14.9.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

L 246/91

—

ob upoštevanju posebnih poročil Računskega sodišča, pripravljenih v skladu z drugim pododstavkom člena 287(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2014 (1),

—

ob upoštevanju konsolidiranega zaključnega računa Evropske unije za proračunsko leto 2014 (COM(2015) 377 – C8-0267/2015) (2),

—

ob upoštevanju letnega poročila Računskega sodišča glede izvrševanja proračuna za proračunsko leto 2014, skupaj z odgovori institucij (3),

—

ob upoštevanju izjave o zanesljivosti (4) računovodskih izkazov ter o zakonitosti in pravilnosti z njimi povezanih transakcij, ki jo je za proračunsko leto 2014 v skladu s členom 287 Pogodbe o delovanju Evropske unije predložilo Računsko sodišče,

—

ob upoštevanju sklepa z dne 28. aprila 2016 o razrešnici glede izvrševanja splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2014, oddelek III – Komisija (5), in svoje resolucije s pripombami, ki je sestavni del tega sklepa,

—

ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 12. februarja 2016 o podelitvi razrešnice Komisiji glede izvrševanja proračuna za proračunsko leto 2014 (05583/2016 – (C8-0042/2016),

—

ob upoštevanju členov 317, 318 in 319 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju člena 106a Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo,

—

ob upoštevanju Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (6), zlasti členov 62, 164, 165 in 166,

—

ob upoštevanju člena 93 in Priloge V Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor (A8-0127/2016),

A.

ker Komisija v skladu s členom 17(1) Pogodbe o Evropski uniji izvršuje proračun in upravlja programe in ker v skladu s členom 317 Pogodbe o delovanju Evropske unije proračun izvršuje v sodelovanju z državami članicami ter na lastno odgovornost in v skladu z načelom dobrega finančnega poslovodenja;

B.

ker posebna poročila Računskega sodišča vsebujejo podatke, ki se nanašajo na izvrševanje sredstev, zato so Parlamentu v pomoč pri opravljanju njegovih nalog organa za razrešnico;

C.

ker so ugotovitve iz posebnih poročil Računskega sodišča sestavni del omenjenega sklepa Parlamenta z dne 28. aprila 2016 o razrešnici glede izvrševanja splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2014, oddelek III – Komisija;

1.

pozdravlja posebno poročilo o sistemu vrednotenja in sistemu v rezultate usmerjenega spremljanja (ROM), ki ju uporablja EuropeAid, ter v nadaljevanju navaja svoje ugotovitve in priporočila;

2.

je resno zaskrbljen zaradi nezadostne zanesljivosti sistema vrednotenja in sistema ROM, ki ju uporablja EuropeAid, neustrezne stopnje nadzora in spremljanja vrednotenja programa in tudi dejstva, da EuropeAid ne more zagotoviti, da so osebje in finančna sredstva ustrezni ter da so učinkovito dodeljeni za različne dejavnosti vrednotenja;

3.

poudarja, da je treba Parlamentu in organu za proračunski nadzor nujno omogočiti jasen pregled, v kolikšni meri so bili dejansko doseženi glavni cilji Unije;

4.

je prepričan, da bodo predstavitve, na katerih ne bodo navzoči samo uradniki Komisije in ESZD, temveč tudi upravičenci in neodvisni strokovnjaki, omogočile celovitejšo oceno prispevka EuropeAida k ciljem Unije;

5.

opozarja, da bi bilo treba v sklopu prizadevanj Komisije za zagotavljanje kakovosti posredovati zunanje, objektivne in nepristranske povratne informacije o uspešnosti njenih projektov in programov pomoči;

6.

meni, da so rezultati vrednotenja bistveni elementi, ki jih je treba upoštevati v politikah in pri njihovem pregledu, da bi prilagodili strateške politične cilje in povečali splošno skladnost z drugimi politikami EU; glede na to je prepričan, da mora biti vrednotenje nujno neodvisno, pregledno in dostopno javnosti;

7.

meni, da vlaganje v analizo in združevanje rezultatov iz različnih vrednotenj ne zagotavlja le splošne slike trendov, ampak omogoča tudi pridobivanje izkušenj za večjo končno učinkovitost postopkov vrednotenja, obenem pa nudi boljše dokaze, ki potrjujejo, da smo na pravi poti pri sprejemanju odločitev in boljšem oblikovanju politik za vsak posamezni instrument pomoči;

8.

meni, da je izmenjava znanja z vsemi sredstvi in orodji ključnega pomena ne le za razvoj kulture vrednotenja, ampak zlasti za učinkovito kulturo uspešnosti;

9.

spodbuja Računsko sodišče, naj preuči vse mehanizme financiranja EuropeAida, da se doseže stroškovna učinkovitost in da bodo finančna sredstva Unije uspešno prispevala k doseganju ciljev in uresničevanju vrednot Unije; meni, da bi bilo treba projekte, ki jih financira Unija, uskladiti s cilji politik Unije v sosednjih državah, pri tem pa upoštevati odgovornost prejemnikov nepovratnih sredstev in dejstvo, da je denar EU nadomestljiv;

10.

podpira priporočila Računskega sodišča v zvezi s sistemom vrednotenja in sistemom v rezultate usmerjenega spremljanja, ki ju uporablja EuropeAid;

11.

je seznanjen, da Računsko sodišče daje priporočila o učinkoviti uporabi virov za vrednotenje in v rezultate usmerjeno spremljanje, prednostnem razvrščanju in spremljanju vrednotenja, izvajanju postopkov za kontrolo kakovosti, prikazu doseženih rezultatov ter nadaljnjih ukrepih in razširjanju ugotovitev iz vrednotenja in v rezultate usmerjenega spremljanja;

12.

meni, da bi moral EuropeAid vzdrževati ustrezne prakse upravljanja informacij in redno ocenjevati svoje potrebe, da bi zagotovili ozaveščeno dodeljevanje finančnih in kadrovskih virov po vrednotenju programov in spremljanju ROM;

13.

meni, da bi moral EuropeAid storiti naslednje, da bo vrednotenje usklajeno s prednostnimi nalogami organizacije:

14.

meni, da bi moral EuropeAid storiti naslednje, da bi zagotovil kakovost vrednotenja programov in spremljanja ROM:

15.

meni, da bi moral EuropeAid naredili naslednje, da bo povečal zmogljivost sistema vrednotenja za zagotavljanje ustreznih informacij o doseženih rezultatih:

16.

pozdravlja posebno poročilo Računskega sodišča z naslovom „Doseganje gospodarnosti: obvladovanje stroškov projektov za razvoj podeželja, ki jih z nepovratnimi sredstvi financira EU“ ter podpira sklepe in priporočila iz tega poročila;

17.

ugotavlja, da je politika EU za razvoj podeželja bistvena za spodbujanje konkurenčnosti kmetijstva ter zagotavljanje trajnostnega upravljanja naravnih virov in podnebnih ukrepov; poudarja pomen teritorialnega razvoja podeželskih gospodarstev in skupnosti, vključno z ustvarjanjem in ohranjanjem delovnih mest;

18.

obžaluje, da Komisija na začetku programskega obdobja 2007–2013 ni ponudila smernic oziroma širila primerov dobre prakse ter ni zagotovila, da bi bili kontrolni sistemi držav članic učinkoviti, preden so začele odobravati nepovratna sredstva; poudarja, da je bil pristop Komisije po letu 2012 bolj dejaven in usklajen;

19.

ugotavlja, da so bile odkrite številne slabosti pri tem, kako države članice obvladujejo stroške za nepovratna sredstva za razvoj podeželja; je seznanjen, da se Komisija strinja s trditvijo, da bi lahko z boljšim obvladovanjem stroškov na področju nepovratnih sredstev za projekte za razvoj podeželja ustvarili znatne prihranke, hkrati pa dosegali enake izide in rezultate ter enake cilje; pozdravlja dejstvo, da so bili prepoznani izvedljivi, stroškovno učinkoviti pristopi, ki bi se lahko uporabljali širše, ter da Komisija sprejema ugotovitve Računskega sodišča in je izrazila namero, da z državami članicami sodeluje za izboljšanje obvladovanja stroškov razvoja podeželja v programskem obdobju 2014–2020;

20.

soglaša z mnenjem Računskega sodišča, da bi morale Komisija in države članice že zgodaj v novem programskem obdobju preveriti, ali kontrolni sistemi delujejo učinkovito in so uspešni glede na tveganja;

21.

poudarja, da bi morala Komisija spodbujati države članice k uporabi kontrolnega seznama in meril, ki jih je razvilo Računsko sodišče in so vključeni v Prilogo I (7);

22.

poudarja, da bi morale Komisija in države članice sodelovati in zagotoviti, da pristopi pri vseh programih za razvoj podeželja izpolnjujejo merila, ki jih je določilo Računsko sodišče in so namenjena ocenjevanju, ali kontrolni sistemi odpravljajo tveganja pretirane specifikacije, nekonkurenčnih cen in sprememb projektov ter če so usmerjeni v področja z najvišjim tveganjem; del tega procesa bi moralo biti vnaprejšnje ocenjevanje kontrolnih sistemov, ki bi ga morale izvajati službe organov držav članic za notranjo revizijo (ali drugi inšpekcijski ali revizijski organi);

23.

meni, da bi morale države članice narediti naslednje: širše uporabljati stroškovno učinkovite pristope, ki so bili že opredeljeni; ocenjevati stroške glede na pričakovane izložke ali rezultate; preverjati, ali standardni stroški privedejo do previsokih plačil; uporabljati dejanske tržne cene – ne pa cenikov dobaviteljev – kot referenčne cene za opremo, stroje itd.; preverjati, ali so stroški razumni, tudi v primerih, ko so bili izvedeni postopki za javna naročila; postaviti strožje zahteve in/ali preverjanje za ukrepe z višjimi stopnjami pomoči itd.;

24.

pozdravlja, da se je Komisija zavezala, da bo zagotovila smernice za kontrolo in sankcije na področju razvoja podeželja, ki bodo vključevale posebne poglavje o razumnosti stroškov in kontrolni seznam za organe upravljanja, ki je priložen posebnemu poročilu; je seznanjen, da bosta usposabljanje in izmenjava izkušenj vključena v dejavnosti Evropske mreže za razvoj podeželja v obdobju 2014–2020;

25.

je zaskrbljen zaradi visoke stopnje napak, ki jo je Računsko sodišče odkrilo na področju razvoja podeželja; ugotavlja pa, da se je sicer v zadnjih treh letih nekoliko zmanjšala;

26.

je seznanjen s prizadevanji držav članic in Komisije, da bi zmanjšale napake pri porabi za razvoj podeželja, zlasti zaradi težavnih gospodarskih razmer in varčevanja z javnimi financami;

27.

je seznanjen, da je Komisija na osnovi svojih revizij in revizij držav članic izvedla oziroma izvaja popravljalne ukrepe na številnih področjih, opredeljenih v poročilu Računskega sodišča;

28.

spominja na ugotovitev Računskega sodišča v letnih poročilih, da so imeli nacionalni organi v številnih primerih dovolj informacij, da bi preprečili, odkrili oziroma popravili napake, še preden so odhodek predložili Komisiji, in da bi lahko tako občutno zmanjšali stopnjo napake;

29.

ugotavlja, da je napak manj, kadar so pravila preprostejša; je zaskrbljen, da bi se stopnja napake zaradi novih, zapletenih pravil prenovljene skupne kmetijske politike utegnila v prihodnjih letih znova povečati; poziva k resnični poenostavitvi skupne kmetijske politike ter k jasnejšim navodilom za nacionalne organe in kmete;

30.

ocenjuje, da so stroški upravljanja in kontrol (4 milijarde EUR) za celotno skupno kmetijsko politiko visoki in da bi se bilo treba osredotočiti na povečanje učinkovitosti teh kontrol, ne pa njihovega števila; v zvezi s tem poziva Komisijo in države članice, naj se posvetijo glavnim vzrokom za napake pri porabi za razvoj podeželja; meni, da bi morale države članice uvesti naslednje preventivne in popravljalne ukrepe, kjer je to potrebno:

(a)   Javno naročanje

pri uporabi koncepta predhodne pogojenosti naj države članice oblikujejo podrobna navodila za izvajanje pravil o javnem naročanju in jih posredujejo upravičencem;

nacionalni organi, specializirani za spremljanje skladnosti s pravili o javnem naročanju, naj bodo vključeni v ta proces; osredotočiti bi se bilo treba na tri glavne kršitve pravil: neupravičena neposredna oddaja naročila brez konkurenčnega postopka; napačna uporaba izbirnih meril in meril za dodelitev ter neenakopravna obravnava ponudnikov;

(b)   Namerno nespoštovanje pravil

države članice naj na podlagi specifičnih meril za upravičenost in izbirnih meril svojih programov razvoja podeželja pripravijo smernice za pomoč inšpektorjem pri ugotavljanju kazalnikov domnevnih goljufivih dejavnosti;

(c)   Kmetijsko-okoljska plačila

države članice naj povečajo obseg svojih upravnih kontrol, tako da bodo vključevale preverjanje obveznosti na podlagi dokazil, ki se zdaj izvaja samo med pregledi na kraju samem v 5 % primerov; poleg tega bi bilo treba sistem znižanja in sankcij oblikovati tako, da bi uspešno odvračal morebitne kršitelje pravil;

31.

poziva Komisijo, naj pozorno spremlja izvajanje programov razvoja podeželja ter naj v svojih revizijah skladnosti upošteva veljavna pravila, tudi tista, ki so bila sprejeta na nacionalni ravni, kjer je to ustrezno, da se zmanjša tveganje ponavljanja slabosti in napak, do katerih je prišlo v programskem obdobju 2007–2013;

32.

je prepričan, da je v metodologijah za izračun stopnje napake še vedno precej neskladnosti, ne le med tistimi, ki jih uporabljajo države članice in Komisija, temveč tudi med tistimi, ki jih uporabljajo službe Komisije, zato je uvedba ustrezne domače zakonodaje v državah članicah še toliko težja; poziva Komisijo, naj uporablja poenoteno metodologijo za izračun stopnje napake, ki jo bodo lahko države članice v celoti upoštevale;

33.

podpira obsežnejšo uporabo poenostavljenih stroškovnih metod, če je to primerno in v skladu z zakonodajo, ter poziva Komisijo in države članice, naj preučijo, v kolikšni meri bi bilo mogoče vse številnejše podporne ukrepe načrtovati tako, da bi bilo področje uporabe ožje, merila za upravičenost manj številna in da bi bile uporabljene poenostavljene stroškovne možnosti, ne da bi s tem ogrozili splošne cilje teh ukrepov;

34.

poziva Komisijo in države članice, naj preučijo, kako bi bilo mogoče izboljšati program za podporo naložbam v predelavo kmetijskih pridelkov, in analizirajo ukrep kmetijsko-okoljskih plačil, da bo mogoče obveznosti v čim večji meri nadzirati z administrativnimi pregledi v državah članicah;

35.

poziva Komisijo, naj opravi podrobno analizo vzrokov za negativno povezavo med stopnjo finančnega izvrševanja in stopnjo napake;

36.

poziva Komisijo, naj določi skupna merila za ugotavljanje stopnje nevarnosti požara v evropskih gozdovih, da bi preprečila samovoljne in neusklajene opredelitve območij z visoko požarno ogroženostjo in s tem tudi pomanjkljive postopke ocenjevanja in izbire v državah članicah;

37.

poziva države članice, naj preventivne ukrepe izbirajo glede na dejansko požarno ogroženost ter v skladu z zahtevami ukrepa 226, in ne na podlagi drugih okoljskih ali ekonomskih ciljev; v zvezi s tem vztraja, da morajo upravičenci brezpogojno in s pravilno dokumentacijo dokazati, da potrebujejo podporo v okviru tega ukrepa; poudarja priporočilo Računskega sodišča, naj se prednostno obravnavajo dejavnosti v okoljsko najpomembnejših gozdovih, kot so gozdna območja Natura 2000;

38.

glede na skrb zbujajoče ugotovitve Računskega sodišča glede standardnih stroškov za podobne ukrepe po različnih regijah zahteva razumno in preverljivo zgornjo mejo za podporo ter brezpogojno utemeljitev v primeru vsake spremembe te meje;

39.

poziva države članice, naj bolje usklajujejo in strukturirajo svoje politike preprečevanja gozdnih požarov; podpira vzpostavitev evropske platforme, kjer si bodo upravičenci lahko izmenjavali primere najboljše prakse in jo spodbujali;

40.

obžaluje zlasti napovedi Računskega sodišča, da se bodo zaradi slabega okvira spremljanja hude pomanjkljivosti nadaljevale tudi v obdobju 2014–2020; poziva Komisijo, naj nemudoma sprejme ukrepe za izboljšanje sistema spremljanja in nadzora;

41.

poziva Komisijo, naj podpre posredovanje usklajenih podatkov o večfunkcijski vlogi gozdov in gozdnih virov, tako da se zavzame za vzpostavitev evropskega informacijskega sistema za gozdove, temelječega na nacionalnih podatkih, ter njegovo vključitev v evropsko podatkovno platformo;

42.

poleg tega vztraja, naj države članice vzpostavijo neoporečen sistem nadzora, ki bo vključeval hrambo ustreznih dokumentov in informacij; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj zagotovi, da se podpora dodeli samo v primerih, ko imajo države članice vzpostavljen ustrezen in preverljiv sistem nadzora;

43.

poziva države članice, naj redno poročajo o učinkih izvedenih ukrepov in o zmanjšanju števila požarov ali naravnih nesreč ter prizadetih površin;

44.

pozdravlja posebno poročilo Računskega sodišča „Prevoz po celinskih plovnih poteh v Evropi: modalni delež in pogoji za plovbo se od leta 2001 niso bistveno izboljšali“ ter podpira njegove ugotovitve, zaključke in priporočila;

45.

ugotavlja, da je prometni sektor EU bistvenega pomena za dokončanje enotnega trga, konkurenčnost malih in srednjih podjetij ter splošno gospodarsko rast v Evropi;

46.

ugotavlja, da razvoj prevoza po celinskih plovnih poteh zaostaja za razvojem cestnega in železniškega prevoza kljub desetletju naložb; poziva Komisijo in države članice, naj občutno povečajo prizadevanja;

47.

spodbuja Komisijo in države članice, naj načrte za raziskave, razvoj in inovacije uporabijo tudi za promet po celinskih plovnih poteh in vanje vključijo pristaniško infrastrukturo in opremo, da bi zagotovile skladnost tehničnega napredka z zahtevami v drugih vrstah prometa in s tem multimodalni promet;

48.

meni, da je bilo izvajanje ciljev, določenih v beli knjigi iz leta 2001, pri njenem vmesnem pregledu leta 2006 ter v programih NAIADES (celostni evropski akcijski program za prevoz po celinskih plovnih poteh) iz let 2006 in 2013, neučinkovito, deloma zaradi premajhne zavezanosti držav članic;

49.

ugotavlja, da se je interes držav članic za vlaganje v prometno politiko Unije zmanjšal in da dajejo prednost financiranju nacionalnih, regionalnih in lokalnih projektov, izbira pa je decentralizirana, tako da Komisija ne more dati prednosti upravičenim projektom;

50.

poudarja, da so se države članice pravno zavezale, da bodo zagotovile finančna sredstva za izvajanje osrednjega omrežja, s čimer bi strateško pomembne plovne poti v Evropi pretvorili v prometne koridorje visokih zmogljivosti;

51.

opaža, da je strateška usklajevalna vloga Komisije oslabela, kar je privedlo do neusklajenosti med izvedenimi projekti in prednostnimi nalogami na ravni EU;

52.

opozarja, da si je mogoče z raziskavami na osnovi posebnih poročil Računskega sodišča (8) podobno mnenje, kot je tisto o prevozu po celinskih plovnih poteh, ustvariti tudi v zvezi z drugimi področji prometa, ki se financirajo iz proračuna EU; ugotavlja, da je na področjih, kot so javni mestni promet in letališke infrastrukture, za projekte pogosto značilno naslednje:

53.

meni, da te ugotovitve in pripombe o celinskih plovnih poteh nakazujejo skupna horizontalna vprašanja, veljavna za celotno EU; meni, da so rezultati financiranja EU za promet v splošnem slabi zaradi nezadovoljivega strateškega načrtovanja, neskladnosti, netrajnostnih rezultatov ter premajhne učinkovitosti in uspešnosti;

54.

meni, da bi trajnostne rezultate politike lahko dosegli s tesnim sodelovanjem med državami članicami na eni strani ter med državami članicami in Komisijo na drugi, da bi zagotovili razvoj prevoza po celinskih plovnih poteh;

55.

priporoča, da tako Komisija kakor države članice čim pozorneje obravnavajo skupne obveznosti, ker prometni sektor EU deluje v zapletenem okolju ekonomskih, političnih in pravnih parametrov, kjer vzpostavljanje multimodalnega omrežja naleti na ovire in omejitve, povezane z različnimi prednostnimi nalogami in nedoslednim sodelovanjem;

56.

priporoča, da se države članice se osredotočijo na projekte celinskih plovnih poti, neposredno povezane s koridorji osrednjega omrežja, da bi zagotovile največji učinek in takojšnje koristi za promet po celinskih plovnih poteh;

57.

priporoča, naj države članice pri naložbah v promet po plovnih poteh uporabijo načelo „manj je več“: omejena sredstva Unije bi morala biti osredotočena na najpomembnejše projekte za učinkovito odpravo ozkih grl in vzpostavitev integriranega vseevropskega omrežja celinskih plovnih poti;

58.

priporoča, naj države članice Uredbo (EU) št. 1315/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (9) (uredbo o TEN-T) in Uredbo (EU) št. 1316/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (10) (uredbo o instrumentu za povezovanje Evrope) obravnavajo kot odločilna dejavnika pri racionalizaciji projektov za doseganje ciljev, ki jih je Komisija določala od leta 2001;

59.

priporoča, da se instrument TEN-T in instrument za povezovanje Evrope obsežno izkoristita kot priložnost za naložbe s poudarkom na strateško pomembnih koridorjih EU (osrednje in celovito omrežje) s posebnimi standardiziranih zahtevami glede infrastrukture za celotno omrežje in pravno zavezujočimi roki za izvajanje projektov;

60.

priporoča, da se poglobljen strateški pristop in načrtovanje uporabljata za usklajevanje financiranja iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov, instrumenta TEN-T in instrumenta za povezovanje Evrope, da bi učinkovito in uspešno dosegli cilje na področju prometa po celinskih plovnih poteh;

61.

priporoča, da se vzpostavitev intermodalnih prometnih centrov v osrednjem omrežju obravnava kot ključni dejavnik za uspeh pri preusmeritvi prevoza blaga in tovora s cest na celinske plovne poti;

62.

priporoča, da države članice upoštevajo usklajevalno vlogo Komisije pri dolgoročnih strateških projektih, kot so koridorji osrednjega omrežja;

63.

priporoča, naj Komisija opredeli in analizira vsa horizontalna vprašanja in se močno osredotoči na strateško načrtovanje, sodelovanje z državami članicami in med njimi ter izbiro in izvajanje projektov, da bi lahko sprejeli sklepe, ki jih je treba upoštevati v sedanjem programskem obdobju;

64.

meni, da bi morala Komisija zagotoviti intenzivno tehnično pomoč in smernice za države članice, in sicer pred predložitvijo predlogov projektov in med fazo izvajanja, da bi odpravili opredeljene ovire za promet po celinskih plovnih poteh;

65.

priporoča, naj Komisija financiranje osredotoči na tiste projekte, ki so najpomembnejši za promet po celinskih plovnih poteh, in pripravi celovite načrte za odpravo ozkih grl;

66.

priporoča, naj Komisija da prednost financiranju projektov in pobud v državah članicah, katerih cilj je izboljšanje prometa po plovnih poteh z inovativnimi rešitvami, kot so plovba z visoko tehnologijo, alternativna goriva in učinkovita plovila; meni, da bi morala Komisija podpreti večstranske evropske programe za izmenjavo znanja in izkušenj, tudi med pristanišči Unije;

67.

priporoča, naj Komisija države članice in njihove regije ozavešča o razpoložljivih instrumentih financiranja za promet po celinskih plovnih poteh, da bi odpravili obstoječa ozka grla vzdolž ključnih koridorjev;

68.

meni, da je treba usklajevanje med državami članicami za razvoj prometa po celinskih plovnih poteh znatno izboljšati z zagotavljanjem možnosti ter bolj zavezujočimi obveznostmi in pogoji za multimodalne koridorje osrednjega omrežja, vzpostavljene z instrumentom za povezovanje Evrope in uredbo o TEN-T;

69.

meni, da bi se morala Komisija pogajati o posebnih in izvedljivih ukrepih za odpravo ozkih grl, države članice pa bi se morale dogovoriti o njih v obliki izvedbenega načrta;

70.

poziva Komisijo, naj posodobi svoje strateške cilje in priporočila za celinske plovne poti ter predlaga strategijo in akcijski načrt Unije za celinske plovne poti po letu 2020;

71.

priporoča, naj Komisija pri predhodni oceni dejavnosti v zvezi s prometom po celinskih vodah obravnava tudi rezultate v okviru splošnih ciljev, zastavljenih od leta 2001, in vzpostavitev osrednjega omrežja;

72.

meni, da bi morali v skladu z zahtevami iz člena 7 Direktive Sveta št. 91/271/EGS (11) (direktiva o čiščenju komunalne odpadne vode) poročati o ustreznosti čiščenja odpadne vode aglomeracij s populacijskim ekvivalentom pod 2 000, ki imajo kanalizacijske sisteme; ugotavlja, da bi morali v primeru aglomeracij brez kanalizacijskih sistemov poročati o tem, ali načrti upravljanja povodja vključujejo ustrezne ukrepe;

73.

se strinja z Računskim sodiščem, da bi morala Komisija poročila držav članic o številu aglomeracij s populacijskim ekvivalentom nad in pod 2 000 pregledati, kadar pride do večjih sprememb, predvsem zaradi prehajanja iz ene kategorije v drugo;

74.

poudarja, da je treba države članice, kjer ni jasnih pravnih obveznosti za gospodinjstva glede priključitve na obstoječa kanalizacijska omrežja ali če roki za priključitev niso natančno določeni, spodbuditi k uvedbi teh obveznosti;

75.

ugotavlja, da bi morali od držav članic zahtevati, naj o podatkih poročajo v roku šestih mesecev od referenčnega datuma, ki ga določi Komisija, da bi se tako skrajšal čas, potreben za oceno skladnosti z direktivo o čiščenju komunalne odpadne vode; poleg tega ugotavlja, da bi morala biti Komisija v skladu z drugimi direktivami, ki so povezane z okoljem, pozorna na problem dolgih obdobij poročanja;

76.

vztraja, da bi morale države članice pospešiti črpanje sredstev EU za naložbe na področju odpadne vode, saj je v državah članicah, ki jih to poročilo zajema, prihajalo do zamud, črpanje sredstev EU pa je bilo počasno; poziva Komisijo, naj upravičencem priskrbi tehnično, pravno in administrativno pomoč, da bi omogočila pravočasno dokončanje potekajočih projektov;

77.

je seznanjen, da se Komisija zaveda, da je bila stopnja črpanja sredstev ob koncu leta 2013 v vseh zadevnih državah članicah precej nizka, zaradi česar obstaja tveganje, da bodo prevzete obveznosti razveljavljene na programski ravni (člen 93 Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 (12)); vseeno poudarja, da za to obstajajo objektivni razlogi, na primer da je treba izboljšati tehnično, pravno in upravno zmogljivost v zadevnih državah članicah; je seznanjen tudi z opozorilom Komisije, da se plačila za večino projektov opravijo v zadnjih letih izvajanja (npr. leta 2014 in 2015 za programsko obdobje 2007–2013);

78.

meni, da bi morali od držav članic zahtevati, da predložijo posodobljene informacije o višini dodatnih sredstev, ki jih bodo potrebovale za spoštovanje izvedbenih rokov iz direktive o čiščenju komunalne odpadne vode, tako za aglomeracije s populacijskim ekvivalentom nad 2 000 kot za tiste, kjer je nižji od 2 000, ki imajo kanalizacijske sisteme; pozdravlja uvedbo orodja poročanja v obliki strukturiranih okvirov za izvajanje in informacije, s katerim bi se moral izboljšati proces poročanja na nacionalni ravni;

79.

poudarja, da je treba v državah članicah izvesti projekte, ki so potrebni za uskladitev z direktivo o čiščenju komunalne odpadne vode pri aglomeracijah, ki ne izpolnjujejo zahtev;

80.

poudarja, da je treba povečati okoljsko učinkovitost služb za oskrbo z vodo, ki jih financira Unija, Komisija pa bi morala bolje spremljati izvajanje s tem povezane zakonodaje ter roke za doseganje ciljev direktive o čiščenju komunalne odpadne vode; meni, da bi morali v vsej EU zagotoviti enakovredno varstvo okolja;

81.

meni, da bi morali države članice spodbujati k raziskovanju in razširjanju informacij o možnih stroškovnih prihrankih, na primer z uporabo potenciala blata iz čistilnih naprav za proizvodnjo električne energije ali z uporabo blata iz čistilnih naprav kot dragocenega vira za pridobivanje fosforja;

82.

ugotavlja, da bi morala biti končna izplačila za „večje projekte“, odobrene v okviru operativnega programa, pogojena s primerno rešitvijo za ponovno uporabo blata iz čistilnih naprav; spodbuja države članice, naj uporabijo enak pristop za projekte, ki so bili odobreni na nacionalni ravni;

83.

spodbuja države članice, naj izvajajo odgovorno cenovno politiko za odpadno vodo ter po potrebi prilagodijo pravne določbe o določanju cen vode in se tako izognejo temu, da bi bile te nižje od splošno sprejetega razmerja cenovne dostopnosti v višini 4 %;

84.

spodbuja države članice, naj poskrbijo, da javni lastniki, kot so občine, namenjajo dovolj dolgoročnih sredstev za potrebno vzdrževanje in obnovo infrastrukture za odpadno vodo;

85.

pozdravlja posebno poročilo Računskega sodišča z naslovom „Jamstvo EU za mlade: narejeni so bili prvi koraki, vendar se nakazujejo tveganja pri izvajanju“ ter podpira priporočila v njem;

86.

ugotavlja, da Računsko sodišče pobudo ocenjuje sredi njenega izvajanja, in pozdravlja njegova prizadevanja, da začne uporabo sredstev Unije ocenjevati v zgodnejši fazi;

87.

poudarja, da je jamstvo za mlade ključen vidik odzivanja na brezposelnost mladih; pozdravlja, da so se voditelji držav in vlad Unije odločili, da bodo za jamstvo za mlade namenili 6,4 milijarde EUR sredstev Unije (3,2 milijarde EUR iz Evropskega socialnega sklada in 3,2 milijarde EUR iz nove proračunske vrstice); poudarja, da je to dober začetek, vendar premalo za uspeh jamstva za mlade; zato poziva Komisijo, naj poskrbi, da bo mogoče v sedemletnem obdobju v ta namen poiskati dodatna sredstva;

88.

je seznanjen, da financiranje zaposlovanja mladih obsega evropske strateške in investicijske sklade, pa tudi instrumente, kot so Erasmus+, Erasmus za mlade podjetnike in drugi programi; poudarja, da je treba doseči večjo sinergijo med vsemi razpoložljivimi viri;

89.

meni, da je financiranje programa jamstva za mlade zelo zapleteno zaradi različnih možnosti Evropskega socialnega sklada in pobude za zaposlovanje mladih; poziva Komisijo, naj pripravi smernice za organe držav članic in pri tem ustrezno upošteva, da se lokalni, regionalni in nacionalni organi soočajo z različnimi izzivi pri izvajanju tega programa in zato potrebujejo specifične smernice;

90.

meni, da je Komisija porabila veliko sredstev, da bi ta ukrep učinkovito zmanjšal brezposelnost mladih; obžaluje pa, da je bilo manj pozornosti namenjene usklajevanju izvajanja po državah članicah;

91.

poudarja, da nujen pogoj za učinkovito izvajanje jamstva za mlade ni zgolj razpoložljivost financiranja, ampak tudi uspešno črpanje sredstev; zato obžaluje, da je v številnih regijah po Evropi zmogljivost črpanja iz Evropskega socialnega sklada zelo nizka; poziva države članice, naj zagotovijo upravne in kadrovske zmogljivosti za zadostno uporabo dodeljenih sredstev, da se jamstvo za mlade uresniči;

92.

meni, da bi se morale države članice pri izvajanju programa in Komisija v nadzorni vlogi kljub temu, da je treba povečati zmogljivost črpanja, osredotočiti na rezultate, da bi zagotovile dolgoročne učinke vloženih sredstev;

93.

poziva Komisijo, naj razvije celovit sistem za spremljanje in vanj vključi niz standardov za ocenjevanje izvajanja ukrepov jamstva za mlade in za ovrednotenje njihove uspešnosti v državah članicah; prav tako jo poziva, naj premisli o vključitvi obveznih ciljev za boj proti brezposelnosti mladih v evropski semester;

94.

meni, da je za premostitev vrzeli pri izvajanju bistveno združiti učinkovito izvrševanje razpoložljivih sredstev v državah članicah in obsežno pomoč Komisije;

95.

ugotavlja, da EU nima pravnih pristojnosti v zvezi z aktivnimi politikami trga dela, vendar poudarja, da mora Komisija državam članicam posredovati primere najboljše prakse o tem, kako izvajati jamstvo za mlade, zlasti prakso, ki jo je opredelila evropska mreža javnih služb za zaposlovanje;

96.

poziva države članice, naj uporabijo finančna sredstva EU in se zavežejo reformam, katerih cilj bo premostitev vrzeli pri izobraževanju, pridobivanju znanja in veščin, ustanavljanju javno-zasebnih partnerstev ter izboljševanju zavodov za zaposlovanje in njihove dostopnosti;

97.

poziva države članice, naj po potrebi sprožijo institucionalne spremembe ter sodelujejo z lokalnimi skupnostmi, organi za izobraževanje, javnimi zavodi za zaposlovanje, lokalno industrijo in podjetji, sindikati in združenji mladih, da bi zagotovile ustrezno izvajanje in pozitiven dolgoročni učinek; meni, da je to bistveno za boljše načrtovanje zmogljivosti ter strateško in k rezultatom usmerjeno uporabo razpoložljivih virov financiranja;

98.

opominja države članice, da bi se morale zavezati razširitvi nacionalnega financiranja, s čimer bi dopolnile sredstva za Evropski socialni sklad in pobudo za zaposlovanje mladih ter tako spodbudile zaposlovanje mladih;

99.

pozdravlja predlog Komisije za spremembo Uredbe (EU) št. 1304/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem socialnem skladu (13), da bi se povečal začetni znesek predhodnega financiranja, ki se izplača operativnim programom v sklopu pobude za zaposlovanje mladih, saj bi se tako začetno predhodno financiranje v letu 2015 povečalo s približno 1 % na 30 % za sredstva za pobudo za zaposlovanje mladih; poudarja, da bi se morala Komisija zavezati plačilu zneska predhodnega financiranja državam članicam nemudoma po začetku veljavnosti te uredbe, da bi omogočila hitro izvajanje operativnih programov, ki jih podpira pobuda za zaposlovanje mladih;

100.

poziva Komisijo, naj začne izvajati program celovitega spremljanja, ki vključuje okvir kazalnikov za spremljanje jamstva za mlade v povezavi z načrtovanimi kazalniki rezultatov, in se osredotoči na rezultate in ocenjevanje zaposlitvenega statusa posameznikov, ki imajo koristi od ukrepov zaposlovanja mladih;

101.

meni, da je treba politike trga dela na strani ponudbe obravnavati skupaj s politikami izobraževanja, mladih in socialnega varstva ter širšim makroekonomskim okvirom;

102.

ugotavlja, da so letno poročilo Komisije o izvajanju jamstva za mlade za leto 2016 in prihodnja poročila Računskega sodišča v zvezi z zaposlovanjem mladih dobra priložnost za odpravo obstoječih pomanjkljivosti, tako na ravni Komisije kot na nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

103.

poziva Komisijo, naj razjasni obseg in uporabo tehnične pomoči držav članic na področju razvoja podeželja; meni, da bi morala pojasniti zlasti razliko med operativnimi odhodki oziroma odhodki za vzpostavljanje zmogljivosti in upravičenimi upravnimi stroški oziroma stroški proračunske podpore, predvsem pri izplačilu plač;

104.

poziva Komisijo, naj tesno spremlja, kako države članice izvajajo tehnično pomoč;

105.

poziva Komisijo, naj ustrezno ukrepa, da se splošni upravni odhodki, kot so redno vzdrževanje IT, ne bodo krili iz proračunskih vrstic za tehnično pomoč;

106.

poziva Komisijo, naj v prihodnje od držav članic zahteva, da ločeno poročajo o upravnih stroških in stroških proračunske podpore na področju razvoja podeželja, da bo bolj razvidno, da se del sredstev za tehnično pomoč porabi za takšno podporo;

107.

poziva Komisijo, naj skupaj z državami članicami vzpostavi primeren okvir uspešnosti za financiranje tehnične pomoči; meni zlasti, da je treba ustrezno oceniti potrebe Komisije in držav članic po tehnični pomoči ter vzpostaviti mehanizem za določanje ciljev in merjenje napredka pri njihovem doseganju;

108.

poziva Komisijo, naj opredeli izzive, posebne značilnosti in ovire na področju razvoja podeželja, da bodo lahko države članice bolje določile in ocenile proračunske potrebe po finančnih instrumentih in se izognile preveliki kapitalizaciji, pri kateri se sredstva dodelijo, vendar ne prispevajo k izvajanju politik EU; prosi tudi, da se olajša dostop končnim upravičencem, da se bodo lahko finančni instrumenti na regionalni ravni izvajali dejavneje, zlasti v primerjavi z nepovratnimi sredstvi;

109.

poziva, naj države članice zberejo zanesljive količinsko opredeljive informacije, da bodo lahko opredelile primerne vrste sredstev in temu ustrezno razporedile finančne vire; zahteva, da Komisija in države članice izvajajo sisteme spremljanja, na podlagi katerih bo mogoče ugotoviti, kako učinkoviti so finančni instrumenti;

110.

poziva Komisijo, naj daje napotke in dejavno spodbuja kakovost obveznih vnaprejšnjih ocen finančnih instrumentov, kot so bile uvedene v programskem obdobju 2014–2020, da se bodo lahko ugotovile posebne slabosti in se bo preprečila prevelika kapitalizacija; poziva tudi, naj države članice s pomočjo strokovnjakov z ustreznega področja potrdijo stopnjo izpostavljenosti tveganjem;

111.

zahteva, naj Komisija določi primerne standarde in cilje za učinke finančnega vzvoda in obnavljanja financiranja, da se bo povečala učinkovitost finančnih instrumentov v programskem obdobju 2014–2020; poziva Komisijo in države članice, naj v prihodnje pred uporabo in razvojem finančnih instrumentov na področju razvoja podeželja temeljito ocenijo njihov prispevek k izvajanju politik EU in njihovo učinkovitost za upravičence;

112.

poziva Komisijo in države članice, naj določijo jasna pravila za prehod med programskimi obdobji, da bodo dolgoročni učinki in trajnostnost finančnih instrumentov večji;

113.

poziva Komisijo, naj države članice spodbuja k uvedbi enotnega finančnega instrumenta, ki bi lahko zagotavljal tako posojila kot jamstva, s čimer bi se povečali tudi njegova aktivnost in kritična masa;

114.

poziva države članice, naj premagajo slabosti v zvezi z izbirnim postopkom pri upravljanju nepovratnih sredstev za naložbene ukrepe, ki bi lahko povzročile mrtve izgube ali premestitveni učinek; zato prosi države članice, naj uporabijo ustrezne in jasno določene kazalnike, kot so donosnost naložb in izjave o načrtovanem denarnem toku, da bodo zagotovile sposobnost preživetja projektov;

115.

zahteva, da države članice preučijo, kako bi se lahko nepovratna sredstva in finančni instrumenti uporabljali skupaj v okviru operativnega programa, da bi se zagotovila najboljša stroškovna učinkovitost, in sicer z optimizacijo učinkov finančnega vzvoda in obnavljanja financiranja;

116.

poziva Komisijo, naj pravočasno pripravi natančna operativna izvedbena pravila, vključno s politiko izstopa, in sicer pred zaključkom programskega obdobja 2007–2013;

117.

je nezadovoljen, ker ni bilo mogoče pridobiti popolne analize učinkovitosti različnih izvedenih sistemov za dodeljevanje v državah članicah v drugi fazi sistema EU za trgovanje z emisijami (ETS) (2008–2012), kar bi bilo najpomembnejše za sprejetje političnih priporočil na podlagi rezultatov revizij Računskega sodišča;

118.

ugotavlja, da se je Računsko sodišče pri oceni osredotočilo na izvajanje druge faze sistema EU za trgovanje z emisijami (2008–2012), čeprav so bile sprejete in izvedene številne reforme za tretjo fazo (2013–2020), vključno z ukrepi EU za harmonizacijo;

119.

pozdravlja bistvene izboljšave okvira za zaščito celovitosti sistema za trgovanje z emisijami, vključno z večino promptnega trga za pravice iz direktive o finančnih instrumentih (14) ter direktive (15) in uredbe (16) o zlorabi trga; poziva Komisijo, naj razmisli o dopolnilnih ukrepih v skladu s priporočili Računskega sodišča, vključno z ukrepi za trgovce, ki na trgu ne sodelujejo prostovoljno;

120.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo preglednost, učinkovit nadzor trga emisij na ravni Unije in postopke za sodelovanje, v katerih bodo udeleženi nacionalni zakonodajalci in Komisija;

121.

meni, da bi morala Komisija kot varuhinja pogodb podrobno spremljati izvajanje v državah članicah in ponujati temeljitejšo podporo med celotnim procesom; meni, da je treba doseči pravo ravnovesje med strogim spremljanjem, poročanjem in preverjanjem ter upravnim bremenom; meni, da mora Komisija zagotoviti predvidljivost pravnih odločitev in pravno varnost, zlasti za morebitne spremembe sistema za trgovanje z emisijami, kot je mehanizem rezerve za stabilnost trga, pri tem pa upoštevati smernice Evropskega sveta;

122.

ugotavlja, da je Računsko sodišče ocenilo celovitost in izvajanje sistema za trgovanje z emisijami, vendar je potrebna tudi analiza učinkovitosti tega sistema in njegovih dosežkov, vključno z oceno razmerja med evropsko in nacionalno zakonodajo na področjih, kot so razvoj obnovljivih virov energije in ukrepi za energetsko učinkovitost, ki imajo tudi velik vpliv na emisije CO2 in s tem na trg ogljika;

123.

poziva Računsko sodišče, naj v svojo analizo vključi prizadete industrijske sektorje, zlasti glede na pravno varnost in predvidljivost ter to, v kolikšni meri je zagotovljen zanesljiv pravni okvir in kako so morda nedavni popravki okvira sistema za trgovanje z emisijami vplivali na učinkovitost sistema;

124.

je zaskrbljen, ker med revizijo tveganje goljufij pri DDV v sistemu za trgovanje z emisijami ni bilo v celoti obravnavano, ker tretjina držav članic še ni sprejela zakonodaje o mehanizmu obrnjene davčne obveznosti; poziva države članice, naj to nemudoma storijo;

125.

meni, da je bistveno narediti vse potrebno, da bi preprečili selitev virov CO2 in zagotovili pošteno mednarodno konkurenco z uporabo obstoječih ukrepov za brezplačno dodelitev emisijskih pravic; zahteva, da Komisija oceni industrijske sektorje in podjetja, ki so dovzetna za selitev virov CO2, da bi jasno opredelili področja, kjer je evropska industrija utrpela izgubo zaradi selitve poslov v države brez stroge podnebne zakonodaje;

126.

poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD), naj uporabita izkušnje, pridobljene med misijo EUPOL v Afganistanu, pa tudi drugimi misijami skupne varnostne in obrambne politike, da bi olajšali prenos znanja in učinke sinergije med različnimi misijami; poziva ESZD, naj pripravi jasnejše smernice za misije skupne varnostne in obrambne politike, kjer je to ustrezno; poudarja, da je usklajevanje med vsemi udeleženimi akterji EU, vključno z državami članicami in drugimi mednarodnimi akterji, bistveno za uspeh potekajočih in prihodnjih misij;

127.

poziva ESZD, naj poveča odgovornost svojega glavnega finančnega instrumenta v Afganistanu, skrbniškega sklada za javni red in mir v Afganistanu (LOTFA) v upravljanju UNDP, ki je deležen kritik zaradi nepravilnosti in premajhne preglednosti; poudarja tudi, da je treba za prihodnje misije skupne varnostne in obrambne politike učinkovito uporabiti vse ustrezne kanale financiranja, tudi skrbniške sklade EU, da bi zagotovili izpolnitev političnih ciljev misije in dobro finančno poslovodenje;

128.

poziva Komisijo in ESZD, naj ustvarita sinergije in navzkrižne povezave med projektnimi dejavnostmi, pa tudi trdno in učinkovito povezavo med cilji misije in mejniki, ki so opredeljeni v izvedbenem načrtu misije;

129.

meni, da je treba temam, kot so enakopravnost spolov, krepitev vloge žensk in izobraževanje, dobiti pomembno vlogo v programih za usposabljanje EUPOL in drugih misij skupne varnostne in obrambne politike; v zvezi s tem ugotavlja, da je bil EUPOL večinoma uspešen pri dejavnostih, povezanih z usposabljanjem, manj pa pri mentorstvu in svetovanju;

130.

poziva Komisijo in ESZD, naj temeljiteje vnaprej uskladita misije skupne varnostne in obrambne politike z drugimi dvostranskimi misijami in mednarodnimi prizadevanji EU s podobnimi cilji; v zvezi s tem poziva k tesnejšemu sodelovanju in usklajevanju med EU in njenimi državami članicami, in sicer s spodbujanjem sinergij v evropskem okviru; zahteva, da se v mandatih potekajočih in prihodnjih misij skupne varnostne in obrambne politike jasno opredelijo odgovornosti za usklajevanje z drugimi akterji EU, tudi državami članicami;

131.

poziva Komisijo in ESZD, naj posebno pozornost namenita postopkom javnega naročanja, tako da bodo ustrezali operativnim potrebam skupne varnostne in obrambne politike; poudarja, da je zaradi zapletenih postopkov javnega naročanja trpelo izvajanje projektov in rezultati so bili slabi, po poenostavitvi in večji prilagodljivosti pa se je število postopkov, ki so se zaključili s podpisom pogodbe, povečalo;

132.

poziva Komisijo in ESZD, naj še povečata učinkovitost svojih misij skupne varnostne in obrambne politike, in sicer s povečanjem dolgoročne vzdržnosti doseženih rezultatov; priznava pa, da je podpora EU in mednarodne skupnosti eden od odločilnih dejavnikov za izpolnitev teh dolgoročnih ciljev;

133.

poziva Komisijo in ESZD, naj spremljata dosežke EU po postopni razpustitvi EUPOL do konca leta 2016, vključno z možnostjo dodatne zaveze po letu 2016;

134.

poziva Komisijo in ESZD, naj pravočasno pripravita podrobne smernice za zmanjšanje obsega in razpustitev misij, pa tudi likvidacijo njihovih sredstev;

135.

pozdravlja posebno poročilo Računskega sodišča z naslovom „Ali finančna podpora EU ustreza potrebam mikropodjetnikov?“ in načeloma podpira v njem navedena priporočila;

136.

opaža, da sicer mikrokrediti še vedno veljajo za nedozorelo orodje, vendar jih je v EU čedalje več in so prispevali k odprtju več kot 250 000 delovnih mest (podatki iz leta 2013);

137.

je mnenja, da se nepovratna sredstva Evropskega socialnega sklada in evropski mikrofinančni instrument Progress, ki pogosto služijo različnim namenom, močno razlikujejo, meni, da so različni mehanizmi podpore ustrezni za različne tržne razmere;

138.

ugotavlja, da Računsko sodišče v tej reviziji primerja dva tako različna finančna mehanizma, ki imata različne pristope in cilje; poudarja, da se Evropski socialni sklad in evropski mikrofinančni instrument Progress razlikujeta v številnih vidikih, to je v strukturi, pravilih in ciljnih skupinah, pri čemer se slednji ukvarja izključno z mikrofinanciranjem, medtem ko Evropski socialni sklad pokriva veliko širše področje;

139.

poudarja, da se ta dva finančna instrumenta dopolnjujeta in mikroposojilojemalcem prinašata veliko korist prek treh finančnih instrumentov, ki so nepovratna sredstva, posojila in jamstva; meni, da so nepovratna sredstva, ki jih zagotavlja le Evropski socialni sklad, enako pomembna za mikroposojila kot ostala dva instrumenta in da bi pri oceni njihove uspešnosti morali upoštevati njihovo dopolnilno vlogo;

140.

poudarja, da so cilji mikrofinanciranja pomembni za izboljšanje socialne vključenosti, boj proti brezposelnosti ter boljši dostop do financiranja za brezposelne, druge prikrajšane osebe in mikropodjetja; zato meni, da morajo biti nepovratna sredstva in finančni instrumenti namenjeni predvsem pomoči ljudem in mikropodjetnikom pri premagovanju težav pri doseganju teh ciljev;

141.

je mnenja, da so nepovratna sredstva ključnega pomena za doseganje ciljev rasti, vključenosti in zaposlovanja, določenih v sporočilih Komisije „Spodbujanje dostojnega dela za vse – prispevek Unije k izvajanju agende za dostojno delo po svetu“ (COM(2006) 249) in „Skupna zaveza za zaposlovanje“ (COM(2009) 257) ter v Uredbi (EU) št. 1296/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (17) o programu Evropske unije za zaposlovanje in socialne inovacije;

142.

poudarja, da je treba povečati mikrofinanciranje, ki je orodje za gospodarski in socialni razvoj in izpolnjuje potrebe tistih, ki so v resnični stiski;

143.

ugotavlja, da je treba v programu Evropske unije za zaposlovanje in socialne inovacije v programskem obdobju 2014–2020 dati več poudarka finančnim instrumentom za izboljšanje razmer ranljivih skupin;

144.

meni, da se Evropski socialni sklad in evropski mikrofinančni instrument Progress nista dovolj dopolnjevala, da bi lahko vsi ponudniki mikroposojil spoštovali zahtevo, naj sodelujejo s subjekti, ponudniki usposabljanja in mentorstva, ki jo še zlasti podpira Evropski socialni sklad;

145.

pozdravlja dejstvo, da je večino ugotovljenih pomanjkljivosti in priporočil Računskega sodišča obravnavala že Komisija v novem regulativnem okviru (2014–2020);

146.

pozdravlja posebno poročilo o podpori Unije za boj proti mučenju in odpravo smrtne kazni in v nadaljevanju navaja svoje ugotovitve in priporočila;

147.

opozarja, da so človekove pravice temelj zunanjega delovanja Unije, pa tudi njenih dvostranskih in večstranskih odnosov; meni, da bi se jim bilo treba nenehno posvečati, saj gre za osrednjo prednostno nalogo Unije;

148.

poudarja, da je Unija odločno predana preprečevanju in izkoreninjenju vseh oblik mučenja in drugega slabega ravnanja, pa tudi odpravi smrtne kazni; ugotavlja, da je glavni instrument, ki se uporablja v ta namen, evropski instrument za demokracijo in človekove pravice (EIDHR), ki organizacijam civilne družbe zagotavlja nepovratna sredstva za izvajanje projektov;

149.

ugotavlja, da je bilo v programskem obdobju 2007–2013 v okviru EIDHR 100,9 milijona EUR predvidenih za projekte, povezane z bojem proti mučenju in odpravljanjem smrtne kazni; poudarja pa, da je znesek sorazmerno nizek, če upoštevamo ambiciozne cilje instrumenta in svetovno območje, za katerega velja;

150.

poudarja, da velika razpršenost sredstev, ki se uporabljajo v več kot 120 državah po vsem svetu, zmanjšuje učinek financiranja tega instrumenta; poziva Komisijo, naj izboljša izbiro prednostnih nalog in se osredotoči na pomembnejše zadeve, da bi izboljšala rezultate; poudarja, da je treba sredstva nameniti državam z večjimi potrebami in vprašanjem, kjer so možne dejanske izboljšave; je zadovoljen, da je Komisija na javnem razpisu za leto 2015 že začela povečevati osredotočenost;

151.

je seznanjen z ugotovitvijo Računskega sodišča, da financirani projekti pogosto niso dobro usklajeni z drugimi ukrepi Unije, na primer tradicionalno razvojno podporo in dialogom s partnersko državo, niso del skladnega in strateškega pristopa in se med seboj ne dopolnjujejo dovolj; spodbuja Komisijo, naj pripravi celovito strategijo za dopolnjevanje dejavnosti z enakimi cilji, da bi preprečila dvojno financiranje;

152.

spodbuja ESZD in Komisijo, naj se osredotočita na najpomembnejša področja in jim dasta politični zagon, obenem pa povečujeta zmogljivost delegacij Unije na terenu, da bi izboljšali učinkovitost, rezultate in vpliv politik na področju človekovih pravic in demokracije;

153.

poziva ESZD in Komisijo, naj povečata učinkovitost dialogov o človekovih pravicah, državnih strategij in posebnih smernic, jih povežeta ter poskrbita, da se bodo osrednje človekove pravice, kot sta odprava smrtne kazni in boj proti mučenju, sistematično obravnavale na vseh ravneh političnega sodelovanja s tretjimi državami;

154.

meni, da bi se bilo treba zavzemati za tesnejše sodelovanje med ESZD in Komisijo pri načrtovanju programov in spremljanju vprašanj v zvezi s človekovimi pravicami, da bi jih bilo mogoče bolje uskladiti z lokalnimi političnimi strategijami in strategijami za človekove pravice;

155.

poziva k uvedbi bolj kakovostnega in strateškega pristopa k celotnemu postopku izbire vlog, prejetih na javnih razpisih; poziva Komisijo, naj ta instrument uporabi v skladu z dolgoročno vizijo, temelječo na konkretnih in izmerljivih ciljih;

156.

poziva ESZD in delegacije Unije, naj redno spremljajo napredek in nazadovanje v vseh državah, prav tako pa naj uporabijo vsa sredstva vpliva; podpira vlogo delegacij Unije pri analizi in oblikovanju politik, usklajevanju in poročanju;

157.

poudarja, da je ta instrument dober primer za analizo stanja in razvoja človekovih pravic po svetu; poudarja, da lahko stalna navzočnost in interes Unije prispevata k spremembam na področju mučenja in smrtne kazni; vseeno meni, da mora Komisija oblikovati strateški pristop v zvezi s tem;

158.

ugotavlja, da Komisija prek različnih kanalov pridobiva podrobne informacije o stanju na področju človekovih pravic v drugih državah, na podlagi teh informacij pa opredeljuje prednostne naloge; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da ima sicer na voljo posebne strategije na področju človekovih pravic za posamezne države, ki vsebujejo temeljito analizo razmer v teh državah in določajo osrednje prednostne naloge na tem področju, vendar jih ni ustrezno upoštevala pri dodeljevanju sredstev in usklajevanju drugih ukrepov Unije; poudarja, da je dodana vrednost strategij za posamezne države omejena zaradi njihove strogo zaupne narave; poziva Komisijo, naj ocenjevalcem projektov omogoči dostop do strategij, da bi zagotovila čim večjo dodano vrednost;

159.

pozdravlja na povpraševanju temelječ pristop k financiranju projektov in meni, da gre za dober način, da se k sodelovanju pritegne izkušene in motivirane organizacije, ki predlagajo izjemno kakovostne projekte; z zadovoljstvom ugotavlja, da ta pristop od spodaj navzgor spodbuja organizacije civilne družbe, da oblikujejo projekte v skladu z upravnimi, operativnimi in geografskimi zmogljivostmi ter lastno strategijo;

160.

obžaluje, da bi utegnile biti zaradi dolgotrajnih in zapletenih prijavnih postopkov, jezikovnih zahtev in/ali zahtev v zvezi z izkušnjami manjše lokalne organizacije civilne družbe v slabšem položaju pri potegovanju za nepovratna sredstva; poziva Komisijo, naj pospeši in poenostavi prijavni postopek, da bi spodbudila vloge za kakovostne projekte;

161.

je zadovoljen, da Komisija organizira seminarje in usposabljanje za organizacije civilne družbe, spodbuja partnerstva in omogoča posredovanje nepovratnih sredstev ter da je v preteklih štirih letih pred objavo svetovnega razpisa za zbiranje predlogov organizirala seminar za civilno družbo, da bi jo seznanila z instrumentom za demokracijo in človekove pravice;

162.

je zaskrbljen, da organizacije, ki se ne morejo financirati samostojno, ogrožajo nemoteno izvajanje dejavnosti v smislu izgube strokovnega znanja; pozdravlja, da poskuša Komisija zmanjšati finančno odvisnost organizacij in jim omogoča, da v okviru instrumenta za demokracijo in človekove pravice zaposlijo ljudi za zbiranje sredstev;

163.

poudarja, da je bilo po oceni Računskega sodišča v splošnem težko izmeriti učinek projektov, saj je želeni učinek pogosto neopredeljiv, za kazalnike uspešnosti ni določenih ciljev, organizacije civilne družbe pa se pri poročanju Komisiji osredotočajo na dejavnosti;

164.

upošteva, da sta boj proti mučenju in odpravljanje smrtne kazni dolgoročna procesa, pri čemer so učinek in rezultati težko opredeljivi, ter da instrument za demokracijo in človekove pravice obravnava občutljiva vprašanja v težavnih političnih kontekstih, izvajanje pa zahteva temeljito in dolgotrajno upravljanje;

165.

v zvezi s tem poudarja, da so sistemi za merjenje učinka sorazmerno šibki, tudi zaradi nejasnih logičnih okvirov projektov, pri katerih manjkajo dobro opredeljena merila in cilji; poziva Komisijo, naj pojasni zahteve glede logičnih okvirov za projekte, da bi izboljšala rezultate in povečala dodano vrednost;

166.

poziva Komisijo, naj pripravi poglobljeno oceno učinka financiranja instrumenta za demokracijo in človekove pravice ter sprejme zaključke na podlagi analize; spodbuja jo, naj v izbirnem postopku upošteva učinek in rezultate različnih oblik projektov; je zadovoljen, da že pripravlja izboljšave ocen učinka projektov na področju človekovih pravic, in jo poziva, naj rezultate posreduje organu za podelitev razrešnice;

167.

ugotavlja, da ocenjevanje projektov temelji na točkovnem sistemu in standardiziranih ocenjevalnih lestvicah z merili, ki se nanašajo na obliko, relevantnost, zmogljivost, izvedljivost, učinkovitost, trajnost in stroškovno učinkovitost projekta, nepovratna sredstva pa se dodelijo projektom z najboljšim rezultatom; je seznanjen z ugotovitvijo Računskega sodišča, da standardizirane ocenjevalne lestvice vsebujejo vrsto pomanjkljivosti, ko gre za usmerjanje v zvezi z doseganjem različnih meril; poziva Komisijo, naj pojasni vprašanje usmerjanja in ponovno razmisli o izboljšanju standardiziranih ocenjevalnih lestvic;

168.

poziva Komisijo, naj poskusi odpraviti pomanjkljivosti pri ocenjevanju, na katere je opozorilo Računsko sodišče; kljub temu pozdravlja določeno mero prilagodljivosti pri ocenjevanju projektov v zvezi s človekovimi pravicami, saj pri tem ni mogoče samo odkljukati elementov na seznamu; poudarja, da je treba uporabljati zdrav razum, kakor je že opozoril organ za podelitev razrešnice;

169.

je seznanjen z ugotovitvami Računskega sodišča, da so bili cilji pri večini javnih razpisov opisani na splošno; je seznanjen z mnenjem Komisije, da je holistični pristop k javnim razpisom najprimernejša strategija; vendar jo poziva, naj poskrbi, da bodo sredstva instrumenta za demokracijo in človekove pravice porabljena učinkovito, tako da zagotovi izvedljivost, smiselnost in dodano vrednost projektov, kar bi lahko dosegla tako, da bi določila minimalne razpisne pogoje za rezultate projektov;

170.

je zadovoljen, da morajo organizacije civilne družbe, ki želijo prejeti nepovratna sredstva, najprej predložiti idejno zasnovo, v kateri opišejo glavne značilnosti predlaganega projekta; meni, da je idejna zasnova časovno in stroškovno učinkovita rešitev za vnaprejšnji izbor projektov;

171.

je seznanjen z ugotovitvijo Računskega sodišča, da je bila izbira projektov dobro dokumentirana, vendar ni bila dovolj stroga, pomanjkljivosti projektov pa po odkritju niso bile odpravljene; z zadovoljstvom ugotavlja, da so bila poročila o splošnih ugotovitvah ocenjevalnih odborov dovolj podrobna; je zadovoljen, da so se projektne dejavnosti v splošnem izvajale v skladu z načrtom in so bile stroškovno učinkovite; poziva Komisijo, naj bo doslednejša pri ocenjevanju projektov;

172.

je seznanjen z ugotovitvijo Računskega sodišča, da so upravičene organizacije različno razlagale, kaj je vključeno v pavšalne zneske za kritje posrednih stroškov, zaradi česar lahko pride do prenizkega vrednotenja dela organizacije ali kritja neupravičenih stroškov; poziva Komisijo, naj pojasni pravila v zvezi s pavšalnim zneskom;

173.

pozdravlja novi akcijski načrt Unije v zvezi s človekovimi pravicami in demokracijo za obdobje 2015–2019, saj gre za obnovljeno politično zavezo, s katero se bosta izboljšali povezanost in skladnost celotne palete zunanjih politik in finančnih instrumentov Unije;

174.

je zadovoljen, da je Komisija že začela izvajati na pravicah temelječ pristop, nadaljevala pa bo z vključitvijo tega pristopa v postopke in predloge, pripravo načrtov in organizacijo usposabljanja;

175.

pozdravlja ugotovitve in priporočila v posebnem poročilu Računskega sodišča z naslovom „Prizadevanja za reševanje problemov pri javnem naročanju na področju odhodkov EU za kohezijo bi bilo treba povečati“;

176.

ugotavlja, da je kohezijska politika s skupno 349 milijardami EUR dodeljenih sredstev v obdobju 2007–2013 ključna politika za zmanjšanje ekonomskih in socialnih razlik med regijami v Evropi; zato poudarja, kako pomembno je, da so postopki javnega naročanja ustrezni, saj so po ugotovitvah Računskega sodišča glavni vir napak na področju kohezijskih odhodkov Unije;

177.

poudarja, da je v postopkih javnega naročanja pri 40 % projektov, ki so se izvajali v obdobju 2007–2013, prihajalo do napak, glavne pa so bile naslednje: neupravičena neposredna oddaja naročila, napačna uporaba izbirnih meril in pristranskost pri izbiri;

178.

ugotavlja, da so bili glavni viri napak pomanjkanje upravnih zmogljivosti, nepravilen prenos direktiv Unije v državah članicah, nedosledne razlage zakonodaje in nezadostno načrtovanje;

179.

opozarja, da zapletenost pravnega in upravnega okvira za javno naročanje velja za enega od vzrokov za napake; ugotavlja, da je 90 % od 69 revizijskih organov izjavilo, da je ta okvir trenutno bolj kompleksen, kot je potrebno; skoraj 50 % organov je poudarilo, da bi bilo mogoče prakso javnih naročil izboljšati zlasti s poenostavitvijo postopkov;

180.

zato poziva države članice, naj ne sprejemajo pravil, ki presegajo direktive Unije; meni, da bi to tudi spodbudilo in olajšalo sodelovanje malih in srednjih podjetij v postopkih javnih naročil;

181.

ugotavlja, da je bila glavna ugotovitev Računskega sodišča, da si Komisija in države članice ne prizadevajo dovolj za izvedbo rednih in sistematičnih analiz javnih naročil in da je zaradi pomanjkanja jasnih in podrobnih podatkov nemogoče analizirati, odpravljati in preprečevati te napake;

182.

se strinja z Računskim sodiščem, da bi morala Komisija pripraviti zbirko podatkov za analizo pogostosti, resnosti in vzrokov napak pri javnih naročilih; meni, da bi morala prav tako zagotoviti, da od držav članic prejema dosledne in zanesljive informacije o nepravilnostih;

183.

pozdravlja proaktiven pristop Komisije v programskem obdobju 2014–2020, s katerim namerava z usmerjanjem, spremljanjem in tehnično pomočjo podpreti nacionalne akcijske načrte, ki se bodo izvajali do leta 2016; je seznanjen s tem, da namerava Komisija s tem proaktivnim pristopom zmanjšati tveganje morebitnih začasnih ustavitev plačil operativnim programom po letu 2016;

184.

pričakuje, da bo Komisija začasno ustavila plačila in uvedla finančne popravke za države članice, ki ne bodo izpolnile teh ciljev, zgolj v skrajnih primerih, in sicer takrat, ko bodo druga sredstva za preprečevanje, popravke in pomoč že izčrpana;

185.

pozdravlja dejstvo, da se Komisija že dolgo spoprijema z napakami pri javnih naročilih na področju kohezijske politike, vendar jih zdaj obravnava bolj usklajeno v okviru akcijskega načrta za javna naročila; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj spodbuja izvajanje tega načrta in vsako leto poroča o njegovem napredku;

186.

pričakuje, da bo Komisija ustanovila skupino na visoki ravni, ki bo prevzela vodilno vlogo pri odpravljanju težav z javnimi naročili in spodbudila njihovo poenostavitev;

187.

spodbuja Komisijo in države članice, naj izkoristijo priložnosti, ki jih nudijo e-javna naročila, ki imajo velik potencial za večjo preglednost in lažji dostop do razpisov, med drugim za mala in srednja podjetja, pa tudi za preprečevanje nepravilnosti in goljufij;

188.

spodbuja Komisijo in države članice, naj si še naprej prizadevajo za izmenjavo izkušenj in najboljše prakse;

189.

pozdravlja računalniško orodje ARACHNE za opozarjanje na goljufije in poziva vse države članice, naj pripravijo celovite in kakovostne podatke, da bi lahko ta program ustrezno deloval;

190.

pozdravlja stabilnejši pravni okvir, ki ga ponujajo sporazumi o partnerstvu v ribiškem sektorju v primerjavi z zasebnimi sporazumi; ugotavlja, da so evropski lastniki ladij bolj naklonjeni sporazumom o partnerstvu in da so prosili Komisijo, naj razširi njihovo mrežo;

191.

poziva Komisijo, naj bolj spoštuje klavzulo o izključnosti; ugotavlja, da bi morala Komisija sprožiti pogajanja o novem protokolu veliko prej, preden veljavni poteče, čeprav nekateri dejavniki niso odvisni od nje; poziva jo, naj pogajanja skrajša, kjer je le mogoče;

192.

poziva Komisijo, naj sporazume o partnerstvu v ribiškem sektorju bolje uskladi z drugimi pobudami EU in viri financiranja v ribiškem sektorju v posameznih regijah, prav tako pa naj opredeli regionalne strategije za razvoj upravljanja ribištva in poskrbi, da bodo protokoli, ki se sprejmejo na pogajanjih v posameznih regijah, skladni z ustreznimi regionalnimi strategijami in drugimi skladi EU;

193.

zahteva, da se Komisija bolj osredotoči na omejevalne tehnične pogoje, kot je ozka opredelitev ribolovnih območij; poudarja, da bi to lahko imelo posledice za dobičkonosnost zunanje ribiške flote Unije;

194.

poziva Komisijo, naj razmisli o uporabi prejšnjih protokolov in skuša plačila za dostopne pravice tesneje povezati z dejanskim ulovom, pri tem pa poskrbeti, da to ne bo škodovalo ribolovnim dejavnostim;

195.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so bili stroški sporazumov o partnerstvu v ribiškem sektorju, o katerih se je pogajala Komisija, razmeroma visoki v primerjavi s stopnjami v preteklosti; zahteva, naj Komisija med pripravami na pogajanja o teh sporazumih upošteva načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, da bo zagotovila smotrno porabo in dobro finančno poslovodenje;

196.

ugotavlja, da se je treba pri naknadnih ocenah osredotočiti na dosledno in primerljivo analizo donosnosti javnega denarja, porabljenega v sklopu protokolov, pa tudi celovito in kritično analizo njihove učinkovitosti za Unije in zadevne partnerske države;

197.

spodbuja Komisijo, naj okrepi svoj pogajalski položaj; poudarja, da je pomemben skupni finančni prispevek Unije za partnerske države;

198.

poziva Komisijo, naj za naknadno poročilo uporabi najnovejše podatke; poziva jo, naj poročilo pravočasno posreduje déležnikom;

199.

poziva Komisijo, naj se zavzame za to, da bodo partnerske države sprejele elektronska dovoljenja ali seznam plovil z dovoljenjem za celotno obdobje veljavnosti dovoljenj; poudarja, da je treba zmanjšati zamude pri izdaji dovoljenj; poziva Komisijo, naj opredeli in odpravi postopkovna ozka grla;

200.

poziva Komisijo, naj poskrbi, da bodo države članice zastave redno uporabljale novo podatkovno zbirko o ulovu in da bo slednja vsebovala zanesljive podatke, ki jih bo mogoče združevati, spremljati in redno posodabljati;

201.

ugotavlja, da je Komisija vzpostavila podatkovno zbirko za upravljanje podatkov o ulovu; ugotavlja še, da bi morala ta podatkovna zbirka vsebovati podatke o tedenskem ulovu držav članic, razčlenjene po ribolovnih območjih; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da ta podatkovna zbirka v času revizije Računskega sodišča še ni delovala in da države članice niso spoštovale zahtev glede poročanja; poziva Komisijo, naj to vprašanje nemudoma reši v sodelovanju z državami članicami ter vključi jasne in dosledne podatke o dejanskem končnem ulovu, da bi preprečila negativne finančne posledice v primerih, ko bi končni ulov presegel referenčno tonažo;

202.

zahteva, naj Komisija pozorneje spremlja izvrševanje sektorske podpore, da bi zagotovila njeno uspešnost in stroškovno učinkovitost; poziva jo, naj poskrbi za učinkovito usklajevanje ukrepov, ki jih izvajajo partnerske države; poziva jo tudi, naj v protokole vključi formalne pogoje za upravičenost financiranih ukrepov;

203.

poziva Komisijo, naj poskrbi, da bo izplačevanje sektorske podpore usklajeno z drugimi izplačili proračunske podpore in da bo temeljilo na rezultatih, ki so jih partnerske države dosegle pri izvajanju matrike skupno dogovorjenih ukrepov;

204.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da čeprav naj bi se sektorska pomoč izplačala šele, ko partnerske države predstavijo dosežene rezultate, trenutno veljavni protokoli ne omogočajo delnega izplačila za rezultate, ki so bili doseženi le delno; je seznanjen z ugotovitvijo Komisije, da se v primeru, ko rezultatov ni bilo ali pa so bili omejeni, izplačevanje sektorske podpore za naslednje leto ustavi, dokler cilji niso doseženi; vseeno jo poziva, naj v nove protokole, če je le mogoče, vključi možnost delnega izplačila sektorske podpore.

205.

poziva, naj države članice uvedejo postopke za analizo potreb podeželskih subjektov po znanju in veščinah, ki ne bodo opredelili zgolj širših tem, zlasti v obdobjih razpisov za zbiranje predlogov ali oddajo javnih naročil, Komisija pa naj zagotovi dodatno usmerjanje o tem, kako naj države članice izvajajo takšne redne analize, ki morajo biti specifične, ne splošne;

206.

poziva države članice, naj zagotovijo, da bo podpora za vzpostavljanje novih storitev svetovanja zagotovljena le, če na zadevnem področju primanjkuje ustreznih storitev in če se pojavi potreba po financiranju novega osebja, prostorov in/ali opreme;

207.

poziva države članice, naj izvajalce storitev, ki bodo prejeli javna sredstva, izberejo s pravičnimi in preglednimi postopki, ne glede na to, ali uporabijo razpise za zbiranje predlogov ali formalne postopke javnega naročanja;

208.

priporoča, da države članice upoštevajo smernice za izvajalce za preprečevanje najpogostejših napak pri projektih, ki se financirajo iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov;

209.

poziva Komisijo, naj zagotovi dodatno specifično usmerjanje o internem izvajanju, pogodbah s podizvajalci in ocenjevanju storitev konzorcijev ter ustrezno spremlja postopke v državah članicah, da bo izbira dejavnosti prenosa znanja in svetovanja konkurenčna, pravična in pregledna;

210.

poziva države članice, naj ocenijo, kakšna podpora je potrebna za dejavnosti prenosa znanja in svetovanja, ki so na voljo na trgu za razumno ceno, in naj v primerih, ko je ta podpora upravičena, poskrbijo, da stroški podprtih dejavnosti ne bodo presegli stroškov podobnih dejavnosti na trgu države članice;

211.

poziva Komisijo, naj gradi na prvih korakih za dopolnjevanje med skladi EU, da bi se zmanjšalo tveganje dvojnega financiranja in podvajanje upravnih dejavnosti;

212.

poziva države članice, naj vzpostavijo sisteme za povratne informacije na osnovi rezultatov spremljanja in ocenjevanja, da bi izboljšale razpise za zbiranje predlogov in postopke javnega naročanja, Komisija pa naj jih usmerja pri rednem zbiranju povratnih informacij in spremlja, ali so vzpostavile omenjene sisteme;

213.

poziva Komisijo, naj nemudoma poviša raven tveganja za ukrepe prenosa znanja in svetovanja ter ustrezno poostri nadzor in upravljanje;

214.

poziva države članice, naj izmenjujejo primere najboljše prakse in redno ocenjujejo svoje projekte, da bodo imele dobro osnovo za obdobje izvajanja 2014–2020;

215.

poziva Komisijo, naj posreduje obsežne ocene svetovalnih storitev s poudarkom na izidih in neto učinkih, da se prepreči izključno kvantitativno vrednotenje naložbe;

216.

poziva Komisijo, naj spodbuja izmenjavo praktičnih zgledov za metodološke pristope v zvezi z dejavnostmi mreženja;

217.

pozdravlja posebno poročilo o podpori Unije državam proizvajalkam lesa v okviru akcijskega načrta za izvrševanje zakonodaje, upravljanje in trgovanje na področju gozdov (FLEGT) ter v nadaljevanju navaja svoje ugotovitve in priporočila;

218.

meni, da je pobuda FLEGT ključnega pomena za boljše upravljanje gozdov, za njihovo ohranjanje in izvajanje zakonodaje, zlasti z uporabo vseh sredstev, med drugim prostovoljnih sporazumov o partnerstvu oziroma skrbnih finančnih pregledov, da bi rešili svetovni problem nezakonite sečnje in zagotovili izvoz lesa v EU;

219.

vendar obžaluje, da so bile ugotovljene številne pomanjkljivosti v fazi izvajanja akcijskega načrta FLEGT in projektov, ki jih je treba zdaj hitro in temeljito oceniti;

220.

je trdno prepričan, da je po dodelitvi 300 milijonov EUR za podporo načrtu FLEGT v obdobju 2003–2013 napočil trenutek, da se o procesu FLEGT izvede temeljita analiza stroškov in koristi, da bi zmanjšali nezakonito sečnjo in trgovino z lesom ter racionalizirali zasnovo obstoječih mehanizmov, ki bi tako postali učinkovitejši ter prinašali boljše rezultate in učinke;

221.

obžaluje počasno izvajanje akcijskega načrta FLEGT, pozno sprejetje Uredbe (EU) št. 995/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (18) (uredba Unije o lesu) in zapozneli odziv Komisije na izkušnje s skupnim financiranjem načrta FLEGT;

222.

poziva Komisijo, naj na osnovi jasnih ciljev in meril opredeli prednostne naloge pri nudenju pomoči; zato jo poziva, naj finančnih sredstev Unije ne črpa iz različnih proračunov, temveč razmisli o enem samem, jasno opredeljenem proračunu;

223.

poziva Komisijo, naj s spremljanjem in rednim poročanjem, vključno z ustrezno oceno napredka, hitro izboljša okvire preglednosti in odgovornosti; nadalje poziva Komisijo, naj spremlja izvajanje uredbe Unije o lesu v državah članicah in o tem poroča ter sprejme potrebne pravne ukrepe, ki bodo zagotovili njeno izvajanje;

224.

poziva Komisijo, naj poenostavi in bolje usklajuje svoja prizadevanja za boj proti nezakoniti sečnji v okviru različnih politik Unije in udeleženih služb;

225.

opozarja, da bi morala biti sledljivost lesnih proizvodov z uporabo delujočega in zakonito vzpostavljenega sistema za izdajo dovoljenj, ki bi si ga delile Unija in države izvoznice lesa, obravnavana kot trajen osrednji cilj, zlasti ker je Računsko sodišče odkrilo splošno razširjeno korupcijo, slabo izvrševanje zakonodaje ter nezadostno ocenjevanje tveganj in ovir pri projektih;

226.

poziva Komisijo, naj v prihodnjih dvostranskih in večstranskih trgovinskih sporazumih z državami proizvajalkami lesa določi standarde za uvoz lesa in tako prepreči spodkopavanje uspehov akcijskega načrta FLEGT;

227.

meni, da bi morali pomanjkljivosti pri upravljanju sistema FLEGT obravnavati pri zunanji oceni akcijskega načrta FLEGT ali pri ad hoc oceni Komisije;

228.

pozdravlja posebno poročilo o dodani vrednosti sklada za spodbujanje naložb v afriških, karibskih in pacifiških državah (v nadaljnjem besedilu: države AKP), ki je konkreten in pozitiven primer nadaljnjih ukrepov Računskega sodišča v postopku razrešnice za leti 2012 in 2013, v katerem ga je Parlament pozval, naj pred vmesnim pregledom zunanjega mandata Evropske investicijske banke (EIB) in vmesnim pregledom investicijskega sklada pripravi posebno poročilo o uspešnosti in usklajevanju zunanjih posojil EIB z razvojno politiko in cilji Unije;

229.

meni, da je vključitev revizije sklada za spodbujanje naložb v državah AKP v načrt dela Računskega sodišča primer dobre prakse sodelovanja in skupnega nadzora Parlamenta in Računskega sodišča;

230.

verjame, da je to revizijsko poročilo pomemben korak, saj gre za prvo revizijo, ki jo je Računsko sodišče opravilo na tem področju; obžaluje, da sklad za spodbujanje naložb v državah AKP ne sodi v obseg revizij Računskega sodišča za letno izjavo o zanesljivosti;

231.

je seznanjen s pozitivnimi ugotovitvami o usklajenosti sklada za spodbujanje naložb v državah AKP z glavnimi cilji razvojne politike Unije in njenimi katalizatorskimi učinki; pozdravlja dobro sodelovanje med EIB in Komisijo, še posebej pri identifikaciji in izbiri projektov;

232.

vendar obžaluje, da Računskemu sodišču ni uspelo podrobneje opredeliti dodane vrednosti, ki jo prinaša sklad za spodbujanje naložb v državah AKP; poziva ga, naj v prihodnjih poročilih navede konkretnejše primere in posebej obravnava nekatere projekte ter tako bolje ponazori svoje sklepe in priporočila; poziva Računsko sodišče, naj to prvo izkušnjo izkoristi za dodatno izboljšanje načinov za oceno finančnega vzvoda, učinek katalizatorja in dodatnost takšnih skladov; poziva ga, naj dodane vrednosti obravnava le v luči klasične trojke (gospodarnost, učinkovitost in uspešnost), ampak širše, ob upoštevanju druge trojke (ekologija, enakost, etika);

233.

se strinja s priporočili Računskega sodišča; zato poziva Komisijo, naj jih upošteva v prihodnjih zakonodajnih predlogih in pogajanjih, na primer pri reviziji zunanjega mandata EIB in v obdobju po izteku Sporazuma iz Cotonouja;

234.

priporoča torej, da se sklad za spodbujanje naložb in politika EIB hitro prilagodita izidu konference Združenih narodov o podnebnih spremembah (COP21) in verjetnim razvojnim ciljem tisočletja po letu 2015, gre namreč za vprašanje politične doslednosti Unije; meni, da bi bilo treba boj proti podnebnim spremembam ter vsem njihovim neposrednim in posrednim posledicam postaviti še bolj v ospredje, zlasti v najrevnejših državah sveta;

235.

verjame, da je za EIB odločilnega pomena, da si stalno prizadeva za ustrezno skrbnost v povezavi z orodji za oceno rezultatov, da bi se bolje seznanila s profilom finančnih posrednikov in upravičencev ter tudi bolje ovrednotila vpliv projektov na končne upravičence; poziva EIB, da resno upošteva priporočila Računskega sodišča in izboljša sedanjo prakso, da bi povečala dodano vrednost sklada za spodbujanje naložb v državah AKP;

236.

meni, da bi moral biti ves denar davkoplačevalcev Unije predmet razrešnice Parlamenta; zato ponavlja svoje trdno prepričanje, da bi moral Parlament v postopku podelitve razrešnice obravnavati tudi sklad za spodbujanje naložb v državah AKP, ki ga EIB upravlja v imenu Unije, saj se ta sklad financira z denarjem davkoplačevalcev Unije;

237.

ugotavlja, da bo v letu 2015 prenovljen tristranski sporazum iz člena 287(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki ureja sodelovanje med EIB, Komisijo in Računskim sodiščem glede načinov, kako Računsko sodišče nadzira dejavnosti EIB, s katerimi slednja upravlja sklade Unije in držav članic; ponavlja stališče Parlamenta, da je treba razširiti pristojnosti Računskega sodišča na tem področju, tako da bodo vključevale nove finančne instrumente EIB, za katere se uporabljajo javna sredstva, pa tudi Evropski razvojni sklad;

238.

pozdravlja posebno poročilo o podpori energetskega sklada AKP-EU za obnovljivo energijo v vzhodni Afriki ter v nadaljevanju navaja svoje ugotovitve in priporočila;

239.

pozdravlja, da je od drugega javnega razpisa naprej v okviru energetskega sklada obvezna predhodna analiza izvedljivosti; poudarja, da bi morala ta analiza temeljiti na točnih in uresničljivih scenarijih; poudarja tudi, da bi morali ti scenariji že vsebovati ocene o tem, kako se lahko v projekt aktivno vključijo lokalne skupnosti, da bi tako povečali občutek odgovornosti lokalnih organov in zavzemanje za projekt;

240.

meni, da bi bilo treba vzpostaviti tesnejšo povezavo med izvedljivostjo projekta ter socialno-ekonomsko in okoljsko trajnostjo, s čimer se ne bi povečala le učinkovitost, usklajenost in prepoznavnost investicijskih projektov energetskega sklada, temveč tudi uspešnost in širši rezultati v zadevnih regijah;

241.

meni, da bi bilo treba projekte in z njimi povezana tveganja redno spremljati in hkrati izvajati ukrepe za hitro ublažitev tveganj ter po potrebi prilagoditi strategijo naročil, izbor in postopek izvajanja; meni, da bi bilo treba ugotovitve iz poročil o spremljanju uporabiti pri izvajanju prihodnjih javnih razpisov;

242.

poziva energetski sklad, naj zagotovi, da bodo lokalni deležniki, kot so nevladne organizacije in lokalne skupnosti, sodelovali v celotnem obdobju izvajanja projekta, od začetka in tudi po zaključku, ter naj natančno upošteva potrebe pri posebnih projektih; poziva k nadaljnji podpori za krepitev lokalnih zmogljivosti s primernim usposabljanjem ves čas trajanja projekta, pri čemer je glavni cilj poglobiti občutek odgovornosti lokalnih organov in spodbuditi usklajevanje, tako da bo projekt uspešen in vzdržen tudi po izteku financiranja;

243.

poziva generalni direktorat Komisije za mednarodno sodelovanje in razvoj (GD DEVCO), naj poskrbi, da bodo izvajalski partnerji odgovorili na vse zahteve za dodatne informacije o izvajanju projektov; poziva ga tudi, naj se osredotoči na morebitno koruptivno in/ali goljufivo delovanje izvajalskih partnerjev in se ob tem izogiba nepotrebnemu dodatnemu administrativnemu bremenu; poziva ga, naj v primeru korupcije in/ali goljufij razveljavi pogodbe in poišče nove partnerje v regiji;

244.

poziva Komisijo, naj zagotovi usklajenost politik in tesno sodelovanje z drugimi akterji na terenu, ne samo na področju energije, da bi dosegla čim boljši rezultat za ljudi, ki živijo v posamezni regiji, in za okolje, še posebej z organi OZN in pobudo OZN za trajnostno energijo za vse (SE4ALL); meni, da bi bilo treba pri vseh projektih čim bolje izkoristiti sinergije z drugimi projekti, tudi s tistimi v fazi načrtovanja;

245.

poziva države članice, naj usklajujejo svoje naložbe v energetsko infrastrukturo in način urejanja energetskih trgov, da bi zagotovile optimalen izkoristek sredstev Unije ter ustrezno in nemoteno delovanje notranjega energetskega trga;

246.

meni, da se morajo reforme energetskega trga začeti na ravni držav članic; meni, da bo izvajanje dogovorjenih energetskih svežnjev, zlasti tretjega, ustvarilo pogoje za vzpostavitev notranjega energetskega trga;

247.

glede na prihodnji regionalni pristop k zanesljivi oskrbi z energijo poudarja, da morajo biti posamezne države članice sposobne zagotoviti ustrezno infrastrukturo, ki bo omogočala uvoz in izvoz energije, pa tudi delovanje v vlogi tranzitne države za elektriko in plin;

248.

poudarja, da morajo biti vsi prihodnji energetski projekti v skladu z zakonodajo Unije in z načeli Energetske unije: diverzifikacijo, zanesljivo oskrbo, dostopnostjo, konkurenčnostjo in trajnostjo;

249.

meni, da je treba krepitev in izboljševanje medsebojnih povezav s sosednjimi državami članicami uvrstiti med prednostne naloge; spodbuja razvoj dvosmernih zmogljivosti (tokov) na vseh mejnih povezavah, k čemur je treba pritegniti tudi države članice, kjer bodo potekali koridorji;

250.

ocenjuje, da izvajanje strateških infrastrukturnih projektov prispeva k srednjeročnim in dolgoročnim vidikom energetske varnosti;

251.

poziva Komisijo, naj Evropski agenciji za sodelovanje energetskih regulatorjev dodeli več finančnih sredstev in ji podeli potrebna pooblastila, meni pa tudi, da bi ji morali dovoliti, da zaposli dodatno osebje, da bo lahko v polnem obsegu in učinkovito izvajala nadzor nad energetskimi trgi;

252.

pozdravlja poročilo Računskega sodišča, podpira v njem navedena priporočila ter izraža zadovoljstvo, da se Komisija s priporočili strinja in da jih bo v prihodnosti upoštevala; pozdravlja dejstvo, da je Komisija ta priporočila upoštevala v pravnem okviru evropskih strukturnih in investicijskih skladov za obdobje 2014–2020 in tako zagotovila večjo stroškovno učinkovitost, med drugim z vnaprejšnjimi pogoji ter skupnimi kazalniki učinkov in rezultatov;

253.

ugotavlja, da je brezposelnost mladih resen problem po vsej Uniji ter da je treba za njegovo reševanje nameniti ustrezna sredstva Unije in nacionalna sredstva; odločno poziva države članice, naj uporabljajo podporo Unije, ki je na voljo;

254.

ugotavlja, da so skupine za ukrepanje na področju zaposlovanja mladih večinoma delovale politično, kar je bilo določeno že na začetku, in da je bila njihova naloga prepričati nacionalne vlade, naj neporabljena sredstva preusmerijo v boj proti brezposelnosti mladih, ne da bi uvajale dodatne upravne in/ali pravne postopke ali dodeljevale nova sredstva;

255.

ugotavlja, da je bila ta naloga s političnega vidika zahtevna, in priznava, da so bile skupine za ukrepanje na področju zaposlovanja mladih uspešne pri ozaveščanju na najvišji politični ravni, združevanju različnih političnih in upravnih organov ter spodbujanju teh organov, naj dajo zaposlovanju mladih prednost pred drugimi pobudami;

256.

poudarja, da se je treba osredotočiti na uspešnost in rezultate, ter je zadovoljen, da novi regulativni okvir za programsko obdobje 2014–2020 vsebuje določbe za poročanje držav članic o rezultatih;

257.

ugotavlja, da so upravne zmogljivosti držav članic, ki najbolj potrebujejo financiranje, tudi najslabše, zaradi česar je poudarek na vodenju projekta, ne pa upravljanju naložbenih ciljev;

258.

ugotavlja, da se učinki naložb še vedno večinoma spremljajo s kvantitativnimi kazalniki, ki niso nujno dobra praksa ocenjevanja; ugotavlja, da rezultati niso enaki izidom;

259.

poziva Komisijo, naj vzpostavi mehanizem zgodnjega opozarjanja o neporabljenih sredstvih evropskih strukturnih in investicijskih skladov, da bodo imele države članice dovolj časa za prerazporeditev sredstev za ukrepe za zaposlovanje mladih;

260.

z zadovoljstvom pričakuje poročilo Računskega sodišča z naslovom „Jamstvo EU za mlade – izvajanje v državah članicah“, ki naj bi bilo končano v začetku leta 2017, in predlaga, da se rezultat upošteva pri vmesnem pregledu večletnega finančnega okvira;

261.

meni, da bi morala Komisija države članice spodbujati, naj neproduktivne naložbe izvajajo bolj v sinergiji z drugimi ukrepi za razvoj podeželja in/ali okoljskimi shemami, prek letnih poročil teh držav članic o izvajanju od leta 2017 pa spremljati, kako te naložbe potekajo;

262.

meni, da bi morala Komisija državam članicam zagotoviti smernice o merilih za izbiro neproduktivnih naložb za programsko obdobje 2014–2020 in preveriti, ali za izbiro projektov uporabljajo ustrezne postopke; ob tem državam članicam priporoča, naj poskrbijo, da bodo izbirni postopki pregledni, jih objavijo in učinkovito izvajajo ter naj dejansko preverjajo spoštovanje teh meril;

263.

meni, da bi morala Komisija zagotoviti, da se bo prispevek neproduktivnih naložb k doseganju kmetijsko-okoljskih ciljev spremljal oziroma v okviru ocene programskega obdobja 2014–2020 vsaj izrecno ovrednotil;

264.

meni, da bi morala Komisija države članice spodbujati in pomagati tistim, v katerih je podpora neproduktivnim naložbam pomembna za opredelitev specifičnih kazalnikov za rezultate najpogosteje financiranih neproduktivnih naložb, in s tem zagotoviti boljše spremljanje in oceno tovrstnih naložb za doseganje kmetijsko-okoljskih ciljev EU; v zvezi s tem poziva države članice, naj o teh kazalnikih poročajo v svojih letnih poročilih o izvajanju od junija 2016 ter v svoje načrte vrednotenja vključijo tudi oceno rezultatov neproduktivnih naložb;

265.

priporoča, naj Komisija pripravi dodatna navodila glede opredelitve meril za določitev pridobitne narave neproduktivnih naložb, ki so deležne najvišje stopnje pomoči, države članice pa naj ta merila čim prej uvedejo in z njimi ustrezno prilagodijo intenzivnost pomoči;

266.

meni, da bi morale države članice začeti nemudoma izvajati postopke, s katerimi bodo zagotovile, da stroški podprtih neproduktivnih naložb ne bodo presegali stroškov podobnih vrst blaga, storitev ali del, ki se ponujajo na trgu; meni da bi v zvezi s tem morale države članice opredeliti ustrezna referenčna merila in/ali referenčne stroške, na podlagi katerih bi stroške neproduktivnih naložb sistematično preverjale v okviru administrativnih pregledov;

267.

priporoča Komisiji, naj uporabi informacije o možnosti nadzora in preverljivosti ukrepov za odobritev programov razvoja podeželja za obdobje 2014–2020, ki jih posredujejo države članice, in tako zagotovi, da bodo države članice opredelile in izvajale ustrezne postopke glede razumnosti stroškov, ter preveri, ali države članice pri tem zares uporabljajo predvidene kontrole; poleg tega priporoča, naj Komisija med državami članicami spodbuja izmenjavo dobre prakse o uvedbi postopkov za preverjanje stroškovne učinkovitosti;

268.

meni, da bi morale države članice pred prvimi kontrolami na kraju samem za programsko obdobje 2014–2020 opredeliti metodo za pravočasno konsolidacijo in analizo vzrokov za napake, ki so bile odkrite med kontrolami, in sprejeti potrebne ukrepe za izboljšanje svojih upravljavskih in kontrolnih sistemov za sheme neproduktivnih naložb;

269.

meni, da bi morala Komisija upoštevati pomanjkljivosti, ki jih je Računsko sodišče ugotovilo na področju odhodkov neproduktivnih naložb, in skupaj z državami članicami sprejeti ustrezne ukrepe, da se zagotovi pravilno finančno upravljanje te vrste naložb;

270.

poudarja, da Uredba (ES) št. 1060/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (19) (uredba o bonitetnih agencijah) uvaja „skupni regulativni pristop za izboljšanje integritete, preglednosti, odgovornosti, dobrega upravljanja in neodvisnosti dejavnosti bonitetnega ocenjevanja, kar bo prispevalo h kakovosti izdanih bonitetnih ocen v Uniji in k nemotenemu delovanju notranjega trga ob hkratnem doseganju visoke ravni zaščite potrošnikov in vlagateljev“ (člen 1 te uredbe);

271.

priznava, da sta se Računsko sodišče in Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA) dogovorila o številnih vidikih revizije in priporočil;

272.

pozdravlja, da je organ ESMA v kratkem času postavil dobre temelje za uspešen nadzor nad bonitetnimi agencijami v Uniji; vseeno ugotavlja, da je po mnenju Računskega sodišča postopek še vedno zapleten, saj je v skladu z uredbo razdeljen na fazo preverjanja popolnosti in fazo preverjanja skladnosti;

273.

se strinja z mnenjem Računskega sodišča, da bi moral organ ESMA med registracijo ustrezno dokumentirati oceno vseh regulativnih zahtev glede metodologije bonitetnih agencij in da bi morali biti dokumenti iz postopka odobritve shranjeni v posebnih dosjejih za vsak primer posebej, ne samo v interni korespondenci;

274.

pozdravlja dogovor med Računskim sodiščem in organom ESMA o pristopu na osnovi tveganja; meni, da bi moral biti postopek opredeljevanja tveganja pregleden, celovit in sledljiv;

275.

meni, da bi morale biti vse preiskave ustrezno dokumentirane, da bo mogoče zagotoviti in dokazati, da vsi sklepi temeljijo na ustrezni analizi dokazov; je seznanjen s priporočilom Računskega sodišča, da se v ta namen uvede posebno nadzorno orodje IT; je seznanjen s stališčem organa ESMA, da je obstoječe orodje za spremljanje učinkovito; je kljub vsemu prepričan, da bi bilo posebno orodje IT najboljša rešitev za upravljanje informacij na pregleden, jasen in sledljiv način, ob upoštevanju običajnega obsega menjave zaposlenih; zato poziva organ ESMA, naj pri proračunskem načrtovanju predvidi uvedbo takšnega orodja IT;

276.

opozarja, da je eden od namenov in odgovornosti uredbe o bonitetnih agencijah zagotoviti neodvisnost in preprečiti nasprotje interesov (gl. Prilogo I te uredbe); zato meni, da bi morale bonitetne agencije preverjati trgovanje analitikov bonitetnih ocen; v vsakem primeru bi moral organ ESMA na strukturiran način nadzirati sisteme, ki so jih bonitetne agencije uvedle za reševanje navzkrižij interesov;

277.

opozarja na člen 23 uredbe o bonitetnih agencijah, ki določa naslednje: „Pri izvrševanju svojih dolžnosti na podlagi te uredbe niti organ (ESMA) niti Komisija ali drugi javni organi države članice ne posegajo v vsebino bonitetnih ocen ali metodologij.“; meni, da je mogoče izvajanje metodologij bonitetnih agencij torej le spremljati z nadzornimi postopki, potem ko je postopek registracije dokončan;

278.

se strinja, naj organ ESMA preuči vse pomembne vidike zasnove in izvajanja metodologij bonitetnih agencij, ki še niso bili obravnavani; je pa zaskrbljen, da te naloge ne bo mogel neovirano opravljati zaradi pomanjkanja sredstev;

279.

obžaluje, da obstoječi sistem ne zagotavlja učinkovite zaščite trgov v primeru izdajanja zaupnih informacij, in poziva organ ESMA, naj izboljša svoj nadzorni sistem in se bori proti dejanjem, ki bi lahko povzročila tržne motnje;

280.

obžaluje, da pravila evrosistema ne zagotavljajo enakopravnosti vseh bonitetnih agencij, registriranih pri organu ESMA; poziva Evropsko centralno banko in evropskega zakonodajalca, naj to pomanjkljivost čim prej odpravita;

281.

se zaveda, da bo centralni register vključen v evropsko bonitetno platformo (člen 11a uredbe o bonitetnih agencijah), ki je bila vzpostavljena v letu 2013, vendar še ni povsem dokončana; poziva organ ESMA, naj poskrbi za točnost in uporabnost podatkov, ki jih posredujejo bonitetne agencije;

282.

poziva ga tudi, naj še izboljša prakse razkrivanja bonitetnih agencij in jih medsebojno uskladi;

283.

pozdravlja namero organa ESMA, da še izboljša svoje spletno mesto, in sicer na njem objavi vso veljavno zakonodajo in ustrezne dokumente ter ga naredi prijaznejšega uporabniku;

284.

ugotavlja, da si je mogoče nekatere izraze, uporabljene v uredbi o bonitetnih agencijah (tj. metodologija), razlagati na različne načine in da bi lahko imeli negativne učinke na njeno izvajanje; zato poziva organ ESMA in Računsko sodišče, naj Komisiji in zakonodajalcu posredujeta seznam zakonodajnih določb, ki bi jih bilo dobro podrobneje pojasniti;

285.

pozdravlja dejstvo, da je bilo 23 izmed 44 priporočil v celoti uresničenih;

286.

pozdravlja tudi dejstvo, da je Komisija v veliki večini sprejela dodatna priporočila Računskega sodišča iz pričujočega posebnega poročila;

287.

ugotavlja pa, da je Računsko sodišče ugotovilo, da je bilo 18 izmed 44 priporočil iz priloge k delovnemu dokumentu uresničenih samo delno ali pa sploh ne oziroma tega ni bilo mogoče preveriti:

288.

poudarja, da je iz zornega kota organa za podelitev razrešnice nezadovoljivo, če se kontradiktorni postopki končajo z različnima sklepoma Komisije in Računskega sodišča; zato poziva obe instituciji, naj se izogibata takšnemu izidu;

289.

poziva Računsko sodišče, naj v priporočilih jasno navede, kakšne ukrepe pričakuje od Komisije in kakšne ukrepe naj izvedejo države članice;

290.

poziva Računsko sodišče, naj skupaj z državnimi revizijskimi organi zasnuje sistem, ki mu bo omogočal oceniti naknadne ukrepe, ki jih države članice sprejmejo na osnovi njegovih priporočil;

291.

poudarja, da nikoli ni dobil zadovoljive razlage, zakaj je Komisija dolga leta menila, da morajo imeti generalni direktorati lastno službo za notranjo revizijo, nato pa je aprila 2015 vse te oddelke združila v skupno službo za notranjo revizijo;

292.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in Računskemu sodišču ter poskrbi za objavo v Uradnem listu Evropske unije (serija L).