17.3.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 84/38

1.1

Kot navaja Zelena knjiga za ustrezne, vzdržne in varne evropske pokojninske sisteme, imajo države članice proste roke pri opredeljevanju temeljev svojih sistemov socialne varnosti in so zanje tudi v celoti odgovorne; to velja torej tudi za oblikovanje in delovanje pokojninskih sistemov. EESO je kljub temu prepričan, da lahko usklajen pristop na ravni EU prispeva k skladnosti ter zagotovi, da se nacionalni pokojninski sistemi ujemajo s socialnim in zaposlovalnim stebrom strategije Evropa 2020, pri čemer je treba upoštevati, da je zaposlovanje bistvenega pomena za vzdržnost pokojninskih sistemov. Pripombe EESO je treba vzeti kot celoto, ne pa jih jemati posamezno.

1.2

O reformi pokojninskih sistemov se odloča na nacionalni ravni, upoštevajo se pogoji v posamezni državi in njena zgodovina s ciljem zagotoviti ustrezen in vzdržen pokojninski sistem. S predpisi EU ne bi smeli – neposredno ali posredno – spodbujati ali kaznovati nobene konkretne vrste pokojninskih reform. EESO je v mnenjih, ki ju je sprejel leta 2000 in 2004 (1), že poudaril, da je treba to področje prepustiti socialnim partnerjem. Nacionalni pokojninski sistemi se med seboj sicer močno razlikujejo, vendar EESO meni, da imajo kljub temu dovolj skupnih značilnosti, ki bi jih bilo mogoče obravnavati na ravni EU (od usklajevanja politik do zakonskega urejanja), ne da bi presegli pristojnosti EU na področju naložbenih pokojninskih načrtov.

1.3

Predloge iz Zelene knjige bi bilo treba znova obravnavati v širšem okviru socialnega tržnega gospodarstva. Kriza škoduje rasti, zaposlenosti in pokojninam. EU bi morala prevzeti svojo podporno nalogo in istočasno oblikovati strukturirano politiko za oživitev, da bi z aktivnimi politikami trga dela, poklicnim usposabljanjem, naložbami in inovacijami povečali rast, usmerjeno v kakovost, s tem pa spodbujali ustvarjanje novih in dostojnih delovnih mest ter stabilizirali sisteme z dokladnimi načrti, ki obstajajo v državah članicah. Ti sistemi so močni blažilci v času kriz. Preden predlagajo, da se popolnoma solidarni pokojninski sistemi zamenjajo z mešanimi sistemi (dokladnimi načrti in pokojninskimi skladi), bi morale države članice, ki med drugim uporabljajo argument, da dokladni načrti, ki temeljijo na solidarnosti, povečujejo primanjkljaj v javni blagajni, upoštevati, da naložbeni pokojninski načrti ljudem ne pomagajo premagati posledic gospodarskih kriz, temveč da jim, nasprotno, škodi vsaka finančna in borzna kriza.

1.4

Zaradi nizke rodnosti in vse daljše pričakovane življenjske dobe se Evropa stara. EESO se strinja, da je treba redno analizirati in spremljati demografske napovedi, da bi se lahko pokojninski sistemi ustrezno in pravočasno prilagajali novim razmeram. Te napovedi, tudi glede prihodnje javne porabe za pokojnine, pa je treba uporabljati in obravnavati previdno, saj lahko vsebujejo številne domneve, katerih razvoj je težko dolgoročno predvideti. (2) Domneva Eurostata, da se bo pričakovana življenjska doba v EU v naslednjih 40 letih podaljšala za sedem let, sicer temelji na dognanjih najboljših strokovnjakov, vendar ne more biti popolnoma zanesljiva. Na nadaljnje podaljševanje življenjske dobe lahko vplivajo spremembe delovnih in življenjskih razmer. EESO meni, da predlogi Komisije v Zeleni knjigi, ki v bistvu temeljijo na demografskem vprašanju in napovedih za 50 let, ne upoštevajo dejstva, da na pokojninske sisteme bolj vpliva pomanjkanje delovnih mest in naložb kot pa demografija.

1.5

EESO dvomi, da bi že sam dvig zakonsko določene upokojitvene starosti rešil probleme, povezane z demografskimi izzivi. Nasprotno, prepričan je, da bi lahko milijone starejših oseb, zlasti žensk, potisnil pod prag revščine. Kar je treba storiti, je dejansko upokojitveno starost dvigniti do sedanje zakonsko določene upokojitvene starosti s spodbudami za podaljšanje delovne dobe, skupaj z učinkovito politiko za rast in zaposlovanje. Le z dejansko politiko „aktivnega staranja“, katere cilj je večja udeležba v usposabljanju in vseživljenjskem učenju, lahko vzdržno povečamo stopnjo zaposlenosti starejših oseb, ki predčasno opustijo delo zaradi zdravstvenih težav, intenzivnosti dela, predčasne odpovedi ali pomanjkanja priložnosti za usposabljanje in ponoven vstop na trg dela. Poleg tega lahko dvig zakonsko določene upokojitvene starosti poveča pritisk na druge stebre socialne varnosti (3), kot so invalidske pokojnine ali minimalni dohodki (kar se je tudi zgodilo v nekaterih državah članicah), zaradi česar se napredek na področju trdnejših javnih financ izkaže za lažnega, zato bi o tem bilo treba razmišljati le na prostovoljni osnovi.

1.6

Mehanizmi samodejnega prilagajanja upokojitvene starosti v skladu z daljšanjem pričakovane življenjske dobe ali demografskimi spremembami bi bili nevarni za družbo kot celoto in jih EESO zato ne podpira. Večina teh mehanizmov samodejno zvišuje upokojitveno starost zaradi daljšanja pričakovane življenjske dobe in drugih gospodarskih meril ali meril trga dela. Takšne bistvene odločitve o življenjskih razmerah bi morali po široki javni razpravi, v katero bi bili vključeni socialni partnerji in druge pomembne udeležene strani, sprejemati parlamenti, ne pa računalniki. Poleg tega bi se države članice, ki želijo uvesti takšen mehanizem, morale zavedati, da ta ukrep sicer lahko zmanjša javni pritisk proti reformam, lahko pa zaradi pomanjkanja dejanskih možnosti za zaposlovanje starejših njim namenjeno finančno pomoč prenese na druge stebre socialne varnosti. Grobo uvajanje tega mehanizma v pokojninske sisteme z namenom zagotoviti ustrezne in vzdržne pokojnine torej ne bo prineslo pričakovanih koristi.

1.7

Sedanja gospodarska kriza je vplivala tako na dokladne kot na naložbene pokojninske načrte, a različno. Poudariti je treba, da so obvezni naložbeni pokojninski načrti, ki so jih v devetdesetih letih uvedli v nekaterih državah članicah, veljali za način, kako se izogniti tveganjem glede vzdržnosti in ustreznosti pokojnin, ki jih povzroča staranje prebivalstva. Finančna kriza in njene posledice razkrivajo, da so obvezni naložbeni pokojninski načrti izpostavljeni konkretnim finančnim tveganjem. Vendar tudi na dokladne pokojninske načrte vplivata gospodarska kriza in staranje prebivalstva, saj se zmanjšuje skupni znesek plač. Zdaj je jasno, da lahko gospodarske krize in staranje prebivalstva – čeprav na različne načine – vplivajo na vse pokojninske načrte, ne glede na to, kako se financirajo. Zato je potrebno dobro upravljanje in nadziranje teh načrtov in gospodarske politike, da se bistveno zmanjšajo tveganja, ki ogrožajo njihovo vzdržnost. Kljub raznolikosti pokojninskih sistemov v EU je pri poskusih za zagotovitev njihove ustreznosti in vzdržnosti potreben celosten pristop. EESO meni, da morajo imeti obvezni dokladni načrti še naprej temeljno vlogo pri zagotavljanju prihodnjih pokojnin, zato jim je treba posvetiti posebno pozornost, da se obrne težnja zmanjšane nadomestitvene stopnje, ki jo je zaznati v številnih državah članicah.

1.8

V času, ko smo priča staranju prebivalstva, bo uspešnost pri zagotavljanju vzdržnih javnih financ odvisna od prizadevanj EU na naslednjih ključnih področjih: podpiranje količine in kakovosti delovnih mest, večanje produktivnosti in gospodarske uspešnosti, izboljšanje prožne varnosti na trgu dela, vseživljenjsko učenje, priseljevanje in vključevanje priseljencev. EESO meni, da bi morala Komisija v svoje predloge vključiti prizadevanja za model zaposlovanja za vse, s kakovostnimi delovnimi mesti za delavce vseh starosti, zlasti pa za vključevanje mladih na trg dela, za spodbujanje aktivnega staranja in sodelovanje v vseživljenjskem izpopolnjevanju in izobraževanju. Državljani pričakujejo, da lahko delajo vsi, da delajo bolje in sicer nemudoma. To pomeni, da je bistveno ustvariti prave razmere za odpiranje novih delovnih mest.

1.9

EESO želi poudariti, da mora biti pokojninski sistem verodostojen in ustrezen, kar pomeni, da je treba najti in uporabiti nove finančne vire, da bi zajamčili medgeneracijsko ravnovesje. Le v tem primeru bodo prihodnje generacije prispevale v pokojninski sistem, kar je temeljni pogoj za vzdržnost pokojninskih načrtov. Pokojninski sistemi morajo biti pregledni, informacije in statistični podatki o njihovem delovanju in o vseh pravicah udeležencev pa dostopni in razumljivi. Usposabljanje na področju finančne pismenosti bi moralo postati del šolskih učnih načrtov.

1.10

EESO poziva države članice in Komisijo, naj udejanjijo enakost spolov. Znova bi bilo treba preučiti vprašanje različnih upokojitvenih starosti za ženske in moške. Zaradi povezave med pravicami in demografskimi dejavniki ter dejstva, da se ženske upokojujejo prej, slednje v starosti bolj ogroža revščina. S tem se še povečuje že tako velika nevarnost, da ženske prejemajo nižje pokojnine zaradi nižje plače (razlike v plačilu med spoloma), daljših prekinitev zaradi starševskega dopusta in tudi zato, ker so bolj izpostavljene dolgotrajni brezposelnosti. Poklicne poti žensk so tudi manj stabilne. V tem smislu se je pomembno izogniti dolgim obdobjem odsotnosti s trga dela. Boljše storitve na področju varstva otrok in starejših bi lahko na primer precejšnjemu številu žensk pomagale, da vstopijo na trg dela in na njem tudi ostanejo. EESO poziva države članice, naj uvedejo dejanske politike za obravnavo teh vprašanj.

1.11

EESO želi znova zatrditi, da pokojnine niso, kot navaja Zelena knjiga, „nagrada“, ampak prej oblika odloženega plačila ali prihrankov, ne glede na sistem. Upokojenci so zelo pomembna socialno-ekonomska skupina. Ne bi smeli veljati za breme, ampak za ključne gospodarske akterje, ki v povprečju predstavljajo 25 % prebivalstva in spodbujajo splošno gospodarsko povpraševanje.

1.12

Treba bi bilo upoštevati, da tudi v državah članicah, v katerih obstajajo dokladni načrti, prostovoljnih naložbenih pokojninskih načrtov ne bodo mogli zapolniti le zaposleni, ki so sposobni varčevati. Če bi obvezni naložbeni pokojninski načrti postali splošna praksa in bi dokladne načrte delno zamenjali naložbeni pokojninski sistemi, bi se bilo treba obvezno izogniti ustvarjanju neenakosti in ogrožanju prihodkov prihodnjih upokojencev.

1.13

Ustreznost in vzdržnost pokojnin bi bilo treba obravnavati kot prednostno nalogo tako z makroekonomskega kot tudi socialnega vidika. Ker gre za vprašanje, ki je bistvenega pomena za gospodarstvo, bi morale pristojne oblasti razmisliti o iskanju drugih virov financiranja pokojninskih sistemov ali načinov njegovega dopolnjevanja, poleg dajatev na prihodke iz dela.

1.14

Komisija bi morala države članice spodbujati k reformi nacionalnih pokojninskih sistemov, da bi zagotovile njihovo ustreznost, vzdržnost in varnost, pri čemer bi bilo potrebno odločno sodelovanje in vključevanje socialnih partnerjev.

2.1

2.1.1

Komisija bi morala najprej opredeliti smernice za ustreznost na ravni EU. Pokojnine bi morale zagotoviti materialno varnost in dostojanstvo. Za podporo državam članicam obstajajo številni instrumenti EU, med drugim odprta metoda koordinacije, pakt za stabilnost in rast ter stockholmska strategija (4). Podobno je v skladu s PDEU mogoče na ravni EU sprejeti predpise o socialni varnosti in pokojninskih načrtih. EESO se zaveda težav z zakonskim urejanjem na ravni EU, vendar bi lahko Komisija ocenila in po potrebi pregledala sedanji ureditveni okvir, zlasti glede naložbenih pokojninskih načrtov, vsaj na naslednjih področjih:

2.1.2

Ta ocena bi morala obravnavati zlasti razvoj obveznih naložbenih pokojninskih načrtov z individualno izbiro, s katerimi upravljajo zasebne institucije in ki so jih nekatere države članice začele uvajati v devetdesetih letih. Sedanji predpisi EU temeljijo na izkušnjah držav, ki takšne možnosti niso vključile v svoje pokojninske sisteme. Zato bi se morala Komisija posebej osredotočiti na obvezne naložbene pokojninske načrte in preučiti:

EESO priporoča previdnost pri reformah, saj prenos dela prispevkov, ki se trenutno uporabljajo za dokladne načrte, v naložbene načrte ne sme oslabiti dokladnih načrtov, če naj se zajamči dejanska korist za prihodnje upokojence. Pomanjkanje učinkovitih predpisov veča finančno tveganje, zlasti v obdobju gospodarske krize. Pokojninski skladi bi pri naložbah morali upoštevati porazdelitev sredstev v skladu s strategijami življenjskega cikla (lifecycle asset allocation).

2.1.3

EESO meni, da bi lahko odbor za socialno zaščito in njegova podskupina za kazalnike ob podpori odbora za ekonomsko politiko in njegove delovne skupine za staranje prebivalstva v okviru odprte metode koordinacije razvil in izboljšal instrumente za ocenjevanje potencialnega učinka staranja na vzdržnost javnih financ in dostojno pokojnino. Izračuni tveganja revščine za gospodinjstva z upokojenci na podlagi splošne metode Eurostata ne razkrivajo dovolj, koliko so upokojenci dejansko izpostavljeni revščini, saj imajo takšna gospodinjstva različno strukturo prihodkov in porabe. Razviti bi bilo treba boljšo metodo za ocenjevanje izpostavljenosti upokojencev revščini. Ta bi lahko spremljala tudi ustreznost pokojninskega prihodka. Opraviti je treba več statističnih ocen, da bi ustreznost pokojnin presodili z vidika, ali lahko preprečijo revščino v starosti in upokojencem zagotovijo dostojen življenjski standard, ki jim omogoča sodelovanje v javnem, družbenem in kulturnem življenju. (5) Ustreznost pokojnin pa je treba opredeliti na nacionalni ravni.

2.2

2.2.1

Evropski pokojninski okvir se osredotoča na nadzorovanje prihodnje porabe na podlagi sprejetih pravil. Zaradi tega pristopa se morajo oblikovalci politik osredotočiti na končno točko svojih napovedi. EESO poudarja, da je bistveno spremljati splošno raven obveznosti pokojninskega sistema. Sedanji okvir bi lahko v skladu s tem dopolnili s spremljanjem in poročanjem o implicitnih pokojninskih obveznostih z odobreno metodologijo.

2.2.2

Razmislili bi lahko tudi o reviziji pravil pakta za stabilnost in rast, da bi zagotovili, da ustrezno izražajo izide reform (vključno s prehodom s sistema, ki temelji izključno na dokladnih načrtih, na sistem z delno uporabo naložbenih načrtov), ki vodijo v spremembe financiranja pokojninskih sistemov, ki povečajo očitne in zmanjšajo implicitne obveznosti. Če bi to uresničili, tovrstne reforme, namenjene spopadanju z izzivom dolgoročne vzdržnosti, kratkoročno ne bi bile prikrajšane zaradi večjega očitnega javnega dolga.

2.2.3

Če bomo zdaj spodbujali dejanske reforme na podlagi napovedi za leto 2060, bi lahko s tem zgrešili cilj primernih in vzdržnih pokojnin. EESO predlaga, da se pokojninski sistemi z obveznimi dokladnimi načrti v posameznih primerih dopolnijo z varnostnimi skladi, da bi se izognili nevarnosti naglega prilagajanja za najbolj ranljive.

2.2.4

EESO meni, da je vprašanje Komisije za splošno javnost zavajajoče. Bistveno je zagotoviti vzdržne javne finance. To je treba storiti na nacionalni ravni, vključuje pa veliko več kot zgolj analizo pokojninskih sistemov.

2.3

2.3.1

Do leta 2020 bo zakonsko določena upokojitvena starost v večini držav članic 65 let. Po podatkih Eurostata je bila leta 2008 povprečna dejanska upokojitvena starost v EU 61,4 leta. (6) Stopnja zaposlenosti oseb, starih od 55 do 64 let, pa je še vedno nizka, okrog 40 %. Potrebne so pobude za ustvarjanje delovnih mest za starejše delavce, spremembo odnosa delodajalcev do te starostne skupine in za spremembo odnosa samih starejših delavcev, pa tudi pobude za ustvarjanje pogojev za aktivno staranje, saj bi uvedba mehanizmov samodejnega prilagajanja za upokojitveno starost, ki bi povzročila zvišanje zakonsko določene upokojitvene starosti, milijone delavcev prenesla v druge stebre sistema socialne zaščite (tj. med prejemnike nadomestila za brezposelnost, invalidske pokojnine ali zajamčenega minimalnega dohodka), pri čemer bi se tveganje revščine za to kategorijo močno povečalo. EESO je prepričan, da bi morale biti politike v podporo zaposlovanju ena od prednostnih nalog EU. Glavni odziv na demografski izziv mora biti usmerjen v politiko rasti in povečanje zaposlenosti.

2.3.2

Bistveno je spodbujati pobude na ravni EU v okviru sedanje strategije Evropa 2020, da bi delavci dobili priložnost delati. Države članice morajo povečati zaposljivost in ustvariti pogoje, da bodo podjetja lahko ustvarjala delovna mesta, zaposleni pa ostali na delovnem mestu, če to želijo. Spodbujanje daljše zaposlenosti terja skupna prizadevanja države, delodajalcev in posameznikov. Delodajalci potrebujejo trdno podporo za zagotavljanje več delovnih mest za starejše delavce, ki predčasno opustijo delo zaradi zdravstvenih težav in delovnih razmer, intenzivnosti dela, predčasne odpovedi, pa tudi pomanjkanja priložnosti za usposabljanje ali ponovni vstop na trg dela. Starejše bi bilo treba tudi spodbujati in podpirati, da bi povečali svojo zaposljivost in ostali aktivni na trgu dela. Pravica do upokojitve je temeljna pravica, zato ni možno nikakršno samodejno zviševanje zakonsko določene upokojitvene starosti. EESO je mnenja, da je zakonsko določena upokojitvena starost vprašanje, ki ga je treba obravnavati ločeno od dolžine dobe plačevanja prispevkov ali vplačevanja.

2.3.3

Ali lahko že samo zvišanje zakonsko določene upokojitvene starosti poviša dejansko upokojitveno starost, je vprašljivo. Nedvomno bi bilo tako, če aktivne politike trga dela, ustrezni odnosi med delodajalci in delojemalci, strategije aktivnega staranja in ukrepi za povečanje solidarnosti v pokojninskem sistemu ne bodo udejanjeni. Le zavestna politika „aktivnega staranja“, ki spodbuja nadaljnje usposabljanje in vseživljenjsko učenje, lahko poveča zaposlenost starejših oseb.

2.3.4

EESO je prepričan, da mehanizmi samodejnega prilagajanja ne morejo zamenjati običajnega političnega odločanja. Bistvene odločitve o življenjskih razmerah ljudi morajo po široki javni razpravi sprejeti parlamenti. Če bi se uporabile, bi samodejne prilagoditve lahko ustvarile neustrezno kombinacijo podaljšanja obdobij zaposlenosti in pokoja. V preteklosti so spremembe v pričakovani življenjski dobi pospremila daljša obdobja izobraževanja in pokoja ter krajša obdobja aktivne zaposlenosti. Zvišanje upokojitvene starosti ne more biti edini ukrep, spremljati ga morajo ukrepi za izboljšanje možnosti za zaposlovanje ljudi, ki so blizu upokojitvi.

2.4

2.4.1

Podaljšanje zaposlenosti se navezuje na vse cilje strategije Evropa 2020. Socialni partnerji morajo biti vključeni v pobude za povečanje stopnje zaposlenosti na 75 % aktivnega prebivalstva. EESO meni, da je ta posebni pristop potreben, če želimo biti kos izzivu povečanja stopnje zaposlenosti pri osebah, starih od 55 do 64 let. EESO priporoča, da si države članice v svojih nacionalnih programih reform zastavijo poseben cilj za to starostno skupino, dosežen v pogajanjih s socialnimi partnerji.

2.4.2

V preteklosti je EESO za EU in države članice že pripravil podrobna priporočila (7) glede politik za spodbujanje daljše zaposlenosti. Poleg vseživljenjskega poklicnega usposabljanja, aktivnih ukrepov trga dela, finančnih spodbud za nadaljnje delo, tudi za samozaposlene, in spreminjanja odnosa podjetij do starejših zaposlenih je treba podpreti še naslednje ukrepe, da bi starejši delavci dobili nove možnosti:

2.4.3

Politike za daljšo zaposlenost bi morale obravnavati tudi vprašanje mladih, ki vstopajo na trg dela veliko pozneje kot prejšnje generacije. Podaljšanje delovne dobe pomeni tudi reševanje vprašanja brezposelnosti, zlasti dolgotrajne, in prekinitev poklicne poti zaradi vzgoje otrok, negovanja vzdrževanega člana družine ali začasne invalidnosti.

2.5

2.5.1

Komisija v poročilu (9) o izvajanju direktive o institucijah za poklicno pokojninsko zavarovanje (Direktive IORP) ugotavlja, da trenutno ni razlogov za spremembo zakonodaje. Če bo po oceni njenega delovanja potrebna revizija direktive, EESO meni, da bi bilo treba obravnavati dvoumnost izraza „trgi tveganega kapitala“, saj lahko pomeni tveganje za pokojninske sklade in njihove člane. Bonitetne vidike je treba pojasniti in omejiti pravico skladov, da vlagajo sredstva v tvegane finančne instrumente.

2.5.2

EESO opaža možnost, da poleg sedanjih pokojninskih sistemov delujejo dodatni prostovoljni individualni zasebni pokojninski načrti. V tem okviru bi lahko preučili možnost evropskih jamstev, da bi lahko koristili čezmejnim delavcem. Lahko bi analizirali potrebnost in možnost razvoja vseevropskih individualnih pokojninskih računov (po vzoru individualnega pokojninskega računa v ZDA (individual retirement account) ali podobnega sistema (IKE) na Poljskem) za mobilne delavce, vključno z načeli delovanja, nadzora in spremljanja takšnega sistema. Komisija bi lahko razmislila tudi o uporabi 28. režima, predlaganega v poročilu Maria Montija, ki ga je EESO že podprl (10).

2.6

Ali naj EU ponovno preuči vprašanje prenosov ali bi bili minimalni standardi o pridobitvi in ohranitvi pravic skupaj s storitvami za sledenje za vse vrste pokojninskih pravic boljša rešitev?

2.6.1

Predpisi EU o usklajevanju sistemov socialne varnosti so se izkazali za zelo koristne pri zaščiti mobilnih delavcev. Uveljavili so načelo, da se za pridobitev pokojninskih pravic upoštevajo zavarovalne dobe v drugi državi članici. Preučili bi lahko uporabo istega načela, prilagojenega za vse dodatne – poklicne in individualne – naložbene pokojninske načrte. EESO meni, da bi bilo treba razmisliti o možnosti čezmejene pridobitve pokojninskih pravic iz naložbenih pokojninskih načrtov.

2.6.2

EESO Komisijo poziva, naj presodi možnost opredelitve osnovnega okvira na ravni EU za pridobitev in čezmejno ohranitev vseh pokojninskih pravic. Prepričan pa je, da bi bilo to težko združiti s svobodo izbire, ki jo imajo države članice. Smiseln bi bil obstoj storitev za sledenje teh pravic, ki bi se usklajevale na ravni EU. Podobno je za mobilnost na evropskem trgu dela znotraj države potrebna mobilnost pokojninskih pravic med delodajalci. Vsak predpis EU bi moral odražati vse večjo raznolikost možnosti zagotavljanja pokojnin. Čezmejno mobilnost delavcev je treba spodbujati z odstranjevanjem zlasti davčnih in upravnih ovir za mobilnost pokojninskih pravic iz prostovoljnih naložbenih pokojninskih načrtov.

2.7

Kako bi se lahko z evropskimi predpisi ali kodeksom dobrih praks državam članicam pomagalo izboljšati ravnovesje med tveganji, varnostjo in dostopnostjo za varčevalce in izvajalce pokojninskih načrtov?

2.7.1

Komisija priznava, da so predpisi EU o naložbenih pokojninskih načrtih razdrobljeni in neustrezni. EESO Komisijo poziva, naj oceni in po potrebi razmisli o možnosti zakonskega urejanja faz akumulacije in izplačila teh shem na ravni EU, pri tem pa analizira naslednje:

2.7.2

Pri številnih naložbenih pokojninskih načrtih z določenimi prispevki tveganje v glavnem nosijo udeleženci. Visoki so tudi administrativni stroški teh načrtov. EESO meni, da bi bilo treba oceniti nekatere vidike naložbenih pokojninskih načrtov in jih po potrebi zakonsko urediti na ravni EU. Po poročilu Odbora za ekonomsko politiko o staranju prebivalstva za leto 2010 bodo ti pokojninski načrti v nekaterih državah članicah imeli vse večjo vlogo pri zagotavljanju dostojnega prihodka za prihodnje upokojence. Skupna evropska načela bi lahko torej državam članicam pomagala doseči, da bi bili ti pokojninski načrti, s katerimi upravljajo finančne institucije, učinkoviti in da delujejo v najboljšem interesu upokojencev. Dobički upravljavcev pokojninskih skladov bi morali biti povezani z uspešnostjo in dobičkom članov pokojninskega sklada. Kodeks dobrih praks je koristen, a ne zadosten. Tudi sistemi izplačil iz obveznih naložbenih skladov so izziv, o katerem bi bilo treba še razpravljati in ga preučiti v okviru odprte metode koordinacije.

2.8

2.8.1

Direktiva Solventnost II se osredotoča na neživljenjsko in življenjsko zavarovanje, zato ne velja za pokojninske produkte. EESO pa je prepričan, da bi bila zaradi posebne narave pokojninskih produktov, ki se razlikujejo od zavarovalniških produktov, lahko dober primer za oblikovanje podobnega sistema za naložbene pokojnine.

2.8.2

Najboljša rešitev za zagotovitev plačilne sposobnosti vseh naložbenih pokojninskih načrtov, ne glede na njihovo strukturo, bi bil splošen sistem za plačilno sposobnost pokojninskih sistemov na nacionalni ravni, usklajen na ravni EU. Takšen režim plačilne sposobnosti bi moral zajeti vsaj:

2.9

2.9.1

Poklicni pokojninski načrti in obvezni naložbeni načrti, kjer obstajajo, imajo ali bodo imeli pomembno vlogo pri zagotavljanju dostojnega pokojninskega prihodka. EESO meni, da bi morala EU od držav članic zahtevati, da zakonsko uredijo oblikovanje jamstvenih mehanizmov (v obliki posebnih skladov) za zaščito prihodnjih pokojninskih prihodkov.

2.10

Ali naj EU glede udeležbe in naložbene izbire razvije skupen pristop za standardne možnosti?

2.10.1

Naložbeni pokojninski produkti so zapleteni, izbira in odgovornost pa sta vse pogosteje prepuščeni posamezniku. V tem oziru bi po mnenju EESO Evropska unija morala zagotoviti, da se izboljša ureditveni okvir na nacionalni ravni, da bi zajel vse pokojninske načrte. Na ravni EU je nujno potreben na smernicah zasnovan skupni pristop do naložbene izbire in minimalnih zahtev izvajalcem pokojninskih načrtov o razkritju informacij (zlasti o tveganjih za udeležence).

2.10.2

Komisija priznava, da je v celoti ozaveščeno sprejemanje odločitev posameznikov dejavnik ustreznega pokojninskega zavarovanja. EESO Komisijo poziva, naj uvede pobudo EU za povečanje finančnega znanja državljanov o pokojninskih produktih. Zaradi zapletenosti tega vprašanja posamezniki ne morejo sami nositi težke odgovornosti za strateške odločitve; kljub temu, da gre predvsem za odgovornost vlade, bi bilo treba v čim večji meri vključiti tudi socialne partnerje.

2.11

2.11.1

Okvir usklajevanja politike na ravni EU je trenutno razmeroma razdrobljen. EESO pozdravlja zamisel Komisije o vzpostavitvi skupnega izhodišča za spremljanje vseh vidikov pokojninske politike, pri katerem bodo sodelovali javni organi, socialni partnerji, civilna družba in pokojninski sektor. Ta platforma bi lahko omogočila primerjavo razmer v državah članicah in življenjskega standarda upokojencev z vrsto kazalnikov.

2.11.2

Za skupno platformo za spremljanje vseh vidikov pokojninske politike, vključno z ustreznostjo, pokritjem, tveganjem revščine, finančno stabilnostjo, naložbami, tveganjem in plačilno sposobnostjo, bodo potrebni najnovejši in zanesljivi podatki. Zato bo treba razviti metodologijo EU za statistične podatke o pokojninskem zavarovanju, v to pa vključiti socialne partnerje in druge glavne udeležene strani. Podobne instrumente bo treba razviti tudi za nadzorovanje implicitnih obveznosti pokojninskih načrtov, ki se izvajajo na nacionalni ravni.