(1)

Da so podjetja odgovorna za negativni učinek svojih vrednostnih verig na človekove pravice, je postalo jasno v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je z novimi praksami selitve proizvodnje oblačil in obutve pokazalo, v kako slabih delovnih razmerah delajo številni delavci, med katerimi so tudi otroci, v globalnih vrednostnih verigah. Obenem so številna naftna, plinska, rudarska in prehrambna podjetja prodirala na vedno bolj oddaljena območja, pri čemer so pogosto izrinila domorodne skupnosti, ne da bi se primerno posvetovala ali poiskala nadomestilo.

(2)

Ker je vse več dokazov o kršitvah človekovih pravic in degradaciji okolja, je tudi vse bolj pomembno, da podjetja spoštujejo človekove pravice in da imajo žrtve dostop do pravnega varstva, zlasti če vrednostne verige podjetij segajo v države, kjer pravni sistemi ter preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj slabše delujejo, pa tudi da podjetja v skladu z nacionalnim pravom odgovarjajo za škodo, ki jo povzročijo ali h kateri prispevajo. V tem okviru je Svet Organizacije združenih narodov (OZN) za človekove pravice leta 2008 soglasno sprejel okvir za varovanje, spoštovanje in pomoč. Okvir temelji na treh stebrih: dolžnost države, da prek ustreznih politik, pravne ureditve in sodišč varuje človekove pravice in preprečuje, da bi jih tretje osebe, vključno s podjetji, kršile; odgovornost podjetij, da spoštujejo človekove pravice, kar pomeni, da ravnajo s primerno skrbnostjo, da ne kršijo pravic drugih in obravnavajo negativne učinke, kadar se pojavijo, in da imajo žrtve boljši dostop do učinkovitih sodnih in zunajsodnih pravnih sredstev.

(3)

Po vzpostavitvi tega okvira je Svet OZN za človekove pravice leta 2011 sprejel vodilna načela o podjetništvu in človekovih pravicah. S temi vodilnimi načeli je bil uveden prvi standard primerne skrbnosti na svetovni ravni in nezavezujoč okvir, ki podjetjem omogoča, da začnejo odgovornost spoštovanja človekovih pravic uresničevati v praksi. Na podlagi teh načel so nato številne druge mednarodne organizacije oblikovale standarde primerne skrbnosti. V smernicah Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) za večnacionalne družbe iz leta 2011 so številni sklici na primerno skrbnost in OECD je razvila smernice za pomoč podjetjem pri izvajanju primerne skrbnosti v posameznih sektorjih ter dobavnih verigah. Odbor ministrov Sveta Evrope je leta 2016 sprejel priporočilo, naslovljeno na države članice, o človekovih pravicah in podjetjih, v katerem je pozval države članice, naj sprejmejo zakonodajne in druge ukrepe in poskrbijo, da bo treba za kršitve človekovih pravic v vrednostni verigi podjetij civilno, upravno in kazensko odgovarjati pred evropskimi sodišči. Leta 2018 je OECD sprejela splošne smernice o primerni skrbnosti za odgovorno ravnanje podjetij. Podobno je Mednarodna organizacija dela (MOD) leta 2017 sprejela tristransko deklaracijo MOD o načelih večnacionalnih podjetij in socialne politike, na podlagi katere naj bi podjetja uvedla mehanizme primerne skrbnosti za opredelitev, preprečevanje in blažitev dejanskih in morebitnih negativnih učinkov svojega poslovanja na mednarodno priznane človekove pravice ter prevzem odgovornosti za to, kako te učinke obravnavajo. Načela Globalnega dogovora Združenih narodov, organizacije Save the Children in Unicefa o otrokovih pravicah in poslovnih načelih iz leta 2012 opredeljujejo ključne vidike otrokovih pravic v zvezi z negativnim učinkom poslovanja. Unicef je pripravil tudi vrsto smernic v podporo primerni skrbnosti podjetij in otrokom. V splošnem komentarju št. 16 odbora OZN za pravice otroka iz leta 2013 je opredeljen obsežen sklop obveznosti držav v zvezi z vplivom poslovnega sektorja na otrokove pravice, tudi to, da od podjetij zahtevajo primerno skrbnost v zvezi z otrokovimi pravicami.

(4)

Podjetja imajo torej na voljo številne mednarodne instrumente za primerno skrbnost, ki so jim lahko v pomoč pri izpolnjevanju odgovornosti na področju spoštovanja človekovih pravic. Čeprav so ti instrumenti izjemno pomembni za podjetja, ki se zavedajo dolžnosti spoštovanja človekovih pravic, so lahko zaradi svoje nezavezujoče narave manj učinkoviti, kar se potrjuje tudi v praksi, saj le malo podjetij pri svojih dejavnostih in dejavnostih v okviru svojih poslovnih povezav prostovoljno izvaja primerno skrbnost na področju človekovih pravic. To stanje se zaradi pretirane osredotočenosti številnih podjetij na povečanje kratkoročnih dobičkov še dodatno poslabšuje.

(5)

Obstoječi mednarodni instrumenti primerne skrbnosti žrtvam kršitev človekovih pravic in negativnih učinkov na okolje zaradi njihove zunajsodne in prostovoljne narave ne omogočajo dostopa do pravnega varstva in pravnih sredstev. Osnovna dolžnost varovanja človekovih pravic in omogočanja dostopa do pravnega varstva je v rokah držav, pomanjkanje javnih sodnih mehanizmov za to, da bi podjetja odgovarjala za škodo, ki nastane v njihovih vrednostnih verigah, pa se ne bi smelo in se ne more ustrezno nadomestiti z oblikovanjem zasebnih poslovnih pritožbenih mehanizmov. Čeprav so ti koristni za nujno pomoč in hitro nadomestilo za manjšo škodo, bi jih morali strogo urejati javni organi in ne bi smeli ogrožati pravice žrtev, da dostopajo do pravnega varstva, ali pravice do poštenega sojenja pred javnimi sodišči.

(6)

Unija je sprejela obvezne okvire primerne skrbnosti na zelo specifičnih področjih, kjer se bori proti sektorjem, ki škodijo interesom Unije ali njenih držav članic, kot sta financiranje terorizma ali krčenje gozdov. Leta 2010 je sprejela Uredbo (EU) št. 995/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (2), ki gospodarskim subjektom, ki dajejo na trg les in lesne proizvode, nalaga zahteve glede primerne skrbnosti ter določa, da morajo trgovci v dobavni verigi zagotoviti osnovne informacije o svojih dobaviteljih in kupcih, da bi omogočili sledljivost lesa in lesnih proizvodov. Uredba (EU) 2017/821 Evropskega parlamenta in Sveta (3) vzpostavlja sistem Unije za primerno skrbnost v oskrbovalni verigi, da se omejijo možnosti oboroženih in terorističnih skupin in/ali varnostnih sil za trgovanje s kositrom, tantalom in volframom, njihovimi rudami in zlatom.

(7)

Direktiva 2014/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta (4), ki podjetjem z več kot 500 zaposlenimi nalaga obveznost poročanja o politikah, ki jih izvajajo v zvezi z okoljskimi, socialnimi in kadrovskimi zadevami, zadevami v zvezi z bojem proti korupciji in podkupovanju ter spoštovanjem človekovih pravic, vključno s primerno skrbnostjo, vsebuje drugačen, bolj splošen in dopolnjujoč pristop, ki temelji na preglednosti in trajnosti.

(8)

V nekaterih državah članicah je potreba po boljšem odzivanju podjetij na pomisleke v zvezi s človekovimi pravicami, okoljem in dobrim upravljanjem privedla k sprejetju nacionalne zakonodaje o primerni skrbnosti. Na Nizozemskem zakon o primerni skrbnosti na področju dela otrok določa, da podjetja, ki delujejo na nizozemskem trgu, raziščejo, ali obstaja utemeljen sum, da je bilo pri dobavljenem blagu ali opravljeni storitvi uporabljeno delo otrok, in v primeru utemeljenega suma sprejmejo in izvedejo načrt ukrepov. V Franciji zakon o dolžni skrbnosti nadrejenih podjetij in podjetij naročnikov določa, da morajo nekatera velika podjetja sprejemati, objaviti in izvajati načrt primerne skrbnosti za opredelitev in preprečevanje tveganj v zvezi s človekovimi pravicami, zdravjem in varnostjo ali okoljskih tveganj, ki jih povzročajo podjetje, odvisna podjetja, podizvajalci ali dobavitelji. Francoski zakon določa upravno odgovornost za neupoštevanje zahtev glede primerne skrbnosti in civilno odgovornost podjetja, da zagotovi odškodnino za povzročeno škodo. V številnih drugih državah članicah poteka razprava o uvedbi obveznih zahtev glede primerne skrbnosti za podjetja, nekatere države članice pa trenutno razmišljajo o sprejetju take zakonodaje, na primer Nemčija, Švedska, Avstrija, Finska, Danska in Luksemburg.

(9)

Leta 2016 je osem nacionalnih parlamentov izrazilo podporo pobudi za zeleni karton, v kateri so Komisijo pozvali, naj pripravi zakonodajo za zagotovitev odgovornosti podjetij za kršitve človekovih pravic, in sicer parlamenti Estonije, Litve, Slovaške in Portugalske, predstavniški dom na Nizozemskem, senat v Italiji in nacionalna skupščina v Franciji ter zgornji dom parlamenta Združenega kraljestva.

(10)

Nezadostna harmonizacija zakonov lahko negativno vpliva na svobodo ustanavljanja. Nadaljnja harmonizacija je zato bistvenega pomena, da se preprečijo nepoštene konkurenčne prednosti. Da bi ustvarili enake konkurenčne pogoje, morajo pravila veljati za vsa podjetja, ki poslujejo na notranjem trgu, ne glede na to, ali imajo sedež v Uniji ali zunaj nje.

(11)

Pravne in upravne določbe držav članic o primerni skrbnosti, tudi v zvezi s civilno odgovornostjo, ki se uporabljajo za podjetja Unije, se zelo razlikujejo. Preprečiti je treba prihodnje trgovinske ovire, ki so posledica razlik v nacionalnih zakonodajah.

(12)

Da bi zagotovili enake konkurenčne pogoje, je treba odgovornost podjetij glede spoštovanja človekovih pravic v skladu z mednarodnimi standardi preoblikovati v pravno dolžnost na ravni Unije. Ta direktiva bi morala z uskladitvijo zaščitnih ukrepov za varstvo človekovih pravic, okolje in dobro upravljanje zagotoviti, da bodo harmonizirane obveznosti primerne skrbnosti veljale za vsa velika podjetja, mala in srednja podjetja z visokim tveganjem ali mala in srednja podjetja, ki kotirajo na borzi, če imajo sedež v Uniji ali zunaj nje in delujejo na notranjem trgu, kar bo preprečilo regulativno razdrobitev in izboljšalo delovanje notranjega trga.

(13)

Določitev obveznih zahtev glede primerne skrbnosti na ravni Unije bi koristila podjetjem z vidika uskladitve, pravne varnosti in zagotovitve enakih konkurenčnih pogojev, hkrati pa bi podjetjem, ki bodo morala te zahteve izpolnjevati, zagotovila konkurenčno prednost, saj se v družbi krepijo zahteve po bolj etičnih in trajnostnih podjetjih. Ta direktiva bi lahko z določitvijo standarda Unije za primerno skrbnost prispevala k oblikovanju standarda za odgovorno ravnanje podjetij na svetovni ravni.

(14)

Namen direktive je preprečevati in blažiti morebitne ali dejanske negativne učinke na človekove pravice, okolje in dobro upravljanje v vrednostni verigi ter poskrbeti, da bodo podjetja odgovarjala za te učinke in da bo lahko vsak, ki je zaradi tega utrpel škodo, učinkovito uveljavljal pravico do poštenega sojenja pred sodiščem ter pravico do pravnih sredstev v skladu z nacionalnim pravom.

(15)

Ta direktiva ne bo nadomestila že veljavne sektorske zakonodaje Unije o primerni skrbnosti, niti preprečila uvedbe dodatne sektorske zakonodaje. Zato bi morala veljati brez poseganja v druge zahteve glede primerne skrbnosti, določene v sektorski zakonodaji Unije, zlasti v uredbah (EU) št. 995/2010 in (EU) 2017/821, razen če so zahteve, kar zadeva človekove pravice, okolje ali dobro upravljanje, v tej direktivi strožje.

(16)

Izvajanje te direktive nikakor ne sme biti podlaga za manjšo splošno raven varstva človekovih pravic ali varstva okolja. Predvsem ne bi smelo posegati v druge veljavne okvire o odgovornosti pri oddaji naročil, napotitvah ali v dobavni verigi, uvedene na nacionalni ravni, ravni Unije ali mednarodni ravni. Če podjetje izpolni obveznosti glede primerne skrbnosti iz te direktive, ga to ne bi smelo odvezati obveznosti, ki jih ima v skladu z drugimi okviri odgovornosti, ali te obveznosti zmanjšati, zato se pravni postopki, ki potekajo zoper to podjetje na podlagi drugih okvirov obveznosti, zaradi tega ne bi smeli ustaviti.

(17)

Ta direktiva bi se morala uporabljati za vsa velika podjetja, ki jih ureja pravo države članice in ki imajo sedež na ozemlju Unije ali delujejo na notranjem trgu, ne glede na to, ali gre za zasebna podjetja ali tista v javni lasti in ne glede na gospodarski sektor, v katerem delujejo, vključno s finančnim sektorjem. Ta direktiva bi se morala uporabljati tudi za vsa podjetja, ki kotirajo na borzi, ter za mala in srednja podjetja z visokim tveganjem (*1).

(18)

Sorazmernost je vgrajena v postopek primerne skrbnosti, saj je ta odvisen od teže in verjetnosti negativnih učinkov, ki bi jih podjetje lahko povzročilo, k njim prispevalo ali s katerimi bi lahko bilo neposredno povezano, pa tudi od velikosti podjetja, vrste in okoliščin njegovega poslovanja, vključno z geografsko lego, poslovnim modelom, položajem v vrednostni verigi ter vrsto izdelkov in storitev. Veliko podjetje, katerega neposredne poslovne povezave imajo sedež v Uniji, ali malo ali srednje podjetje, ki po izvedbi ocene tveganja ugotovi, da v svojih poslovnih povezavah ne povzroča morebitnih ali dejanskih negativnih učinkov, bi lahko objavilo izjavo v zvezi s tem in vanjo vključilo svojo oceno tveganja z ustreznimi podatki, informacijami in metodologijo, ki bi jo bilo treba vsekakor pregledati v primeru spremembe poslovnih dejavnosti podjetja, poslovnih povezav ali okoliščin poslovanja.

(19)

Podjetja, ki so v lasti ali pod nadzorom države, bi za izpolnitev svojih obveznosti glede primerne skrbnosti morala zagotoviti, da naročajo storitve od podjetij, ki tudi izpolnjujejo obveznosti glede primerne skrbnosti. Države članice se spodbuja, naj podjetjem, ki ne izpolnjujejo ciljev te direktive, ne nudijo državne podpore, tudi ne prek državne pomoči, javnih naročil, izvoznih agencij ali posojil, ki jih podpira vlada.

(20)

Za namene te direktive je treba primerno skrbnost razumeti kot obveznost podjetja, da sprejme vse sorazmerne in ustrezne ukrepe ter si v okviru svojih zmožnosti prizadeva preprečevati negativne učinke na človekove pravice, okolje in dobro upravljanje v svojih vrednostnih verigah ter jih ustrezno obravnava, kadar se pojavijo. V praksi je primerna skrbnost postopek, ki ga podjetje uporabi za opredelitev, oceno, preprečitev, ublažitev, odpravo, spremljanje, sporočanje obravnavo in sanacijo morebitnih in/ali dejanskih negativnih učinkov na človekove pravice, vključno s socialnimi in sindikalnimi pravicami ter pravicami delavcev, okolje, vključno s prispevanjem k podnebnim spremembam, in dobro upravljanje pri svojem poslovanju in v okviru poslovnih povezav v vrednostni verigi ter prevzemanje odgovornosti zanje. Podjetja, za katere velja ta direktiva, ne bi smela prenesti obveznosti primerne skrbnosti na dobavitelje.

(21)

Priloga xx vsebuje seznam vrst poslovnih negativnih učinkov na človekove pravice. Če so pomembna za podjetja, bi morala Komisija v to prilogo vključiti negativne učinke na človekove pravice, vsebovane v mednarodnih konvencijah o človekovih pravicah, ki so zavezujoče za Unijo ali države članice, v Mednarodni listini človekovih pravic, mednarodnem humanitarnem pravu, instrumentih Združenih narodov na področju človekovih pravic o pravicah oseb, ki pripadajo posebno ranljivim skupinam ali skupnostim, in načelih temeljnih pravic iz Deklaracije MOD o temeljnih načelih in pravicah pri delu, ter pravice, ki so priznane s Konvencijo MOD o svobodi združevanja in dejanskem priznanju pravice delavcev do kolektivnih pogajanj, Konvencijo MOD o odpravi vseh oblik prisilnega ali obveznega dela, Konvencijo MOD o učinkoviti odpravi dela otrok in Konvencijo MOD o odpravi diskriminacije pri zaposlovanju in poklicih. Poleg tega so med drugim vključeni negativni učinki na druge pravice, priznane v tristranski deklaraciji o načelih večnacionalnih podjetij in socialne politike ter v več konvencijah MOD, kot so na primer pravice v zvezi s svobodo združevanja, kolektivnimi pogajanji, minimalno starostjo, varnostjo in zdravjem pri delu ter enakim plačilom, pa tudi pravice, priznane v Konvenciji o otrokovih pravicah, Afriški listini o človekovih pravicah in pravicah ljudstev, Ameriški konvenciji o človekovih pravicah, Evropski konvenciji o človekovih pravicah, Listini Evropske unije o temeljnih pravicah ter nacionalnih ustavah in zakonih, s katerimi se priznavajo ali izvajajo človekove pravice. Komisija bi morala poskrbeti, da so naštete vrste učinkov razumne in dosegljive.

(22)

Okoljski negativni učinki so pogosto tesno povezani z negativnimi učinki na človekove pravice. Posebni poročevalec OZN za človekove pravice in okolje je izjavil, da so pravice do življenja, zdravja, hrane, vode in razvoja ter pravica do varnega, čistega, zdravega in trajnostnega okolja nujne za popolno uživanje človekovih pravic. Poleg tega je generalna skupščina OZN v svoji resoluciji 64/292 priznala pravico do varne in čiste pitne vode in sanitarne ureditve kot človekovo pravico. Pandemija COVID-19 je pokazala, kako pomembna sta varno in zdravo delovno okolje ter skrb podjetij, da v svojih vrednostnih verigah ne povzročajo zdravstvenih tveganj ali k njim prispevajo. Zato bi morala direktiva vključevati te pravice.

(23)

Priloga xxx vsebuje seznam vrst negativnih učinkov na okolje, bodisi začasnih ali trajnih, ki so pomembni za podjetja. Ti učinki bi morali med drugim vključevati nastajanje odpadkov, razpršeno onesnaževanje in emisije toplogrednih plinov, ki povzročajo globalno segrevanje za več kot 1,5 oC nad predindustrijsko ravnjo, krčenje gozdov in vse druge učinke na podnebje, zrak, tla in kakovost vode, trajnostno rabo naravnih virov, biotsko raznovrstnost in ekosisteme. Komisija bi morala poskrbeti, da so naštete vrste učinkov razumne in dosegljive. Da bi prispevali k notranji skladnosti zakonodaje EU in zagotovili pravno varnost, se ta seznam oblikuje v skladu z Uredbo (EU) 2020/852 Evropskega parlamenta in Sveta (5).

(24)

Priloga xxxx vsebuje seznam vrst negativnih učinkov na dobro upravljanje, ki so pomembni za podjetja. Vključevati bi morale kršitve sedmega poglavja smernic OECD za večnacionalne družbe o boju proti podkupovanju, jemanju podkupnin in izsiljevanju ter načel iz Konvencije OECD o boju proti podkupovanju tujih uradnikov pri mednarodnem poslovanju, pa tudi primere korupcije in podkupovanja, kjer podjetje neprimerno vpliva na javne uradnike ali jim zagotovi neupravičeno denarno korist, da bi bilo deležno privilegijev ali nepravično ugodne obravnave pri kršenju zakonov, ter primere, ko se podjetje vmešava v lokalne politične dejavnosti, nezakonito financira kampanje ali ne spoštuje veljavne davčne zakonodaje. Komisija bi morala poskrbeti, da so naštete vrste učinkov razumne in dosegljive.

(25)

Negativni učinki na človekove pravice, okolje in dobro upravljanje niso spolno nevtralni. Podjetja se spodbuja, da v svoje postopke primerne skrbnosti vključijo vidik spola. Smernice lahko najdejo v knjižici OZN z naslovom Razsežnosti spola v vodilnih načelih o podjetništvu in človekovih pravicah.

(26)

Morebitni ali dejanski negativni učinki na človekove pravice, okolje in upravljanje so lahko specifični in opaznejši na konfliktnih območjih. V zvezi s tem bi morala podjetja, ki poslujejo na teh območjih izvajati primerno skrbnost na področju človekovih pravic, okolja in upravljanja, spoštovati obveznosti mednarodnega humanitarnega prava in upoštevati obstoječe mednarodne standarde in smernice, vključno z ženevskimi konvencijami in njihovimi dodatnimi protokoli.

(27)

Države članice se spodbuja, da v svojih jurisdikcijah spremljajo podjetja, ki opravljajo dejavnosti ali imajo poslovne povezave na konfliktnih območjih, ter v skladu s tem sprejmejo potrebne ukrepe za varstvo človekovih pravic, okolja in dobrega upravljanja v skladu s pravnimi obveznostmi, pri tem pa primerno upoštevajo specifična in opaznejša tveganja na teh območjih.

(28)

Poslovanje učinkuje na celotni spekter pravic, ki so opredeljene v Konvenciji OZN o otrokovih pravicah in drugih ustreznih mednarodnih standardih. Otroštvo je edinstveno obdobje telesnega, duševnega, čustvenega in duhovnega razvoja, kršitve otrokovih pravic, kot so izpostavljenost nasilju ali zlorabam, delo otrok, neustrezno trženje ali nevarni izdelki ter nevarnosti za okolje, pa lahko imajo vseživljenjske, trajne in celo medgeneracijske posledice. Mehanizmi primerne skrbnosti in odgovornost podjetij, pri katerih se ne upošteva vprašanje otrok, so lahko neučinkoviti pri varstvu njihovih pravic.

(29)

Kršitve človekovih pravic ter socialnih in okoljskih standardov ali negativni učinki nanje so lahko posledica dejavnosti samega podjetja ali dejavnosti v okviru njegovih poslovnih povezav, zlasti z dobavitelji, podizvajalci in podjetji, v katera vlagajo. Da bi bile obveznosti podjetij glede primerne skrbnosti učinkovite, bi morale zajemati celotno vrednostno verigo, pri tem pa upoštevati pristop, ki temelji na tveganju, ter določati prednostno strategijo na podlagi načela št. 17 iz vodilnih načel OZN. Sledenje vsem podjetjem v vrednostni verigi pa je lahko težavno. Komisija bi morala oceniti in predlagati orodja za pomoč podjetjem pri sledljivosti njihovih vrednostnih verig. Ta bi lahko obsegala inovativne informacijske tehnologije, kot je blokovna veriga, ki omogočajo sledenje vsem podatkom, njihov razvoj pa bi bilo treba spodbujati, da bi čim bolj zmanjšali upravne stroške in preprečili odpuščanja v podjetjih, ki ravnajo s primerno skrbnostjo.

(30)

Primerna skrbnost je predvsem mehanizem za preprečevanje, ki od podjetij zahteva, da sprejmejo vse sorazmerne in ustrezne ukrepe ter si v največji možni meri prizadevajo opredeliti morebitne ali dejanske negativne učinke, sprejeti politike in ukrepe za njihovo zaustavitev, preprečitev, ublažitev, spremljanje, sporočanje, obravnavo in odpravo ter prevzeti odgovornost za obravnavo teh učinkov. Od podjetij bi bilo treba zahtevati, da pripravijo dokument, v katerem ob upoštevanju poslovne zaupnosti javno sporočijo svojo strategijo primerne skrbnosti, ki vključuje vse navedene faze. Ta strategija bi morala biti ustrezno vključena v splošno poslovno strategijo podjetja. Vsako leto bi jo bilo treba oceniti in popraviti, če se pri oceni pokaže, da je to potrebno.

(31)

Podjetij, ki ne objavijo izjave o tveganju, ne bi smeli izvzeti iz morebitnih kontrol ali preiskav pristojnih organov držav članic, da se zagotovi, da izpolnjujejo obveznosti iz te direktive in da lahko v skladu z nacionalnim pravom odgovarjajo za svoje ravnanje.

(32)

Podjetja bi morala vzpostaviti notranji postopek popisa vrednostnih verig, ki bi vključeval vsa sorazmerna in ustrezna prizadevanja za opredelitev njihovih poslovnih povezav v vrednostni verigi.

(33)

Poslovna zaupnost iz te direktive bi se morala uporabljati za vse informacije, ki izpolnjujejo zahteve, da se štejejo za „poslovno skrivnost“ v skladu z Direktivo (EU) 2016/943 Evropskega parlamenta in Sveta (6), in sicer za informacije, ki so zaupne v smislu, da kot celota ali v natančni sestavi ali kombinaciji sestavnih delov niso splošno znane ali lahko dostopne osebam v krogih, ki te informacije po navadi obravnavajo, da imajo poslovno vrednost, ker so zaupne, in da so predmet okoliščinam primernih ukrepov za varovanje zaupnosti, ki jih izvaja oseba z zakonitim nadzorom nad temi informacijami.

(34)

Primerna skrbnost ne bi smela pomeniti le formalne izpolnitve zahtev, temveč bi morala vključevati stalni postopek in ocenjevanje tveganj in učinkov, ki so dinamični in se lahko spremenijo zaradi novih poslovnih povezav ali spremembe okoliščin. Podjetja bi zato morala svoje strategije primerne skrbnosti stalno spremljati in ustrezno prilagajati. Te strategije bi morale po možnosti zajemati vse dejanske ali morebitne negativne učinke, čeprav je treba upoštevati tudi vrsto in okoliščine poslovanja, vključno z geografsko lego, težo in verjetnostjo negativnih učinkov, če je potrebna politika prednostnega razvrščanja. Strategije primerne skrbnosti lahko dopolnjujejo certifikacijske sheme tretjih strani, če so ustrezne v smislu obsega in dosegajo ustrezne ravni preglednosti, nepristranskosti, dostopnosti in zanesljivosti. Vendar certificiranje tretjih oseb ne bi smelo biti razlog, ki bi upravičeval odstopanje od obveznosti iz te direktive ali bi na kakršen koli način vplival na morebitno odgovornost podjetja.

(35)

Da bi se za odvisno podjetje štelo, da izpolnjuje obveznost o pripravi strategije primerne skrbnosti, ker je vključeno v strategijo primerne skrbnosti nadrejenega podjetja, bi moralo to jasno navesti v svojem letnem poročilu. Ta zahteva je potrebna, da se zagotovi preglednost za javnost in lahko nacionalni organi opravijo ustrezne preiskave. Odvisno podjetje bi moralo poskrbeti, da ima nadrejeno podjetje dovolj ustreznih informacij, da v njegovem imenu izvaja primerno skrbnost.

(36)

Ustrezno pogostost preverjanja v določenem časovnem obdobju, ki izhaja iz izraza „redno“, bi bilo treba določiti glede na verjetnost in težo negativnih učinkov. Kolikor bolj so učinki verjetni in resni, toliko pogosteje bi bilo treba preverjati skladnost.

(37)

Podjetja bi morala najprej poskusiti obravnavati in reševati morebitne ali dejanske učinke na človekove pravice, okolje ali dobro upravljanje v posvetovanju z deležniki. Podjetje, ki lahko vpliva na preprečitev ali ublažitev negativnega učinka, bi si moralo za to prizadevati. Podjetje, ki želi povečati svoj vpliv, bi lahko na primer povezanemu subjektu ponudilo dodatne zmogljivosti ali druge spodbude ali sodelovalo z drugimi akterji. Če negativnega učinka ni mogoče preprečiti ali ublažiti in povečati vpliva, bi se lahko podjetje v skrajnem primeru odločilo za prekinitev sodelovanja z dobaviteljem ali druge poslovne povezave, kar pa bi moralo storiti na odgovoren način.

(38)

Za dobro primerno skrbnost so potrebna učinkovita in tehtna posvetovanja z vsemi deležniki, pri čemer morajo še zlasti sodelovati sindikati. Posvetovanje in sodelovanje z deležniki lahko podjetjem pomaga natančneje opredeliti morebitne in dejanske negativne učinke in vzpostaviti učinkovitejšo strategijo primerne skrbnosti. Zato ta direktiva vsebuje zahtevo glede razpravljanja in sodelovanja z deležniki v vseh fazah postopka primerne skrbnosti. Poleg tega lahko pridejo pri teh razpravah in sodelovanju do izraza mnenja tistih, ki so močno zainteresirani za dolgoročno vzdržnost podjetja. S sodelovanjem deležnikov bi se lahko izboljšala dolgoročna uspešnost in dobičkonosnost podjetij, saj bi njihova večja vzdržnost imela pozitivne skupne ekonomske učinke.

(39)

Pri razpravljanju z deležniki, kot ga določa ta direktiva, bi morala podjetja poskrbeti, da razprave v primeru, ko so deležniki domorodna ljudstva, potekajo v skladu z mednarodnimi standardi na področju človekovih pravic, kot je Deklaracija Združenih narodov o pravicah avtohtonih ljudstev (7), vključno s svobodno, predhodno in informirano privolitvijo ter pravico domorodnih ljudstev do samoodločbe.

(40)

Koncept deležnika pomeni osebe, na pravice in interese katerih lahko odločitve podjetja vplivajo. Izraz zato vključuje delavce, lokalne skupnosti, otroke, domorodna ljudstva, združenja državljanov in delničarje, ter organizacije, ustanovljene z namenom, da zagotavljajo spoštovanje človekovih, socialnih in okoljskih pravic ter dobrega upravljanja, kot so sindikati in organizacije civilne družbe.

(41)

Da se mnenje ključnih deležnikov ne bi utišalo ali marginaliziralo v postopku primerne skrbnosti, bi morala direktiva določati pravico ustreznih deležnikov do varne in tehtne razprave o strategiji primerne skrbnosti podjetja ter zagotavljati ustrezno vključenost sindikatov ali predstavnikov delavcev.

(42)

Ustrezne informacije o strategiji primerne skrbnosti bi bilo treba na zahtevo posredovati morebiti prizadetim deležnikom, in sicer na okoliščinam primeren način, na primer z upoštevanjem uradnega jezika njihove države, stopnje pismenosti in internetnega dostopa. Vendar ne bi smela obstajati obveznost, da podjetja proaktivno razkrivajo celotne strategije primerne skrbnosti na način, ki je glede na okoliščine primeren za deležnike, zahteva po sporočanju ustreznih informacij pa bi morala biti sorazmerna z vrsto, okoliščinami in velikostjo podjetja.

(43)

Postopki za opozarjanje na pomisleke bi morali zagotoviti anonimnost ali zaupnost teh pomislekov, kot je ustrezno v skladu z nacionalnim pravom, pa tudi varnost ter fizično in pravno integriteto vseh pritožnikov, vključno z zagovorniki človekovih pravic in zagovorniki okolja. Če se ti postopki nanašajo na žvižgače, bi morali biti v skladu z Direktivo (EU) 2019/1937 Evropskega parlamenta in Sveta (8).

(44)

Podjetja bi morala v okviru svojih sredstev sprejeti vse sorazmerne in ustrezne ukrepe, da bi opredelila svoje dobavitelje in podizvajalce ter javnosti omogočila dostop do ustreznih informacij, pri čemer se ustrezno upošteva poslovna zaupnost. Da bi bila primerna skrbnost popolnoma učinkovita, ne bi smela biti omejena na prvo stopnjo nižje in višje v dobavni verigi, temveč bi morala zajemati tiste, ki jih je podjetje v postopku primerne skrbnosti opredelilo kot večje tveganje. Vendar pa bi se moralo v direktivi upoštevati dejstvo, da vsa podjetja nimajo enakih sredstev ali zmogljivosti za opredelitev vseh svojih dobaviteljev in podizvajalcev, zato bi morali za to obveznost veljati načeli razumnosti in sorazmernosti, ki pa jih podjetja v nobenem primeru ne bi smela uporabiti kot izgovor za neizpolnitev svoje obveznosti, da v zvezi s tem izvedejo vsa potrebna prizadevanja.

(45)

Da bi bila primerna skrbnost vključena v kulturo in strukturo podjetja, bi morali biti člani upravnih, vodstvenih in nadzornih organov podjetja odgovorni za sprejetje in izvajanje njegovih strategij trajnosti in primerne skrbnosti.

(46)

Usklajevanje prizadevanj podjetij glede primerne skrbnosti in prostovoljnega sodelovanja na sektorski ali medsektorski ravni bi lahko povečalo doslednost in učinkovitost njihovih strategij primerne skrbnosti. V ta namen bi lahko države članice spodbujale sprejetje akcijskih načrtov primerne skrbnosti na sektorski ali medsektorski ravni. Deležniki bi morali sodelovati pri opredelitvi teh načrtov. Zaradi oblikovanja teh kolektivnih ukrepov se podjetja nikakor ne bi smelo razbremeniti individualne odgovornosti, da ravna v skladu s primerno skrbnostjo, ali preprečiti, da bi bilo odgovorno za škodo, ki jo je povzročilo ali k njej prispevalo v skladu z nacionalnim pravom.

(47)

Da ni bil okvir o primerni skrbnosti učinkovit, bi moral vključevati pritožbene mehanizme na ravni podjetja ali na sektorski ravni, za učinkovitost teh mehanizmov pa bi se morala podjetja pri oblikovanju pritožbenih mehanizmov odločati na podlagi stališča deležnikov. Ti mehanizmi bi morali deležnikom omogočati, da izrazijo razumne pomisleke, in bi morali delovati kot sistem zgodnjega opozarjanja o tveganjih in sistem mediacije. Morali bi biti legitimni, dostopni, predvidljivi, pravični, pregledni, skladni s pravicami in vir stalnega učenja ter bi morali temeljiti na sodelovanju in dialogu. Pritožbeni mehanizmi bi morali imeti možnost predlagati, kako naj zadevno podjetje obravnava potencialne ali dejanske negativne učinke. Poleg tega bi morali imeti možnost predlagati ustrezno sredstvo za odpravo škode, ko so prek mediacije obveščeni, da je podjetje povzročilo škodo ali prispevalo k njej.

(48)

S pritožbenimi mehanizmi se držav članic ne bi smelo razrešiti njihove osnovne dolžnosti varovanja človekovih pravic in zagotavljanja dostopa do pravnega varstva in pravnih sredstev.

(49)

Države članice bi morale imenovati enega ali več nacionalnih organov, ki bi spremljali, ali podjetja pravilno izvajajo svoje obveznosti glede primerne skrbnosti, in zagotovili pravilno izvrševanje te direktive. Ti nacionalni organi bi morali biti neodvisni ter imeti ustrezna pooblastila in sredstva za izvajanje svojih nalog. Morali bi biti pooblaščeni za izvajanje ustreznih preverjanj na lastno pobudo ali na podlagi utemeljenih in razumnih pomislekov deležnikov in tretjih strani ter bi morali naložiti učinkovite sorazmerne in odvračilne upravne sankcije ob upoštevanju resnosti in ponovitve kršitev, da bi zagotovili, da podjetja izpolnjujejo svoje obveznosti, določene v nacionalnem pravu. Na ravni Unije bi morala Komisija za zagotovitev sodelovanja vzpostaviti evropsko mrežo za primerno skrbnost.

(50)

Komisijo in države članice se spodbuja, naj določijo upravne globe, primerljive z globami, ki so trenutno določene v konkurenčnem pravu in pravu o varstvu podatkov.

(51)

Nacionalne organe se spodbuja k sodelovanju in izmenjavi informacij z nacionalnimi kontaktnimi točkami OECD in nacionalnimi institucijami za človekove pravice v svojih državah.

(52)

V skladu z vodilnimi načeli o podjetništvu in človekovih pravicah se podjetja z izvajanjem primerne skrbnosti ne bi smela razbremeniti odgovornosti za zlorabe človekovih pravic ali okoljsko škodo, ki so jih povzročila ali k njim prispevala. Vendar je prepričan, da bi se lahko podjetjem z uvedenimi trdnimi in učinkovitimi postopki primerne skrbnosti pomagalo, da preprečijo nastanek škode.

(53)

Države članice bi morale pri uvedbi ureditve odgovornosti zagotoviti izpodbojno domnevo, ki zahteva določeno raven dokazov. Dokazno breme bi se preneslo z žrtve na podjetje, da bi se dokazalo, da podjetje ni imelo nadzora nad poslovnim subjektom, ki je vpleten v kršitev človekovih pravic.

(54)

Zastaralni roki bi se morali šteti za razumne in primerne, če ne omejujejo pravice žrtev do dostopa do pravnega varstva, pri čemer se ustrezno upoštevajo praktični izzivi, s katerimi se soočajo potencialni tožniki. Žrtvam negativnih učinkov na človekove pravice, okolje in upravljanje bi bilo treba zagotoviti dovolj časa za vložitev sodnih zahtevkov, pri čemer je treba upoštevati njihovo geografsko lokacijo, sredstva in splošno težavo pri vložitvi dopustnih zahtevkov pred sodišči Unije.

(55)

Pravica do učinkovitega pravnega sredstva je mednarodno priznana človekova pravica iz člena 8 Splošne deklaracije človekovih pravic in člena 2(3) Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, pa tudi temeljna pravica Unije (člen 47 Listine). Kot je navedeno v vodilnih načelih OZN, morajo države s sodnimi, upravnimi, zakonodajnimi ali drugimi ustreznimi sredstvi zagotoviti, da imajo tisti, ki so prizadeti zaradi kršitev človekovih pravic s strani podjetij, dostop do učinkovitega pravnega varstva. Zato se ta direktiva posebej sklicuje na to obveznost v skladu s temeljnimi načeli in smernicami OZN o pravicah žrtev hudih kršitev mednarodnega prava človekovih pravic in hudih kršitev mednarodnega humanitarnega prava do odprave stanja in odškodnine.

(56)

Velika podjetja se spodbuja, naj ustanovijo svetovalne odbore, ki bodo svetovali njihovim vodstvenim organom o zadevah primerne skrbnosti in vključevali deležnike v njihovo sestavo.

(57)

Sindikatom bi bilo treba zagotoviti sredstva, ki jih potrebujejo za uveljavljanje svojih pravic v zvezi s primerno skrbnostjo, tudi za navezovanje stikov s sindikati in delavci v podjetjih, s katerimi ima vodilno podjetje poslovne povezave.

(58)

Države članice bi morale izkoristiti obstoječe ureditve odgovornosti ali po potrebi uvesti dodatno zakonodajo, da bi zagotovile, da so lahko podjetja v skladu z nacionalnim pravom odgovorna za kakršno koli škodo, ki nastane zaradi škodljivih učinkov na človekove pravice, okolje in upravljanje, ki so jih ona sama ali subjekti, ki jih nadzorujejo, povzročili ali k njim prispevali z dejanji ali opustitvami, razen če lahko podjetje dokaže, da si je z vso primerno skrbnostjo v skladu s to direktivo prizadevalo preprečiti zadevno škodo ali škodo, ki bi nastala, tudi če bi ravnalo z vso primerno skrbnostjo.

(59)

Da bi zagotovili jasnost, gotovost in doslednost praks podjetij, bi morala Komisija pripraviti smernice v posvetovanju z državami članicami in OECD ter ob pomoči številnih specializiranih agencij, zlasti Agencije Evropske Unije za temeljne pravice, Evropske agencije za okolje in Izvajalske agencije za mala in srednja podjetja. Številne smernice o primerni skrbnosti, ki so jih oblikovale mednarodne organizacije, že obstajajo in bi jih lahko Komisija uporabila kot referenco pri pripravi smernic iz te direktive posebej za evropska podjetja. Cilj te direktive bi morala biti popolna uskladitev standardov med državami članicami. Poleg splošnih smernic, ki bi morale usmerjati vsa in zlasti mala in srednja podjetja pri izvajanju primerne skrbnosti v njihovem poslovanju, bi morala Komisija predvideti tudi pripravo sektorskih smernic in zagotoviti seznam preglednic podatkov o posamezni državi, ki bi se redno posodabljal in bi podjetjem pomagal oceniti možne in dejanske negativne učinke njihovega poslovanja na človekove pravice, okolje in dobro upravljanje na določenem območju. V teh preglednicah podatkov bi moralo biti navedeno zlasti, katere konvencije in pogodbe med navedenimi v prilogah xx, xxx in xxxx k tej direktivi je zadevna država ratificirala.

(60)

Za posodobitev vrst negativnih učinkov bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte v zvezi s spremembo prilog xx, xxx, xxxx k tej uredbi. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se to posvetovanje izvede v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (9). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente istočasno kot strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(61)

Ker ciljev te direktive države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega ali učinkov ukrepa lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –