitev ničnosti te odločbe v delu, v katerem se nanaša nanjo, in odpravo ali znižanje globe, ki ji je bila naložena z navedeno odločbo, ter podredno, vrnitev zadeve v odločanje Splošnemu sodišču.

2

Deltafina je italijanska družba, katere glavni dejavnosti sta prva predelava surovega tobaka v Italiji in trženje predelanega tobaka. Universal Corp. (v nadaljevanju: Universal), družba s sedežem v Richmondu (Združene države), ima 100 % njenih deležev.

3

Evropska komisija je med 3. in 5. oktobrom 2001 opravila preiskave na podlagi člena 14 Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve Uredbe o izvajanju členov [81 ES] in [82 ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 3), med drugim na sedežih Fédération européenne des transformateurs de tabac (evropska zveza predelovalcev tobaka) v Bruslju (Belgija) in treh glavnih španskih predelovalcev surovega tobaka. Navedena zveza je o preiskavah takoj obvestila svoje člane, med katerimi je bila tudi Associazione professionale trasformatori tabacchi italiani (v nadaljevanju: APTI).

4

Družba Deltafina je 19. februarja 2002 pri Komisiji vložila prošnjo za imuniteto pred globami na podlagi oddelka A Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 155, v nadaljevanju: Obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 2002). Ta prošnja se je nanašala na domnevni kartel predelovalcev surovega tobaka na italijanskem trgu.

5

Komisija je 6. marca 2002 družbi Deltafina sporočila, da njena prošnja izpolnjuje pogoje iz Obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 in da ji bo na koncu upravnega postopka odobrila zaprošeno imuniteto pred globami, če bo izpolnila vse pogoje iz točke 11 tega obvestila.

6

Službe Komisije ter predstavniki družb Deltafina in Universal so na sestanku 14. marca 2002 razpravljali o načinu sodelovanja družbe Deltafina s Komisijo (v nadaljevanju: sestanek z dne 14. marca 2002).

7

Službe Komisije so na tem sestanku pojasnile, da nameravajo opraviti nenapovedane preiskave v zvezi s kartelom, ki ga je razkrila družba Deltafina, da teh preiskav ne bo mogoče opraviti pred 18. aprilom 2002 in da jih je treba zato do tega datuma ohraniti tajne, da ne bi bila ogrožena njihova učinkovitost (točka 412 obrazložitve sporne odločbe).

8

Družba Deltafina je pojasnila, da se do predvidenega datuma teh preiskav ne bo mogla izogniti razkritju svoje prošnje za imuniteto, ker bodo v kratkem potekali sestanki združenja APTI, na katerih jo bo stežka ohranila tajno, in ker mora o njej obvestiti srednje vodstvene delavce in to prošnjo razkriti v okviru transakcij financiranja, v katere je vpletena družba Universal v Združenih državah (točka 413 obrazložitve sporne odločbe).

9

Komisija se je seznanila s temi težavami in – ker bi se s posredovanjem teh informacij preostalim članom kartela tvegalo, da bi bile načrtovane preiskave ovirane – od družbe Deltafina zahtevala, naj ji v roku, ki je še krajši, posreduje dokaze in niz informacij, da bi lahko izvedla te preiskave (točke od 413 do 417 obrazložitve sporne odločbe).

10

Med zastopniki družbe Deltafina in uradnikom Komisije, zadolženim za zadevni spis, je 22. marca 2002 potekal telefonski pogovor (v nadaljevanju: telefonski pogovor z dne 22. marca 2002) o več vprašanjih v zvezi s sodelovanjem družbe Deltafina s Komisijo (točke od 418 do 420 obrazložitve sporne odločbe ter točke 10, 157 in 158 izpodbijane sodbe).

11

Predsednik družbe Deltafina je 4. aprila 2002 na sestanku upravnega odbora združenja APTI navzočim osebam razkril, da ta družba sodeluje s Komisijo (v nadaljevanju: razkritje z dne 4. aprila 2002). Družbi Dimon Italia Srl (v nadaljevanju: Dimon Italia) in Transcatab SpA (v nadaljevanju: Transcatab), katerih predstavnika sta bila na tem sestanku, sta isti dan vložili prošnjo na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, ne da bi omenili izjave predsednika družbe Deltafina na sestanku združenja APTI (točke od 421 do 426, 454 in 455 obrazložitve sporne odločbe).

12

Komisija je 18. in 19. aprila 2002 v prostorih družb Dimon Italia, Transcatab, Trestina Azienda Tabacchi SpA in Romana Tabacchi SpA opravila preiskave na podlagi člena 14 Uredbe št. 17 (točka 428 obrazložitve sporne odločbe).

13

Med zastopniki družbe Delatafina in službami Komisije sta 29. maja 2002 in 11. julija 2002 potekala dva druga sestanka, v okviru katerih niti Komisija niti družba Deltafina nista postavili v ospredje vprašanja zaupnosti prošnje te družbe za imuniteto, družba Deltafina pa prav tako ni navedla, da je na sestanku upravnega odbora združenja APTI 4. aprila 2002 to prošnjo za imuniteto razkrila družbama Dimon Italia in Transcatab (točki 420 in 429 obrazložitve sporne odločbe).

14

Komisija je 25. februarja 2004 več podjetjem oziroma podjetniškim združenjem, med katerimi so bile družbe Deltafina, Universal, Dimon Italia in Transcatab, poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

15

Zaslišanje, ki se ga je udeležila družba Deltafina, je potekalo 22. junija 2004. Zastopnik družbe Dimon Italia je na tem zaslišanju Komisijo opozoril na dokumenta, ki sta bila vložena v spis ob preiskavah, izvedenih v prostorih družbe Dimon Italia, in ki vsebujeta z roko napisane zabeležke, v katerih so povzete izjave predsednika družbe Deltafina na sestanku upravnega odbora združenja APTI 4. aprila 2002.

16

Komisija je 21. decembra 2004 sprejela dopolnilo obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 25. februarja 2004, s katerim je družbo Deltafina in preostala zadevna podjetja obvestila o nameri, da tej družbi ne odobri imunitete pred globami, ker je kršila obveznost sodelovanja iz točke 11(a) Obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002.

17

Komisija je 20. oktobra 2005 sprejela sporno odločbo, v kateri je, v členu 1, med drugim ugotovila, da sta družbi Deltafina in Universal od 29. septembra 1995 do 19. februarja 2002 kršili člen 81(1) ES, ker sta sklepali sporazume in/ali sodelovali v usklajenih ravnanjih v sektorju surovega tobaka v Italiji. V skladu s členom 2 te odločbe je bila družbama Deltafina in Universal zaradi kršitev iz navedenega člena 1 solidarno naložena globa v višini 30 milijonov EUR.

18

Komisija je upoštevala dejansko sodelovanje družbe Deltafina kot olajševalno okoliščino in globo, naloženo tej družbi, znižala za 50 %. Natančneje, Komisija je upoštevala, da je družba Deltafina od začetka bistveno prispevala k preiskavi te institucije in da ni nikoli izpodbijala dejanskega stanja.

19

Komisija je glede prošnje družbe Deltafina za imuniteto pred globami menila da obveznost sodelovanja, določena v točki 11(a) Obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, zajema obveznost izogibanja vsem ukrepom, ki bi lahko ogrozili njeno možnost, da preišče in/ali ugotovi kršitev. Komisija je dodala, da ta obveznost nasprotuje vsakemu razkritju prošnje za imuniteto, kadar Komisija še ni opravila preiskav in se v sektorju ne ve za preiskave, ki se nameravajo izvesti v kratkem. S takim razkritjem bi se lahko namreč nepopravljivo ogrozilo možnost te institucije, da opravi učinkovite preiskave in tako dokaže kršitev (točki 432 in 433 obrazložitve sporne odločbe).

20

Komisija je pojasnila, da „notranja napetost“ med to obveznostjo in obveznostjo iz točke 11(b) Obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, v skladu s katero mora prosilec nehati sodelovati pri kršitvi najpozneje takrat, ko je zaprosil za imuniteto, prosilcu ne dovoljuje, da preostalim članom kartela prostovoljno sporoči, da je zaprosil za imuniteto (točka 434 obrazložitve sporne odločbe).

21

Komisija je ugotovila, da družba Deltafina te obveznosti ni spoštovala, saj je, čeprav je vedela, da namerava Komisija med 18. in 20. aprilom 2002 opraviti preiskave, njen predsednik glavne konkurente prostovoljno obvestil o tem, da je ta družba vložila prošnjo za imuniteto, preden so bile opravljene te preiskave (točke 441, 444 in 460 obrazložitve sporne odločbe).

22

Komisija je dodala, da niti pogovori na sestanku 14. marca 2002 niti njeno poznejše ravnanje ne dopuščajo dvoma o tem, da ni nikdar sprejela, da je to, da bi morala družba Deltafina svojo prošnjo za imuniteto razkriti konkurentom, neizogibno in da zato preiskav ni več mogoče opraviti. Poudarja, da je pojasnila, da je treba to informacijo ohranjati v tajnosti še v dodatnem obdobju enega meseca, da lahko pripravi navedene preiskave (točke od 445 do 448 obrazložitve sporne odločbe).

23

Komisija je navedla, da je priznala, da bo imela družba Deltafina praktične težave pri ohranjanju tajnosti prošnje za imuniteto, in da bi izvedba načrtovanih preiskav postala zelo malo verjetna, če bi morala družba Deltafina vlogo za imuniteto razkriti svojim konkurentom. Poudarila pa je, da je do razkritja prišlo prostovoljno in samo od sebe, saj predsednik družbe Deltafina ni ravnal pod vplivom nobene prisilne grožnje (točke 450, 453 in 459 obrazložitve sporne odločbe).

24

Ta institucija je menila, da tega ravnanja ni mogoče nikakor upravičiti (točki 454, in 459 obrazložitve sporne odločbe).

25

Komisija je tudi pojasnila, da to, da je družba Deltafina ni obvestila zlasti o razkritju z dne 4. aprila 2002, dopušča domnevo, da družba Deltafina ni pričakovala, da ta institucija njeno ravnanje odobrava (točka 449 obrazložitve sporne odločbe).

26

Komisija je tako ugotovila, da je iz „vseh zgoraj navedenih razlogov […] družba Deltafina, s tem ko je na sestanku združenja APTI 4. aprila 2002 prostovoljno razkrila svojo prošnjo za imuniteto, kršila obveznosti sodelovanja, ki je zanjo veljala v skladu s točko 11(a) Obvestila o ugodni obravnavani iz leta 2002“ (točka 460 obrazložitve sporne odločbe).

27

Družba Deltafina je 19. januarja 2006 pri sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, primarno, za odpravo globe, ki ji je bila naložena s sporno odločbo, in podredno, za znižanje te globe.

28

Družba Deltafina je v utemeljitev tožbe navedla sedem razlogov, od teh štiri primarno, v utemeljitev predlogov za razglasitev ničnosti sporne odločbe v delu, v katerem ji je bilo naloženo plačilo globe, in podredno tri razloge v utemeljitev predloga za znižanje te globe.

29

Splošno sodišče je zavrnilo vse tožbene razloge družbe Deltafina, razen šestega, ki ga je ta družba umaknila.

30

Družba Deltafina Sodišču predlaga, naj:

31

Komisija Sodišču predlaga, naj:

32

Družba Deltafina v utemeljitev pritožbe navaja štiri razloge. Obravnavati je treba najprej prvi in drugi pritožbeni razlog skupaj, nato četrti pritožbeni razlog in nazadnje tretji pritožbeni razlog.

33

Družba Deltafina s prvim pritožbenim razlogom najprej očita Splošnemu sodišču, da se ni izreklo o tožbenem razlogu v zvezi s tem, da je lahko družba Deltafina po sestanku 14. marca 2002 domnevala, da jo je Komisija oprostila obveznosti ohranjanja tajnosti, in da zato z razkritjem 4. aprila 2002 ni kršila obveznosti sodelovanja.

34

Družba Deltafina dalje poudarja, da je edina kršitev obveznosti sodelovanja, ki se ji pripisuje v sporni odločbi, razkritje z dne 4. aprila 2002. Splošno sodišče naj bi zato, s tem ko je ugotovilo, da je družba Deltafina kršila obveznosti sodelovanja, ker Komisije ni obvestila o tem razkritju, kršilo pravico do obrambe in prekoračilo svoje pristojnosti, ki naj bi bile omejene na presojo zakonitosti te odločbe.

35

Deltafina nazadnje meni, da je Splošno sodišče v točki 149 izpodbijane sodbe to, kar je bilo dogovorjeno med njo in Komisijo na sestanku 14. marca 2002, nadomestilo s svojo analizo obveznosti sodelovanja, ki je veljala za to družbo. Splošno sodišče pa naj bi moralo za pravilno določitev točne vsebine te obveznosti sodelovanja upoštevati dogovorjena podrobna pravila sodelovanja.

36

Splošno sodišče naj bi se namreč oprlo na zmotno predpostavko, da to, da družba Deltafina Komisije ni obvestila o razkritju svoje prošnje za imuniteto, v vsakem primeru pomeni kršitev obveznosti sodelovanja, saj je opredelitev teh dejanj odvisna od dogovorjenih podrobnih pravil. Komisija pa naj bi lahko, kot naj bi to potrjevala točka 12(a) Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in znižanju glob v kartelnih zadevah (UL C 298, str. 17), odobrila razkritje navedene prošnje za imuniteto.

37

V obravnavanem primeru naj bi do te odobritve prišlo na sestanku 14. marca 2002. Splošno sodišče naj bi moralo na podlagi sočasnih zapisnikov z navedenega sestanka in naknadnega ravnanja zadevnih strank ugotoviti, da sta družba Deltafina in Komisija dosegli soglasje o neizogibnosti tega razkritja in o težji zahtevi, ki zato velja za to družbo, da hitro posreduje preostale dokaze.

38

Družba Deltafina pojasnjuje, da je iz zapisnikov s sestanka 14. marca 2002 razvidno da to, ali bi moralo biti to razkritje „prostovoljno in samo od sebe“ ali „neprostovoljno in zahtevano“, ni bilo obravnavano, in meni, da zato presoja Splošnega sodišča, pri kateri se upošteva oblika navedenega razkritja, temelji na naknadni rekonstrukciji dejstev, ki ne bi smela biti dopuščena. Po mnenju družbe Deltafina bi moral v vsakem primeru biti vsak dvom o vsebini domnevnega sporazuma glede podrobnih pravil njenega sodelovanja v korist te družbe.

39

Družba Deltafina z drugim pritožbenim razlogom zatrjuje, da je Splošno sodišče kršilo člena 65 in 68 svojega Poslovnika, s tem ko je na obravnavi pridobilo pričanja njenega odvetnika, R., in V. E., uradnika Komisije, zadolženega za zadevo, kot udeležencev sestanka 14. marca 2002 in tako kot prič, ne da bi bil sprejet sklep, s katerim bi se določila dejstva, ki jih je treba ugotoviti, ne da bi ti priči prisegli, in ne da bi se sestavil zapisnik o teh pričanjih.

40

Po mnenju družbe Deltafina pa se je Splošno sodišče v točki 159 izpodbijane sodbe za ugotovitev, da V. E. ni razumel, da družba Deltafina namerava izvesti razkritje z dne 4. aprila 2002 in da v nobenem primeru tega ne bi odobril, oprlo na pričanje V. E. Splošno sodišče naj bi, s tem ko tega pričanja ni primerjalo s pričanjem J., od katerega pričanja ni zahtevalo, kršilo pravico družbe Deltafina do poštenega sojenja.

41

Komisija izpodbija trditve družbe Deltafina.

42

V zvezi z dopustnostjo trditev, navedenih v točki 33 te sodbe, ki jo Komisija izpodbija, je treba ugotoviti, da družba Deltafina Sodišču ne predlaga, naj ponovno presodi dejstva, temveč naj ugotovi neobstoj obrazložitve izpodbijane sodbe. Te trditve so zato dopustne.

43

V zvezi z dopustnostjo trditev, povzetih v točkah 35 in 36 te sodbe, je treba ugotoviti, da družba Deltafina Splošnemu sodišču očita, da je pri določanju obveznosti v okviru sodelovanja, ki zanjo veljajo, napačno uporabilo pravo. Zato so tudi te trditve dopustne.

44

Nasprotno pa, kot Komisija pravilno zatrjuje, družba Deltafina s trditvami, navedenimi v točkah 37 in 38 te sodbe izpodbija presojo dejstev, ki jo je opravilo Splošno sodišče, ne da bi se sklicevala na izkrivljanje dokazov. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pa tak preizkus ne spada med pristojnosti Sodišča, tako da je treba te trditve zavrniti kot nedopustne.

45

Glede vsebine je treba poudariti, družba Deltafina s trditvami, povzetimi v točkah 33 in 34 te sodbe, Splošnemu sodišču očita, prvič, da se ni izreklo o tožbenem razlogu, da jo je Komisija oprostila obveznosti ohranjanja tajnosti, in drugič, da je nezakonito nadomestilo obrazložitev in s tem prekoračilo svoje pristojnosti.

46

V zvezi s prvim delom trditev družbe Deltafina je treba poudariti, da je Splošno sodišče v točki 160 izpodbijane sodbe presodilo, da Komisija družbi Deltafina ne bi mogla vnaprej odobriti tega, da bi sama od sebe storila razkritje dne 4. aprila 2002, saj ta družba ni dokazala, da je Komisijo vnaprej ustrezno obvestila o svoji nameri.

47

Splošno sodišče je ob upoštevanju te ugotovitve v točki 173 navedene sodbe potrdilo presojo Komisije, da je družba Deltafina kršila obveznost sodelovanja.

48

V zvezi s tem je iz točk 441, 450 in 460 obrazložitve sporne odločbe razvidno, da je Komisija menila, da se to, da podjetje, ki je bilo udeleženo v kartelu, prostovoljno in samo od sebe preostalim podjetjem, ki so bila udeležena v istem kartelu, v fazi, ko so bile predvidene preiskave na kraju samem pri teh podjetjih, razkrije sodelovanja s Komisijo, razlikuje od tega, da ta podjetja za to sodelovanje izvejo zaradi praktičnih težav navedenega podjetja pri ohranjanju tajnosti sodelovanja.

49

Komisija je menila, da to razkritje, storjeno prostovoljno in spontano, samo po sebi dokazuje kršitev obveznosti sodelovanja, razen da se nedvoumno dokaže, da je ta institucija tako razkritje vnaprej izrecno odobrila.

50

Splošno sodišče pa je presodilo, da v obravnavanem primeru ni bilo tako, in zato v točkah od 160 do 173 izpodbijane sodbe potrdilo, da je družba Deltafina kršila obveznost sodelovanja, kot je Komisija to ugotovila v točki 460 obrazložitve sporne odločbe.

51

Ta presoja v nasprotju s trditvami družbe Deltafina ne vsebuje napak.

52

Natančneje, družba Deltafina ni izpodbijala ugotovitve dejstva, do katere je prišlo Splošno sodišče, da Komisija ni predhodno izrecno odobrila razkritja dne 4. aprila 2002. Splošnemu sodišču pa v teh okoliščinah ni bilo treba izrecno zavrniti trditev družbe Deltafina, s katerimi je želela dokazati obstoj soglasja o neizogibnosti razkritja njenega sodelovanja.

53

Ker je bilo razkritje z dne 4. aprila 2002 storjeno samo od sebe namreč ni bilo neizogibno. Tudi če se predpostavi, da je Komisija sprejela morebitno neprostovoljno razkritje sodelovanja družbe Deltafina, pa s tem sprejetjem ne bi bilo mogoče upravičiti razkritja, ki ga je ta družba storila sama od sebe, in z njim ne bi bilo mogoče ovreči ugotovitve, da je ta družba kršila obveznost sodelovanja. Iz tega sledi, da so bile te trditve brezpredmetne.

54

V zvezi z drugim delom trditev, navedenih v utemeljitev prvega pritožbenega razloga, torej trditvijo v zvezi z nezakonito nadomestitvijo obrazložitve, je iz točk od 143 do 145 izpodbijane sodbe razvidno, da je Splošno sodišče v njih opravilo celovito presojo obveznosti sodelovanja, ki velja za podjetje, ki zaprosi za to, da bi lahko na koncu upravnega postopka prejelo dokončno imuniteto. Ta obveznost celovitega, trajnega in hitrega sodelovanja, določena v točki 11(a) Obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, zajema med drugim obveznost celovitega obveščanja v zvezi z vsemi okoliščinami, upoštevnimi za preiskavo Komisije.

55

Poleg tega je iz točk 429, 449 in 459 obrazložitve sporne odločbe razvidno, da je Komisija upoštevala neobstoj nekaterih informacij, ki bi jih moralo podjetje posredovati, natančneje v zvezi z okoliščinami sestanka 4. aprila 2002.

56

Splošno sodišče je tako v točkah od 152 do 162 izpodbijane sodbe le odgovorilo na trditve, ki jih je navedla družbe Deltafina pred tem sodiščem, kakor so razvidne iz točke 151 navedene sodbe. Splošno sodišče zato ni nikakor nadomestilo obrazložitve, zaradi česar je treba drugi del trditev družbe Deltafina zavrniti.

57

Poleg tega je treba v zvezi z delom, v katerem družba Deltafina z drugim pritožbenim razlogom zatrjuje, da je Splošno sodišče kršilo pravico te družbe do poštenega sojenja, prvič, ker je na obravnavi pričanji odvetnika družbe Deltafina in uradnika Komisije, zadolženega za zadevo, pridobilo v nasprotju s členoma 65 in 68 svojega Poslovnika, in drugič, ker se je v točki 159 izpodbijane sodbe oprlo na eno od teh pričanj, ne da bi to pričanje primerjalo s pričanjem J., od katerega pričanja ni zahtevalo, poudariti to, kar je navedeno v nadaljevanju.

58

Najprej, ni sporno, da je Splošno sodišče na obravnavi zaslišalo R. in V. E. kot udeleženca na sestanku 14. marca 2002 in V. E. kot udeleženca v telefonskem pogovoru 22. marca 2002. Prav tako ni sporno, da je Splošno sodišče zaslišalo zainteresirane osebe v zvezi z razumevanjem vsebine navedenih sestanka in pogovora, da je bilo to zaslišanje opravljeno izven postopkovnega okvira, določenega v členu 68 Poslovnika Splošnega sodišča, in da družba Deltafina na tej obravnavi v zvezi s tem ni ugovarjala.

59

V zvezi s tem na eni strani, nasprotno od tega, kar zatrjuje Komisija, zaradi tega, ker družba Deltafina na obravnavi ni ugovarjala, drugi pritožbeni razlog ni nedopusten (glej v tem smislu sodbo Corus UK/Komisija, C‑199/99 P, EU:C:2003:531, točki 32 in 35).

60

Na drugi strani, kot je to Komisija pravilno poudarila, brez dvoma obstaja redna in zakonita praksa Splošnega sodišča, da o tehničnih vprašanjih ali zapletenih dejstvih zasliši osebe, ki zastopajo stranke in ki vedo upoštevne podrobnosti.

61

Vendar so se v obravnavanem primeru, kot je to poudarila generalna pravobranilka v točkah 116 in 117 sklepnih predlogov, vprašanja, ki jih je Splošno sodišče postavilo R. in V. E., nanašala predvsem na izpodbijana dejstva, ki so bila med strankama sporna. Poleg tega te teme nikakor niso tehnične ali zapletene in ne zdi se, da bi bila R. in V. E. zaslišana zaradi posebnih tehničnih znanj, ki bi jih imela.

62

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da družba Deltafina pravilno zatrjuje, da je Splošno sodišče, s tem ko je na obravnavi zaslišalo njenega odvetnika in uradnika Komisije, zadolženega za zadevo, o razumevanju tega, kar je bilo dogovorjeno na sestanku 14. marca 2002 in med telefonskim pogovorom 22. marca 2002, prekoračilo to, kar se lahko opravi v okviru te prakse, saj se je zaslišanje, ki ga je opravilo Splošno sodišče, nanašalo na dejstva, ki bi jih bilo treba ugotoviti, glede na posamezni primer, s pričanji po postopku, določenem v členu 68 Poslovnika Splošnega sodišča.

63

Nasprotno od trditev družbe Deltafina pa ta kršitev postopka ne pomeni kršitve njene pravice do poštenega sojenja.

64

Kot pravilno poudarja Komisija in nasprotno od trditve družbe Deltafina, je namreč Splošno sodišče v točki 159 izpodbijane sodbe izjavo uradnika Komisije, zadolženega za zadevo, upoštevalo le v okviru obrazložitve, navedene dodatno, saj je bila njena obrazložitev v bistvenem utemeljena s pisnimi dokazi, preučenimi v točkah od 153 do 158 izpodbijane sodbe, in sicer zlasti z zapisnikom s sestanka 14. marca 2002 in zapisnikom telefonskega pogovora z dne 22. marca 2002.

65

Kot je to prav tako poudarila generalna pravobranilka v točki 120 sklepnih predlogov, je Splošno sodišče svojo ugotovitev lahko utemeljilo zgolj s temi listinskimi dokazi.

66

Natančneje, ob upoštevanju, prvič, da iz navedenih pisnih dokazov ni razvidna izrecna informacija družbe Deltafina, da namerava prostovoljno razkriti sodelovanje s Komisijo, ali da bi Komisija izrecno odobrila to razkritje, in, drugič, pomembnosti take izrecne odobritve za družbo Deltafina in za učinkovitost nameravanih preiskav, je treba šteti, da je Splošno sodišče lahko sklepalo, da je bil neobstoj informacije in izrecne odobritve pravno zadostno dokazan s temi listinskimi dokazi, ne da bi pri tem naredilo napako.

67

Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da samo Splošno sodišče presoja morebitno potrebo po dopolnitvi podatkov, ki so mu na voljo v zadevi, o kateri odloča. Vprašanje, ali imajo postopkovni dokumenti dokazno moč, je odvisno od njegove proste presoje dejstev, ki v okviru pritožbene stopnje ni predmet nadzora Sodišča, razen v primeru izkrivljanja dokazov, predloženih Splošnemu sodišču, ali če je vsebinska nepravilnost ugotovitev Splošnega sodišča razvidna iz dokumentov v spisu (sodba Der Grüne Punkt – Duales System Deutschland/Komisija, C‑385/07 P, EU:C:2009:456, točka 163 in navedena sodna praksa).

68

V okoliščinah obravnavanega primera, ker družba Deltafina ni predlagala zaslišanja prič in ker se ne sklicuje na izkrivljanje dokazov, ki jih je upoštevalo Splošno sodišče, pa je lahko to sodišče menilo, da zaslišanje R. in V. E. kot prič ni potrebno.

69

Iz tega sledi, prvič, da drugi pritožbeni razlog ni utemeljen, in, drugič, da z obrazložitvijo Splošnega sodišča iz točk od 153 do 160 izpodbijane sodbe ni nikakor kršena pravica do obrambe.

70

V teh okoliščinah je treba prvi in drugi pritožbeni razlog zavrniti.

71

Družba Deltafina Sodišču predlaga, naj zniža globo, ki ji je bila naložena, da bi odpravilo kršitev načela enakega obravnavanja, ki naj bi jo storila Komisija, s tem ko ji je dodelila enako znižanje globe, kot je tisto, ki ga je odobrila družbi Dimon Italia.

72

Po mnenju družbe Deltafina je Splošno sodišče, s tem ko je ugotovilo, da je ta predlog, ki je bil vložen na obravnavi na prvi stopnji, nov razlog, ki ne izhaja iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se razkrile med postopkom, in da je zato nedopusten, napačno uporabilo pravo. Trditve družbe Deltafina naj bi namreč temeljile na sodni praksi iz sodbe Nintendo in Nintendo of Europe/Komisija (T‑13/03, EU:T:2009:131), ki je bila izdana šele po koncu pisnega dela postopka.

73

Komisija te trditve družbe Deltafina izpodbija.

74

Kot izhaja iz člena 48(2) Poslovnika Splošnega sodišča in člena 127(1) Poslovnika Sodišča, navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se razkrile med postopkom (sklep Arbos/Komisija, C‑615/12 P, EU:C:2013:742, točka 35).

75

Družba Deltafina pa pred Splošnim sodiščem ni predložila ničesar, s čimer bi bilo mogoče dokazati, da zadevni predlog izhaja iz pravnih okoliščin, ki so se razkrile med postopkom. Kot poudarja generalna pravobranilka v točki 127 sklepnih predlogov, je načelo enakega obravnavanja, na katero se sklicuje družba Deltafina, splošno načelo Unije, za katero Sodišče in Splošno sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso zagotavljata, da se spoštuje med drugim na področju glob za kršitve konkurenčnega prava.

76

Sodbe, v kateri se pojasnjuje obveznost Komisije v skladu z načelom enakega obravnavanja, kot je tista, na katero se sklicuje družba Deltafina, zato ni mogoče šteti za novo pravno okoliščino, ki opravičuje prepozno navajanje novega razloga.

77

Četrti pritožbeni razlog je treba zato zavrniti.

78

Družba Deltafina poudarja, da je postopek pred Splošnim sodiščem trajal pet let in osem mesecev, in pojasnjuje, da je med koncem pisnega postopka in odločbo o začetku ustnega postopka preteklo triinštirideset mesecev. Meni, da je bil ta postopek predolg, in Sodišču predlaga, naj v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti odpravi ali znatno zniža globo, ki ji je bila naložena, da bi odpravilo kršitev temeljne pravice družbe Deltafina do prejema odločbe v razumnem roku, ki ji je zagotovljena s členoma 41(1) in 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

79

Komisija trditve družbe Deltafina izpodbija.

80

Opozoriti je treba, da mora biti zaradi prekoračitve razumnega trajanja sojenja kot kršitve postopka, ki pomeni kršitev temeljne pravice, zadevni stranki omogočeno učinkovito sredstvo, s katerim lahko to ustrezno popravi (sodba Gascogne Sack Deutschland/Komisija, C‑40/12 P, EU:C:2013:768, točka 80).

81

V zvezi z delom, v katerem družba Deltafina predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in podredno znižanje globe, ki ji je bila naložena, je treba poudariti, da je Sodišče že razsodilo, da se, če ne obstajajo indici, da je predolgo trajanje postopka pred Splošnim sodiščem vplivalo na rešitev spora, izpodbijana sodba zaradi nespoštovanja sojenja v razumnem roku ne razveljavi (sodba Gascogne Sack Deutschland/Komisija, EU:C:2013:768, točka 81 in navedena sodna praksa).

82

Ta sodna praksa temelji zlasti na tem, da če nespoštovanje sojenja v razumnem roku ni vplivalo na rešitev spora, razveljavitev izpodbijane sodbe ne bi odpravila kršitve načela učinkovitega sodnega varstva, ki jo je storilo Splošno sodišče (sodba Gascogne Sack Deutschland/Komisija, EU:C:2013:768, točka 82 in navedena sodna praksa).

83

Družba Deltafina Sodišču v obravnavanem primeru ni predložila nobenega indica, zaradi katerega bi se izkazalo, da je lahko to, da Splošno sodišče ni spoštovalo sojenja v razumnem roku, vplivalo na rešitev spora, o katerem je to sodišče odločalo.

84

Poleg tega Sodišče ob upoštevanju nujnosti zagotavljanja spoštovanja konkurenčnega prava Unije pritožnici ne more zgolj zaradi kršitve sojenja v razumnem roku dovoliti, da ponovno načne vprašanje utemeljenosti ali višine globe, ob tem da so bili vsi pritožbeni razlogi, ki jih je navedla zoper ugotovitve Splošnega sodišča v zvezi s tem zneskom globe ali ravnanjem, zaradi katerega je ta globa naložena, zavrnjeni (sodba Gascogne Sack Deutschland/Komisija, EU:C:2013:768, točka 84 in navedena sodna praksa).

85

Iz tega sledi, da v nasprotju s trditvami družbe Deltafina izpodbijane sodbe na podlagi tretjega pritožbenega razloga ni mogoče razveljaviti niti delno.

86

V zvezi z delom, v katerem pritožnica predlaga odpravo ali znižanje globe, ki ji je bila naložena, zato da bi se upoštevale finančne posledice, ki so zanjo nastale zaradi predolgega trajanja postopka pred Splošnim sodiščem, je Sodišče presodilo, da je lahko to, da Splošno sodišče ni spoštovalo obveznosti iz člena 47, drugi odstavek, Listine, in sicer da o predloženi zadevi odloči v razumnem roku, povod za odškodninski zahtevek in da je treba zato tako kršitev sankcionirati z odškodninsko tožbo, ki se vloži pri Splošnem sodišču, saj je taka tožba učinkovito sredstvo (sodba Gascogne Sack Deutschland/Komisija, EU:C:2013:768, točki 87 in 89).

87

Iz tega sledi, da je naloga Splošnega sodišča, ki je pristojno na podlagi člena 256(1) PDEU, da odloči o takih odškodninskih zahtevkih v drugi sestavi, kot je ta, ki je odločala o sporu, v zvezi s katerim se graja trajanje postopka, in da takega predloga ni mogoče vložiti neposredno pri Sodišču v okviru pritožbe (sodba Gascogne Sack Deutschland/Komisija, EU:C:2013:768, točki 90 in 96).

88

V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora Splošno sodišče v okviru odškodninske tožbe, vložene, ker naj bi to sodišče kršilo obveznosti iz člena 47, drugi odstavek, Listine, ker ni spoštovalo zahtev, povezanih s spoštovanjem sojenja v razumnem roku, zato ker to nespoštovanje pomeni dovolj resno kršitev pravnega pravila, katerega namen je posameznikom podeliti pravice (glej med drugim sodbo Komisija/CEVA in Pfizer, C‑198/03 P, EU:C:2005:445, točka 63 in navedena sodna praksa) pri presoji glede tega nespoštovanja upoštevati okoliščine posameznega primera, kot so zapletenost spora in ravnanje strank, temeljno zahtevo po pravni varnosti, ki mora biti zagotovljena gospodarskim subjektom, in cilj zagotoviti neizkrivljeno konkurenco, kot je razvidno iz točk od 91 do 95 sodbe Gasgogne Sack Deutschland (EU:C:2013:768).

89

Splošno sodišče mora tudi presoditi obstoj zatrjevane škode in vzročno zvezo med njo in predolgim trajanjem sodnega postopka ter upoštevati splošna načela, ki se v pravnih ureditvah držav članic uporabijo za obravnavanje tožb, utemeljenih na podobnih kršitvah.

90

Ker pa je v tem primeru očitno, ne da bi morale stranke v zvezi s tem predložiti dokaze, da je Splošno sodišče dovolj resno kršilo svojo obveznost razsoje v zadevi v razumnem roku, jo lahko ugotovi Sodišče.

91

Trajanje postopka pred Splošnim sodiščen, in sicer skoraj 5 let in 8 mesecev, h kateremu je zlasti prispevalo obdobje 3 let in 7 mesecev, ki je preteklo med koncem pisnega postopka in obravnavo, ne more biti upravičeno niti z neko mero zahtevnosti spora, niti z dejstvom, da je šest naslovnikov sporne odločbe zoper to odločbo vložilo ničnostne tožbe, niti s predlogom družbe Deltafina, da se v pisnem postopku pred Splošnim sodišče predloži dokument, ki ga ima Komisija.

92

Vendar iz preudarkov v točkah od 81 do 87 izhaja, da je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti.

93

Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je treba pritožbo zavrniti.

94

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da če pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče. V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) Poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

95

Ker družba Deltafina s svojimi predlogi ni uspela in je Komisija predlagala, naj se ji naloži plačilo stroškov, ji je treba naložiti plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: