19.1.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 18/18

1.1

EESO pozdravlja odločitev, da je leto 2010 posvečeno podvojitvi prizadevanj za odpravo izključenosti in revščine ter poudarja pomen uporabe izobraževanja in usposabljanja kot učinkovitih sredstev za dosego tega cilja. Izobraževanje je priznano kot zelo pomembno sredstvo za vključevanje ljudi, ki živijo v revščini, v družbo.

1.2

Dejstvo, da je krepitev izobraževanja kot sredstva za boj proti neenakostim in revščini med prednostnimi nalogami strategije Evropa 2020 in da si je trojka predsedstev EU (Španija, Belgija, Madžarska) zadala cilj „izobraževanje za vse“, omogoča predlagati vrsto ukrepov, ki bi izobraževanje in usposabljanje uporabili kot učinkoviti sredstvi za boj proti revščini in socialni izključenosti.

1.3

Izobraževanje je že od začetkov EU priznano kot temeljna človekova pravica, veliko pa je bilo tudi uspešnih prizadevanj, da bi ta pravica postala vsem dostopna javna dobrina. EESO je o tem pripravil veliko mnenj in v vseh je priznal, da je osrednji cilj izobraževanja še vedno oblikovanje svobodnih, kritičnih in samostojnih državljank in državljanov, ki bodo zlasti pri delu z visoko ravnjo potrebnih znanj za soočanje z novimi izzivi sposobni prispevati k razvoju družbe, v kateri živijo, ter ki se bodo zavedali, da delijo skupne vrednote in kulturo in da je treba svet, v katerem živimo, ohraniti za prihodnje generacije.

1.4

EESO priporoča, da se EU in države članice obvežejo, da bodo na podlagi načela izobraževanja za vključevanje revidirale politike izobraževanja, vsebine, pristope in strukture ter dodeljevanje sredstev. Poleg tega bi bilo treba revidirati in/ali posodobiti politike, povezane z zaposlovanjem, kakovostnimi javnimi storitvami in pozornostjo do posebnih skupin (otroci, osebe s posebnimi potrebami, priseljenci itd.) ter vanje vključiti vidik enakosti med spoloma. Vključujoče izobraževanje lahko poteka v številnih formalnih in neformalnih okvirih, v družinah, v skupnosti in ni treba, da vse breme nosi šola. Tematika še zdaleč ni obrobna ali usmerjena zgolj na revne, aktualna je za vse družbene skupine, ki takšno izobraževanje potrebujejo. Razlogi, da smo se odločili za vključujoče izobraževanje, so:

1.5

V EU že več let potekajo razprave o priznavanju rezultatov neformalnega izobraževanja, ki poteka zunaj tradicionalnih izobraževalnih okvirov in s tem, ko ljudem zagotavlja praktično znanje, socialne spretnosti in vzorce vedenja, ter s spodbujanjem aktivnega državljanstva dopolnjuje formalno izobraževanje. Čeprav v okviru teh razprav še ni bilo doseženo soglasje na ravni EU, se neformalno izobraževanje postopoma priznava zaradi dejstva, da omogoča vstop na trg dela. EESO meni, da bi morala EU analizirati stanje na tem področju z vidika izobraževanja za vključevanje, zato priporoča:

1.6

EESO je v prejšnjih mnenjih opozoril, da je vsem dostopno kakovostno javno izobraževanje sredstvo za spodbujanje enakosti in socialne vključenosti. Zato je bistvenega pomena, da imajo vsi socialno izključeni dostop do kakovostnega pretežno javnega izobraževanja (1), ki jim bo odprlo vrata na trg dela in omogočilo opravljati dostojna in pošteno plačana dela.

1.7

EESO na koncu še priporoča, da dejavnosti, ki jih je možno izvajati ne da bi zanemarili že opredeljene politične prednostne naloge, služijo kot gonilo in spodbuda za drznejše in daljnosežnejše kompromise na tem področju, tako da dosežejo najrazličnejše institucije in socialne akterje.

1.8

Konferenca o izobraževanju za boj proti socialni izključenosti, ki jo bo EESO organiziral od 20. do 22. maja 2010 v Firencah, je popolnoma v skladu s tem. Temeljila bo na medsektorskem pristopu in na njej se bo zbralo veliko število akterjev s tega področja.

2.1

Pravica do izobraževanja je bila priznana kot temeljna človekova pravica in je zapisana v vseh instrumentih Evropske unije od njenega nastanka dalje. Evropa si je močno in uspešno prizadevala za to, da bi ta pravica postala vsem dostopna javna dobrina. (2) Kljub temu pa še vedno obstajajo segmenti prebivalstva, ki teh pravic ne uživajo, kar dodatno poglablja revščino, ki še vedno ni izkoreninjena. Države članice, Komisija in Evropski parlament so predlagali in sprejeli pomembne ukrepe za boj proti revščini ter kot sredstvo za vključevanje uporabili vsem dostopno kakovostno javno izobraževanje. Z enakim namenom je tudi EU sklenila, da bo leto 2010 evropsko leto boja proti revščini. (3)

2.2

Socialna vključenost in boj proti revščini sta tudi sestavni del ciljev Evropske unije na področju rasti in zaposlovanja. Usklajevanje nacionalnih politik socialne varnosti in vključevanja poteka ob uporabi postopka izmenjav in učenja, ki ga poznamo pod imenom „odprta metoda usklajevanja“ (OMU), ki se izvaja na področjih, za katera so pristojne države članice, da bi uskladili nacionalne politike za uresničitev določenih skupnih ciljev. OMU pomaga uskladiti socialne politike, zlasti v okviru prenovljene lizbonske strategije.

2.3

Po drugi strani pa sta izobraževanje in usposabljanje tudi ključna dejavnika za izboljšanje gospodarskega razvoja ter socialne kohezije naših družb. Zaradi neuspeha pri doseganju ciljev zmanjševanja revščine in njegovih posledic na področju izključenosti, ki jih lahko povzroči sedanja gospodarska kriza, kakor tudi povečanja brezposelnosti, se krepi zanimanje za iskanje instrumentov, ki bi omogočili napredovanje pri doseganju cilja aktivnega vključevanja.

2.4

Prva med prednostnimi nalogami strategije Evropa 2020 (4) je „ustvarjanje vrednosti s tem, da bo rast temeljila na znanju“. S tem se znanje priznava kot gonilo trajnostne rasti, priznava pa se tudi pomen izobraževanja, raziskav, inovacij in ustvarjalnosti. Sklepi vrha o delu, ki je potekal maja 2009 v Pragi, sledijo tej usmeritvi. Zato je treba – glede na sedanjo gospodarsko krizo, ki je močno vplivala na zaposlene in na podjetja, zlasti MSP, ter ob dejstvu, da je brezposelnost dosegla zgodovinsko raven skoraj 20,2 % in da so razlike med državami EU velike – pospešiti vse ukrepe, zlasti pa ukrepe na področju politike izobraževanja, ki bi pomagali ustvarjati delovna mesta in s tem krepiti enakopravnost med Evropejci.

2.5

Javno šolstvo, ki je eden glavnih instrumentov za spodbujanje enakopravnosti, se danes sooča s številnimi novimi izzivi v vse bolj globaliziranem svetu, ki je tudi vse bolj neenak, razdeljen in nesimetričen. Vključevanje vseh učenk in učencev v šole in družbo je prednostna naloga javnih oblasti in mednarodnih ali regionalnih organizacij. Izobraževanje za vključevanje je pristop, ki je povezan z izpolnjevanem potreb vseh otrok, mladih in odraslih po učenju, zlasti v tistih okoljih, kjer je največ diskriminacije, marginalizacije, revščine ali socialne izključenosti.

2.6

Izobraževanje in usposabljanje sta lahko učinkoviti sredstvi za boj proti revščini in socialni izključenosti. Tisti mladi, ki imajo v družbi manj možnosti, se soočajo s posebnimi težavami, povezanimi z dejstvom, da živijo v okoljih, ki so prikrajšana glede izobraževanja, družbenoekonomskega ali geografskega položaja, ali z dejstvom, da so invalidi.

2.7

Smernice Unesca za vključujoče izobraževanje takšno izobraževanje opredeljujejo kot proces, ki mora upoštevati raznolikost potreb vseh učencev in se nanje odzivati z vse večjo udeležbo pri učenju, v kulturi in vrednotah skupnosti, s ciljem zmanjšati socialno izključenost in revščino. Izobraževanje za vključevanje zahteva predelavo izobraževalnih vsebin, pristopov, struktur in strategij ter obsežno razvijanje programov za usposabljanje učiteljev, nameniti mu je treba tudi več sredstev. Zavedati se je treba, da mora zajeti vse učence in da je splošni izobraževalni sistem odgovoren za izobraževanje vseh ljudi. Cilj vključujočega izobraževanja je, da se ustrezno odzove na različne potrebe družbenih skupin po učenju, izvaja pa se lahko formalno ali neformalno.

2.8

Kako določene učence vključiti v splošni šolski sistem, še zdaleč ni obrobno vprašanje ali vprašanje, ki bi se nanašalo zgolj na najrevnejše – vključujoče izobraževanje zahteva razvijanje izobraževalnih sistemov in ostalih oblik učenja ter njihovo prilagoditev raznolikosti učencev, s čimer postane močno sredstvo boja proti revščini. Tako učiteljem kot učencem mora omogočiti, da se v raznolikosti počutijo udobno in v njej ne vidijo težav, temveč izziv in možnost obogatitve učnega okolja.

2.9

Pojav množične brezposelnosti je povzročil oblike revščine, kakršnih še nismo poznali. Sedanja (5) svetovna gospodarska kriza je le boleča potrditev tega. Za današnjo revščino niso značilni zgolj prenizki dohodki; kaže se lahko tudi v omejenem dostopu ali celo pomanjkanju dostopa do zdravstva in izobraževanja, nevarnem okolju, obstoju diskriminacije in predsodkov ter socialni izključenosti. Zaposlitev – če ni kakovostna – ne pomeni več zaščite pred revščino. Skrajna revščina je bolj razširjena med ženskami kot med moškimi: v Evropski uniji je tveganje za skrajno revščino znatno večje za ženske v sedemnajstih državah članicah. Enostarševskim družinam, v katerih gospodinjstvo vodi ženska, v večji meri grozi nevarnost revščine. V svetu, v katerem 60 % prebivalstva preživi z le 6 % svetovnih prihodkov, 50 % prebivalstva za preživetje nima več kot dva dolarja na dan in več kot milijarda ljudi zasluži manj kot dolar na dan, se Evropa ne more zapreti v trdnjavo in prezreti okoliščin, v katerih se nahaja.

2.10

Pojavi vse večje revščine v mestih, preseljevanja podeželskega prebivalstva v industrializirana območja in množična preseljevanja so izziv za socialne politike tega območja. Po podatkih Statističnega urada Evropskih skupnosti za leto 2009 16 % evropskega prebivalstva živi pod pragom revščine, eden od desetih Evropejcev živi v gospodinjstvu, v katerem noben izmed članov ne dela. V različnih državah članicah so otroci bolj izpostavljeni revščini kot ostalo prebivalstvo, računa se, da jih je ogroženih 19 % (kar pomeni 19 milijonov otrok). Nujno je, da s pomočjo ustvarjanja stabilnega in varnega izobraževalnega okolja, ki bo vsem učencem omogočalo popolno uživanje njihovih temeljnih pravic ter razvijanje sposobnosti ter možnosti za prihodnost, prispevamo k odpravi okoliščin, ki toliko ljudi potegnejo v revščino.

3.1

Boj proti revščini je temeljni element politik EU in držav članic na področju vključevanja in zaposlovanja. Boj proti revščini, ki je nekoč veljal za politiko pomoči, se je spremenil v boj proti izključenosti. Ne gre le za to, da bi družbo obvarovali pred grozljivimi posledicami revščine, temveč da bi ljudem, ki trpijo revščino, omogočili uživati njihove človekove pravice. Leta 2007, ko se je sprejemala odločitev, da bo cilj leta 2010 „boj proti revščini in socialni izključenosti“, sta Evropski parlament in Svet potrdila, da „je danes v EU izpostavljeno nevarnosti revščine kakih 78 milijonov ljudi in da to število še naprej raste. Takšno stanje je v očitnem nasprotju z glavnimi skupnimi vrednotami Unije, zato so potrebni skupni ukrepi Evropske unije in držav članic.“

3.2

Po drugi strani so države članice OZN leta 2000 sprejele razvojne cilje tisočletja (RCT), katerih namen je predvsem za polovico zmanjšati skrajno revščino. Te cilje – osem jih je – bi morali uresničiti do leta 2015. Vendar pa v sedanjih gospodarskih okoliščinah postaja jasno, da bo vse cilje zelo težko uresničiti v predvidenih rokih. EU je sklenila leto 2010 posvetiti boju proti revščini in socialni izključenosti, da bi podvojila prizadevanja za dosego teh ciljev.

3.3

EESO je večkrat ponovil svoje usklajeno stališče o družbi znanja kot glavnemu sredstvu za dosego polne vključenosti vseh državljank in državljanov, ne zgolj elite, in posebej kot enega od sredstev za dosego ciljev, ki so bili sprejeti na vrhu v Lizboni.

3.4

EESO je nedavno izrazil mnenje (6), da je pri osebah z nižjo izobrazbo tveganje za izključenost večje in da jim mora pravica do izobraževanja prinesti možnosti za izboljšanje kakovosti življenja in dostopa na trg dela. Treba je upoštevati, da tudi gospodarske, družbene in tehnološke spremembe zahtevajo prilagajanje izobraževalnih vsebin, zlasti če se izobraževanje želi odzivati na potrebe trga dela. Zato EESO predlaga, da se izobraževanje v šolah in na univerzah spremeni tako, da bi se ga lahko v primeru opustitve šolanja dopolnilo s programi poklicnega usposabljanja, ki bi olajšali vstop na trg dela. (7) Gre za preprečevanje in odpravljanje škode, ki jo povzroča socialna izključenost.

3.5

EESO je sprejel tudi mnenje (8), v katerem pozdravlja sporočilo Komisije Nova znanja in spretnosti za nova delovna mesta. Med sklepi lahko izpostavimo zahtevo po „povečanju znanja in spretnosti na vseh ravneh [kar je] temeljni pogoj za kratkoročno revitalizacijo gospodarstva; tudi dolgoročno gledano je to temeljni pogoj za razvoj, povečanje produktivnosti, konkurenčnosti in zaposlovanja ter za zagotavljanje enakih možnosti in socialne kohezije“.

3.6

V vsakem primeru se neizogibno zastavlja vprašanje: kaj je pravzaprav koncept izobraževanja za vključevanje, iz katerega izhajamo? Ni zgolj strategija, ampak tudi proces, v katerem moramo poleg izobraževalnih politik revidirati tudi politike na področju zaposlovanja, nudenja kakovostnih javnih storitev, pozornosti do raznolikosti populacije, ki jo izobražujemo, ki jo sestavljajo moški in ženske, otroci, mladina in odrasli, priseljenci, brezposelni, invalidi, osebe ki imajo VIH/AIDS itd.). Končni cilj izobraževanja za vključevanje je odprava kakršnekoli oblike izključenosti, najsi je posledica negativnega odnosa ali pomanjkanja vrednotenja raznolikosti. Poteka lahko v številnih formalnih in neformalnih okvirih, v družinah, v skupnosti in ni treba, da vse breme nosi šola.

3.7

Neformalno izobraževanje zelo pogosto temelji na nehierarhičnih in participativnih pedagoških oblikah in metodah dela, hkrati pa je tesno povezano z organizacijami civilne družbe, ki ga tudi izvajajo. Neformalno izobraževanje se je s svojo naravo in pristopom od spodaj navzgor izkazalo kot učinkovito sredstvo za boj proti revščini in socialni izključenosti. Zato EESO poudarja, da ima lahko neformalno izobraževanje pomembno vlogo pri izvajanju strategije EU 2020.

3.8

Uspeh vseživljenjskega izobraževanja se krepi s pomočjo neformalnega izobraževanja, ki dopolnjuje in podpira formalno izobraževanje. Ta povezava je lahko pomembna za povečanje privlačnosti učenja za mlade in s tem za boja proti prezgodnjemu opuščanju šolanja, in sicer z uvajanjem novih metod učenja, lajšanjem prehajanja med formalnim in neformalnim izobraževanjem ter priznavanjem spretnosti in znanj. (9)

3.9

OECD je z raznimi raziskavami in projekti (10) namenila posebno pozornost neformalnemu izobraževanju. Še vedno pa nimamo splošnega dogovora, v kolikšni meri in kako priznati znanje, pridobljeno v okviru „neformalnega izobraževanja“, še manj pa v okviru „priložnostnega izobraževanja“. To med drugim zahteva, da se drugim zainteresiranim stranem, kot so organizacije civilne družbe, prizna sposobnost poučevanja zunaj formalnega izobraževalnega sistema in da se uvedejo standardi za ocenjevanje na ta način pridobljenega znanja. Priznavanje tako pridobljenega znanja in spretnosti se je razvijalo skupaj s strategijami vseživljenjskega izobraževanja v različnih državah članicah. Nekatere na podlagi obstoječih nacionalnih okvirov za potrjevanje izobrazbe analizirajo postopke za zakonito priznavanje tovrstnih znanj in spretnosti, ki bi omogočilo vstop na trg dela. EESO meni, da bi bilo dobro, da bi EU analizirala stanje na tem področju na ravni držav članic ter priporoča, da si države članice izmenjujejo uspešne izkušnje in primere.

3.10

Treba se je izogniti veliki nevarnosti, da izobraževalne strategije za vključevanje ne bi bile na voljo le revnim, priseljencem in tistim, ki so iz kakršnega koli razloga opustili šolanje. S tem udeležence ne bi vključili in povezali, pač pa osamili. Druga možnost bi bila odpreti vrata teh sistemov za druge skupine, ki bi jih lahko potrebovale. (11) Neformalno izobraževanje sicer ne nadomešča formalnega, ga pa – če se vrednost tako pridobljenega znanja prizna – dopolnjuje, kajti kdor ga je deležen, ima možnost vključitve v formalno izobraževanje, če to želi ali potrebuje.

3.11

EESO meni, da je bistvenega pomena, da so vsi izključeni deležni kakovostnega pretežno javnega izobraževanja (12), ki jim bo omogočilo dostop do trga dela ter opravljanje dostojnega in dobro plačanega dela. Nič manj pomembno ni, da je to izobraževanje nosilec temeljnih državljanskih vrednot, dejanske enakosti med spoloma in aktivnega sodelovanja v demokraciji. EESO se zavzema za izobraževanje, ki bi prispevalo k oblikovanju posameznika in družbe ter ne bi bilo zgolj prenos spretnosti in znanja (utilitarno pojmovanje izobraževanja). Izobraževanje, katerega rezultat bi bili odprti in kritični posamezniki, sposobni aktivnega sodelovanja v vse bolj socialno pravičnih in politično zrelih družbah.

3.12

EESO meni, da spodbujanje vključevanja v izobraževanje pomeni razvijanje sposobnosti kritične analize in prispeva k izboljšavam izobraževalnih in družbenih okolij učencev, da se lažje soočajo z novimi zahtevami trga dela in družbe. Skratka, preplesti izobraževanje s socialno vključenostjo pomeni povezati ga s cilji družbenega razvoja in ozemlji, kjer poteka. Izobraževanje v takšni obliki bo postalo sredstvo za postopno odpravo revščine.

3.13

Če povzamemo, so razlogi za odločitev za vključujoče izobraževanje:

4.1

Evropsko leto boja proti revščini ima štiri posebne cilje:

—   priznavanje: priznavanje pravice ljudi, ki živijo v revščini in socialni izključenosti, do dostojnega življenja in polne vključenosti v družbo;

—   udeleženost: večje sodelovanje javnosti pri politiki in ukrepih socialne vključenosti, ki poudarjajo odgovornost vseh v boju proti revščini in marginalizaciji;

—   kohezijo: spodbujanje bolj povezane družbe z večjo ozaveščenostjo javnosti o koristih za celotno družbo, v kateri je revščina izkoreninjena in kjer ni nihče odrinjen na njen rob;

—   zavezanost: ponovno poudarjanje trdne politične zavezanosti EU za boj proti revščini in socialni izključenosti ter spodbujanje te zavezanosti na vseh ravneh upravljanja.

4.2

Glavne teme tega leta bodo:

4.3

Za Evropo je torej leto 2010 edinstvena priložnost, da se najširša in najbolj raznolika javnost zave te problematike in se zavzame za bolj proti revščini in za vlogo, ki jo lahko igra izobraževanje s ciljem napredovanja v smeri odprave revščine. Ta cilj bo mogoče uresničiti le, če bo sporočilo močno in jasno, ne pa večplastno in razpršeno. Zato EESO predlaga, da dejavnosti potekajo okrog osrednje osi: „Usposabljanje za vključevanje kot sredstvo za boj proti revščini in socialni izključenosti“.

4.4

Španska vlada predseduje Evropski uniji v prvem polletju leta 2010. Španija je v zadnjih letih pokazala posebno zanimanje za boj proti revščini, odpravo socialne izključenosti in vključujoče izobraževanje. Predsedovanje EU prevzema na začetku evropskega leta, posvečenega tej problematiki. Uradno se je začelo v Madridu 21. januarja 2010, konec junija pa bo potekal običajni Evropski svet na katerem bo Španija predsedovanje predala Belgiji. Zanimanje in zavezanost Španije za problematiko „izobraževanja za vse“ je odlična priložnost za vrsto dejavnosti, katerih cilj je v tem letu pustiti vidne sledi v političnih odločitvah, ki bi nas približale zastavljenemu cilju: izkoreninjenju revščine in socialne izključenosti.