—

ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS), sklenjene 10. decembra 1982 in veljavne od 16. novembra 1994 in Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC),

—

ob upoštevanju sporazuma, sprejetega 12. decembra 2015 na 21. konferenci pogodbenic UNFCCC v Parizu (Pariški sporazum), ter glasovanja v Evropskem parlamentu 4. oktobra 2016 o ratifikaciji tega sporazuma (1),

—

ob upoštevanju Minamatske konvencije, Konvencije o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja, Göteborškega protokola, Stockholmske konvencije, Aarhuške konvencije in Konvencije o biološki raznovrstnosti,

—

ob upoštevanju vrhunskega srečanja Združenih narodov o trajnostnem razvoju in končnega dokumenta, ki ga je generalna skupščina sprejela 25. septembra 2015, z naslovom Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 (2),

—

ob upoštevanju Konvencije Unesca o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine z dne 16. novembra 1972,

—

ob upoštevanju konvencije Mednarodne organizacije dela št. 169,

—

ob upoštevanju Deklaracije iz Ilulissata, ki jo je pet obalnih držav ob Severnem ledenem morju objavilo 28. maja 2008 na konferenci o Severnem ledenem morju v Ilulissatu na Grenlandiji,

—

ob upoštevanju Deklaracije polarnih Eskimov o načelih razvoja virov v regijah Inuit Nunaat (3),

—

ob upoštevanju Deklaracije Združenih narodov o pravicah avtohtonih ljudstev (UNDRIP) št. 61/295, ki jo je generalna skupščina sprejela 13. septembra 2007,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta o vprašanjih Arktike, zlasti tistih z dne 20. junija 2016, 12. maja 2014, 8. decembra 2009 in 8. decembra 2008,

—

ob upoštevanju globalne strategije EU za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije iz junija 2016 z naslovom Skupna vizija, enotno ukrepanje: močnejša Evropa, kot tudi poročila o skupni zunanji in varnostni politiki – Naše prednostne naloge v letu 2016, ki ga je podprl Svet 17. oktobra 2016,

—

ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 27. aprila 2016 z naslovom Celostna politika Evropske unije za Arktiko JOIN(2016)0021, skupnega sporočila Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 26. junija 2012 z naslovom Razvoj politike Evropske unije za arktično regijo (JOIN(2012)0019) in sporočila Komisije z dne 20. novembra 2008 z naslovom Evropska unija in arktična regija (COM(2008)0763),

—

ob upoštevanju nacionalnih strategij arktičnih držav za Arktiko, zlasti nacionalnih strategij Kraljevine Danske (2011), Švedske (2011) in Finske (2013), pa tudi drugih držav članic EU in drugih držav članic EGP,

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 2014/137/EU z dne 14. marca 2014 o odnosih med Evropsko unijo na eni strani ter Grenlandijo in Kraljevino Dansko na drugi strani,

—

ob upoštevanju Deklaracije o vzpostavitvi Arktičnega sveta in njegovega sedanjega programa za obdobje 2015–2017 pod predsedstvom Združenih držav Amerike,

—

ob upoštevanju deklaracije ob 20. obletnici sodelovanja Barentsove evroarktične regije, ki je bila izdana dne 3. in 4. junija 2013 v Kirkensu na Norveškem,

—

ob upoštevanju izjav s konference poslancev arktične regije (CPAR) in parlamentarne konference regije Barentsovega morja (BCP), zlasti izjav, sprejetih na 12. konferenci CPAR, ki je potekala od 14. do 16. junija 2016 v Ulan Udeju v Rusiji,

—

ob upoštevanju skupne izjave tretjega ministrskega srečanja obnovljene severne dimenzije, ki je potekalo 18. februarja 2013 v Bruslju,

—

ob upoštevanju izjav, sprejetih na parlamentarnem forumu severne dimenzije v Reykjaviku na Islandiji maja 2015, v Arhangelsku v Rusiji novembra 2013, v Tromsøju na Norveškem februarja 2011 in v Bruslju septembra 2009,

—

ob upoštevanju mednarodnega kodeksa za ladje, ki delujejo v polarnih vodah, ki ga je sprejela Mednarodna pomorska organizacija (IMO),

—

ob upoštevanju Mednarodne konvencije o preprečevanju onesnaževanja morja z ladij (MARPOL),

—

ob upoštevanju Mednarodne konvencije o pripravljenosti, odzivanju in sodelovanju pri onesnaženju z olji, Mednarodnega sklada za povrnitev škode, nastale zaradi onesnaženja z nafto, in dopolnilnega sklada,

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 21. novembra 2013 o izvajanju skupne varnostne in obrambne politike (na podlagi letnega poročila Sveta Evropskemu parlamentu o skupni zunanji in varnostni politiki) (4), z dne 12. septembra 2013 o pomorski razsežnosti skupne varnostne in obrambne politike (5), z dne 22. novembra 2012 o vlogi skupne varnostne in obrambne politike v primeru podnebno pogojenih kriz in naravnih nesreč (6) ter z dne 12. septembra 2012 o letnem poročilu Sveta Evropskemu parlamentu o skupni zunanji in varnostni politiki (7),

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Arktiki, zlasti resolucij z dne 12. marca 2014 o strategiji EU za Arktiko (8), z dne 20. januarja 2011 o trajnostni politiki EU za skrajni sever (9) in z dne 9. oktobra 2008 o upravljanju arktičnega območja (10),

—

ob upoštevanju svojih resolucij z dne 2. februarja 2016 o vmesnem pregledu strategije EU za biotsko raznovrstnost (11) in z dne 12. maja 2016 o nadaljnjih korakih in pregledu Agende 2030 (12),

—

ob upoštevanju ustreznih priporočil Delegacije za odnose s Švico in Norveško pri skupnem parlamentarnem odboru EU – Islandija in skupnem parlamentarnem odboru za Evropski gospodarski prostor (delegacija SINEAA),

—

ob upoštevanju Vesoljske strategije za Evropo (COM(2016)0705), ki jo je Komisija objavila 26. oktobra 2016,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 2015/1775 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. oktobra 2015 o trgovini z izdelki iz tjulnjev,

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju skupnih razprav Odbora za zunanje zadeve in Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane v skladu s členom 55 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve in Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter mnenj Odbora za mednarodno trgovino, Odbora za regionalni razvoj in Odbora za ribištvo (A8-0032/2017),

A.

ker je EU globalni akter; ker že dolgo sodeluje z arktično regijo, pri čemer to sodelovanje temelji na zgodovini, geografiji, gospodarstvu in raziskavah; ker so tri njene države članice, tj. Danska, Finska in Švedska, arktične države; ker Arktiko obkrožajo mednarodne vode in ker so državljani in vlade po vsem svetu, tudi v Evropski uniji, odgovorni za to, da podpirajo zaščito Arktike;

B.

ker se je sodelovanje EU s severno regijo in z arktično regijo začelo že v zgodnjih devetdesetih letih dvajsetega stoletja, ko je bila vključena v ustanovitev Sveta baltskih držav (CBSS) in Barentsovega evroarktičnega sveta (BEAC), v katerih ima Komisija polnopravno članstvo;

C.

ker se je politika severne dimenzije, ki vpliva tako na notranje kot zunanje zadeve EU, razvila v enakopravno partnerstvo med EU, Rusijo, Norveško in Islandijo; ker v tej skupni politiki poleg partnerjev severne dimenzije sodeluje več drugih večstranskih organizacijah, kot so Arktični svet, Svet baltskih držav in Barentsov evroarktični svet, Kanada in Združene države Amerike pa sta opazovalki; ker ta politika zajema široko geografsko območje in s praktičnim regionalnim sodelovanjem igra pomembno vlogo pri trajnostnem razvoju, javnem zdravju in socialni blaginji, kulturi, varstvu okolja ter logistiki in prevozu;

D.

ker EU postopno gradi in krepi svojo politiko za Arktiko; ker je okrepitev sodelovanja in skupne interese EU najlažje doseči z dobro usklajenim skupnim delovanjem; ker izzivi v zvezi z Arktiko zahtevajo skupni regionalni in mednarodni odziv;

E.

ker se Arktika sooča z edinstvenimi socialnimi, okoljskimi in gospodarskimi izzivi;

F.

ker je prebivalstvo evropske Arktike maloštevilno in razpršeno po širokem območju, za katerega so značilne slabe prometne povezave, kot so ceste, železnica in letalske povezave med vzhodom in zahodom; ker evropsko Arktiko pesti nezadostno vlaganje;

G.

ker se za Arktiko uporablja obsežen mednarodni pravni okvir;

H.

ker je Arktični svet osrednji forum za arktično sodelovanje; ker je Arktični svet v dvajsetih letih obstoja izkazal svojo sposobnost, da ohranja konstruktivno in pozitivno sodelovanje, se prilagaja novim izzivom in prevzema nove odgovornosti;

I.

ker imajo arktične države suverenost in pristojnost nad svojim ozemljem in vodami; ker je treba spoštovati pravico prebivalcev Arktike do trajnostne rabe njihovih naravnih virov;

J.

ker se zanimanje za Arktiko in njene vire povečuje zaradi spreminjajočega se okolja na tem območju in pomanjkanja virov; ker se povečuje geopolitični pomen regije; ker so vplivi podnebnih sprememb in vedno večja konkurenca za dostop do Arktike in naravnih virov ter povečevanje gospodarskih dejavnosti prinesli tveganja za regijo, vključno z izzivi za okoljsko in človekovo varnost, a tudi nove priložnosti, kot je visoko razvito, trajnostno biogospodarstvo; ker se bodo zaradi podnebnih sprememb odprle nove plovne poti ter bodo na voljo nova ribolovna območja in naravni viri, zaradi česar se bodo povečali človekovo delovanje in okoljski izzivi v tej regiji;

K.

ker je Arktika že dolgo območje konstruktivnega mednarodnega sodelovanja in ker jo je treba ohraniti kot območje brez napetosti;

L.

ker je dobra dostopnost za boljše povezovanje podeželskih območij severne regije s preostalo EU predpogoj za trajnostni in konkurenčni gospodarski razvoj severnih centrov rasti, glede na vse večjo pozornost, ki jo vlagatelji in deležniki namenjajo tem centrom zaradi neizkoriščenih virov in vloge, ki jo imajo kot informacijske točke ekološke zaskrbljenosti;

M.

ker je Ruska federacija leta 2015 ustanovila najmanj 6 novih baz severno od arktičnega kroga, ki vključujejo 6 globokomorskih pristanišč in 13 letališč, in povečuje tudi prisotnost svojih kopenskih sil na območju Arktike;

N.

ker je stabilen in zdrav arktični ekosistem, v katerem bivajo vitalne skupnosti, strateškega pomena za politično in gospodarsko stabilnost Evrope ter sveta; ker ima Arktika več kot polovico mokrišč na svetu in igra ključno vlogo pri čiščenju vode; ker prispeva k doseganju cilja dobrega stanja vode v Evropski uniji v skladu z okvirno direktivo o vodah; ker se stroški neukrepanja glede varstva arktičnega socialnega ekosistema eksponentno povečujejo;

O.

ker se je površina arktičnega morskega ledu od leta 1981 močno zmanjšala, ker se območja pod permafrostom zmanjšujejo (kar povzroča tveganje naključnega sproščanja velikih količin ogljikovega dioksida (13) in metana v ozračje) in ker se snežna odeja še vedno tanjša, taljenje ledenikov pa prispeva k dvigovanju morske gladine po vsem svetu; ker je bilo ugotovljeno, da morski led izginja še hitreje, kot napovedujejo modeli, in ker se je obseg morskega ledu v poletni sezoni v 35 letih zmanjšal za več kot 40 %; ker podnebne spremembe napredujejo z dvojno hitrostjo in jo celo povečujejo v polarnih regijah, kar povzroča neznane in nepredvidljive spremembe v ekosistemih po svetu;

P.

ker so tri države članice EU (Danska, Finska in Švedska) ter ena čezmorska država ali ozemlje (Grenlandija) članice osemčlanskega Arktičnega sveta, sedem drugih držav članic (Francija, Nemčija, Italija, Nizozemska, Poljska, Španija in Združeno kraljestvo) pa je opazovalk; ker EU z veseljem pričakuje končno uveljavitev formalnega statusa opazovalke v Arktičnem svetu;

Q.

ker sta varstvo okolja in trajnostni razvoj glavni načeli deklaracije iz Ottawe, s katero so bili leta 1996 postavljeni temelji za ustanovitev Arktičnega sveta;

R.

ker v arktični regiji živi približno štiri milijone ljudi, od katerih je približno 10 % avtohtonih prebivalcev; ker je treba spoštovati občutljivo arktično okolje in temeljne pravice avtohtonih ljudstev ter jih zaščititi s strožjimi zaščitnimi ukrepi; ker je treba zagotoviti pravice avtohtonih ljudstev in lokalnih prebivalcev do odobritve in sodelovanja pri sprejemanju odločitev, ki vplivajo na pridobivanje naravnih virov; poudarja, da povečanje onesnaževal in težkih kovin v arktični regiji zaradi njihove prisotnosti v živalskih in rastlinskih vrstah, zlasti ribah, negativno vpliva na prehransko verigo in pomeni velike zdravstvene težave za lokalne prebivalce in potrošnike ribiških proizvodov drugje;

S.

ker so ekosistemi na Arktiki, vključno z rastlinskimi in živalskimi vrstami, še posebej občutljivi na motnje, pri čemer je obdobje obnavljanja razmeroma dolgo; ker se negativni učinki na okolje pogosto kopičijo in so trajni ter povzročajo zunanje geografske in ekološke učinke (na primer škoda na oceanskih ekosistemih);

T.

ker v zadnjih desetletjih temperatura na Arktiki narašča približno dvakrat hitreje od svetovnega povprečja;

U.

ker povečana količina toplogrednih plinov in onesnaževanje zraka v ozračju prispevata k spreminjanju podnebja na Arktiki; ker so glavni krivci za onesnaževanje v arktičnem podnebju azijski, severnoameriški in evropski onesnaževalci, zaradi česar imajo ukrepi za zmanjšanje emisij v EU pomembno vlogo v boju proti podnebnim spremembam na Arktiki;

V.

ker iz uporabe težkega kurilnega olja v arktičnem pomorskem prometu izhajajo raznovrstna tveganja: to gorivo z visoko gostoto ob morebitnem razlitju emulgira, potone in lahko, če se ujame v led, prepotuje velike razdalje; razlito težko kurilno olje zelo ogroža prehransko varnost arktičnih avtohtonih skupnosti, katerih obstoj je odvisen od ribolova in lova; pri izgorevanju težkega kurilnega olja nastajajo žveplovi oksidi in težke kovine pa tudi velike količine črnega ogljika, ki se odlaga na arktični led in tako spodbuja absorpcijo toplote v ledeno gmoto ter pospešuje njeno taljenje in podnebne spremembe; ker je Mednarodna pomorska organizacija prepovedala prevoz in uporabo težkega kurilnega olja v vodah, ki obkrožajo Antarktiko;

W.

ker bi morala EU igrati vodilno vlogo pri razpravah in pogajanjih v mednarodnih forumih, da bi vse zadevne strani prevzele svojo odgovornost v zvezi z zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov ali onesnaževal ter se soočile z vse večjimi izzivi glede trajnostnega upravljanja virov;

X.

ker je treba pri vseh dejavnostih pripravljenosti in odziva upoštevati in čim bolj zmanjšati tveganja, ki izhajajo iz uporabe jedrske energije na ledolomilcih in obalnih objektih;

Y.

ker odlaganje kakršnih koli odpadkov v arktični permafrost pod nobenim pogojem ni trajnostna rešitev upravljanja z odpadki, kot so pokazale nedavne ugotovitve v zvezi z bazo Camp Century na Grenlandiji;

Z.

ker bi morala politika EU za arktično regijo natančneje odražati cilje trajnostnega razvoja, za katere se je EU zavezala, da jih bo dosegla do leta 2030;

AA.

ker je znanstveno utemeljeno odločanje, ki vključuje znanje lokalnega in avtohtonega prebivalstva, ključnega pomena za zaščito občutljivih ekosistemov Arktike, zmanjšanje tveganj, omogočanje prilagoditve lokalnih skupnosti in za spodbujanje trajnostnega razvoja; ker je EU vodilna svetovna vlagateljica v arktične raziskave in spodbuja prosto izmenjavo njihovih rezultatov;

AB.

ker ravnotežje med industrijskim strokovnim in specializiranim znanjem o Arktiki ter zavezanostjo ciljem okolju prijaznega in trajnostnega razvoja ustvarja možnosti za ekoinovacije, industrijsko simbiozo in učinkovito ravnanje z odpadki v arktični regiji ter za ohranjanje pristnega okolje z možnostmi za nove in nastajajoče poslovne priložnosti in za nova delovna mesta, v procesu, ki prispeva tudi k zaposlenosti mladih in rešuje izziv staranja prebivalstva;

AC.

ker bi lahko tehnične zmogljivosti na področju satelitskih komunikacij, ki že obstajajo v EU, kot so storitve in infrastruktura v okviru programa Copernicus ali Galileo, zadovoljile potrebe uporabnikov v arktični regiji;

AD.

ker je vključevanje lokalnih skupnosti ključnega pomena za uspešno upravljanje naravnih virov ter večjo odpornost krhkih ekosistemov;

AE.

ker priznava, da je treba pri sprejemanju odločitev o Arktiki upoštevati tradicionalno in lokalno znanje;

AF.

ker je treba kulture Samijev, Nencev, Hantov, Evenkov, Čukčov, Aleutov, Jupikov in Inuitov zaščititi v skladu z deklaracijo Združenih narodov o pravicah avtohtonih ljudstev (UNDRIP); ker imajo avtohtoni prebivalci Arktike pravico do izkoriščanja naravnih virov na svojem ozemlju in bi ga zato morali vključiti v vse prihodnje načrte za gospodarski ribolov;

AG.

ker bi moralo ribištvo v arktični regiji potekati v skladu z obstoječimi mednarodnimi sporazumi, ki veljajo za to področje, vključno s pogodbo iz Spitsbergna iz leta 1920, ter še posebej z vsemi pravicami držav podpisnic te pogodbe ter v skladu z vsemi zgodovinskimi ribolovnimi pravicami;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

43.

44.

45.

46.

47.

48.

49.

50.

51.

52.

53.

54.

55.

56.

57.

58.

59.

60.

61.

62.

63.

64.

65.

66.