EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 24.10.2023

COM(2023) 650 final

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Poročilo o stanju energetske unije za leto 2023

(v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov)

{SWD(2023) 646 final}

Uvod in poudarki

Lani, ko se je svet ravno začel izvijati iz gospodarske krize, ki jo je povzročila svetovna pandemija, se je Evropska unija (EU) zaradi izbruha vojne na naši celini in najhujše svetovne energetske krize zadnjih desetletij soočala z enim največjih izzivov od svoje ustanovitve. Ukrajina je bila žrtev neupravičenega in neizzvanega vojaškega napada, Rusija pa je oskrbo z energijo uporabila kot orožje, da bi prekinila oskrbo Evrope s fosilnimi gorivi in s tem škodovala našemu gospodarstvu.

Potrebni so bili ukrepi za varčevanje z energijo, diverzifikacijo naše oskrbe z energijo in pospešitev prehoda na čisto energijo, da bi tako čim prej postali manj odvisni od uvoza fosilnih goriv iz Rusije. EU in njenih 27 držav članic so sprejele korenite, odločne in enotne ukrepe. Komisija je predlagala načrt REPowerEU, med letom pa mu je bilo dodanih več izrednih zakonodajnih ukrepov, ki so bili sprejeti po hitrem postopku. V EU nam je skupaj uspelo preprečiti motnje v oskrbi z energijo, zmanjšati pritisk na energetske trge in povečati oskrbo s čisto energijo iz obnovljivih virov. Maja 2023 je EU prvič v zgodovini proizvedla več energije z vetrom in soncem kot s fosilnimi gorivi.

Če povzamemo, se je EU uspešno izognila najhujšim posledicam energetske krize. Krizo smo hkrati uporabili za okrepitev našega cilja glede pospešitve prehoda na čisto energijo, s čimer naj bi Evropa do leta 2050 postala prva podnebno nevtralna celina. Evropski zeleni dogovor, ki je „odziv EU na klic zgodovine 1 “, zdaj ni le dogovor, nujen z vidika podnebja, in evropska strategija za rast 2 , temveč je nujen tudi z vidika energetske varnosti in neodvisnosti EU. Evropski zeleni dogovor je postal osrednji del naše splošne gospodarske strategije in ključni dejavnik, ki omogoča rast in konkurenčnost.

Najhujše posledice krize so morda zdaj za nami, vendar pa ni razloga za pretirano zadovoljstvo. Energetski trgi so še vedno ranljivi, subvencije za fosilna goriva so se med krizo povečale, inflacija je še vedno visoka, našo kritično infrastrukturo je treba zaščititi, tudi pred sabotažami, učinek krize pa razkriva tveganja odvisnosti od nezanesljivih virov. EU mora dolgoročno še naprej zagotavljati cenovno ugodno, zanesljivo in dostopno energijo za gospodinjstva ter krepiti industrijsko in gospodarsko konkurenčnost svoje industrije in gospodarstva, da bi ostala ključen svetovni akter. Energetska kriza in motnje v dobavni verigi v zadnjih dveh letih kažejo, kako pomembno je povečati proizvodno zmogljivost neto ničelne industrije EU in okrepiti njeno konkurenčnost. Komisija je z aktom o neto ničelni industriji 3 predlagala pomembne reforme za povečanje proizvodnih zmogljivosti v EU, ki bodo dopolnjene z ukrepi za boljšo zaščito naše industrije pred izkrivljanjem trga s strani držav nečlanic EU. Močna evropska industrija čiste tehnologije je ključnega pomena za prihodnost EU.

Letno poročilo o stanju energetske unije je skupaj s priloženimi poročili pomemben instrument za oceno napredka EU pri doseganju ciljev energetske unije 4 in prehodu na čisto energijo v skladu z energetskimi in podnebnimi cilji. Letošnje poročilo obravnava odziv EU na krize in izzive brez primere v sedanjem mandatu Komisije ter preostale izzive.

Poročilo je razdeljeno na tri dele. V prvem delu je opisano, kako so bile visoke podnebne in okoljske ambicije v okviru evropskega zelenega dogovora podlaga za strategijo EU za odzivanje na krize ter strategijo za rast in konkurenčnost. V drugem delu je analizirano stanje izvajanja energetske unije v vseh petih razsežnostih na podlagi ocene Komisije o poročilih o napredku držav članic v zvezi z njihovimi nacionalnimi energetskimi in podnebnimi načrti. V zadnjem delu so navedeni prihodnji izzivi energetskega sistema in energetske politike EU.

Skupaj s tem poročilom je objavljen sklop priloženih poročil, navedenih v nadaljevanju. Ta poročila zagotavljajo bolj poglobljeno oceno napredka pobud za energetsko unijo v vseh petih razsežnostih in pri prehodu na čisto energijo.

-Ocena napredka pri doseganju ciljev energetske unije in podnebnih ukrepov 5 , 6

-Poročilo o napredku na področju konkurenčnosti 7 za leto 2023

-Poročilo o trajnosti bioenergije v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999 8

-Poročilo o prenovi nacionalnega fonda stanovanjskih in nestanovanjskih stavb ter o skoraj nič-energijskih stavbah v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999 9

-Poročilo o izvajanju direktive o električni energiji (Direktiva (EU) 2019/944) 10

-Poročilo o subvencijah za energijo v Evropi 11 za leto 2023

-Poročilo o napredku na področju podnebnih ukrepov 12

-Poročilo o delovanju trga ogljika v letu 2022 13

-Poročilo o kakovosti motornega bencina in dizelskega goriva, ki se uporabljata v cestnem prometu 14

-Poročilo o izvajanju Direktive 2009/31/ES o geološkem shranjevanju ogljikovega dioksida 15

1. EVROPSKI ZELENI DOGOVOR KOT STRATEGIJA ZA RAST IN ODZIVANJE NA KRIZE: NA POTI DO PODNEBNE NEVTRALNOSTI

1.1    Evropski zeleni dogovor in energetska unija: pregled stanja in napredek po krizah

Energija ima že od zgodnjih dni evropskega povezovanja ključno vlogo. Leta 1952 je Evropska skupnost za premog in jeklo, ki je predhodnica EU, vzpostavila enotni trg za premog in jeklo, s čimer je združila tedanji glavni vir energije. Nekaj let pozneje je bila skupaj z Rimsko pogodbo (1957) podpisana pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo (Euratom) za oblikovanje skupnega trga za razvoj miroljubne uporabe jedrske energije. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bila v evropsko agendo vključena energija iz obnovljivih virov s prvimi okvirnimi cilji. Z Lizbonsko pogodbo (2007) je bila v Pogodbah EU določena energetska politika, ki je v deljeni pristojnosti držav članic in EU. Od takrat se je njen pomen stalno povečeval, kar je razvidno tudi v sedanji agendi Komisije.

Slika 1: Časovnica od začetka delovanja sedanje Komisije 19

Kmalu po nastopu mandata je predsednica Ursula von der Leyen napovedala evropski zeleni dogovor 20  kot krovno prednostno nalogo politike. Komisija se je zavezala, da bo obravnavala energetske, podnebne in okoljske izzive ter dosegla podnebno nevtralnost do leta 2050 v skladu s Pariškim sporazumom. V evropskih podnebnih pravilih 21 je določeno, da bi moralo gospodarstvo EU do leta 2030 zmanjšati emisije toplogrednih plinov za vsaj 55 % v primerjavi z letom 1990, EU pa mora do leta 2050 postati podnebno nevtralna. Da bi to dosegli, je treba EU preoblikovati v družbo, ki varuje svoj naravni kapital, s sodobnim, konkurenčnim in z viri gospodarnim gospodarstvom, ki temelji na čisti energiji. Preobrazba energetskega sistema ima ključno vlogo pri doseganju tega cilja, saj proizvodnja in uporaba energije ustvarita več kot 75 % emisij toplogrednih plinov v EU. Energetska unija podpira prehod na čisto energijo, saj združuje vse vidike energetske politike v okviru skladnega in celostnega pristopa. Energetska unija temelji na petih razsežnostih: (1) zanesljivost, solidarnost in zaupanje; (2) povsem integriran notranji energetski trg; (3) energijska učinkovitost; (4) podnebni ukrepi in razogljičenje gospodarstva ter (5) raziskave, inovacije in konkurenčnost. Vse razsežnosti so bistvene za evropski zeleni dogovor in izraženo ambicijo EU, da prevzame vodilno vlogo v svetu na področju izzivov podnebnih sprememb in degradacije okolja, tako da postavi verodostojen zgled za energetski prehod.

Samo štiri mesece po nastopu mandata Komisije je izbruh pandemije COVID-19 pomenil prelomnico v načrtovanem delu, zaradi katere je Komisija prešla na način kriznega upravljanja. Obsežne omejitve gibanja so povzročile hudo gospodarsko krizo. Komisija je sprejela strateško odločitev za pospešitev preobrazbe gospodarstva in družbe ter uporabo evropskega zelenega dogovora kot strategije za okrepitev in rast.

Komisija je oblikovala instrument za okrevanje NextGenerationEU 22 , s katerim zbira sredstva z najemanjem posojil na kapitalskih trgih v imenu EU kot celote v obsegu, kakršnega še ni bilo. To Komisiji omogoča, da ponuja privlačnejše pogoje, ki se prenesejo na upravičence do njenih programov financiranja. To pomeni, da lahko EU državam članicam zagotovi posojila v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost v skladu z bonitetno oceno in lestvico EU kot izdajatelja. S tem instrumentom je EU postala največji izdajatelj zelenih obveznic na svetu. Vsaj 37 % sredstev v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost je usmerjenih v reforme in naložbe v zelene tehnologije in zmogljivosti, tudi v trajnostno mobilnost, energijsko učinkovitost, energijo iz obnovljivih virov, prilagajanje podnebnim spremembam, krožno gospodarstvo in biotsko raznovrstnost. To je omogočilo obsežne naložbe za prehod na čisto energijo, hkrati pa ublažilo posledice gospodarske krize.

Komisija je med načrtovanjem okrevanja po krizi in usmerjanjem nadaljnjih naložb v cilje evropskega zelenega dogovora začela pripravljati več zakonodajnih ukrepov za napredek pri prehodu na čisto energijo in doseganju njegovega povečanega podnebnega cilja za leto 2030. Julija in decembra 2021 je predlagala sveženj „Pripravljeni na 55“, ki je sklop predlogov za revizijo in posodobitev zakonodaje EU na področju energije, podnebja in biotske raznovrstnosti. Med drugim je vključeval predloge direktive o energiji iz obnovljivih virov 23 , direktive o energijski učinkovitosti 24 , direktive o obdavčitvi energije 25 , direktive o energijski učinkovitosti stavb 26 , svežnja o trgu vodika in razogljičenega plina 27 , uredbe o zmanjšanju emisij metana v energetskem sektorju 28 in Socialnega sklada za podnebje 29 ter več drugih predlogov, namenjenih okrepitvi načela onesnaževalec plača, vidikom biotske raznovrstnosti in povečanju naravnih ponorov ogljika. Pogajanja o teh pomembnih dokumentih so znatno napredovala in so bila večinoma zaključena že leta 2023. Sozakonodajalca sta odobrila višji cilj glede energije iz obnovljivih virov in višji cilj glede energijske učinkovitosti. Pogajanja o energijski učinkovitosti stavb ter zakonodaji o trgu vodika in razogljičenega plina še potekajo, sozakonodajalca pa si prizadevata doseči dogovor do konca leta 2023. Potekajo tudi pogajanja o direktivi o obdavčitvi energije, ki naj bi bila zaključena do leta 2024.

Februarja 2022 se je začela neupravičena in neizzvana vojaška agresija Rusije proti Ukrajini. Skupaj s predhodnim ruskim manipuliranjem z oskrbo z gorivom in cenami kot sredstvom za pritisk na Evropo je to prispevalo k hudi krizi zaradi cen energije, ki se je začela že jeseni 2021. Cene energije so avgusta 2022 dosegle najvišjo raven, in sicer 294 EUR/MWh za plin in 474 EUR/MWh za električno energijo 30 , kar je znatno zvišalo življenjske stroške, zmanjšalo svetovno konkurenčnost podjetij v EU in omejilo proizvodnjo v energetsko intenzivnih industrijah 31 . EU in njene države članice so ostale enotne in so se dogovorile o postopni odpravi odvisnosti EU od ruskih fosilnih goriv do leta 2027. Države članice so izvedle različne ukrepe za ublažitev vpliva visokih cen energije, zlasti z neposredno podporo končnim odjemalcem. Poleg tega so spodbujale prihranke energije ter posredovale na veleprodajnih in maloprodajnih energetskih trgih 32 .

Komisija je vodila odziv EU na energetsko krizo in maja 2022 sprejela načrt REPowerEU 33 , vključno s strategijo za zunanje sodelovanje na področju energije 34 . Njegovi cilji so varčevati z energijo in obravnavati visoke cene energije, diverzificirati oskrbo z energijo in dodatno pospešiti prehod na čisto energijo, pri čemer je končni cilj odpraviti odvisnost od uvoza ruskih fosilnih goriv najpozneje do leta 2027.

Z načrtom REPowerEU so se povečale tudi možnosti financiranja v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost, ki je postal glavni instrument za usmerjanje sredstev EU v podporo ciljem načrta REPowerEU. Po sprejetju uredbe o načrtu REPowerEU 35 naj bi države članice v okviru posodobljenih načrtov za okrevanje in odpornost predložile namenska nova poglavja 36 , v katerih naj bi opisale reforme in naložbe za povečanje odpornosti, varnosti in trajnostnosti energetskega sistema EU. Države članice so v okviru obstoječih načrtov ukrepom, ki prispevajo k podnebnemu cilju ter tako podpirajo cilje načrta REPowerEU in energetsko neodvisnost, doslej namenile 50 % svojih dodeljenih sredstev, tj. skupno 252 milijard EUR.

Poleg načrta REPowerEU in uredbe o skladiščenju plina 37 , ki je bila prva zakonodaja, predlagana v odziv na krizo marca 2022, je v letu 2022 Komisija predlagala, Svet pa v rekordnem času sprejel več izrednih zakonodajnih pobud na podlagi člena 122 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), da bi se ublažili učinki energetske krize v industriji in gospodinjstvih. Te pobude so vključevale uredbo o zmanjšanju povpraševanja po plinu 38 , uredbo za obravnavo visokih cen energije 39 , uredbo o solidarnosti 40 , popravni mehanizem za trg 41 in uredbo o izdajanju dovoljenj 42 . Pomagale so zagotoviti zanesljivost oskrbe s plinom z zmanjšanjem povpraševanja po plinu (za 18 %) in električni energiji (v času konic) ter pospešiti uvajanje energije iz obnovljivih virov. Namenjene so bile tudi preusmeritvi presežnega dobička proizvajalcev energije na potrošnike in industrijo, zmanjšanju čezmernih zvišanj cen in krepitvi solidarnosti med državami članicami, da bi bila ena pripravljena pomagati drugi, če ji grozi pomanjkanje oskrbe s plinom. Države članice so se odločile, da bodo svoje povpraševanje po plinu združile prek novoustanovljene energetske platforme EU 43  in naredile prve korake k skupnim nakupom prek mehanizma za združevanje povpraševanja AggregateEU. Veljavnost uredbe o zmanjšanju povpraševanja po plinu je bila medtem podaljšana. Drugi ukrepi, sprejeti na podlagi člena 122 PDEU, so se izkazali za koristne z dolgoročnejšega vidika in so že bili ali bi lahko bili v prihodnosti vključeni v stalno zakonodajo.

Hkrati je EU podprla ukrajinski energetski sistem, tako da je zagotovila 4 969 agregatov in 2 507 transformatorjev prek mehanizma EU na področju civilne zaščite, vzpostavila energetski podporni sklad za Ukrajino prek Sekretariata Energetske skupnosti s sedanjimi zavezami donatorjev v višini 218 milijonov EUR, donirala 5 700 sončnih panelov ter stabilizirala ukrajinski in moldavski elektroenergetski sistem s sinhronizacijo z evropskim celinskim omrežjem. EU je Ukrajini zagotovila tudi materialno pomoč in pomoč, povezano z jedrsko varnostjo, v vrednosti več kot 54,8 milijona EUR. Komisija skupaj z Energetsko skupnostjo podpira Ukrajino, Moldavijo in Zahodni Balkan pri njihovem stalnem usklajevanju s pravnim redom EU, kar je pomemben korak pri pripravah na prihodnji pristop k EU. EU se prek mednarodnih mehanizmov usklajevanja, kot je usklajevalna skupina G7+, usklajuje s svetovnimi akterji pri odzivanju na ciljno usmerjeno kampanjo Rusije, namenjeno uničenju ukrajinske energetske infrastrukture.

Drug ključni korak za ohranjanje strateške avtonomije je bil priprava na prihodnost z zagotavljanjem zanesljive oskrbe z neto ničelnimi tehnologijami in kritičnimi surovinami za dvojni prehod. Zaradi trenutnih geopolitičnih razmer se je povečala tudi konkurenca v neto ničelni industriji, svetovni trg ključnih masovno proizvedenih neto ničelnih tehnologij pa naj bi se do leta 2030 potrojil in dosegel letno vrednost približno 600 milijard EUR. Poleg tega je več držav nečlanic EU uvedlo pobude 44 za spodbujanje razvoja domačih vrednostnih verig tehnologij za čisto energijo. Zaradi kombinacije neposrednega in posrednega učinka visokih cen energije ter gospodarskih in geopolitičnih pretresov so se zvišali stroški proizvodnje in namestitve za projekte na področju vetrne energije in v manjši meri za projekte na področju sončne energije 45 . Kar zadeva vrednostne verige čiste energije, je EU zelo odvisna od držav nečlanic EU pri dostopu do materialov in izdelkov, ki so ključni za uvajanje tehnologij za čisto energijo, v vsaj eni fazi vrednostnih verig pa je odvisna od Kitajske. Kar zadeva sektor sončne energije, so bili leta 2022 skoraj vsi paneli, prodani v EU, uvoženi, pri čemer jih je bilo približno 90 % uvoženih s Kitajske. V zadnjih petih letih je bilo za kitajske izdelke porabljenih 18,5 milijarde EUR, tj. 91 % vseh izdatkov za uvoz fotovoltaičnih izdelkov.

V industrijskem načrtu v okviru zelenega dogovora 46 , sprejetem februarja 2023, so opisani načrti za zagotovitev vodilnega položaja industrije EU na področju neto ničelnih tehnologij in prehod od neto uvoznika do večjega opiranja na močno domačo proizvodno bazo, in sicer s pospešenim dostopom do financiranja, izboljšanimi spretnostmi ter podporo trgovini, da bi se povečala naša konkurenčnost na področju čiste tehnologije. Poznejša zakonodajna predloga, tj. akt o neto ničelni industriji in akt o kritičnih surovinah 47 , sta bila predložena za poenostavitev regulativnega okvira, ki je ključen za privabljanje naložb, zmanjšanje odvisnosti EU od močno koncentriranega uvoza in povečanje uporabe pristopov krožnega gospodarstva za oskrbo s strateškimi surovinami. Sozakonodajalca se trenutno pogajata o obeh aktih, namen pa je, da bi dogovor dosegla do decembra 2023. V povezavi s tem poročilo o napredku na področju konkurenčnosti tehnologij za čisto energijo za leto 2023 48 , ki je priloženo temu poročilu, zagotavlja vpogled v glavne dejavnike, priložnosti in izzive za EU pri krepitvi konkurenčnosti v neto ničelni industriji in zlasti na področju strateških neto ničelnih tehnologij. Nadaljnji ukrepi za povečanje konkurenčnosti EU v sektorju čistih tehnologij vključujejo evropski sveženj o vetrni energiji, akcijski načrt za omrežja, vrsto dialogov o čistem prehodu z industrijo in revidiran strateški načrt za energetsko tehnologijo. Vsi ti ukrepi so namenjeni povečanju konkurenčnosti EU v sektorju čiste energije in bodo dopolnjeni s posebnim poročilom 49 Maria Draghija o prihodnosti evropske konkurenčnosti.

Hkrati EU povečuje svoja prizadevanja za prehod na krožno gospodarstvo, v okviru katerega bi bilo mogoče z boljšo zasnovo, trajnostjo, ponovno uporabo in recikliranjem izdelkov pridobivanje in uporabo materialov na svetovni ravni zmanjšati za tretjino 50 , s čimer bi se zmanjšali tudi vplivi na okolje 51 . Akt o kritičnih surovinah bo spodbujal recikliranje kritičnih surovin, pri čemer je cilj, da se 15 % povpraševanja EU zadovolji s sekundarnimi surovinami. S tem se bo okrepila zanesljivost oskrbe s kritičnimi surovinami v Evropi, ne da bi drugje nastale odvisnosti.

EU si še naprej prizadeva za opolnomočenje odjemalcev energije in zagotavlja, da imajo koristi od uvajanja poceni energije iz obnovljivih virov v celotnem energetskem sistemu EU. Komisija je marca 2023 predlagala ciljno usmerjeno reformo zasnove trga električne energije 52 ter uredbe o celovitosti in preglednosti veleprodajnega energetskega trga 53 , da bi industrija EU postala čistejša in konkurenčnejša ter da bi se vključili strukturni ukrepi za opolnomočenje in zaščito potrošnikov, hkrati pa bi se zmanjšal prevladujoči vpliv plina na ceno električne energije. Predlagana reforma bo spodbujala konkurenčne trge in pregledno določanje cen. Potrošniki in industrija EU bodo zaradi okrepljene vloge Agencije EU za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER) bolje zaščiteni pred tržno manipulacijo in zlorabo. Sozakonodajalca si prizadevata zaključiti pogajanja do konca leta 2023.

Cenovna dostopnost energije je glavni cilj energetske unije in ima ključno vlogo pri evropskem zelenem dogovoru in ukrepih za odzivanje na krize. Zaradi zagotovitve, da pri prehodu na čisto energijo ne bo zapostavljena nobena oseba, noben sektor in nobena regija, je ta okvir politike še vedno pomembnejši kot kdaj koli prej.

Komisija je že pred energetsko krizo predlagala več ukrepov za zagotovitev, da bodo vsi vključeni v zeleni prehod, pri čemer je ena od pomembnih pobud mehanizem za pravični prehod 54 . Komisija poleg pobude za premogovniške regije v prehodu še naprej zagotavlja podporo regijam, najbolj prizadetim zaradi prehoda na podnebno nevtralnost. Do konca oktobra 2023 je sedemindvajset držav članic predložilo 70 območnih načrtov za pravični prehod, v katerih je podrobno opisan potek njihovega prehoda do leta 2030 v skladu z nacionalnimi energetskimi in podnebnimi načrti. Platforma za pravični prehod premogovniškim in ogljično intenzivnim regijam zagotavlja prilagojeno, v potrebe usmerjeno pomoč in krepitev zmogljivosti ter podpira izvajanje Sklada za pravični prehod.

Namen Socialnega sklada za podnebje je preprečiti negativne učinke, ki bi lahko nastali zaradi novega sistema EU za trgovanje z emisijami, s katerim je instrument za oblikovanje cen ogljika razširjen na emisije iz stavb, cestnega prometa in zgorevanja goriv v industriji, ki niso vključene v obstoječi sistem trgovanja z emisijami. Socialni sklad za podnebje, kot je bil vzpostavljen aprila 2023, bo državam članicam v obdobju 2026–2032 zagotovil približno 86,7 milijarde EUR za podporo ranljivim gospodinjstvom, mikropodjetjem in uporabnikom prevoza s pomočjo pri naložbah v energijsko učinkovitost stavb, ter za razogljičenje ogrevanja in hlajenja stavb, prehod na bolj obnovljive vire energije in zagotovitev boljšega dostopa do brezemisijske in nizkoemisijske mobilnosti in prevoza. Države članice bodo imele tudi možnost, da del sredstev porabijo za začasno neposredno dohodkovno podporo.

V posodobljeni direktivi o energijski učinkovitosti je večji poudarek namenjen tudi zmanjševanju energijske revščine in opolnomočenju potrošnikov. Nove določbe vključujejo prvo opredelitev pojma „energijska revščina“ v EU in od držav članic zahtevajo, da pri izvajanju ukrepov za energijsko učinkovitost dajo prednost ljudem, ki jih je prizadela energijska revščina, ranljivim odjemalcem, gospodinjstvom z nizkimi dohodki, in, kjer je ustrezno, ljudem, ki živijo v socialnih stanovanjih.

Med energetsko krizo številna gospodinjstva niso mogla plačevati računov za energijo. Pregled stanja razmer za potrošnike iz leta 2023 55 kaže, da je imelo leta 2022 16 % evropskih potrošnikov težave pri plačevanju računov za energijo, 71 % pa jih je spremenilo navade, da bi varčevali z energijo. Leta 2022 je energijska revščina, merjena glede na nezmožnost ustreznega ogrevanja doma, prizadela 9,3 % prebivalstva EU, tj. približno 40 milijonov ljudi 56 ,, v primerjavi s približno 30 milijoni leta 2021. Rezultati modeliranja 57 kažejo, da bi se zaradi sprememb cen energije med avgustom 2021 in januarjem 2023 (v primerjavi s prejšnjimi 18 meseci) energijska revščina po vsej EU znatno povečala, če ne bi bilo ukrepov politike. Komisija je med izrednimi zakonodajnimi pobudami v letu 2022 za zaščito potrošnikov pred visokimi cenami energije predlagala tudi uredbo o solidarnosti, s katero je bil ublažen učinek na ceno plina z obravnavanjem povpraševanja, in popravni mehanizem za trg, s katerim so bile omejene cene na trgih plina v EU.

Komisija je oktobra 2022 predlagala ukrepe za podporo cenovno dostopni energiji, ki so državam članicam omogočili, da neporabljena sredstva kohezijske politike v okviru dodeljenih sredstev za obdobje 2014–2020 porabijo za zagotavljanje neposredne podpore ranljivim družinam ter malim in srednjim podjetjem. Države članice so uvedle sheme za varstvo potrošnikov in podjetij na podlagi prilagojenih pravil o državni pomoči (začasni okvir za krizne razmere in prehod) in drugih ukrepov socialne politike. Ocenjuje se, da je leta 2022 skupni znesek izplačanih subvencij za energijo znašal 93 milijard EUR za gospodinjstva in 53 milijard EUR za industrijo. Skupne subvencije za energijo v letu 2022 so ocenjene na 390 milijard EUR.

Komisija je objavila tudi priporočilo o energijski revščini 58  in prispevala k skupni izjavi o boljšem varstvu potrošnikov med ključnimi deležniki v energetskem sektorju 59 . Nazadnje je Komisija uradno ustanovila usklajevalno skupino za energijsko revščino, v kateri si lahko države članice izmenjujejo dobre prakse in rešitve za pomoč najranljivejšim v družbi pri uspešnem spopadanju s krizo.

Glede na podatke Mednarodne agencije za energijo je povečanje oskrbe z energijo iz obnovljivih virov pozitivno vplivalo na potrošnike, saj bi bile veleprodajne cene električne energije brez dodatnih nameščenih zmogljivosti 8 % višje na vseh evropskih trgih. Zaradi dodatnih nameščenih fotovoltaičnih in vetrnih zmogljivosti naj bi potrošniki v EU v obdobju 2021–2023 prihranili približno 100 milijard EUR 60 . Hkrati se je zaradi visokih cen energije povečalo zanimanje potrošnikov za kolektivne sheme za lastno porabo. Države članice so napredovale pri izvajanju zakonodajnih določb za energetske skupnosti, Komisija pa je predlagala nadaljnjo razširitev opolnomočenja potrošnikov.

Slika 2: Razčlenitev ukrepov, usmerjenih v cenovno dostopnost. Vir: ACER – High-level Analysis of Energy Emergency Measures (Analiza ukrepov za izredne energetske razmere na visoki ravni), 20. marec 2023 [ povezava ]

Odločno in enotno ukrepanje EU, ki so ga spremljali ugodni pogoji (npr. blaga zima, manjše povpraševanje po energiji v Aziji), je prispevalo k zmanjšanju posledic energetske krize. Po vrhuncu cen energije avgusta 2022 so cene zemeljskega plina od januarja do junija 2023 padle na povprečno vrednost 44 EUR/MWh, cene električne energije pa na povprečno vrednost 107 EUR/MWh 61 . EU je v odziv na rusko agresijo uvedla omejevalne ukrepe proti Rusiji, vključno s popolno prepovedjo uvoza premoga in prepovedjo uvoza nafte, ki se prevaža po morju. V celoti je opustila uvoz ruskega premoga in zmanjšala svojo odvisnost od ruske nafte za približno 90 %, uvoz ruskega plina pa se je med marcem 2021 in marcem 2023 zmanjšal za 75 %. S skupnimi prizadevanji je zmanjšala svojo energetsko odvisnost od Rusije in preprečila motnje v oskrbi z energijo. Kljub temu mora EU ostati pozorna in še naprej zmanjševati energetsko odvisnost, saj še vedno obstaja tveganje motenj v oskrbi z energijo in posledičnih znatnih zvišanj cen.

1.2 Energetski sistem EU pred zimo 2023–2024: razmere na področju energetske varnosti v EU in njenih državah članicah

Pred zimo 2023–2024 je EU zaradi razpoložljivosti različnih virov energije, napolnjenih skladišč plina, manjšega povpraševanja po energiji in vse bolj raznolikih dobaviteljev energije dobro pripravljena za zagotovitev energetske varnosti.

Vendar še vedno obstajajo tveganja, kot so morebitna popolna ustavitev uvoza po plinovodih in napadi na kritično infrastrukturo. Pogostejši ekstremni vremenski dogodki lahko prav tako vplivajo na energetski sistem in zanesljivost oskrbe z energijo. Uravnotežen pristop in solidarnost med državami članicami bosta še naprej imela ključno vlogo pri skupni odpornosti EU.

Z ukrepi, sprejetimi leta 2022, se je znatno zmanjšal pritisk na energetske trge in cene plina. Kljub temu so cene plina še vedno višje kot v obdobju 2015–2019, ko so se v povprečju gibale med 15 in 20 EUR na MWh. Cene so še naprej nestanovitne in se odzivajo na kakršne koli motnje na svetovnem trgu, kot je razvidno iz nedavnega zvišanja cen plina zaradi krize na Bližnjem vzhodu in začasnega zaprtja plinskega polja v Izraelu, pa tudi puščanja, odkritega na plinovodu v baltski regiji, ki povezuje Finsko in Estonijo. EU mora ostati pozorna, saj bi lahko kumulativni učinek teh dogodkov skupaj z negotovostjo na trgu vplival na evropske in svetovne energetske trge.

Oskrba z energijo ob zmanjšanem uvozu iz Rusije

Leti 2022 in 2023 sta bili med najzahtevnejšimi za energetski sistem EU, vendar je EU uspela ohraniti in celo povečati zanesljivost svoje oskrbe z energijo. Hitro in uspešno izvajanje načrta REPowerEU je pripomoglo k znatnemu zmanjšanju deleža ruskega plina v uvozu EU, hkrati pa zagotovilo zadostno količino plina za obdobja velikega povpraševanja in znižalo cene energije z zgodovinsko visokih ravni.

 
Slika 3: Sestava uvoza zemeljskega plina (plin iz plinovoda in UZP) za obdobje 2021–2023; vir: skupina glavnega ekonomista GD ENER na podlagi podatkov JRC, ENTSO-G, Refinitiv

Zanesljivost oskrbe z zemeljskim plinom se je v zadnjem letu bistveno izboljšala, EU pa je na dobri poti, da doseže cilj načrta REPowerEU, tj. do leta 2027 doseči neodvisnost od ruskih fosilnih goriv. Leta 2022 se je skupni uvoz ruskega plina (UZP in zemeljskega plina iz cevovoda) zmanjšal na 80 milijard kubičnih metrov (24 % uvoza EU) v primerjavi z letnim uvozom pred krizo, ki je znašal 155 milijard kubičnih metrov (45 %). Čeprav se je uvoz utekočinjenega zemeljskega plina iz Rusije od leta 2021 povečal, predstavlja zelo majhen delež celotnega uvoza plina. Skupni uvoz se v letu 2023 še naprej zmanjšuje, in sicer naj bi znašal približno 40–45 milijard kubičnih metrov. Junija 2023 je po ruskih plinovodih prišlo le 8 % uvoženega plina v primerjavi z več kot 50 % pred vojno agresijo 62 . EU je zaradi pomembnih prizadevanj za diverzifikacijo in zmanjšanja povpraševanja uspela nadomestiti vse manjkajoče količine ruskega plina. Nova politika shranjevanja je zagotovila ne le energetsko varnost za zimo 2022–2023, temveč tudi ugodnejše razmere za prihajajočo zimo.

Slika 4: Delež ruskega plina iz plinovodov glede na skupni uvoz zemeljskega plina v EU; vir: skupina glavnega ekonomista GD ENER na podlagi podatkov JRC, ENTSO-G, Refinitiv.

Uredba o skladiščenju plina 63 , sprejeta junija 2022, je prispevala k zgodovinsko visoki 95-odstotni ravni napolnjenosti, doseženi novembra 2022, s katero je bil presežen cilj 80-odstotne ravni napolnjenosti. EU je ob koncu ogrevalne sezone 2022–2023 dosegla več kot 56-odstotno raven napolnjenosti skladišč, njen cilj 90-odstotne napolnjenosti skladišč plina pa je bil dosežen 18. avgusta 2023, tj. več kot dva meseca pred novembrskim rokom.

Uvoz ruske nafte v EU se je od marca 2022 zmanjšal za 90 %, kar na gospodarstvo EU ni imelo znatnih učinkov. Države članice imajo varnostne zaloge nafte v skladu z zakonodajo EU. Sankcije EU in najvišja cena za nafto, uvoženo iz Rusije, ki jo je določila skupina G7, niso vplivale na zanesljivost oskrbe EU z nafto, imele pa so nameravani omejevalni učinek na prihodke Rusije od nafte. EU je v svojem enajstem svežnju sankcij uvedla orodja za preprečevanje izogibanja, da bi preprečila uvoz naftnih derivatov, proizvedenih iz ruske nafte v drugih državah, ali naftnih derivatov neznanega porekla 64 . Komisija skupaj s strokovnjaki držav članic v koordinacijski skupini za nafto pozorno spremlja naftne trge, saj bi se lahko težaven položaj na njih še zaostril, če bi Organizacija držav izvoznic nafte in Rusija uvedli nadaljnje omejitve. Čeprav imajo države članice velike varnostne zaloge nafte, zlasti dizelskega goriva, je treba priznati, da bi kumulativni učinek nedavnih dogodkov lahko vplival na zanesljivost oskrbe EU in na svetovne energetske trge.

EU je zaradi energetske krize povečala in pospešila nameščanje tehnologij obnovljivih virov energije, kar je okrepilo oskrbo EU z energijo in bistveno prispeva k dolgoročni odpravi uvoza ruskih fosilnih goriv. EU je na podlagi načrta REPowerEU sprejela uredbo o izdajanju dovoljenj 65 , s katero je poenostavila in pospešila postopke za izdajo dovoljenj za obnovljive vire energije z osredotočanjem na posebne tehnologije in projekte, ki imajo največ možnosti za hitro uvedbo, kot so fotovoltaični sončni sistemi na umetnih strukturah in toplotne črpalke ter nadomestitev stare zmogljivosti z novo. Leta 2022 je bilo nameščenih 57 GW novih zmogljivosti za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, predvsem fotovoltaični sončni sistemi in vetrni generatorji. V obeh sektorjih je to približno 50 % več kot leta 2021. To je prispevalo k temu, da je bila nizka proizvodnja vodne energije v letu 2022 (12 % skupne proizvodnje električne energije) več kot izravnana, čeprav se je leta 2023 zaradi povečanih padavin in višjih ravni v zbiralnikih vrnila proti povprečnim ravnem 66 . V sektorju ogrevanja z energijo iz obnovljivih virov se je uporaba toplotnih črpalk v primerjavi z letom 2021 povečala za 39 % 67 . Trg sončne toplotne energije se je povečal za skoraj 12 % 68 . Proizvodnja električne energije iz trdnih biogoriv je bila stabilna in je predstavljala približno 3 % celotne proizvodnje električne energije (2,9 % leta 2020 in 3,1 % leta 2021). Bioenergija je še vedno glavni obnovljivi vir energije v EU (približno 60 %), ki združuje energijo za proizvodnjo električne energije in toplote. Skupaj se je delež energije iz obnovljivih virov v mešanici virov energije v letih 2022 in 2023 znatno povečal, EU pa se je dogovorila o pospešitvi uvajanja energije iz obnovljivih virov s ciljem zagotovitve 42,5 % takih virov v mešanici energijskih virov EU do leta 2030, pri čemer je ambicija doseči 45 % 69 .

Slika 6: Delež obnovljivih virov energije pri oskrbi z električno energijo v letu 2022; vir: skupina glavnega ekonomista GD ENER na podlagi podatkov organizacije Fraunhofer, ENTSO-E

Energetski prehod prispeva tudi k boju proti onesnaževanju zraka ter zmanjšanju števila s tem povezanih prezgodnjih smrti in vplivov na ekosistem. Glede na poročilo o tretjih obetih za čist zrak 70 bo pospešeno uvajanje vetrne in sončne energije zaradi načrta REPowerEU prineslo dolgoročne koristi za čist zrak 71 .

Jedrska energija še naprej prispeva k zanesljivosti oskrbe z električno energijo. Leta 2023 je bilo z njo proizvedenih približno 24 % vse električne energije, proizvedene v EU (23 % leta 2022; 26 % leta 2021). Jedrske elektrarne v EU se starajo, nastajajo pa nove napredne jedrske tehnologije, kot so majhni modularni reaktorji, zaradi česar ta sektor potrebuje znatne naložbe. Zato je Komisija sprejela ukrepe za izboljšanje naložbenega okolja za dolgoročno obratovanje in nove zmogljivosti 72 . V teh razmerah morajo države članice, ki imajo v svoji mešanici virov energije jedrsko energijo, pravočasno sprejeti odločitve glede naložb v dolgoročno obratovanje obstoječih jedrskih elektrarn ter ustrezno izboljšati varnost in učinkovitost.

Komisija in Agencija za oskrbo Euratom sta v tesnem sodelovanju z vsemi ustreznimi deležniki v zadevnih državah članicah in podobno mislečimi mednarodnimi partnerji okrepili tudi svoja prizadevanja za spodbujanje nadaljnje diverzifikacije oskrbe z jedrskim gorivom in zagotavljanja storitev jedrskega gorivnega cikla, da bi zagotovili prehod na zanesljivejše neruske dobavitelje 73 . Cilj je zmanjšati tveganja v nekaterih državah članicah, povezana z odvisnostjo od oskrbe z ruskim jedrskim gorivom in zagotavljanja ruskih storitev jedrskega gorivnega cikla ter rezervnih delov in vzdrževanja, in sicer z zagotavljanjem razpoložljivosti goriva in alternativnih virov oskrbe z jedrskim gorivom.

Povpraševanje po energiji

Komisija je predlagala več ukrepov za varčevanje z energijo in zmanjšanje porabe energije v skladu z načelom „energijska učinkovitost na prvem mestu“. Maja 2022 je v svojem sporočilu z naslovom „Varčevanje z energijo v EU“ 74  predstavila možne ukrepe, s katerimi lahko države članice zmanjšajo porabo energije in povečajo energijsko učinkovitost v stavbah, industriji in prometu. To je bilo dopolnjeno s pobudo Sprint mest za varčevanje z energijo 75 , ki so jo uvedli Komisija, Konvencija županov EU in Evropski odbor regij, da bi mesta podprli pri sprejemanju takojšnjih ukrepov, usmerjenih v isto smer.

Svet se je leta 2022 dogovoril o prostovoljnem cilju zmanjšanja povpraševanja po plinu za 15 % (ali 45 milijard kubičnih metrov) do pomladi 2023, ki je bil presežen, saj se je povpraševanje zmanjšalo za 18 % (ali 53 milijard kubičnih metrov), pri čemer so vsi sektorji zmanjšali svoje povpraševanje po plinu. Na podlagi teh izkušenj je bil prostovoljni cilj podaljšan do marca 2024, z njim pa naj bi se po ocenah prihranilo približno 60 milijard kubičnih metrov plina. Svet je oktobra 2022 uvedel izjemne časovno omejene ukrepe za zmanjšanje povpraševanja po električni energiji in prerazporeditev izjemno visokih prihodkov energetskega sektorja končnim odjemalcem 76 . Z Uredbo je bil določen cilj, da se skupno povpraševanje po električni energiji zmanjša za 10 % in za vsaj 5 % v času konic. Medtem ko je bilo zmanjšanje povpraševanja med konicami doseženo, je bilo zmanjšanje skupne porabe električne energije za 10 % za države članice zahtevna naloga.

Slika 7: Zmanjšanje povpraševanja po zemeljskem plinu (avgust 2022–avgust 2023 v primerjavi s petletnim povprečjem); vir: Eurostat

EU je sprejela pomembne ukrepe za okrepitev zakonodaje za večjo energijsko učinkovitost. Na podlagi posodobljene direktive o energijski učinkovitosti 77 se pričakuje, da bo EU porabo končne energije na ravni EU do leta 2030 zmanjšala za 11,7 % v primerjavi z napovedmi iz referenčnega scenarija iz leta 2020. Poleg tega so bila sprejeta nova pravila za porabo električnih naprav v stanju pripravljenosti 78 , zagotovljen pa je bil tudi dostop do podatkovne zbirke evropskega registra izdelkov za označevanje energijske učinkovitosti 79  , ki je novo orodje za širšo javnost in javne naročnike, s katerim lahko najdejo učinkovite izdelke.

Diverzifikacija virov energije

Zaradi načrta REPowerEU in prizadevanj EU za postopno odpravo odvisnosti od ruskih fosilnih goriv je EU bistveno diverzificirala svojo oskrbo z energijo. Komisija je aprila 2022 na podlagi pooblastila Evropskega sveta vzpostavila energetsko platformo EU 80 za združitev povpraševanja EU po plinu in usklajevanje prostovoljnih skupnih nakupov, da bi se dosegle ugodne pogodbe z neruskimi mednarodnimi dobavitelji. Energetska platforma EU je odprta tudi za Gruzijo, Moldavijo, Ukrajino in države Zahodnega Balkana, registrirale pa so se tudi Ukrajina, Moldavija in Srbija. 

Platforma za združevanje povpraševanja AggregateEU je bila vzpostavljena 25. aprila 2023, doslej pa so bili izvedeni trije uspešni razpisni krogi, in sicer maja in junija/julija ter septembra/oktobra 2023. Rezultati teh treh krogov so bili združeno povpraševanje v višini 44,75 milijarde kubičnih metrov in prejete ponudbe v višini 52 milijard kubičnih metrov, pri čemer je bila delno ali v celoti dosežena uskladitev med ponudbami in povpraševanjem za skupno 34,78 milijarde kubičnih metrov. Povpraševanje, ki so ga kupci iz EU izrazili samo v prvih dveh razpisih, je bilo enako dvakratniku obveznega cilja 13,5 milijarde kubičnih metrov, določenega z Uredbo Sveta (EU) 2022/2576. Na energetski platformi EU je registriranih približno 170 podjetij, skupne količine pa kažejo, da je to učinkovito orodje za povečanje politične in tržne teže EU. Sozakonodajalca v okviru medinstitucionalnih pogajanj o predlaganem svežnju o trgu vodika in razogljičenega plina razpravljata o možnostih podaljšanja uporabe mehanizma AggregateEU za nakupe plina po letu 2024 in njegove razširitve na druge izdelke, kot so obnovljivi vodik in drugi obnovljivi plini. 

Komisija podpira države članice pri odpravljanju ozkih grl v plinski infrastrukturi, opredeljenih v okviru načrta REPowerEU, in pri izvajanju projektov skupnega interesa s petega seznama Unije, izbranih v skladu s prejšnjo uredbo o vseevropski energetski infrastrukturi. Veliko teh projektov prejema finančno podporo prek instrumenta za povezovanje Evrope (IPE) in skladov kohezijske politike. Samo v okviru IPE so bila v letih 2021 in 2022 za projekte skupnega interesa na področju energetske infrastrukture dodeljena nepovratna sredstva v višini 1,64 milijarde EUR. Projekti skupnega interesa, zaključeni v zadnjih mesecih, so odpravili odvisnost vseh držav članic od enega samega dobavitelja energije, EU pa je dosegla izjemen napredek pri diverzifikaciji oskrbe z energijo in optimizaciji obstoječe infrastrukture za prenos zemeljskega plina po plinovodih, na primer baltskega plinovoda, plinovoda Poljska-Slovaška, povezovalnega plinovoda Grčija-Bolgarija, ki omogoča povratni tok med Francijo in Nemčijo, ter terminalov za UZP, na primer v Nemčiji, Grčiji, Italiji in na Finskem. EU bo za energetsko varnost držav članic in regij še naprej podpirala kritične projekte, ki brez finančne ali regulativne pomoči EU niso ekonomsko izvedljivi, na primer prek IPE in mehanizma za okrevanje in odpornost ter s pospešitvijo izdajanja dovoljenj in omogočanjem izjem, kadar je to ustrezno.

Poleg tega si Komisija prizadeva za okrepitev odnosov z mednarodnimi partnerji in diverzifikacijo uvoza plina in UZP s prehodom na zanesljivejše neruske dobavitelje. EU je povečala uvoz zemeljskega plina in UZP iz Norveške in ZDA, da bi nadomestila manjši uvoz iz Rusije. Uvoz UZP iz ZDA se je v letu 2022 več kot podvojil, saj je dosegel 49,3 milijarde kubičnih metrov (leta 2021 je znašal 18,9 milijarde kubičnih metrov). Uvoz plina po plinovodih iz Norveške se je povečal z 79,26 milijarde kubičnih metrov leta 2021 na 86,69 milijarde kubičnih metrov leta 2022, s čimer se je delež Norveške glede na celotni uvoz EU po plinovodih povečal s 30 % na 40 %. Komisija vzdržuje reden dialog z Nigerijo, ki je največja proizvajalka UZP v Afriki. Julija 2023 sta bila z Urugvajem in Argentino podpisana nova memoranduma o soglasju o sodelovanju pri energetskem prehodu. EU in Azerbajdžan sta julija 2022 sprejela nov memorandum o soglasju v zvezi s strateškim partnerstvom na področju energije, EU pa je oskrbo s plinom iz te države povečala za 40 %. Obe strani sta se strinjali, da bosta do leta 2027 podvojili dobavo plina v EU prek južnega plinskega koridorja ter okrepili sodelovanje na področju čiste energije, energijske učinkovitosti, prenosa električne energije in emisij metana.

V sredozemski regiji je Komisija z Egiptom, Izraelom in vzhodnosredozemskim forumom za plin še naprej sodelovala pri izvajanju tristranskega memoranduma o soglasju, ki je prispeval k povečanju dobave UZP iz Egipta v EU z 1,1 milijarde kubičnih metrov v letu 2021 na 4,2 milijarde kubičnih metrov v letu 2022. Komisija bo še naprej spremljala razmere na Bližnjem vzhodu in njihov morebitni vpliv na svetovne energetske trge. Hkrati je EU nadaljevala dialog z Alžirijo in Egiptom o prizadevanjih za zmanjšanje emisij metana, tudi z izvajanjem pristopa „vi zbirate/mi kupujemo“, s katerim bi lahko podjetja zbirala in prodajala zajeti plin, ki bi bil sicer izpuščen ali sežgan. EU je nadaljevala dialog z Alžirijo, da bi nadalje razvila njuno strateško partnerstvo na področju energije. Alžirija je glavna sredozemska dobaviteljica zemeljskega plina za EU in bi lahko v prihodnosti postala dobaviteljica nizkoogljične energije in energije iz obnovljivih virov. Skupni uvoz energije iz Alžirije se je leta 2022 nekoliko zmanjšal na 40,35 milijarde kubičnih metrov (leta 2021 je znašal 44,1 milijarde kubičnih metrov). Uvoz v Španijo po cevovodih se je zmanjšal, uvoz v Italijo pa povečal 81 .

EU namerava povečati oskrbo z obnovljivim vodikom v okviru raznolikega in razogljičenega energetskega sistema, ki ni odvisen od uvoza energije iz Rusije. S predlaganim svežnjem o trgu vodika in razogljičenega plina bo opredeljena zasnova trga za vodik ter zagotovljen lažji dostop do trga za obnovljive in nizkoogljične pline. Evropska vodikova banka 82 bo pomagala premagati začetne naložbene izzive za obnovljivi vodik z zapolnitvijo stroškovne vrzeli med obnovljivim vodikom in fosilnimi gorivi. Združevanje povpraševanja po vodiku bi lahko omogočilo usklajevanje prihodnjih proizvajalcev in odjemalcev vodika ter pomagalo povečati politično in tržno težo EU v primerjavi z mednarodnimi proizvajalci vodika, kar bi privedlo do dostopnejših cen. EU si prizadeva za partnerstva z državami v Sredozemlju, regiji Severnega morja, zalivskimi državami, Saudovo Arabijo in Ukrajino za morebiten uvoz obnovljivega vodika. Leta 2022 je na 27. konferenci pogodbenic v Šarm el Šejku že sklenila partnerstvo z Egiptom, da bi olajšala naložbe v obnovljivi vodik in trgovino z njim.

2.    PREGLED NAPREDKA DRŽAV ČLANIC PRI DOSEGANJU ENERGETSKIH IN PODNEBNIH AMBICIJ DO LETA 2030

Države članice so morale do 15. marca 2023 prvič celovito poročati o svojem napredku pri izvajanju nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov iz leta 2020 za obdobje 2021–2030. To poročanje je zajemalo napredek pri doseganju njihovih ciljev in prispevkov v vseh petih razsežnostih energetske unije, tudi na področju emisij in odvzemov toplogrednih plinov, ter izvajanje ali spremembo politik in ukrepov držav članic ter njihovo financiranje.

Poleg tega so morale države članice poročati o napredku pri doseganju svojih ciljev prilagajanja, vplivu svojih politik in ukrepov na kakovost zraka in emisije onesnaževal zraka ter ukrepih, sprejetih za vzpostavitev energetskega in podnebnega dialoga na več ravneh. Komisija je na podlagi njihovih poročil ocenila napredek držav članic pri izvajanju njihovih prvih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov. Ta ocena je ključna za pregled stanja EU pri izpolnjevanju svojih podnebnih in energetskih ambicij do leta 2030 83 . Celotna ocena je predstavljena v delovnem dokumentu služb Komisije, priloženem temu poročilu. Poleg tega poročilo o napredku na področju podnebnih ukrepov vsebuje oceno napredka na področju podnebne politike v skladu z uredbo o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov 84 ter evropskimi podnebnimi pravili, ki prvič vključuje skupni napredek držav članic pri doseganju cilja podnebne nevtralnosti EU do leta 2050. 

Celovitost poročanja pomeni znatno zmanjšanje upravnega bremena na strani Komisije in držav članic v primerjavi z obveznostmi večkratnega poročanja in ocenjevanja v skladu s pravnim redom EU na področju energije in podnebja pred začetkom veljavnosti uredbe o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov. To celovito poročanje je omogočilo celovitejšo oceno napredka pri doseganju energetskih in podnebnih ciljev za leto 2030. Dejstvo, da je bilo poročanje opravljeno prek e-platforme, je znatno prispevalo k poenostavitvi postopka poročanja in povečanju primerljivosti podatkov, kar je olajšalo poznejši pregled in oceno.

Poleg tega države članice trenutno posodabljajo svoje nacionalne energetske in podnebne načrte na podlagi dosedanjega napredka. Zdaj morajo upoštevati novo zakonodajno in politično okolje (sveženj „Pripravljeni na 55“, spremenjene geopolitične razmere od predložitve prvotnih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov ter odziv EU v okviru načrta REPowerEU), da se zagotovi, da bodo skupaj dosegle večje ambicije prek politik, ki temeljijo na verodostojnem in konkretnem načrtovanju držav članic.

2.1 Napredek pri doseganju ciljev in prispevkov EU in držav članic za leto 2030

Po močnem povečanju emisij toplogrednih plinov leta 2021 po doslej največjem upadu leta 2020 zaradi pandemije COVID-19 se pričakuje, da bodo emisije v EU v letu 2022 ponovno usklajene s 30-letnim padajočim trendom, doseženim pred pandemijo. Glede na začasne podatke so se skupne domače emisije toplogrednih plinov v EU (tj. brez rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva (LULUCF) ter mednarodnega letalstva) v letu 2022 zmanjšale za 2,4 % v primerjavi z letom 2021, medtem ko se je BDP EU povečal za 3,5 %. To pomeni zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za 30,4 % v primerjavi z izhodiščnim letom 1990 (ali 29 %, če je vključeno mednarodno letalstvo). Pričakuje se, da se bodo nekoliko povečali tudi sporočeni neto odvzemi toplogrednih plinov iz sektorja LULUCF 85 . Zato se pričakuje, da bodo neto emisije toplogrednih plinov za leto 2022 (tj. vključno s sektorjem LULUCF) za 32,5 % nižje od ravni iz leta 1990 (ali 31,1 %, če je vključeno mednarodno letalstvo).

Vendar najnovejše projekcije emisij toplogrednih plinov, ki so jih predložile države članice, kažejo velike vrzeli v zvezi s skupnimi podnebnimi cilji EU, tudi če se upoštevajo dodatni ukrepi. Da bi EU ostala na pravi poti k izpolnitvi cilja EU glede zmanjšanja emisij do leta 2030 in podnebne nevtralnosti do leta 2050, mora znatno pospešiti spremembe in se bolj osredotočiti na področja, na katerih so zahtevana zmanjšanja emisij velika (npr. stavbe, promet), na katerih je bil napredek v zadnjem času veliko prepočasen (tj. kmetijstvo) ali na katerih so se zmanjšanja v zadnjih letih celo preusmerila v napačno smer (tj. LULUCF) 86 .

Da bi države članice upoštevale podnebne spremembe ter postavile temelje za učinkovito in informirano prilagajanje podnebnim spremembam v okviru vse pogostejših in intenzivnejših ekstremnih vremenskih dogodkov, so vročinske valove, suše, močnejša neurja in večje količine padavin obravnavale kot nevarne za energetsko unijo. Primeri ranljivosti in tveganj, navedenih pri vseh razsežnostih energetske unije, vključujejo ranljivost v energetskem sistemu (npr. pri vodni energiji ranljivost zaradi pomanjkanja vode in suš, pri jedrski energiji ranljivost zaradi naraščajočih temperatur hladilne vode zaradi vročinskih valov, ranljivosti zaradi zmanjšanja razpoložljivosti in kakovosti biomase ter motenj v omrežju).

Za obvladovanje teh tveganj so države članice določile splošne nacionalne cilje prilagajanja in sektorske cilje prilagajanja v povezanih sektorjih, kot so kmetijstvo, stavbe, gozdarstvo, energetika, infrastruktura in promet. Dvajset držav članic je navedlo cilje prilagajanja, ki večinoma v celoti ustrezajo ugotovljenim tveganjem (14 v celoti, 6 delno). Okviri spremljanja in ocenjevanja za cilje prilagajanja so bili v državah članicah vzpostavljeni nedavno ali se še razvijajo, delujejo pa v okviru nacionalnih strategij ali načrtov za prilagajanje, pri čemer redko upoštevajo sinergije z razsežnostmi energetske unije, kot so izražene v nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih. 12 držav članic je poročalo o jasnem napredku pri izvajanju prilagoditvenih ukrepov za vsak cilj prilagajanja.

EU je leta 2021 dosegla 21,8-odstotni delež energije iz obnovljivih virov v bruto porabi končne energije, kar pomeni rahlo zmanjšanje v primerjavi z letom 2020 (22 %) 87 . Medtem ko se je v absolutnem smislu poraba energije iz obnovljivih virov v primerjavi z letom 2020 povečala za približno 5 % in je znašala 220 804 Mtoe v primerjavi z 209 595 Mtoe v predhodnem letu, se je skupna poraba energije povečevala hitreje, ko se je gospodarska dejavnost po odpravi omejitev zaradi COVID-19 okrepila. Poleg tega so se deleži energije iz obnovljivih virov v več državah članicah zmanjšali zaradi zamud pri izvajanju pravil direktive o energiji iz obnovljivih virov glede trajnostnih meril za bioenergijo.

Če napredek umestimo v okvir poti do leta 2030, je 21,8-odstotni delež iz leta 2021 nekoliko nižji od 22,2-odstotnega ciljnega deleža za leto 2022 glede na zavezujoči vmesni začrtani potek 88  na podlagi sedanjega cilja 32 % za leto 2030. Na podlagi posodobljenega cilja 42,5 % pa bi bil navedeni delež za več kot dve odstotni točki pod začrtanim potekom (mejnik bi bil 24,05 %).

Skupni delež energije iz obnovljivih virov se od leta 2010 v povprečju povečuje za 0,67 odstotne točke na leto. Za uresničitev novega cilja EU za leto 2030 v višini 42,5 % bo v prihodnjih letih potrebna veliko hitrejša rast (kar še bolj velja za ambiciozen cilj 45 %). Napredek je bil še posebej velik v sektorju električne energije, saj se je delež obnovljivih virov energije povečal z 21,3 % leta 2010 na 37,6 % v letu 2021. Napredek na področju ogrevanja in hlajenja (s 17 % na 22,9 %) ter prometa (s 5,5 % na 9,1 %) je bil bolj skromen.

Deleži energije iz obnovljivih virov v letu 2021 se med državami članicami zelo razlikujejo zaradi različnih izhodiščnih položajev in nacionalnih ciljev, ki so za posamezne države članice določeni v prvotni direktivi o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, ter nacionalnih prispevkov, določenih v nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih. Največji delež energije iz obnovljivih virov je leta 2021 dosegla Švedska (62,6 %), sledili pa sta ji Finska (43,1 %) in Latvija (42,1 %). Najmanjše deleže energije iz obnovljivih virov, ki niso presegali 13 %, so imeli Belgija, Irska, Luksemburg, Malta in Nizozemska. V več državah članicah se je delež znatno zmanjšal, zlasti v Bolgariji, kjer se je zmanjšal za 6,3 odstotne točke, in na Irskem, kjer se je zmanjšal za 3,7 odstotne točke (pri obeh predvsem zaradi zmanjšanja deleža bioenergije). Druge države članice, kot je Estonija (kjer se je delež povečal za skoraj 8 odstotnih točk, delno zaradi statističnih prenosov), so zabeležile znatna povečanja.

Glede na nacionalno uvajanje in doslej sporočene statistične prenose je bil delež naslednjih držav članic iz leta 2021 manjši od njihovega zavezujočega cilja glede energije iz obnovljivih virov za leto 2020 na podlagi prvotne direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov: Francija (3,7 odstotne točke manj od cilja za leto 2020), Irska (3,5 odstotne točke), Nizozemska (ena odstotna točka) in Romunija (0,6 odstotne točke). Zato bodo morale te države članice v enem letu sprejeti dodatne ukrepe za zapolnitev vrzeli v naslednjem letu 89 .

EU je dosegla ciljne vrednosti za energijsko učinkovitost za leto 2020, določene v direktivi o energijski učinkovitosti, tako v smislu porabe primarne energije kot porabe končne energije 90 . Kljub temu so na vrednosti močno vplivali kriza zaradi COVID-19 in ukrepi omejitve gibanja, ki so na splošno omejili dejavnosti in posledično privedli do zmanjšanja povpraševanja po energiji.

Leta 2021 je poraba primarne energije v EU znašala 1 311 Mtoe, kar je približno 6 % več kot leta 2020. To je najverjetneje posledica okrevanja po krizi zaradi COVID-19, čeprav je poraba primarne energije ostala nižja kot leta 2019. Ne odraža pa še skupnih prizadevanj EU za zmanjšanje povpraševanja po energiji po ruski vojni agresiji proti Ukrajini. Če se bo trend upadanja v prihodnjih letih nadaljeval, bi to pomenilo, da so bile izvedene strukturne izboljšave.

Absolutna poraba končne energije se je leta 2021 v 18 državah članicah zmanjšala v primerjavi z letom 2005, v osmih državah članicah pa se je povečala, pri čemer se je v treh od njih (Litva, Malta in Poljska) povečala za več kot 20 %. Leta 2021 se je skupna poraba končne energije v vseh državah članicah povečala v primerjavi z letom 2020. Če napredek umestimo v okvir poti do leta 2030, vrednosti porabe primarne in končne energije na splošno še vedno niso v skladu s cilji za leto 2030.

Sporočeni novi letni prihranki energije na podlagi obveznosti prihranka energije iz člena 7 direktive o energijski učinkovitosti znašajo 10 384 ktoe/leto. Enakovredna količina novih letnih prihrankov, ki ustreza cilju 0,8 % na leto 91 , skupaj znaša 7 309 ktoe/leto za 25 držav članic, ki so poročale. Sporočeni prihranki so torej za 42,1 % večji od zahtevanih prihrankov.

Nekaj držav članic, ki so sporočile podatke, kaže določen napredek pri doseganju ciljev za prenovo stavb do leta 2030, določenih v nacionalnih dolgoročnih strategijah prenove 92 . Število novih in prenovljenih skoraj nič-energijskih stavb, ki so konec leta 2020 postale standard za nove stavbe v državah članicah 93 , se je v obdobju 2020–2021 v povprečju povečalo za 80 %. Države članice so navedle tudi najrazličnejše mejnike in kazalnike napredka, določene na nacionalni ravni, ki so namenjeni izboljšanju stavbnega fonda in zmanjšanju njegove porabe energije. Okrepiti je treba prizadevanja za spremljanje razvoja stavbnega fonda. Predlog 94 za posodobitev direktive o energijski učinkovitosti stavb vključuje koristne določbe v zvezi s tem, kot so načrti prenove stavb in nacionalne podatkovne zbirke o energijski učinkovitosti stavb, iz katerih se podatki vsako leto prenesejo v opazovalnico EU za stavbni fond 95 .

Na splošno je večina držav članic v nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih iz leta 2019 določila nacionalne cilje, povezane z energetsko varnostjo. Ti cilji imajo različne oblike in segajo na primer od gradnje in uporabe objektov za shranjevanje energije do gradnje terminalov za UZP ali zmanjšanja odvisnosti od uvoza energije. Te zaveze krepijo energetsko varnost EU.

Komisija ni mogla oceniti napredka EU pri doseganju ciljev diverzifikacije in s tem energetske varnosti, saj je le sedem držav članic določilo s tem povezane cilje. Vendar so skoraj vse države, ki so določile take cilje diverzifikacije, zabeležile določen napredek.

Enako velja za zmanjšanje odvisnosti od uvoza energije iz držav nečlanic EU, saj je samo šest držav članic določilo merljive cilje na tem področju. Med državami, ki so določile namenske cilje glede odvisnosti od uvoza, so nekatere poročale, da niso dosegle znatnega napredka (npr. Grčija), ali pa so celo zabeležile poslabšanje razmer (npr. Hrvaška, Poljska). Le Bolgarija, Italija in Estonija so dosegle določen napredek. Odvisnost EU od uvoza fosilnih goriv je bila v devetih letih pred poročevalnim obdobjem večinoma stabilna, saj se je v letu 2021 v primerjavi z letom 2012 povečala le za eno odstotno točko. Ta kazalnik ne vključuje posledic ruske invazije na Ukrajino, saj so podatki na voljo le za obdobje do leta 2021. Zaradi preusmeritve držav članic od uvoza ruskih fosilnih goriv se je stanje verjetno znatno spremenilo.

Napredek pri uresničevanju cilja razvoja sposobnosti obvladovanja omejene ali prekinjene oskrbe z virom energije, dosežen do leta 2021, se zdi pozitiven, saj je večina držav dosegla znaten napredek na področju odpornosti svojih plinskih in elektroenergetskih sistemov.

Države članice so veliko truda vložile v povečanje čezmejnih zmogljivosti. Z dokončanjem različnih projektov skupnega interesa bi se morale dodatno izboljšati ravni medsebojne povezljivosti. Kljub temu sedem držav članic (IE, EL, ES, FR, IT, CY, RO) ni doseglo cilja medsebojne povezanosti za leto 2030, pri čemer štiri (IE, ES, IT, CY) niso dosegle niti cilja medsebojne povezanosti za leto 2020. Potrebna so nadaljnja prizadevanja za izpolnitev ciljev za leto 2030, zlasti v smislu pravočasne izvedbe načrtovanih čezmejnih projektov.

Nacionalnih ciljev za prožnost energetskega sistema niso določile vse države članice. Pri tistih, ki so jih določile, se nacionalni cilji razlikujejo glede na prilagodljivost in merljivost. Švedska je določila šest nacionalnih ciljev za rešitve glede prožnosti za opredelitev in odpravo ovir ter spodbujanje prožnosti, kot sta prilagajanje odjema in shranjevanje. Grčija je vzpostavila jasne okvire v zvezi s sodelovanjem in delovanjem prilagajanja odjema, s čimer je dosegla napredek pri spodbujanju prilagajanja odjema za energetske trge.

Kar zadeva raziskave, inovacije in konkurenčnost, je 20 držav članic poročalo o ukrepih za izvajanje ciljev in politik v okviru Evropskega strateškega načrta za energetsko tehnologijo. Večina držav članic je poročala o celovitih programih financiranja raziskav, ki podpirajo razvoj tehnologij, vključenih v področje dela delovnih skupin za izvajanje navedenega načrta. Kar zadeva javno porabo za raziskave in inovacije, je 19 držav članic predložilo informacije o merljivih nacionalnih ciljih, pet pa jih je poročalo glede na cilj. Od 13 držav članic, ki so sporočile podatke za leti 2020 in 2021, je 12 držav članic zabeležilo povečanje naložb v raziskave in inovacije (AT, CZ, DE, ES, FR, LT, MT, NL, AT, PT, FI, SE), le ena pa rahlo zmanjšanje (EL).

Skupni znesek subvencij za energijo v EU se je do leta 2021 povečal na 216 milijard EUR. Ta znesek je v letu 2022 dosegel 390 milijard EUR, kar je neposredna posledica energetske krize. Države članice so v odziv na krizo zaradi cen energije vzpostavile 230 začasnih subvencijskih instrumentov, katerih skupna vrednost je ocenjena na 195 milijard EUR. Znaten del začasnih instrumentov je bil namenjen gospodinjstvom, ki so prejela podporo v višini 93 milijard EUR. Podpora sektorju cestnega prometa je dosegla 31 milijard EUR, subvencije za medsektorske dejavnosti pa 75 milijard EUR. Veliko teh ukrepov, ki so jih države članice sprejele za zaščito gospodinjstev ter poslovnih in industrijskih odjemalcev, naj bi bilo postopno odpravljenih leta 2023 ali ko se bodo cene energije vrnile na stabilne ravni.

Kriza je povzročila začasno povečanje subvencij za fosilna goriva (predvsem zemeljski plin in gorivo za cestna vozila), ki so leta 2022 dosegle 123 milijard EUR. Čeprav se je letno uvajanje obnovljivih virov energije vsako leto povečalo, so se izplačane subvencije za energijo iz obnovljivih virov zmanjšale z 88 milijard EUR leta 2020 na 86 milijard EUR leta 2021 in na 87 milijard EUR leta 2022. Razlog za to so predvsem tržni subvencijski instrumenti, kot so odkupne premije in pogodbe na razliko. V času visokih tržnih cen so vlade prejemale povračila od proizvajalcev energije iz obnovljivih virov.

Kriza je prekinila dolgoročni trend zmanjševanja subvencij za fosilna goriva. Približno polovica subvencij za fosilna goriva (58 milijard EUR) bo ukinjena leta 2024 ali pa so kratkoročne. Približno 1 % (1,7 milijarde EUR) subvencij ima srednjeročni končni datum (2025–2030). Za preostalih 52 % (64 milijard EUR) teh subvencij za fosilna goriva končni datum še ni določen ali pa je določen po letu 2030 96 .

Države članice za odpravljanje energijske revščine uporabljajo različne pristope, ki temeljijo na kvantitativnih ciljih ali bolj kvalitativnih ocenah. Medtem ko so nekatere države dosegle napredek, se druge soočajo z izzivi pri zagotavljanju jasnih ocen napredka. Energijska revščina je v zakonodaji EU odločno priznana: države članice so odgovorne za ocenjevanje števila energijsko revnih gospodinjstev na svojem ozemlju ter izvajanje kombinacije strukturnih in socialnih politik, če je takih gospodinjstev veliko 97 .

Delež gospodinjstev, ki svojih domov ne morejo ustrezno ogrevati, se je leta 2021 zmanjšal v večini držav članic. Samo Španija je poročala o močnem povečanju med letoma 2019 in 2021. Ob veliki geografski raznolikosti so prizadete vse države članice, čeprav se deleži gibljejo od 1,4 % na Finskem do 22,5 % v Bolgariji. Opozoriti je treba, da ti sporočeni podatki še ne odražajo povečanja števila gospodinjstev, ki niso mogli ustrezno ogrevati svojih domov v letu 2022 zaradi znatnega povišanja cen energije (glej oddelek 1.1). Poleg tega so države članice med preteklo zimo uvedle številne nujne ukrepe, ki so prispevali k omejevanju vpliva energetske krize na najranljivejša gospodinjstva.

2.2 Politike in ukrepi za doseganje ciljev in prispevkov EU in držav članic za leto 2030

Dosežen je bil bistven napredek pri doseganju ambicij za leto 2030, ker so države članice zagotovile ustrezne in verodostojne politike in ukrepe ter potrebno financiranje za podporo svojim ciljem in prispevkom, kot je določeno v njihovih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih ter zakonodaji, dogovorjeni na ravni EU. V letu 2023 to poročanje prvič celovito zajema vseh pet razsežnosti energetske unije. Skupno število sporočenih posameznih politik in ukrepov se je povečalo z 2 052 leta 2021 98 na 3 039 leta 2023. Povprečje znaša 113 posameznih politik in ukrepov na državo članico. To pomeni 48-odstotno povečanje v primerjavi z letom 2021. Poleg tega se je močno povečalo število na novo uvedenih politik in ukrepov, kar bi lahko bilo posledica tega, da morajo države članice izvesti nove politike in ukrepe, da bi dosegle svoje podnebne in energetske cilje do leta 2030.

Ni mogoče izvesti strukturne primerjave razpoložljivega in potrebnega financiranja za doseganje ciljev in prispevkov, ki so jih države članice določile v svojih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih. Podatki so pogosto nepopolni ali nedosledni, zato ne omogočajo strukturirane primerjave. V naslednjem ciklu poročanja bo zato treba povečati razpoložljivost, doslednost in primerljivost sporočenih informacij.

Na ravni EU je bil leta 2023 objavljen prvi razpis za zbiranje predlogov v okviru mehanizma EU za financiranje energije iz obnovljivih virov. Razpis temelji na prostovoljnem sodelovanju Luksemburga kot prispevajoče države, ki bo v mehanizem prispevala 40 milijonov EUR, Finska pa je država gostiteljica, v kateri bodo izvedeni projekti izgradnje fotovoltaičnih sončnih sistemov, ki bodo proizvajali energijo iz obnovljivih virov s skupno zmogljivostjo do 400 MW. Luksemburg in Finska si bosta v naslednjih 15 letih delila statistične koristi električne energije, proizvedene v okviru podprtih projektov. Komisija trenutno organizira naslednji razpis za zbiranje predlogov, ki bo objavljen leta 2024.

Leta 2023 sta se IPE za energijo in njegov sklop za energijo iz obnovljivih virov ter čezmejne projekte izvajala z dvema uspešnima razpisoma. Zagotovila sta podporo za vetrno polje na morju ELWIND, ki sta ga razvili Estonija in Latvija, projekt na področju vrednostne verige vodika CICERONE, ki so ga razvile Španija, Italija, Nizozemska in Nemčija, vetrno polje na morju SLOWP, ki sta ga razvila Estonija in Luksemburg, ter čezmejno vetrno polje na kopnem ULP-RES. V letih 2021 in 2022 je bilo projektom skupnega interesa na področju kritične infrastrukture dodeljenih skupaj 1,64 milijarde EUR nepovratnih sredstev IPE.

Kar zadeva učinke in stroške politik in ukrepov, je 18 držav članic navedlo kvantitativne predhodne prihranke emisij toplogrednih plinov. Skupni prihranki znašajo 407 Mt ekvivalenta CO2 leta 2025, 703 Mt leta 2030, 577 Mt leta 2035 in 537 Mt leta 2040. Sporočeni prihranki se zdijo nepopolni, saj zmanjšanje po letu 2030 ni v skladu s pričakovanji glede povečevanja prihrankov skozi čas.

Države članice so le v omejenem in različnem obsegu poročale o prihodnjih učinkih izvajanja politik in ukrepov, določenih v njihovih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih, na emisije onesnaževal zraka. Medtem ko dve državi članici poročata o učinkih pri (skoraj vseh) politikah in ukrepih, je večina držav članic zajela (precej) manjši delež politik in ukrepov, šest držav članic pa ni poročalo o učinkih na kakovost zraka in emisije v zrak za nobeno politiko in ukrepe. Večina držav članic, ki so predložile poročila, je poročala o zmanjšanju na onesnaževalo (NOx, NH3, delci PM2,5, SO2, nemetanske hlapne organske spojine) zaradi izvajanja politik in ukrepov, pri čemer so bili učinki pri nekaterih onesnaževalih (npr. SO2) jasnejši kot pri drugih (npr. NH3, delci PM2,5).

2.3 Regionalno sodelovanje

Okrepljeno regionalno sodelovanje lahko poveča učinek in skladnost energetske unije v vseh njenih petih razsežnostih. Večina držav članic je poročala o svojem napredku pri regionalnem sodelovanju, med njimi pa je večina poročala o določenem napredku pri vsaj eni od svojih pobud ali projektov regionalnega sodelovanja. Sporočeni projekti ali pobude regionalnega sodelovanja zajemajo vseh pet razsežnosti, čeprav se večina osredotoča na energetsko varnost, notranji energetski trg in razogljičenje, manj projektov ali pobud pa je povezanih z energijsko učinkovitostjo ali raziskavami, inovacijami in konkurenčnostjo.

Regionalno sodelovanje na področju obnovljivih virov energije dobiva zagon, zlasti v sektorju elektrarn na morju. Na podlagi sodelovanja v okviru sodelovanja na področju energije v Severnem morju (NSEC) in načrta medsebojnega povezovanja na baltskem energetskem trgu (BEMIP) so države ob Severnem morju in Baltskem morju podpisale več izjav 99 in memorandumov o soglasju, da bi skupaj razvile potencial obeh morskih bazenov za elektrarne na morju. Poleg tega so se evropski ministri za energijo od januarja 2022 sestali na več kot 20 srečanjih različnih oblik (npr.: na neformalnih in izrednih sejah ter sejah Sveta za promet, telekomunikacije in energijo).

Več držav članic poroča o napredku pri regionalnem sodelovanju prek regionalnih forumov, kot sta petstranski energetski forum in NSEC, prek strategij, kot je strategija EU za jadransko-jonsko regijo 100 , in prek sodelovanja v okviru tehničnih projektov na področju energije, ki se izvajajo prek Evropske mreže operaterjev prenosnih sistemov za električno energijo, pobude Interreg in programov Instrumenta za povezovanje Evrope.

2.4 Dialog na več ravneh

Dialog na več ravneh je temeljno orodje za pridobitev podpore v celotni družbi glede potrebe po energetskem prehodu ter izpolnjevanju podnebnih in energetskih ambicij do leta 2030. Večina držav članic je poročala o dejavnostih, povezanih z vzpostavitvijo nacionalnih podnebnih in energetskih dialogov na več ravneh, pri čemer je navedla oblikovanje različnih forumov za sodelovanje, platform in odborov. Vanje so bili vključeni lokalni organi, organizacije civilne družbe, poslovna skupnost, vlagatelji, drugi zadevni deležniki in širša javnost.

Vendar se raven zrelosti, razvitosti in strukture navedenih dialogov med državami članicami zelo razlikuje. Nekatere države članice navajajo strukture ali metode, ki se uporabljajo že več let in so bile uvedene celo pred začetkom veljavnosti uredbe o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov, medtem ko druge navajajo procese, ki se uporabljajo od leta 2022 ali so v postopku vzpostavitve.

Več državam članicam je uspelo predstaviti svoj proces s pravega vidika, pri čemer so poudarile rednost in trajnost svojih pobud ter opredelile in količinsko opredelile svoje dejavnosti, dosežene rezultate in učinke, druge države članice pa so namesto tega navedle svoja posvetovanja in dogodke, ne da bi pojasnile splošni pristop ali razložile, kako so njihove pobude medsebojno povezane. Več držav članic se je močno osredotočilo na vključevanje lokalnih organov, ki pa se ne izvaja v vidnejšem obsegu.

Številne države članice omejujejo obseg svojih podnebnih in energetskih dialogov na več ravneh na proces razvoja nacionalnega energetskega in podnebnega načrta, medtem ko si uredba o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov prizadeva za celovitejši okvir, v skladu s katerim morajo države članice vzpostaviti dialog na več ravneh, ki zajema različne scenarije za energetske in podnebne politike, tudi dolgoročne, ter pregledati napredek.

3.    SKLEPNA UGOTOVITEV, OBETI in PREOSTALI IZZIVI

Energetska kriza, ki je prizadela EU, je pokazala, kako pomembni sta pripravljenost in odpornost. Hkrati sta se usklajevanje na ravni EU in skupno ukrepanje EU in držav članic izkazala za učinkovita, saj sta privedla do večje enotnosti med državami članicami ter večjega geopolitičnega vpliva in teže EU. V prihodnosti bosta odpornost in usklajevanje ukrepov držav članic in EU še naprej ključna za zagotavljanje energetske varnosti, krepitev energetske neodvisnosti EU in dokončanje prehoda na čisto energijo. Nedavni dogodki so tudi pokazali, da je energetska varnost ključna za gospodarsko varnost EU, saj je večina gospodarskih sektorjev odvisna od stabilne oskrbe z energijo in stabilnih dobavnih verig.

Komisija bo še naprej tesno sodelovala s Parlamentom in Svetom, da bi pred koncem sedanjega mandata Komisije dosegla pravične, uravnotežene in hkrati ambiciozne dogovore o še nedokončanih pobudah v okviru evropskega zelenega dogovora. To bi EU omogočilo, da vzpostavi trdno zakonodajno podlago in se osredotoči na njeno izvajanje, da bi rešila izzive pri doseganju cilja postati prva podnebno nevtralna celina. Hkrati bodo morale države članice do 30. junija 2024 na podlagi ocene osnutkov, ki jo bo pripravila Komisija, in priporočil Komisije v zvezi z njimi dokončati svoje posodobljene nacionalne energetske in podnebne načrte. Ti načrti bodo s podrobnim opisom, kako bo vsaka država članica izvedla ključno nalogo izvajanja evropskega zelenega dogovora do leta 2030, v središču strategije EU in držav članic za doseganje naprednejših ciljev in ambicij energetske unije.

EU se je uspešno spoprijela z nedavnimi težavami, vendar še vedno ostaja več velikih izzivov. Te bo treba obravnavati v kratko- do srednjeročnem obdobju, da bi se okrepili odpornost in suverenost EU na področju energije, prispevalo h konkurenčnosti industrije EU, zagotovila trajnostna delovna mesta in uresničila podnebna nevtralnost za prihodnje generacije. V nadaljevanju je podrobno opisanih več področij, ki jih je treba obravnavati.

1)Posodobljena struktura energetskega in podnebnega upravljanja in politike EU po letu 2030

S predlogi iz svežnja „Pripravljeni na 55“ in načrtom REPowerEU je EU zdaj skoraj v celoti opremljena z zakonodajnimi in nezakonodajnimi orodji za prehod na čisto energijo prek varne, cenovno dostopne in konkurenčne energije. Glede na prihodnji pregled uredbe o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov v letu 2024 bo morda treba ponovno proučiti strukturo podnebnega in energetskega upravljanja in politike EU. Od začetka ruske invazije na Ukrajino sta bila usklajevanje in ukrepanje na ravni EU na področju energije ključnega pomena za uspešno ublažitev posledic energetske krize. Strateško usklajevanje energetske politike na ravni EU je pomembno za doseganje energetskih ciljev EU, vključno s postopno opustitvijo uvoza ruskih fosilnih goriv do leta 2027 in vzpostavitvijo strateške energetske neodvisnosti. Pregled okvira upravljanja energetskih in podnebnih ukrepov mora odražati spremembe, ki jih prinaša sveženj „Pripravljeni na 55“, in okrepiti zmogljivost EU za doseganje njenih ciljev. To bi bilo bistvenega pomena za dajanje zgleda in prepričevanje mednarodnih partnerjev, naj si tudi sami prizadevajo za prehod na čisto energijo, začenši s sprejetjem svetovnih ciljev za energijsko učinkovitost in energijo iz obnovljivih virov v okviru priprav na 28. konferenco pogodbenic, ki bo potekala konec leta.

Poleg tega je prišel čas za razmislek o cilju glede emisij toplogrednih plinov za leto 2040. Ta cilj bi moral predstavljati verodostojne in merljive korake za doseganje dolgoročnega cilja podnebne nevtralnosti do leta 2050. Z določitvijo cilja glede emisij toplogrednih plinov za leto 2040 se bo povečala dolgoročna predvidljivost za vlagatelje, hkrati pa bo omogočen stroškovno učinkovit energetski prehod, s čimer se bo povečala konkurenčnost industrije EU in utrdil položaj EU kot vodilne v svetu pri prehodu na čisto energijo. Niti poti do podnebne nevtralnosti niti zanesljivosti oskrbe in cenovne dostopnosti ne smemo šteti za samoumevne. Zato mora prihodnje podnebno in energetsko upravljanje EU in državam članicam omogočiti, da obravnavajo preostale izzive in zagotovijo, da Unija ostane konkurenčen svetovni akter. 

2)Močna okrepitev konkurenčnosti in vodilnega položaja EU v industriji

Konkurenčnost EU je pomembno varovalo za tehnološko suverenost EU in neodvisnost njenega energetskega sistema. Sedanja Komisija meni, da sta ohranjanje in krepitev konkurenčnosti EU strateškega pomena. To je izraženo v prošnji predsednice Komisije Mariu Draghiju, naj pripravi posebno poročilo o prihodnosti evropske konkurenčnosti. Konkurenčna evropska podjetja in trdna proizvodna podlaga za čiste tehnologije so ključnega pomena za doseganje energetskih ciljev EU. Inflacija je še vedno visoka. To vpliva na prehod na čisto energijo ter zlasti na naložbe v obnovljive vire energije in energijsko učinkovitost, ki so kapitalsko intenzivne. Medtem ko so se cene zemeljskega plina po krizi ustalile, so še vedno dvakrat višje od ravni pred krizo 101 , v EU pa so cene energije stalno višje kot v drugih regijah sveta 102 . Pri prehodu na čisto energijo bo treba zagotoviti zanesljiv, poceni, varen in stabilen dostop do električne energije. Visoke cene energije ustvarjajo podrejen konkurenčni položaj ne le za proizvodnjo EU, temveč tudi za globalno tekmo na področju čistih tehnologij.

ZDA po sprejetju akta za znižanje inflacije vlagajo javna sredstva v spodbujanje okoljsko trajnostne potrošnje, proizvodnje in naložb, zlasti s ciljno usmerjenimi davčnimi olajšavami (skupaj 500 milijard USD, od tega je 60 % sredstev namenjenih energetskemu sektorju). Hkrati ima Kitajska vodilno vlogo na področju podpore čistim tehnologijam 103 prek gospodarstva, osredotočenega na naložbe. Kitajska proizvaja velike količine subvencioniranih sončnih fotovoltaičnih panelov in pokriva veliko povpraševanje na trgu EU.

Komisija si z aktom o neto ničelni industriji, ki je del industrijskega načrta v okviru zelenega dogovora, prizadeva okrepiti konkurenčnost EU in njeno domačo proizvodno zmogljivost v zvezi z neto ničelnimi tehnologijami. Da bi EU ostala konkurenčna, mora z zagotovitvijo ustreznega pravnega okvira vzpostaviti zmogljivosti, ki bodo kar najbolj učinkovito izkoristile vse ustrezne tehnologije. Komisija predlaga evropski sveženj o vetrni energiji, da bi obravnavala posebne izzive v sektorju vetrne energije. Med ključnimi značilnostmi tega svežnja bodo ukrepi za nadaljnjo pospešitev izdajanja dovoljenj, izboljšanje dražbenih sistemov po vsej EU, spretnosti, dostop do financiranja in stabilne dobavne verige. Poleg tega bi lahko EU v okviru dvostranskih trgovinskih sporazumov ali prek partnerstev za neto ničelno industrijo sklenila partnerstva z izbranimi državami nečlanicami EU, ki imajo ustrezne industrijske zmogljivosti in nižje proizvodne stroške.

Namen regulativnega in finančnega okvira EU je premostiti vrzel med raziskavami in inovacijami ter uvajanjem na trg v sektorjih nove čiste tehnologije ali čiste tehnologije v zgodnji fazi. Komisija bo v tesnem partnerstvu z industrijo še naprej podpirala raziskave in inovacije, da bi pospešila razvoj čistih tehnologij in okrepila proizvodno bazo EU. Zlasti ciljno usmerjena pravila o zelenih javnih naročilih bi lahko pomagala dodatno mobilizirati zasebne naložbe v podporo zagonskim podjetjem in podjetjem v razširitveni fazi s sedežem v EU. Poslovno okolje za mala in srednja podjetja se bo izboljšalo s preverjanjem konkurenčnosti za vsak nov zakonodajni akt in z zakonodajnim predlogom, katerega cilj je zmanjšati obveznosti poročanja na ravni EU za 25 %. Začetek dialogov o čistem prehodu z industrijo podpira tudi oblikovanje poslovnega modela za razogljičenje industrije (npr. jekla, baterij). Hkrati bo EU okrepila zaščito svoje industrije pred izkrivljanjem trga s strani držav nečlanic EU. Prvi korak je začetek protisubvencijske preiskave električnih vozil, ki prihajajo iz Kitajske. Inovativne pametne tehnologije že imajo ključno vlogo pri analizi in optimizaciji energetskih sistemov. V zvezi s tem ter za raziskave in inovacije se pričakuje, da se bo povečala vloga umetne inteligence. Komisija si prizadeva za uvedbo minimalnih svetovnih standardov za varno in etično uporabo umetne inteligence. Prihodnost naše industrije čiste tehnologije se mora pisati v Evropi.

3)Zagotavljanje zanesljive oskrbe s kritičnimi surovinami

Zanesljiv dostop do nekaterih surovin v EU vzbuja vse večjo zaskrbljenost. Tak dostop bo ključen za prehod na čisto energijo in konkurenčnost industrije EU. Za večino zelenih tehnologij so potrebne znatne količine kovin in mineralov, kot so baker, litij in kobalt. Po podatkih Mednarodne agencije za energijo bi lahko bila ponudba nekaterih surovin zaradi naraščanja povpraševanja vse bolj omejena 104 . Medtem ko naj bi se povpraševanje EU po kritičnih surovinah močno povečalo, je zelo odvisno od uvoza iz nekaj držav nečlanic EU, ki so pogosto skoraj monopolne (npr. 98 % oskrbe EU z elementi redke zemlje in 93 % njene oskrbe z magnezijem prihaja iz Kitajske) 105 . Nedavna kriza je pokazala tveganja in posledice prevelike odvisnosti od ene druge države, Kitajska pa je že omejila izvoz galija in germanija, ki sta bistvena za polprevodnike in sončne panele. Namen predloga Komisije za akt o kritičnih surovinah je zagotoviti dostop do varne in trajnostne oskrbe z navedenimi surovinami. Napredek na področju krožne uporabe materialov lahko prav tako izboljša zanesljivost oskrbe EU s kritičnimi surovinami. Zdi se, da so potrebni dodatni ukrepi za diverzifikacijo dostopa do surovin. Poleg tega je Komisija napovedala, da bo ustanovila nov klub za kritične surovine za vse podobno misleče države, ki so pripravljene okrepiti svetovne dobavne verige, s čimer se bosta okrepila Svetovna trgovinska organizacija in izvrševanje za boj proti nepoštenim trgovinskim praksam.

4)Zagotovitev potrebnih naložb za prehod na čisto energijo

Za uresničitev ambicioznih ciljev za leto 2030 bo treba naložbe v prehod na čisto energijo znatno povečati, pričakuje pa se, da bodo javna sredstva omejena. Komisija je v poročilu o strateškem predvidevanju za leto 2023 ocenila, da so za izpolnitev ciljev evropskega zelenega dogovora in načrta REPowerEU potrebne dodatne letne naložbe v višini 620 milijard EUR 106 . Čeprav bodo imele evropske finančne institucije, kot sta Evropska investicijska banka in Evropska banka za obnovo in razvoj, ključno vlogo, bo moral večino naložb zagotoviti zasebni sektor. EU mora ustvariti privlačno naložbeno okolje in spodbuditi zasebno financiranje. V ta namen si prizadeva za vzpostavitev trdnega okvira za trajnostno financiranje 107 , da bi več zasebnega kapitala usmerila v zeleni in trajnostni prehod, tudi za energijo iz obnovljivih virov. Pomemben dejavnik, ki omogoča zagotovitev potrebnih naložb, je dolgoročna predvidljivost politike. Poenostavljen in manj birokratski dostop do podpore EU (zlasti za posojila in jamstva za posojila) bi izboljšal privlačnost enotnega trga za zelene naložbe in podprl spodbujanje zasebnih naložb prek proračuna EU.

5)Zagotavljanje dostopnih cen energije ter močnega varstva in opolnomočenja potrošnikov

Prava energetska unija mora že v kratkoročnem obdobju zagotoviti dostopne cene energije v korist vseh. Potrošniki in družba so imeli pomembno vlogo pri obvladovanju posledic energetske krize, saj so zmanjšali svoje povpraševanje po energiji, čeprav je to za mnoge še povečalo finančne težave. Morda so prišli iz te krize oslabljeni, cene zemeljskega plina in električne energije pa so danes še vedno dvakrat višje od cen pred krizo 108 . S prehodom na bolj elektrificiran, razogljičen in decentraliziran energetski sistem bodo potrošniki dobili resnično vodilno vlogo pri ukrepih za razogljičenje zaradi pojava inovativnih modelov opolnomočenja potrošnikov, osredotočenih na skupno lastno porabo in souporabo energije. 

Te sheme zagotavljajo, da imajo lahko potrošniki koristi od zmernih cen električne energije, ki izhajajo iz energije iz obnovljivih virov, proizvedene zunaj obrata. Za pošten in pravičen prehod je pomembno, da so take sheme dostopne gospodinjstvom z nizkimi dohodki ter da so potrošniki ustrezno obveščeni in imajo močan sklop pravic, pravnega varstva in podpornih ukrepov, tako na nacionalni ravni kot na ravni EU. Nadaljnje uvajanje pametnih števcev v gospodinjstvih bo ključno za opolnomočenje potrošnikov ter spodbujanje pametnejših vzorcev porabe energije in prihrankov energije. V obmejnih regijah lahko lokalno čezmejno sodelovanje v energetskem sektorju pomaga pri reševanju vprašanja manjšega števila prebivalcev v takih regijah s prispevanjem k oživitvi gospodarstva na teh območjih. EU bo morala še naprej igrati ključno vlogo pri pomoči širši javnosti, da ostane gonilna sila prehoda na zeleno energijo ter zagotovi pošten in pravičen prehod. Poleg tega je še vedno ključno izvajanje načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“.

6)Izboljšanje energetskih trgov in energetskih omrežij ter nadaljnje povezovanje energetskega sistema

Energetski sistem EU prihodnosti bo moral biti povezan in sposoben obvladovati vse večjo decentralizacijo. Energetska omrežja je treba nujno okrepiti, energetski trg pa prilagoditi. Za čist, učinkovit in povezan energetski sistem bodo potrebne znatne naložbe v prenosna in distribucijska omrežja, da bi se zagotovile medsebojne povezave in prilagoditev decentralizirani proizvodnji in prilagajanju odjema ter omogočil prodor velikega deleža poceni energije iz obnovljivih virov. V prihodnjem akcijskem načrtu za omrežja bodo predlagani pomembni koraki v tej smeri. Povečala se bo vloga umetne inteligence pri upravljanju in optimizaciji prihodnjega energetskega sistema EU. Večje tveganje kibernetskih napadov je posledica vse bolj digitaliziranega energetskega sistema, ki zahteva ustrezne ukrepe za kibernetsko varnost. Energetski trgi bodo morali zagotoviti ustrezne naložbene signale za energijo iz obnovljivih virov, ukrepe za energijsko učinkovitost in uvajanje potrebnih omrežij. Trgi bodo morali sprejeti več udeležencev, ki delujejo na lokalni ravni, pa tudi olajšati razvoj obsežnih in kompleksnih hibridnih projektov na področju energije iz obnovljivih virov, včasih na odprtem morju. Kot prvi korak bo pomembno zagotoviti, da vse države članice izvajajo sveženj za čisto energijo 109 .

Digitalizacija, prožnost in prilagajanje odjema bodo imeli ključno vlogo v dobro delujočem čistem in decentraliziranem energetskem sistemu. EU je sprejela celovit zakonodajni okvir za reševanje navedenih izzivov. Poleg tega je Komisija zaradi energetske krize predložila strukturno reformo zasnove trga električne energije. Ta bo zmanjšala vpliv fosilnih goriv na cene energije ter spodbudila uporabo čistejših in prožnejših rešitev. Kljub temu še vedno obstajajo znatne ovire za uvajanje ustreznih poslovnih modelov in tehničnih rešitev, kot so pametna omrežja. Za nadaljnje povezovanje maloprodajnih trgov bo morda treba raziskati inovativna orodja in spodbude za pospešitev čistega in pravičnega prehoda. V ta namen bo EU sodelovala z vsemi akterji na trgu, da bi olajšala dejavno udeležbo in izkoristila celoten potencial povezanih energetskih trgov EU. Poleg tega se mora energetski sistem prilagoditi dramatičnim spremembam, povezanim s podnebjem.

7)Obravnavanje pomanjkanja spretnosti in delovne sile v energetskem sektorju

Pomanjkanje spretnosti in delovne sile predstavlja ozko grlo pri uresničevanju prehoda na čisto energijo in za konkurenčnost EU. Po ocenah bo treba za izpolnitev naših ciljev iz načrta REPowerEU do leta 2030 ustvariti več kot 3,5 milijona delovnih mest 110 , kar pomeni več kot potrojitev obstoječe delovne sile, ki po ocenah znaša 1,5 milijona delavcev. To so delovna mesta v samem sektorju čiste energije, pa tudi v proizvodnji, gradbeništvu, prevozu in storitvah, povezanih s povečano proizvodnjo in uvajanjem teh tehnologij 111 . Predpogoja za to sta razpoložljivost spretnosti in sposobnost delavcev, da preidejo v te nastajajoče sektorje. Leta 2022 se je skoraj 30 % podjetij v EU, ki se ukvarjajo s proizvodnjo električne opreme, soočalo s pomanjkanjem delovne sile. Ta trend naj bi se še okrepil in vpliva tudi na sektor jedrske energije. V zvezi s tem morata biti izpopolnjevanje in preusposabljanje delavcev prednostna naloga EU, hkrati pa je treba zagotoviti pravična in vključujoča delovna okolja z uravnoteženo zastopanostjo spolov. Izboljšati je treba dostop do trga dela, zlasti za ženske, mlade in migrante, pozornost pa je treba nameniti zagotavljanju dobrih delovnih pogojev. Zagotavljanje, da prehod na čisto energijo pomeni dobre zaposlitvene možnosti za državljane EU, je ključnega pomena tudi za njegovo družbeno sprejemljivost v skladu s političnim ciljem zagotavljanja, da nihče ni zapostavljen.

8)Proučitev vpliva pomanjkanja vode na energetske sisteme

Več pozornosti je treba nameniti povezavam med energetskim sistemom in razpoložljivostjo sladke vode. Razlog za to je, da je voda ključna za energetski sistem EU, ekstremni vremenski dogodki pa so vse pogostejši in intenzivnejši. Voda se uporablja za skoraj vse vrste proizvodnje energije v EU, pomanjkanje vode pa je že vplivalo na proizvodnjo energije v EU, kot je proizvodnja v hidroelektrarnah in konvencionalnih termoelektrarnah, ter na hlajenje jedrskih reaktorjev ali prevoz goriv po plovnih poteh. Na konferenci ZN o vodi leta 2023 je bilo poudarjeno, da je pomemben celosten pristop h krizam na področju vode, energije, hrane in ekosistemov 112 .

9)Določitev trdnega časovnega okvira za postopno odpravo subvencij za fosilna goriva

Med energetsko krizo so se subvencije za fosilna goriva povečale, čeprav se je dolgoročni trend zmanjševal. Ker več kot 50 % (64 milijard EUR) subvencij za fosilna goriva še nima končnega datuma, bo treba določiti časovni okvir za postopno odpravo subvencij za fosilna goriva v skladu s cilji razogljičenja, določenimi v evropskem zelenem dogovoru in načrtu REPowerEU.

Sklepne ugotovitve

EU deluje v vse bolj zapletenem mednarodnem okolju 113 , v katerem različni mednarodni akterji prevzemajo nove, pogosto bolj konfliktne vloge. Mednarodni energetski trgi se korenito preusmerjajo, ko se svet prilagaja krčenju tokov med Rusijo in Evropo, in ostajajo ranljivi. Eden od primerov je tudi globalna tekma na področju čistih tehnologij. Te nove geopolitične okoliščine mednarodne konkurenčnosti je treba upoštevati pri oblikovanju prihodnje energetske politike, ki bo osnova za gospodarsko blaginjo in varnost. EU bo kljub praksam nekaterih držav nečlanic EU še naprej spodbujala odprto in pravično trgovino. Začetek protisubvencijske preiskave električnih vozil, ki prihajajo iz Kitajske, je primer tega, kako lahko EU ukrepa za pravično zaščito svojega gospodarstva pred tveganji izkrivljanja trga.

Okrepitev mednarodnih partnerstev, tudi z državami kandidatkami, je prav tako v strateškem interesu EU, saj bo to povečalo varnost in vpliv EU. Pristop EU, tj. „partnerstvo enakih“, v mednarodnem sodelovanju ostaja ključnega pomena, saj vse več držav išče partnerstva, ki ponujajo največ ugodnosti.

Solidarnost med državami članicami in zavezništva s podobno mislečimi državami, kot so članice skupine G7, bodo bistvenega pomena. EU in njene države članice morajo delovati enotno in usklajeno, tako doma kot v mednarodnih forumih, da bi povečale svoj vpliv. Predsednica Komisije je povedala: „med nas nihče ne bo mogel vnesti razdora, če bomo držali skupaj“ 114 .

EU je do zdaj dosegla napredek na področju energetske neodvisnosti, zanesljivosti in varnosti ter je pripravljena na pravičen in cenovno dostopen svetovni prehod na čisto energijo. Hkrati bodo prihodnje okoliščine zaradi inflacijskih trendov in posledic podnebne krize še bolj zapletene. Končne posodobitve nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov držav članic, ki se pričakujejo leta 2024, bodo pomemben mejnik za reševanje opredeljenih izzivov in odziv na spremenjene okoliščine od sprejetja prvih načrtov leta 2019. Zdaj mora EU nadaljevati proces, ki se je začel, predvideti in obravnavati prihodnje izzive ter pospešiti izvajanje številnih pobud politike, začetih na podlagi evropskega zelenega dogovora. Politike in naložbe morajo že upoštevati perspektivo po letu 2030. 

(1)

  Govor predsednice Ursule von der Leyen o stanju v Uniji leta 2023 .

(2)

Glej Naložbeni načrt za evropski zeleni dogovor – COM(2020) 21 final.

(3)

COM(2023) 161 final.

(4)

Energetska unija podpira prehod na čisto energijo, saj združuje vse vidike energetske politike v okviru skladnega in celostnega pristopa. Energetska unija temelji na petih razsežnostih: (1) zanesljivost, solidarnost in zaupanje; (2) povsem integriran notranji energetski trg; (3) energijska učinkovitost; (4) podnebni ukrepi in razogljičenje gospodarstva ter (5) raziskave, inovacije in konkurenčnost.

(5)

Vsaka država članica Komisiji s celovitim nacionalnim energetskim in podnebnim poročilom o napredku, ki zajema vseh pet razsežnosti energetske unije, vsaki dve leti poroča o stanju izvajanja svojega nacionalnega energetskega in podnebnega načrta. Kadar je to mogoče, se pri poročanju in oceni uporabijo primerljive statistike energetike. Zato se najnovejši konsolidirani podatki na nekaterih področjih nanašajo na leto 2021 ali 2022. Podatki s presečnim datumom v letu 2021 ne kažejo, da so številne države članice od začetka ruske vojne agresije proti Ukrajini uvoz fosilnih goriv iz Rusije v veliki meri nadomestile s fosilnimi gorivi iz drugih držav.

(6)

SWD(2023) 646.

(7)

COM(2023) 652.

(8)

Priloga I k poročilu COM(2023) 650.

(9)

Priloga II k poročilu COM(2023) 650.

(10)

Priloga III k poročilu COM(2023) 650.

(11)

COM(2023) 651.

(12)

COM(2023) 653.

(13)

COM(2023) 654 (ki bo sprejeto 31. oktobra 2023).

(14)

COM(2023) 655.

(15)

COM(2023) 657.

(16)

Trenutna količina ruskega plina, uvoženega med januarjem in avgustom 2023, znaša 28 milijard kubičnih metrov.

(17)

Petletno povprečje v primerjavi s porabo plina med avgustom 2022 in avgustom 2023.

(18)

  EU fossil generation hits record low as demand falls (Proizvodnja fosilnih goriv v EU je rekordno nizka, saj se povpraševanje zmanjšuje) | Ember (ember-climate.org) .

(19)

Med prvimi predlogi v okviru svežnja „Pripravljeni na 55“ so bili direktiva o energiji iz obnovljivih virov, direktiva o energijski učinkovitosti, direktiva o obdavčitvi energije in Socialni sklad za podnebje; druga skupina predlogov v okviru svežnja „Pripravljeni na 55“ pa je vključevala direktivo o energijski učinkovitosti stavb ter sveženj o trgu vodika in razogljičenega plina.

(20)

COM(2019) 640 final.

(21)

Uredba (EU) 2021/1119.

(22)

COM(2020) 456 final.

(23)

COM(2021) 557 final.

(24)

COM(2021) 558 final, Direktiva (EU) 2023/1791.

(25)

COM(2021) 563 final.

(26)

COM(2021) 802 final, pogajanja še potekajo.

(27)

COM(2021) 803 final, COM(2021) 804 final.

(28)

COM(2021) 805 final.

(29)

COM(2021) 568 final, sprejeta Uredba (EU) 2023/955.

(30)

Cene temeljijo na tedenskih povprečjih cen plina na virtualni trgovalni točki Title Transfer Facility za dan vnaprej ter tehtanem povprečju cen električne energije na glavnih trgih električne energije v EU (DE, ES, FR, NL) in trgu Nord Pool (DK, EE, LV, LT, FI, SE, NO). Cene plina znotraj dneva so dosegle vrhunec pri več kot 320 EUR/MWh.

(31)

Na veleprodajnem trgu za dan vnaprej ceno, ki jo prejmejo vsi udeleženci na trgu, določi zadnja elektrarna, potrebna za pokritje povpraševanja, tj. elektrarna z najvišjimi mejnimi stroški ob uskladitvi ponudbe in povpraševanja. Porast cen plina in črnega premoga lahko povzroči zvišanje cen, po katerih elektrarne na plin in premog ponujajo električno energijo na veleprodajnem trgu za dan vnaprej. To pa lahko povzroči zvišanje cen na trgu za dan vnaprej po vsej Uniji, saj so elektrarne na plin in premog pogosto elektrarne z najvišjimi mejnimi stroški, potrebne za zadovoljitev povpraševanja po električni energiji.

(32)

  Agencija ACER: Assessment of emergency measures in electricity markets (Ocena nujnih ukrepov na trgih z električno energijo) .

(33)

COM(2022) 230 final.

(34)

JOIN(2022) 23 final.

(35)

Uredba (EU) 2023/435.

(36)

Komisija je v okviru Instrumenta za tehnično podporo pomagala 17 državam članicam (BE, BG, CY, CZ, EE, EL, ES, FI, HR, HU, IE, IT, PL, PT, RO, SI, SK) pri izvajanju pobude REPowerEU ter opredelitvi reform in naložb za postopno odpravo uvoza fosilnih goriv iz Rusije.

(37)

COM(2022) 135 final – Uredba (EU) 2022/1032.

(38)

COM(2022) 361 – Uredba Sveta (EU) 2022/1369.

(39)

COM(2022) 473 – Uredba Sveta (EU) 2022/1854.

(40)

COM(2022) 549 – Uredba Sveta (EU) 2022/2576.

(41)

COM(2022) 668 – Uredba Sveta (EU) 2022/2758.

(42)

COM(2022) 591 – Uredba Sveta (EU) 2022/2577.

(43)

  Energetska platforma EU .

(44)

Na primer akt ZDA za znižanje inflacije iz leta 2022, pobuda „Made in China 2025“ in japonski osnovni načrt za zeleno preobrazbo: politika za zeleni prehod.

(45)

Po navedbah nekaterih deležnikov so se stroški gradnje vetrnih polj na morju v EU leta 2023 zvišali za do 40 %.

(46)

COM(2023) 62 final.

(47)

COM(2023) 160 final.

(48)

COM(2023) 652 final.

(49)

  Govor predsednice Ursule von der Leyen o stanju v Uniji leta 2023 .

(50)

Circle Economy, The Circularity Gap Report (Poročilo o vrzelih v krožnosti), 2023.

(51)

Krožno gospodarstvo bi zmanjšalo pritiske na okolje, povezane s pridobivanjem surovin, emisijami toplogrednih plinov in nastajanjem odpadkov. Glede na svetovne obete glede virov v letu 2019, ki jih je pripravil Mednarodni forum za vire, bi lahko krožno gospodarstvo vplive na biotsko raznovrstnost in vodo zmanjšalo za 90 %, emisije toplogrednih plinov za 50 %, izboljšalo pa bi lahko tudi zdravje ljudi.

(52)

COM(2023) 148 final, SWD(2023) 58 final.

(53)

COM(2023) 147 final.

(54)

Mehanizem za pravični prehod sestavljajo trije stebri: Sklad za pravični prehod (Uredba (EU) 2021/1056), instrument za posojila v javnem sektorju in program v okviru InvestEU.

(55)

  Pregled stanja razmer za potrošnike iz leta 2023 .

(56)

Eurostat.

(57)

 Za ozadje in rezultate glej AMEDI: Assessing and Monitoring Employment and Distributional Impacts (Ocenjevanje in spremljanje zaposlitvenih in distribucijskih učinkov) in JRC: The effect of rising energy and consumer prices on household finances, poverty and social exclusion in the EU (Učinek naraščajočih cen energije in potrošniških cen na finance gospodinjstev, revščino in socialno izključenost v EU) .

(58)

C(2023)4080.

(59)

Eurelectric, Eurogas, European Energy Retailers, Evropsko telo za operaterje distribucijskih sistemov, E.DSO, CEDEC in GEODE.

(60)

  Mednarodna agencija za energijo: Renewable Energy Market Update – June 2023 (Najnovejši podatki o trgu energije iz obnovljivih virov – junij 2023) .

(61)

  EU fossil generation hits record low as demand falls (Proizvodnja fosilnih goriv v EU je rekordno nizka, saj se povpraševanje zmanjšuje) | Ember (ember-climate.org) .

(62)

Glavni ekonomist GD ENER.

(63)

COM(2022) 135 final – Uredba (EU) 2017/1938.

(64)

  Vojna agresija Rusije proti Ukrajini: EU sprejela enajsti sveženj gospodarskih in individualnih sankcij .

(65)

COM(2022) 591 final – Uredba Sveta (EU) 2022/2577.

(66)

  EU fossil generation hits record low as demand falls (Proizvodnja fosilnih goriv v EU je rekordno nizka, saj se povpraševanje zmanjšuje) | Ember (ember-climate.org) .

(67)

  Podatki o trgu – Evropsko združenje za toplotne črpalke (European Heat Pump Association, ehpa.org) .

(68)

  Solar thermal and concentrated solar power barometer 2023 (Barometer za sončno toplotno energijo in koncentracijo sončne energije za leto 2023) .

(69)

  Evropski zeleni dogovor: EU se je dogovorila o strožji zakonodaji za pospešitev uvajanja energije iz obnovljivih virov .

(70)

COM(2022) 673 final.

(71)

 Vendar se bo s ponovno uporabo premoga zaradi postopnega opuščanja ruskega plina kakovost zraka kratkoročno poslabšala.

(72)

Dopolnilni delegirani akt EU, s katerim so posebne jedrske dejavnosti pod strogimi pogoji vključene v taksonomijo EU, in akt o neto ničelni industriji.

(73)

Od dvanajstih držav članic, ki proizvajajo jedrsko energijo, so štiri (Bolgarija, Češka, Madžarska in Slovaška) popolnoma odvisne od oskrbe z ruskim jedrskim gorivom, ena (Finska) pa je od nje delno odvisna. Nekatere od teh držav so zlasti ranljive, saj ima jedrska energija velik delež v njihovi proizvodnji električne energije (do 53,8 %), njihova odvisnost od ruske oskrbe z drugo energijo (plinom, nafto) pa je velika. Odvisnost od Rusije v zvezi s storitvami jedrskega gorivnega cikla (predelava, obogatitev in ponovna predelava) ni omejena na pet zgoraj navedenih držav članic, ampak je veliko širša. Poleg tega Komisija in Agencija za oskrbo Euratom trenutno ocenjujeta obseg obstoječih odvisnosti EU v jedrskem sektorju v zvezi z dobavo rezervnih delov in storitev vzdrževanja, ki jih zagotavljajo subjekti pod ruskim nadzorom.

(74)

COM(2022) 240 final.

(75)

  Sprint mest za varčevanje z energijo .

(76)

COM(2022) 473 final – Uredba Sveta (EU) 2022/1854.

(77)

COM(2021) 558 final, Direktiva (EU) 2023/1791.

(78)

Uredba Komisije (EU) 2023/826.

(79)

  Evropski register izdelkov za označevanje energijske učinkovitosti (EPREL) .

(80)

COM(2022) 549 final – Uredba Sveta (EU) 2022/2576.

(81)

Glavni ekonomist GD ENER na podlagi podatkov JRC, platforma za preglednost ENTSO-G.

(82)

COM(2023) 156 final.

(83)

Vsaka država članica Komisiji vsaki dve leti poroča o stanju izvajanja svojega nacionalnega energetskega in podnebnega načrta, in sicer s celovitim nacionalnim energetskim in podnebnim poročilom o napredku, ki zajema vseh pet razsežnosti energetske unije. Kadar je to mogoče, se pri poročanju in oceni uporabijo primerljive statistike energetike. Zato se najnovejši konsolidirani podatki na nekaterih področjih nanašajo na leto 2021 ali 2022. Podatki s presečnim datumom v letu 2021 ne kažejo, da so številne države članice od začetka ruske vojne agresije proti Ukrajini uvoz fosilnih goriv iz Rusije v veliki meri nadomestile s fosilnimi gorivi iz drugih držav.

(84)

Uredba (EU) 2018/1999.

(85)

Približni podatki za leto 2022 bi lahko kazali prekinitev trenda zmanjševanja ponorov LULUCF, opaženega v zadnjih letih. Vendar ocena upošteva veliko negotovost teh podatkov in dejstvo, da bodo morda bistveno spremenjeni.

(86)

 Prav tam.

(87)

Kot so poročale države članice v skladu z Eurostatovim orodjem SHARES.

(88)

Člen 4 uredbe o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov.

(89)

 V skladu s členom 32(4) uredbe o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov.

(90)

  Analysis of the Reports on 2020 Targets under Article 27 of the Governance Regulation – Energy Efficiency (Analiza poročil o ciljih za leto 2020 v skladu s členom 27 uredbe o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov – energijska učinkovitost) .

(91)

Ta stopnja za Ciper in Malto znaša 0,24 % na leto.

(92)

  Assessment of first long-term renovation strategies under the Energy Performance of Building Directive (Art. 2a) (Ocena prvih dolgoročnih strategij prenove v skladu z direktivo o energijski učinkovitosti stavb (člen 2a)) .

(93)

Kot je določeno v Direktivi 2010/31/EU o energetski učinkovitosti stavb.

(94)

COM(2021) 802 final.

(95)

  Opazovalnica EU za stavbni fond je bila posodobljena leta 2023.

(96)

Podrobnosti o subvencijah za fosilna goriva so predstavljene v priloženem poročilu o subvencijah za energijo v Evropi.

(97)

Člen 3 Uredbe (EU) 2018/1999.

(98)

Informacije, posredovane v skladu s členom 18 uredbe o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov.

(99)

  Deklaracija iz Marienborga in skupna izjava o vetrni energiji na Baltskem morju .

(100)

  Strategija EU za jadransko-jonsko regijo (ec.europa.eu) .

(101)

  EU fossil generation hits record low as demand falls (Proizvodnja fosilnih goriv v EU je rekordno nizka, saj se povpraševanje zmanjšuje) | Ember (ember-climate.org) .

(102)

Energetska kriza in vojna v Ukrajini sta povzročili eksponentno zvišanje in konvergenco cen med Evropo in Azijo ter začasno povečanje neugodne razlike v cenah med EU in ZDA (npr. celo pred vrhuncem poleti 2022 so bile cene električne energije in plina v EU za 2–5-krat oziroma 3–5-krat višje od cen v ZDA). To bi se verjetno lahko nadaljevalo tudi v prihodnjem desetletju (cenejši plin in zlasti električna energija v ZDA).

(103)

  Možganski trust Strategic perspectives: Competing in the new zero-carbon industrial era (Konkurenca v novi dobi brezogljične industrije) .

(104)

 Svetovno povpraševanje po elementih redke zemlje, ki se uporabljajo pri proizvodnji vetrnih generatorjev, naj bi se do leta 2050 povečalo za petkrat, povpraševanje po niklju, ki se uporablja v baterijah, naj bi se do leta 2040 povečalo za 15-krat, povpraševanje po litiju, ki se uporablja v električnih vozilih, naj bi se do leta 2050 povečalo za 57-krat, povpraševanje po platinskih kovinah, ki se uporabljajo v vodikovih gorivnih celicah, pa naj bi se do leta 2050 povečalo za 970-krat (vir: COM(2023) 160 final).

(105)

  RMIS – Raw Materials Information System (Informacijski sistem za surovine) (europa.eu) .

(106)

COM(2023) 376 final; na podlagi SWD(2023) 68 final in COM(2022) 438 final. Poleg tega bo akt o neto ničelni industriji v obdobju 2023–2030 zahteval skupno 92 milijard EUR.

(107)

  Sveženj za trajnostno financiranje, 13. junij 2023 .

(108)

  EU fossil generation hits record low as demand falls (Proizvodnja fosilnih goriv v EU je rekordno nizka, saj se povpraševanje zmanjšuje) | Ember (ember-climate.org) .

(109)

  Sveženj Čista energija za vse Evropejce .

(110)

  Pakt za spretnosti: Launch of large-scale renewable energy skills partnership (Začetek obsežnega partnerstva za spretnosti na področju energije iz obnovljivih virov) .

(111)

Glej SWD(2023) 68 final o oceni potreb po naložbah v spretnosti za akt o neto ničelni industriji.

(112)

  Konferenca ZN o vodi leta 2023: Summary of the proceedings by the president of the general assembly (Povzetek razprav, ki ga je pripravil predsednik generalne skupščine) .

(113)

Glej Poročilo o strateškem predvidevanju za leto 2023, COM(2023) 376 final.

(114)

  Govor predsednice Ursule von der Leyen o stanju v Uniji leta 2023 .

EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 24.10.2023

COM(2023) 650 final

Poročilo o trajnosti bioenergije

PRILOGA

k

Poročilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij

Poročilo o stanju energetske unije za leto 2023

(v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov)

{SWD(2023) 646 final}

Uvod

Člen 35 Uredbe (EU) 2018/1999 1 (v nadaljnjem besedilu: uredba o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov) določa, da mora Komisija vsako leto do 31. oktobra Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo o stanju energetske unije, ki mora od leta 2023 vsaki dve leti vključevati poročilo o trajnosti bioenergije v Uniji z informacijami, določenimi v Prilogi X k navedeni uredbi. S tem poročilom je navedena obveznost poročanja izpolnjena, pripravljeno pa je bilo predvsem na podlagi informacij, ki so jih države članice predložile v svojih celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročilih o napredku iz člena 17 uredbe o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov.

Bioenergija, proizvedena iz kmetijskih, gozdarskih in organskih odpadnih surovin, je še naprej glavni vir energije iz obnovljivih virov v EU, saj je leta 2021 predstavljala približno 59 % porabe energije iz obnovljivih virov. Kar zadeva bioenergijo, največji delež predstavljajo primarna trdna biogoriva, in sicer 70,3 %. Tekoča biogoriva predstavljajo 12,9 %, bioplin/biometan 10,1 %, obnovljivi delež komunalnih odpadkov pa 6,6 %.

Bruto poraba energije iz obnovljivih virov v EU glede na vrsto (2021; v % in Mtoe) 2

Sedanja in predvidena razpoložljivost trajnostne biomase in povpraševanje po njej

Šestindvajset držav članic je sporočilo 3 podatke o oskrbi z biomaso. V EU je lesna biomasa glavna surovina, sporočena za proizvodnjo trdne biomase (na spodnji sliki označena kot „gozdna biomasa“), saj predstavlja 66 % celotne proizvodnje, sledita pa ji biomasa iz organskih odpadkov (26 %) in kmetijska biomasa (8 %). Nemčija je zabeležila znatno proizvodnjo biomase iz organskih odpadkov (137 675 000 m3). Zabeležila je tudi proizvodnjo največjega deleža gozdne biomase (66 658 000 m3) v EU, sledi pa ji Švedska (65 102 000 m3). Španija je zabeležila največje količine kmetijske biomase (20 844 000 m3).

Primarna dobava trdne biomase v 1 000 m³ za proizvodnjo energije, domača proizvodnja v letu 2021 4 , razvrščena po izvoru surovin

Gozdna biomasa je bila največja sporočena kategorija pri vseh državah članicah (262 858 000 m3). Nemčija je sporočila 12 % celotne sporočene primarne dobave trdne biomase iz gozdov, sledili pa sta ji Španija in Poljska (vsaka po 11 %) ter Švedska in Francija (vsaka po 10 %). Druga največja sporočena kategorija za dobavo trdne biomase so bili komunalni odpadki (171 023 000 m3, tj. 24 % skupne količine). Nemčija je sporočila 74 % skupne količine obnovljivih komunalnih odpadkov, sledile pa so ji Švedska (8 %), Belgija (6 %), Španija in Nizozemska (vsaka po 4 % skupne količine), Italija (2 %) ter Avstrija in Portugalska (vsaka po 1 % skupne količine). Tretja največja sporočena kategorija za primarno dobavo trdne biomase so bili soproizvodi iz gozdarskega sektorja (144 821 000 m3, tj. 20 % skupne količine). Švedska je sporočila 22 % skupne sporočene količine soproizvodov iz gozdarskega sektorja, sledile pa so ji Finska (20 %), Avstrija (11 %), Nemčija (10 %), Francija (6 %), Poljska (5 %), Estonija (4 %) in Latvija (4 %).

Med različnimi vrstami domače proizvodnje trdne biomase je bila največja rast v obdobju od leta 2008 zabeležena 5 pri uporabi lesnih peletov (413 %), sledili so ji živalski odpadki (351,9 %), obnovljivi del industrijskih odpadkov (58,6 %), les za kurjavo, lesni odpadki in stranski proizvodi (29,5 %) ter črna lužina (25 %). Drugi rastlinski materiali in ostanki so bili edina vrsta trdne biomase, katere delež se je v primerjavi z letom 2008 zmanjšal za 8,8 %. Na splošno se je primarna dobava trdne biomase v EU povečala s 3 336 811 terajoulov leta 2008 na 4 454 768 terajoulov leta 2021, kar pomeni skupno povečanje za 33,5 %.

Skupna proizvodnja trdne biomase v EU-27 6

Zgornji graf „Skupna proizvodnja trdne biomase v EU-27“ se nanaša na kategorije, ki se uporabljajo v Eurostatovih energijskih bilancah. Za namene celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročil o napredku so v Prilogi IX, del 1, točka (m), k uredbi o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov določene različne kategorije, ki se uporabljajo širše kot le za energetske namene. Kar zadeva posamezne države članice, je bila Nemčija leta 2021 7 največja proizvajalka trdne biomase v EU (767 891 terajoulov), sledile pa so ji Francija (530 659 terajoulov), Švedska (460 620 terajoulov), Poljska (377 690 terajoulov) in Finska (352 535 terajoulov). Sledijo Avstrija s 250 710 terajouli, Estonija s 104 208 terajouli in Grčija s 33 317 terajouli. Glede na sporočene podatke 8 je bil v Nemčiji največji delež trdne biomase pridobljen iz obnovljivih komunalnih odpadkov (125 984 000 m3). Druge države članice so navedle predvsem trdno biomaso iz gozdarstva, pri čemer pogosto niso razlikovale med rabo za energijo in rabo za materiale. Države članice so skupaj poročale, da je okrogli les največja kategorija trdne biomase iz gozdarstva (215 440 000 m3), sledijo pa mu les za kurjavo (176 304 000 m3) in obnovljivi komunalni odpadki (171 023 m3).

Domača proizvodnja bioplina, sporočena v letih 2020 (levi stolpec) in 2021 (desni stolpec), po državah članicah. Stolpci, ki se nanašajo na napake, prikazujejo razlike glede na vrednosti, navedene v Eurostatovih energijskih bilancah. Vir: celovita nacionalna energetska in podnebna poročila o napredku in [NRG_BAL_C].

Države članice so v celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročilih o napredku poročale o svoji domači proizvodnji bioplina v letih 2020 in 2021. Glede na sporočene podatke je bila Nemčija leta 2020 največja proizvajalka bioplina, saj je proizvedla 52,8 % skupne količine (7 765 ktoe), sledile pa so ji Italija, ki je proizvedla 13,7 % (2 018 ktoe), Francija s 7,4 % (1 090 ktoe), Češka (4,1 %, 595 ktoe) in Danska (3,4 %, 505 ktoe). Nemčija je leta 2021 ostala največja proizvajalka, saj je prispevala 50,4 % celotne proizvodnje (7 518 ktoe), sledile pa so ji Italija (13,9 %, 2 078 ktoe), Francija (9,4 %, 1 404 ktoe) in Danska (4,2 %, 625 ktoe), ki je v proizvodnji bioplina prehitela Češko (4,0 %, 591 ktoe). Belgija, Finska, Madžarska in Švedska v letih 2020 in 2021 niso poročale o proizvodnji bioplina, Estonija, Romunija in Slovenija pa so o njej poročale samo leta 2021. Češka, Grčija, Poljska in Latvija so navedle 18,5-odstotno zmanjšanje proizvodnje bioplina v obdobju 2020–2021. Skupna sporočena domača proizvodnja bioplina je leta 2021 v EU znašala 14 929 ktoe, kar pomeni 1,7-odstotno povečanje v primerjavi z letom 2020, ko je znašala 14 687 ktoe.

Enaindvajset držav članic je v celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročilih o napredku poročalo o razvoju oskrbe z bioenergijo in o tem, ali ta razvoj vpliva na splošne in sektorske začrtane poteke za energijo iz obnovljivih virov v obdobju 2021–2030. Osem držav članic 9 je navedlo, da ni bilo pomembnih vplivov ali posodobitev, o katerih bi bilo treba poročati. Med preostalimi 13 državami članicami sta Madžarska in Latvija poudarili vplive, povezane z rusko vojno agresijo proti Ukrajini. Švedska je poudarila, da so se cene zaradi energetske krize zvišale. Nekatere države članice (Estonija, Slovaška) so poročale, da spremembe zakonodaje vplivajo na uporabo biomase za proizvodnjo energije. Druge (Italija, Slovenija) so navedle pričakovano povečanje uporabe biomase za proizvodnjo energije v obdobju do leta 2030.

Povpraševanje po biomasi po sektorjih

Trdna biomasa se uporablja v industrijskem, stanovanjskem in energetskem sektorju 10 . Leta 2021 je bilo 21,1 Mtoe trdne biomase porabljene v industrijskem sektorju, 45,1 Mtoe v stanovanjskem sektorju in 33,0 Mtoe v energetskem sektorju. Nemčija, Francija in Švedska so največje porabnice trdne biomase. Uporaba trdne biomase v teh sektorjih se je v primerjavi z letom 2012 povečala za 13,4 %.

Končna poraba trdne biomase v industrijskem, stanovanjskem in energetskem sektorju v letu 2021 po državah članicah EU 11

Prometni sektor

Leta 2021 je končna poraba biogoriv v prometnem sektorju v EU skupaj znašala 16,5 Mtoe 12 in se je v primerjavi z letom 2013 povečala za 39 %. V absolutnem smislu je to povečanje povezano s povečano oskrbo z biodizlom, vendar v relativnem smislu delež biodizla v skupni porabi biogoriv v prometnem sektorju ostaja razmeroma stabilen pri približno 80 %, tudi v letu 2021. Biodizel se uporablja v vseh 27 državah članicah. Bioetanol je bil vrsta goriva z drugo največjo porabo in je predstavljal 18 %, uporablja pa se v vseh državah članicah, razen na Cipru in Malti.

Poraba biometana in drugih tekočih biogoriv skupaj znaša manj kot 1 % skupne količine biogoriv, porabljene v prometnem sektorju. Šest držav članic 13 je v celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročilih o napredku poročalo o uporabi bioplinov v prometnem sektorju. Švedska predstavlja 67,4 % skupne porabe bioplinov v prometu v EU.

Leta 2020 je primarna proizvodnja tekočih biogoriv znašala 15,64 Mtoe, kar po prištetju neto uvoza znaša 17,82 Mtoe celotne oskrbe z energijo. Leta 2021 se je primarna proizvodnja tekočih biogoriv povečala za 3 % oziroma na 15,96 Mtoe, kar skupaj z neto uvozom pomeni povečanje za 7 % oziroma na 19,06 Mtoe. Podobno povečanje se dobi, če se uporabi sklop množiteljev za biogoriva v skladu s Prilogo IX k direktivi o energiji iz obnovljivih virov: skupni imenovalec za obnovljive vire energije v prometu z množitelji je znašal 242,33 Mtoe (2020) in 263,80 Mtoe (2021 14 ). Vendar se je glede na vrnitev k normalni mobilnosti leta 2021 po varnostnih ukrepih v letu 2020, povezanih s pandemijo, skupni delež porabe energije iz obnovljivih virov v prometu (RES-T) v obdobju 2020–2021 zmanjšal z 10,25 % na 9,09 %. Povedano drugače, povečanje proizvodnje biogoriv je bilo skupaj z drugimi obnovljivimi viri manjše od povečanja skupne porabe goriva v prometu v obdobju 2020–2021. Največji upad deležev porabe energije iz obnovljivih virov v prometu je bil zabeležen na Madžarskem (–5,41 %), čeprav se je količina energije iz obnovljivih virov v prometu, dana na trg, povečala s 4,4 Mtoe leta 2020 na 5 Mtoe leta 2021.

Na splošno je v prometnem sektorju mogoče opaziti vse izrazitejši prehod na uporabo energije iz obnovljivih virov 15 . Glede na skupno količino sta se uporaba naprednih biogoriv in drugih biogoriv, proizvedenih iz surovin s seznama v Prilogi IX k direktivi o energiji iz obnovljivih virov, ter delež električne energije iz obnovljivih virov sčasoma znatno povečala. Leta 2021 so taka biogoriva predstavljala največji delež energije iz obnovljivih virov v prometu, in sicer 4,2 % (z množitelji). Napredna biogoriva in druga biogoriva, proizvedena iz surovin s seznama v Prilogi IX k direktivi o energiji iz obnovljivih virov, se večinoma proizvajajo iz odpadkov in ostankov, zato nimajo negativnih učinkov na rabo zemljišč, s katerimi so povezana biogoriva iz poljščin, ki se uporabljajo za živila in krmo. V smislu dobavljene energije iz obnovljivih virov (brez množiteljev) pa so imela biogoriva, proizvedena iz poljščin, ki se uporabljajo za živila in krmo, še naprej največji delež med vsemi nosilci energije iz obnovljivih virov (3,9 % skupne porabe energije v prometu).

Največjo porabo biogoriv, proizvedenih iz poljščin, ki se uporabljajo za živila in krmo, sta imeli Francija in Nemčija (2 562 ktoe oziroma 2 122 ktoe v letu 2021), kar se lahko pripiše velikosti držav in številu prebivalcev. V Španiji je mogoče opaziti trend upadanja: količina biogoriv, proizvedenih iz poljščin, ki se uporabljajo za živila in krmo, je leta 2018 znašala 1 737 ktoe, leta 2021 pa se je zmanjšala na 693 ktoe. Na Finskem je bil med letoma 2020 in 2021 zabeležen velik upad količine biogoriv iz poljščin, ki se uporabljajo za živila in krmo (s 303 ktoe na 65 ktoe). Kar zadeva podatke za biogoriva v zvezi s tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč, so bili podatki 14 držav članic nepopolni. Nemčija je navedla, da je bilo 42 % biogoriv iz živil in krme proizvedenih iz surovin z visokim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč. Podobno je bilo v Španiji in Italiji več kot 50 % biogoriv iz živil in krme glede na poročila proizvedenih iz surovin z visokim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč. V skladu z direktivo o energiji iz obnovljivih virov 16 bo obračunavanje biogoriv z visokim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč postopoma odpravljeno najpozneje do leta 2030. Več držav članic je že sprejelo ukrepe za postopno opustitev takih goriv.

Sektor ogrevanja in hlajenja

Leta 2021 so bila biomasna goriva in tekoča biogoriva v EU uporabljena za bruto proizvodnjo toplote v višini 17,3 Mtoe 17 . Trdna biomasa predstavlja 76,0 % skupne porabe biomasnih goriv za ogrevanje v EU, sledijo pa ji obnovljivi komunalni odpadki, ki predstavljajo 18,1 %, in bioplini, ki predstavljajo 5,0 %. Švedska je največja porabnica trdne biomase za ogrevanje, saj predstavlja 20,8 % celotne porabe v EU, sledita pa ji Finska (15,8 %) in Danska (13,1 %). Bioplin v sektorju ogrevanja uporabljata predvsem Nemčija in Italija.

Slika 27: Poraba končne energije iz biomasnih goriv, uporabljenih za proizvodnjo toplote, v letu 2021, na državo članico

Sektor električne energije

Leta 2021 je bilo 45,6 Mtoe biomasnih goriv in tekočih biogoriv uporabljenih za bruto proizvodnjo električne energije v višini 14,6 Mtoe 18 , ki je predstavljala 15 % skupne bruto mešanice električne energije iz obnovljivih virov in 6 % skupne bruto električne energije. 74 % bruto električne energije iz biomase je bilo proizvedene v obratih za soproizvodnjo toplote in električne energije. Najbolj uporabljana vrsta je trdna biomasa (54,8 %), sledijo pa ji bioplini (31,1 %). Obnovljivi komunalni odpadki predstavljajo 11,6 %, tekoča biogoriva pa 2,6 %. Nemčija je največja porabnica biomasnih goriv za proizvodnjo električne energije (27,7 % skupne porabe biomasnih goriv in 57,0 % porabe bioplina). Kar zadeva porabo trdne biomase za proizvodnjo električne energije, sta Finska in Švedska pomembni porabnici (s 13,7- oziroma 12,0-odstotnim deležem). Belgija, Italija in Slovenija za proizvodnjo električne energije skupaj porabijo le 1,1 ktoe biodizla. Poraba biomasnih goriv in tekočih biogoriv za proizvodnjo električne energije se je od leta 2012 in v letu 2021 stalno povečevala, predvsem zaradi 28,7-odstotnega povečanja uporabe trdne biomase v primerjavi z letom 2012.

Na splošno je mogoče v vseh treh sektorjih opaziti naraščajoči trend porabe biomase.

Obeti

Na splošno so države članice predložile omejene informacije o predvideni primarni dobavi biomase po surovinah in poreklu. Med 21 državami članicami, ki so predložile informacije, jih osem 19 navaja, da ni pomembnih vplivov ali posodobitev, ki bi jih bilo treba dodati. Pet držav članic 20 je izrazilo zaskrbljenost glede zadovoljevanja povpraševanja z domačo oskrbo različnih sektorjev z biomaso glede na fizične omejitve (omejen potencial, zdravstveno stanje gozdov, omejena infrastruktura, ki onemogoča večji vnos bioenergije) in pravne omejitve uporabe biomase. Pet držav članic 21 je navedlo, da je povpraševanje po biomasi stabilno, Slovenija je poročala o povečanju oskrbe z lesno biomaso, Nizozemska pa je uvedla zgornjo mejo za lesno biomaso za ogrevanje. Francija je napovedala posodobitve začrtanega poteka, Španija pa je poudarila pozitivne splošne učinke, ne da bi navedla podrobnosti. Predloženi ocenjeni začrtani poteki za sektorski delež energije iz obnovljivih virov v porabi končne energije do leta 2030 v sektorjih električne energije, ogrevanja in hlajenja ter prometnem sektorju in po posameznih tehnologijah obnovljivih virov niso dovolj podrobno razdelani, da bi zagotovili celovit vpogled v povpraševanje po bioenergiji, razčlenjeno po toploti, električni energiji in prometu, ter v oskrbo z biomaso po surovinah in poreklu (pri kateri se razlikuje med domačo proizvodnjo in uvozom).

Uvoz biomase

V celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročilih o napredku je 24 držav članic poročalo o uvoženi trdni biomasi 22 . Španija, Romunija in Luksemburg niso poročali o uvoženi trdni biomasi. Opozoriti je treba, da nobena država članica ni poročala o uvozu kmetijske biomase in štorov. Uvoz trdne biomase predstavlja 19 % skupne količine primarne trdne biomase za energijo/bioenergijo. Surovina, ki se glede na poročila uvaža v največjih količinah, je črna lužina 23 (677 404 000 m3). Biomasa iz gozdarstva je bila druga največja sporočena kategorija, lesni peleti pa so se med surovinami v tej kategoriji uvažali v največjem obsegu (21 926 000 m3, sledili so jim okrogli les, sekanci, žagovina in drugi lesni delci.

Surovine iz gozdne biomase, ki se uporabljajo za proizvodnjo energije in so bile v poročilih navedene kot uvožene v EU 24

Kar zadeva uvoz lesnih peletov v EU, je Nizozemska največja uvoznica 25 (skoraj 30 % celotnega uvoza lesnih peletov v EU), sledi pa ji Danska (26 %) 26 , 27 . Uvoz lesnih sekancev predstavlja 8 % celotne oskrbe z lesnimi sekanci za porabo energije v letu 2021. Francija je uvozila tretjino (33,2 %) celotne količine uvoženih lesnih sekancev; sledile so ji Litva z 22 %, Latvija s skoraj 10 % in Italija s skoraj 9 %. Na splošno je bilo zabeleženo 27-odstotno povečanje uvoza lesnih peletov od leta 2019, medtem ko se je uvoz lesnih sekancev v obdobju 2019–2020 zmanjšal za 10 %. Z uporabo Eurostatovih trgovinskih bilanc 28 je mogoče slediti geografskemu poreklu lesnih peletov (do leta 2021) in lesnih sekancev (samo do leta 2020). V obeh kategorijah je bila Rusija največja izvoznica v EU, sledile pa so ji Združene države in Belorusija z lesnimi peleti ter Belorusija (ki skupaj z Rusijo predstavlja 82 % celotnega uvoza lesnih sekancev), Norveška (8 %), Brazilija (5 %), Urugvaj (4 %) in Ukrajina (2 %) z lesnimi sekanci. Po neizzvani in neupravičeni vojaški agresiji Rusije proti Ukrajini so deležniki izrazili zaskrbljenost glede morebitnih posledic, ki bi jih to lahko imelo za cene lesnih peletov in sekancev.

Uvoz organskih odpadkov predstavlja 1 % skupne dobave organskih odpadkov za porabo energije v letu 2021. Samo štiri države članice 29 so poročale, da uvažajo biomaso iz organskih odpadkov. Švedska je največja uvoznica organskih odpadkov in obnovljivih komunalnih odpadkov. Nizozemska in Belgija sta bili edini državi članici, ki sta poročali o uvozu odpadnih muljev, in sicer sta jih uvozili 56 000 m3 oziroma 4 000 m3.

Leta 2021 je bilo za proizvodnjo biogoriv v EU uvoženih skupno 8 194 ktoe 30 surovin. Bioetanol se večinoma proizvaja iz surovin s poreklom iz EU (približno 78 %), medtem ko se iz surovin s poreklom iz EU proizvede le približno polovica biodizla (43 %) (glej spodnjo sliko). Če pogledamo uvoz biogoriv, se surovine za biogoriva v glavnem uvažajo iz Indonezije in Malezije, ki predstavljata 17 % celotnega uvoza surovin za biodizel. Preostalih 41 % uvoza surovin za biodizel je razdeljenih med več kot devet držav po vsem svetu.

Geografsko poreklo surovin za biodizel (levo) in bioetanol (desno) za EU v letu 2021

Ukrepi, ki so jih sporočile države članice in so namenjeni spodbujanju bioenergije ter spoštovanja trajnostnih meril in meril za prihranek emisij toplogrednih plinov iz direktive o energiji iz obnovljivih virov

Prenovljena direktiva o energiji iz obnovljivih virov (RED II) spodbuja bioenergijo, če je trajnostna in certificirana kot taka. Direktivo, vključno s strožjimi trajnostnimi merili iz člena 29, je bilo treba prenesti do junija 2021. Trenutno potekajo preverjanja prenosa 31 . Večina držav članic je vsaj delno prenesla člen 29 in posodobila svojo obstoječo zakonodajo, da bi vključila strožja pravila iz prenovljene direktive. Nekatere države članice so poleg primarne in sekundarne zakonodaje uvedle nekatere smernice ali usmeritve v okoljskih ali naravovarstvenih aktih. Države članice v celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročilih o napredku niso izrecno poročale o ukrepih, povezanih s trajnostnimi merili. Vendar so navedle ukrepe, povezane s prenosom Direktive (torej vključno z izvajanjem trajnostnih meril). Certificiranje trajnostnosti sta omenili dve državi članici: Španija je navedla ukrep v zvezi s plinom iz obnovljivih virov, ki je certificiran kot trajnosten, Italija pa dva ukrepa, od katerih se je eden nanašal na vzpostavitev nacionalnega sistema certificiranja trajnostnosti biogoriv, drugi pa na posodobitev sistema certificiranja.

Le nekaj držav članic je poročalo o ukrepih v zvezi s spodbujanjem trajnostnosti gozdne biomase za proizvodnjo energije, samo Španija pa je sporočila dva ukrepa v zvezi s trajnostnim gospodarjenjem z gozdovi ter vzdrževanjem in izboljšanjem gozdnih rezervatov. Nobena država članica ni poročala o izzivih, povezanih z razpoložljivostjo gozdne biomase.

Kar zadeva merila LULUCF 32 , so države članice v svojih celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročilih o napredku zagotovile le omejene informacije. Opozoriti je treba, da so vse države članice EU podpisnice Pariškega sporazuma in so predložile nacionalno določene prispevke k Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) 33 . Od 18 držav članic, ki so poročale v tem oddelku, jih je 13 34 izrecno navedlo, da so uvedle nacionalno ali podnacionalno zakonodajo za zagotovitev, da emisije ne presežejo odvzemov.

Da bi se zmanjšala odvisnost EU od uvoženih fosilnih goriv, je Komisija v načrtu REPowerEU 35 predlagala pospešitev proizvodnje trajnostno proizvedenega biometana (predvsem iz organskih, gozdnih in kmetijskih odpadkov, da se prepreči vpliv spremembe rabe zemljišč). Za zmanjšanje uvoza zemeljskega plina iz Rusije in pospešitev prehoda EU na čisto energijo je bil predlagan cilj letne trajnostne proizvodnje biometana v višini 35 milijard kubičnih metrov do leta 2030. Od 24 držav članic, ki so že poročale o ukrepih, je 21 držav članic v celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročilih o napredku poročalo o ukrepih v zvezi s spodbujanjem bioplina in biometana 36 , približno tretjina držav članic, ki so poročale, pa je navedla ukrepe za spodbujanje biometana v prometnem sektorju, predvsem v smislu obveznosti glede namešavanja goriv. Druge države članice so navedle vsaj en ukrep za spodbujanje ali urejanje vbrizgavanja plina iz obnovljivih virov, in sicer bioplina/biometana, v omrežje zemeljskega plina 37 . Švedska ni poročala niti o uporabi biometana v prometu niti o proizvodnji bioplina v letih 2020 in 2021, čeprav je eden od najbolj zrelih trgov biometana v EU in ima največji delež uporabe bioplinov v prometu. Podobno Belgija, Finska in Madžarska v celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročilih o napredku niso poročale o proizvodnji bioplina niti za leto 2020 niti za leto 2021.

Nekatere države članice so v svojih celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročilih o napredku navedle pooblastila za namešavanje goriv in kvote za spodbujanje naprednih biogoriv. V nekaterih primerih (Danska, Francija, Italija, Malta, Španija) so navedeni ukrepi že začeli veljati, v drugih, kot sta Slovenija in Hrvaška, pa bodo kmalu uvedeni ukrepi za povečanje deleža naprednih biogoriv v prometnem sektorju. Španija je poročala o različnih ukrepih, ki spodbujajo proizvodnjo naprednih biogoriv za uporabo ne le v sektorju cestnega prometa, temveč tudi v sektorjih zračnega in pomorskega prometa, vendar se regulativni okvir za te ukrepe še razvija.

Države članice so bile pozvane, naj v celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročilih o napredku poročajo o spremembah cen surovin in rabe zemljišč na svojem ozemlju, povezanih s povečano uporabo biomase. Kar zadeva cene surovin, so države članice poročale, da čeprav so se te cene v zadnjih letih morda zvišale, to ni povezano s povečano uporabo biomase za proizvodnjo energije. Španija je poročala, da je delež surovin, ki se uporabljajo za proizvodnjo bioenergije, majhen v primerjavi s skupno količino proizvedenih surovin. Ciper in Estonija sta poročala, da se kmetijske surovine v teh dveh državah ne uporabljajo za proizvodnjo energije, zato ni povezave med uporabo biomase za proizvodnjo energije in nihanji cen surovin.

Kar zadeva rabo zemljišč, je ustrezne podatke sporočilo 14 držav članic 38 , od katerih jih je pet 39 predložilo tudi kvantitativne podatke. Finska, Litva in Slovaška so navedle, da ni bilo sprememb rabe zemljišč. Danska, Italija in Latvija so poročale, da se je površina zemljišč, povezanih s proizvodnjo bioenergije, povečala. Danska je poročala o povečanju pridelave koruze kot dodatne surovine za bioplin, in sicer z 2 390 ha leta 2012 na trenutnih 17 433 ha v obdobju 2020–2021, čeprav je proizvodnja bioplina v glavnem odvisna od odpadkov in ostankov. Italija je poročala o spremembi rabe zemljišč, ni pa navedla dodatnih podrobnosti. Latvija je v zvezi z žitaricami poročala o 3,0-odstotnem povečanju v letu 2021 v primerjavi z letom 2020, vendar je treba opozoriti, da je ta sprememba v primerjavi s preostalimi njivskimi površinami zanemarljiva. Poljska je poročala o 4-odstotnem letnem povečanju ali ocenjenih 797 kha zemljišč za pridelavo surovin za bioenergijo v letu 2021. Luksemburg je bil edina država članica, ki je poročala o zmanjšanju rabe zemljišč za energijske poljščine za 0,6 odstotne točke v obdobju 2018–2022. Prevladujoča energijska poljščina je koruza za bioplin (67 % leta 2022). Avstrija, Ciper, Madžarska, Malta, Španija in Švedska so poročale, da ni zemljišč, ki bi se uporabljala za proizvodnjo bioenergije, ali da je površina takih zemljišč zanemarljiva.

Tehnološki razvoj in uvajanje biogoriv, proizvedenih iz surovin s seznama v Prilogi IX k Direktivi (EU) 2018/2001

Priloga IX k direktivi o energiji iz obnovljivih virov vsebuje seznam surovin, ki se lahko uporabljajo za proizvodnjo bioplina za uporabo v prometu, naprednih biogoriv in drugih biogoriv. Napredna pogonska biogoriva se proizvajajo iz surovin s seznama v delu A Priloge IX k direktivi o energiji iz obnovljivih virov, medtem ko so v delu B navedene surovine za proizvodnjo pogonskih biogoriv in bioplina za uporabo v prometu (v tem oddelku skupaj: biogoriva iz Priloge IX), katerih prispevek k minimalnemu deležu iz prvega pododstavka člena 25(1) je omejen in se lahko šteje kot dvakratnik njihove energijske vsebnosti. Večina držav članic 40 v celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročilih o napredku ni navedla količin v zvezi z uporabo in proizvodnjo biogoriv iz Priloge IX, medtem ko se enote in leta, za katere so bili podatki predloženi, med državami članicami razlikujejo. Za naslednjo analizo so uporabljeni podatki iz podatkovne zbirke SHARES.

Na spodnji sliki je prikazana poraba biogoriv v skladu s Prilogo IX za obdobje 2017–2021. Na splošno se je uporaba biogoriv iz Priloge IX povečala z 2 317 ktoe leta 2017 na 5 474 ktoe leta 2021. Med vsemi surovinami iz Priloge IX je poraba največja pri biogorivih, proizvedenih iz rabljenega olja za kuhanje (Priloga IX, del B, točka (a)). Kar zadeva surovine iz dela A Priloge IX, je poraba največja pri biogorivih, pridobljenih iz surovin iz točk (d) biomasni del industrijskih odpadkov, ki ni primeren za uporabo v prehranski ali krmni verigi, in (g) odplake iz proizvodnje palmovega olja in prazni grozdi palmovih sadežev. Nasprotno pa se biogoriva iz naslednjih surovin iz dela A Priloge IX v vseh obravnavanih letih sploh niso uporabljala ali pa je bilo po vsej EU porabljenih manj kot 1 ktoe: (a) alg, če so gojene na zemljiščih v bazenih ali fotobioreaktorjih; (l) orehovih lupin; (m) plev in lusk; (n) storžev koruze brez zrnja in (q) druge lesne celuloze, razen žaganih hlodov in furnirskih hlodov.

Trend povpraševanja po biogorivih iz Priloge IX za EU-27 v obdobju 2017–2021 41  

Italija je največja porabnica biogoriv iz Priloge IX in skupaj s Španijo največja uporabnica biogoriv iz dela A Priloge IX. Italija je tudi največja porabnica biogoriv iz dela B Priloge IX, sledijo pa ji Nemčija, Španija, Nizozemska in Švedska. Druge države članice (Romunija in Latvija) niso uporabljale surovin iz Priloge IX, Avstrija pa je porabila le majhno količino (<1 ktoe).

Razdelitev porabe biogoriv iz Priloge IX po surovinah za vsako državo članico v letu 2021 42  

Deset držav članic 43 je poročalo o tehnološkem razvoju in uvajanju biogoriv iz Priloge IX, vendar so bili predloženi podatki razdrobljeni in nedosledni. Na podlagi razpoložljivih informacij 44 je v petih državah članicah 45 vsaj 12 naložb, povezanih s proizvodnjo rastlinskih olj, obdelanih z vodikom, z letno zmogljivostjo od 24 do 1 300 kt na leto. Največji posamezni zmogljivosti sta evidentirani na Švedskem, in sicer v Lysekilu in Göteborgu, ki imata vsak po 1 300 kt zmogljivosti za proizvodnjo rastlinskih olj, obdelanih z vodikom. Druga najbolj zastopana tehnologija je proizvodnja bioetanola s šestimi naložbami z zmogljivostjo od 25 do 50 kt na leto v šestih državah članicah 46 . V treh državah članicah 47 je napovedana proizvodnja biometanola v petih obratih (zmogljivost 5,25–450 kt/leto). Druge naložbe so namenjene gorivom, proizvedenim s Fischer–Tropschevim procesom (Francija), biometanu, bio UZP, nafti (vse na Nizozemskem) ali neznanim/različnim namenom (Finska).

Razpoložljivi rezultati znanstvenih raziskav v zvezi s posredno spremembo rabe zemljišč

Komisija spremlja stanje v zvezi s pogonskimi biogorivi, drugimi tekočimi biogorivi in biomasnimi gorivi z visokim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč ter bo še naprej redno posodabljala podatke na podlagi najnovejših znanstvenih dokazov. Komisija je v zvezi s tem začela dve študiji 48 , trenutno pa poteka ocenjevanje. Rezultati študije se bodo uporabili v podporo Komisiji, da bo po potrebi posodobila tudi merila, ki se uporabljajo za opredelitev surovin z visokim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč in certificiranje goriv z nizkim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč.

Dodatne smernice o izvajanju certificiranja goriv z nizkim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč so vključene v poglavje V Izvedbene uredbe (EU) 2022/996 49 o pravilih glede certificiranja za prostovoljne sisteme. V členih 24–27 so pojasnjene posebne zahteve glede certificiranja goriv z nizkim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč, vključena pa so tudi pravila za dokazovanje dodatnosti in podrobna navodila za izpolnjevanje zahtev za proizvodnjo na neizkoriščenih ali opuščenih zemljiščih ter za določanje dodatne biomase za ukrepe povečanja donosa. Namen teh tehničnih pravil je zagotoviti usklajen in trden pristop vseh organov za certificiranje. Komisija lahko smernice podrobneje oblikuje na podlagi rezultatov pilotnega preskušanja metodologije, ki je bila nedavno dokončana v okviru zgoraj navedenih študij, ki jih je naročila Komisija 50 .

Prostovoljni in nacionalni sistemi certificiranja v okviru direktive o energiji iz obnovljivih virov

Prostovoljni sistemi in nacionalni sistemi certificiranja držav EU pomagajo zagotoviti, da se pogonska biogoriva, druga tekoča biogoriva in biomasna goriva, obnovljivi vodik in njegovi derivati (obnovljiva goriva nebiološkega izvora) ter reciklirana ogljična goriva trajnostno proizvajajo, in sicer s preverjanjem, ali so skladna s trajnostnimi merili EU ter ustreznimi metodologijami za obnovljiva goriva nebiološkega izvora in reciklirana ogljična goriva.

S temi sistemi se preverja, da:

·se surovine, ki se uporabljajo za proizvodnjo pogonskih biogoriv, drugih tekočih biogoriv in biomasnih goriv, ne proizvajajo na zemljiščih z veliko biotsko raznovrstnostjo in da zemljišča z veliko količino ogljika niso bila spremenjena za proizvodnjo takih surovin;

·je električna energija, ki se uporablja za proizvodnjo obnovljivega vodika, pridobljena iz obnovljivih virov in

·proizvodnja obnovljivih goriv in plinov zagotavlja zadostne prihranke emisij toplogrednih plinov.

Več sistemov upošteva tudi dodatne vidike trajnostnosti, kot so zaščita tal, vode in zraka ter socialna merila. Za postopek certificiranja zunanji revizor preveri celotno proizvodno verigo od izvora surovine in energije do proizvajalca goriva ali trgovca.

Čeprav se sistemi upravljajo zasebno, jih lahko Evropska komisija prizna kot skladne s pravili iz direktive o energiji iz obnovljivih virov. Postopek priznavanja se izvaja v skladu s členom 30(4) in (6) direktive o energiji iz obnovljivih virov.

Da bi Komisija priznala sistem, mora slednji izpolnjevati merila, kot so:

·proizvajalci surovin izpolnjujejo trajnostna merila in merila za proizvodnjo obnovljivih goriv nebiološkega izvora iz direktive o energiji iz obnovljivih virov in njene izvedbene zakonodaje;

·informacijam o trajnostnih značilnostih je mogoče slediti do izvora surovine;

·vse informacije so dobro dokumentirane;

·v podjetjih se izvede revizija, preden začnejo sodelovati v shemi, redno pa se izvajajo tudi revizije za ponovno certifikacijo ali nadzorne revizije in

·revizorji imajo potrebne splošne in posebne revizijske spretnosti v zvezi z merili sistema.

Zakonsko določeno obdobje veljavnosti sklepa o priznanju prostovoljnega sistema je običajno pet let.

Komisija je doslej uradno priznala 15 prostovoljnih in nacionalnih sistemov certificiranja 51 . Z Izvedbeno uredbo (EU) 2022/996 so bila uvedena nova in okrepljena pravila na področju certificiranja bioenergije. Komisija je začela formalni postopek ponovne ocene vseh priznanih sistemov, da bi zagotovila, da še vedno ustrezajo svojemu namenu, tj. potrjevanju skladnosti gospodarskih subjektov s trajnostnimi merili iz direktive o energiji iz obnovljivih virov. Ta postopek bo zaključen do konca leta 2023. Hkrati so se začeli novi postopki ocenjevanja za sisteme, ki so pripravljeni certificirati obnovljiva goriva nebiološkega izvora na podlagi novo sprejetih metodologij za ocenjevanje njihove trajnostnosti.

Komisija namerava do konca leta 2023 začeti celovito študijo o učinkovitosti sistema certificiranja v okviru direktive o energiji iz obnovljivih virov. Prvi rezultati te študije se lahko pričakujejo konec leta 2024.

Posodobitev podatkovne zbirke Unije iz člena 28(2) Direktive (EU) 2018/2001

Komisija v skladu s členom 28(2) direktive o energiji iz obnovljivih virov zagotovi, da se vzpostavi podatkovna zbirka Unije, ki „omogoča sledenje tekočih in plinastih goriv, namenjenih uporabi v prometu“. Zajeta so biogoriva, obnovljiva goriva nebiološkega izvora in reciklirana ogljična goriva v prometnem sektorju. Opozoriti je treba, da so trdna biomasna goriva izključena, podatkovna zbirka Unije pa trenutno zajema le prometni sektor. Komisija je v postopku vzpostavitve delovanja podatkovne zbirke, ki bo zagotovila sledljivost obnovljivih goriv in povečala preglednost. Izvedbena uredba (EU) 2022/996 določa posebna pravila za zagotovitev, da se skladnost pogonskih biogoriv, drugih tekočih biogoriv in biomasnih goriv s pravili direktive o energiji iz obnovljivih virov preverja na učinkovit in usklajen način ter da so goljufije preprečene.

V skladu z direktivo o energiji iz obnovljivih virov države članice od gospodarskih subjektov zahtevajo, da v podatkovno zbirko vnašajo informacije, tudi o značilnostih obnovljivih goriv, namenjenih uporabi v prometu in danih na trg, glede trajnostnosti in prihranka emisij toplogrednih plinov. Podatkovna zbirka Unije zajema celotno dobavno verigo, od prvega mesta zbiranja kmetijskih ali gozdarskih surovin ali prevzemnega mesta za odpadke in ostanke do mesta porabe. V zvezi z mesti zbiranja in prevzemnimi mesti to pomeni, da bo treba v podatkovno zbirko Unije vnesti tudi informacije o mestih izvora in v njej prijaviti vse dobave s teh mest izvora. Prav tako bo treba evidentirati vsa odvisna skladišča in odvisna prevzemna mesta, vključena v skupinsko certificiranje, da bo zagotovljena sledljivost zadevnega materiala do vsake lokacije, kjer je bil skladiščen.

Leta 2022 je približno 20 gospodarskih subjektov izvedlo prvo pilotno preskušanje podatkovne zbirke Unije. Po tem postopku je podatkovna zbirka Unije uradno začela delovati 16. januarja 2023 z namenom vključitve vseh zadevnih gospodarskih subjektov, prostovoljnih mednarodnih in nacionalnih sistemov preverjanja ter držav članic EU. Nacionalne podatkovne zbirke držav članic je prav tako mogoče povezati s podatkovno zbirko Unije. Vključitev poteka v fazah in zahteva vpis vseh ustreznih informacij o uporabniku. Gospodarski subjekti morajo predložiti informacije o certificirani lokaciji in veljavni certifikat o skladnosti. Navesti je treba tudi identifikator nacionalnega trgovskega registra (NTR ID) 52 , da lahko tretje osebe nedvoumno identificirajo vsak gospodarski subjekt. Komisija je marca 2023 v podporo temu postopku vzpostavila tudi spletno stran Wiki. Ta zagotavlja osnovne informacije o podatkovni zbirki Unije, ustrezno gradivo za usposabljanje in pogosto zastavljena vprašanja 53 .

Do 1. septembra 2023 je bilo s podporo prostovoljnih sistemov vključenih približno 8 000 gospodarskih subjektov od skupno približno 12 000. Prav tako so države članice na svoji strani začele postopek z določanjem in vključevanjem institucionalnih uporabnikov sistema. Prva registracija zalog surovin in goriv naj bi se začela, ko bo vključenih vsaj 80 % gospodarskih subjektov. Registrirane zaloge bi morale ustrezati neto vrednosti masne bilance za zadnje obdobje masne bilance. Po tem bodo lahko gospodarski subjekti v podatkovni zbirki Unije vpisali in upravljali transakcije v zvezi z vhodnimi in izhodnimi materiali. Transakcije bo treba vpisati v 72 urah od datuma trgovanja/pošiljke, priložene certifikate o trajnostnosti pa bo treba posodobiti pred koncem obdobja masne bilance.

(1)

Uredba (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov, UL Uredba (EU) 2018/1999.

(2)

Eurostat: energijske bilance za leto 2021.

(3)

Eurostat: dobava biomase – letni podatki.

(4)

Eurostat: dobava biomase, letni podatki.

(5)

Eurostat: preglednica NRG_CB_RW.

(6)

Eurostat: preglednica NRG_CB_RW.

(7)

Prav tam.

(8)

Eurostat: dobava biomase, letni podatki.

(9)

AT, BG, CY, CZ, DK, EL, FI in PT.

(10)

Eurostat: preglednica NRG_BAL_C.

(11)

Eurostat: energijske bilance za leto 2021, preglednica NRG_BAL_C.

(12)

Prav tam.

(13)

AT, CZ, DK, EE, FI, IT in SE.

(14)

Eurostat: podatki iz podatkovne zbirke SHARES.

(15)

Prav tam.

(16)

Direktiva (EU) 2018/2001 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (UL L 328, 21.12.2018, str. 82).

(17)

Eurostat: preglednica NRG_BAL_C, tok podatkov „Bruto proizvodnja toplote“ (dopolnilni kazalnik). Ta kazalnik vključuje: Proizvajalci po glavni dejavnosti – samo toplarne + Proizvajalci po glavni dejavnosti – enote TE-TO + Samoproizvajalci, ki proizvajajo samo toploto + Samoproizvajalec TE-TO. Kode izdelkov: biodizel [R5220P + R5220B]; bioplini [koda: R5300]; druga tekoča biogoriva [R5290]; primarna trdna biogoriva [R5110-5150_W6000RI]; obnovljivi komunalni odpadki [W6210]. Nabor podatkov Energijske bilance (koda: NRG_BAL_C). Opozoriti je treba, da ta kazalnik predstavlja vrednosti za „Pretvorjeno energijo“. Zato se za proizvodnjo toplote to nanaša na energijo, pridobljeno iz biomasnih goriv in tekočih biogoriv po pretvorbi.

(18)

Eurostat: preglednica NRG_BAL_C. Tok podatkov „Bruto proizvodnja električne energije“ (dopolnilni kazalnik). Ta kazalnik vključuje Proizvajalci po glavni dejavnosti – samo elektrarne + Proizvajalci po glavni dejavnosti – enote TE-TO + Samoproizvajalci, ki proizvajajo samo električno energijo + Samoproizvajalec TE-TO. Kode izdelkov: biodizel [R5220P + R5220B]; bioplini [koda: R5300]; druga tekoča biogoriva [R5290]; primarna trdna biogoriva [R5110-5150_W6000RI]; obnovljivi komunalni odpadki [W6210]. Nabor podatkov Energijske bilance (koda: NRG_BAL_C).

(19)

AT, BG, CY, CZ, DK, EL, FI in PT.

(20)

HR, ES, HU, LT in SE.

(21)

IT, MT, LV, SK in SE.

(22)

Eurostat: dobava biomase, letni podatki.

(23)

Črna lužina je stranski proizvod industrije celuloze, in sicer pri proizvodnji vsake tone lesne celuloze nastane sedem ton črne lužine kot stranski proizvod; to pomeni, da je lahko količina velika, vendar ima nizko kurilno vrednost v primerjavi s prvotnim lesom, uporabljenim za predelavo v celulozo.

(24)

 Eurostat: dobava biomase – letni podatki (NRG_CB_BM).

(25)

Prav tam.

(26)

Več informacij o uvozu lesnih peletov je na voljo v Eurostatovi podatkovni zbirki EU trade since 1988 by HS2-4-6 and CN8.

(27)

Ugotovljeno je bilo, da sta Nizozemska in Danska največji državi uvoznici v obeh naborih podatkov. Po podatkih Eurostata o uvozu lesnih peletov je bilo leta 2021 34 % vseh uvoženih lesnih peletov uvoženih na Nizozemsko, 15 % na Dansko, 12 % v Belgijo in 8 % v Latvijo.

(28)

Opozoriti je treba, da se sporočeni podatki nanašajo na vse lesne pelete, uvožene v EU, torej ne le na pelete, namenjene za proizvodnjo energije.

(29)

BE, NL, PT in SE.

(30)

Evropska komisija (2023): Poročilo o trajnostnosti bioenergije v Uniji – študija v podporo poročanju v skladu s členom 35 Uredbe (EU) 2018/1999 (osnutek), ki je še v pripravi.

(31)

  https://ec.europa.eu/atwork/applying-eu-law/infringements-proceedings/infringement_decisions/  

(32)

Raba zemljišč, sprememba rabe zemljišč in gozdarstvo.

(33)

  https://unfccc.int/NDCREG .  

(34)

 AT, BG, CZ, DK, EE, ES, FI, HR, LT, NL, PT, SI in SE.

(35)

COM(2022) 230 final.

(36)

AT, BE, CY, DK, EE, EL, ES, FI, FR, HR, HU, IE, IT, LT, LV, NL, PT, RO, SE, SI in SK.

(37)

DK, ES, FR, IT, PT, SE in SK.

(38)

AT, CY, DK, ES, FI, HU, IT, LV, LT, LU, MT, PL, SK in SE.

(39)

DK, LV, LT, LU in PL.

(40)

Države članice, ki so v celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročilih o napredku navedle količine biogoriv iz Priloge IX: DK, ES, IE, IT in LU.

(41)

Vir: Eurostatova podatkovna zbirka SHARES.

(42)

Prav tam.

(43)

BG, FI, FR, IT, NL, PL, RO, SK, ES in SE.

(44)

 Evropska komisija (2023): Poročilo o trajnostnosti bioenergije v Uniji – študija v podporo poročanju v skladu s členom 35 Uredbe (EU) 2018/1999 (osnutek), ki je še v pripravi.

(45)

FI, FR, NL, PL in SE.

(46)

BG, FI, IT, PL, RO in SK.

(47)

ES, NL in SE.

(48)

  https://iluc.guidehouse.com/  

(49)

Izvedbena uredba Komisije (EU) 2022/996 z dne 14. junija 2022 o pravilih za preverjanje trajnostnih meril, meril za prihranek emisij toplogrednih plinov in meril za nizko tveganje za posredno spremembo rabe zemljišč (UL L 168, 27.6.2022, str. 1).

(50)

  https://guidehouse.com/case-studies/energy/2021/biofuels-with-indirect-land-use-change-risk  

(51)

Več informacij skupaj s sklepi o priznanju je na voljo na naslednji povezavi: https://energy.ec.europa.eu/topics/renewable-energy/bioenergy/voluntary-schemes_en .

(52)

Identifikator NTR ID je specifičen za posamezno državo in je lahko številka za DDV, številka v poslovnem registru ali enakovredna oznaka.

(53)

  https://wikis.ec.europa.eu/display/UDBBIS/Union+Database+for+Biofuels+-+Public+wiki  

EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 24.10.2023

COM(2023) 650 final

Poročilo o prenovi nacionalnega fonda stanovanjskih in nestanovanjskih stavb ter o skoraj nič-energijskih stavbah

PRILOGA

k

Poročilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij

Poročilo o stanju energetske unije za leto 2023

(v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov)

{SWD(2023) 646 final}

1.Uvod in ozadje

Stavbni sektor ima ključno vlogo v dolgoročni strategiji za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za Evropsko unijo (EU) in pri doseganju drugih ciljev evropskega zelenega dogovora, kot je ničelno onesnaževanje ali učinkovita raba virov. Glavne poti do razogljičenega stavbnega fonda EU so oblikovane na podlagi Direktive 2010/31/EU o energijski učinkovitosti stavb in osredotočene na določitev stroškovno optimalnih minimalnih zahtev glede energijske učinkovitosti, spodbujanje visoko energijsko učinkovitih stavb in razvoj dolgoročnih strategij prenove, da bi se mobilizirale naložbe v energijsko učinkovitost v stavbnem sektorju.

Od leta 2021 morajo biti vse nove stavbe skoraj nič-energijske stavbe. V direktivi o energijski učinkovitosti stavb je navedena široka opredelitev skoraj nič-energijskih stavb, pri čemer sta energijska učinkovitost in energija iz obnovljivih virov kombinirani prek stroškovno optimalnega okvira; kazalniki za skoraj nič-energijske stavbe se med državami članicami zelo razlikujejo ter odražajo nacionalne, regionalne ali lokalne razmere. Skupno raziskovalno središče Evropske komisije (JRC) je ocenilo stanje opredelitev skoraj nič-energijskih stavb v državah članicah in najnovejše posodobitve v zvezi z opredelitvijo, njeno izvajanje ter skupne značilnosti in glavne razlike med veljavnimi opredelitvami skoraj nič-energijskih stavb.

Za izboljšanje energijske učinkovitosti obstoječih stavb morajo države članice v skladu z direktivo o energijski učinkovitosti stavb razviti dolgoročne strategije prenove za prenovo nacionalnega fonda stanovanjskih in nestanovanjskih stavb. Strategije morajo vključevati časovne načrte z okvirnimi mejniki za leta 2030, 2040 in 2050, merljive kazalnike, pričakovane prihranke energije in širše koristi energijske prenove. Strategije morajo vključevati tudi trdno finančno komponento. Skupno raziskovalno središče je ocenilo skladnost dolgoročnih strategij prenove z zahtevami direktive o energijski učinkovitosti stavb.

V okviru celovitega nacionalnega energetskega in podnebnega poročanja o napredku 1 morajo države članice vsaki dve leti med drugim posodobiti cilje, mejnike in kazalnike napredka iz dolgoročne strategije prenove nacionalnega fonda stanovanjskih in nestanovanjskih stavb. Informacije, ki jih je treba predložiti v celovitem nacionalnem energetskem in podnebnem poročilu o napredku, vključujejo tudi posodobitve o skoraj nič-energijskih stavbah. Čeprav so vse države članice v celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročilih o napredku 2 predložile podatke in informacije, se zdi, da je popolnost sporočenih podatkov pri večini tem in kazalnikov, povezanih s stavbami, v povprečju omejena.

To poročilo, katerega izhodišče so ocena podatkov iz prvega celovitega nacionalnega energetskega in podnebnega poročanja o napredku, ki jo je izvedlo Skupno raziskovalno središče 3 , in drugi razpoložljivi viri, izpolnjuje obveznost iz člena 35 Uredbe (EU) 2018/1999 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov, v skladu s katero mora Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu v okviru poročila o stanju energetske unije predložiti naslednje elemente:

–vsaki dve leti skupno poročilo o napredku pri prenovi nacionalnega fonda javnih in zasebnih stanovanjskih in nestanovanjskih stavb v skladu s časovnimi načrti, določenimi v dolgoročnih strategijah prenove, ki jih vsaka država članica pripravi v skladu s členom 2a Direktive 2010/31/EU;

–vsaka štiri leta splošno poročilo o napredku glede povečanja števila skoraj nič-energijskih stavb v državah članicah v skladu s členom 9(5) Direktive 2010/31/EU.

Poročilo vsebuje še najnovejše informacije o napredku pri izvajanju Delovnega načrta za okoljsko primerno zasnovo in označevanje z energijskimi nalepkami za obdobje 2022–2024, glede katerega je Komisija pozvana, naj vsako leto obvešča Evropski parlament in Svet.

2.Glavne ugotovitve o elementih celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročil o napredku, povezanih s stavbami

Celovito nacionalno energetsko in podnebno poročanje o napredku (NECPR) v letu 2023 je bilo prvo tovrstno poročanje za spremljanje izvajanja in napredka nacionalnih dolgoročnih strategij prenove iz leta 2020, vključno z vrsto kazalnikov in mejnikov, o katerih morajo poročati države članice (večinoma neobvezno) ter ki opisujejo stanje in razvoj stavbnega fonda EU. Glavni kazalniki in podatki v zvezi s stavbami, o katerih so morale države članice poročati, se nanašajo na porabo energije, emisije toplogrednih plinov, stopnje prenove in število skoraj nič-energijskih stavb 4 .

Zdi se, da je popolnost sporočenih podatkov v povprečju omejena pri večini tem in kazalnikov, povezanih s stavbami, razen pri edinem obveznem polju, s katerim se poroča o prispevku stavb k splošnemu cilju Unije glede povečanja energijske učinkovitosti. Zato je zlasti na združeni ravni težko oceniti:

–napredek držav članic pri doseganju njihovih ciljev in

–začrtani potek za stavbni fond EU pri doseganju ogljične nevtralnosti do leta 2050, tudi ob upoštevanju večjih vmesnih ambicij, določenih v svežnju „Pripravljeni na 55“.

Te razmere poudarjajo potrebo po izboljšanju spremljanja izvajanja in napredka dolgoročnih strategij prenove iz leta 2020, kot je na primer predlagano v predlogu za prenovitev direktive o energijski učinkovitosti stavb 5 .

Dodaten razlog za kompleksnost je raznolikost opredelitev glede nekaterih kazalnikov (npr. energijsko najmanj učinkovite stavbe, stopnje prenove) in/ali referenčnih let. To je bilo ugotovljeno že med oceno dolgoročnih strategij prenove iz leta 2020.

Na podlagi sporočenih podatkov iz celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročil o napredku je mogoče oblikovati naslednje predhodne ugotovitve:

–poraba energije: stopnja poročanja je na splošno nizka, zlasti pri primarni energiji. Na splošno se je poraba energije v stavbnem fondu med letoma 2020 in 2021 povečala v večini od trinajstih držav članic, ki poročajo na tem področju (z nekaterimi izjemami v nekaterih državah, odvisno od posameznega sektorja). To morda kaže, da je bilo leta 2021 še prezgodaj za merjenje oprijemljivih učinkov izvajanja dolgoročnih strategij prenove;

–emisije toplogrednih plinov: podatki o emisijah iz stavb so prav tako razmeroma nepopolni in razpršeni. Emisije toplogrednih plinov so se med letoma 2020 in 2021 v povprečju povečale (to velja za enajst držav članic, ki so sporočile nekatere podatke). Poleg tega več držav beleži določen napredek pri doseganju svojih ciljev glede emisij do leta 2030;

–prenova: podatki o številu stavb, kvadratnih metrih ali stopnjah prenove so zelo nepopolni in razpršeni po državah članicah kljub pomenu prenove za razogljičenje stavbnega fonda. Le osem držav članic je sporočilo zadostne podatke o prenovi, ki so pokazali določen napredek pri doseganju ciljev za prenovo stavb do leta 2030, določenih v nacionalnih dolgoročnih strategijah prenove: sporočeni napredek v nekaterih državah članicah se ne zdi zadosten za doseganje ciljev, v drugih pa je zadovoljiv;

–prispevek h globalnim ciljem povečanja energijske učinkovitosti: to je edini obvezni element celovitega nacionalnega energetskega in podnebnega poročila o napredku v zvezi s stavbami in zato element, pri katerem je stopnja poročanja najvišja (skoraj 100 % držav članic, ki so poročale). Ta zahteva dopušča opisne in/ali kvantitativne informacije, odgovori pa kažejo različne razlage držav članic. Poleg tega v nekaterih primerih odgovori ne vsebujejo sklicev na posamezne mejnike ali cilje, zato so možne izboljšave;

–mejniki in kazalniki: celovito nacionalno energetsko in podnebno poročilo o napredku državam članicam omogoča, da določijo posebne mejnike in cilje za posodobitev svojih ambicij iz dolgoročnih strategij prenove iz leta 2020. Številne države članice so izkoristile to možnost in določile cilje, povezane z izboljšanjem stavbnega fonda, porabo energije ali emisijami toplogrednih plinov. Večina ciljev je določena za leto 2030. To bi bilo treba oceniti tudi v povezavi z osnutkom posodobljenega nacionalnega energetskega in podnebnega načrta iz leta 2023.

V zvezi s skoraj nič-energijskimi stavbami:

–od junija 2023 imajo vse države uvedeno opredelitev skoraj nič-energijskih stavb za nove stavbe, s katero je prenesena direktiva o energijski učinkovitosti stavb. Večina držav članic ima tudi posebno opredelitev prenove v skoraj nič-energijske stavbe.

–Na podlagi nacionalnih opredelitev je bila ocenjena raven učinkovitosti skoraj nič-energijskih stavb, izražena kot potreba po primarni energiji iz neobnovljivih virov (kWh/(m2/leto)) v državah članicah in izračunana kot povprečje na ravni EU. Povprečna potreba po primarni energiji iz neobnovljivih virov za nove enostanovanjske hiše se giblje od 15 kWh/(m2/leto) do 95 kWh/(m2/leto), pri čemer povprečje na ravni EU znaša 52 kWh/(m2/leto).

–V večini primerov so zahteve glede skoraj nič-energijskih stavb za nove stavbe strožje od zahtev za prenovo v skoraj nič-energijske stavbe. V povprečju je potreba novih skoraj nič-energijskih stavb po primarni energiji iz neobnovljivih virov približno 30 % manjša kot pri prenovljenih stavbah. Več držav članic ima enake zahteve za nove in prenovljene skoraj nič-energijske stavbe.

–O napredku pri prehodu na skoraj nič-energijske stavbe poroča šestnajst držav, pri čemer je stopnja popolnosti njihove razčlenitve na splošno nizka. Pri dvanajstih državah članicah je mogoče primerjati podatke za leti 2021 in 2022: pri šestih od teh držav se je skupno število skoraj nič-energijskih stavb v obravnavanem obdobju več kot podvojilo 6 . Skupno število skoraj nič-energijskih stavb, pridobljeno z združevanjem podatkov držav, ki so poročale za obe leti, se je v obdobju 2021–2022 povečalo za 12 %.

Poleg zgoraj navedenih glavnih ugotovitev je bilo v okviru prvega celovitega nacionalnega energetskega in podnebnega poročanja o napredku poudarjeno, da je treba izboljšati spremljanje razvoja stavbnega fonda v državah članicah ter racionalizirati in uskladiti kazalnike in opredelitve. V zvezi s tem je v predlogu za revizijo direktive o energijski učinkovitosti stavb 7 določeno, da bi bilo treba dolgoročne strategije prenove preoblikovati v nacionalne načrte prenove stavb, v katerih bi bil določen časovni načrt za doseganje visoko energijsko učinkovitega in razogljičenega stavbnega fonda do leta 2050. S temi načrti naj bi se bolje oblikovala in dodatno uskladila načrtovanje in poročanje, da bi se zagotovili primerljivost in višja raven združevanja. Z revidirano direktivo o energijski učinkovitosti stavb bo zlasti zagotovljena skupna predloga za načrte prenove stavb z jasnejšo opredelitvijo obveznih in prostovoljnih kazalnikov. To bi olajšalo predstavitev informacij. Poleg tega je okvir za spremljanje okrepljen z uvedbo ocene načrtov prenove stavb, ki jo opravi Komisija, in izdajo priporočil v okviru procesa nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov. O napredku pri izvajanju načrtov prenove stavb se bo še vedno poročalo v okviru dvoletnega celovitega nacionalnega energetskega in podnebnega poročila o napredku na podlagi uredbe o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov, ki bi ga bilo treba dodatno okrepiti in uskladiti z razvojem načrtov prenove stavb.

Namen obsežne prenove in posodobitve opazovalnice za stavbni fond v letu 2023 8 je zagotoviti dodaten prispevek v tej smeri, na primer za uskladitev kazalnikov in spremljanje napredka stavbnega fonda. Poleg tega so s predlogom za revizijo direktive o energijski učinkovitosti stavb uvedene določbe, v skladu s katerimi morajo države članice vzpostaviti nacionalne podatkovne zbirke o energijski učinkovitosti stavb in letno prenesti svoje podatke v opazovalnico za stavbni fond.

3.Ocena dolgoročnih strategij prenove iz leta 2020

Nacionalne dolgoročne strategije prenove so ključni instrumenti politike in načrtovanja, namenjeni podpori prehodu na visoko učinkovit in razogljičen stavbni fond do leta 2050. Zaradi začetka veljavnosti spremenjene direktive o energijski učinkovitosti stavb leta 2018 9 so bile določbe o dolgoročnih strategijah prenove, ki jih je prej vseboval člen 4 direktive o energijski učinkovitosti, prenesene v novi člen 2a spremenjene direktive o energijski učinkovitosti stavb. Določbe so bile tudi okrepljene z več dodatnimi zahtevami. Ocena predloženih dolgoročnih strategij prenove iz leta 2020 10 je pokazala, da se je kakovost poročanja na splošno povečala, čeprav so bile ugotovljene nekatere možnosti za izboljšave.

Države članice so predložile razumno podroben opis svojega stavbnega fonda, pri čemer so bile vse strategije v tej postavki ocenjene kot v celoti skladne. Ugotovljene izboljšave med dolgoročnimi strategijami prenove in prejšnjimi strategijami (v okviru direktive o energijski učinkovitosti) poudarjajo potrebo po enotnejšem pristopu, ki bi moral združevati usklajene predloge in okrepljene smernice, ter njegov pomen. Izkušnje s poročili o ciljih za leto 2020, pri katerih so vse države EU razen dveh uporabile standardno predlogo, skupaj s predložitvijo prek e-platforme so pokazale, da je mogoče preiti na rešitve, ki koristijo vsem in s katerimi se zmanjša breme poročanja za države članice, hkrati pa se okrepita primerljivost in strukturiran pristop, kar prispeva k opredelitvi učinkovitejših ukrepov politike. Velika večina strategij iz leta 2020 vsebuje dober pregled politik, ki so usmerjene v vse javne stavbe, in zagotavlja dolgoročno vizijo za doseganje cilja razogljičenja stavbnega fonda do leta 2050 s posebnimi vmesnimi mejniki za stavbni fond. Večina dolgoročnih strategij prenove vključuje mejnike za leti 2030 in 2050, ne pa tudi vedno za leto 2040.

Kot je navedeno v sporočilu o valu prenove, sta boj proti energijski revščini in obravnavanje energijsko najmanj učinkovitih stavb eno od področij, ki jim je treba nameniti posebno pozornost. Zdi se, da so države članice priznale pomen blažitve energijske revščine in podpore energijsko revnim gospodinjstvom. Predlagani ukrepi se na splošno zdijo ustrezni 11 . Vse dolgoročne strategije prenove iz leta 2020 razen ene vključujejo posebne ukrepe za boj proti energijski revščini. Večina držav je opredelila energijsko najmanj učinkovite stavbe, pri čemer so uporabile mešanico različnih pristopov (npr. energijski razred, starost, poraba). V celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročilih o napredku iz leta 2023 je 20 držav članic navedlo, da vsaj eden od njihovih ukrepov politike ali skupina ukrepov med drugimi cilji prispeva k cilju zmanjševanja energijske revščine (npr. programi prenove stavb) ali je v celoti namenjen zmanjševanju energijske revščine (skupaj 42). Poseben oddelek o energijski revščini, ki vsebuje informacije o ukrepih, kazalnikih in opredelitvah, je na voljo v delovnem dokumentu služb Komisije, priloženem oceni napredka pri doseganju ciljev energetske unije in podnebnih ukrepov v okviru poročila o stanju energetske unije za leto 2023.

Vse dolgoročne strategije prenove iz leta 2020 vključujejo poseben oddelek o pričakovanih prihrankih energije in širših koristih 12 , kot so tiste, povezane z zdravjem, kakovostjo zraka v zaprtih prostorih in pozitivnimi gospodarskimi učinki. Vendar države članice v polovici primerov niso zagotovile količinske opredelitve teh potencialnih koristi 13 .

Od trdnih dolgoročnih strategij prenove se pričakuje, da bodo pospešile stroškovno učinkovito prenovo obstoječih stavb, za katere zdaj velja nizka stopnja prenove, in zagotovile povečanje obsega temeljitih prenov stavb. Nazadnje pa lahko omenimo, da raven ambicioznosti dolgoročnih strategij prenove ni vedno v skladu s cilji razogljičenja do leta 2050 14 .

3.1.Cilji glede prihrankov energije

Okvirni cilji glede porabe energije v celotnem stavbnem fondu EU za leta 2030, 2040 in 2050 ter prihranki energije v primerjavi z referenčnim letom (ki so jih države članice navedle v časovnih načrtih za dolgoročne strategije prenove) so predstavljeni v preglednici 1. Zaradi doslednosti so vse merske enote pretvorjene v ktoe (kilotone ekvivalenta nafte).

Preglednica 1. Cilji glede porabe in prihrankov energije za stavbe, navedeni v dolgoročnih strategijah prenove iz leta 2020 (vir: podatki Skupnega raziskovalnega središča na podlagi poročil držav članic, 2022)

Opombe: PKE – poraba končne energije, PPE – poraba primarne energije; Belgija – Flandrija: mejniki samo za stanovanjske stavbe; Nemčija: mejnik za PPE; Danska: okvirni mejniki bodo določeni v povezavi s podnebnim akcijskim načrtom; Grčija: povprečne vrednosti zmanjšanja za leti 2040 in 2050; Finska: vrednosti, ki predstavljajo bruto potrebo po ogrevanju; Madžarska: mejnik za leto 2030 za stanovanjske stavbe (3 917 ktoe) in javne stavbe (764 ktoe); mejniki za leti 2040 in 2050 samo za javne stavbe; Irska: cilji iz nacionalnega energetskega in podnebnega načrta: prihranki pri PPE v stanovanjskem sektorju: leto 2020: 8,44 TWh; leto 2030: 23,7 TWh; Italija: lastni izračun za mejnik za leto 2030 na podlagi letne stopnje prihrankov; Litva: mejniki za PPE; Latvija: mejnik za leto 2030 iz nacionalnega energetskega in podnebnega načrta; Malta: mejniki samo za stanovanjske stavbe; Portugalska: mejniki za PPE; Švedska: mejniki za kupljeno toploto in električno energijo za stanovanjske stavbe, šole, pisarne.

3.2.Cilji glede emisij toplogrednih plinov

Cilji glede emisij toplogrednih plinov za leta 2030, 2040 in 2050, ki so jih države članice navedle v dolgoročnih strategijah prenove iz leta 2020, so povzeti v preglednici 2. Zaradi doslednosti so vse merske enote pretvorjene v MtCO2e (milijone ton ekvivalenta CO2). Večina držav je navedla absolutne vrednosti emisij CO2 ali ekvivalenta CO2 iz stavb v letih 2030, 2040 in 2050, vključno z referenčno vrednostjo emisij, uporabljeno za oceno odstotnega deleža prihrankov. Referenčna leta se razlikujejo in segajo od leta 1990 do leta 2020, pri čemer je večina držav kot referenco uporabila leto 2020. Vse države niso navedle vseh mejnikov glede emisij.

Preglednica 2. Cilji glede emisij in prihrankov toplogrednih plinov za stavbe, navedeni v dolgoročnih strategijah prenove iz leta 2020 (vir: podatki Skupnega raziskovalnega središča na podlagi poročil držav članic, 2022)

Opombe: Italija: mejnik za leto 2050 ustreza nestanovanjskim stavbam (stanovanjske stavbe so ogljično nevtralne); Luksemburg: mejniki samo za stanovanjske stavbe; Latvija: mejnik za leto 2030 izračunan na podlagi informacij iz strategije; Švedska: neposredne emisije toplogrednih plinov so majhne, saj sta glavna vira ogrevanja toplotna energija in električna energija; fosilna goriva bodo do leta 2045 popolnoma opuščena.

Na splošno se zdi, da so ciljna zmanjšanja emisij toplogrednih plinov po vsej EU ambiciozna. Grčija, Italija, Litva in Španija si prizadevajo za popolno razogljičenje stavbnega fonda do leta 2050, Švedska pa si ta cilj prizadeva doseči do leta 2045. Flandrija si prizadeva do leta 2050 doseči ničelne emisije iz javnih stavb. Finska, Francija, Madžarska in Nizozemska si prav tako prizadevajo za znatno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov (za več kot 90 % do leta 2050 glede na referenčna leta).

3.3.Cilji glede prenove

V preglednici 3 so povzeti cilji glede prenove stavbnega fonda za leta 2030, 2040 in 2050, ki so jih države članice navedle v dolgoročnih strategijah prenove iz leta 2020.

Preglednica 3. Zaključene in načrtovane energijske prenove stavb, navedene v dolgoročnih strategijah prenove iz leta 2020 (vir: podatki Skupnega raziskovalnega središča na podlagi poročil držav članic, 2022)

Opombe: Avstrija: za oceno ciljev glede prihrankov energije in emisij je bila uporabljena 1,5-odstotna letna stopnja prenove; vendar je v strategiji omenjen zakonodajni program za obdobje 2020–2024, s katerim se lahko med drugim stopnja prenove zviša na 3 %; Belgija – Flandrija: 1,1-odstotna letna stopnja temeljite prenove stanovanjskih stavb med letoma 2025 in 2050; Ciper: v realističnih scenarijih, uporabljenih za oceno prihrankov energije in emisij toplogrednih plinov, je upoštevana 1-odstotna letna stopnja prenove. Za popolno razogljičenje stavbnega fonda do leta 2050 bi bilo treba stopnjo prenove potrojiti; Češka: letne stopnje prenove in skupna stopnja prenove temeljijo na optimalnem scenariju razvoja stavbnega fonda do leta 2050; Grčija: samo mejnik za prenovo ovoja stavb; mejniki za prenovo energetskega sistema so navedeni v dolgoročni strategiji prenove; Finska: povprečni mejnik za vse vrste stavb v energijskem razredu C ali višjem razredu; do leta 2050 bo ostalo le 70 % finskega stavbnega fonda, saj bodo prazne stavbe odstranjene; Irska: prenova za prehod na energijski razred B2 ali stroškovno optimalni ekvivalent ali ekvivalent ogljika; Litva: kazalnik za leto 2020 vključuje vse nove in prenovljene stavbe energijskega razreda B ali višjega razreda. Cilji vključujejo stavbe, ki bodo prenovljene od leta 2021 dalje; Poljska: ocenjeno je, da bo v obdobju 2021–2050 opravljenih 4,7 milijona temeljitih energijskih prenov; Švedska: vsakih deset let bi moral biti delež stavb energijskih razredov A–C večji kot v prejšnjem referenčnem letu, delež stavb z razredi E–F v energijski izkaznici pa bi moral biti manjši kot v prejšnjem referenčnem letu; Slovenija: navedeni so tudi mejniki za delež prenovljenih nestanovanjskih stavb glede na vrsto stavbe in prenove (delna ali celovita); Slovaška: delež temeljitih prenov in delež prenov v skoraj nič-energijske stavbe se bosta povečala s 5 % (2020) na 50 % (2050), delež manjših prenov pa se bo zmanjšal s 50 % (2020) na 10 % (2050).

Kot je bilo ugotovljeno, ciljni kazalniki prenove niso usklajeni po vsej EU. Znaten delež držav/regij (14) je navedel absolutne vrednosti za število prenovljenih stavb/stanovanj ali prenovljeno tlorisno površino (v kvadratnih metrih), trinajst držav/regij pa je cilje glede prenove izrazilo v smislu letne stopnje prenove. Poleg tega so tri države navedle le skupni delež prenovljenih stavb.

Večina držav/regij (19) je poročala o stanovanjskih in nestanovanjskih stavbah. Vendar so se nekatere države/regije osredotočile samo na stanovanjski sektor (Malta, Flandrija, Nizozemska, Nemčija, Španija, Luksemburg, Slovaška) ali na posebne segmente nestanovanjskega sektorja, kot so poslovne stavbe (Irska) ali javne stavbe (Češka, Madžarska, Latvija).

Letna stopnja prenove, predvidena v naslednjih desetletjih, znaša od le 1 % do 6 %. Vendar si večina držav prizadeva letno stopnjo prenove v povprečju zvišati z 1,5 % na 3 % 15 .

Različni pristopi k opredelitvi ciljev glede prenove otežujejo primerjavo ambicij glede prenove po vsej EU in oceno skupnega cilja glede prenove. Vendar se izključno na podlagi informacij iz preglednice 3 ambicije glede prenove po EU zelo razlikujejo: nekatere države nameravajo do leta 2050 prenoviti celoten stavbni fond, druge države pa manj kot polovico svojega stavbnega fonda. Poleg tega je vpliv energijske prenove zelo odvisen od temeljitosti prenove, ki v večini primerov ni jasna.

4.Napredek pri dolgoročnih strategijah prenove stavb iz celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročil o napredku iz leta 2023

Celovita nacionalna energetska in podnebna poročila o napredku vsebujejo posebne preglednice za poročanje o mejnikih in kazalnikih napredka držav članic iz dolgoročne strategije za prenovo nacionalnega fonda stanovanjskih in nestanovanjskih stavb (preglednice 2–5, Priloga IV k Izvedbeni uredbi (EU) 2022/2299).

Ta oddelek temelji na celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročilih o napredku, vključitvah in posodobitvah, predloženih pred 12. septembrom 2023. Do tega datuma je šestindvajset držav članic predložilo celotno celovito nacionalno energetsko in podnebno poročilo o napredku (ki vključuje vse podatkovne tokove) 16 , pri eni državi članici (Romuniji) pa je podatkovni tok 2 še v pripravi. Postopek predložitve je bil v nekaterih primerih razdrobljen in razdeljen na več predložitev, pri čemer so države članice objavile različne podatkovne tokove, vključitve in specifikacije, ko je bilo to potrebno.

V skladu s predlogo za celovito nacionalno energetsko in podnebno poročanje o napredku so podatki, zbrani na tem področju, razvrščeni v 11 kazalnikov, ti pa so razdeljeni na sedem glavnih področij. V spodnji preglednici 4 so povzeti področja in kazalniki, hkrati pa je podan pregled popolnosti poročanja za vsakega od njih.

Preglednica 4. Popolnost celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročil o napredku na področju dolgoročnih strategij prenove (vir: podatki JRC o celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročilih o napredku iz leta 2023)

Opombe: Očnv = obvezno, če je na voljo; O = obvezno.

Čeprav med podkazalniki obstajajo nekatere pomembne razlike (npr. fond stanovanjskih stavb v primerjavi s fondom nestanovanjskih stavb ali vnosi za leto 2020 popolnejši od vnosov za leto 2021), se zdi, da je popolnost podatkov v povprečju težava pri večini področij in kazalnikov. Edino področje, pri katerem so informacije sporočile skoraj vse države članice, je prispevek k cilju Unije, ki je tudi edino obvezno polje. Pri vseh preostalih poljih, označenih kot „obvezno, če je na voljo“, so stopnje popolnosti na splošno precej nizke (v nekaterih primerih nižje od 3 %), najvišja stopnja popolnosti pa je pri kazalnikih mejnikov s skoraj 63 % vnosov. Stopnja popolnosti poročanja o podatkih o stavbnem fondu je skoraj 40-odstotna, pri skoraj nič-energijskih stavbah pa je stopnja popolnosti nekoliko višja od 30 %, medtem ko je prenova na splošno slabo pokrita, saj je bilo na tem področju le 3,2 % vnosov.

4.1.Stavbni fond

Stanovanjske stavbe

Stopnje popolnosti poročanja držav članic o stavbnem fondu se razlikujejo: podatki za stanovanjske stavbe so najpopolnejši, in sicer je podatke o številu stavb za leto 2020 sporočilo 20 držav članic, za leto 2021 pa 17 držav članic. Kar zadeva tlorisno površino, je informacije za leto 2020 sporočilo 21 držav članic, za leto 2021 pa 12. Na splošno med državami, ki so predložile svoja celovita nacionalna energetska in podnebna poročila o napredku, le dve nista sporočili podatkov o svojem fondu stanovanjskih stavb.

Preglednica 5. Fond stanovanjskih stavb (vir: celovita nacionalna energetska in podnebna poročila o napredku iz leta 2023, JRC, 2023)

Opombe: n. v. = ni na voljo; n. p. = ni potrjeno; „Energijsko najmanj učinkovite (%)“ in „Sprememba 2020–2021“ sta izračunani vrednosti (ki ju države članice niso navedle v celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročilih o napredku); v vrstici „EU“ (izračunano) je navedena vsota sporočenih podatkov ali povprečje izračunanih odstotnih deležev.

Število stavb se v obravnavanih letih ni bistveno spremenilo, največje povečanje pa je bilo zabeleženo na Malti (4,8 %). V povprečju se je stavbni fond povečal za 1 %, medtem ko se je število energijsko najmanj učinkovitih stavb zmanjšalo za skoraj 1 %. V tem zadnjem segmentu pa so se pojavile večje razlike, saj so deleži segali od +9,6 % (Švedska) do –9,4 % (Finska). Podatki o tlorisni površini dopolnjujejo podatke o številu stavb pri večini držav, ki so sporočile informacije o stanovanjskih stavbah, razen pri Avstriji in Sloveniji (sporočena le tlorisna površina) ter pri Španiji in Latviji (samo število stavb, z 0,3-odstotnim oziroma 0,4-odstotnim povečanjem v obdobju 2020–2021). Tudi v smislu tlorisne površine je bilo v skoraj vseh državah članicah zabeleženo rahlo povečanje stavbnega fonda (povprečno za 3 %), razen v Bolgariji, kjer je povečanje v enem letu znašalo več kot 18 %.

Pri poljih za energijsko najmanj učinkovite stavbe je stopnja popolnosti v celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročilih o napredku na splošno nižja. Kar zadeva stanovanjske stavbe, je devet držav poročalo o številu energijsko najmanj učinkovitih stavb za leto 2020, le šest pa jih je sporočilo število za leto 2021 (pri poročanju o tlorisni površini je bilo število držav manjše). Energijsko najmanj učinkovite stavbe v povprečju predstavljajo 33–43 % sporočenega stavbnega fonda v smislu tlorisne površine, pri čemer med državami članicami obstajajo velike razlike: največja deleža imata Italija in Litva (74 % in 62 % leta 2020), medtem ko je ta delež zanemarljiv na Finskem (6 %) in Švedskem (5 %).

Države članice za opredelitev svojega fonda najmanj energijsko učinkovitih stavb uporabljajo različne pristope, ki temeljijo na energijskem razredu, starosti ali porabi energije, kot izhaja iz analize zadnjih dolgoročnih strategij prenove stavb. Kar zadeva razred v energijski izkaznici (ki ga je izbralo sedem držav ter regiji Flandrija in Valonija v Belgiji), se je prag na energijski oznaki gibal od razreda energijske učinkovitosti G (v primeru Nemčije) do razreda energijske učinkovitosti C (v primeru Hrvaške za obalna območja). Težko je primerjati oznake, ki se uporabljajo v EU, saj se metodološki pristopi med državami zelo razlikujejo. Pomembne razlike so bile opažene tudi v primerih, v katerih je najslabša energijska učinkovitost povezana s starostjo stavbe: za Estonijo in Romunijo je bil prag določen na leto 2000, pri Švedski pa so se za najmanj energijsko učinkovite štele stavbe, zgrajene med letoma 1945 in 1975. Šest držav je najslabšo energijsko učinkovitost opredelilo glede na porabo primarne ali končne energije v kWh/m2, pri dvanajstih drugih državah (vključno z Bruseljsko regijo) pa informacij o tem ni bilo.

Zaradi raznolikosti opredelitev je razpon deležev, ki predstavljajo segment nacionalnega stavbnega fonda z najslabšo energijsko učinkovitostjo, širok: v povprečju znaša 28–43 % skupnega števila stanovanjskih stavb (razlika je odvisna od leta in zadevnih držav), vendar sega od 5–6 % na Finskem in Švedskem do več kot 90 % na Cipru. Kjer je primerjava mogoča, so ti deleži v zadnjih dveh letih ostali skoraj nespremenjeni.

Nestanovanjske stavbe

Kot je bilo ugotovljeno v prejšnjih poročilih in študijah, je razpoložljivost podatkov o nestanovanjskih stavbah na splošno manjša kot pri stanovanjskih stavbah. Dejansko je le 18 držav v svojih celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročilih o napredku navedlo nekatere informacije o fondu nestanovanjskih stavb (štirinajst držav članic je poročalo o številu stavb, štirinajst pa o tlorisni površini). Vrednosti pogosto manjkajo, kot je razvidno iz naslednje preglednice.

Preglednica 6. Fond nestanovanjskih stavb – tlorisna površina (vir: celovita nacionalna energetska in podnebna poročila o napredku iz leta 2023, JRC, 2023)

Opombe:    n. v. = ni na voljo; „Energijsko najmanj učinkovite (%)“ in „Sprememba 2020–2021“ sta izračunani vrednosti (ki ju države članice niso navedle v celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročilih o napredku); v vrstici „EU“ (izračunano) je navedena vsota sporočenih podatkov ali povprečje izračunanih odstotnih deležev.

Javne stavbe

Pri javnih stavbah je bila razpoložljivost podatkov držav članic manjša kot pri nestanovanjskih stavbah, in sicer je nekatere informacije na tem področju navedlo dvanajst držav. V primeru javnih stavb so deleži energijsko najmanj učinkovitih stavb in deleži sprememb v obdobju 2020–2021 usklajeni z deleži, obravnavanimi pri nestanovanjskih stavbah (kar velja za države članice, ki so poročale o obeh vrstah stavb). V Grčiji se je delež energijsko najmanj učinkovitih stavb povečal, tako v smislu števila stavb kot v smislu tlorisne površine, Hrvaška pa je poročala o znatnem zmanjšanju.

Preglednica 7. Fond javnih stavb – tlorisna površina (vir: celovita nacionalna energetska in podnebna poročila o napredku iz leta 2023, JRC, 2023)

Opombe:    n. v. = ni na voljo; „Energijsko najmanj učinkovite (%)“ in „Sprememba 2020–2021“ sta izračunani vrednosti (ki ju države članice niso navedle v celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročilih o napredku); v vrstici „EU“ (izračunano) je navedena vsota sporočenih podatkov ali povprečje izračunanih odstotnih deležev.

4.2.Poraba energije

Primarna in končna energija

Stopnja poročanja o porabi energije v stavbnem sektorju je na splošno nizka, saj je le 12 držav v tem polju navedlo informacije za primarno energijo, pri čemer v ustreznih preglednicah manjkajo številni podatki. Samo dve državi sta navedli popolno razčlenitev po sektorjih (stanovanjske, nestanovanjske in javne stavbe), vključno z deležem, pripisanim energijsko najmanj učinkovitim stavbam.

V vseh državah članicah, ki imajo na voljo podatke za obe leti, je splošni trend rahlo povečanje porabe primarne energije v obdobju 2020–2021. Razmere v državah članicah se zelo razlikujejo: največje povečanje je bilo zabeleženo na Finskem, in sicer za 12 % v stanovanjskem in 19 % v nestanovanjskem sektorju. Glede na celotni stavbni fond se je na Irskem, v Luksemburgu in Nemčiji zmanjšala poraba primarne energije v stanovanjskem sektorju. Kar zadeva energijsko najmanj učinkovite stavbe, se je poraba primarne energije zmanjšala na Švedskem, Hrvaškem in v Litvi, pa tudi v Romuniji (samo za javne stavbe) in na Finskem (samo za stanovanjske stavbe). Znatno se je povečala (za 26 %) pri nestanovanjskih stavbah na Finskem.

Podatki o končni energiji (preglednica 8) so razmeroma popolnejši (skoraj 60 % držav članic je navedlo vsaj podatke o skupni porabi končne energije v stanovanjskem sektorju v letu 2020), vendar veliko število manjkajočih podatkov omejuje možnost oblikovanja splošnih sklepnih ugotovitev na ravni EU. Tudi v zvezi s končno energijo kratkoročni razvoj kaže splošno povečanje z nekaterimi izjemami, kot so stanovanjski sektor v Grčiji in na Irskem ter v večini primerov energijsko najmanj učinkovite stavbe (kar je mogoče povezati z dejavnostmi prenove).

Preglednica 8. Poraba končne energije v stavbah – sprememba 2020–2021 (vir: celovita nacionalna energetska in podnebna poročila o napredku iz leta 2023, JRC, 2023)

4.2.1.Spremljanje napredka glede porabe energije

V preglednici 9 so povzeti cilji in mejniki glede porabe energije v stavbah, ki jih je 16 držav navedlo v svojih dolgoročnih strategijah prenove iz leta 2020 in celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročilih o napredku iz leta 2023. V preglednici je prikazan napredek glede porabe končne energije, vendar vrednosti za Nemčijo, Litvo in Portugalsko predstavljajo porabo primarne energije, saj so te države svoje cilje in mejnike v dolgoročni strategiji prenove izrazile v porabi primarne energije (kot je prikazano tudi v preglednici 1). Večina držav je napredek pri doseganju nacionalnih ciljev spremljala v smislu letne porabe končne energije. Več držav je poročalo o drugih kazalnikih, povezanih z energijo, najpogosteje o specifični porabi energije.

Natančneje, v preglednici so od leve proti desni navedeni:

–referenčna leta in vrednosti, ki so jih države uporabile za določitev ciljev za leto 2030;

–poraba končne energije (ali prihranki energije v primeru Bolgarije), ki so jo države članice sporočile za leto 2020 (13 držav) in leto 2021 (11 držav);

–cilji za leto 2030, določeni v dolgoročnih strategijah prenove iz leta 2020;

–cilji za leto 2030, navedeni v celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročilih o napredku.

Preglednica 9. Povzetek ciljev in mejnikov za porabo energije v stavbah, navedenih v dolgoročnih strategijah prenove iz leta 2020 in celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih poročilih o napredku iz leta 2023 (vir: podatki JRC na podlagi poročil držav članic, 2023)