52009DC0282

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 24.6.2009

COM(2009) 282 konč.

POROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU

o izvajanju Uredbe Sveta (EGS) št. 259/93 z dne 1. februarja 1993 o nadzorovanju in kontroli pošiljk odpadkov znotraj Evropske skupnosti, v Skupnost in iz nje Nastajanje nevarnih in drugih odpadkov, ravnanje z njimi in njihovo čezmejno pošiljanje v državah članicah Evropske unije, 2001–2006 {SEC(2009) 811}

POROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU

o izvajanju Uredbe Sveta (EGS) št. 259/93 z dne 1. februarja 1993 o nadzorovanju in kontroli pošiljk odpadkov znotraj Evropske skupnosti, v Skupnost in iz njeNastajanje nevarnih in drugih odpadkov, ravnanje z njimi in njihovo čezmejno pošiljanje v državah članicah Evropske unije, 2001–2006 {SEC(2009) 811}

Zbirno poročilo:Razvoj dogodkov v zvezi z nastajanjem nevarnih in drugih odpadkov, ravnanjem z njimi in njihovim pošiljanjem v državah članicah EU, 2001–2006

1. UVOD

Izvoz in uvoz odpadkov sta na mednarodni ravni urejena z Baselsko konvencijo z dne 22. marca 1989 o nadzoru prehoda nevarnih odpadkov preko meja in njihovega odstranjevanja. Evropska skupnost je pogodbenica te konvencije in jo je prenesla z Uredbo Sveta (EGS) št. 259/93[1], tako imenovano Uredbo o pošiljkah odpadkov. Namen te uredbe je organizirati nadzorovanje in kontrolo pošiljk odpadkov na način, ki upošteva potrebo po ohranjanju, varovanju in izboljšanju kakovosti okolja in zdravja ljudi.

Uredba na podlagi vodilnih načel strategije Skupnosti o ravnanju z odpadki določa vrsto pravil, ki morajo Skupnosti kot celoti omogočiti, da odstrani lastne odpadke, in tudi državam članicam, da se navedenemu cilju približujejo vsaka posebej, ob upoštevanju geografskih razmer in potrebe po specializiranih obratih in napravah za ravnanje z nekaterimi vrstami odpadkov.

Z Uredbo so bili uvedeni številni ukrepi za doseganje kontrole pošiljk odpadkov znotraj Skupnosti, iz nje in v Skupnost. Uredba zlasti:

- uvaja skupne opredelitve in terminologijo v zvezi s pošiljkami odpadkov,

- določa pravila za izvoz, uvoz in tranzit odpadkov, namenjenih za odstranjevanje ali predelavo,

- določa informacije, ki jih morajo zagotoviti države članice in Komisija.

V členu 41 Uredbe je navedeno:

1. „Pred koncem vsakega koledarskega leta države članice v skladu s členom 13(3) Baselske konvencije pripravijo poročilo in ga predložijo Sekretariatu Baselske konvencije, njegovo kopijo pa Komisiji.

2. Komisija na podlagi teh poročil vsaka tri leta pripravi poročilo o tem, kako Skupnost in njene države članice izvajajo to uredbo. V ta namen lahko skladno s členom 6 Direktive 91/692/EGS zahteva dodatne informacije.“

Prvo poročilo Komisije o čezmejnem pošiljanju odpadkov, ki je zajemalo obdobje 1997–2000[2], je bilo objavljeno leta 2006. Večina držav članic je letna poročila za obdobje 2001–2006 Komisiji poslala do konca leta 2008. Preglednica v splošnem uvodu spremnega delovnega dokumenta vsebuje seznam držav članic (EU-25; brez Bolgarije in Romunije). Ta preglednica kaže odzive držav članic na njihove obveznosti poročanja.

Vprašalnik Sekretariata Baselske konvencije vključuje vprašanja o zakonskih določbah, izvajanju in ukrepih varstva okolja. Komisija je leta 1999 na podlagi člena 41(2) sprejela odločbo[3], s katero je zahtevala, naj države članice dodatne informacije posredujejo v obliki vprašalnika. Vprašalnik Komisije vključuje predvsem vprašanja o omejitvah pošiljk, spremljanju, ukrepih zoper nezakonite pošiljke in finančnem kritju. V nasprotju s prvim poročilom Komisije to poročilo že vključuje informacije iz navedenega vprašalnika (cf. delovni dokument, splošni uvod).

Oddelek 2 poročila je analiza oblike in vsebine odgovorov držav članic. Podrobnejše informacije o pripombah držav članic k obema vprašalnikoma je mogoče najti v oddelkih B in E delovnega dokumenta. Glavni sklepi bodo izpeljani naknadno iz kvantitativnih podatkov držav članic o nastajanju odpadkov, ravnanju z njimi in njihovih pošiljkah. Osnovne podatke je mogoče najti v oddelku A delovnega dokumenta.

Navesti je treba, da sta v Baselski konvenciji izraza „uvoz“ in „izvoz“ uporabljena za vsako pošiljko v posamezno državo pogodbenico te konvencije in iz nje. V skladu z zakonodajo EU se ta izraza uporabljata samo za pošiljke v Evropsko unijo kot celoto in iz nje; zato se v tem poročilu ne uporabljata za pošiljke med državami članicami. Vendar pa se zaradi razumljivosti pojavljata v narekovajih in se občasno uporabita za pošiljke odpadkov na splošno. Oba izraza pa se pojavljata v delovnem dokumentu v pomenu, v katerem sta uporabljena v Baselski konvenciji.

2. Poročanje držav članic

Za to poročilo so bili uporabljeni vsi odgovori držav članic na vprašalnik Sekretariata Baselske konvencije in vprašalnik Komisije za obdobje 2001–2006. Za referenčno leto je bilo izbrano leto 2004, ker so konec leta 2008 nekatera pomembna poročila za obdobje 2005/2006 še vedno manjkala. Vendar pa so bili zaradi pomena kvantitativnih podatkov vključeni vsi ti podatki, za leto 2005 pa so bile, kjer je bilo to mogoče, navedene tudi skupne vrednosti. Od 300 mogočih odgovorov je bili prejetih 219 odgovorov, ki so vsebovali odgovore da/ne, besedna pojasnila in številke. Te povratne informacije so se izkazale za zadostne za kvalitativno in kvantitativno analizo.

Stopnja odziva na vprašalnik Baselske konvencije je bila 73 %, na vprašalnik Komisije pa 67 %. Dodatni 4 % zbranih odgovorov na bolj zapleteni vprašalnik Baselske konvencije so bili nepopolni ali neuporabni. Za kvantitativno analizo podatkov o odpadkih je treba primarne podatke posredovati v dosledni obliki. Večina odgovorov je bilo poslanih elektronsko, čeprav v nekaterih primerih šele po posebnem pozivu. V sinoptični preglednici so vsi v celoti izpolnjeni in uporabni vprašalniki označeni s črko „Y“, medtem ko so preostali vrnjeni vprašalniki označeni s „P“ (cf. delovni dokument, splošni uvod).

Večina poročil je bila poslana eno ali dve leti po referenčnem letu. Države članice so svoje podatke v številnih primerih popravile v poznejših poročilih. Kar zadeva 31 % vprašalnikov Komisije, ki so bili opredeljeni kot „manjkajoči“, je treba poudariti, da pred letom 2004 „nove“ države članice EU (EU-10) niso bile dolžne odgovarjati na vprašalnik. V tem poročilu ni kvantitativnih podatkov za Malto, ker ni poslala baselskega poročila. Grčija ni poslala vprašalnika Komisije za obdobje 2001–2006. V zelo redkih primerih so bile vrzeli zapolnjene z informacijami iz sosednjih let.

Kakovost odgovorov je bila različna. Poročanje o izrednih dogodkih/nesrečah in/ali ustavljenih nezakonitih pošiljkah odpadkov je bilo nedosledno in domnevno nerealno. Včasih ni bilo jasno, ali je prišlo do nezakonite pošiljke ali je bila seznanjenost nezadostna. Podrobne izjave držav članic, kot so Finska, Nemčija, Irska in Združeno kraljestvo, kažejo, da je to pomembna točka za prihodnje izboljšave (cf. oddelek B, preglednica 9).

Vse države članice, ki so poslale odgovore, so obsežno poročale o ukrepih za preprečevanje nastajanja odpadkov. Ukrepi so bili osredotočeni predvsem na zakonodajo in nato na nacionalne strategije (cf. oddelek B, vprašanje 5). Sprejeti ukrepi za zmanjšanje pošiljk odpadkov so bili manj pogosti (cf. oddelek B, vprašanje 6, in oddelek E). Bistveni upravni podatki so bili v celoti popolni in točni (cf. oddelek B, vprašanji 4 in 7, preglednice 1, 2 in 3, oddelek C in oddelek E).

Raziskava ni razkrila bistvenih razlik med EU-15 (15 „starimi“ državami članicami) in EU-10 glede popolnosti, pravočasnosti in kakovosti njihovih letnih poročil.

3. Nastajanje nevarnih odpadkov

V vprašalniku Baselske konvencije so vse države pozvane, naj zagotovijo podatke o skupni količini nastalih nevarnih odpadkov in „drugih odpadkov“. „Drugi odpadki“ v tem okviru pomenijo odpadke, zbrane iz gospodinjstev, in ostanke, ki nastanejo pri sežiganju gospodinjskih odpadkov, kar sta dve kategoriji odpadkov, ki zahtevata posebno obravnavo in se nadzorujeta podobno kot nevarni odpadki na podlagi Baselske konvencije (Priloga II h Konvenciji, klasifikacijski številki Y46 in Y47)[4]. Nevarni odpadki so opredeljeni v skladu s seznamom vrst odpadkov in/ali sestavin odpadkov (klasifikacijske številke Y1−18 in Y19−45) ter nekaterih nevarnih lastnosti (Priloga III). Če odpadki v skladu z domačo zakonodajo države izvoza, uvoza ali tranzita veljajo za nevarne, pa za namene Konvencije prav tako spadajo pod to opredelitev.

Vse države članice, razen Malte, so predložile informacije o skupni količini nastalih nevarnih odpadkov. Podatki o nastajanju odpadkov so se v primerjavi s prvim poročilom Komisije izboljšali (cf. oddelek A, preglednica 1); dodatni podatki in ekstrapolacije večinoma niso bili izvedeni.

Kot v preteklih letih je imela največje količine nevarnih odpadkov Nemčija. Opazno naraščanje do ustaljene letne količine približno 19 milijonov ton od leta 2002 je povezano z izvajanjem novega evropskega seznama odpadkov. Nemčija, Estonija, Francija, Italija in Združeno kraljestvo so v obdobju 2001–2006 proizvedli največje količine odpadkov, medtem ko so se količine zelo povečale na Nizozemskem in v Belgiji (cf. oddelek A, preglednica 1). V smislu nastajanja odpadkov na prebivalca sta bili Belgija in Nizozemska leta 2005 znova na vrhu seznama; upoštevajoč daljše obdobje, pa vodita Nemčija in Finska. Najmanjše količine odpadkov na prebivalca so bile evidentirane v Latviji, Litvi, na Portugalskem in v Grčiji (cf. oddelek A, preglednica 2).

Kronološki razvoj je težko oceniti, saj so nekatere države članice poročale o velikih povečanjih v obdobju 2001–2006. Tak razvoj ne kaže nujno resnične rasti v proizvodnji odpadkov, ampak je lahko povezan tudi s spremembami v zakonodaji o odpadkih. Aritmetično povečanje količine nevarnih odpadkov, nastalih v EU-15 med letoma 2000 in 2005, je 22 % (kar ustreza 4 % na leto), medtem ko je samo 10 % za Skupnost (EU-25) kot celoto. Razpoložljivi podatki tudi kažejo, da količina nevarnih odpadkov, nastalih v EU-25, ni bila bistveno večja kot leta 2002. Na prebivalca v EU-25 je nastalo približno 140 kg nevarnih odpadkov na leto (popolne preglednice so na voljo samo za leti 2003 in 2005), pri čemer je bilo povprečje višje v novih državah članicah.

Države članice so oznake Y za odpadke na podlagi Baselske konvencije uporabljale zelo različno, zato mednarodna primerjava ni smiselna (cf. oddelek A, preglednica 3, za izbrane primere). Nekatere države članice, kot sta Danska in Litva, so skoraj izključno poročale o odpadkih, zbranih iz gospodinjstev (Y46), in ostankih, ki nastanejo pri sežiganju gospodinjskih odpadkov (Y47).

4. Pošiljke nevarnih odpadkov iz držav članic

Čezmejno pošiljanje odpadkov mora biti kos morebiti nasprotujočim si načelom bližine nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi, samozadostnosti na ravni Skupnosti in nacionalni ravni ter zanesljivega odstranjevanja odpadkov. Vse države članice nimajo zadostnih zmogljivosti za ravnanje s svojimi odpadki (cf. oddelek B, preglednici 2 in 3). Nekatere posebne vrste odpadkov zahtevajo specializirane obrate in naprave za ravnanje z odpadki, da se zagotovi za okolje varna predelava ali odstranjevanje. Zato so podatki o čezmejnih pošiljkah nevarnih odpadkov med državami članicami EU kazalnik ravni ravnanja z odpadki v Skupnosti.

Vse države članice, razen Malte, so predložile informacije o izhodnih pošiljkah („izvozu“ v smislu Baselske konvencije) nevarnih odpadkov za vsaj štiri leta v obdobju 2001–2005; podatki za leto 2005 so popolni. Podatki, ki so zdaj na voljo za obdobje 1997–2000, kažejo, da so bile ustrezne številke v prvem poročilu Komisije previsoke. To je mogoče pojasniti z obsežnejšo zbirko podatkov in tudi popravki držav članic.

Pošiljke nevarnih odpadkov iz držav članic kažejo jasen trend. Od leta 1997 do leta 2001 se je količina nevarnih odpadkov podvojila, od leta 2001 do leta 2005 pa znova skoraj podvojila. Skupna količina za EU-25 je bila leta 2005 5,6 milijona ton, pri čemer je bil delež pošiljk iz EU-10 samo 3 % (cf. oddelek A, preglednica 4).

Leta 2005 je bila daleč največja „izvoznica“ Nizozemska, katere „izvoz“ se je povečal z 241 000 ton leta 1997 na 2,6 milijona ton leta 2005. Druga je bila Belgija, tej pa so sledile Italija, Francija in Irska. Nemčija, ki je bila leta 1997 s 601 000 tonami na prvem mestu, je nedavno poročala o nespremenjenih ali celo nekoliko upadajočih količinah. Pošiljke iz Nemčije so bile leta 2005 za 70 % nižje kot leta 1997. Nizozemska je na prvem mestu tudi pri izvoznih pošiljkah odpadkov v kilogramih na prebivalca, sledijo pa ji Luksemburg, Belgija, Irska in Litva (cf. oddelek A, preglednica 5).

V prvem poročilu Komisije je bilo navedeno, da bodo manjše države pošiljale več svojih nevarnih odpadkov prek meja, ker nimajo dovolj zmogljivosti za ravnanje z odpadki. Vendar pa se v zadnjih nekaj letih ni pokazal noben jasen trend za EU-25. Češka republika, Estonija, Grčija, Latvija, Poljska in Slovaška so leta 2005 poslale zelo majhne količine odpadkov na prebivalca, medtem ko je „izvoz“ Italije nenehno naraščal.

Leta 2005 je bilo 91 % nevarnih odpadkov Skupnosti predelanih v državi izvora. Države z zelo visoko „izvozno“ stopnjo v višini približno 50 % so bile Luksemburg, Nizozemska, Belgija, Irska (cf. oddelek A, slika 6) in potencialno Portugalska (cf. oddelek A, preglednica 1 za leti 2001 in 2003).

V nasprotju z ugotovitvami prejšnjega poročila Komisije za obdobje 1997–2000 se je za obdobje od leta 1997 do leta 2005 pokazalo, da je bil delež prijavljenih pošiljk iz EU-15 in tudi EU-25 za „druge odpadke“ v smislu Baselske konvencije (to je mešane gospodinjske odpadke in ostanke sežiganja) med 40 % in 50 % (cf. oddelek A, preglednici 4 in 7).

Kar zadeva kategorije odpadkov v smislu oznak Y na podlagi Baselske konvencije, je treba poudariti, da je mnogo držav članic svoje „izvožene“ odpadke opredelilo natančneje kot v prejšnjih letih. Mešanica oznak Y („mešanica“) je ostala praktično neuporabljena. Odpadki brez specifikacije („neuvrščeni“) so se pošiljali iz Nemčije in Irske (ti so predstavljali več kot 50 % njunih pošiljk leta 2005), Nizozemske, Francije, Italije in Danske (cf. oddelek A, slika 9 in preglednica 9).

Posebni podatki iz desetih držav EU-15 o izhodnih pošiljkah odpadkov, ki so jim bile dodeljene oznake Y, kažejo, da se začasno povečanje „neuvrščenih“ odpadkov med letoma 1997 in 2000 ni nadaljevalo in se je celo obrnilo, medtem ko se je skupina Y1−18 od leta 1997 nenehno večala in je v obdobju 2004/2005 že pomenila največji del „izvoza“ (cf. oddelek A, slika 10 in preglednica 10).

Večina nevarnih in drugih odpadkov, poslanih iz držav članic (EU-15 in EU-25), je bilo vključenih v postopek predelave (cf. oddelek A, preglednici 11 in 12). V letih 2004 in 2005 je bilo predelanih 78 % poslanih odpadkov EU-15. Visoki odstotki in velike skupne količine odpadkov, poslanih prek meja za predelavo, so bili evidentirani na Nizozemskem, v Nemčiji, Belgiji in Franciji. Leta 2005 so Portugalska, Grčija, Slovenija in Danska svoje odpadke pošiljale predvsem za odstranjevanje, čeprav so za statistiko EU pomembne samo velike količine iz Danske. Italija je prek meja poslala več kot 1 milijon ton odpadkov, od tega 45 % za odstranjevanje. Vendar pa delež „izvoženih“ odpadkov, namenjenih za predelavo ali odstranjevanje, ni neposredni kazalnik ravni ravnanja z odpadki v državi članici, saj se večina odpadkov predela v državi izvora (npr. Italija leta 2005, 90 %).

Kot je bilo navedeno že v prvem poročilu Komisije, je pošiljanje nevarnih odpadkov iz držav članic omejeno. Izvoz odpadkov za odstranjevanje v države, ki niso članice EU/Efte, in nevarnih odpadkov za predelavo v države, ki niso članice OECD, je na podlagi nove uredbe o pošiljkah odpadkov[5] prepovedan. Države članice so v poročilih za Sekretariat Baselske konvencije zagotovile informacije o namembni državi za izvožene nevarne odpadke. Glede na ta poročila je bila velika večina nevarnih in drugih odpadkov, poslanih prek meja od leta 1997 do leta 2005, izvožena v druge države članice EU. V obdobju 2000–2005 je več kot 90 % pošiljk odpadkov ostalo v EU-15; najmanj 98 % pošiljk EU-15 od leta 2001 je bilo namenjenih v EU-25 in države Efte (cf. oddelek A, preglednica 14). To pomeni, da sta načeli bližine in samozadostnosti v zadnjih nekaj letih postali bolj priljubljeni.

Položaj v novih državah članicah je težko oceniti zaradi bistveno manjših količin poslanih odpadkov (cf. oddelek A, preglednica 7) in krajšega obdobja spremljanja. Čeprav je bila povprečno večina pošiljk iz EU-10 v obdobju 2000–2005 izvožena v države EU-15, je bil precej velik odstotek pošiljk iz EU-10 izvožen tudi v države, ki niso članice OECD. Prihodnje analize bodo pokazale, ali se je od pristopa držav EU-10 trend obrnil (kot kažejo podatki za leti 2004/2005) in ali se pošiljanje odpadkov v EU-25 povečuje.

5. Pošiljke nevarnih odpadkov v države članice

Vse države članice, razen Cipra, Litve in Malte, so predložile informacije o vhodnih pošiljkah („uvozu“ v smislu Baselske konvencije) nevarnih podatkov, čeprav je bila splošna kakovost podatkov očitno nižja kot pri „izvozu“. Za nove države članice je na voljo malo informacij, čeprav so podatki za leto 2005 popolni (razen pri zgoraj navedenih državah). Vzporedno s pošiljkami iz držav članic se je povečala tudi količina nevarnih odpadkov, poslanih v države članice. Evidentirane skupne količine „uvoza“ so bile vedno za tretjino pod „izvozom“, čeprav primerjava podatkov kaže, da so razpoložljivi podatki o „uvozu“ verjetni. Kot pri izhodnih pošiljkah imajo tudi tu države EU-10 manjšo vlogo (cf. oddelek A, preglednica 15). Leta 2005 naj bi bilo v EU-25 poslanih 3,5 milijona ton nevarnih odpadkov.

Države EU, ki so v obdobju 2000–2005 iz tujine sprejele največje količine nevarnih odpadkov, so bile Nemčija, Belgija, Francija in Nizozemska. Njihov delež vseh odpadkov, poslanih v Skupnost leta 2005, je bil 80 %. Nemški „uvoz“ je leta 2004 prvič presegel 1 milijon ton. Belgija je na prvem mestu, kar zadeva vhodne pošiljke nevarnih odpadkov na prebivalca; sledijo ji Nizozemska, Švedska, Nemčija in Danska (cf. oddelek A, preglednica 16). Med državami članicami z manjšimi „uvoženimi“ količinami prevladujejo manjše države, domnevno zaradi nezadostnih zmogljivosti za odstranjevanje.

Pošiljke „drugih odpadkov“ v Skupnost so od leta 1999 prevzele levji delež (cf. oddelek A, preglednici 15 in 17). Približno 78 %, to je 4,6 milijona ton vseh pošiljk odpadkov v Nemčijo leta 2005 je bilo opredeljenih kot „drugi odpadki“. V nasprotju s številkami EU-25 za „uvoz“ in „izvoz“ samo nevarnih odpadkov so si ustrezne številke za nevarne odpadke in „druge odpadke“ skupaj zelo podobne (cf. oddelek A, preglednici 5 in 15 v primerjavi s preglednicama 7 in 17).

Kar zadeva oznake Y za odpadke, poslane v države članice, so prevladovali odpadki brez specifikacije („neuvrščeni“); mešanica oznak Y („mešanica“) pa je tudi tu ostala praktično neuporabljena. Odpadki brez specifikacije so se pošiljali predvsem v Nemčijo, Italijo, Francijo, na Švedsko in v Združeno kraljestvo. Leta 2005 so „neuvrščeni“ odpadki pomenili približno 60 % vseh pošiljk v Skupnost, Y1−18 20 %, Y19−45 13 % in Y46−47 6 % (cf. oddelek A, preglednica 19). Velika količina „neuvrščenih“ odpadkov kaže, da oznake Y, ki jih vsebuje Priloga I k Baselski konvenciji, ne zadostujejo za opis vsake mogoče vrste nevarnih odpadkov. Zato je konferenca pogodbenic Baselske konvencije v Odločbi IV/9 menila, da so oznake s seznama A Priloge VIII in seznama B Priloge IX k Baselski konvenciji učinkovito sredstvo za lajšanje izvajanja Konvencije, medtem ko vprašalnik Baselske konvencije omogoča poročanje o teh oznakah. Poleg tega so se pogodbenice Konvencije v Odločbi VIII/15 dogovorile o postopku za revizijo ali prilagoditev zgoraj navedenih seznamov, če bi bilo to potrebno.

Podatki iz desetih držav članic o vhodnih pošiljkah odpadkov, ki so jim dodeljene oznake Y, kažejo sorazmerno enakomerno naraščanje pri vseh skupinah v obdobju 1997–2005. Največje povečanje je bil opaženo pri skupini „neuvrščenih“ odpadkov. Ta skupina je pomenila več kot polovico celotnega „uvoza“ od leta 2001, predvsem zaradi količin neuvrščenih odpadkov, poslanih v Nemčijo.

Večina odpadkov, poslanih v države članice, je bilo vključenih v postopek predelave. Stopnja predelave je bila v obdobju 2001–2005 celo višja kot v prejšnjih letih; povprečno je bilo predelanih 85 % odpadkov, poslanih v EU-15, kar skupaj znaša približno 40 milijonov ton (cf. oddelek A, preglednica 21). Vhodne pošiljke odpadkov za odstranjevanje so se prav tako povečale, čeprav je bilo njihovo izhodišče na mnogo nižji ravni.

Razpoložljivi podatki kažejo velike razlike med državami članicami glede odstotka predelave v primerjavi z odstranjevanjem (cf. oddelek A, slika 22). Leta 2005 je bilo približno 38 % odpadkov, poslanih v Avstrijo, namenjenih za odstranjevanje, medtem ko je na Finskem, v Luksemburgu in Španiji številka presegala 50 %. Nemčija je s 631 000 tonami poročala o največji količini „uvoženih“ odpadkov za odstranjevanje, čeprav je ta pomenila samo 13 % nemškega „uvoza“ odpadkov leta 2005. Zgoraj navedene visoke številke za odstranjevanje je morda mogoče pripisati posebnim zmogljivostim za ravnanje z odpadki v državah „uvoznicah“.

Kot je bilo navedeno v prvem poročilu Komisije, za pošiljke nevarnih odpadkov v države članice veljajo nekatere omejitve, čeprav so te manj stroge kot omejitve za izvoz. Države članice so v poročilih zagotovile informacije o državi izvora uvoženih nevarnih odpadkov.

Glede na ta poročila je v obdobju 1997–2005 velika večina odpadkov (89 % povprečja za EU-15), poslanih v države članice, prišlo iz drugih držav članic. Ta stopnja se je v celotnem obdobju le malo spremenila. Najmanj 96 % odpadkov je prišlo iz EU-25 in držav Efte, medtem ko je samo 1 % odpadkov prišel iz držav, ki niso članice OECD (cf. oddelek A, preglednica 24). To je v skladu z načeloma bližine in samozadostnosti na ravni Skupnosti.

6. Povzetek in priporočila

Na podlagi poročil držav članic je mogoče sklepati:

- Poročanje

Države članice so na splošno predložile dovolj informacij o pošiljkah odpadkov v Skupnosti, iz nje in v Skupnost. Stopnja odziva na oba vprašalnika je bila približno 70 %. Relativno veliko odgovorov na vprašalnik Baselske konvencije je bilo neustreznih. Večina poročil je bila poslana eno do dve leti po referenčnem letu. Očitno države članice člena 41(1) Uredbe niso štele za zakonski rok.

Težave pri pošiljanju in ocenjevanju kvantitativnih podatkov kažejo na potrebo po bolj standardiziranem pristopu k zbiranju in pošiljanju, primerljivem z zahtevami Uredbe o pošiljkah odpadkov. Pri poročanju ni bilo večjih razlik med EU-15 in EU-10, čeprav je za EU-10 na voljo zelo malo informacij o vhodnih pošiljkah.

- Kakovost podatkov

Kakovost odgovorov je bila različna. Poročanje o izrednih dogodkih/nesrečah in/ali nezakonitih pošiljkah je bilo neustrezno, obstajalo je le nekaj izjem. Prihodnje izboljšave na tem področju se zdijo nujno potrebne.

Splošna kakovost podatkov za „izvoz“ odpadkov je bila višja kot za „uvoz“; vendar pa primerjava podatkov kaže, da so podatki o „uvozu“ prav tako verjetni. Podatki za obdobje 2001–2006 so bistveno boljši kot za prejšnje obdobje.

- Uvrstitev odpadkov

Države članice so oznake Y za odpadke na podlagi Baselske konvencije uporabljale zelo različno in so poročale o precejšnji količini „neuvrščenih“ odpadkov. Države članice so izmenično uporabljale oznake iz dveh različnih sistemov uvrstitve odpadkov (evropske zakonodaje o odpadkih in Baselske konvencije).

- Nastajanje odpadkov

Kronološki razvoj v obdobju 2001–2006 je težko oceniti, ker so nekatere države članice poročale o velikih povečanjih zaradi sprememb v zakonodaji o odpadkih. Količina nevarnih odpadkov, nastalih v EU-15, se je v obdobju 2000–2005 povečala za 22 % , to je za 4 % na leto. Razpoložljivi podatki kažejo, da se količina odpadkov, nastalih v EU-25, od leta 2002 ni bistveno povečala.

- Pošiljke odpadkov

Pošiljke nevarnih odpadkov iz držav članic so se od leta 1997 do leta 2001 podvojile, od leta 2001 do leta 2005 pa znova skoraj podvojile. Skupna količina za EU-25 je bila leta 2005 5,6 milijona ton. Kljub temu povečanju je bilo leta 2005 91 % nevarnih odpadkov Skupnosti predelanih v državi izvora. Vhodne pošiljke so se prav tako povečale. Glede na poročila držav EU-10 je njihova vloga pri pošiljanju odpadkov majhna.

Večina poslanih odpadkov je bilo vključenih v postopek predelave. V obdobju 2001–2005 je bilo povprečno 85 % odpadkov, poslanih v EU-15, predelanih, to je približno 40 milijonov ton. Tistih nekaj velikih „uvozov“ v EU-15 za odstranjevanje je mogoče pripisati obstoju posebnih zmogljivosti za ravnanje z odpadki v državah „uvoznicah“.

Od leta 1997 do leta 2005 je bila velika večina pošiljk odpadkov opravljenih znotraj meja EU. V obdobju 2000–2005 je več kot 90 % poslanih odpadkov ostalo v EU-15; najmanj 98 % pošiljk EU-15 od leta 2001 je bilo namenjenih v EU-25 in države Efte. Podatki za vhodne pošiljke kažejo, da je 96 % celotnega „uvoza“ v EU-15 prišlo iz EU-25 in držav Efte, medtem ko je samo 1 % prišel iz držav, ki niso članice OECD.

[1] Z dne 1. februarja 1993 o nadzorovanju in kontroli pošiljk odpadkov znotraj Evropske skupnosti, v Skupnost in iz nje, UL L 30, 6.2.1993, str. 1, razveljavljena z novo Uredbo (ES) št. 1013/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o pošiljkah odpadkov , ki se uporablja od 12. julija 2007. Ta nova uredba ni pomembna za to raziskavo.

[2] Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o izvajanju Uredbe Sveta (EGS) št. 259/93 z dne 1. februarja 1993 o nadzorovanju in kontroli pošiljk odpadkov znotraj Evropske skupnosti, v Skupnost in iz nje. Nastajanje odpadkov, ravnanje z njimi in čezmejno pošiljanje nevarnih odpadkov in drugih odpadkov v države članice Evropske unije, 1997–2000 {SEC(2006) 1053}, 1.8.2006.

[3] Odločba Komisije št. 1999/412/ES z dne 3. junija 1999, UL L 156, 23.6.1999, str. 37.

[4] Glej oddelek D spremnega delovnega dokumenta.

[5] Glej opombo 1.