19.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 271/55

1.1.1

Evropa doživlja hudo gospodarsko in socialno krizo, katere posledice se čutijo na vseh ravneh družbe.

1.1.2

Med ukrepi, ki jih je Evropska unija opredelila za rešitev te krize, je tudi spodbujanje nadaljnjega obstoja podjetij. Stečaji namreč nimajo zgolj negativnih posledic za vpletena podjetja, ampak prizadenejo celotno gospodarstvo držav članic in še posebej državljane kot davkoplačevalce, delojemalce in delodajalce.

1.1.3

EESO podpira cilje iz sporočila Komisije, čeprav bi bilo treba po njegovem mnenju „novo priložnost“, predvideno v sporočilu, dati le podjetnikom, ki so se iz svojega preteklega neuspeha nekaj naučili in so sposobni začeti znova na podlagi premišljenega poslovnega načrta.

1.1.4

Podpira tudi predlog uredbe, vendar obžaluje, da ni dovolj ambiciozen.

1.1.5

Tako je treba o tem še veliko razpravljati in izvesti več konkretnih ukrepov za ohranitev pravic upnikov ter si prizadevati za zagotovitev ravnovesja med interesi podjetnikov in delojemalcev, spodbujanje prestrukturiranja podjetij, preprečevanje izbiranja najugodnejšega sodišča (forum shopping) ter boljše usklajevanje postopkov v primeru insolventnosti v skupinah podjetij.

1.2.1

EESO meni, da je zamisel o obsežni uskladitvi insolvenčnega prava podjetij sicer zanimiva, vendar pa obžaluje, da ni bil predviden učinkovit odziv na gospodarsko in socialno krizo, s katero se soočajo evropska podjetja in državljani.

1.2.2

EESO je bolj naklonjen možnosti novega začetka (Fresh start), ki je glavno načelo ameriškega insolvenčnega prava, kot pa zagotavljanju „nove priložnosti“, za katero se zavzema Komisija. Zato Komisijo poziva, naj razmisli o tem, kako bi lahko ta koncept prispeval k evropskemu insolvenčnemu pravu.

1.2.3

Prav tako meni, da bi bilo treba bolje zaščititi delojemalce, ki bi jim morali zagotoviti prednosten položaj med upniki.

1.2.4

Treba je preučiti tudi vprašanje neupravičene podpore podjetjem v težavah. EESO glede tega poudarja, da so za to morda poleg bank odgovorne tudi druge osebe. Komisijo zato poziva, naj te vidike ustrezno upošteva.

1.2.5

Odbor meni, da insolvenčnega prava ne bi smeli kriminalizirati, saj bi se s tem povečalo število sodnih postopkov v primeru insolventnosti in podaljšal postopek preiskave.

1.2.6

Po njegovem mnenju sistematična uporaba sodnih postopkov ne bi bila najboljša rešitev. Komisijo poziva, naj razmisli o možnosti vzpostavitve novih organov, ki bi bili na primer povezani z gospodarskim sektorjem, v njih pa bi bili predstavniki več panog (gospodarske, finančne, pravne), ki bi zato bolje razumeli položaj in lahko hitro pomagali podjetjem premostiti njihove finančne težave.

1.2.7

Nazadnje Komisijo poziva, naj razmisli o predlogih glede uskladitve statusa upraviteljev, ki so bili predloženi v resoluciji Evropskega parlamenta z dne 11. oktobra 2011 (1).

1.3.1

EESO podpira predlog uredbe, čeprav ta obravnava zgolj postopkovna pravila in njen cilj ni uskladiti nacionalne zakonodaje, ki se uporabljajo v primeru insolventnosti podjetij.

1.3.2

Pozdravlja dejstvo, da se od držav članic zahteva, da izboljšajo pravila o javnosti postopkov z uvedbo elektronskega registra, objavo ustreznih pravnih odločb, sprejetih glede čezmejnih postopkov v primeru insolventnosti, in vzpostavitvijo povezave med nacionalnimi registri insolventnosti.

1.3.3

Kljub temu Komisijo poziva, naj zagotovi, da se zaradi obremenitev, stroškov in rokov za prevod ne bodo podaljšali postopki v primeru insolventnosti, saj je jamstvo za njihov uspeh njihov čim prejšnji zaključek.

1.3.4

Odbor podpira vključitev civilnih postopkov v primeru prezadolženosti, vendar pa to ne bi smelo imeti neugodnih posledic za zasebne dolžnike. Pravo, ki je zasnovano za podjetja in za zadovoljitev potreb podjetij, že avtomatsko zagotavlja manjšo zaščito kot potrošniško pravo. Odbor Komisiji priporoča, da temu vprašanju nameni posebno pozornost.

1.3.5

Komisijo pa tudi poziva, naj zagotovi, da se pri prenosu pooblastil za spremembo prilog k uredbi upoštevajo določbe člena 290 PDEU in sodna praksa v zvezi s konceptom „bistvenih ukrepov“.

2.1.1

Pobude iz tega zakonodajnega svežnja sodijo v okvir EU za reševanje gospodarske in socialne krize, s katero se soočajo evropska podjetja in državljani. Zastavljen je bil cilj, da se spodbudi nadaljnji obstoj podjetij in podjetnikom, ki jim grozi insolventnost, ponudi nova priložnost.

2.1.2

Komisija se je zato odločila, da spremeni Uredbo Sveta (ES) št. 1346/2000 (2) z dne 29. maja 2000 (t. i. uredba o insolventnosti), ki se nanaša predvsem na pravila mednarodnega zasebnega prava, ki se uporabljajo v čezmejnih postopkih v primeru insolventnosti, in začne posvetovanje na podlagi sporočila Nov evropski pristop k poslovnemu neuspehu in insolventnosti.

2.1.3

EESO je sklenil, da svoje stališče glede obeh dokumentov pojasni v enem samem mnenju.

2.2.1

Komisija je ugotovila, da je uredba o insolventnosti z dne 29. maja 2000 zastarela, in na podlagi opredeljenih petih glavnih pomanjkljivosti (4) omenjene uredbe predlagala revizijo tega besedila.

2.3.1

Komisija upravičeno ugotavlja, da se s predlogom uredbe z dne 12. decembra 2012 zgolj posodablja uredba o insolventnosti z dne 29. maja 2000 ter se zgolj priznavajo in usklajujejo postopkovna pravila, ki se uporabljajo v nacionalnih postopkih v primeru insolventnosti, pri tem pa ni predvidena uskladitev nacionalnih zakonodaj, ki se uporabljajo v primeru insolventnosti podjetij.

2.3.2

Komisija skuša to pomanjkljivost popraviti in predstavlja možnosti za obsežno uskladitev insolvenčnega prava podjetij, pri čemer se obravnavajo samo čezmejni postopki v primeru insolventnosti.

3.1.1

Pristop temelji na tem, da je treba podjetnikom dati novo priložnost in ohraniti delovna mesta.

3.1.2

EESO meni, da so stečaji podjetij, pa tudi ustanavljanje podjetij del gospodarskega življenjskega cikla in dinamike trga. Zato bi bilo s tega vidika neustrezno, da se na to gleda kot na nekaj, kar je treba za vsako ceno preprečiti.

3.1.3

EESO tako meni, da bi bilo treba „novo priložnost“, omenjeno v sporočilu, dati podjetnikom, ki so se iz svojega preteklega neuspeha nekaj naučili in so sposobni začeti znova na podlagi premišljenega poslovnega načrta.

3.1.4

Poudarja tudi, da so lahko razlogi za stečaj podjetja interne narave, na primer slabo upravljanje, ali pa tudi zunanje narave, tj. prestroga ali neprilagojena pravila. Določeno raven odgovornosti glede stečajev ima tudi država kot zakonodajalec in naročnik v okviru javnih naročil (5).

3.1.5

EESO je bolj naklonjen možnosti novega začetka (Fresh start), ki je glavno načelo ameriškega insolvenčnega prava (6), kot dajanju „nove priložnosti“, za katero se zavzema Komisija. Na podlagi koncepta Fresh start, ki je predvsem kulturne in ne pravne narave, dolžnik pod določenimi pogoji ni osebno odgovoren za svoje dolgove. Tako se prepreči pravni postopek za razglasitev stečaja podjetja, dolžnik pa lahko začne nov projekt, ne da bi ga spremljal pečat neuspešnega podjetnika.

3.1.6

Sporočilo pa daje vtis, da „nova priložnost“ pomeni nadaljevanje dejavnosti. Zato bi po mnenju EESO dosegli nasprotni učinek, če bi umetno ohranjali podjetja v gospodarstvu in jim zagotavljali „novo priložnost“ po tem, ko se je izkazalo, da izbrani model ni vzdržen.

3.1.7

To bi negativno vplivalo na zaupanje upnikov in dobaviteljev, ogrozilo pa bi tudi zdravo konkurenco med gospodarskimi akterji.

4.1.1

Zaradi razlik v nacionalnih zakonodajah na področju insolventnosti so zlasti družbe s čezmejnimi dejavnostmi v slabšem konkurenčnem položaju, kar lahko negativno vpliva na okrevanje gospodarstva.

4.1.2

S tem se spodbuja izbiranje najugodnejšega sodišča (forum shopping) in posledično slabi notranji trg.

4.1.3

EESO tudi podpira Evropski parlament (7), ki je pozval k uskladitvi nekaterih področij insolvenčnega prava.

4.1.4

Tudi Odbor Komisijo poziva, naj na podlagi členov 50, 81(2) in 114 PDEU pripravi enega ali več zakonodajnih predlogov za pravi evropski okvir v zvezi z insolventnostjo podjetij in se ne omeji zgolj na postopkovna pravila v okviru mednarodnega zasebnega prava.

4.1.5

Primeri insolventnosti namreč nimajo zgolj negativnih posledic za vpletena podjetja, ampak prizadenejo celotno gospodarstvo držav članic in še posebej državljane kot davkoplačevalce, delojemalce in delodajalce.

4.2.1

Cilj kolektivnih postopkov, ki so bili prvotno namenjeni izključno reševanju zahtev upnikov, so postopno postali zagotavljanje nadaljnjega obstoja podjetja, ohranjanje delovnih mest in poplačilo dolgov. Najnovejši trend zakonodaje v Evropi je, da se najprej preprečujejo težave podjetij in šele nato ustavijo plačila.

4.2.2

Upniki se bojijo začeti kolektivni postopek proti dolžniku, saj ne vedo, ali jim bodo dolgovani zneski poplačani. Prva nevšečnost je že to, da se pogosto z začetkom kolektivnega postopka prepove možnost zahtevati od dolžnika, da poplača vse terjatve, ki so nastale pred sodno odločbo o začetku postopka, in se prekinejo vsi postopki za poplačilo terjatev v teku. Vsi upniki morajo zato v zakonitem roku prijaviti svoje terjatve (8).

4.2.3

Druga nevšečnost za upnika nastane v primeru nezadostnih sredstev. V praksi se upnikom med kolektivnim postopkom pogosto predlaga, da se odločijo za možnost takojšnjega plačila in se s tem odpovedo znatnemu delu svoje terjatve ali za možnost poplačila dolga po delih v določenem obdobju.

4.2.4

Idealna možnost za upnika bi zato bila, da se preprečijo vsi primeri insolventnosti, na primer z zavarovanjem posameznih transakcij pri sklenitvi pogodbe z obvezno zagotovitvijo dodatnega jamstva, ki izhaja od tretje osebe (9), ali poroštva, zastavljenega premoženja ali hipoteke na premoženje podjetja (10).

4.3.1

Stečaj podjetja v prvi vrsti prizadene njegove zaposlene. Zaposleni pred koncem likvidacijskega postopka ne prejmejo vedno svojih plač in njihov osebni finančni položaj je v tem obdobju negotovosti težak.

4.3.2

Na začetku kolektivnega postopka se pogosto izbere predstavnik zaposlenih, ki ima nalogo, da preverja informacije v zvezi s terjatvami iz naslova plač. Poleg običajnih organov, ki zaposlene zastopajo v okviru podjetja, je ta predstavnik posrednik informacij med zaposlenimi, sodiščem in strankami v postopku.

4.3.3

Zneske, ki se dolgujejo zaposlenim pred začetkom kolektivnega postopka, je treba vključiti med obveznosti podjetja. Vendar pa je učinek tega splošnega ukrepa zaradi razlik v nacionalnih zakonodajah in praksah dejansko precej nejasen. Zaradi neusklajenosti pri razvrščanju upnikov je tako izid kolektivnih postopkov za upnike zelo negotov.

4.3.4

EESO meni, da bi bilo treba zaposlene bolje zaščititi in jim priznati prednosten položaj med upniki, zato bi bila koristna uskladitev na področju njihove zaščite.

4.4.1

Poslovne prakse nekaterih finančnih ustanov lahko privedejo do tega, da se podpora zagotavlja podjetjem v nepopravljivo slabem položaju. S tem se ustvarja navidezna solventnost, ki ogroža zdravo konkurenco na trgu in škodi ugledu bančnega sektorja.

4.4.2

EESO poudarja, da so za zagotavljanje neupravičene podpore poleg bank morda odgovorne tudi druge osebe, vključno z državo. Poleg tega nacionalni sodniki menijo, da so za to morda odgovorni nekateri dobavitelji ali stranke podjetja, saj s svojim vedenjem dajejo neupravičeno podporo dejavnosti podjetja, za katerega vedo, da je v nepopravljivo slabem položaju.

4.4.3

Pri uskladitvi insolvenčnega prava podjetij je treba upoštevati tudi te vidike.

4.5.1

Razlogi za večino stečajev podjetij so objektivne narave in niso posledica goljufivega ravnanja direktorjev podjetij.

4.5.2

Vendar pa pojava stečajev, ki so posledica goljufije, ne gre zanemariti. Komisija ta pojav omenja v svojem sporočilu (11) in predlaga, da se razlikuje med poštenimi in nepoštenimi stečaji. Po mnenju Komisije bi lahko za namerno ali neodgovorno ravnanje dolžnika, ki je v nasprotju z zakonskimi obveznostmi, predvideli denarne kazni, po potrebi pa tudi kazensko odgovornost. Na podlagi tega bi bilo treba pospešiti likvidacijske postopke za poštene stečaje.

4.5.3

EESO je prepričan, da bi bilo ustrezneje uskladiti rok za odpust dolga, ki bi moral biti razumno kratek, kar bi bilo zlasti v interesu zaposlenih, vendar pa dvomi v učinkovitost razlikovanja med likvidacijskimi postopki glede na poštenost direktorjev, saj bi se s tem povečalo število sodnih obravnav postopkov v primeru insolventnosti, ki bi dobili kazenski značaj, in podaljšal postopek preiskave.

4.5.4

Insolvenčnega prava ne bi smeli kriminalizirati. Po mnenju EESO bi bilo treba o poštenosti stečaja odločati v postopku, ki bi bil ločen od postopka v primeru insolventnosti.

5.1

EESO pozdravlja razširitev področja uporabe uredbe na hibridne postopke in postopke pred nastopom insolventnosti, postopke za odpust dolga in postopke v primeru insolventnosti za fizične osebe.

5.2

Pozdravlja tudi, da so bile pojasnjene okoliščine, v katerih se lahko ovrže domneva, da se središče glavnih interesov pravne osebe nahaja v kraju, kjer ima registrirani sedež.

5.3

Pozitiven ukrep je tudi izboljšanje pravil, ki določajo področje ukrepanja pristojnega sodišča za zahtevke, ki so neposredno posledica postopkov v primeru insolventnosti ali so tesno povezani z njimi, kot so zahtevki za razveljavitev dolžnikovih pravnih dejanj.

5.4

K izboljšanju uredbe prispeva tako dejstvo, da sekundarni postopki niso več nujno likvidacijski postopki in da se lahko zavrne uvedba teh postopkov, če niso potrebni za varstvo interesov domačih upnikov, kot tudi večja uskladitev med glavnimi in sekundarnimi postopki.

5.5

Dobrodošli sta tudi uvedba obveznosti za vse države članice, da izboljšajo pravila o javnosti postopkov z objavo zadevnih odločb sodišč v čezmejnih postopkih v primeru insolventnosti v javno dostopnem elektronskem registru, ter povezava med nacionalnimi registri insolventnosti.

5.6

EESO pa se sprašuje glede obremenitev, stroškov in rokov za prevod ter opozarja, da je jamstvo za uspeh postopkov, da se ti čim prej zaključijo.

5.7

Odbor pozdravlja, da morajo sodišča in upravitelji sodelovati v postopkih v primeru insolventnosti v zvezi z različnimi člani iste skupine podjetij, saj se upraviteljem tako zagotovi možnost učinkovitejšega delovanja.

6.1

EESO se sprašuje glede uskladitve z Uredbo (ES) št. 1215/2012 z dne 12. decembra 2012 (12), ki naj bi nadomestila Uredbo (ES) št. 44/2011 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, t. i. uredbo Bruselj I. Sprašuje se tudi, ali uvodna izjava 6 v predlogu uredbe o insolventnosti zadovoljivo pojasnjuje merilo za porazdelitev pristojnosti, ki izhaja iz sodbe v zadevi Gourdain (13). Dejansko se zdi, da se na podlagi te sodbe omogoča restriktivno tolmačenje, medtem ko so nekateri ukrepi, ki sodijo v okvir uredbe Bruselj I, odločilnega pomena za postopke v primeru insolventnosti. Vključitev ali nevključitev določbe o pridržku lastninske pravice odločilno prispeva k določitvi obsega sredstev dolžnika. To je pomembno tudi zaradi zastavljenega cilja reševanja podjetij v težavah, saj je obnovitev sredstev ključnega pomena za uspešno sanacijo podjetij v težavah.

6.2

Komisija bi lahko glede sodelovanja med upravitelji predlagala spremembo člena 31 in jih bolj spodbujala k sklenitvi memorandumov o soglasju. Različni statusi upraviteljev v državah članicah so ovira za njihovo strokovno sodelovanje.

6.3

Upravitelji in sodišča bi morali sodelovati predvsem glede inventarja, sredstev dolžnika, postopka prijave in preverjanja terjatev, pa tudi usklajenih skupinskih poravnav za dolžnike, vključene v načrt, pripravljen v okviru pogajanj.

6.4

EESO na koncu opozarja, da namerava Komisija prenesti pooblastila za spremembo prilog k uredbi, čeprav naj bi šlo za bistvene ukrepe v zvezi s kolektivnim postopkom ali seznamom oseb, ki opravljajo nalogo upravitelja.

7.1

Treba je uskladiti merila glede insolventnosti. V nekaterih državah članicah je tako postopek v primeru insolventnosti predviden šele, ko se izkaže, da je dolžnik insolventen, v drugih državah pa je zadostno merilo, da je insolventnost „verjetna v bližnji prihodnosti“.

7.2

Zaradi teh razlik se spodbuja izbiranje najugodnejšega sodišča, zato bi bilo treba to možnost odpraviti.

7.3

Za zagotovitev pravne varnosti je nujna tudi uskladitev pravil v zvezi s prijavo terjatev.

8.1

EESO podpira novo uvodno izjavo 9 v predlogu Komisije (14).

8.2

Uvodni izjavi 9 in 10 uredbe o insolventnosti z dne 29. maja 2000 sta ustrezni (15).

8.3

Vendar pa ta vključitev ne bi smela neugodno vplivati na posamezne dolžnike. Pravo, ki je zasnovano za podjetja in za zadovoljitev potreb podjetij, že avtomatsko zagotavlja manjšo zaščito kot potrošniško pravo. EESO zato Komisijo poziva, naj temu vprašanju nameni posebno pozornost.

8.4

Komisijo tudi poziva, naj razmisli o uskladitvi insolvenčnega prava za fizične osebe in pri tem upošteva interese potrošnikov.

9.1

Nacionalne razlike glede statusa in pristojnosti upraviteljev negativno vplivajo na dobro delovanje notranjega trga in otežujejo čezmejne postopke v primeru insolventnosti (16).

9.2

Za podjetja in oživitev gospodarstva bi bilo koristno, če bi čim prej izvedli uskladitev splošnih vidikov zahtev za kvalifikacijo in delo upraviteljev. EESO podpira naslednja priporočila Evropskega parlamenta (17):

9.3

Komisija bi morala zato razširiti področje uporabe, predvideno v členu 31 predloga uredbe, ki se omejuje zgolj na pojasnitev praks ter sodelovanje med upravitelji glavnih postopkov in upravitelji sekundarnih postopkov.

10.1

S spodbujanjem postopkov s pogajanji bi omogočili hitrejšo in učinkovitejšo izvedbo načrtov za prestrukturiranje podjetij.

10.2

Povprečno trajanje teh postopkov in stopnja uspešnosti v Evropski uniji sta prav tako dober razlog za sprejetje takega pristopa.

10.3

Poleg tega EESO meni, da se sistematična uporaba sodnih postopkov ne zdi nujno najboljša rešitev.

Zato podpira zamisel, da se oblikujejo novi organi, ki bi bili na primer povezani z gospodarskim sektorjem, v njih pa bi bili predstavniki več panog (gospodarske, finančne, pravne), ki bi se bili sposobni hitro odzvati in pomagati podjetjem premostiti njihove finančne težave.

10.4

Tak sistem že obstaja v številnih državah in bi ga bilo mogoče uporabiti tudi v drugih državah članicah.

10.5

Dobro bi bilo, da bi Komisija redno objavljala statistične podatke o primerih insolventnosti, za katere se uporablja uredba o insolventnosti, da bo mogoče oceniti učinkovitost vzpostavljenega sistema.

—

preveč omejeno področje uporabe;

—

nadaljnji primeri izbiranja najugodnejšega sodišča zaradi nedosledne uporabe koncepta „središče dolžnikovih glavnih interesov“;

—

neusklajenost glavnih in sekundarnih postopkov v primeru insolventnosti;

—

nezadostna javnost postopkov v primeru insolventnosti;

—

pravna vrzel v primeru insolventnosti večnacionalnih skupin podjetij;

—

Komisija se je oprla na 134 odgovorov v okviru javnega posvetovanja, ki se je začelo 29. marca 2012, sklepe primerjalnopravne študije, ki sta jo izvedli univerzi v Heidelbergu in na Dunaju, ter na oceno učinka, v kateri so bili ocenjeni različni scenariji glede možnih sprememb za odpravo omenjenih petih pomanjkljivosti v predlogu uredbe Sveta o postopkih v primeru insolventnosti.