14.8.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 268/1

Poročevalec:

Igor ŠARMÍR

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je zadovoljen, da je varnost hrane ena od prednostnih nalog Evropske unije in da je bil vzpostavljen zanesljiv sistem za njeno zagotavljanje. Še posebej je razveseljivo, da je od leta 2002 za varnost hrane v EU pristojna specializirana agencija, Evropska agencija za varnost hrane (EFSA), ki ima na voljo vsa potrebna sredstva za ocenjevanje varnosti proizvodov, danih na evropski trg.

1.2

EESO meni, da je EFSA v času svojega delovanja dokazala svojo usposobljenost. Nedvomno ima zelo pomembno vlogo na področju preprečevanja zdravstvenih tveganj v Evropi. Po njeni zaslugi ima EU enega najučinkovitejših sistemov za varovanje javnega zdravja na svetu. Ker pa je javno zdravje izjemno občutljivo področje in je za EFSA zaupanje potrošnikov zelo pomembno, je treba še naprej preučevati možnosti za izboljšanje obstoječega sistema, zlasti zaradi novih vprašanj, ki se sprožajo zaradi novih znanstvenih dognanj. Za uresničitev tega cilja želi EESO podati nekaj predlogov.

1.3

Preglednost postopka ocenjevanja novih kemikalij in drugih proizvodov, ki naj bi se vnesli v prehransko verigo, je zagotovo pomemben pogoj za to, da imajo potrošniki zaupanje v sistem in ocenjene proizvode. EESO meni, da so na tem področju možne nekatere izboljšave. Na primer, predpisane študije, ki jih predložijo proizvajalci in ki morajo dokazati neškodljivost zadevnega proizvoda, niso objavljene v znanstvenih revijah. Pri tem pa ne gre samo za to, da neobdelani podatki iz študij niso sistematično dani na voljo znanstveni skupnosti, ampak se v številnih primerih celo odkrito sklicuje na poslovno tajnost. EESO je prepričan, da to s pravnega vidika ni ustrezno, saj po mnenju same agencije EFSA podatki iz predpisanih študij niso zaupne narave.

1.4

EESO Evropsko komisijo poziva, naj ustrezno spremeni zadevno zakonodajo, na podlagi katere bi bilo treba po tem, ko EFSA opravi strokovno oceno, na spletni strani agencije sistematično objavljati ustrezne predpisane študije in neobdelane podatke iz teh študij.

1.5

EESO pozdravlja najnovejše pobude EFSA za proaktivno objavljanje informacij.

1.6

Agencija se je v preteklosti znašla v kočljivem položaju zaradi primerov navzkrižja interesov nekaterih od njenih strokovnjakov. EESO pozdravlja, da si je agencija EFSA v letu 2012 prizadevala stanje urediti, priporoča pa nadaljnjo previdnost glede tega zelo občutljivega vidika uradnega ocenjevanja.

1.7

Naloga agencije EFSA je še bolj zahtevna, ker na izsledke nekaterih znanstvenih študij očitno vplivajo viri, ki so jih financirali, in bi bili zato lahko ti izsledki močno sporni. EESO agenciji EFSA priporoča, da posebno pozornost posveti temu trendu, saj je znanstvena literatura pomemben vir za postopek ocenjevanja.

1.8

EESO pozdravlja večletna znatna prizadevanja EFSA za boljše razumevanje delovanja mešanic in izpopolnitev novih metodologij, ki se uporabljajo za ocenjevanje, ter agencijo EFSA spodbuja, naj čim prej začne izvajati te metodologije.

1.9

EESO priporoča previdnost pri uporabi načela „strupen je odmerek“, saj veliko število endokrinologov že 20 let dokazuje, da pri „povzročiteljih endokrinih motenj“ odločilna spremenljivka ni odmerek, ampak trenutek, ko je bilo telo tem snovem izpostavljeno. Ta nova spoznanja v zakonodajnem okviru še niso upoštevana, na kar je bilo že opozorjeno v nedavnem poročilu Evropskega parlamenta (1).

1.10

EESO Evropski komisiji priporoča, da po posvetovanju s skupnostjo endokrinologov pripravi seznam proizvodov, ki bi lahko imeli negativen učinek na razvoj endokrinega sistema. Komisijo poziva, da za snovi s tega seznama uporabi previdnostno načelo, dokler znanstvena skupnost ne bo zavzela soglasnega stališča o tem, ali so te snovi z vidika hormonskega delovanja nevarne ali varne.

1.11

Uvoz škodljivcev in bolezni iz tretjih držav ima lahko usodne posledice za proizvajalce in potrošnike v Evropski uniji. Za zagotavljanje doslednega sistema so nujno potrebni okrepljen nadzor na mejah, uporaba načela vzajemnosti in politična volja evropskih oblasti.

1.12

EU si mora prizadevati za uveljavitev tržnega mehanizma, ki ne ogroža jamstev v zvezi z varnostjo hrane za evropske državljane. Pregled zakonodaje na področju zdravja rastlin in živali je priložnost za izboljšanje in poenotenje izvajanja sistemov nadzora ter preprečitev negativnih posledic na socialnem, okoljskem in gospodarskem področju.

1.13

EESO poziva, naj se zagotovi popolna sledljivost hrane od kmetije do mize (tudi uvožene), da bodo lahko potrošniki imeli možnost izbrati hrano, ki je kakovostna in v skladu z veljavnimi varnostnimi standardi v EU.

2.1

V tem mnenju sta obravnavani dve nekoliko različni temi, ki pa imata skupni imenovalec: evropsko družbo pomiriti, da ima na voljo varno hrano. Prvi del je tako posvečen sedanjemu sistemu ocenjevanja novih proizvodov, ki naj bi se vnesli v prehransko verigo, v drugem delu pa se želi opozoriti na nekatere vidike mednarodne trgovine, povezane s kmetijsko-živilskimi proizvodi, ki so problematični tako za kmete kot za potrošnike in državljane na splošno.

2.2

Varnost hrane je ena od uradnih prednostnih nalog EU, kar na institucionalni ravni vsekakor dobro zagotavljata Evropska komisija in EFSA. Nedvomno lahko tudi obvladovanje mikrobioloških tveganj ocenimo za uspešno. Vendar so se v 20. stoletju mikrobiološkim tveganjem pridružila kemična tveganja, na tem področju pa je stanje manj jasno.

2.3

V zadnjih 60 letih je bilo v okolje izpuščenih več kot 1 00  000 novih molekul, proizvodov sintezne kemije. Vendar pa je bila samo za zanemarljiv delež teh proizvodov (1–2 %) izvedena ocena z vidika morebitnih tveganj za zdravje ljudi (2), kar je zaskrbljujoče tudi z vidika varnosti hrane. Tako lahko poleg snovi, ki v prehransko verigo pridejo neposredno (dodatki, ostanki pesticidov ali plastičnih materialov) in za katere se načeloma izvede postopek ocenjevanja, vanjo posredno iz tal, zraka in vode pridejo tudi druge snovi.

2.4

Več proizvodov sintezne kemije je bilo po daljši ali krajši uporabi in uživanju že umaknjenih s trga, ker so bile njihova toksičnost in/ali rakotvorne lastnosti znanstveno dokazane (glej primer v točki 2.5). Vendar drugi proizvodi kljub bolj ali manj utemeljenim znanstvenim dvomom še niso bili prepovedani. Zato se lahko povsem upravičeno vprašamo, kakšna je povezava med izpostavljenostjo človeške populacije tem novim proizvodom sintezne kemije in eksponentnim porastom primerov raka, nevrodegenerativnih bolezni ter sterilnosti, sladkorne bolezni in debelosti v razvitih državah.

2.5

EU je vzpostavila zanesljiv sistem za preprečevanje tveganj, povezanih z vnosom novih kemikalij in drugih proizvodov v prehransko verigo. Na ravni institucij je za obvladovanje tveganj pristojna Evropska komisija (GD SANTE – generalni direktorat za zdravje in varnost hrane), EFSA, evropska agencija, odgovorna za tehnične vidike, pa je pristojna za oceno tveganj. Uvedba novega sistema je že prinesla obetavne rezultate za potrošnike: tako se je na primer po izvedbi temeljitih ocen število dovoljenih pesticidov v EU med letoma 2000 in 2008 znatno zmanjšalo (s 1  000 na 250). Po drugi strani pa to skrbi kmete, ki že čutijo posledice pomanjkanja aktivnih snovi za boj proti škodljivcem. Paradoksalno je, da je veliko število teh aktivnih snovi, ki so v EU prepovedane, dovoljeno uporabljati v tretjih državah, ki proizvode izvažajo na evropski trg.

2.6

Kljub temu, da obstaja zanesljiv sistem, so izkušnje pokazale, da je mogoče nekatere vidike strokovnih ocen še izboljšati, zlasti ker nova znanstvena odkritja in njihova tržna uporaba pogosto pomenijo nove izzive pri postopku ocenjevanja. Ti izzivi so sistemske in metodološke narave.

3.1

EFSA oceno izvede na podlagi znanstvene študije, ki bi morala dokazovati varnost zadevnega proizvoda. V skladu z obstoječo zakonodajo mora to temeljno študijo predložiti predlagatelj, torej družba, ki namerava uvesti proizvod na trg. Vendar to ne vzbuja zaupanja, saj se lahko rezultati znanstvenih študij znatno razlikujejo glede na to, kdo je študijo financiral (glej točko 3.4). Res pa je, da so v evropski zakonodaji, ki jo izvaja EFSA, določeni pogoji, ki jih je treba upoštevati pri pripravi teh študij, ter mehanizmi, ki jih je treba uporabiti v nadaljevanju postopka ocenjevanja, da se prepreči praksa iz prejšnjega stavka.

3.2

Drug zaskrbljujoč vidik postopka ocenjevanja je zaupnost predpisanih študij, kar se zdi sporno: te študije niso objavljene v znanstvenih revijah, za neobdelane podatke pa pogosto velja „poslovna tajnost“, kar znanstveni skupnosti onemogoča pripravo drugega strokovnega mnenja (3). Razumljivo je, da je treba varovati poslovno tajnost podatkov in informacij v zvezi z novimi proizvodi, ki bi lahko razkrivali njihovo sestavo ali proizvodni postopek. Vendar pa to ne velja za podatke iz predpisanih študij, ki opisujejo samo odziv poskusnih zajčkov po zaužitju ocenjevanih proizvodov. Ker v takih primerih uporaba poslovne tajnosti zaradi zaščite legitimnih interesov proizvajalcev (4) ni upravičena, EESO meni, da je to nepoštena praksa, in poziva k spremembi zakonodaje, da bodo po opravljeni strokovni oceni v EFSA neobdelani podatki iz predpisanih študij sistematično na voljo znanstveni skupnosti (na spletni strani agencije).

3.3

EFSA je javna agencija, ki je bila vzpostavljena, da bi zagotavljala neodvisne znanstvene ocene novih proizvodov, ki se vnašajo med sestavine živil. Vendar so EFSA v preteklosti kritizirali zaradi primerov navzkrižja interesov nekaterih od njenih strokovnjakov, ki so najpogosteje hkrati delovali tudi kot svetovalci inštituta ILSI (5). EESO pozdravlja, da si je agencija EFSA v letu 2012 močno prizadevala to težavo odpraviti, tako da se je stanje nato popravilo. EESO zaradi občutljivosti tega vprašanja priporoča nadaljnjo previdnost.

3.4

Pristojne agencije se pri dejavnostih ocenjevanja opirajo tudi na študije z zadevnega področja, ki so objavljene v znanstveni literaturi. Vendar pa je bilo dokazano, da se lahko rezultati znanstvenih študij znatno razlikujejo glede na to, kdo je študijo financiral (6). Neodvisnost raziskovalcev je bistvenega pomena za vzdržnost sistema, nalogo EFSA pa otežuje dejstvo, da je treba ločevati med znanstvenimi študijami na visoki ravni in študijami vprašljive vrednosti zaradi metodoloških ali drugih napak.

4.1

Metodologija ocenjevanja kemikalij, za katere obstaja možnost vnosa v živila, temelji na t. i. Paracelsovem načelu. V skladu s tem načelom je „strup vse in nič, dejansko je strupen samo odmerek“. Za vsak proizvod torej zadostuje, da se določi njegov „sprejemljiv dnevni vnos“. Povedano drugače, veliko večino novih proizvodov lahko uživamo dnevno, pod pogojem da ne presežemo določene količine.

4.2

Stoletja je uporaba Paracelsovega načela veljala za zanesljivo. Vendar pa nove sintetične snovi, ki so že nekaj desetletij sestavni del živil, pomenijo nov izziv, zato tega načela ne bi smeli slepo upoštevati.

4.3

Prva težava je povezana z uravnavanjem uživanja hrane posameznikov. Potrošniki namreč sploh ne vedo za „sprejemljiv dnevni vnos“, zato tudi teoretično nimajo možnosti nadzora nad tem, da ne presežejo „dovoljene“ količine določene snovi, ki jo morda vsebujejo številna živila, ki jih vsakodnevno uživajo (7). Dejansko je to zelo znanstven in tehničen koncept, z njegovo uporabo pa je seznanjen samo zelo ozek krog strokovnjakov.

4.4

Človeško telo ni izpostavljeno samo eni kemični snovi, ampak velikemu številu ostankov pesticidov, plastičnih materialov in živilskih dodatkov, ki so prisotni v hrani. Sprejemljiv dnevni vnos pa je določen zgolj za vsako posamezno kemično snov, pri čemer se ne upošteva možen učinek součinkovanja ali celo sinergij. Žal ti učinki sploh niso zgolj hipotetični, saj je bilo že v številnih študijah izpostavljeno, da ima lahko součinkovanje več snovi, ki se na posamičnih testih niso pokazale kot problematične, resne posledice (8).

4.5

Agencije, pristojne za ocenjevanje potencialno nevarnih proizvodov, kot sta EFSA ali FDA v Združenih državah Amerike, že več let preučujejo součinkovanje in sinergijski učinek, vendar rezultati njihovega dela še niso bili preneseni v predpise (9), kar prispeva k znanstvenim težavam in otežuje to nalogo. EFSA sicer zatrjuje, da se bodo kmalu začeli izvajati predpisi na podlagi znanstvenih spoznanj s tega področja, in EESO agencijo spodbuja k čimprejšnjemu začetku izvajanja.

4.6

Ne nazadnje je Paracelsovo načelo omajal pojav „povzročiteljev endokrinih motenj“. To so snovi, ki običajno posnemajo delovanje hormonov, najpogosteje delovanje ženskega hormona estrogena. Po mnenju velikega števila endokrinologov imajo te snovi pogosto škodljiv vpliv že, kadar je telo izpostavljeno dosti manjšim količinam od „sprejemljivega dnevnega vnosa“, in pravzaprav sploh ni mogoče določiti mejnih vrednosti, pod katerimi ne bi bile škodljive (10). Dokazano je bilo, da pri povzročiteljih endokrinih motenj ključna spremenljivka ni odmerek, ampak trenutek, ko jim je bilo telo izpostavljeno. Tako je najnevarnejše obdobje takrat, ko se posameznikov endokrini sistem razvija (v predporodni dobi, zgodnjem otroštvu in puberteti). Še ena posebnost povzročiteljev endokrinih motenj je, da se lahko njihova toksičnost pokaže šele nekaj let ali celo desetletij po tem, ko jim je bilo telo izpostavljeno.

4.7

Danes endokrinologi za „povzročitelje endokrinih motenj“ štejejo veliko število naravnih in sintetičnih snovi, mnoge od njih pa se redno pojavljajo v prehrani ljudi. To so na primer številni pesticidi, dioksini, poliklorirani bifenili (PCB) in ftalati, najostrejša razprava pa trenutno poteka v zvezi z bisfenolom-A v embalaži (11).

4.8

Poudarjeno je bilo, da povzročitelji endokrinih motenj odločilno prispevajo k zaskrbljujočemu zmanjšanju plodnosti moških (čemur smo priča po drugi svetovni vojni) in znatnemu povečanju primerov raka na modih in prostati pri moških in raka na dojkah pri ženskah ter k drugim resnim boleznim (12).

4.9

Pristojni evropski organi, torej EFSA in GD SANTE, ne sprejmejo ukrepov, ki jih močno priporočajo endokrinologi, ker naj znanstvena skupnost ne bi imela enotnega mnenja glede škodljivega delovanja zelo majhnih odmerkov (13). Vendar veliko število znanstvenikov, ki opravljajo izvirno raziskovalno delo na področju endokrinologije, kot zelo nevarno ocenjuje delovanje že zelo majhnih odmerkov snovi, ki jih imajo za povzročitelje endokrinih motenj, zlasti za nosečnice in majhne otroke. Po njihovem mnenju to neizpodbitno dejstvo dokazuje „tisoče znanstvenih študij“ (14), po mnenju EFSA pa je delovanje zelo majhnih odmerkov popolnoma hipotetično.

4.10

Na podlagi izčrpnega poročila (15), ki ga je naročil GD ENV in v katerem je bilo potrjeno mnenje endokrinologov, je GD SANTE oktobra 2012 agencijo EFSA pozval, naj preuči merila za opredelitev povzročiteljev endokrinih motenj in oceni ustreznost obstoječih preskusnih metod na tem področju. To še vedno ni bilo narejeno, Evropska komisija pa je zaenkrat predložila samo načrt, ki določa temelje za opredelitev povzročiteljev endokrinih motenj (16). Izvedba same naloge pa je tako preložena na konec leta 2016.

4.11

Skupnost endokrinologov je večkrat izrazila svoje nestrinjanje z mnenjem agencije EFSA in drugih svetovalnih organov oziroma regulativnih agencij glede povzročiteljev endokrinih motenj, zlasti v izjavi o soglasju, ki jo je objavilo ameriško endokrinološko združenje, ki šteje več kot tisoč strokovnjakov (17), na mednarodnem simpoziju, organiziranem septembra 2012 v Berlinu, in v „Berlaymontski izjavi“ iz maja 2013 (18). Vsi podpisniki Berlaymontske izjave so bili strokovnjaki, ki dejavno objavljajo dela na to temo in ki menijo, da bi bilo treba v evropski zakonodaji nujno začeti upoštevati že pred leti pridobljena spoznanja. Tako je na primer v najnovejši uredbi o pesticidih iz marca 2013 določeno, da je treba izvesti teste, da se ugotovi, če je novi proizvod med drugim mutagena snov, ni pa treba oceniti njegove hormonske aktivnosti. To kaže, da pristojni organi skrbi endokrinologov sploh ne jemljejo resno.

4.12

EESO meni, da je treba začeti v okviru zakonodaje upoštevati pridobljena znanja na področju endokrinologije, ter se tako strinja s stališčem, ki ga je izrazil Evropski parlament (19). Čeprav mnenje „širše znanstvene skupnosti“ ni enotno, pa bi moralo popolnoma zadostovati mnenje velikega dela skupnosti endokrinologov, da se uporabi vsaj načelo previdnosti glede snovi, ki jih endokrinologi opredeljujejo kot povzročitelje endokrinih motenj.

5.1

Svetovna trgovinska organizacija (STO) je svoje članice pozvala, naj začnejo pogajanja za nadaljnje trgovanje s kmetijskimi proizvodi in njegovo spodbujanje ter postopno znatno zmanjšanje notranje pomoči in zaščite lastnih proizvodov s ciljem spodbujati vse večjo liberalizacijo.

5.2

Na čedalje bolj liberaliziranem svetovnem trgu, na katerem se zaradi vse več novih trgovinskih sporazumov, ki jih EU sklepa s tretjimi državami, povečuje in krepi blagovna menjava z rastlinskimi proizvodi, se stalno povečuje tudi tveganje vnosa novih škodljivcev in bolezni.

5.3

Evropski proizvajalci so močno zaskrbljeni zaradi pritoka škodljivih snovi, ki v številnih primerih pomenijo veliko nevarnost in ki doslej na evropskem ozemlju niso bile prisotne. V nekaterih primerih lahko pojav in širjenje teh snovi povzročita nenaden upad različne evropske proizvodnje, zlasti manj razširjenih kultur, zato lahko njihovi proizvajalci utrpijo hudo ekonomsko izgubo.

5.4

Ne glede na grožnjo, ki jo vnos škodljivcev ali bolezni tujega izvora predstavlja za kmetijsko dejavnost v nekaterih pridelovalnih sektorjih, se z njim povečajo stroški proizvodnje evropskih kmetov in posledično ogrozi donosnost njihovih kmetij. Poleg tega lahko imajo ti škodljivci in bolezni daljnosežne gospodarske, okoljske in socialne posledice na celotnem evropskem ozemlju.

5.5

Kot jasen, zgovoren in neizpodbiten dokaz, kako resen je ta problem, naj omenimo nedavni primer uvoženih agrumov iz Južne Afrike. V prejšnji sezoni je bilo v evropska pristanišča pripeljano veliko število zabojnikov južnoafriških agrumov, okuženih z nevarno glivo (Guignardia Citricarpa), ki povzroča bolezen črne pegavosti. Natančneje je bil ta rastlinski patogen ugotovljen v 35 vzorcih uvoženih južnoafriških agrumov.

5.6

Tako EU s svojo popustljivostjo ogroža 5 00  000 hektarov svojega ozemlja, namenjenega pridelavi agrumov, saj za odpravo te bolezni ni na voljo učinkovitega sredstva. Pojav te bolezni bi imel zelo škodljive posledice z ekonomskega, okoljskega in socialnega vidika ter ogrozil zanesljivo preskrbo s hrano.

5.7

Predlog nove zakonodaje na področju zdravja rastlin sicer v določeni meri izboljšuje Direktivo Sveta 2000/29/ES z dne 8. maja 2000 o varstvenih ukrepih proti vnosu organizmov, škodljivih za rastline ali rastlinske proizvode, v Skupnost in proti njihovemu širjenju v Skupnosti (20), vendar pa še vedno ne obravnava nekaterih zelo pomembnih vidikov, tako da najpomembnejši problemi večinoma ostajajo nerešeni.

5.8

Prav tako je treba poudariti, da pogoji, v katerih se proizvajajo živila, uvožena iz tretjih držav, niso enaki pogojem, ki veljajo v EU. V teh državah se lahko uporabljajo številna fitofarmacevtska sredstva, ki jih evropski organi ne dovoljujejo, njihove najvišje mejne vrednosti ostankov so višje od dovoljenih na evropskem ozemlju, njihove razmere na socialno-poklicnem področju pa se razlikujejo od razmer v Evropi, saj zagotavljajo manjšo zaščito ali pa sploh nobene.

5.9

Evropskim potrošnikom je treba predstaviti očitne razlike glede varnosti in sledljivosti med proizvodnjo v tujini in proizvodnjo v EU.

5.10

Obstoječa zakonodaja omejuje uporabo vse večjega števila aktivnih snovi za preprečevanje širjenja posameznih škodljivcev ali bolezni. Te omejitve, ki jih morajo upoštevati evropski kmetje, bodo morda kmalu zadevale 50 % proizvodov, ki so se uporabljali v zadnjih letih. Poleg tega morajo osebe, ki uporabljajo ta sredstva, upoštevati strožje zahteve, kar od njih zahteva boljšo usposobljenost in uporabo večjega števila zaščitnih sredstev pri njihovi uporabi.

5.11

Z načelom vzajemnosti bi bilo treba zagotavljati, da so pri vseh proizvodih, ki prispejo na določen trg, obvezno upoštevane zahteve ali standardi, ki veljajo za proizvodnjo te kulture v Evropi z vidika zdravstvene varnosti, skladnosti z okoljskimi predpisi, uporabe aktivnih snovi itd.