Objava zahtevka za registracijo imena v skladu s členom 50(2), točka (a), Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o shemah kakovosti kmetijskih proizvodov in živil

(2023/C 199/08)

V skladu s členom 51 Uredbe (EU) št. 1151/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (1) je ta objava podlaga za uveljavljanje pravice do ugovora zoper zahtevek v treh mesecih od datuma te objave.

ENOTNI DOKUMENT

„Meso turopoljske svinje“

EU št.: PDO-HR-02858 — 2.8.2022

ZOP (X) ZGO ( )

1.   Ime [ZOP ali ZGO]

„Meso turopoljske svinje“

2.   Država članica ali tretja država

Republika Hrvaška

3.   Opis kmetijskega proizvoda ali živila

3.1.   Vrsta proizvoda

Skupina 1.1 Sveže meso (in klavnični izdelki)

3.2.   Opis proizvoda, za katerega se uporablja ime iz točke 1

„Meso turopoljske svinje“ je sveže meso in drugi užitni deli trupa kastriranih samcev in samic avtohtone pasme turopoljski prašič, ki so skoteni, vzrejeni in zaklani na geografskem območju, opredeljenem v točki 4.

„Meso turopoljske svinje“ se trži sveže ali zamrznjeno kot klavnično obdelane polovice trupa, deli polovice trupa s kostmi (osnovni kosi) in kot izkoščeno meso (v kosih ali narezano, v razsutem stanju ali pakirano).

Prašiči so ob zakolu stari najmanj 12 mesecev. Uporabijo se lahko le klavnično obdelani trupi kategorij T1 (pitani prašiči) in T2 (pitani prašiči z večjo končno maso). Najmanjša debelina hrbtne slanine, izmerjena nad mišico gluteus medius po metodi ZP (dvotočkovna metoda), mora biti 30 mm.

Vrednost pH mesa (izmerjena na mišici longissimus dorsi) je v mejah normalne kakovosti za svinjino (pH1 > 6,0 in pH2 med 5,5 in 6,1), pri čemer je barva mesa CIE L* < 50 in CIE a* > 15.

„Meso turopoljske svinje“ ima temnejšo in bolj rdečo barvo, kompaktnejšo mišično teksturo in manj površinskega izločanja kot standardno proizvedena svinjina. Ima naravno večji delež nakopičene maščobe, predvsem v podkožju in med mišicami. Ohlajeno maščobno tkivo je čvrsto in sijoče bele barve.

Pri zaužitju je kuhano meso elastično, sočno, polnega okusa, stopljena maščoba pa mu daje posebno aromo.

3.3.   Krma (samo za proizvode živalskega izvora) in surovine (samo za predelane proizvode)

V obdobju sesanja, od starosti treh tednov do približno deset dni po odstavitvi, se lahko sesni pujski hranijo s predpripravljeno krmno mešanico za sesne pujske z najmanj 18 % surovih beljakovin in najmanj 16 % surovih beljakovin do začetka pitanja. Po odstavitvi se lahko do začetka pitanja sesnih pujskov uporabi tudi krmna mešanica, proizvedena na kmetiji, katere osnovo (najmanj 70 %) sestavljajo žita (koruza, ječmen, pšenica, tritikala) z beljakovinskim in vitaminsko-mineralnim dodatkom, potrebnim za uravnoteženo prehrano. Sesni pujski se hranijo po obrokih, vedno pa morajo imeti na voljo zadostno količino sveže pitne vode. Med vzrejo morajo imeti sesni pujski dostop do voluminozne krme.

Pitanje se začne pri starosti od 4 od 6 mesecev. Prašiči se med pitanjem hranijo z mešanico trave in drugih naravnih virov hrane, ki so na voljo v lokalnem okolju (zelišča, drevesni sadeži, divji sadeži, korenine, gomolji, gobe, žuželke, črvi, polži, lupine itd.) in ki jih najdejo s pašo in ritjem, z dnevnim dodatkom krme kot dopolnilom za pitanje. Vsaj 75 % koncentriranega dopolnila mora biti sestavljenega iz žit z beljakovinskim in vitaminsko-mineralnim dodatkom, potrebnim za uravnoteženo prehrano (vsaj 12 % surovih beljakovin). Največji dnevni vnos take krme je omejen na 2 % žive teže živali ali izjemoma do 3 % v primeru naravnih nesreč (suše, poplave, toče itd.), kadar paša ni mogoča. Pitanim prašičem mora biti na voljo dopolnilna voluminozna krma: sveža lucerna in seno lucerne, mešanice detelje/trave, senaža, buča, repa, kapusnica, krompir, koprive, sadje in zelenjava, pšenični otrobi in pulpa sladkorne pese.

Vsa krma, razen krme, ki je zaradi lokalnih omejitev ni mogoče proizvesti v zadostni količini (beljakovinski ter mineralni in vitaminski dodatki) ali je zaradi naravnih nesreč ni mogoče pridobiti v lokalnem okolju, mora izvirati z geografskega območja proizvodnje. V primeru naravnih nesreč (suše, poplave, toče), ki onemogočajo proizvodnjo potrebne krme na opredeljenem območju, se lahko ista vrsta krme izjemoma pridobi z drugih območij, za kar mora lastnik predložiti dokazila. Največja količina krme, ki lahko izvira zunaj geografskega območja iz točke 4, ne sme presegati 50 % suhe snovi na letni ravni.

3.4.   Posebne faze proizvodnje, ki jih je treba izvajati na opredeljenem geografskem območju

Vse faze proizvodnje mesa „Meso turopoljske svinje“, vključno s prasitvijo ter vzrejo, pitanjem in zakolom prašičev, je treba izvajati na geografskem območju iz točke 4.

Izjemoma lahko plemenske živali prihajajo z območja zunaj opredeljenega območja, če za to obstajajo utemeljene zootehniške zahteve (npr. osvežitev krvi).

Vsi registrirani ali odobreni obrati, vključeni v proizvodno verigo mesa „Meso turopoljske svinje“ (kmetije in klavnice), morajo biti na opredeljenem geografskem območju.

3.5.   Posebna pravila za rezanje, ribanje, pakiranje itn. proizvoda, za katerega se uporablja registrirano ime

„Meso turopoljske svinje“ se lahko prodaja kot ohlajeno (sveže) ali zamrznjeno meso, v kosih ali narezano, v razsutem stanju ali pakirano.

3.6.   Posebna pravila za označevanje proizvoda, za katerega se uporablja registrirano ime

Pri dajanju na trg v obliki polovic trupa in osnovnih kosov ter za vse vrste embalaže za prodajo na drobno mora etiketa proizvoda poleg podatkov, določenih v zakonodaji, vsebovati tudi ime označbe porekla in skupni znak za „Meso turopoljske svinje“.

Slika skupnega znaka:

Pravico do uporabe skupnega znaka pod enakimi pogoji imajo vsi uporabniki označbe porekla „Meso turopoljske svinje“, ki dajejo v promet proizvod, ki je v skladu s specifikacijo proizvoda.

4.   Jedrnata opredelitev geografskega območja

Območje proizvodnje mesa „Meso turopoljske svinje“ je omejeno na območje celinske Hrvaške, ki obsega 13 županij in Mesto Zagreb. Nahaja se izključno znotraj upravnih meja mest in občin naslednjih županij: Zagrebške, Siško-moslavinske, Varaždinske, Vukovarsko-sremske, Osiješko-baranjske, Brodsko-posavske, Požeško-slavonske, Virovitiško-podravinske, Bjelovarsko-bilogorske, Koprivniško-križevske, Medžimurske, Krapinsko-zagorske in Karlovške županije ter Mesta Zagreb.

5.   Povezava z geografskim območjem

Posebnosti geografskega območja

Pasma turopoljski prašič izvira z območja Turopolja, ki je z reliefnega in geografskega vidika ravnina na aluvialni ravnici med Posavino (močvirnate nižine ob Savi) na severu in Vukomeričkimi goricami (nizko, ravno gorovje) na jugu. Čez turopoljsko ravnino tečejo Odra in njeni pritoki, ki zaradi neprepustnosti okoliških tal (težka minerogena/močvirna glinena tla) ter visokih spomladanskih in jesenskih vodostajev redno poplavljajo depresije.

Najpomembnejše rastlinske združbe na tem območju so dob (Quercus robur) in močvirnati travniki masnice (Deschampsietum caespitosae).

Tako kot večina celinske Hrvaške ima to območje zmerno toplo in vlažno podnebje. Povprečna letna temperatura je 10,2 °C, letno pade 893 mm padavin, povprečna relativna vlažnost pa znaša 78,6 %. Povprečna temperatura zraka v vegetacijskem obdobju (od aprila do septembra) je 16,7 °C. Za gozdno vegetacijo je pomembno, da čez leto pade enakomerna količina padavin in da več kot 50 % padavin pade v vegetacijskem obdobju. Najmanj padavin je pozimi. Podobne podnebne in reliefne značilnosti, ki oblikujejo velike gozdne površine in pašnike na poplavnih ravnicah ob rekah, so značilne tudi za druga območja celinske Hrvaške, kamor se je razširila prašičereja turopoljskih prašičev.

Bogati turopoljski gozdovi, zlasti hrastovi, številni vodotoki in zmerno podnebje že dolgo spodbujajo razvoj prašičereje. Reja turopoljskih prašičev je že stoletja pomembna za preživljanje lokalnih prebivalcev, ki so od nekdaj odlični prašičerejci. Dolgo tradicijo prašičereje na tem območju potrjujejo številni pisni viri – zlasti različni odloki, odločbe in zapisi, v katerih so omenjeni pomembni prašičerejci in pogoji za rejo prašičev v gozdu, urejene pristojbine za pitanje ali določene kazni za krajo prašičev – iz občinskih registrov, zgodovinskih zapisov in drugih lokalnih pisnih virov, ki segajo vse do leta 1352.

V drugi polovici 19. stoletja in prvi polovici 20. stoletja se je območje reje turopoljskih prašičev razširilo od Turopolja proti Sisku in Draganiću ter pozneje na del Slavonije in Podravine vse do madžarske meje, s čimer je turopoljski prašič postal najbolj razširjena pasma prašičev na Hrvaškem. Leta 1921 je bilo na primer vzrejenih približno 85 000 turopoljskih prašičev, pri čemer so bili nekateri od njih namenjeni izvozu.

S prehodom z ekstenzivne na intenzivno prašičerejo sredi 20. stoletja je turopoljski prašič izgubil svoj gospodarski pomen in skoraj izumrl. Ponovno so jih začeli vzrejati leta 1996, ko je bila pasma vključena v državni program obnove in zaščite in situ.

Zaradi slabših proizvodnih lastnosti v primerjavi z drugimi pasmami so avtohtoni turopoljski prašiči danes redki in se redijo skoraj izključno na geografskem območju iz točke 4. Prašičereja na tem območju še vedno poteka z uporabo tradicionalne lokalne tehnologije z majhnimi vložki, ki je bila razvita v preteklosti, pri čemer se turopoljski prašiči zadržujejo na prostem v ekosistemu gozdov na poplavnih ravnicah in močvirnatih travnikov. V okviru take prašičereje prašiči rastejo počasi, se prosto gibljejo ter hranijo s travo in drugimi naravnimi viri razpoložljive hrane (zelišči, želodi in drugimi drevesnimi sadeži, divjimi sadeži, koreninami, gomolji, gobami, žuželkami, črvi, polži, lupinami itd.), ki jo najdejo sami s pašo in ritjem, z minimalnim dodatkom koncentrirane krme.

Tehnologija z majhnimi vložki, ki se uporablja pri reji turopoljskih prašičev na prostem, je edinstvena za geografsko območje, opredeljeno v točki 4, kjer se uporablja že stoletja. Zunaj tega geografskega območja je prašičereja intenzivnejša, z večjim deležem krmne mešanice v prehrani, manj gibanja in nezadostno količino naravnih virov hrane, kar negativno vpliva na lastnosti mesa turopoljskih prašičev, zlasti na barvo in strukturo, pa tudi na okus in aromo mesa.

Posebnosti proizvoda

Turopoljski prašič naj bi se prvič pojavil v zgodnjem srednjem veku s križanjem lokalno udomačenega prašiča, ki je izviral iz sredozemskega divjega prašiča (Sus mediterraneus), s prašičem pasme šiška – neposrednim potomcem evropskega divjega prašiča (Sus scrofa ferus), ki so ga v to regijo prinesla novo prispela slovanska plemena. Nastali prašič je bil prilagodljiv in odporen proti vremenskim razmeram in boleznim ter se je odlično vključil v turopoljski ekosistem. Pasma se je razvila lokalno, brez večjih zunanjih vplivov, zato današnji turopoljski prašič kaže jasno genetsko oddaljenost od bližnjih in daljnih pasem prašičev.

Prašiči pitanci turopoljske pasme rastejo počasneje in imajo krajši trup z manjšim deležem mesa kot druge pasme prašičev, nakopičenost maščobe, predvsem v podkožju in med mišicami, pa je veliko večja. (Karolyi in drugi, 2019: Turopolje Pig (Turopoljski prašič). V: European Local Pig Breeds – Diversity and Performance. A study of project TREASURE (Evropske lokalne pasme prašičev – raznolikost in zmogljivost. Študija projekta TREASURE) (M. Čandek-Potokar, R. Nieto Linan (ur.), IntechOpen, str. 271–274)).

Ker so prašiči ob zakolu starejši in so na prostem telesno aktivnejši, je njihovo meso temnejše in bolj rdeče ter ima kompaktnejšo mišično teksturo in manj površinskega izločanja kot standardno proizvedena svinjina, brez tako imenovanih lastnosti „BMV“ (bledo, mehko in vodeno), ki se pogosto pojavijo pri genotipih, občutljivih na stres zaradi genskih mutacij, ki pri tej pasmi niso bile zabeležene. To potrjujejo študije, ki so pokazale, da je vrednost pH mesa (izmerjena na mišici longissimus dorsi) v mejah normalne kakovosti za svinjino (pH1 > 6,0 in pH2 med 5,5 in 6,1), pri čemer je barva mesa CIE L* < 50 in CIE a* > 15.

Meso turopoljskega prašiča je bilo vedno posebej cenjeno in se pogosto šteje za boljše od mesa drugih pasem prašičev. Ritzoffy (1931) boljšo kakovost, tanjša vlakna ter značilno barvo in okus mesa turopoljskega prašiča pripisuje vplivu sredozemske krvi. Nedavne znanstvene študije so potrdile, da ima meso turopoljskega prašiča tanjša mišična vlakna (manjšega premera) v primerjavi z industrijskimi križanci prašičev (Đikić in drugi, 2010: Biological characteristics of Turopolje pig breed as factors in renewing and preservation of population (Biološke značilnosti pasme turopoljski prašič pri obnovi in ohranjanju populacije). Stočarstvo 64 (2–4), str. 86).

Javni interes za turopoljskega prašiča se je ohranil vse do danes, kar je razvidno iz številnih tiskanih in elektronskih medijev. Raziskava o željah potrošnikov je potrdila, da so hrvaški potrošniki na splošno seznanjeni s turopoljskim prašičem (89,5 % vprašanih) ter da priznavajo kakovost njegovega mesa in proizvodov, medtem ko skoraj polovica vseh vprašanih (47 %) in večina vprašanih na lokalni ravni (55–57 %) meni, da so boljši od mesa in proizvodov sodobnih pasem prašičev (Priloga 5.4, Cerjak 2019: Znanje i preferencije potrošača prema turopoljskoj svinji i proizvodima od turopoljske svinje (Znanje in preference potrošnikov v zvezi s turopoljskim prašičem in njegovimi proizvodi), Agronomska fakulteta v Zagrebu, str. 1–40).

Vzročna povezava med geografskim območjem in proizvodom

Zaščita proizvoda „Meso turopoljske svinje“ temelji na posebni kakovosti mesa, ki je rezultat genske osnove, načina reje in krmljenja ter starosti prašičev ob zakolu.

Geografski in reliefni ter podnebni in biotski dejavniki nižinskih gozdnih ekosistemov Pokuplja in Posavine so omogočili ugodne pogoje za zgodnji razvoj prašičereje na turopoljskem območju, katerega prebivalci so že od nekdaj odlični prašičerejci. Turopoljski prašič – ena najstarejših evropskih pasem prašičev – se je razvijal brez večjih zunanjih vplivov in v daljšem časovnem obdobju, v katerem se je pasma zaradi nenehne interakcije genotipa z okoljem prilagodila naravnim virom območja in jih začela izkoriščati. Ker so prašiči odporni proti vremenskim vplivom in boleznim, imajo skromne potrebe in si lahko sami iščejo hrano, so bili vedno sposobni preživeti na prostem, zato so se večino leta pasli v gozdu, kjer so imeli na voljo travo in želode kot glavni vir energije, svoje beljakovinske potrebe pa so zadovoljili z ritjem. Ta tehnologija z majhnimi vložki (hrana in nastanitev) s polno uporabo naravnih virov se je pri vzreji te pasme ohranila vse do danes.

Zaradi vzrejne metode, ki vključuje prosto pašo v gozdovih in na pašnikih ter hranjenje z naravno razpoložljivimi viri hrane, in prirojenih značilnosti pasme, kot so robustnost, počasno pridobivanje telesne mase ter sposobnost nadomestne rasti in kopičenja maščobe, skupaj z odsotnostjo intenzivne selekcije ali kakršnega koli znatnega križanja, je turopoljski prašič pridobil značilnosti rasti, ki neposredno vplivajo na razvoj telesnih tkiv in posebne lastnosti proizvoda „Meso turopoljske svinje“. Zaradi zadrževanja na prostem, večje mišične aktivnosti in višje starosti prašičev pitancev ob zakolu se v mišicah nakopiči več pigmenta, zaradi česar je meso temnejše in bolj rdeče. Barva mesa in slanine je tudi trajnejša zaradi raznovrstnejše izbire hrane ter vnosa naravnih antioksidantov in drugih snovi, ki pomagajo pri stabilizaciji tkiva. Zaradi manjšega premera mišičnih vlaken ima meso finejšo teksturo. Poleg tega je kompaktno in brez površinskih izločkov. Hkrati pa nadomestna rast s prehrano, polno virov energije, v zadnjih fazah vzreje v jesenskem obdobju po šibkejši rasti spomladi in poleti povzroči hiter razvoj maščobnega tkiva pri pasmah z nizkim potencialom za rast mišic, kot je turopoljski prašič. Zato ima meso turopoljskega prašiča naravno večji delež nakopičene maščobe, zlasti v podkožju in med mišicami, zaradi česar je kuhano meso pri zaužitju elastično, sočno in polnega okusa, stopljena maščoba pa mu daje posebno aromo.

Zaradi vzreje na prostem in kakovosti mesa večina sodobnih potrošnikov, zlasti lokalnih, meni, da je meso turopoljskega prašiča boljše in ima večjo tržno vrednost od standardne svinjine.

Sklic na objavo specifikacije

https://poljoprivreda.gov.hr/UserDocsImages/dokumenti/hrana/proizvodi_u_postupku_zastite-zoi-zozp-zts/Specifikacija_Meso_turopoljske%20svinje.pdf

---

(1)  UL L 343, 14.12.2012, str. 1.