(-1)

Cilj te direktive je določiti ukrepe za varstvo okolja in zdravja ljudi, in sicer s preprečevanjem ali zmanjševanjem škodljivih vplivov nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi, z zmanjševanjem splošnega vpliva uporabe virov in izboljšanjem njene učinkovitosti ter z zagotavljanjem, da se odpadki cenijo kot vir, ki bo prispeval h krožnemu gospodarstvu v Uniji.

(-1a)

Ker je Unija odvisna od uvoza surovin in ker se bo kratkoročno veliko število naravnih virov hitro izčrpalo, je eden od ključnih izzivov, da se viri v Uniji v čim večji meri ponovno uporabijo in da se okrepi prehod na krožno gospodarstvo.

(-1b)

(-1c)

Ravnanje z odpadki bi bilo treba preoblikovati v trajnostno ravnanje z materiali. Revizija Direktive 2008/98/EC ponuja priložnost za to.

(-1d)

Za uspešen prehod na krožno gospodarstvo je poleg revizije in celovitega izvajanja direktiv o odpadkih potrebno tudi celovito izvajanje akcijskega načrta „Zaprtje zanke – akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo“. Akcijski načrt naj bi tudi povečal usklajenost, doslednost in sinergije med krožnim gospodarstvom ter energetsko, podnebno, kmetijsko, industrijsko in raziskovalno politiko.

(-1e)

Evropski parlament je 9. julija 2015 sprejel resolucijo o učinkoviti rabi virov: prehod na krožno gospodarstvo  (1a) , v njej pa poudaril, da je treba določiti zavezujoče cilje, razviti ukrepe za preprečevanje nastajanja odpadkov ter oblikovati jasne in nedvoumne opredelitve;

(1)

Ravnanje z odpadki v Uniji bi bilo treba izboljšati zaradi varstva, ohranjanja in izboljšanja kakovosti okolja, varovanja zdravja ljudi, skrbne in preudarne rabe naravnih virov ter spodbujanja bolj krožnega gospodarstva.

(1)

Ravnanje z odpadki v Uniji bi bilo treba izboljšati zaradi varstva, ohranjanja in izboljšanja kakovosti okolja, varovanja zdravja ljudi, skrbne in učinkovite rabe naravnih virov, spodbujanja načel krožnega gospodarstva , povečanja rabe obnovljive energije in energetske učinkovitosti, zmanjšanja odvisnosti Unije od uvoza virov ter ustvarjanja novih gospodarskih priložnosti dolgoročne konkurenčnosti. Da bi gospodarstvo postalo resnično krožno, je treba sprejeti dodatne ukrepe za trajnostno proizvodnjo in porabo, pri čemer se je treba osredotočiti na ves življenjski cikel proizvodov na način, da se bodo viri ohranjali in da bo vse našteto delovalo v zaprti zanki. Učinkovitejša raba virov bi pripomogla tudi k znatnim neto prihrankom za podjetja, javne organe in potrošnike v Uniji, obenem pa bi pomagala zmanjšati skupne letne emisije toplogrednih plinov .

(1a)

Okrepljena prizadevanja za prehod na krožno gospodarstvo bi lahko prispevala k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov za 2 do 4 odstotke na leto, kar je jasna spodbuda za vlaganje v krožno gospodarstvo. Povečanje produktivnosti virov z izboljšanjem učinkovitosti in zmanjšanjem odpadkov iz virov lahko znatno znižajo porabo virov in emisije toplogrednih plinov. Zato bi moralo biti krožno gospodarstvo sestavni del podnebne politike, saj ustvarja sinergije, kot je poudarjeno v poročilih mednarodnega foruma za vire.

(1b)

Pri krožnem gospodarstvu bi bilo treba upoštevati izrecne določbe sedmega okoljskega akcijskega programa, v katerem se poziva k razvoju ciklov nestrupenih materialov, da se bodo lahko reciklirani odpadki uporabljali kot pomemben in zanesljiv vir surovin za Unijo.

(2)

Cilje iz Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta (14) glede priprave za ponovno uporabo in recikliranje odpadkov bi bilo treba spremeniti , da bi bolje odražali prizadevanje Unije za prehod na bolj krožno gospodarstvo.

(2)

Cilje iz Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta (14) glede priprave za ponovno uporabo in recikliranje odpadkov bi bilo treba okrepiti , da bi bolje odražali prizadevanje Unije za prehod na krožno gospodarstvo , ki bo temeljilo na učinkoviti rabi virov, in sicer s sprejetjem ukrepov za to, da bi se odpadki obravnavali kot koristen vir .

(3)

Številne države članice še niso razvile potrebne infrastrukture za ravnanje z odpadki. Zato je bistvenega pomena, da se določijo dolgoročni cilji politike za usmerjanje ukrepov in naložb, s čimer bi se preprečilo ustvarjanje strukturnih presežkov zmogljivosti za obdelavo ostankov odpadkov in izgubo materialov, ki jih je mogoče reciklirati, na dnu hierarhije ravnanja z odpadki.

(3)

Številne države članice še niso razvile potrebne infrastrukture za ravnanje z odpadki. Zato je bistvenega pomena, da se določijo dolgoročni cilji politike ter zagotovi finančna in politična podpora za usmerjanje ukrepov in naložb, s čimer bi se preprečilo ustvarjanje strukturnih presežkov zmogljivosti za obdelavo ostankov odpadkov in izgubo materialov, ki jih je mogoče reciklirati, na nižjih ravneh hierarhije ravnanja z odpadki. Za doseganje ustreznih ciljev je zato bistvenega pomena, da se za financiranje razvoja infrastrukture za ravnanje z odpadki, ki je potrebna za preprečevanje nastajanja odpadkov ter njihovo ponovno uporabo in recikliranje, uporabijo evropski strukturni in investicijski skladi. Pomembno je tudi, da države članice svoje obstoječe programe za preprečevanje nastajanja odpadkov spremenijo skladno s to direktivo in ustrezno prilagodijo svoje naložbe.

(4)

Komunalni odpadki predstavljajo med 7 in 10 % vseh odpadkov, ki nastanejo v Uniji; vendar je ta tok odpadkov med najzahtevnejšimi, kar zadeva ravnanje z odpadki, zato način ravnanja s komunalnimi odpadki v splošnem dobro odraža kakovost celotnega sistema ravnanja z odpadki v državi. Izzivi, povezani z ravnanjem s komunalnimi odpadki, so posledica njihove zapletene in mešane sestave, neposredne bližine nastalih odpadkov državljanom ter zelo visoke stopnje prisotnosti v  javnosti . Zato so za ravnanje s komunalnimi odpadki potrebni visoko razvit sistem ravnanja z odpadki, vključno z učinkovitim sistemom zbiranja, dejavno sodelovanje državljanov in podjetij, infrastruktura, prilagojena specifični sestavi odpadkov, ter dodelan sistem financiranja. Države z učinkovitimi sistemi ravnanja s komunalnimi odpadki na splošno dosegajo boljše rezultate pri celotnem ravnanju z odpadki.

(4)

Komunalni odpadki predstavljajo med 7 in 10 % vseh odpadkov, ki nastanejo v Uniji; vendar je ta tok odpadkov med najzahtevnejšimi, kar zadeva ravnanje z odpadki, zato način ravnanja s komunalnimi odpadki v splošnem dobro odraža kakovost celotnega sistema ravnanja z odpadki v državi. Izzivi, povezani z ravnanjem s komunalnimi odpadki, so posledica njihove zapletene in mešane sestave, neposredne bližine nastalih odpadkov državljanom , njihove zelo vidne prisotnosti v  javnem prostoru ter vpliva na okolje in zdravje ljudi . Zato so za ravnanje s komunalnimi odpadki potrebni visoko razvit sistem ravnanja z odpadki, vključno z učinkovitim sistemom zbiranja in sortiranja ter pravo sledljivostjo tokov odpadkov , dejavno sodelovanje državljanov in podjetij, infrastruktura, prilagojena specifični sestavi odpadkov, ter dodelan sistem financiranja. Države z učinkovitimi sistemi ravnanja s komunalnimi odpadki na splošno dosegajo boljše rezultate pri vsem ravnanju z odpadki , vključno z doseganjem ciljev za recikliranje. Ustrezno ravnanje s komunalnimi odpadki pa ni dovolj za spodbuditev prehoda na krožno gospodarstvo, kjer se odpadki obravnavajo kot vir. Za ta prehod je potreben pristop, ki bo upošteval ves življenjski cikel proizvodov in odpadkov.

(4a)

Izkušnje so pokazale, da lahko tako javni kot zasebni sistemi pomagajo vzpostaviti krožno gospodarstvo, odločitev glede uporabe nekega sistema pa je pogosto odvisna od geografskih in strukturnih pogojev. Pravila iz te direktive dopuščajo tako sistem, v katerem je za zbiranje komunalnih odpadkov na splošno odgovorna občina, kot sistem, v katerem se za opravljanje teh storitev najamejo zasebni izvajalci. Odločanje o uporabi enega ali drugega sistema bi moralo biti v pristojnosti držav članic.

(5)

Opredelitve komunalnih odpadkov, gradbenih odpadkov in odpadkov iz rušenja objektov, končnega postopka recikliranja ter zasipanja je treba vključiti v Direktivo 2008/98/ES, da se pojasni področje uporabe teh pojmov.

(5)

Opredelitve komunalnih odpadkov, odpadkov iz komercialnih dejavnosti in industrijskih odpadkov, gradbenih odpadkov in odpadkov iz rušenja objektov, izvajalca dejavnosti priprave za ponovno uporabo, organskega recikliranja, končnega postopka recikliranja, zasipanja , sortiranja, smeti in živilskih odpadkov je treba vključiti v Direktivo 2008/98/ES, da se pojasni področje uporabe teh pojmov.

(5a)

Komisija bi morala na osnovi obvestil držav članic in izkušenj v sodni praksi Sodišča Evropske unije redno pregledovati smernice za razlago ključnih določb Direktive 2008/98/ES, da bi izboljšala, uskladila in harmonizirala pojme v zvezi z odpadki in stranskimi proizvodi v vseh državah članicah.

(5b)

Direktivo 2008/98/ES je treba uskladiti z drugimi z njo povezanimi zakonodajnimi akti Unije, kot sta Direktiva 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta  (1a) in Uredba (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta  (1b) . V teh zakonodajnih aktih je treba zagotoviti predvsem usklajeno razlago in uporabo opredelitev izrazov „odpadki“, „hierarhija ravnanja z odpadki“ in „stranski proizvod“.

(5c)

Nevarnost ali nenevarnost odpadkov bi bilo treba ugotoviti v skladu z Sklepom Komisije 2014/955/EU  (1a) in Uredbo Komisije (EU) št. 1357/2014  (1b) .

(6)

Za zagotovitev, da cilji recikliranja temeljijo na zanesljivih in primerljivih podatkih, in da bi se omogočilo učinkovitejše spremljanje napredka pri doseganju teh ciljev bi morala biti opredelitev komunalnih odpadkov v Direktivi 2008/98/ES skladna z opredelitvami, ki jih v statistične namene uporabljata Eurostat in Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, na podlagi katerih države članice svoje podatke sporočajo že leta. Opredelitev komunalnih odpadkov v tej direktivi je neodvisna od tega, ali je izvajalec ravnanja z odpadki javni ali zasebni subjekt.

(6)

Za zagotovitev, da cilji recikliranja temeljijo na zanesljivih in primerljivih podatkih, in da bi se omogočilo učinkovitejše spremljanje napredka pri doseganju teh ciljev bi morala biti opredelitev komunalnih odpadkov v Direktivi 2008/98/ES usklajena z opredelitvami, ki jih v statistične namene uporabljata Eurostat in Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, na podlagi katerih države članice svoje podatke sporočajo že leta. Opredelitev komunalnih odpadkov v tej direktivi je neodvisna od tega, ali je izvajalec ravnanja z odpadki javni ali zasebni subjekt.

(7)

Države članice bi morale zagotoviti zadostne spodbude za izvajanje hierarhije ravnanja z odpadki, zlasti v smislu finančnih spodbud za doseganje ciljev za preprečevanje nastajanja in recikliranje odpadkov iz te direktive, kot so dajatve za odlaganje na odlagališča in sežiganje, sheme „odvrzi in plačaj“, sheme razširjene odgovornosti proizvajalca in spodbude za lokalne oblasti.

(7)

Države članice bi morale zagotoviti zadostne spodbude za izvajanje hierarhije ravnanja z odpadki, zlasti v smislu finančnih , gospodarskih in regulativnih spodbud za doseganje ciljev za preprečevanje nastajanja in recikliranje odpadkov iz te direktive, kot so dajatve za odlaganje na odlagališča in za sežiganje, sheme „odvrzi in plačaj“, olajšanje darovanja hrane, sheme razširjene odgovornosti proizvajalca in spodbude za lokalne oblasti. Da bi države članice prispevale k uresničevanju ciljev, določenih v tej direktivi, lahko uporabijo ekonomske instrumente ali druge ukrepe, ki so okvirno navedeni v njeni prilogi. Sprejeti bi morale tudi ukrepe, ki bodo pripomogli k doseganju visoke kakovosti sortiranih materialov.

(7a)

Da bi države članice olajšale ustrezno izvajanje hierarhije ravnanja z odpadki, bi morale uvesti ukrepe za spodbujanje razvoja, proizvodnje in trženja proizvodov, ki so primerni za večkratno uporabo, ki so tehnično trajni, zlahka popravljivi in ki se lahko potem, ko postanejo odpadki in so pripravljeni za ponovno uporabo ali recikliranje, ponovno dajo na trg. Pri teh ukrepih bi bilo treba upoštevati vpliv proizvodov v vsem njihovem življenjskem ciklu in hierarhijo ravnanja z odpadki.

(8)

Da bi se izvajalcem dejavnosti na trgih sekundarnih surovin zagotovilo več varnosti glede tega, ali imajo snovi ali predmeti status odpadka ali ne, ter za spodbujanje enakih konkurenčnih pogojev je pomembno, da se na ravni Unije vzpostavijo usklajeni pogoji za določanje, kdaj se snovi ali predmeti štejejo za stranske proizvode in kdaj se odpadki, ki so bili predelani, prenehajo šteti za odpadke. Kadar je treba zagotoviti nemoteno delovanje notranjega trga ali visoko stopnjo varstva okolja v vsej Uniji, bi bilo treba Komisijo pooblastiti za sprejemanje delegiranih aktov, v katerih bodo določena podrobna merila za uporabo takšnih usklajenih pogojev za določene vrste odpadkov, vključno s posebno uporabo.

(8)

Da bi se izvajalcem dejavnosti na trgih sekundarnih surovin zagotovilo več varnosti glede tega, ali imajo snovi ali predmeti status odpadka ali ne, ter za spodbujanje enakih konkurenčnih pogojev je pomembno, da se vzpostavijo jasna pravila za določanje, kdaj se snovi ali predmeti štejejo za stranske proizvode in kdaj se odpadki, ki so bili predelani, prenehajo šteti za odpadke.

(8a)

Da bi zagotovili nemoteno delovanje notranjega trga, bi morali snov ali predmet, ki je rezultat proizvodnega procesa, katerega glavni namen ni proizvodnja tega predmeta ali snovi, na splošno obravnavati kot stranski proizvod, če so izpolnjeni nekateri harmonizirani pogoji in je zagotovljena visoka stopnja varstva okolja in varovanja zdravja ljudi v vsej Uniji. Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov, da bi določila podrobna merila za uporabo statusa stranskega proizvoda, pri čemer bi morala dati prednost obstoječim in ponovljivim primerom industrijske in kmetijske simbioze. Če takih meril ni, bi morale države članice imeti možnost, da za vsak primer posebej določijo podrobna merila glede uporabe statusa stranskega proizvoda.

(8b)

Da bi zagotovili nemoteno delovanje notranjega trga in visoko stopnjo varstva okolja in varovanja zdravja ljudi v vsej Uniji, bi bilo treba kot splošno pravilo na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov, da bi določila harmonizirana pravila glede prenehanja statusa odpadka za nekatere vrste odpadkov. Posebna merila za prenehanje statusa odpadka bi bilo treba upoštevati vsaj za agregate, papir, steklo, kovine, pnevmatike in tekstil. Če ni določenih meril na ravni Unije, bi morale imeti države članice možnost, da v skladu s pogoji, določenimi na ravni Unije, na nacionalni ravni določijo podrobna merila za prenehanje statusa odpadka za nekatere vrste odpadkov. Če podrobna merila niso določena niti na nacionalni ravni, bi morale države članice zagotoviti, da se odpadki, ki so bili predelani, prenehajo šteti za odpadke, če izpolnjujejo pogoje na ravni Unije, kar bi moral nacionalni pristojni organ preverjati za vsak primer posebej. Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov, da bi to direktivo dopolnila z določitvijo splošnih zahtev, ki jih morajo upoštevati države članice pri sprejemanju tehničnih predpisov iz člena 6.

(8c)

Ko se reciklirani materiali vrnejo v gospodarski cikel, ker na podlagi izpolnjevanja posebnih meril ali ker postanejo del novega proizvoda nimajo več statusa odpadka, morajo biti v celoti v skladu s pravom Unije o kemikalijah.

(8d)

Pri prehodu na krožno gospodarstvo bi bilo treba dodobra izkoristiti možnosti digitalnih inovacij. V ta namen bi bilo treba razviti elektronska orodja, na primer spletno platformo za trgovanje z odpadki kot novimi viri, da bi olajšali trgovanje in zmanjšali upravno breme za izvajalce, s čimer bi okrepili industrijsko simbiozo.

(8e)

Cilj določb o razširjeni odgovornosti proizvajalca v tej direktivi je podpirati načrtovanje in proizvodnjo blaga, pri katerih se v celoti upošteva in spodbuja učinkovita uporaba virov v vsem življenjskem ciklu proizvodov, vključno z njihovim popravilom, ponovno uporabo, razgradnjo in recikliranjem, ne da bi to oviralo prosti pretok blaga na notranjem trgu. Razširjena odgovornost proizvajalca je individualna obveznost proizvajalca, ki bi moral biti odgovoren za ravnanje s proizvodi, ki jih da na trg, ko se ti izrabijo. Proizvajalcem pa bi morali omogočiti, da prevzamejo individualno ali kolektivno odgovornost. Države članice bi morale poskrbeti za vzpostavitev shem razširjene odgovornosti proizvajalca vsaj za embalažo, električno in elektronsko opremo, baterije in akumulatorje ter izrabljena vozila.

(8f)

Sheme razširjene odgovornosti proizvajalca bi morali razumeti kot sklop pravil, ki jih določijo države članice in z njimi zagotovijo, da proizvajalci nosijo finančno in/ali operativno odgovornost za ravnanje s proizvodi v popotrošniški fazi njihovega življenjskega cikla. Ta pravila bi morala dopuščati, da proizvajalci omenjene obveznosti izpolnjujejo individualno ali kolektivno.

(9)

Sheme razširjene odgovornosti proizvajalca so bistveni element učinkovitega ravnanja z odpadki, vendar obstajajo precejšnje razlike med državami članicami glede učinkovitosti in uspešnosti teh shem. Zato je treba določiti minimalne operativne zahteve za razširjeno odgovornost proizvajalca. Te zahteve bi morale zmanjšati stroške in izboljšati učinkovitost podjetij, vključno z  malimi in srednjimi podjetji , hkrati pa zagotoviti tudi enake konkurenčne pogoje zanje ter preprečiti ovire za nemoteno delovanje notranjega trga. Prav tako bi morale tudi prispevati k vključevanju stroškov ob koncu življenjske dobe proizvodov v njihovo ceno ter zagotoviti spodbude za proizvajalce, da bi bolje upoštevali možnost recikliranja in ponovne uporabe že pri načrtovanju svojih proizvodov . Te zahteve bi morale veljati tako za nove kot tudi za obstoječe sheme razširjene odgovornosti proizvajalca. Potrebno je prehodno obdobje za prilagoditev strukture in postopkov obstoječih shem razširjene odgovornosti proizvajalca na nove zahteve.

(9)

Sheme razširjene odgovornosti proizvajalca so bistveni element učinkovitega ravnanja z odpadki, vendar obstajajo precejšnje razlike med državami članicami glede učinkovitosti in uspešnosti teh shem. Zato je treba določiti minimalne operativne zahteve glede individualnih in kolektivnih shem za razširjeno odgovornost proizvajalca. Pri tem je treba ločevati med minimalnimi zahtevami, ki se uporabljajo za vse sheme, in tistimi, ki se uporabljajo samo za kolektivne sheme. Vseeno bi morale vse te zahteve zmanjšati stroške in izboljšati učinkovitost podjetij, in sicer z  ukrepi, kot so spodbujanje k boljšemu izvajanju ločenega zbiranja in sortiranja, zagotavljanje kakovostnejšega recikliranja in pomoč za omogočanje stroškovno učinkovitega dostopa do sekundarnih surovin , hkrati pa naj bi zagotovile tudi enake konkurenčne pogoje za podjetja, vključno z malimi in srednjimi podjetji ter podjetji za elektronsko trgovanje, ter preprečile ovire za nemoteno delovanje notranjega trga. Te zahteve bi morale prispevati tudi k vključevanju stroškov ob koncu življenjske dobe proizvodov v njihovo ceno ter zagotoviti spodbude za proizvajalce, da bi razvili pametne poslovne modele in pri načrtovanju proizvodov upoštevali hierarhijo odpadkov, pri čemer bi bilo treba spodbujati trajnost, možnost recikliranja , ponovne uporabe in popravila proizvodov. Poleg tega bi morale te zahteve spodbujati postopno nadomestitev snovi, ki zbujajo veliko zaskrbljenost, kot so opredeljene v členu 57 Uredbe (ES) št. 1907/2006, če obstajajo ustrezne nadomestne snovi ali tehnologije, ki so ekonomsko in tehnično izvedljive. Izvajanje minimalnih zahtev za razširjeno odgovornost proizvajalca bi morali nadzorovati neodvisni organi in ne bi smelo povzročati nesorazmernega finančnega ali upravnega bremena za javne organe, gospodarske subjekte ali potrošnike. Te zahteve bi morale veljati tako za nove kot tudi za obstoječe sheme razširjene odgovornosti proizvajalca. Potrebno je prehodno obdobje za prilagoditev strukture in postopkov obstoječih shem razširjene odgovornosti proizvajalca na nove zahteve.

(9a)

Določbe te direktive o razširjeni odgovornosti proizvajalcev bi bilo treba uporabljati brez poseganja v določbe o razširjeni odgovornosti proizvajalca iz drugih pravnih aktov Unije, zlasti na področju posebnih tokov odpadkov.

(9b)

Komisija bi morala nemudoma sprejeti smernice o določanju prispevkov proizvajalcev v okviru sheme razširjene odgovornosti proizvajalca, da bi državam članicam pomagala pri izvajanju te direktive s ciljem razvoja notranjega trga. Da bi zagotovili skladnost na notranjem trgu, bi morala Komisija imeti možnost, da z delegiranimi akti sprejme harmonizirana merila za ta namen.

(9c)

Pri vzpostavljanju shem za kolektivno izvajanje razširjene odgovornosti proizvajalca bi morale države članice uvesti varovalne ukrepe za preprečevanje nasprotja interesov med pogodbenimi stranmi in organizacijami, ki prevzemajo razširjeno odgovornost proizvajalca.

(10)

Preprečevanje nastajanja odpadkov je najučinkovitejši način za povečanje učinkovitosti rabe virov in zmanjšanje vpliva odpadkov na okolje. Zato je pomembno, da države članice sprejmejo ustrezne ukrepe za preprečevanje nastajanja odpadkov ter spremljajo in ocenjujejo napredek pri izvajanju takšnih ukrepov. Za zagotovitev enotnega merjenja splošnega napredka pri izvajanju ukrepov za preprečevanje nastajanja odpadkov bi bilo treba določiti skupne kazalnike.

(10)

Preprečevanje nastajanja odpadkov je najučinkovitejši način za povečanje učinkovitosti rabe virov in zmanjšanje vpliva odpadkov na okolje , spodbujanje trajnih visokokakovostnih materialov, ki jih je mogoče reciklirati in večkrat uporabiti, ter zmanjšanje odvisnosti od uvoza vse redkejših surovin. V zvezi s tem je ključnega pomena razvoj inovativnih poslovnih modelov. Zato je pomembno, da države članice določijo cilje v zvezi s preprečevanjem nastajanja odpadkov in sprejmejo ustrezne ukrepe za preprečevanje nastajanja odpadkov in smetenja – vključno z uporabo ekonomskih instrumentov in drugih ukrepov za postopno nadomestitev snovi, ki zbujajo veliko zaskrbljenost, kot so opredeljene v členu 57 Uredbe (ES) št. 1907/2006, če obstajajo ustrezne nadomestne snovi ali tehnologije, ki so ekonomsko in tehnično izvedljive –, ukrepajo proti načrtovanemu zastaranju, podpirajo ponovno uporabo, z boljšim obveščanjem o proizvodih krepijo moč potrošnikov in spodbujajo kampanje obveščanja za preprečevanje nastajanja odpadkov. Države članice bi morale tudi spremljati in ocenjevati doseženi napredek pri izvajanju teh ukrepov in zmanjševanju nastajanja odpadkov ter si prizadevati za nevezanost nastajanja odpadkov in gospodarske rasti . Za zagotovitev enotnega merjenja splošnega napredka , doseženega pri izvajanju ukrepov za preprečevanje nastajanja odpadkov, bi bilo treba določiti skupne kazalnike in metodologije .

(10a)

Spodbujanje trajnosti pri proizvodnji in potrošnji bi lahko bistveno prispevalo k preprečevanju nastajanja odpadkov. Države članice bi morale sprejeti ukrepe za ustrezno ozaveščanje in spodbujanje potrošnikov, da bi dejavneje prispevali k večji učinkovitosti virov.

(10b)

Začetni proizvajalec odpadkov ima ključno vlogo pri preprečevanju nastajanja odpadkov in v začetnem predhodnem sortiranju.

(11a)

Da bi zmanjšali izgubo hrane in preprečili nastajanje živilskih odpadkov skozi vso verigo preskrbe s hrano, bi bilo treba vzpostaviti hierarhijo ravnanja z živilskimi odpadki, kot je določeno v členu 4a.

(12)

Države članice bi morale sprejeti ukrepe za spodbujanje preprečevanja nastajanja živilskih odpadkov v skladu z agendo za trajnostni razvoj do leta 2030, ki jo je 25. septembra 2015 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov, zlasti v skladu z njenim ciljem prepolovitve količine nastalih živilskih odpadkov do leta 2030. Ti ukrepi bi morali biti namenjeni preprečevanju nastajanja živilskih odpadkov pri primarni pridelavi, obdelavi in proizvodnji, prodaji na drobno in distribuciji hrane ter v restavracijah in gostinskih dejavnostih , pa tudi v gospodinjstvih . Ob upoštevanju okoljskih in gospodarskih koristi preprečevanja nastajanja živilskih odpadkov bi morale države članice sprejeti ukrepe, posebej namenjene preprečevanju nastajanja živilskih odpadkov, in meriti napredek na področju zmanjševanja teh odpadkov. Za olajšanje izmenjave dobrih praks v vsej EU tako med državami članicami kot tudi med izvajalci živilske dejavnosti bi bilo treba vzpostaviti enotne metodologije za opravljanje takšnih meritev. Stopnje živilskih odpadkov bi bilo treba sporočati vsaki dve leti .

(12)

Države članice bi morale sprejeti ukrepe za spodbujanje preprečevanja in zmanjšanja nastajanja živilskih odpadkov v skladu z agendo za trajnostni razvoj do leta 2030, ki jo je 25. septembra 2015 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov, zlasti v skladu z njenim ciljem zmanjšanja količine nastalih živilskih odpadkov za 50 % do leta 2030. Ti ukrepi bi morali biti namenjeni preprečevanju in zmanjšanju nastajanja živilskih odpadkov ter izgub hrane v vsej verigi preskrbe s hrano, tudi pri primarni pridelavi , prevozu in spravilu . Ob upoštevanju okoljskih , družbenih in gospodarskih koristi preprečevanja nastajanja živilskih odpadkov bi morale države članice sprejeti ukrepe, posebej namenjene preprečevanju nastajanja živilskih odpadkov, in sicer tudi z vključitvijo kampanj obveščanja o načinih preprečevanja njihovega nastajanja v svoje programe za preprečevanje nastajanja odpadkov. Države članice bi si morale v okviru teh ukrepov prizadevati za doseganje ciljev Unije glede zmanjšanja živilskih odpadkov za 30 % do leta 2025 in za 50 % do leta 2030. Države članice bi morale tudi meriti napredek , dosežen na področju zmanjševanja teh odpadkov in izgube hrane . Za merjenje tega napredka in olajšanje izmenjave zgledov dobre prakse v vsej EU tako med državami članicami kot tudi med izvajalci živilske dejavnosti bi bilo treba vzpostaviti enotno metodologijo za opravljanje takšnih meritev. Stopnje živilskih odpadkov bi bilo treba sporočati vsako leto .

(12a)

(13)

Odpadki iz industrije, nekateri odpadki iz trgovine in rudarski odpadki se med seboj zelo razlikujejo glede na sestavo in količino ter glede na gospodarsko strukturo države članice, strukturo industrije ali komercialnega sektorja, v okviru katerega nastajajo odpadki, in industrijsko ali komercialno zgoščenost na zadevnem geografskem območju. Zato je industrijsko naravnan pristop z uporabo referenčnih dokumentov16 o najboljših razpoložljivih tehnikah in podobnih instrumentov za obravnavo posebnih vidikov, povezanih z ravnanjem z določeno vrsto odpadkov, ustrezna rešitev za večino industrijskih in rudarskih odpadkov . Vendar bi morale za odpadno embalažo iz industrijskega in komercialnega okolja še naprej veljati zahteve iz Direktive 94/62/ES in Direktive 2008/98/ES, vključno z njihovimi izboljšavami .

(13)

Odpadki iz industrije, nekateri odpadki iz trgovine in rudarski odpadki se med seboj zelo razlikujejo glede na sestavo in količino ter glede na gospodarsko strukturo države članice, strukturo industrije ali komercialnega sektorja, v okviru katerega nastajajo odpadki, in industrijsko ali komercialno zgoščenost na zadevnem geografskem območju. Industrijsko naravnan pristop z uporabo referenčnih dokumentov16 o najboljših razpoložljivih tehnikah in podobnih instrumentov za obravnavo posebnih vidikov, povezanih z ravnanjem z določeno vrsto odpadkov, je začasna rešitev za doseganje ciljev krožnega gospodarstva . Ker za industrijske odpadke in odpadke iz komercialne dejavnosti veljajo zahteve iz Direktive 94/62/ES in Direktive 2008/98/ES, bi morala Komisija razmisliti o možnosti, da do 31. decembra 2018 določi cilje v zvezi s pripravo za ponovno uporabo in recikliranje odpadkov iz komercialne dejavnosti in nenevarnih industrijskih odpadkov, ki naj bi jih dosegli do leta 2025 in 2030 .

(13a)

Komisija bi morala kot poslovni model krožnega gospodarstva dejavno spodbujati delitvene platforme. Okrepiti bi morala povezanost med akcijskim načrtom za krožno gospodarstvo in smernicami za sodelovalno gospodarstvo ter preučiti vse možne ukrepe, ki bi to spodbujali.

(13b)

Prehod na krožno gospodarstvo mora biti usmerjen k doseganju ciljev pametne, trajnostne in vključujoče rasti, ki so določeni v strategiji Evropa 2020, zlasti ciljev, povezanih z varstvom okolja, prehodom na čiste vire energije, trajnostnim lokalnim razvojem in povečano zaposlenostjo v državah članicah. Razvoj krožnega gospodarstva bi moral zato prispevati tudi k vključevanju subjektov, kot so mala in srednja podjetja, socialna podjetja, neprofitne institucije in organi, ki se na regionalni in lokalni ravni ukvarjajo z ravnanjem z odpadki, da bi izboljšali njihovo ravnanje z odpadki na splošno, spodbudili inovacije pri postopkih in proizvodih ter povečali zaposlenost na zadevnih področjih.

(14)

Treba bi bilo povišati cilje priprave za ponovno uporabo in recikliranje komunalnih odpadkov, da se zagotovijo znatne okoljske, gospodarske in družbene koristi.

(14)

Treba bi bilo povišati cilje priprave za ponovno uporabo in recikliranje komunalnih odpadkov na vsaj 60 % do leta 2025 in na vsaj 70 % do leta 2030 , da se zagotovijo znatne okoljske, gospodarske in družbene koristi in pospeši prehod na krožno gospodarstvo .

(14a)

Države članice bi morale podpirati vzpostavitev sistemov, ki spodbujajo ponovno uporabo in podaljšanje življenjske dobe proizvodov, če kakovost in varnost proizvodov nista ogroženi. Takšne sisteme bi bilo treba vzpostaviti zlasti za električno in elektronsko opremo, tekstil, pohištvo, gradbene materiale, pnevmatike in, kot je navedeno v členu 5 Direktive 94/62/ES, embalažo.

(14b)

Za spodbujanje ponovne uporabe bi morale države članice imeti možnost, da določijo kvantitativne cilje, in bi morale sprejeti potrebne ukrepe, da bi proizvajalci izvajalcem dejavnosti ponovne uporabe omogočili lahek dostop do navodil za uporabo, nadomestnih delov in tehničnih informacij, ki so potrebne za ponovno uporabo proizvodov.

(14c)

(14d)

Prehod na krožno gospodarstvo prinaša številne pozitivne ekonomske (npr. optimizacija rabe surovinskih virov), okoljske (npr. varstvo okolja in zmanjšanje onesnaževanja z odpadki) in socialne vidike (npr. potencial za ustvarjanje socialno vključujočih delovnih mest in vzpostavljanje družbenih vezi). Krožno gospodarstvo je v skladu z etiko socialnega in solidarnega gospodarstva, njegovo izvajanje pa bi moralo v prvi vrsti prinesti okoljske in socialne koristi.

(14e)

Akterji socialnega in solidarnega gospodarstva s svojimi dejavnostmi, zlasti s pripravo odpadkov za ponovno uporabo in samo ponovno uporabo, prispevajo k uveljavljanju socialnega in solidarnega gospodarstva. V Uniji bi bilo treba zagotoviti stalnost teh dejavnosti.

(15)

S postopnim zviševanjem sedanjih ciljev priprave komunalnih odpadkov za ponovno uporabo in recikliranje bi bilo treba zagotoviti, da bodo odpadni materiali z ekonomsko vrednostjo ponovno uporabljeni in učinkovito reciklirani ter da se bodo dragocene surovine v odpadkih vrnile v evropsko gospodarstvo, s čimer bi se zagotovilo napredek pri izvajanju pobude za surovine (17) in vzpostavitvi krožnega gospodarstva.

(15)

S postopnim zviševanjem sedanjih ciljev priprave komunalnih odpadkov za ponovno uporabo in recikliranje bi bilo treba zagotoviti, da bodo odpadni materiali z ekonomsko vrednostjo učinkovito pripravljeni za ponovno uporabo in reciklirani, pri čemer bo zagotovljena visoka raven varovanja zdravja ljudi in okolja, ter da se bodo dragocene surovine v odpadkih vrnile v evropsko gospodarstvo, s čimer bi zagotovili napredek pri izvajanju pobude za surovine (17) in vzpostavitvi krožnega gospodarstva.

(16)

Med državami članicami obstajajo velike razlike glede njihove učinkovitosti pri ravnanju z odpadki, zlasti kar zadeva recikliranje komunalnih odpadkov. Da se upoštevajo te razlike, bi bilo državam članicam, ki so glede na podatke Eurostata v letu 2013 reciklirale manj kot 20 % svojih komunalnih odpadkov, treba dati več časa, da zagotovijo skladnost s cilji priprave za ponovno uporabo in recikliranje odpadkov, določenimi za leti 2025 in 2030. Glede na povprečne letne stopnje napredka, ki so jih države članice dosegle v obdobju zadnjih petnajstih let, bodo nekatere države članice morale svoje zmogljivosti recikliranja povečevati bistveno hitreje kot do zdaj, če bodo želele doseči navedene cilje. Da se zagotovi stalen napredek pri doseganju ciljev in da se pravočasno odpravijo pomanjkljivosti pri izvajanju, bi morale tiste države članice, ki so dobile na voljo več časa, izpolnjevati vmesne cilje in sprejeti načrt izvajanja.

(16)

Med državami članicami obstajajo velike razlike glede njihove učinkovitosti pri ravnanju z odpadki, zlasti kar zadeva recikliranje komunalnih odpadkov. Da se upoštevajo te razlike, bi bilo treba državam članicam, ki so glede na podatke Eurostata v letu 2013 reciklirale manj kot 20 % svojih komunalnih odpadkov in za katere se ni štelo , da v pripravo za ponovno uporabo in recikliranje do leta 2025 morebiti ne bodo vključile vsaj 50 % svojih komunalnih odpadkov, dati več časa, da zagotovijo skladnost s cilji priprave za ponovno uporabo in recikliranje odpadkov, določenimi za leto 2025 . Tem državam članicam bi lahko dali na voljo tudi več časa, da zagotovijo skladnost s cilji glede priprave za ponovno uporabo in recikliranje odpadkov, določenimi za leto 2030 , če se zanje ne šteje, da v pripravo za ponovno uporabo in recikliranje do leta 2025 morebiti ne bodo vključile vsaj 60 % svojih komunalnih odpadkov . Glede na povprečne letne stopnje napredka, ki so jih države članice dosegle v obdobju zadnjih petnajstih let, bodo nekatere države članice morale svoje zmogljivosti recikliranja povečevati bistveno hitreje kot do zdaj, če bodo želele doseči navedene cilje. Da se zagotovi stalen napredek pri doseganju ciljev in da se pravočasno odpravijo pomanjkljivosti pri izvajanju, bi morale tiste države članice, ki so dobile na voljo več časa, izpolnjevati vmesne cilje in sprejeti načrte izvajanja , katerih učinkovitost bi morala oceniti Komisija na podlagi vnaprej določenih meril .

(16a)

Da bi zagotovili uporabo visokokakovostnih sekundarnih surovin, bi morali izhodni produkti končnega postopka recikliranja izpolnjevati standarde kakovosti. Zato bi morala Komisija od evropskih organizacij za standardizacijo zahtevati, naj na podlagi najboljše prakse oblikujejo standarde tako za odpadne materiale, vnesene v končni postopek recikliranja, kot za sekundarne surovine, zlasti za plastiko.

(17)

Da se zagotovi zanesljivost zbranih podatkov o pripravi za ponovno uporabo in recikliranje, je nujno treba določiti skupna pravila za poročanje. Prav tako je pomembno določiti natančnejša pravila glede načina poročanja držav članic o tem, kaj se učinkovito reciklira in kaj je mogoče upoštevati v količinah, za katere se šteje, da prispevajo k doseganju ciljev recikliranja. V ta namen mora poročanje o izpolnjevanju ciljev recikliranja praviloma temeljiti na količinah , vnesenih v končni postopek recikliranja. Da se omeji upravno breme, bi bilo državam članicam ob upoštevanju strogih pogojev treba omogočiti, da o  stopnjah recikliranja poročajo na podlagi izhodnih količin iz sortirnic odpadkov . Izgube teže materialov ali snovi zaradi procesov fizičnega in/ali kemičnega preoblikovanja, ki so neločljivo povezani s končnim postopkom recikliranja, se ne bi smelo odšteti od sporočene teže recikliranih odpadkov.

(17)

Da se zagotovi zanesljivost zbranih podatkov o pripravi za ponovno uporabo in recikliranje, je nujno treba določiti skupna pravila za poročanje , pri tem pa ne sme nastati preveliko upravno breme za male in srednje izvajalce dejavnosti . Prav tako je pomembno določiti natančnejša pravila glede načina poročanja držav članic o tem, kaj se učinkovito reciklira in kaj je mogoče upoštevati v količinah, za katere se šteje, da prispevajo k doseganju ciljev recikliranja. Izračun recikliranih komunalnih odpadkov bi moral temeljiti na eni sami harmonizirani metodi poročanja, s čimer bi preprečili, da bi države članice poročale o odvrženih odpadkih kot o recikliranih odpadkih. V ta namen mora poročanje o  izpolnjevanju ciljev recikliranja temeljiti na količinah, vnesenih v končni postopek recikliranja . Izgube teže materialov ali snovi zaradi procesov fizičnega in/ali kemičnega preoblikovanja, ki so neločljivo povezani s končnim postopkom recikliranja, se ne bi smelo odšteti od sporočene teže recikliranih odpadkov.

(18)

Za namen izračuna, ali so bili cilji priprave za ponovno uporabo in recikliranje doseženi , bi bilo državam članicam treba omogočiti, da v teh količinah upoštevajo proizvode in sestavne dele proizvodov , ki jih za ponovno uporabo pripravijo priznani izvajalci dejavnosti ponovne uporabe in kavcijski sistemi , pa tudi recikliranje kovin , ki poteka v okviru sežiganja . Da se zagotovi enotno izračunavanje teh podatkov , bo Komisija sprejela podrobna pravila za določanje priznanih izvajalcev dejavnosti priprave za ponovno uporabo in kavcijskih sistemov , merila kakovosti za reciklirane kovine in pravila v zvezi z zbiranjem, potrjevanjem in sporočanjem podatkov .

(18)

Da bi zagotovili enotno izračunavanje podatkov o pripravi za ponovno uporabo in recikliranje, bi morala Komisija sprejeti podrobna pravila za določanje priznanih izvajalcev dejavnosti priprave za ponovno uporabo , kavcijskih sistemov in izvajalcev končnega recikliranja, vključno s posebnimi pravili v zvezi zbiranjem, sledljivostjo, potrjevanjem in sporočanjem podatkov , pa tudi za merila kakovosti za reciklirane kovine , ki so bile reciklirane v okviru sežiganja ali sosežiganja. Za namen izračunavanja , ali so cilji glede priprave za ponovno uporabo in recikliranje doseženi, in po sprejetju harmonizirane metode izračuna bi morale imeti države članice možnost, da upoštevajo recikliranje kovin, ki poteka v okviru sežiganja ali sosežiganja .

(20)

Izpolnjevanje obveznosti vzpostavitve sistemov ločenega zbiranja papirja, kovine , plastike in stekla je ključno za intenzivnejšo pripravo za ponovno uporabo in povečanje stopenj recikliranja v državah članicah. Poleg tega bi bilo treba ločeno zbirati tudi biološke odpadke , kar bi pripomoglo k intenzivnejši pripravi za ponovno uporabo in povečanju stopnje recikliranja ter preprečevanju kontaminacije suhih materialov, ki jih je mogoče reciklirati.

(20)

Izpolnjevanje obveznosti vzpostavitve sistemov ločenega zbiranja papirja, kovin , plastike , stekla, tekstila in bioloških odpadkov je ključno za intenzivnejšo pripravo za ponovno uporabo in povečanje stopenj recikliranja v državah članicah. Poleg tega bi bilo treba biološke odpadke ločeno zbirati in reciklirati , da bi s tem prispevali k intenzivnejši pripravi za ponovno uporabo in povečanju stopnje recikliranja ter preprečevanju kontaminacije suhih materialov, ki jih je mogoče reciklirati , pa tudi k preprečevanju sežiganja in odlaganja. Spodbujati in okrepiti bi bilo treba tudi raziskave glede možnih sistemov zbiranja in recikliranja drugih tokov odpadkov in novih materialov.

(20a)

Biogospodarstvo ima odločilno vlogo pri zagotavljanju razpoložljivosti surovin po vsej Uniji. Učinkovitejša uporaba komunalnih odpadkov bi lahko ustvarila pomembno spodbudo za dobavno verigo v biogospodarstvu. Predvsem pa trajnostno ravnanje z biološkimi odpadki ponuja priložnost, da surovine iz fosilnih goriv nadomestimo z obnovljivimi viri za proizvodnjo materialov in blaga.

(20b)

Da bi preprečili obdelavo odpadkov, pri kateri viri ostajajo izgubljeni nižje v hierarhiji ravnanja z odpadki, omogočili visokokakovostno recikliranje in spodbudili uporabo kakovostnih sekundarnih surovin, bi morale države članice zagotoviti, da bi se biološki odpadki zbirali ločeno ter reciklirali organsko in ob visoki stopnji varstva okolja, izhodni produkti pa izpolnjevali visoke standarde kakovosti.

(20c)

Kljub ločenemu zbiranju se velika količina odpadkov, ki jih je mogoče reciklirati, še vedno odvrže v mešane odpadke. Z visokokakovostnim sortiranjem, zlasti optičnim, je mogoče veliko količino materialov ločiti od ostankov odpadkov in jo nato reciklirati ter predelati v sekundarne surovine. Države članice bi morale zato sprejeti ukrepe, s katerimi bi zagotovile tudi sortiranje odpadkov, ki niso zbrani ločeno.

(20d)

Da bi preprečili kontaminacijo komunalnih odpadkov z nevarnimi snovmi, ki bi lahko znižale kakovost recikliranja in tako ovirale uporabo sekundarnih surovin, bi morale države članice vzpostaviti ločeno zbiranje nevarnih odpadkov iz gospodinjstev.

(21)

Pravilno ravnanje z nevarnimi odpadki še vedno predstavlja težavo v Uniji, podatki o njihovi obdelavi pa delno manjkajo. Zato je treba vzpostaviti elektronske registre nevarnih odpadkov v državah članicah in tako okrepiti mehanizme vodenja evidenc in sledljivosti. Elektronsko zbiranje podatkov bi bilo treba po potrebi razširiti na druge vrste odpadkov, da se poenostavi vodenje evidenc za podjetja in uprave ter izboljša spremljanje tokov odpadkov v Uniji.

(21)

Pravilno ravnanje z nevarnimi odpadki še vedno predstavlja težavo v Uniji, podatki o njihovi obdelavi pa delno manjkajo. Zato je treba vzpostaviti elektronske registre nevarnih odpadkov v državah članicah in tako okrepiti mehanizme vodenja evidenc in sledljivosti. Elektronsko zbiranje podatkov bi bilo treba razširiti na druge vrste odpadkov, da se poenostavi vodenje evidenc za podjetja in uprave ter izboljša spremljanje tokov odpadkov v Uniji.

(21a)

Ločeno zbiranje in regeneracija odpadnih olj prinašata velike koristi za gospodarstvo in okolje, tudi glede zanesljivosti oskrbe. Vzpostaviti bi bilo treba ločeno zbiranje odpadnih olj in določiti cilje v zvezi z njihovo regeneracijo.

(22)

Ta direktiva določa dolgoročne cilje na področju ravnanja z odpadki v Uniji ter gospodarskim subjektom in državam članicam daje jasne smernice o naložbah, ki so potrebne za doseganje ciljev te direktive. Pri razvoju nacionalnih strategij za ravnanje z odpadki in načrtovanju naložb v infrastrukturo za ravnanje z odpadki bi morale države članice ustrezno uporabiti evropske strukturne in investicijske sklade v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki, in sicer s spodbujanjem preprečevanja, ponovne uporabe in recikliranja .

(22)

Ta direktiva določa dolgoročne cilje na področju ravnanja z odpadki v Uniji ter gospodarskim subjektom in državam članicam daje jasne smernice o naložbah, ki so potrebne za doseganje ciljev te direktive. Pri razvoju nacionalnih strategij za ravnanje z odpadki in načrtovanju naložb v infrastrukturo za ravnanje z odpadki in v krožno gospodarstvo bi morale države članice ustrezno uporabiti evropske strukturne in investicijske sklade v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki, in sicer s spodbujanjem zlasti preprečevanja in ponovne uporabe ter šele nato recikliranja. Komisija bi morala v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki omogočiti uporabo pobude Obzorje 2020 ter evropskih strukturnih in investicijskih skladov za vzpostavitev učinkovitega finančnega okvira, ki bo lokalnim oblastem pomagal pri izvajanju zahtev te direktive ter financiranju inovativnih tehnologij in ravnanja z odpadki.

(23)

Nekatere surovine so zelo pomembne za gospodarstvo Unije, oskrba z njimi pa je povezana z visokim tveganjem. Države članice bi morale za zagotovitev zanesljivosti oskrbe s temi surovinami ter v skladu s pobudo za surovine in cilji evropskega partnerstva za inovacije na področju surovin zagotoviti najboljše možno ravnanje z odpadki , ki vsebujejo pomembne količine teh surovin, ob upoštevanju ekonomske in tehnološke izvedljivosti ter koristi za okolje. Komisija je pripravila seznam kritičnih surovin za EU (18). Ta seznam Komisija tudi redno pregleduje.

(23)

Nekatere surovine so zelo pomembne za gospodarstvo Unije, oskrba z njimi pa je povezana z visokim tveganjem. Države članice bi morale za zagotovitev zanesljivosti oskrbe s temi surovinami ter v skladu s pobudo za surovine in cilji evropskega partnerstva za inovacije na področju surovin sprejeti ukrepe za spodbujanje ponovne uporabe izdelkov in recikliranja odpadkov , ki vsebujejo pomembne količine kritičnih surovin , ter zagotoviti učinkovito ravnanje z njimi , ob upoštevanju ekonomske in tehnološke izvedljivosti ter koristi za okolje. Komisija je pripravila seznam kritičnih surovin za EU (18). Ta seznam Komisija tudi redno pregleduje.

(24)

Za nadaljnjo podporo učinkovitemu izvajanju pobude za surovine bi morale države članice tudi spodbujati ponovno uporabo proizvodov, ki so glavni viri surovin. Prav tako morajo v svoje načrte ravnanja z odpadki vključiti ustrezne nacionalne ukrepe v zvezi z zbiranjem in predelavo odpadkov, ki vsebujejo znatne količine teh surovin. Ti ukrepi bi morali biti vključeni v načrte ravnanja z odpadki, ko bodo prvič posodobljeni po začetku veljavnosti te direktive. Komisija bo zagotovila informacije o zadevnih skupinah proizvodov in tokovih odpadkov na ravni EU. Ta določba državam članicam ne preprečuje sprejetja ukrepov v zvezi z drugimi surovinami, ki jih štejejo za pomembne za svoja nacionalna gospodarstva.

(24)

Za nadaljnjo podporo učinkovitemu izvajanju pobude za surovine bi morale države članice v svoje načrte ravnanja z odpadki vključiti tudi ustrezne nacionalne ukrepe v zvezi z zbiranjem , sortiranjem in predelavo odpadkov, ki vsebujejo znatne količine teh surovin. Ti ukrepi bi morali biti vključeni v načrte ravnanja z odpadki, ko bodo prvič posodobljeni po začetku veljavnosti te direktive. Komisija bo zagotovila informacije o zadevnih skupinah proizvodov in tokovih odpadkov na ravni EU. Ta določba državam članicam ne preprečuje sprejetja ukrepov v zvezi z drugimi surovinami, ki jih štejejo za pomembne za svoja nacionalna gospodarstva.

(25)

Smetenje ima neposreden škodljiv vpliv na okolje in dobro počutje državljanov, visoki stroški čiščenja pa so nepotrebno gospodarsko in družbeno breme. Uvedba posebnih ukrepov v okviru načrtov ravnanja z odpadki in njihovo dosledno izvrševanje s strani pristojnih organov bi morala prispevati k odpravi te težave.

(25)

Smetenje ima neposreden in posreden škodljiv vpliv na okolje, dobro počutje državljanov in gospodarstvo. Visoki stroški čiščenja so nepotrebno gospodarsko breme za družbo. Uvedba posebnih ukrepov v okviru načrtov ravnanja z odpadki in njihovo dosledno izvrševanje s strani pristojnih organov bi morala prispevati k odpravi te težave. Preprečevanje smetenja bi moralo imeti prednost pred čiščenjem. Za preprečevanje smetenja bi si morali prizadevati tako pristojni organi kot proizvajalci in potrošniki. Nujno je treba spremeniti neustrezno ravnanje potrošnikov, če naj se prepreči smetenje. Proizvajalci, katerih proizvodi bodo verjetno postali smeti, bi morali spodbujati trajnostno uporabo svojih proizvodov, da se prepreči smetenje. Poleg tega imata izobraževanje in ozaveščanje ključno vlogo pri spreminjanju vedenja.

(25a)

Direktiva 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta 2008  (1a) je zavezujoči pravni instrument na ravni Unije, s katerim se ocenjujejo, spremljajo in določajo okoljski cilji, ki omogočajo doseganje dobrega okoljskega stanja na področju morskih odpadkov. Glavni viri morskih odpadkov pa so dejavnosti na kopnem, do katerih prihaja zaradi slabih praks na področju ravnanja s trdnimi odpadki, pomanjkljive infrastrukture in neozaveščene javnosti. Države članice bi zato morale sprejeti ukrepe za zmanjšanje količine smeti na kopnem, za katere je verjetno, da bodo prišle v morsko okolje, v skladu z agendo za trajnostni razvoj do leta 2030, ki jo je 25. septembra 2015 sprejela generalna skupščina Združenih narodov, zlasti pa bi si morale prizadevati za doseganje cilja zmanjšanja količine morskih odpadkov za 50 % do leta 2030 na ravni Unije. Ob upoštevanju okoljskih in gospodarskih koristi preprečevanja nastajanja morskih odpadkov bi morale države članice v svojih programih preprečevanja nastajanja odpadkov sprejeti posebne ukrepe za preprečevanje nastajanja morskih odpadkov. Države članice bi morale s temi ukrepi stremeti k doseganju ciljev Unije glede zmanjšanja morskih odpadkov za 30 % do leta 2025 in za 50 % do leta 2030. Za merjenje napredka pri doseganju teh ciljev in olajšanje izmenjave primerov dobre prakse v vsej Uniji med državami članicami bi bilo treba vzpostaviti enotne metodologije za merjenje morskih odpadkov s kopnega. Podatke o količini morskih odpadkov s kopnega bi bilo treba sporočati vsako leto.

(25b)

Neprimerno odstranjevanje odpadkov v obliki smetenja ter odvajanja kanalizacijskih odpadkov in trdnih odpadkov, kot je plastika, škoduje morskemu okolju in zdravju ljudi ter povzroča velike ekonomske in socialne stroške. Poleg tega takšni odpadki ogrožajo prednostni vrstni red hierarhije ravnanja z odpadki, predvsem z izogibanjem pripravi za ponovno uporabo, recikliranju in drugim postopkom predelave pred odstranjevanjem. Zaradi čezmejne narave morskih odpadkov in potrebe po usklajenem prizadevanju bi morale države članice sprejeti ukrepe za doseganje ciljev zmanjšanja teh odpadkov, in sicer z uporabo programov spremljanja iz člena 11 Direktive 2008/56/ES.

(25c)

Mikrozrna v kozmetičnih izdelkih in izdelkih za osebno nego, ki po uporabi pridejo v stanovanjske, poslovne ali industrijske drenažne sisteme, so eden od neposrednih virov onesnaženja z mikroplastičnimi delci, ki jih je najlažje preprečiti. Da bi prispevali k ciljem iz te direktive, bi morale države članice sprejeti ukrepe za preprečevanje vstopa sestavin z mikrozrni in mikroplastičnih delcev v sisteme za čiščenje odpadne vode in njihovo izpuščanje v morsko okolje.

(27)

Poročila o izvajanju, ki jih države članice pripravijo vsaka tri leta, se niso izkazala kot učinkovito orodje za preverjanje skladnosti in zagotavljanje dobrega izvajanja, temveč so ustvarila nepotrebno upravno breme. Zato je ustrezno razveljaviti določbe, ki državam članicam nalagajo pripravo takšnih poročil. Namesto tega bi se spremljanje skladnosti moralo izvajati izključno na podlagi statističnih podatkov, ki jih države članice vsako leto sporočijo Komisiji.

(27)

Poročila o izvajanju, ki jih države članice pripravijo vsaka tri leta, se niso izkazala kot učinkovito orodje za preverjanje skladnosti in zagotavljanje dobrega izvajanja, temveč so ustvarila nepotrebno upravno breme. Zato je ustrezno razveljaviti določbe, ki državam članicam nalagajo pripravo takšnih poročil. Namesto tega bi se spremljanje skladnosti moralo izvajati na podlagi statističnih podatkov, ki jih države članice vsako leto sporočijo Komisiji. Države članice bi morale kljub temu na zahtevo Komisije nemudoma predložiti vse podatke, ki jih ta potrebuje za oceno izvajanja te direktive kot celote in njenega vpliva na okolje in zdravje človeka.

(28)

Statistični podatki , ki jih predložijo države članice, so za Komisijo bistveni element za oceno skladnosti vseh držav članic z zakonodajo o odpadkih. Kakovost, zanesljivost in primerljivost statističnih podatkov bi bilo treba izboljšati z uvedbo enotne vstopne točke za vse podatke o odpadkih, črtanjem zastarelih zahtev za poročanje, primerjalno analizo nacionalnih metodologij za poročanje in uvedbo poročil o preverjanju kakovosti podatkov. Zato bi morale države članice pri poročanju o doseganju ciljev iz zakonodaje o odpadkih uporabiti najnovejšo metodologijo, ki jo razvijejo Komisija in nacionalni statistični uradi držav članic.

(28)

Podatki in informacije , ki jih predložijo države članice, so za Komisijo bistveni element za oceno skladnosti vseh držav članic z zakonodajo o odpadkih. Kakovost, zanesljivost in primerljivost posredovanih podatkov bi bilo treba izboljšati z  vzpostavitvijo skupne metodologije za zbiranje in obdelavo podatkov iz zanesljivih virov ter z uvedbo enotne vstopne točke za vse podatke o odpadkih, črtanjem zastarelih zahtev za poročanje, primerjalno analizo nacionalnih metodologij za poročanje in uvedbo poročil o preverjanju kakovosti podatkov. Zato bi morale države članice pri poročanju o doseganju ciljev iz zakonodaje o odpadkih uporabiti skupno metodologijo, ki jo razvije Komisija v sodelovanju z nacionalnimi statističnimi uradi držav članic ter nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi organi, pristojnimi za ravnanje z odpadki .

(28a)

Komisija bi morala vsaka tri leta objaviti poročilo na podlagi podatkov in informacij, ki jih posredujejo države članice, da Parlamentu in Svetu poroča o napredku, doseženem pri doseganju ciljev za recikliranje ter pri izvajanju novih obveznosti, ki jih nalaga ta direktiva. V teh triletnih poročilih bi morala tudi oceniti celotni učinek Direktive 2008/98/ES na okolje in zdravje ljudi ter oceniti, ali so potrebni predlogi sprememb, da bi upoštevajoč cilje krožnega gospodarstva Direktiva 2008/98/ES še naprej ustrezala svojemu namenu.

(28b)

Komisija bi morala vzpostaviti platformo za izmenjavo informacij in primerov najboljše prakse med Komisijo in državami članicami o izvajanju zahtev iz te direktive v praksi, da bi prispevala k ustreznemu upravljanju, izvrševanju, čezmejnem sodelovanju in širjenju primerov najboljše prakse in inovacij na področju odpadkov ter da bi zagotovila učinkovito in dosledno izvajanje ciljev iz Direktive 2008/98/ES. Rezultati dela te platforme bi morali biti javno dostopni.

(28c)

Gospodarski potencial in okoljske koristi prehoda na krožno gospodarstvo ter učinkovitejše rabe virov so dobro uveljavljeni. Ukrepi, potrebni za sklenitev kroga, so predstavljeni v raznih dokumentih in predlogih politike, na primer v manifestu Evropske platforme za učinkovito rabo virov (EREP), objavljenem 17. decembra 2012, in priporočilih, ki so mu sledila, v samoiniciativnem poročilu Evropskega parlamenta o prehodu na krožno gospodarstvu, sprejetem 25. junija 2015, in v akcijskem načrtu Komisije za krožno gospodarstvo, objavljenem 2. decembra 2015. V vseh teh dokumentih, ki bi morali ne le usmerjati Unijo, da doseže želeno raven zakonodaje o odpadkih, temveč tudi zagotoviti sprejetje ambicioznih ukrepov za sklenitev celotnega kroga, so predstavljeni ukrepi, ki presegajo odpadke in zajemajo celoten cikel.

(28d)

Raziskave in inovacije ter ustvarjanje pametnih poslovnih modelov na podlagi učinkovite rabe virov so ključnega pomena za podporo prehoda na krožno gospodarstvo v Uniji, kjer se odpadki obravnavajo kot nov vir. Za doseganje ciljev glede odpadkov je treba v okviru programa Obzorje 2020 prispevati k raziskovalnim in inovacijskim projektom, s katerimi se lahko dokaže in v praksi preveri gospodarska in okoljska trajnost krožnega gospodarstva. Ti projekti, pri katerih je uporabljen sistemski pristop, lahko obenem prispevajo k oblikovanju zakonodaje, ki bo spodbujala inovacije in jo bo lahko izvajati, saj bo na njihovi podlagi mogoče opredeliti morebitne regulativne negotovosti, ovire in vrzeli, ki ovirajo razvoj poslovnih modelov, temelječih na učinkoviti rabi virov.

(28e)

Komisija je 2. decembra 2015 predstavila akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo, da bi spodbudila prehod Evrope k takemu gospodarstvu. Komisija je pripravila konkreten in ambiciozen akcijski program z ukrepi, ki zajemajo ves cikel, vendar so za hitrejši prehod potrebni dodatni ukrepi.

(28f)

Izboljšanje uporabe virov bi lahko pomenilo znaten neto prihranek za podjetja Unije, javne organe in potrošnike ter zmanjšanje skupnih letnih emisij toplogrednih plinov. Zato bi morala Komisija do konca leta 2018 predlagati vodilni kazalnik ter več podkazalnikov glede učinkovite rabe virov, da bi spremljala napredek k cilju večje učinkovitosti virov na ravni Unije za 30 % do leta 2030 v primerjavi z letom 2014.

(29)

Da bi se dopolnila ali spremenila Direktiva 2008/98/ES, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe sprejme akte v zvezi s  členi 5(2), 6(2), 7(1), 11a(2), 11a(6), 26, 27(1), 27(4), 38(1), 38(2) in 38(3). Zlasti je pomembno, da Komisija pri pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja , tudi na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti Evropskemu parlamentu in Svetu predloženi sočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(29)

Da bi se dopolnila ali spremenila Direktiva 2008/98/ES, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe sprejme akte v zvezi s:

—

podrobnimi merili za uporabo pogojev, pod katerimi se snovi ali predmeti štejejo kot stranski proizvodi ali se ne štejejo več za odpadke,

—

splošnimi zahtevami, ki jih morajo izpolnjevati države članice pri sprejemanju tehničnih predpisov o prenehanju statusa odpadka,

—

vzpostavitvijo seznama odpadkov,

—

harmoniziranimi merili, ki jih je treba upoštevati pri določanju finančnih prispevkov, ki jih morajo plačati proizvajalci za izpolnjevanje razširjene odgovornosti proizvajalca, prilagojenih glede na dejanske stroške ob koncu življenjske dobe proizvodov,

—

kazalniki za merjenje napredka pri zmanjševanju ustvarjanja odpadkov in izvajanju ukrepov za preprečevanje odpadkov,

—

skupno metodologijo, vključno z minimalnimi zahtevami glede kakovosti za enotno merjenje ravni živilskih odpadkov,

—

skupno metodologijo, vključno z minimalnimi zahtevami glede kakovosti za enotno merjenje morskih odpadkov s kopnega,

—

zahtevami za minimalno kakovost in operativnimi zahtevami za določanje priznanih izvajalcev dejavnosti priprave za ponovno uporabo, sistemov kavcije in izvajalcev končnega recikliranja, vključno s posebnimi pravili o zbiranju podatkov, sledljivosti, preverjanju in poročanju,

—

skupno metodologijo za izračun mase kovin, ki so bile reciklirane v kombinaciji s sežiganjem ali sosežiganjem, vključno z merili kakovosti za reciklirane kovine,

—

tehničnimi merili in operativnimi postopki za dejavnosti odstranjevanja D2, D3, D4, D6, D7 in D12, navedenimi v Prilogi I Direktive 2008/98/ES, in, če je to ustrezno, prepovedjo teh dejavnosti, če ne izpolnjujejo nekaterih meril, povezanih z varstvom zdravja ljudi in okolja,

—

tehničnimi minimalnimi standardi za dejavnosti obdelave, za katere je potrebno dovoljenje v skladu z Direktivo 2008/98/ES, če obstajajo dokazi, da bi ti standardi lahko koristili z vidika varstva zdravja ljudi in okolja,

—

minimalnimi standardi za dejavnosti, za katere je potrebno dovoljenje v skladu z Direktivo 2008/98/ES, če obstajajo dokazi, da bi ti standardi lahko koristili z vidika varstva zdravja ljudi in okolja ali preprečevanja motenj na notranjem trgu,

—

podrobno opredelitvijo uporabe enačbe za sežigalnice iz točke R1 v Prilogi II Direktive 2008/98/ES,

—

metodologijo zbiranja in obdelave podatkov, organizacijo zbiranja podatkov in viri podatkov ter obliko za sporočanje podatkov o izvajanju ciljev glede zmanjšanja živilskih odpadkov in morskih odpadkov, priprave za ponovno uporabo, recikliranje in zasipanje ter odpadnih olj, ki jih države članice sporočajo Komisiji, in

—

prilagoditvijo Prilog I do V Direktive 2008/98/ES znanstvenemu in tehničnemu napredku.

(30)

Da se zagotovijo enotni pogoji za izvajanje Direktive 2008/98/ES, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila v zvezi s členi 9(4), 9(5), 33(2), 35(5) in 37(6). Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (19).

(30)

Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje Direktive 2008/98/ES bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila glede:

—

oblike za sporočanje informacij o sprejetju in bistvenih revizijah načrtov ravnanja z odpadki in programov preprečevanja nastajanja odpadkov in

—

minimalnih pogojev za vodenje elektronskih registrov nevarnih odpadkov.

(33)

Ker države članice ne morejo zadovoljivo doseči ciljev iz te direktive, tj. izboljšati ravnanje z odpadki v Uniji ter tako prispevati k varstvu, ohranitvi in izboljšanju kakovosti okolja, zdravju oceanov in varnosti morske hrane z zmanjšanjem količine morskih odpadkov ter preudarni in racionalni uporabi naravnih virov v vsej Uniji, temveč se zaradi obsega ali učinkov ukrepov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. Ta direktiva v skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ne presega tega, kar je potrebno za izpolnjevanje navedenih ciljev –

(33)

Ker države članice ne morejo zadovoljivo doseči ciljev iz te direktive, tj. izboljšati ravnanje z odpadki v Uniji ter tako prispevati k varstvu, ohranitvi in izboljšanju kakovosti okolja, zdravju oceanov in varnosti morske hrane z zmanjšanjem količine morskih odpadkov ter preudarni , zmanjšani in racionalni uporabi naravnih virov v vsej Uniji, temveč se zaradi obsega ali učinkov ukrepov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. Ta direktiva v skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ne presega tega, kar je potrebno za izpolnjevanje navedenih ciljev –

(33a)

Države članice bi morale na področjih proizvodnje, recikliranja, popravil, priprave na ponovno uporabo in odpadkov zagotoviti visoko raven zdravja in varnosti pri delu, pri tem pa upoštevati posebna tveganja, ki so jim izpostavljeni delavci v teh sektorjih, in zagotoviti, da se bo obstoječa zakonodaja Unije na tem področju pravilno izvajala in izvrševala.

(33b)

Ta direktiva je bila sprejeta ob upoštevanju zavez iz Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje in bi jo bilo treba izvajati in uporabljati v skladu s smernicami iz navedenega sporazuma.

(-1)

„Ta direktiva določa ukrepe za varstvo okolja in zdravja ljudi, in sicer s preprečevanjem ali zmanjševanjem nastajanja odpadkov, škodljivih vplivov nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi ter z zmanjševanjem celotnega vpliva uporabe virov in izboljšanjem učinkovitosti takšne uporabe , kar je nujno za prehod na krožno gospodarstvo in za zagotavljanje dolgoročne konkurenčnosti Unije .“

„1a.

‚komunalni odpadki‘ pomenijo:

„1a.

‚komunalni odpadki‘ pomenijo:

(a)

mešane odpadke in ločeno zbrane odpadke iz gospodinjstev, ki vključujejo:

(a)

mešane odpadke in ločeno zbrane odpadke iz gospodinjstev, ki vključujejo:

(b)

mešane in ločeno zbrane odpadke iz drugih virov , ki so po naravi , sestavi in količini primerljivi z odpadki iz gospodinjstev;

(b)

mešane in ločeno zbrane odpadke iz malih podjetij, poslovnih zgradb in ustanov, vključno s šolami, bolnišnicami in vladnimi zgradbami , ki so po naravi in sestavi podobni odpadkom iz gospodinjstev;

(c)

odpadke, ki nastanejo pri čiščenju tržnic in cest, vključno s smetmi s cest, vsebino košev za smeti ter odpadke, ki nastanejo pri vzdrževanju parkov in vrtov.

(c)

odpadke, ki nastanejo pri čiščenju tržnic in cest, vključno s smetmi s cest, vsebino košev za smeti ter odpadke, ki nastanejo pri vzdrževanju parkov in vrtov.

(aa)

vstavi se naslednja točka:

2a.

„nenevaren odpadek“ pomeni odpadek, ki ne kaže nobene nevarne lastnosti iz Priloge III ;

2a.

„nenevaren odpadek“ pomeni odpadek, ki ni zajet s točko 2 tega člena ;

4.

„biološki odpadki“ pomenijo biorazgradljive odpadke z vrtov in iz parkov, kuhinjske odpadke iz gospodinjstev, restavracij, gostinskih dejavnosti in trgovin na drobno, primerljive odpadke iz obratov za predelavo hrane ter druge po naravi, sestavi in količini primerljive odpadke ;

4.

„biološki odpadki“ pomenijo biorazgradljive odpadke z vrtov in iz parkov, kuhinjske odpadke iz gospodinjstev, restavracij, gostinskih dejavnosti in trgovin na drobno, primerljive odpadke iz obratov za predelavo hrane ter druge odpadke s podobnimi lastnostmi biorazgradljivosti in kompostiranja ;

(da)

točka 9 se nadomesti z naslednjim:

9.

„ravnanje z odpadki“ pomeni zbiranje, prevoz, predelavo in odstranjevanje odpadkov, vključno z nadzorom takšnih postopkov in dejavnostmi po prenehanju obratovanja naprav za odstranjevanje odpadkov, ter vključno z dejavnostmi trgovca ali posrednika;

(db)

točka 11 se nadomesti z naslednjim:

11.

„ločeno zbiranje“ pomeni zbiranje, pri katerem se tokove odpadkov ločuje glede na vrsto in naravo odpadkov z namenom olajšati posebno obdelavo;

„11.

‚ločeno zbiranje‘ pomeni zbiranje, pri katerem se tokove odpadkov ločuje glede na vrsto in naravo odpadkov z namenom olajšati posebno obdelavo , zlasti dejavnosti priprave za ponovno uporabo in recikliranja;“ ;

16.

„priprava za ponovno uporabo“ pomeni postopke preverjanja, čiščenja ali popravila, s katerim se odpadki, proizvodi ali sestavni deli proizvodov, ki so jih zbrali priznani izvajalci dejavnosti priprave za ponovno uporabo ali so bili zbrani v okviru kavcijskih sistemov , pripravijo za ponovno uporabo brez kakršne koli druge predobdelave;“;

16.

„priprava za ponovno uporabo“ pomeni postopke preverjanja, čiščenja ali popravila, s katerim se odpadki, proizvodi ali sestavni deli proizvodov, ki so postali odpadki in so jih zbrali priznani izvajalci dejavnosti priprave za ponovno uporabo, pripravijo za ponovno uporabo brez kakršne koli druge predobdelave;“;

(ea)

vstavi se naslednja točka:

(eb)

vstavi se naslednja točka:

(ec)

točka 17 se nadomesti z naslednjim:

17.

„recikliranje“ pomeni vsak postopek predelave, pri katerem se odpadne snovi ponovno predelajo v proizvode, materiale ali snovi za prvotni namen ali druge namene. Opredelitev vključuje ponovno predelavo organskih snovi , ne vključuje pa energetske predelave in ponovne predelave v materiale, ki se bodo uporabili kot gorivo ali za zasipanje;“

„17.

‚recikliranje‘ pomeni vsak postopek predelave, pri katerem se odpadne snovi ponovno predelajo v proizvode, materiale ali snovi za prvotni namen ali druge namene. Opredelitev vključuje organsko recikliranje , ne vključuje pa energijske predelave in ponovne predelave v materiale, ki se bodo uporabili kot gorivo ali za zasipanje;“;

(ed)

vstavi se naslednja točka:

17a.

„končni postopek recikliranja“ pomeni postopek recikliranja, ki se začne, ko ni potrebno nobeno nadaljnje sortiranje ter se odpadni materiali vnesejo v proizvodni proces in se učinkovito predelajo v proizvode, materiale ali snovi;

17a.

„končni postopek recikliranja“ pomeni postopek recikliranja, ki se začne, ko ni potrebno nobeno nadaljnje sortiranje ter se odpadni materiali učinkovito predelajo v proizvode, materiale ali snovi;

17b.

„zasipanje“ pomeni vsako predelavo, kjer se ustrezni odpadki uporabijo za namene pridobivanja zemljišč na območjih izkopavanja ali za inženirske namene pri urejanju krajine ali gradnji namesto drugih materialov, ki niso odpadki in bi se sicer uporabili za navedeni namen;“.

17b.

„zasipanje“ pomeni vsako predelavo, ki ni recikliranje, kjer se ustrezni nenevarni inertni odpadki ali drugi nenevarni odpadki uporabijo za namene pridobivanja zemljišč na območjih izkopavanja ali za inženirske namene pri urejanju krajine ali gradnji namesto drugih materialov, ki niso odpadki in bi se sicer uporabili za navedeni namen , in sicer v količinah, ki ne presegajo, kar je nujno potrebno za namene pridobivanje zemljišč ali inženirske namene ;

(fa)

vstavi se naslednja točka:

(fb)

doda se naslednja točka:

(fc)

doda se naslednja točka:

(fd)

doda se naslednja točka:

(fe)

doda se naslednja točka:

(ff)

doda se naslednja točka:

„20e.

(2a)

(3a)

(3b)

(3c)

(a)

preprečevanje pri viru nastajanja;

(b)

reševanje užitne hrane, dajanje prednosti prehrani ljudi pred živalsko krmo in ponovna predelava v neživilske proizvode;

(c)

organsko recikliranje;

(d)

energijska predelava;

(e)

odstranjevanje.

(ba)

doda se naslednji odstavek:

(aa)

odstavek 4 se nadomesti z naslednjim:

(-a)

(aa)

v odstavku 2 se prvi pododstavek nadomesti z naslednjim:

(ba)

doda se naslednji odstavek:

(bb)

odstavek 4 se nadomesti z naslednjim:

—

jasno opredeljujejo vloge in odgovornosti proizvajalcev proizvodov, ki dajejo blago na trg Unije, organizacij, ki izvajajo razširjeno odgovornost proizvajalca v imenu proizvajalcev, zasebne in javne izvajalce dejavnosti ravnanja z odpadki, lokalne oblasti in, če je ustrezno, priznane izvajalce dejavnosti priprave za ponovno uporabo;

—

jasno opredeljujejo vloge in odgovornosti vseh udeleženih akterjev, tudi proizvajalcev proizvodov, ki dajejo blago na trg Unije, organizacij, ki izvajajo razširjeno odgovornost proizvajalca v imenu proizvajalcev v okviru skupnih shem , zasebnih in javnih izvajalcev dejavnosti ravnanja z odpadki, distributerjev, regionalnih in lokalnih oblasti in, če je ustrezno, mrež za ponovno uporabo in popravila, socialnih podjetij ter priznanih izvajalcev dejavnosti priprave za ponovno uporabo;

—

opredeljujejo merljive cilje ravnanja z odpadki v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki, da bi se dosegli vsaj količinski cilji, pomembni za shemo, kot so določeni v tej direktivi, Direktivi 94/62/ES, Direktivi 2000/53/ES, Direktivi 2006/66/ES in Direktivi 2012/19/EU;

—

opredeljujejo merljive cilje zmanjševanja odpadkov in ravnanja z odpadki v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki, da bi se dosegli vsaj količinski cilji, pomembni za shemo, kot so določeni v tej direktivi, Direktivi 94/62/ES, Direktivi 2000/53/ES, Direktivi 2006/66/ES in Direktivi 2012/19/EU;

—

vzpostavljajo sistem poročanja za zbiranje podatkov o proizvodih, ki jih proizvajalci, vključeni v shemo razširjene odgovornosti, dajejo na trg Unije. Ko navedeni proizvodi postanejo odpadki, morajo biti v sistemu na voljo podatki o zbiranju in predelavi teh odpadkov, skupaj s tokovi odpadnih materialov, kjer je to ustrezno;

—

vzpostavljajo sistem poročanja za zbiranje zanesljivih in natančnih podatkov o proizvodih, ki jih proizvajalci, vključeni v shemo razširjene odgovornosti, dajejo na trg Unije. Ko navedeni proizvodi postanejo odpadki, morajo biti v sistemu na voljo zanesljivi in natančni podatki o zbiranju in predelavi teh odpadkov, skupaj s tokovi odpadnih materialov, kjer je to ustrezno;

—

zagotavljajo enako in nediskriminatorno obravnavanje proizvajalcev proizvodov ter malih in srednjih podjetij v razmerju do preostalih podjetij.

—

zagotavljajo enako in nediskriminatorno obravnavanje proizvajalcev proizvodov , izvajalcev storitev zbiranja, prevoza in predelave odpadkov ter malih in srednjih podjetij v razmerju do preostalih podjetij.

(a)

imajo jasno določeno območje delovanja z vidika geografske pokritosti ter proizvodov in materialov, ki jih zajemajo;

(a)

imajo jasno določeno območje delovanja z vidika geografske pokritosti ter proizvodov in materialov, ki jih zajemajo , na podlagi območja prodaje in brez omejitve teh območij na ozemlja, kjer je zbiranje in ravnanje z odpadki dobičkonosno ;

(b)

imajo na voljo potrebna operativna in finančna sredstva za izvajanje obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca;

(b)

imajo na voljo potrebna operativna in /ali finančna sredstva za izvajanje obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca;

—

finančnih prispevkih proizvajalcev,

—

v okviru skupnih shem, finančnem prispevku proizvajalcev na prodano enoto ali tono proizvoda , danega na trg;

—

postopku izbora izvajalcev dejavnosti ravnanja z odpadki.

—

v okviru skupnih shem, postopku izbora izvajalcev dejavnosti ravnanja z odpadki;

—

izpolnjevanju ciljev preprečevanja odpadkov in ciljev ravnanja z odpadki iz druge alinee odstavka 1.

a)

pokrijejo celotne stroške ravnanja z odpadki v zvezi s proizvodi, ki jih daje na trg Unije , vključno s :

a)

pokrijejo naslednje stroške ravnanja z odpadki v zvezi s proizvodi, ki jih daje na trg Unije:

(b)

se prilagodijo na podlagi dejanskih stroškov ob koncu življenjske dobe posameznega proizvoda ali skupine podobnih proizvodov, pri čemer se upoštevajo zlasti možnosti njihove ponovne uporabe in recikliranja;

(b)

v okviru skupnih shem se prilagodijo na podlagi dejanskih stroškov ob koncu življenjske dobe posameznega proizvoda ali skupine podobnih proizvodov, pri čemer se upoštevajo zlasti njihova trajnost, možnosti popravila, ponovne uporabe in recikliranja ter vsebnost nevarnih snovi, in sicer na podlagi pristopa življenjskega cikla in v skladu z zahtevami, ki jih nalaga ustrezna zakonodaja Unije, ter, kadar so na voljo, na podlagi usklajenih meril, da bi zagotovili nemoteno delovanje notranjega trga ;

(c)

temeljijo na optimiziranih stroških storitev, kadar so javni izvajalci dejavnosti ravnanja z odpadki odgovorni za izvajanje operativnih nalog sistema razširjene odgovornosti proizvajalca.

(c)

temeljijo na optimiziranih stroških storitev, kadar so javni izvajalci dejavnosti ravnanja z odpadki odgovorni za izvajanje operativnih nalog sistema razširjene odgovornosti proizvajalca. Optimizirani stroški storitev so pregledni in odražajo stroške, ki jih utrpijo javni izvajalci dejavnosti ravnanja z odpadki pri izvajanju operativnih nalog sistema razširjene odgovornosti proizvajalca.

(a)

znatno zmanjšanje nastajanja odpadkov;

(b)

prekinitev povezave med nastajanjem odpadkov in gospodarsko rastjo;

(c)

postopna nadomestitev snovi, ki zbujajo veliko zaskrbljenost, kot so opredeljene v členu 57 Uredbe (ES) št. 1907/2006, če obstajajo ustrezne nadomestne snovi ali tehnologije, ki so ekonomsko in tehnično izvedljive;

(d)

cilj zmanjšanja živilskih odpadkov v Uniji za 30 % do leta 2025 in za 50 % do leta 2030 glede na raven iz leta 2014;

(e)

cilj zmanjšanja morskih odpadkov v Uniji za 30 % do leta 2025 in za 50 % do leta 2030 glede na raven iz leta 2014.

—

spodbujajo uporabo proizvodov, ki so gospodarni z viri in trajni ter jih je mogoče popraviti in reciklirati;

—

spodbujajo in podpirajo modele trajnostne potrošnje in proizvodnje ter uporabo proizvodov, ki so gospodarni z viri in trajni ter jih je mogoče preprosto deliti, ponovno uporabiti, popraviti in reciklirati;

—

odvračajo od dajanja proizvodov z načrtovanim zastaranjem na trg;

—

opredeljujejo ciljne proizvode, ki so glavni viri surovin, ki so zelo pomembne za gospodarstvo Unije in katerih dobava je povezana z visokim tveganjem, da se prepreči, da bi ti materiali postali odpadek;

—

opredeljujejo ciljne proizvode, ki so glavni viri surovin, ki so zelo pomembne za gospodarstvo Unije in katerih dobava je povezana z visokim tveganjem, da se prepreči, da bi ti materiali postali odpadek;

—

spodbujajo vzpostavitev sistemov za spodbujanje dejavnosti ponovne uporabe, zlasti v zvezi z električno in elektronsko opremo, tekstilom in pohištvom ;

—

spodbujajo podaljšanje življenjske dobe proizvodov, kadar to koristi okolju, in podpirajo vzpostavitev sistemov za spodbujanje dejavnosti popravila, ponovne uporabe, ponovne izdelave in obnove proizvodov iz člena 9a ;

—

zmanjšujejo nastajanje odpadkov v procesih, povezanih z industrijsko proizvodnjo, pridobivanjem mineralov ter gradnjo in rušenjem objektov, ob upoštevanju najboljših razpoložljivih tehnik;

—

zmanjšujejo nastajanje odpadkov v procesih, povezanih z industrijsko proizvodnjo, proizvodnjo, pridobivanjem mineralov, gradnjo in rušenjem objektov, tudi s sredstvi, kot so revizije pred rušenjem, in v procesih, povezanih s trgovino in storitvami, ob upoštevanju najboljših razpoložljivih tehnik in primerov dobre prakse ;

—

zmanjšujejo nastajanje živilskih odpadkov pri primarni pridelavi, obdelavi in proizvodnji, prodaji na drobno in distribuciji hrane ter v restavracijah in gostinskih dejavnostih, pa tudi v gospodinjstvih.

—

zmanjšujejo skupno nastajanje živilskih odpadkov;

—

zmanjšujejo izgubo hrane v vsej verigi preskrbe s hrano, tudi pri primarni pridelavi, prevozu in spravilu;

—

preprečujejo smetenje, in sicer tako, da opredeljujejo proizvode, ki so glavni viri smetenja v naravnem, tudi v morskem okolju, in sprejemajo ukrepe za zmanjšanje smetenja iz teh virov;

—

zagotavljajo obveščanje potrošnikov in izvajalcev predelave odpadkov o snoveh, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost, v verigi preskrbe s hrano;