52014DC0029

KAZALO

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ Poročilo o napredku pri zagotavljanju kakovosti v visokem šolstvu......................................................................................................................................... 3

1........... Uvod............................................................................................................................. 3

2........... TEŽNJE NA PODROČJU ZAGOTAVLJANJA KAKOVOSTI OD LETA 2009... 4

2.1........ Kako je zagotavljanje kakovosti pomagalo akademski skupnosti, študentom in drugim deležnikom pri doseganju ciljev glede kakovosti?................................................................................ 4

2.2........ Kako je zagotavljanje kakovosti pomagalo institucijam pri razširitvi dostopa in zagotavljanju, da študentje na koncu pridobijo diplomo?........................................................................................ 6

2.3........ Kako je zagotavljanje kakovosti podpiralo visokošolske institucije, da so študentom zagotovile ustrezne, visokokakovostne spretnosti?....................................................................................... 7

2.4........ Ali je zagotavljanje kakovosti podpiralo študijsko mobilnost in internacionalizacijo?. 8

3........... SKLEPNE UGOTOVITVE – PODPORA EU ZA IZBOLJŠANJE KAKOVOSTI V VISOKEM ŠOLSTVU.................................................................................................................. 10

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Poročilo o napredku pri zagotavljanju kakovosti v visokem šolstvu

(Besedilo velja za EGP)

1.           Uvod

Evropsko visokošolsko izobraževanje se sooča s pomembnimi izzivi. Evropska komisija je v vrsti nedavnih strateških dokumentov izpostavila te izzive, ki zajemajo veliko povečanje števila študentov, dvigovanje kakovosti ter usklajevanje poučevanja in učenja s širšimi družbenimi potrebami in potrebami trga dela[1]; prilagoditev globalizaciji ter veliko povečanje števila visokošolskih študentov in institucij po vsem svetu, kar je izziv za položaj Evrope kot vodilne na svetu na področju izobraževanja[2]; ter izboljševanje in razširjanje zagotavljanja visokošolskega izobraževanja z uporabo novih tehnologij, kot so prosto dostopni spletni učni programi za vse (MOOC) in virtualno ali kombinirano učenje[3]. Raziskava PIAAC[4] o kompetencah odraslih je opozorila na razlike v ravneh spretnosti med diplomanti iz različnih držav. Pri soočanju s temi izzivi je bistvenega pomena, da se kakovost visokošolskega izobraževanja ohrani in izboljšuje z oblikovanjem sodobnih visokošolskih institucij, ki bodo študentom zagotovile visoko stopnjo spretnosti ter spodbujale gospodarski in družbeni razvoj, prispevale k doseganju ciljev strategije Evropa 2020 za boljša delovna mesta in večjo stopnjo rasti.

Visokošolske institucije imajo glavno odgovornost za kakovost svoje ponudbe (določanje, spremljanje in obnavljanje ciljev glede kakovosti prek „notranjega“ zagotavljanja kakovosti). Podpirajo jih zunanje agencije za zagotavljanje kakovosti, ki vrednotijo standarde kakovosti, ocenjujejo institucije, akreditirajo programe in izvajajo primerjalne analize učinkovitosti glede na druge visokošolske institucije („zunanje“ zagotavljanje kakovosti). Vendar pa imajo javni organi dolžnost zagotoviti, da kakovost posameznih institucij in visokošolskega sistema kot celote ustrezajo svojemu namenu. Okvir nacionalnih in evropskih orodij ter sodelovanja krepi zaupanje med različnimi sistemi. Mehanizmi za zagotavljanje kakovosti so zato bistvenega pomena za pomoč institucijam in oblikovalcem politik, da bi bile njihove reforme uspešne.

To poročilo sledi tistemu, ki je bilo prvič objavljeno leta 2009[5], in je odgovor na poziv Evropskega parlamenta in Sveta iz leta 2006 glede poročanja o napredku pri zagotavljanju kakovosti[6]. Na podlagi ugotovitev iz poročila iz leta 2009, ki je opredelilo potrebo, da se uporabnikom zagotovi uspešnejše in preglednejše zagotavljanje kakovosti, ki naj bo neposredno povezano s širšimi prednostnimi nalogami na področju visokega šolstva, in da se razvije čezmejno sodelovanje, da se izboljša kakovost, ter z opiranjem na širši razpon virov se izpostavlja potencial aktivnejše vloge zagotavljanja kakovosti pri podpiranju reform na ravni sistemov in institucij, ter se predlagajo ukrepi EU za podporo institucijam in državam članicam.

Zagotavljanje kakovosti se pogosto obravnava kot osredotočanje na postopek, namesto na vsebino. Vendar ima zagotavljanje kakovosti še vedno neizkoriščen potencial zagotavljanja podpore institucijam za doseganje njihovih ciljev. Zagotavljanje kakovosti, ki bo prilagojeno vizijam in prednostnim nalogam posameznih visokošolskih institucij, bo prispevalo k njihovi večji raznolikosti in specializaciji ter spodbujalo širše sodelovanje z deležniki in odgovornost do njih, tako da se bodo povratne informacije sistematično upoštevale pri strateškem odločanju, poudarek pa bo na stalnem izboljševanju. In spremembe so se že začele. Pristojnost nekaterih agencij za zagotavljanje kakovosti se razširja z namenom pregleda širših ciljev visokošolskega izobraževanja, kot so razširitev dostopa, vseživljenjsko učenje, internacionalizacija itd.[7] V nekaterih primerih se pregled kakovosti izvaja tudi za doktorsko usposabljanje[8] in strategije na področju človeških virov[9]. Pri zunanjem zagotavljanju kakovosti se izvaja premik od tradicionalne osredotočenosti na akreditacijo posameznih programov, ki jih ponuja institucija, k ocenjevanju celotne institucije. Velika večina (69 %) sistemov zagotavljanja kakovosti se zdaj osredotoča na združevanje ocenjevanja institucij in akreditacije programov, vedno večja manjšina pa se osredotoča samo na ocenjevanje institucij[10]. To je obetavno za prihodnjo usmeritev zagotavljanja kakovosti, saj ocenjevanje institucij akademikom in visokošolskim institucijam omogoči, da oblikujejo učne načrte in zagotovijo njihovo kakovost brez potrebe po formalni zunanji akreditaciji vsakega posameznega programa, tako da se lahko hitro prilagodijo spreminjajočim se potrebam na trgu dela in spremembam v sestavi študentske populacije.

2.           TEŽNJE NA PODROČJU ZAGOTAVLJANJA KAKOVOSTI OD LETA 2009

2.1.        Kako je zagotavljanje kakovosti pomagalo akademski skupnosti, študentom in drugim deležnikom pri doseganju ciljev glede kakovosti?

Velika večina visokošolskih institucij je vzpostavila izrecne strukture in postopke zagotavljanja kakovosti (po raziskavi iz leta 2010 jih samo 5 % ni imelo izjave o politiki kakovosti)[11]. Več kot 75 % visokošolskih institucij ima javno strategijo za stalno izboljševanje kakovosti in v državah CZ, DK, ES, IT, FI, LU ter NL ta dosega 100 %[12]. Vendar se institucije spopadajo s tem, kako bi se lahko odmaknile od postopkovne usmerjenosti k vzpostavitvi resnične kulture stalnega izboljševanja kakovosti[13]. Še naprej ostaja izziv, kako oblikovati zagotavljanje kakovosti, da bo ustvarilo postopek stalnega pretoka povratnih informacij v strateško usmeritev institucij z jasno odgovornostjo na vseh ravneh[14].

Po raziskavi QUEST se sodelovanje študentov pri izboljšanju kakovosti povečuje, približno 85 % študentov ima priložnost, da sodeluje pri ocenjevanjih, veliko število pa jih meni, da vplivajo na kakovost izobraževanja[15]. Študenti so bili leta 2012 „zelo udeleženi“ ali „enakovredni partnerji“ pri zagotavljanju kakovosti v 17 državah, v primerjavi z 9 državami leta 2009, vendar se njihova udeležba ne razlikuje samo med nacionalnimi sistemi, ampak tudi znotraj njih; v številnih visokošolskih institucijah je omejena na formalno prisotnost in opazovanje[16].

V številnih državah se formalno zahteva, da delodajalci sodelujejo pri zunanjem zagotavljanju kakovosti (BE-fr, BG, CZ, DE, DK, EE, EL, FR, IT, LT, LV, PT, UK-Sc)[17]. Vendar pa na primer njihovo aktivno vključevanje v izboljšanje kakovosti prek sodelovanja pri institucionalnem ocenjevanju ni zelo razširjeno: delodajalci sodelujejo v skupinah, namenjenih zunanjemu pregledu le v BE (fr), DE, EL, FI, LV (za poklicne programe) ter LT in UK (odvisno od institucij)[18].

Za zunanje deležnike je prav tako bolj verjetno, da bodo vključeni na ravni izmenjav informacij kot pa da bodo aktivni partnerji pri notranjem zagotavljanju kakovosti institucij.

Objava rezultatov zagotavljanja kakovosti spodbuja izboljšanje kakovosti ter pomaga graditi zaupanje in preglednost, vendar težnja po objavi zgolj pozitivnih ocen (BE-nl, CY, CZ, ES, FR, HR, LT, MT, PL, UK) ni v pomoč. V le 12 primerih (BE-de, BE-fr, DK, EE, FI, HR, IE, IT, LU, LV, PT, SK) več kot četrtina institucij objavlja tudi kritična poročila[19]. Informacije so pogosto težko razumljive ali pa so težko dostopne, kar omejuje njihovo vrednost[20].

Na evropski ravni so evropski standardi in smernice (ESG), oblikovani leta 2005, pripomogli h konvergenci zagotavljanja kakovosti po državah in zagotovili okvir za sodelovanje med agencijami za zagotavljanje kakovosti. Vendar njihova trenutna generičnost pomeni, da se razumejo različno in uporabljajo neenakomerno. Na institucionalni ravni njihov prodor in vpliv ostajata omejena. Le 12 % vprašanih v raziskavi EURASHE meni, da so evropski standardi in smernice koristni za akademike, le 10 % pa jih meni, da so koristni za študente, diplomante in delodajalce[21]. Številne visokošolske institucije menijo, da čeprav obstajajo splošni okviri, ni dovolj praktičnih nasvetov o tem, kako razviti močno kulturo kakovosti[22]. Študenti se jih v veliki meri ne zavedajo (59,7 % jih poroča, da o njih nič ne vedo, 23,9 % pa jih zelo slabo pozna)[23]. Evropski standardi in smernice se pregledujejo, kot se je zahtevalo na ministrski konferenci v Bukarešti leta 2012, da bi se povečali njihova jasnost, uporabnost, koristnost in obseg[24]. Revizija je priložnost za okrepitev institucionalnega odgovora na izzive, kot so širitev sodelovanja, zmanjšanje osipa, izboljšanje zaposljivosti itd., ter da se zagotovi, da zagotavljanje kakovosti spodbuja razvoj močne kulture kakovosti in pristnega sodelovanja akademske skupnosti.

2.2.        Kako je zagotavljanje kakovosti pomagalo institucijam pri razširitvi dostopa in zagotavljanju, da študentje na koncu pridobijo diplomo?

Da bi se dosegli cilji strategije Evropa 2020 in nacionalni cilji za povečanje števila diplomantov ter da bi se tako zapolnila vrzel na področju spretnosti, mora Evropa visokošolsko izobraževanje narediti privlačnejše za širše družbene segmente. Zagotavljanje kakovosti mora podpirati institucije pri pregledovanju in krepitvi kakovosti in vpliva njihovih politik pri pridobivanju študentov ter pri ugotavljanju, kako te vplivajo na razširitev dostopa. Vendar pa začetne raziskave ponujajo malo dokazov o tem, da agencije za zagotavljanje kakovosti podpirajo institucije pri razširitvi dostopa prek inovativnejših pristopov k sprejemu, na primer prek priznavanja predhodnega učenja, ki bi študentom omogočalo, da dokumentirajo in prenesejo kreditne točke s programov, ki so jih opustili, ali z razvijanjem vstopnih poti poklicnega izobraževanja in usposabljanja ter drugih podsektorjev izobraževanja[25].

Kakovost strategij visokošolskih institucij za preprečevanje osipa[26] in spodbujanje nadaljevanja študija s kazalniki ali cilji za merjenje napredka vpliva na možnosti študentov za uspešen zaključek študija. Vključevanje študentov v oblikovanje programa in razvijanje učnega načrta lahko vodi do boljših rezultatov za študente. Vendar pa to počne samo 50 % visokošolskih institucij, samo 40 % pa jih med študenti dela raziskave, s katerimi meri delovne obremenitve[27]. Sistemi, ki sledijo napredku študentov, kot so v BE-nl, DK, DE, IE in UK, lahko opredelijo elemente tveganja in prilagodijo posredovanje za izboljšanje študijskega uspeha. Spremljanje ciljev uspešnosti, ki je značilno za polovico sistemov EU za zagotavljanje kakovosti (BE-de, BE-fr, BE-nl, EE, EL, FI, IT, LT, HU, PT, SI, IS, LI, NO), ali povezovanje stopnje uspešnosti s financiranjem, ki je značilno za manjše število držav (AT, BE-nl, CZ, DK, I, DE, IT, NL, SE, UK-Sc)[28], spodbuja visokošolske institucije k spremljanju in izboljševanju uspešnosti pri preprečevanju osipa.

Trenutno le 40 % visokošolskih institucij redno ocenjuje svoje podporne storitve za študente[29]. Skoraj vse ponujajo izobraževalno podporo, kot so tutorstvo, mentorstvo, usmerjanje in svetovanje, pri čemer pa jih le nekaj več kot polovica ocenjuje uspešnost. Podoben vzorec je mogoče opaziti pri knjižnični, računalniški in laboratorijski podpori.

2.3.        Kako je zagotavljanje kakovosti podpiralo visokošolske institucije, da so študentom zagotovile ustrezne, visokokakovostne spretnosti?

Prehod na učenje, osredotočeno na študente, je ena izmed najzahtevnejših nedavnih reform. Medtem ko večina visokošolskih institucij opredeljuje študijske programe v smislu pričakovanih učnih rezultatov študentov, je vključitev učnih rezultatov v poučevanje, učenje in ocenjevanje še vedno izziv. Zagotavljanje kakovosti lahko spodbudi visokošolske institucije, da podpirajo akademike pri tej nalogi (npr. obvezno usposabljanje akademikov za uporabo učnih rezultatov, ki ga zagotavljajo AT, BE-fr, CZ, IE, LV, RO, UK)[30]. Uporaba zagotavljanja kakovosti pri oblikovanju programov lahko akademikom pomaga oblikovati in ocenjevati študijske programe na podlagi jasnih in ustreznih rezultatov ter dodeljevati kreditne točke na usklajen način. Vendar pa se to običajno ne izvaja pri akreditaciji zunanjih programov[31]. Z zagotavljanjem pravilne uporabe drugih instrumentov za zagotavljanje preglednosti, ki temeljijo na učnih rezultatih in vključujejo ogrodja kvalifikacij, evropski sistem zbiranja in prenašanja kreditnih točk (ECTS), prilogo k diplomi, lahko zagotavljanje kakovosti podpira učne rezultate kot temelj zagotavljanja visokošolske izobrazbe in tako tudi boljše priznavanje akademskih kvalifikacij iz drugih držav[32].

Večina visokošolskih institucij uporablja zagotavljanje kakovosti za ocenjevanje in razvijanje pedagoških spretnosti in kvalifikacij, vendar ima pri akademskem napredovanju raziskovalna dejavnost še vedno večjo težo kot poučevanje, pri čemer le četrtina visokošolskih institucij zagotavlja obvezno usposabljanje za svoje profesorje[33]. Zagotavljanje kakovosti lahko podpira razvoj nacionalnih in institucionalnih strategij, ki spodbujajo usposabljanje osebja, pri poklicnem razvoju upoštevajo pedagoške spretnosti, spodbujajo nagrajevanje dobrega pedagoškega dela ali štipendiranje, uporabljajo povratne informacije, ki jih posredujejo študenti ter spodbujajo mednarodne izkušnje[34].

Novi načini podajanja znanja, kot so kombinirano učenje ali prosto dostopni spletni učni programi za vse (MOOC), imajo potencial, da spremenijo način zagotavljanja izobraževanja. Okviri in institucije za zagotavljanje kakovosti morajo biti prožni pri podpori institucijam, ko te sprejemajo različne vrste inovativnega podajanja znanja, tako da prilagodijo svoje koncepte glede kakovosti in razvijejo nove kazalnike, ki omogočajo takšne spremembe. Institucionalno ocenjevanje bi moralo podpirati institucije pri načrtovanju in dodeljevanju sredstev za razvoj novih načinov, povečanje privlačnosti, razvoj nišnih storitev ali da pritegnejo učence zunaj formalnega izobraževanja. Nekatere države – ES, IT, NO – trenutno proučujejo možnost, da bi organi za zagotavljanje kakovosti ocenjevali prosto dostopne spletne učne programe za vse.

Številne institucije težko sistematično vključujejo delodajalce v oblikovanje in izvajanje učnih načrtov, na primer pri zagotavljanju, da prakse vodijo do jasnih učnih rezultatov. Zagotavljanje kakovosti lahko podpira institucije, da vključijo delodajalce v oblikovanje programov učenja na delovnem mestu na podlagi ustreznih učnih rezultatov in ocenjevalnih metod. V nekaterih državah (BE-fr, BG, DK, EE, AT, NO, CH) morajo visokošolske institucije dokazati, da pri razvoju programa sodelujejo delodajalci[35]. Bolj sistematično sodelovanje s poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem tako visokošolskih institucij kot agencij za zagotavljanje kakovosti lahko podpira ta cilj in pomaga pri razvoju bolj prilagodljivih učnih poti.

Da bi pomagali zagotoviti, da imajo diplomanti prave spretnosti, potrebne na trgu dela, ter da bi se zmanjšala neusklajenost med ponudbo spretnosti in njihovim povpraševanjem, se lahko z zagotavljanjem kakovosti dokaže, da študijski programi ustrezajo potrebam trga dela. V BG, CZ, IT, AT in SI se lahko od visokošolskih institucij zahteva, da dokažejo usklajenost svojih programov z obstoječim povpraševanjem[36]. Zagotavljanje kakovosti lahko tudi podpira visokošolske institucije, da znanje o poklicnih poteh diplomantov vključijo v oblikovanje in izvajanje programov, tako da na primer spremljanje diplomantov povežejo s financiranjem (CZ, IT, SL, UK) ali (ponovno) akreditacijo (AT, BE-nl , BG, DE, DK, NL)[37]. V številnih državah (npr. BG, DK, EE, IE, EL, FR, IT, LV, LT, HU) visokošolske institucije redno predložijo podatke ali dokazujejo, da spremljajo poklicne poti diplomantov[38].

Kljub tem ugotovitvam na splošno zdaj le nekaj visokošolskih institucij spremlja ali ocenjuje poklicne poti za izboljšanje izobraževalnih programov in zaposljivosti diplomantov[39]. Tisti, ki to počnejo, opažajo številne koristi – razvoj bolj sistematičnega pristopa k zagotavljanju kakovosti, povečanje odgovornosti, aktivni prispevek k Evropi znanja in izboljšanje povezav z deležniki[40].

2.4.        Ali je zagotavljanje kakovosti podpiralo študijsko mobilnost in internacionalizacijo?

Vedno večje mednarodno sodelovanje na področju visokega šolstva je ustvarilo medsebojni institucionalni pritisk za razvoj močnega zagotavljanje kakovosti in visokošolske institucije, ki nameravajo razviti svojo mednarodno prepoznavnost, želijo biti sposobne dokazati svoje standarde kakovosti, kar je predpogoj za zaupanje, ki je temelj mednarodnih partnerstev[41]. Študentje cenijo priznane standarde kakovosti, ko se odločajo o študiju, kar jim zagotavlja, da se bodo izognili ponudnikom in institucijam, ki ponujajo ali akreditirajo lažne ali nizkokakovostne diplome brez dovoljenja. Zavezanost k zagotavljanju kakovosti lahko tudi pomaga odpraviti pomisleke (na katere je med drugim opozorila raziskava PIAAC) o kakovosti tujih diplom, ki lahko ovirajo priznanje in mobilnost študentov.

Evropsko združenje za zagotavljanje kakovosti v visokem šolstvu (v nadaljnjem besedilu: ENQA) in evropski register za zagotavljanje kakovosti v visokem šolstvu (v nadaljnjem besedilu: EQAR) spodbujata sodelovanje na področju zagotavljanja kakovosti na evropski ravni. S članstvom v ENQA se približno dvema tretjinama agencij za zagotavljanje kakovosti v evropskem visokošolskem prostoru (v primerjavi s približno polovico leta 2009)[42] priznava delovanje v skladu z evropskimi standardi in smernicami. Vendar je 10 držav EU (CY, EL, IT, LV, LU, MT, PT, SE, SI, SK) brez stalne agencije članice ENQA [43].

EQAR se je prav tako povečal po številu članov (od 19 vladnih članic od ustanovitve leta 2008 na 32 v letu 2013[44]). Register podpira vseevropski pristop k zunanjemu zagotavljanju kakovosti, pri katerem se lahko institucije same odločijo, da jih oceni katera koli agencija za zagotavljanje kakovosti zunaj njihove države, s čimer se spodbuja evropska razsežnost zagotavljanja kakovosti in povečanje kakovosti. Do zdaj je 39 agencij evropskega visokošolskega prostora (84 % vseh upravičenih agencij za zagotavljanje kakovosti – tiste, ki so bile pregledane na podlagi evropskih standardov in smernic) zaprosilo za članstvo v EQAR in odobrenih je bilo 35 prijav[45]. Ključni uporabniki registra so zdaj bolj prepričani, da EQAR pomaga odpirati nacionalne sisteme zagotavljanja kakovosti za agencije iz tujine (60 % nacionalnih študentskih organizacij v letu 2012 v primerjavi z 41 % v letu 2009)[46].

Vendar nacionalna ministrstva po navadi raje delajo s svojimi kot z tujimi agencijami. Do zdaj samo dve petini agencij za zagotavljanje kakovosti, registriranih pri EQAR, dejansko čezmejno delujeta, in zanju nacionalne razlike v zagotavljanju kakovosti in pomanjkanje skupne evropske razsežnosti zagotavljanja kakovosti predstavljajo izziv. Šest držav EU (AT, BE-nl, BG, LT, PL, RO) omogoča svojim visokošolskim institucijam, da sodelujejo s tujimi registriranimi agencijami za redno ocenjevanje, revizije ali akreditacijo. Še dve državi (DE, DK) priznavata odločitve v zvezi z zagotavljanjem kakovosti vseh registriranih agencij pri EQAR glede skupnih programov[47].

Zunanje zagotavljanje kakovosti in akreditacija skupnih programov je izziv, saj običajno vključuje več nacionalnih postopkov akreditacije. Vlade so se zavezale, da bodo proučile nacionalno zakonodajo in prakso, ki se nanašata na skupne programe in diplome, kot način za odpravo ovir za sodelovanje in mobilnost. Sedanja pobuda bolonjskega procesa za razvoj evropskega pristopa za akreditacijo skupnih diplom lahko pomaga zmanjšati birokracijo in omogoči povečanje števila skupnih diplom. V tem času projekti evropskega konzorcija za akreditacijo (ECA)[48] pomenijo korak k poenostavitvi in medsebojnemu zaupanju.

Posledica proračunskih omejitev je, da so se številne agencije za zagotavljanje kakovosti osredotočile na temeljne dejavnosti znotraj svojih nacionalnih sistemov[49]. Vendar se mora z vse večjo globalno povezanostjo visokošolskega izobraževanja zagotavljanje kakovosti razviti tako, da se ustvari zaupanje, ki ga visokošolske institucije potrebujejo za mednarodno sodelovanje. Eden od pozitivnih elementov od leta 2009 je težnja, da se v komisije za zagotavljanje kakovosti vključujejo mednarodni strokovnjaki. ENQA in EQAR lahko igrata ključno vlogo pri vzpostavitvi zaupanja, vključno s sodelovanjem ministrstev in drugih deležnikov, zbiranjem podatkov o čezmejnih dejavnostih agencij za zagotavljanje kakovosti ter spodbujanjem skupnih standardov in pristopov (ki zajemajo zbiranje podatkov na nacionalni ravni, primerljive standarde, strateške dokumente in poročila)[50].

Čezmejno sodelovanje na področju zagotavljanja kakovosti je še posebej pomembno za čezmejno visokošolsko izobraževanje (v nadaljnjem besedilu: CBHE – franšizing in izpostave univerzitetnih kampusov). Čeprav to zadeva le majhno število študentov v Evropi, se povečuje in programi za zagotavljanje kakovosti se precej razlikujejo med državami in ponudniki. S spremljanjem kakovosti izvoza CBHE institucij lahko agencije za zagotavljanje kakovosti pomagajo zagotoviti visokokakovostno izobraževanje in tako zaščititi ugled njihovega sistema visokošolskih institucij ter njihovo večjo sposobnost privabljanja prihajajočih študentov.

Večji poudarek, ki ga agencije za zagotavljanje kakovosti namenjajo kakovosti čezmejnega sodelovanja, pri čemer agencije krepijo svoje mednarodne povezave, bo povečal verodostojnost, preglednost in usklajenost njihovih ocen. Za pospešitev procesa bi bile lahko agencije za zagotavljanje kakovosti v državi gostiteljici obveščene o ocenjevanju kakovosti institucij CBHE, ki se nahajajo v njihovi državi, ali pa bi lahko izvedle skupne ocene. Dvostranski sporazumi, ki bi agenciji za zagotavljanje kakovosti v državi prejemnici zagotovili, da deluje v imenu agencije za zagotavljanje kakovosti pošiljateljice, ali ki bi omogočili, da bi agencija, registrirana pri EQAR, ocenjevala institucijo CBHE, bi pomagali pri odpravi pomislekov glede kakovosti ter bi zagotovili še dodatno prednost pri spodbujanju čezmejnega sodelovanja in vzajemnega učenja.

3.           SKLEPNE UGOTOVITVE – PODPORA EU ZA IZBOLJŠANJE KAKOVOSTI V VISOKEM ŠOLSTVU

To poročilo prikazuje določen napredek od leta 2009, vendar pa razkriva tudi razlike v tem, kako zagotavljanje kakovosti podpira reforme visokega šolstva, kot so razširitev dostopa, izboljšanje zaposljivosti in internacionalizacija ali izboljšanje doktorskega usposabljanja in strategij na področju človeških virov. Za premostitev teh vrzeli mora zagotavljanje kakovosti postati podpora pri vzpostavitvi notranje kulture kakovosti in ne le formalni postopek. Povezano mora biti z vsemi področji dejavnosti institucij, slediti spremembam pri oblikovanju in izvajanju visokošolskega izobraževanja, ter vključiti celotno institucijo pri ustvarjanju kulture kakovosti, ki podpira poučevanje in učenje.

Državljani vedno pogosteje prehajajo med sistemi, tako znotraj tradicionalnega začetnega izobraževanja kot pri vseživljenjskem nadgrajevanju in razširjanju znanja in spretnosti. Vedno več izobraževalnih možnosti ne ustreza več običajnim načinom razvrščanja. Učencem je vedno bolj na voljo – in prav je tako – možnost lastnega oblikovanja izobraževanja z izbiranjem možnosti iz različnih podsistemov in načinov izvedbe, vključno z učnimi viri, ki jih ponujajo IKT, pri čemer jim mora biti omogočeno, da zaupajo v njihovo kakovost.

Pojav zagotavljanja kakovosti ogrodij kvalifikacij za vseživljenjsko učenje, ki ga močno spodbuja evropsko ogrodje kvalifikacij, zahteva razmislek o sektorskem pristopu k zagotavljanju kakovosti ter o tem, ali je mogoče opredeliti nekaj osnovnih načel in smernic, ki bi veljale v vseh sektorjih in bi se uporabljale za vse kvalifikacije. Za obravnavanje takšnih izzivov bi bilo koristno, da bi se razpravljalo o zagotavljanju kakovosti v visokem šolstvu v okviru celovitega sklopa vseh instrumentov za zagotavljanje preglednosti in kakovosti. Komisija proučuje možnost tesnejšega usklajevanja vseh evropskih instrumentov za zagotavljanje preglednosti in kakovosti kot način za oblikovanje celovitega evropskega prostora spretnosti in kvalifikacij. Področje zagotavljanja kakovosti bi bilo treba razširiti, da bi zajemalo širši razpon tem, ki so pomembne za visoko šolstvo.

V zvezi s tem namerava Komisija sprejeti naslednje ukrepe za doseganje boljšega evropskega sodelovanja pri zagotavljanju kakovosti za vseživljenjsko učenje:

· posvetovanje z deležniki o ugotovitvah tega poročila in izvedljivosti izboljšanja usklajenosti med zagotavljanjem kakovosti v različnih podsektorjih izobraževanja v okviru prihodnjega javnega posvetovanja v smeri evropskega prostora spretnosti in kvalifikacij z iskanjem dodatnih sinergij in usklajenosti instrumentov EU za zagotavljanje preglednosti in priznavanje[51];

· poudarjanje potrebe po temeljiti reviziji evropskih standardov in smernic, ki se osredotoča na dvig standardov kakovosti in ne na postopkovne pristope, razširja obseg za vključitev vprašanj, obravnavanih v tem poročilu, in odpira možnost sodelovanja na področju zagotavljanja kakovosti z drugimi sektorji izobraževanja in usposabljanja;

· nadaljnje izboljšanje povezovanja evropskih instrumentov za zagotavljanje preglednosti, ki podpirajo zagotavljanje kakovosti, priznavanje in mobilnost, med drugim pri nadaljevanju ocenjevanj evropskega ogrodja kvalifikacij, EQAVET in Europassa iz leta 2013; s podpiranjem mreže ENIC-NARIC, nacionalnih točk za usklajevanje evropskega ogrodja kvalifikacij in centrov Europass; ter pri reviziji priročnikov za ECTS;

· skupno prizadevanje z državami članicami za spodbujanje[52] večjega števila agencij za zagotavljanje kakovosti, da se prijavijo za registracijo pri EQAR, in omogočanje tujim agencijam, registriranim pri EQAR, da delujejo v njihovih sistemih visokega šolstva;

· nadaljnje spodbujanje sodelovanja na področju zagotavljanja kakovosti na mednarodni ravni prek dialoga o politiki s ključnimi mednarodnimi partnerji in kot osnova za partnerstva z visokošolskimi institucijami po vsem svetu.

Prek programa Erasmus+ bo EU zagotovila:

· podporo za čezmejno sodelovanje pri zagotavljanju kakovosti prek:

· strateških partnerstev in koalicij znanj, ki bodo visokošolskim institucijam omogočali, da se učijo druga od druge pri razvijanju kultur kakovosti ter podpori vključevanja delodajalcev in novih deležnikov, kot so raziskovalci, zaposleni itd.;

· pomoči agencijam za zagotavljanje kakovosti in visokošolskim institucijam za njihovo sodelovanje pri razvoju notranjih postopkov za zagotavljanje kakovosti, s katerimi se bodo obravnavali ključni izzivi ter zagotavljal večji vpliv revidiranih evropskih standardov in smernic na institucionalni ravni;

· krepitve medsektorskega dialoga s ponudniki poklicnega izobraževanja in usposabljanja o zagotavljanju kakovosti;

· izmenjave dobrih praks za spodbujanje enostavnejših postopkov za akreditacijo skupnih programov s pomočjo pobud, ki jih podpira EU.

· podporo za reformo visokega šolstva, ki vključuje:

· pobudo za spodbujanje reforme v visokem šolstvu, vključno z razvojem kulture kakovosti, prek vzajemnega učenja in pregleda ter študij deležnikov ali orodij, priročnikov itd.;

· inovativne projekte za povečanje zmogljivosti zagotavljanja kakovosti za podporo trajnostne reforme.

Komisija pozdravlja poudarek, ki ga številne države dajejo kakovosti svojih sistemov visokošolskega izobraževanja v osnutkih sporazumov o partnerstvih, predloženih za okvir za izdatke v okviru evropskih strukturnih in investicijskih skladov za obdobje 2014–2020. Bistveno je, da so te zaveze podprte z usmerjenimi pobudami v okviru operativnih programov, s katerimi se bodo izvajali sporazumi, pri čemer bi morala biti jasen cilj takšnih pobud krepitev programov za zagotavljanje kakovosti.

[1]              COM(2011) 567 final.

[2]              COM(2013) 499 final.

[3]              COM(2013) 654 final.

[4]               OECD Skills Outlook 2013: First Results from the Survey of Adult Skills (Napovedi OECD glede znanja in spretnosti 2013: Prvi rezultati raziskave o spretnostih odraslih). http://skills.oecd.org/documents/OECD_Skills_Outlook_2013.pdf.

[5]              COM(2009) 487 final.

[6]              Priporočilo 2006/143/ES z dne 15. februarja 2006 (UL L 64, 4.3.2006).

[7]               Rauhvargers, Andrejs (2012): Report by the EHEA Working Group on Recognition (Poročilo delovne skupine evropskega visokošolskega prostora o priznavanju), str. 23. Na voljo na: http://www.ehea.info/Uploads/%281%29/Recognition%20WG%20Report.pdf.

[8]               http://www.eua.be/Libraries/Publications_homepage_list/Salzburg_II_Recommendations.sflb.ashx

                http://ec.europa.eu/euraxess/pdf/research_policies/Principles_for_Innovative_Doctoral_Training.pdf

[9]               http://ec.europa.eu/euraxess/index.cfm/rights/strategy4Researcher

[10]             EACEA (2012): The European Higher Education Area in 2012: Bologna Process Implementation Report (Evropski visokošolski prostor leta 2012: Poročilo o izvajanju bolonjskega procesa), str. 60.

http://www.ehea.info/Uploads/%281%29/Bologna%20Process%20Implementation%20Report.pdf

[11]             Loukkola, Tia; Zhang, Thérèse (2010): Examining Quality Culture: Part 1 (Proučevanje kulture kakovosti: 1. del) EUA. . Bruselj, str. 33. http://www.eua.be/pubs/Examining_Quality_Culture_Part_1.pdf

[12]             EACEA, op. cit., str. 68.

[13]             IBAR (2012): Identifying Barriers in Promoting the ESG for Quality Assurance at Institutional Level. Work Package 8 (Prepoznavanje ovir pri spodbujanju evropskih standardov in smernic za zagotavljanje kakovosti na institucionalni ravni. Delovni sklop 8), str. 4.

http://www.ibar-llp.eu/assets/files/wp8/WP8%20Cross-country%20comparative%20study.pdf

[14]             Ibid, str. 38.

[15]            Jungblut, Jens; Vukasovic, Martina (2013): QUEST FOR QUALITY FOR STUDENTS - Survey on Students’ perspectives (Prizadevanje za zagotavljanje kakovosti za študente – Raziskava o možnostih za študente). ESU, Bruselj, str 68. http://www.esu-online.org/resourcehandler/30010f4b-c7a9-4827-93a5-84aaaaa91709/

[16]             Bischof, Lukas; Gajowniczek, Joanna; Maikämper, Moritz (2013): Study to Prepare the Report on Progress in the Development of Quality Assurance Systems in the Various Member States and on Cooperation Activities at European Level (Študija za pripravo poročila o napredku pri razvoju sistemov zagotavljanja kakovosti v različnih državah članicah in o sodelovanju na evropski ravni), str 27.

[17]             Modernisation of Higher Education in Europe: access, retention and employability (Posodobitev visokošolskega izobraževanja v Evropi: dostop, nadaljevanje študija in zaposljivost) – raziskava Eurydice, ki bo objavljena v prvi polovici leta 2014. V BE-de in IS delodajalci sodelujejo pri zunanjem zagotavljanju kakovosti brez formalnih zahtev..

[18]             Podatki Eurydice za poročilo o izvajanju bolonjskega procesa.

[19]             EACEA, op. cit., str. 69.

[20]             Bischof et al., op. cit., str. 39. Vercruysse, Proteasa, 2012.

[21]            ENQA (2011): MAPPING THE IMPLEMENTATION AND APPLICATION OF THE ESG (MAP-ESG PROJECT) (OPREDELITEV IZVAJANJA IN UPORABE EVROPSKIH STANDARDOV IN SMERNIC – PROJEKT MAP-ESG). ENQA, Bruselj, str. 56. http://www.enqa.eu/files/op_17_web.pdf

[22]             IBAR (2012): Delovni sklop 5, str. 12.

http://www.ibar-llp.eu/assets/files/wp5/WP5%20Cross-country%20comparative%20study.pdf

[23]             Jungblut, Vukasovic, op. cit, str. 67.

[24]             Ministrska konferenca evropskega visokošolskega prostora (2012): Bucharest Communiqué (Sporočilo iz Bukarešte), str. 2. Revizijo opravljajo organizacije deležnikov (ENQA; ESU; EUA; EURASHE, Education international; EQAR; Business Europe) in se bo leta 2015 predložila ministrom v potrditev.

[25]             Eurydice, op. cit.

[26]             V letu 2011 je povprečje dodiplomskih študentov, ki pridobijo diplomo, OECD 68,4 %.

[27]             Loukkala, Zhang, op. cit., str. 11 in 30.

[28]             EACEA, op. cit., str. 112.

[29]            Sursock, Andrée; Smidt, Hanne (2010): Trends 2010: A decade of change in European Higher Education (Težnje v letu 2010: Desetletje sprememb v evropskem visokem šolstvu). EUA, Bruselj, str. 86.

http://www.eua.be/typo3conf/ext/bzb_securelink/pushFile.php?cuid=2756&file=fileadmin/user_upload/files/Publications/Trends_2010.pdf

[30]             EACEA, op. cit., str. 51.                                                                                                                                              

[31]             Ibid, str. 51.

[32]             Cf. Bucharest Communiqué (Sporočilo iz Bukarešte), str. 4.

[33]             Loukkala, Zhang, op. cit., str. 34.

[34]            Poročilo Skupine na visoki ravni za modernizacijo visokega šolstva, http://ec.europa.eu/education/higher-education/modernisation/index.html.

[35]             Eurydice, neobjavljeno.

[36]             Ibid.

[37]            Gaebel, Michael et al (2012): Tracking Learners’ and Graduates’ Progression Paths (TRACKIT) (Spremljanje napredka učencev in diplomantov (TRACKIT)). EUA. Bruselj, str. 27–28.

http://www.eua.be/Libraries/Publications_homepage_list/EUA_Trackit_web.sflb.ashx

[38]             Eurydice, neobjavljeno.

[39]             Gaebel et al., op. cit., str. 26.

[40]             Ibid, str. 44.

[41]             Sursock, Smidt, op. cit., str. 21.

[42]             Bischof, op. cit., str. 50.

[43]            http://www.enqa.eu/agencies.lasso, preverjeno dne 4. 11. 2013 (vključuje manjše države, ki morda nimajo nacionalne agencije za zagotavljanje kakovosti).

[44]             Vladne članice EU: AT, BE-nl, BG, HR, CY, CZ, DK, EE, ES, FR, DE, IE, PT, LV, LU, MT, NL, PL, PT, RO, SI – http://www.eqar.eu/association/members.html#c28.

[45]             http://www.eqar.eu/fileadmin/documents/eqar/information/EQAR_AR12_screen.pdf

[46]             Bischof, op. cit., str. 56.

[47]             Tück, Colin (2013): EQAR Annual Report 2012 (Letno poročilo EQAR 2012), str. 15–17. http://www.eqar.eu/fileadmin/documents/eqar/information/EQAR_AR12_print.pdf

[48]             Ibid. Glej tudi MULTRA na: http://www.ecaconsortium.net/main/documents/mutual-recognition-agreements.

[49]             Bischof, op. cit., str. 52.

[50]            ENQA in EQAR sta vodila projekte, ki bodo predstavljeni leta 2014.

[51]             COM(2012) 669 final.

[52]             Strateški načrt za 2013–2017 (Tück, op. cit., str. 25–29) med drugim vsebuje predlog, da se to stori prek revizije evropskih standardov in smernic.