I – Uvod

II – Pravni okvir

A – Pravo Skupnosti

B – Nacionalno pravo

III – Dejansko stanje, postopek v glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

IV – Postopek pred Sodiščem

V – Bistvene trditve strank

A – Prvo vprašanje

B – Drugo vprašanje

VI – Pravna presoja

A – Prvo vprašanje

1. Uvodne opombe

2. Pravica do plačanega letnega dopusta kot temeljna socialna pravica

3. Pravica do plačanega minimalnega letnega dopusta v pravu Skupnosti

a) Pristojnost Skupnosti pri določitvi področja varstva določbe

b) Raven varstva, ki jo zagotavlja pravo Skupnosti

c) Raven varstva, ki jo zagotavlja Konvencija št. 132 MOD

4. Prepoved vplivanja na podlagi delovnega prava kot meja za izvajanje pravice do plačanega minimalnega letnega dopusta

a) Prepoved vplivanja v skladu s Konvencijo št. 132 MOD

b) Prenosljivost načel, ki jih je razvila sodna praksa

c) Nezdružljivost s smislom in namenom člena 7(1) Direktive 2003/88

5. Sklep

B – Drugo vprašanje

VII – Predlog

1.

House of Lords je s sklepom z dne 13. decembra 2006 v skladu s členom 234 ES Sodišču v predhodno odločanje predložilo dve vprašanji glede razlage člena 7(1) in (2) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne o določenih vidikih organizacije delovnega časa ( 2 ) (v nadaljevanju: Direktiva 2003/88).

2.

Vprašanji za predhodno odločanje se zastavljata v okviru spora med nekdanjimi oziroma še naprej zaposlenimi delavci (tožeče stranke) britanske davčne in carinske uprave HM Revenue and Customs in tem upravnim organom (tožena stranka), v katerem vrhovno pritožbeno sodišče za civilne zadeve Združenega kraljestva odloča o obstoju pravic tožečih strank do plačanega letnega dopusta oziroma do nadomestila za dopust zoper toženo stranko.

3.

Ti vprašanji se v bistvu nanašata na to, ali ima delavec, ki je odsoten zaradi bolezni, v času bolniškega dopusta pravico do plačanega letnega dopusta in v kolikšni meri lahko delavec, ki je bil iz zdravstvenih razlogov odsoten celotno zadevno referenčno leto za dopust ali del tega leta, v primeru prenehanja delovnega razmerja zahteva denarno nadomestilo.

4.

Direktiva 2003/88 je 2. avgusta 2004 nadomestila Direktivo Sveta 93/104/ES z dne o določenih vidikih organizacije delovnega časa. ( 3 ) Njen namen je, enako kot pri predhodni direktivi, določitev minimalnih zahtev glede varnosti in zdravja pri organizaciji delovnega časa. Njen člen 7, ki je bil nespremenjeno prevzet, določa:

„Letni dopust

1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa.

2.   Minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja.“

5.

Člen 17 Direktive 2003/88 določa, da države članice lahko odstopajo od določenih določb. Člen 7 ne spada k določbam, od katerih Direktiva 2003/88 dopušča odstopanje.

6.

Člen 7(1) in delno tudi člen 7(2) Direktive 2003/88 sta v Združenem kraljestvu prenesena s členoma 13 in 16 Working Time Regulations 1998 (SI 1998/1833) (uredba o delovnem času, v nadaljevanju: WTR). Slednja v različici, ki upošteva spremembe iz Working Time (Amendment) Regulations 2001 (SI 2001/3256) (uredba o spremembi uredbe o delovnem času), kolikor je ta v obravnavanem primeru zadevna, določa:

„Člen 13

1.   Delavec ima v skladu z odstavkom 5 pravico do štirih tednov letnega dopusta na referenčno leto.

[…]

5.   Če se delavec zaposli (v skladu z ustreznim dogovorom) po začetku njegovega prvega referenčnega leta za dopust, ima v tem referenčnem letu pravico do dopusta, ki ustreza deležu obdobja v skladu z odstavkom 1, ki je enak deležu referenčnega leta, preostalemu ob začetku njegove zaposlitve.

[…]

9.   Dopust, do katerega je delavec upravičen v skladu s to določbo, se lahko razdeli na več delov, vendar

[…]

Člen 16

1.   Delavec ima za vsak časovni del svojega letnega dopusta, do katerega je upravičen v skladu s členom 13, za vsak teden dopusta pravico do plačila v višini tedenske plače.“

7.

Izračun „tedenske plače“ je zakonsko določen. Ustreza približno običajnim tedenskim dohodkom delavca.

8.

Če želi delavec uresničiti svojo pravico do letnega dopusta v skladu s členom 13 WTR, mora o tem predhodno obvestiti svojega delodajalca v skladu s členom 15 WTR. Člen 15 WTR določa, kolikor je za obravnavani primer pomembno, naslednje:

„1.   Delavec lahko dopust, do katerega je upravičen v skladu s členom 13, izrabi na dneve, ki jih sam izbere, tako da o tem obvesti svojega delodajalca v skladu z odstavkom 3, pri čemer mu lahko njegov delodajalec v skladu z odstavkom 2 določi pogoje.

2.   Delodajalec lahko svojega delavca v skladu z odstavkom 3 obvesti, da mora dopust, do katerega je upravičen v skladu s členom 13, na določene dneve

3.   Obvestilo v skladu z odstavkoma 1 ali 2

4.   Odločilni trenutek v smislu odstavka 3 nastopi

9.

Člen 14 WTR zadeva primer, ko delovno razmerje preneha. Kolikor je za obravnavani primer odločilno, določa naslednje:

„1.   Ta člen velja, če

2.   Če je delež dopusta, ki ga je delavec izrabil, manjši od deleža referenčnega leta, ki je že potekel, mora delodajalec v skladu z odstavkom 3 delavcu plačati denarno nadomestilo.

3.   Plačilo v skladu z odstavkom 2 je

b)

[…] vsota, ki ustreza znesku, ki bi ga bilo treba plačati delavcu v skladu s členom 16 za dopust, izračunan po naslednji enačbi: Pri tem je A čas dopusta, do katerega je delavec upravičen v skladu s členom 13, B delež referenčnega leta delavca, ki je potekel do dneva prenehanja, in C čas dopusta, ki ga je delavec izrabil od začetka referenčnega leta do dneva prenehanja.“

10.

Vse tožeče stranke iz spora o glavni stvari so bile zaposlene pri toženi stranki. Razlikujemo lahko med dvema skupinama delavcev. ( 4 )

11.

V prvo skupino spada S. Khan. Iz zdravstvenih razlogov je bila za nedoločen čas odsotna več mesecev in je prejemala boleznino. 10. oktobra 2003, v času trajanja bolniškega dopusta, je delodajalca obvestila, da želi od do izrabiti 20 dni plačanega letnega dopusta. Delodajalec ni ugodil tej prošnji za dopust. S. Khan je vložila tožbo na Employment Tribunal (delovno sodišče) in v skladu s členom 13 WTR uveljavljala, da ima pravico do izrabe letnega dopusta in da mora v času trajanja tega letnega dopusta v skladu s členom 16 WTR še naprej prejemati plačo. Employment Tribunal je njeni tožbi ugodilo in obsodilo delodajalca na plačilo 595,32 GBP.

12.

V drugo skupino spadajo K. Ainsworth, S. Kilic in M. Thwaites. Delodajalec je vse tri odpustil. Vsi so bili dolgo časa na bolniškem dopustu in so bili na bolniškem dopustu tudi v celotnem referenčnem letu za dopust, v katerem so bili odpuščeni. Nihče od njih v tem letu ni izrabil letnega dopusta. Na Employment Tribunal so vložili tožbe in zahtevali izplačila v skladu s členom 14 WTR, ki zadeva položaj delavca ob prenehanju delovnega razmerja. Employment Tribunal je vsem tožbam ugodilo in na podlagi enačbe iz člena 14(3) WTR izračunalo dolgovane zneske nadomestil. V skladu s tem je K. Ainsworth prejel 16,14 GBP, S. Kilic 454,74 GBP in M. Thwaites 967,14 GBP.

13.

Tožena stranka se je zoper te odločbe pritožila na Employment Appeals Tribunal. To je pritožbe sicer zavrnilo, vendar pa je dopustilo pritožbo na Court of Appeal.

14.

Court of Appeal je zadeve združilo in ugodilo pritožbam delodajalca. Med drugim je odločilo:

15.

Delavci so se nato pritožili pri House of Lords. House of Lords po zaslišanju strank izhaja iz tega, da je sporna razlaga člena 7(1) in (2) Direktive 2003/88. Meni, da se sprožena vprašanja v obravnavanem postopku sicer prekrivajo s tistimi v zadevi C-350/06 (Schultz-Hoff), vendar pa se od njih nekoliko tudi razlikujejo. Zato naj bi bilo mogoče, da odgovori Sodišča v zadevi C-350/06 (Schultz-Hoff) niso odločilni za vprašanja, sprožena v obravnavanem pritožbenem postopku. Zato je House of Lords prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

16.

Predložitveni sklep je v sodno tajništvo Sodišča prispel 20. decembra 2006.

17.

Pisna stališča so v roku iz člena 23 Statuta Sodišča predložile tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, vlade Združenega kraljestva, Republike Slovenije, Kraljevine Belgije, Italijanske republike, Republike Poljske in Češke republike ter Komisija.

18.

Zastopniki tožečih strank iz postopka v glavni stvari, vlad Združenega kraljestva in Kraljevine Nizozemske ter Komisije so na obravnavi z dne 20. novembra 2007 podali ustne navedbe.

19.

Tožeče stranke menijo, da gre pri pravici do plačanega letnega dopusta, kot jo določa člen 7 Direktive 2003/88, za temeljno socialno pravico, od katere ni dovoljeno odstopati. Cilj Direktive 2003/88 v zvezi z izboljšanjem življenjskih in delovnih razmer delavcev z izenačevanjem nacionalnih predpisov o delovnem času ne bi bil upoštevan, če delavec ne bi imel pravice, da določeno obdobje določi za dopust. Dalje naj bi iz sodne prakse Sodišča izhajalo, da pravica do dopusta, ki jo zagotavlja pravo Skupnosti, ne sme vplivati na drugo pravico do dopusta, ki jo zagotavlja to pravo in ki ima drugačen namen. Končno naj bi takšna razlaga člena 7 Direktive 2003/88, da bolezensko pogojena odsotnost povzroči izgubo oziroma zmanjšanje pravice do letnega dopusta, oteževala dejansko uveljavljanje te pravice.

20.

Vlade Kraljevine Belgije, Češke republike, Republike Slovenije in Združenega kraljestva imajo drugačno mnenje.

21.

Belgijska vlada meni, da mora biti odgovor na prvo vprašanje glede na cilj Direktive nikalen. Cilj Direktive, to je izboljšanje delovnih pogojev zaradi varovanja zdravja in varnosti delavcev, naj bi med drugim izhajal iz uvodnih izjav Direktive in njene predhodnice Direktive 93/104, iz obrazložitve osnutka Direktive, iz člena 1(1) Direktive in iz njene pravne podlage, člena 137 ES. Ta cilj naj bi potrdila sodna praksa. Pritrdilni odgovor na prvo vprašanje bi bil v nasprotju s tem ciljem, saj naj možnost izrabe letnega dopusta v času bolezensko pogojene odsotnosti ne bi prispevala k izboljšanju delovnih razmer. Cilj naj bi se smiselno dosegel le pri uveljavljanju dopusta v obdobju dejanskega opravljanja dela ali izpolnjevanja delovne obveznosti. Poleg tega naj bi bila ta vprašanja podvržena nacionalni sodni praksi in pravosodju.

22.

Tudi češka vlada meni, da je odgovor na prvo vprašanje nikalen. Opozarja na to, da Direktiva ne omenja izrecno pravice delavca, da v času, ko je bolan, koristi dopust, tako da je za odgovor na prvo vprašanje odločilno, kakšni so nameni normodajalca Skupnosti. Poglavitno vprašanje naj bi bilo, ali je treba v vseh državah članicah popolnoma in neodvisno od obstoječega pravnega stanja spoštovati pravico delavca do plačanega letnega dopusta. Odgovor na to naj bi bil nikalen. Pravica do dopusta naj bi se odobrila le v okviru konkretnega prava države članice, saj naj bi bilo mogoče splošni cilj Direktive doseči na različne načine. Vprašanja, sprožena v obravnavanem sporu, naj se ne bi nanašala na sam obstoj pravice do plačanega letnega dopusta, ampak le na podrobna pravila za njegovo odobritev, ki naj bi jih moralo določiti le nacionalno pravo.

23.

Slovenska vlada meni, da je treba vprašanje obravnavati v luči namena letnega dopusta, ki je ta, da se kratkoročno in dolgoročno ohrani zdravje delavca. Cilj Direktive naj bi izhajal iz njenih uvodnih izjav in tudi iz sodne prakse Sodišča, po kateri naj bi bila pravica do letnega dopusta posebno pomembno temeljno načelo socialnega prava, od katerega naj bi se lahko odstopilo le v izjemnih primerih, ki jih določa Direktiva. Člen 7(1) Direktive 2003/88 naj ne bi dovoljeval delavcu, ki je nedoločen čas odsoten zaradi bolezni, da to daljšo odsotnost opredeli kot letni dopust, in naj mu tudi ne bi dovoljeval, da izrabi svoj letni dopust v času odsotnosti zaradi bolezni, saj naj bi se letni dopust in odsotnost zaradi bolezni izključevala glede na njun namen.

24.

Britanska vlada meni, da je smisel in namen člena 7 Direktive 2003/88 v tem, da se z zagotovitvijo dopusta varuje zdravje tistih, ki dejansko delajo. Delavcem, ki dejansko ne delajo, naj dopust končno ne bi nič koristil, tako da naj bi se bilo treba vprašati: dopust od česa?

25.

V resnici naj bi šlo pri vprašanju letnega dopusta v času bolezni za vprašanje ohranjanja plače, ki naj bi bila v primeru letnega dopusta višja kot pri nadaljnjem izplačevanju plače v primeru bolezni. Ta finančni vidik pa naj bi bil nepomemben glede na cilj Direktive, ki je varstvo zdravja delavca. Plačilo za čas dopusta delavcu, ki je odsoten že iz zdravstvenih razlogov, naj bi bila neupravičena ugodnost za delavca oziroma neupravičeno stroškovno breme za delodajalca. Dalje bi lahko imela obveznost plačila takega nadomestila tudi nezaželen učinek, da bi delodajalci v primeru dolgotrajne bolezni prej odpovedali pogodbe o zaposlitvi, da bi se izognili temu stroškovnemu tveganju.

26.

Vladi Italijanske republike in Republike Poljske ter Komisija imajo nekoliko drugačno stališče.

27.

Italijanska vlada navaja, da je treba člen 7 Direktive 2003/88 razumeti tako, da ima delavec, ki je nedoločen čas odsoten zaradi bolezni, pravico do tega, da tudi po poteku tekočega leta vzame letni dopust, saj ni združljivo s temeljnimi načeli prava Skupnosti, da pravica do dopusta preneha, čeprav je odsotnost delavca iz zdravstvenih razlogov upravičena. Italijanska vlada napotuje na sodno prakso Sodišča, v skladu s katero postane v primeru kopičenja različnih obdobij dopustov, ki jih zagotavlja pravo Skupnosti, ob koncu tekočega leta neizogiben prenos dopusta v naslednje koledarsko leto. Kljub temu pa naj bi različen namen, ki ga imata letni dopust in bolniški dopust, izključeval, da bi delavec letni dopust izrabil v času svojega bolniškega dopusta.

28.

Poljska vlada meni, da je treba prvo vprašanje za predhodno odločanje preučiti v luči ciljev in temeljnih načel Direktive 2003/88. Tako naj bi bil namen oprostitve delavca od delovne obveznosti iz zdravstvenih razlogov drugačen kot v primeru letnega dopusta. V prvem primeru naj bi šlo za oprostitev od delovne obveznosti, zato da bi delavec okreval in ponovno pridobil svojo delovno zmožnost. V drugem primeru naj bi bil delavec oproščen delovne obveznosti, zato da bi se lahko fizično odpočil in nadaljeval s svojim običajnim delom. Poljska vlada iz tega sklepa, da je treba člen 7(1) Direktive 2003/88 razlagati tako, da delavec, ki je na bolniškem dopustu, ne more v istem obdobju zahtevati letnega dopusta.

29.

Komisija meni, da je treba pri razlagi Direktive upoštevati njen cilj izboljšanja življenjskih in delovnih razmer delavcev. Njeno stališče je, da pritrdilni odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje vsebuje določena tveganja za pravice delavcev. Glede na dejstvo, da naj bi bilo nadaljnje izplačevanje plačila v primeru bolezni nižje od povprečne plače delavca, naj ne bi bilo mogoče izključiti, da bi se bolni delavec iz finančnih razlogov nagibal k temu, da zahteva plačani letni dopust.

30.

Komisija poleg tega meni, da je nelogično dopustiti, da delavec vzame letni dopust v času, v katerem šele okreva po bolezni ali nesreči. Meni tudi, da je funkcija počitka letnega dopusta zagotovljena le, če si obdobja dopustov sledijo, saj drugače obstaja nevarnost, da bi delavec, na primer zaradi pritiska delodajalca, bolniški dopust nadomestil z letnim dopustom.

31.

Nizozemska vlada se v svojem ustnem stališču sprašuje o načelni možnosti uporabe Direktive 2003/88 v primerih odsotnosti delavcev zaradi bolezni z obrazložitvijo, da ti niso predmet predpisa. Področje uporabe Direktive 2003/88 naj bi bilo omejeno izključno na aktivne delavce, s posledico, da naj bi v obravnavanem primeru veljalo zgolj nacionalno pravo. Raznolikost ureditev držav članic pa naj ne bi dopuščala nikakršnih splošno veljavnih sklepov glede pravic bolnih delavcev.

32.

Tožeče stranke menijo, da se pravice do nadomestila za dopust, predvidene v členu 7(2) Direktive 2003/88, ne sme zmanjšati, če je bil delavec del leta ali celotno leto, v katerem je prenehalo tudi pogodbeno razmerje, odsoten zaradi bolezni.

33.

Dodatno uveljavljajo, da člen 7(2) Direktive 2003/88 ne določa nobenih posebnih pogojev za uresničitev pravice do nadomestila za dopust.

34.

Belgijska vlada meni, da tako kot pri prvem vprašanju tudi odgovor na drugo vprašanje izhaja iz smisla in namena Direktive, to je izboljšanja delovnih pogojev zaradi varovanja zdravja in varnosti delavcev, ki po prenehanju delovnega razmerja niso več ogroženi. Belgijska vlada zato predlaga nikalni odgovor na drugo vprašanje v tem smislu, da pogoji in podrobna pravila za denarno odškodnino ne spadajo na področje uporabe Direktive, ampak je njihovo urejanje pridržano nacionalni zakonodaji in praksi.

35.

Tudi češka vlada se za utemeljitev nikalnega odgovora na drugo vprašanje opira na cilj Direktive. V skladu s členom 2 Direktive 2003/88 naj bi bil „delovni čas“ opredeljen kot čas, ko je delavec dejansko na razpolago delodajalcu, in čas počitka kot čas, ki ni delovni čas. Dejstvo, da naj v času odsotnosti zaradi bolezni ne bi bili na primer odobreni tudi nikakršni dnevni odmori, naj bi kazalo na to, da je vsaka odobritev počitka podrejena temu, da delavec dela ali je na razpolago delodajalcu. Zato naj v času odsotnosti zaradi bolezni ne bi nastala nikakršna pravica do dopusta za ta čas in temu ustrezno tudi nikakršna pravica do nadomestila. Zato naj Direktiva, četudi ne bi nasprotovala ustrezni nacionalni ureditvi, ne bi določala nobenih pogojev za morebitno pravico do nadomestila za dopust, ki ni bil izrabljen zaradi bolezni.

36.

Tudi slovenska vlada meni, da je treba na drugo vprašanje odgovoriti nikalno. Napotuje na svoje stališče glede prvega vprašanja in dodaja, da Direktiva delavcu ne zagotavlja pravice do denarnega nadomestila za njegov dopust. Države članice bi ga sicer lahko predvidele, primerjava nacionalnih določb Slovenije in Velike Britanije pa naj bi kazala na to, da sta državi članici tu sprejeli različne ureditve. Če država članica kljub temu predvidi tako nadomestilo, naj bi se njegova višina izračunala izključno na podlagi nacionalnega prava.

37.

Britanska vlada glede drugega vprašanja opozarja na to, da – nikalni – odgovor nujno izhaja iz njenega mnenja glede prvega vprašanja: ker že v primeru odsotnosti zaradi bolezni v času celotnega referenčnega obdobja ne obstaja pravica do dopusta, je logično, da v tem primeru tudi ne obstaja pravica do nadomestila. Poleg tega naj bi člen 7(2) Direktive 2003/88 sicer dovoljeval državam članicam, da za neizrabljeni dopust ob prenehanju pogodbe predvidijo nadomestilo, vendar pa naj jih k temu ne bi zavezoval. Za ureditev podrobnih pravil morebiti predvidenega nadomestila naj bi zato bile pristojne izključno države članice.

38.

Italijanska vlada meni, da odgovor na drugo vprašanje izhaja že iz njenega stališča glede prvega vprašanja. V skladu s tem naj bi imel delavec vedno pravico do nadomestila za dopust kot odškodnine za plačani letni dopust, ki ga zaradi bolezni ni mogel izrabiti v tekočem letu do dneva prenehanja pogodbenega razmerja. Pri izračunu višine zahtevka za nadomestilo za dopust bi se moralo upoštevati število mesecev, v katerih je delavec neposredno po obdobjih dopusta delal. Pri tem naj bi bilo treba obdobja odsotnosti zaradi bolezni enačiti z obdobji dela.

39.

Poljska vlada opozarja na to, da je pravica do nadomestila za dopust nadomestek pravice do letnega dopusta. Slednja naj bi se v trenutku prenehanja pogodbe spremenila v odškodninski zahtevek za neizrabljeni dopust. Člen 7(2) Direktive 2003/88 bi se moral zato razlagati tako, da ima delavec pravico do odškodnine za časovno obdobje, za katero je pridobil pravico do plačanega letnega dopusta.

40.

Komisija meni, da člen 7(2) Direktive 2003/88 priznava denarno odškodnino za izgubo letnega dopusta, ki ga delavec do dneva prenehanja pogodbe ni mogel izrabiti. Obdobja odsotnosti iz razlogov, za katere delavec ne odgovarja, kot sta bolezen in nesreča, naj bi bilo treba prištevati k delovnemu času in tako upoštevati pri določitvi pravice do plačanega letnega dopusta. Dalje naj Direktiva ne bi dovoljevala državam članicam, da to pravico delavca omejijo ali odvzamejo. Komisija se torej zavzema za to, da se delavcu pravica do nadomestila za dopust prizna kljub odsotnosti zaradi bolezni.

41.

Komisija glede višine pravice do nadomestila za dopust v posameznem primeru zastopa mnenje, da naj se ta, če je pravica do plačanega letnega dopusta dejansko nastala, izračuna po isti postavki kot plača, ki pripada delavcu.

42.

House of Lords s prvim vprašanjem za predhodno odločanje načenja problem razlage člena 7(1) Direktive 2003/88, ki zadeva normativni doseg pravice delavca do plačanega letnega dopusta, ki jo zagotavlja ta določba. Konkretno gre za vprašanje, ali imajo delavci, ki so zaradi bolezni nezmožni za delo, na podlagi prava Skupnosti načelno pravico do plačanega letnega dopusta in ali lahko po potrebi to pravico do dopusta uveljavljajo v obdobju, v katerem so iz zdravstvenih razlogov na bolniškem dopustu.

43.

Postavitev vprašanja zadeva dva različna vidika pravice do plačanega letnega dopusta, ki ju je po mojem mnenju treba jasno razlikovati. Po eni strani gre za obstoj same pravice, po drugi strani pa za pogoje za njeno praktično izvajanje. Zaradi preglednosti je smiselno oba vidika obravnavati drugega za drugim.

44.

Sodišče naj bi v obravnavani zadevi podalo pozitivno ugotovitev o tem, ali pravo Skupnosti delavcem priznava določene pravice. Vendar pa se tudi implicitno zastavlja vprašanje, kakšne usmeritve za nacionalno pravo določa Direktiva 2003/88, da bi se te pravice delavcev lahko uresničile. Zato se sledeča pravna presoja končno nanaša na razlago besedne zveze „v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev […], ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa“, ki jo vsebuje člen 7(1) Direktive 2003/88.

45.

Kar zadeva delitev zakonodajne pristojnosti med Skupnostjo in njenimi državami članicami v okviru zagotavljanja pravice do plačanega letnega dopusta, je treba najprej opozoriti na to, da je normodajalec Skupnosti s sprejetjem Direktive 2003/88 uporabil pravni instrument, ki v skladu s členom 249(3) ES nacionalnim organom sicer prepušča določeno možnost izbire metod in oblike prenosa, vendar pa jim hkrati postavlja usmeritve v toliko, kot je Direktiva za vsako državo članico zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči. ( 5 ) S tem nacionalni pravni redi na področju prenosa pravice do plačanega letnega dopusta dobijo široke, vendar pa ne neomejene možnosti urejanja. ( 6 ) Države članice morajo torej pri izpolnjevanju normativne naloge prenosa člena 7 vseskozi upoštevati cilje Direktive 2003/88.

46.

Menim, da je za to, da se na primeren način odgovori predložitvenemu sodišču, treba pravico do plačanega letnega dopusta presojati široko in jo obravnavati tako z vidika njenega sekundarno pravnega položaja znotraj pravnega reda Skupnosti kot tudi s širšega vidika temeljnih socialnih pravic.

47.

Kar zadeva cilj Direktive 2003/88, izhaja tako iz člena 137 ES, ki je pravna podlaga te direktive, kot tudi iz njene prve, četrte, sedme in osme uvodne izjave ter iz besedila člena 1(1), da je namen Direktive določiti minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih pogojev delavcev s približevanjem nacionalnih ureditev, ki se nanašajo predvsem na delovni čas. ( 7 ) Usklajevanje organizacije delovnega časa na ravni Skupnosti je namenjeno zagotavljanju boljše varnosti in zdravja delavcev s priznavanjem minimalnega dnevnega, tedenskega in letnega počitka ter primernih odmorov in z določitvijo najvišjega števila delovnih ur na teden. ( 8 )

48.

Pri razlagi člena 7 Direktive 2003/88 pa je treba upoštevati, da pravica do plačanega minimalnega letnega dopusta ni bila določena šele z direktivo o delovnem času, ampak pravzaprav neodvisno od trajanja zagotovljenega dopusta že dolgo spada med temeljne socialne pravice, ki jih priznava mednarodno pravo. Na mednarodni ravni to temeljno pravico na primer omenja člen 24 Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ( 9 ) ki vsakomur priznava „pravico do počitka in prostega časa, vključno z razumno omejitvijo delovnih ur, in pravico do občasnega plačanega dopusta“. Prav tako je v členu 2(3) Socialne listine Sveta Evrope ( 10 ) ter v členu 7(d) Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ( 11 ) izražena kot pravica vsakogar do pravičnih in ugodnih delovnih pogojev.

49.

V okviru Mednarodne organizacije dela (MOD) kot specialne agencije Združenih narodov je bila pravica do plačanega minimalnega letnega dopusta do zdaj predmet dveh multilateralnih konvencij, pri čemer je Konvencija št. 132, ki je začela veljati 30. junija 1973, ( 12 ) spremenila do takrat veljavno Konvencijo št. 52. ( 13 ) Za države podpisnice konvencij vsebujeta zavezujoče določbe glede uresničevanja te temeljne socialne pravice znotraj njihovih nacionalnih pravnih redov.

50.

Ti raznovrstni mednarodni akti pa se med seboj razlikujejo tako glede vsebine urejanja kot tudi glede njihovega normativnega dosega, saj gre v nekaterih primerih za mednarodne pogodbe, v drugih pa nasprotno zgolj za svečane deklaracije, ki nimajo zavezujočega pravnega učinka. ( 14 ) Tudi osebna veljavnost je različno opredeljena, tako da krog upravičencev nikakor ni enak. Poleg tega imajo države podpisnice kot naslovniki teh aktov praviloma široko diskrecijsko pravico pri prenosu, tako da se upravičenci ne morejo neposredno sklicevati na to pravo. Kljub temu je značilno, da vsi ti mednarodni akti pravico do plačanega dopusta z jasnimi besedami prištevajo k temeljnim pravicam delavcev.

51.

Zato menim, da je toliko bolj pomembno dejstvo, da je ta pravica z uvrstitvijo v Listino o temeljnih pravicah Evropske unije ( 15 ) dobila verjetno najboljšo in dokončno potrditev, da ima značaj temeljne pravice. ( 16 ) Člen 31(2) Listine namreč določa, da ima „vsak delavec […] pravico do omejitve najvišjega števila delovnih ur, dnevnega in tedenskega počitka ter plačanega letnega dopusta.“ Glede na zgodovinski nastanek se ta določba opira na člen 2(3) Socialne listine Sveta Evrope kot tudi na točko 8 Listine Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev, ( 17 ) pri čemer se je glede na pojasnila sekretariata predsedstva konvencije odločilno upoštevala Direktiva 93/104 kot predhodnica današnje Direktive 2003/88. ( 18 )

52.

Člen 31(2) Listine o temeljnih pravicah tako potrjuje, da je pravica do plačanega letnega dopusta človekova pravica, ki pripada vsakomur. ( 19 ) Listini o temeljnih pravicah Evropske unije, prav tako kot nekaterim prej navedenim mednarodnim pravnim instrumentom, sicer ni priznan pristen normativni doseg, zato gre pri njej v prvi vrsti za politično deklaracijo. Kljub temu menim, da bi bilo zgrešeno, če se Listini ne bi priznal nikakršen pomen pri razlagi prava Skupnosti. ( 20 ) Ne glede na vprašanje dokončnega pravnega položaja znotraj pravnega reda Evropske unije, ki ga bo treba še razjasniti v prihodnosti, Listina že danes stvarno določa skupne temeljne evropske vrednote. ( 21 )

53.

Poleg tega v znatnem delu odraža tudi skupne ustavne tradicije držav članic. Kolikor imam pregled nad zadevo, je ta sklep v zvezi s pravico do plačanega minimalnega letnega dopusta vsekakor mogoče narediti, saj ima člen 31(2) Listine predloge v ustavah številnih držav članic. ( 22 ) Zato je povsem sprejemljivo, da se v sporu glede narave in dosega neke temeljne pravice, kot je obravnavani spor, pri razlagi člena 7 Direktive 2003/88 uporabi osnovna ideja člena 31(2) Listine. ( 23 )

54.

Sodišče je doseg pravice do plačanega letnega dopusta pripoznalo in ugotovilo, da je „pravico vsakega delavca do plačanega letnega dopusta treba šteti za posebno pomembno načelo socialnega prava Skupnosti, od katerega odstopanja niso dovoljena in ki ga lahko pristojni nacionalni organi izvajajo samo v mejah, izrecno navedenih v Direktivi 93/104“. ( 24 ) Določbe člena 7 Direktive 2003/88 so napisane kot pravilo, ki določa, da mora imeti delavec na razpolago dejanski počitek, zato da se zagotovi učinkovito varstvo njegove varnosti in njegovega zdravja. ( 25 )

55.

Države članice imajo v skladu s sodno prakso pri uresničevanju te pravice pomembno vlogo, saj morajo zaradi izpolnitve naloge prenosa iz člena 7(1) Direktive 2003/88 sprejeti potrebna podrobna nacionalna izvedbena pravila. ( 26 ) To vključuje določitev pogojev za izvajanje in prenos pravice do plačanega letnega dopusta, pri čemer lahko države članice same določijo konkretne okoliščine, v katerih lahko delavci izrabijo to pravico, ki jim pripada za celotno preteklo obdobje zaposlitve. ( 27 )

56.

Napotitev na nacionalno zakonodajo, ki jo vsebuje člen 7(1) Direktive 2003/88, služi predvsem temu, da se državam članicam omogoči določitev pravnega okvira, ki ureja organizacijske in postopkovne vidike uveljavljanja dopusta, kot na primer načrtovanje časa dopusta, morebitno obveznost delavca, da delodajalca predhodno obvesti, kdaj želi izrabiti dopust, zahtevo, da delavec dela določeno minimalno obdobje, preden lahko izrabi dopust, merila za sorazmerni izračun pravice do letnega dopusta, če delovno razmerje traja manj kot eno leto, in tako naprej. ( 28 ) Vedno pa gre za ukrepe za določitev pogojev za upravičenost in dodelitev pravice do dopusta, ki jih kot takšne dopušča Direktiva 2003/88.

57.

Kot sem izpeljala v sklepnih predlogih v še prav tako nerešeni zadevi C-350/06 (Schultz-Hoff), ( 29 ) je treba od teh podrobnih izvedbenih pravil jasno razlikovati tiste določbe držav članic, ki zadevajo obstoj same pravice do plačanega minimalnega letnega dopusta, na primer tako, da določajo pogoje za nastanek oziroma prenehanje pravice do dopusta. Drugače kot obveznost delavca, ki se navaja kot primer takega podrobnega izvedbenega pravila, da mora delodajalca obvestiti o želenem terminu uveljavljanja letnega dopusta, ki se nanaša zgolj na koordinacijsko funkcijo v okviru načrtovanja dopusta v podjetju, zadeva tu sporno vprašanje, ali delavcu, nezmožnemu za delo zaradi bolezni, načelno pripada pravica do plačanega letnega dopusta, obstoj same take temeljne pravice.

58.

Pri tem ne gre več za odločitev glede vrste in načina izvajanja pravice do plačanega letnega dopusta, ( 30 ) to pomeni konkretnega prenosa te pravice, ampak za opredelitev dosega določbe Skupnosti, to je člena 7(1) Direktive 2003/88.

59.

Razlaga te določbe na način, da delavci, ki so zaradi bolezni nezmožni za delo, že od vsega začetka nimajo pravice do letnega dopusta, vodi namreč k temu, da so določeni delavci z omejitvijo osebnega področja varstva izključeni od te pravice. ( 31 )

60.

Zaradi usklajevanja na tem pravnem področju socialnega varstva delavcev, ki se ga skuša doseči na podlagi člena 137(2)(b) ES, ki je pravna podlaga Direktive 2003/88, pristojnost za določitev dosega te pravice zdaj pripada Skupnosti. ( 32 ) Če bi namreč pripadala državam članicam, bi bilo praktično nemogoče na celotnem območju Skupnosti zagotoviti primerljivo raven varstva in s tem namen usklajevanja. Zato je treba zavrniti navedbe belgijske in češke vlade, da pravica delavca, ki je zaradi bolezni nezmožen za delo, do letnega dopusta spada k podrobnim pravilom dodelitve dopusta in v zakonodajno pristojnost držav članic.

61.

Dalje menim, da je pomembno spomniti na to, da je svoboda držav članic pri določitvi nacionalnih ukrepov za izvajanje omejena z okoliščino, da je namen člena 137(2)(b) ES s sprejetjem minimalnih zahtev zagotoviti določeno raven varstva, ki jo določa pravo Skupnosti in ki jo države članice morajo doseči. Kot je Sodišče navedlo v sodbi Združeno kraljestvo proti Svetu ( 33 ) glede pojma „minimalnih zahtev“ v smislu prejšnje pravne podlage v členu 118a Pogodbe ES, ta določba začetka delovanja Skupnosti ne omejuje na najmanjši skupni imenovalec, torej na najnižjo raven varstva, ki jo dosega ena država članica. Ta pojem je treba nasprotno razumeti tako, da lahko države članice presežejo morebitno visoko raven varstva, ki izhaja iz prava Skupnosti.

62.

To razlago potrjuje besedilo člena 136 ES, ki za cilj socialne politike določa „izboljšanje življenjskih razmer in delovnih pogojev“. Ta cilj naj bi se dosegel izrecno z uskladitvijo „ob ohranjanju izboljšav“. ( 34 ) Člen 15 Direktive 2003/88 za dosego tega cilja primarnega prava pooblašča države članice, da uporabljajo ali uvajajo ukrepe, ki so ugodnejši za varovanje zdravja in varnosti delavcev. Člen 23 Direktive 2003/88 glede ravni varstva delavcev ustrezno določa, da brez poseganja v pravico držav članic, da razvijajo drugačne predpise, če pri tem spoštujejo minimalne zahteve, predvidene v Direktivi, izvajanje Direktive ni veljavna podlaga za zniževanje splošne ravni varovanja delavcev. ( 35 )

63.

Kakšno minimalno raven varstva je normodajalec Skupnosti določil za področje pravice do dopusta, je mogoče določiti na podlagi Direktive 2003/88. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da člen 7(1) Direktive 2003/88, v nasprotju s trditvijo nizozemske vlade, ne vsebuje nobene omejitve kroga upravičencev in še zlasti ne razlikuje med „zdravimi, delovno zmožnimi“ in „zaradi bolezni delovno nezmožnimi“ delavci. Iz besedila te določbe nasprotno jasno izhaja, da morajo države članice sprejeti potrebne ukrepe za to, da „vsak delavec“ pridobi plačani minimalni letni dopust. Člen 7(1) tudi ne spada k določbam, od katerih člen 17 Direktive 2003/88 izrecno dopušča odstopanja. ( 36 )

64.

S tem normodajalec Skupnosti v zvezi s pravnim položajem delavcev, ki so zaradi bolezni nezmožni za delo, vsekakor stremi k ravni varstva, ki je primerljiva z ravnjo iz Konvencije št. 132 MOD. ( 37 ) Tako na primer člen 3(1) te konvencije določa, da ima „vsaka oseba“, za katero velja ta konvencija, pravico do plačanega letnega dopusta.

65.

Ta konvencija, prav tako kot člen 7(1) Direktive 2003/88, ne vsebuje izjem, ki bi učinkovale v breme delavcev, ki so zaradi bolezni nezmožni za delo. To dopušča sklep, da varstvo, ki ga želi delavcem po volji normodajalca Skupnosti zagotavljati pravo Skupnosti, ne sme zaostajati za ravnjo varstva, ki izhaja iz delovnopravnih določb mednarodnega pogodbenega prava. Vendar pa bi bojazen, da ta minimalna raven varstva ne bo dosežena, obstajala ravno takrat, če določeni skupini delavcev od vsega začetka ne bi priznavali neke temeljne socialne pravice.

66.

To, da pravica do dopusta v skladu s ciljem Konvencije št. 132 MOD ne sme biti odvisna od delovne zmožnosti delavca, dokazuje jasno besedilo člena 5(4) te konvencije, ki določa, da je treba „odsotnost z dela iz razlogov, ki niso odvisni od volje zadevnega delavca, kot so na primer bolezen, nesreča ali materinstvo, vračunati v delovni čas“. Poleg tega člen 6(2) iste konvencije izrecno določa, da se „obdobja delovne nezmožnosti zaradi bolezni ali nesreče ne smejo vračunati v določeni minimalni letni dopust.“

67.

Te določbe je glede na njihov cilj treba razumeti tako, da nastanek pravice do dopusta načelno ne sme biti odvisen od okoliščin, na katerih vzroke prizadeti delavec nima vpliva, ker gre pri njih na primer za naravne pojave ali primere višje sile.

68.

S tem se določbe Konvencije št. 132 MOD in Direktive 2003/88 glede nastanka pravice do dopusta v bistvenem ujemajo v svojem temeljnem pravnem sporočilu. ( 38 ) Države članice so dolžne te določbe razlagati in svoje nacionalne pravne rede oblikovati tako, da nastanek pravice do plačanega minimalnega letnega dopusta ni odvisen od delovne zmožnosti delavca.

69.

Iz zgornjih ugotovitev izhaja, da delavec prvi dan svoje zaposlitve pridobi pravico do dopusta in te ne izgubi zaradi bolezensko pogojene delovne nezmožnosti. ( 39 ) Zato je upravičen, da v času, ko bi bil sicer na bolniškem dopustu, zahteva plačani letni dopust za neko prihodnje obdobje.

70.

Četudi pravica do plačanega minimalnega letnega dopusta v skladu s členom 7(1) Direktive 2003/88 pripada vsakemu delavcu, to ne izključuje, da je njeno dejansko izvajanje v posameznem primeru vezano na določene pogoje, ki naj, ne da bi postavili pod vprašaj obstoj same pravice, zagotovijo, da bodo doseženi cilji Direktive.

71.

Iz člena 5(4) in iz člena 6(2) Konvencije št. 132 MOD namreč izhaja še eno pomembno normativno sporočilo, in sicer to, da koriščenje bolniškega dopusta ne sme vplivati na pravico do plačanega minimalnega letnega dopusta. ( 40 ) Z enačenjem obdobij bolezni z obdobji dela oziroma s prepovedjo vračunavanja obdobij delovne nezmožnosti, ki so posledica bolezni ali nesreče, v določeni minimalni letni dopust naj bi se preprečilo, da bi letni dopust sovpadal z obdobjem, ki je pravzaprav pridržano bolniškemu dopustu kot posebni vrsti dopusta. Ta prepoved prekrivanja obdobij dopustov upošteva okoliščino, da imata bolniški in letni dopust različne namene in tako pravno gledano nista zamenljiva.

72.

To osnovno misel vsebujeta sodbi Sodišča v zadevah Merino Gómez ( 41 ) in FNV. ( 42 )

73.

Sodišče se je v zadevi Merino Gómez ukvarjalo z razmerjem med letnim in porodniškim dopustom z vidika prava Skupnosti. Konkretno vprašanje je bilo, ali ima delavka na podlagi člena 7(1) Direktive 2003/88, člena 11(2)(a) Direktive 92/85/EGS ( 43 ) in člena 5(1) Direktive 76/207/EGS ( 44 ) v primerih, ko podjetniški sporazumi, sklenjeni med podjetjem in zastopniki delavcev, določajo čas dopusta za vse zaposlene in se ta čas pokriva z obdobjem njenega porodniškega dopusta, pravico, da izrabi svoj letni dopust v obdobju, ki ne ustreza dogovorjenemu obdobju in ki se ne pokriva z njenim porodniškim dopustom. Sodišče je glede tega ugotovilo, da ima pravica do letnega dopusta drugačen namen kot pravica do porodniškega dopusta. Slednji je po eni strani namenjen varstvu telesne kondicije ženske med in po nosečnosti in po drugi strani varstvu posebne zveze med materjo in njenim otrokom v času, ki sledi nosečnosti in porodu. ( 45 ) Sodišče je zato odločilo, da mora imeti delavka možnost, da svoj letni dopust izrabi v drugem obdobju kot v obdobju svojega porodniškega dopusta. ( 46 )

74.

Sodišče je to načelo potrdilo v sodbi FNV in ga natančneje opredelilo tako, da lahko v primeru kopičenja obdobij več dopustov, ki jih zagotavlja pravo Skupnosti, postane prenos letnega dopusta ali njegovega dela v naslednje leto neizogiben, ( 47 ) saj dopust, ki ga zagotavlja pravo Skupnosti, ne sme vplivati na pravico izrabiti drugi dopust, ki ga zagotavlja to pravo. ( 48 )

75.

Čeprav nosečnosti seveda ne smemo enačiti z boleznijo, je mogoče navesti več razlogov za primerno uporabo te sodne prakse pri razmerju med letnim in bolniškim dopustom. Podobno kot porodniški dopust je bolniški dopust namreč namenjen temu, da se zavaruje fizično in psihično celovitost delavca s tem, da se mu z oprostitvijo delovne obveznosti in odobritvijo počitka da možnost, da telesno okreva in se kasneje spet vrne na svoje delovno mesto. Drugače kot letni dopust, ki je namenjen počitku, pridobitvi distance in oddihu, je tako namen bolniškega dopusta izključno okrevanje in ozdravitev, to pomeni premostitev patološkega stanja, na katerega vzroke prizadeti delavec poleg tega ne more vplivati. ( 49 )

76.

V tem pogledu je treba, če sledimo stališču italijanske in poljske vlade, ugotoviti, da ob upoštevanju načel, ki jih je razvilo Sodišče, ni mogoče sklepati, da se bolniški in letni dopust lahko prekrivata, ne da bi bila postavljena pod vprašaj različna namena dopusta in bolniškega dopusta. Ob upoštevanju osnovne ideje zgoraj navedene sodne prakse bi bilo treba prepovedati odobritev bolniškega dopusta v breme plačanega letnega dopusta, saj bi drugače lahko ta temeljno določena pravica izgubila svoj pomen.

77.

Poleg že navedenega pomisleka glede razlage člena 7(1) Direktive 2003/88, ki delavcu omogoča, da svojo pravico do dopusta uresniči v času odsotnosti zaradi bolezni, je mogoče kot dodatni argument navesti nezdružljivost take ureditve s ciljem Direktive 2003/88, ki zadeva zagotovitev izboljšanja varnosti in varstva zdravja delavcev.

78.

Na prvi pogled se zdi, da pomeni priznavanje takšne rešitve razširitev pravnih možnosti delavca in je zato zanj pravno ugodno. Poleg tega je delavec pri uveljavljanju letnega dopusta pogosto v finančno boljšem položaju, kot pa bi bil, če bi bil na bolniškem dopustu, saj v času trajanja svojega letnega dopusta v skladu s členom 7(1) Direktive 2003/88 pridobi korist od pravice do nadaljnjega izplačevanja njegove plače v nespremenjeni višini, njegova pravica do nadaljnjega izplačevanja plače v primeru bolezni pa nasprotno, glede na konkretno ureditev države članice, znaša le del tega. To približno ustreza okoliščinam spora o glavni stvari, kajti glede na navedbe predložitvenega sodišča ( 50 ) člen 16(1) WTR za vsak teden dopusta predpisuje plačilo za čas dopusta v višini tedenske plače. Nasprotno so pogodbeni sporazumi s tožečimi strankami za primer bolezni, kot je britanska vlada navedla v pisnem postopku ( 51 ) in na vprašanje Sodišča podrobneje razložila na obravnavi, predvidevali šestmesečni bolniški dopust ob nadaljnjem izplačevanju osebnih prejemkov v nespremenjeni višini, čemur je sledilo nadaljnjih šest mesecev, ko naj bi se izplačevalo le polovico običajne plače.

79.

Pri natančnejši pravni presoji pa vidimo, da bi izvajanje te pravice s strani delavca pomenilo isto kot odpoved temeljni pravici ( 52 ) v zameno za nadaljnje izplačevanje njegove običajne plače. Obe vrsti dopusta zaradi njune vezanosti na namen nista zamenljivi in druga drugo, kot pravilno navaja slovenska vlada, izključujeta. Prekrivanje letnega dopusta z obdobji bolezni, ki je povezano z uveljavljanjem pravice do dopusta, bi v toliko imelo za posledico prostovoljno odpoved pravici do dopusta, kolikor bi delavec z izvajanjem te pravice privolil v to, da v zameno za denarno izplačilo ne izrabi svojega letnega dopusta ustrezno njegovemu pravemu namenu.

80.

Menim, da take odpovedi ni mogoče šteti za združljivo s pravom Skupnosti, ne da bi se s tem preprečila uresničitev zakonodajnega cilja člena 7 Direktive 2003/88. Ne samo, da ne bi bila uresničena zastavljena funkcija pravice do letnega dopusta v zvezi s počitkom, če bi bila ta pravica v nasprotju z namenom in torej z zlorabo pravice ( 53 ) uresničena v času bolezni. Komisiji je treba pritrditi tudi v tem, da takšna možnost odpovedi vsebuje določena tveganja za pravice delavcev. Obet v zvezi z višjim nadaljnjim izplačevanjem plače v času bolezni naj bi bil namreč primeren za to, da delavce spodbudi k temu, da vzamejo v zakup izgubo tega pravnega položaja. Poleg tega bi obstajala nevarnost, da bi delodajalec spodbujal delavca k takšni odpovedi. ( 54 ) Tak dogovor med strankama delovnega razmerja, ki v bistvenem določa „odkup“ letnega dopusta, bi nasprotno jasno nasprotoval določbi člena 7(2) Direktive 2003/88, ki izrecno določa, da minimalnega plačanega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom. Takšna ureditev bi bila tudi v nasprotju z interesi delodajalca, saj ta kljub plačilu višjega plačila za čas dopusta ne bi mogel zahtevati od delavca, da uveljavljeni dopust dejansko izkoristi za okrevanje in ponovno pridobitev delovne zmožnosti.

81.

Zaradi varstva delavcev in delodajalcev ter za preprečitev spodkopavanja temeljne pravice prava Skupnosti do plačanega minimalnega letnega dopusta je treba izhajati iz tega, da delavec s to temeljno pravico načelno ne more razpolagati in se ji tako ne more pravno učinkovito odpovedati.

82.

Iz zgornjih ugotovitev torej izhaja, da obstoj pravice do plačanega letnega dopusta ne sme biti odvisen od delovne zmožnosti delavca, tako da tudi delavcu, ki je iz zdravstvenih razlogov nezmožen za delo, načelno pripada ustrezna pravica do letnega dopusta v skladu s členom 7(1) Direktive 2003/88. Tega dopusta pa ne sme vzeti v obdobju, v katerem bi bil sicer na bolniškem dopustu.

83.

Predmet drugega vprašanja za predhodno odločanje je normativni doseg pravice do nadomestila za dopust, določene v členu 7(2) Direktive 2003/88. Nadomestilo za dopust, torej izplačilo neizrabljenega letnega dopusta, nadomesti dodelitev prostega časa, če dopusta zaradi prenehanja delovnega razmerja ni več mogoče odobriti. Ta pravica je edina izjema od načelne prepovedi Direktive glede plačila nadomestila, ki drugače strankam delovnega razmerja kategorično prepoveduje, da bi letni dopust – ne glede na to, ali naj bi se izrabil v tekočem letu ali v obdobju za prenos – nadomestile z denarnim nadomestilom.

84.

V skladu s sodno prakso Sodišča je namen te prepovedi ta, da lahko delavec običajno dejansko izkoristi počitek, zato da se zagotovi učinkovito varstvo njegove varnosti in njegovega zdravja. ( 55 ) S tem naj se prepreči, da bi delodajalec z namenom zlorabe „odkupil“ pravico do dopusta oziroma da bi se ji delavec odpovedal iz zgolj finančnih razlogov. ( 56 )

85.

Člen 7(2) Direktive 2003/88 poudarja funkcijo neprekinjenega plačila v času dopusta, ki je v tem, da je delavec v tem obdobju v položaju, ki je z vidika plačila primerljiv z obdobji dela. ( 57 ) Z drugimi besedami, zahteva po plačilu za čas tega dopusta zagotavlja, da je delavec z ekonomskega vidika dejansko sposoben koristiti svoj letni dopust. ( 58 ) Isti namen ima nadomestilo za dopust. Plačilo denarnega nadomestila naj namreč delavcu načelno tudi po prenehanju delovnega razmerja omogoči obdobje plačanega počitka, preden vstopi v novo delovno razmerje. ( 59 ) Cilj Direktive 2003/88, da mora imeti delavec možnost počitka, brez takšnega nadomestila ne bi bil dosežen.

86.

Sodišče je v sodbi Robinson-Steele ( 60 ) ugotovilo, da Direktiva 2003/88 ureja pravico do letnega dopusta in pravico do plačila za čas dopusta kot dva dela ene pravice. Menim, da ravno ta funkcijska enakost pravice do plače in pravice do nadomestila za dopust govori v prid temu, da je treba slednjo prav tako obravnavati kot neločljivi del pravice do plačanega minimalnega letnega dopusta.

87.

V tem smislu odgovor na drugo vprašanje za predhodno odločanje izhaja že iz mojih ugotovitev glede prvega dela prvega vprašanja za predhodno odločanje. Poleg tega v tej zvezi opozarjam na sklepe v točkah 77 in 78 mojih sklepnih predlogov v še prav tako nerešeni zadevi C-350/06 (Schultz-Hoff). V skladu z njimi pravica do plačanega letnega dopusta ne sme biti odvisna od delovne zmožnosti delavca. Nasprotno tako iz teleološke razlage člena 7 Direktive 2003/88 kot tudi iz pravne ideje člena 5(4) Konvencije št. 132 MOD izhaja, da je treba čas bolezni enačiti z delovnim časom, saj gre za odsotnost iz razlogov, ki niso odvisni od volje delavca, zato je ta odsotnost upravičena.

88.

V istem časovnem obdobju nastanejo zato vse pravice delavca, vključno s pravico do plačanega letnega dopusta, ki ga delavec lahko izrabi, ko ponovno postane zmožen za delo, ali ki se – ob prenehanju delovnega razmerja – tudi v primeru popolne nezmožnosti za delo nadomesti s plačilom nadomestila.

89.

Na drugo vprašanje je zato treba odgovoriti, da delavcem ob prenehanju delovnega razmerja v skladu s členom 7(2) Direktive 2003/88 v vsakem primeru pripada pravica do denarnega nadomestila kot nadomestka za pridobljeni in iz zdravstvenih razlogov neizrabljeni dopust. To velja tudi v primeru, če je bil delavec v celotnem zadevnem referenčnem letu ali v njegovem delu odsoten iz zdravstvenih razlogov.

90.

Kar dalje zadeva vprašanje izračuna tega denarnega nadomestila, je treba odgovoriti, da člen 7(2) Direktive 2003/88 ne določa nobene konkretne metode za izračun, ampak nasprotno njegovo podrobno ureditev prepušča nacionalnemu zakonodajalcu. Če pa delavcem načelno pripada pravica do nadomestila za dopust, je treba pri določitvi višine te pravice upoštevati okoliščino, da bi delavec prvotno pridobil pravico do plačila za čas dopusta v višini svoje običajne plače. Iz tega v skladu s členom 7(2) Direktive 2003/88 izhaja obveznost držav članic, da zagotovijo, da je denarno nadomestilo, ki ga prejme delavec, glede na višino enakovredno njegovi običajni plači.

91.

Glede na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj na predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo House of Lords, odgovori tako: