(1)

S sprejetjem Direktive 2002/59/ES (4) je Evropska unija povečala svoje zmogljivosti za preprečevanje razmer, ki ogrožajo varnost človeškega življenja na morju in varstvo morskega okolja.

(2)

Ker se ta direktiva nanaša na spremembo Direktive 2002/59/ES, se večina obveznosti iz te direktive ne bo uporabljala v državah članicah brez morskih obal in morskih pristanišč. Tako se za Avstrijo, Češko, Madžarsko, Luksemburg ali Slovaško uporabljajo samo tiste obveznosti, ki veljajo za ladje, ki plujejo pod zastavo teh držav članic, brez poseganja v dolžnost sodelovanja držav članic pri zagotavljanju kontinuitete med pomorskimi in drugimi vrstami upravljanja prometa, zlasti rečnimi informacijskimi storitvami.

(3)

V skladu s to direktivo bi morale biti države članice, ki so obalne države, sposobne, da izmenjujejo informacije, ki jih zberejo med spremljanjem pomorskega prometa na območjih pod njihovo pristojnostjo. Sistem Skupnosti za izmenjavo pomorskih informacij SafeSeaNet (║„SafeSeaNet“), ki ga je razvila Komisija v dogovoru z državami članicami, vključuje na eni strani mrežo za izmenjavo podatkov in na drugi strani standardizacijo glavnih informacij o ladjah in njihovem tovoru, ki so na voljo (predhodna obvestila in poročila). Tako omogoča pridobivanje natančnih in ažurnih informacij o ladjah v evropskih vodah, njihovem gibanju ter nevarnem ali onesnaževalnem tovoru in o nesrečah na morju pri viru in njihovo posredovanje vsem organom.

(4)

Za zagotovitev operativne uporabe tako zbranih informacij je zato bistveno, da se infrastrukture, potrebne za zbiranje in izmenjavo podatkov iz te direktive, ki jih upravljajo nacionalne uprave, vključijo v SafeSeaNet.

(5)

Med informacijami, ki se sporočajo in izmenjavajo na podlagi Direktive 2002/59/ES, so zlasti pomembne natančne informacije o lastnostih nevarnega ali onesnaževalnega blaga, ki se prevaža po morju. Zato in zaradi nedavnih nesreč v pomorskem prometu bi bilo treba obalnim organom omogočiti lažjo seznanitev z lastnostmi ogljikovodikov, ki se prevažajo po morju, saj je to bistveni element pri izbiri najprimernejšega nadzora, in jim v nujnih primerih zagotoviti neposredno povezavo z upravljavci, ki najbolje poznajo blago, ki se prevaža.

(6)

Sistemi za samodejno prepoznavanje ladij (AIS – sistem samodejnega prepoznavanja), predvideni v Mednarodni konvenciji o varstvu človeškega življenja na morju z dne 1. novembra 1974(„Konvencija SOLAS“), omogočajo ne samo izboljšanje možnosti spremljanja teh ladij, temveč zlasti izboljšanje njihove varnosti v primeru bližnje plovbe. Na podlagi tega je bil AIS vključen v normativni del Direktive 2002/59/ES. Glede na veliko število trčenj, v katera so bila vpletena ribiška plovila, ki jih trgovska plovila očitno niso zaznala oziroma sama niso zaznala trgovskih plovil okoli sebe, je razširitev tega ukrepa na ribiška plovila, ki merijo v dolžino več kot 15 metrov, močno zaželena. V okviru Evropskega sklada za ribištvo se lahko zagotovi finančna pomoč za opremljanje ribiških plovil z varnostno opremo, kot je AIS. Mednarodna pomorska organizacija (IMO) je priznala, da bi lahko bila objava podatkov sistema AIS za komercialne namene na spletu ali kje drugje škodljiva za varnost in zaščito ladij in pristanišč in je pozvala vlade držav članic, da tiste, ki dajejo na razpolago podatke sistema AIS za objavo na spletu ali kje drugje, od tega odvrnejo ob upoštevanju določb nacionalnih zakonov. Poleg tega razpoložljivost podatkov sistema AIS o poteh ladij in ladijskih tovorih ne sme ovirati poštene konkurence med udeleženci v pomorski industriji.

(7)

Obveznost, da so ladje opremljene z AIS, pomeni tudi, da AIS neprekinjeno deluje, razen če mednarodni predpisi ali standardi ne predvidevajo varstva informacij o plovbi.

(8)

Iz raziskav, ki so bile opravljene v imenu Komisije, jasno izhaja, da vključitev sistema AIS v sisteme za določanje položaja in sporočanje, ki se uporabljajo za namene skupne ribiške politike, ni niti koristna niti izvedljiva.

(9)

V skladu z Direktivo 2002/59/ES ima država članica, ki to zahteva, pravico poskušati pridobiti podatke o ladji in njenem nevarnem ali onesnažujočem tovoru od druge države članice. Poudariti bi bilo treba, da pri tem ne gre za sistematične zahteve ene države članice do druge, temveč, da je mogoče tovrstne informacije zahtevati le zaradi pomorske varnosti, zaščite ali varstva morskega okolja.

(10)

Direktiva 2002/59/ES določa, da države članice sprejmejo posebne ukrepe v zvezi z ladjami, katerih ravnanje ali stanje bi lahko predstavljalo tveganje. Na podlagi tega se zdi zaželeno, da se na seznam teh ladij dodajo tiste, ki nimajo zadovoljivega zavarovanja ali finančnih jamstev, ali tiste, v zvezi s katerimi piloti ali pristaniški organi opozorijo, da imajo očitne pomanjkljivosti, ki bi lahko ogrozile varnost plovbe ali povzročile tveganje za okolje.

(11)

V skladu z Direktivo 2002/59/ES se zdi nujno, da se glede tveganja, ki ga predstavljajo izjemno slabe vremenske razmere, upošteva nevarnost, ki bi jo za plovbo lahko imel nastanek ledu. Če pristojni organ, ki ga imenuje država članica, na podlagi napovedi o stanju ledu, ki jih zagotovi pristojna meteorološka služba za informiranje, meni, da zaradi pogojev plovbe obstaja resna grožnja za varnost človeškega življenja ali resna grožnja onesnaženja, bi moral o tem obvestiti poveljnike ladij, ki so prisotne v območju pod njegovo pristojnostjo ali ki želijo vpluti v pristanišče ali pristanišča v zadevnem območju ali izpluti iz njih. Zadevni organ bi moral imeti možnost sprejeti vse ustrezne ukrepe za zagotovitev varnosti človeškega življenja na morju in za varstvo okolja. V skladu s predpisom 3.1 dela A-1 poglavja II-1 Konvencije SOLAS so države članice dolžne zagotavljati, da so ladje, ki plujejo pod njihovo zastavo, načrtovane, grajene in vzdrževane v skladu s konstrukcijskimi, mehaničnimi in električnimi zahtevami, ki jih določijo s strani njihovih uprav priznani klasifikacijski zavodi. Zato bi morale države članice oblikovati zahteve za plovbo po zaledenelih vodah, ki so v skladu z zahtevami organizacij, katere so priznane v skladu z Direktivo Sveta 94/57/ES z dne 22. novembra 1994 o skupnih predpisih in standardih za organizacije, pooblaščene za inšpekcijski pregled in nadzor ladij ter za ustrezne ukrepe pomorskih uprav  (5) ali z enakovrednimi nacionalnimi standardi. Države članice bi morale imeti možnost preveriti, da potrebna dokumentacija na ladji dokazuje, da ta izpolnjuje zahteve glede trdnosti in moči, ustrezne stanju ledu v zadevnem območju.

(12)

Direktiva 2002/59/ES določa, da morajo države članice izdelati načrte za sprejem ladij v stiski, če je to potrebno zaradi razmer, v svoja pristanišča ali v katero koli drugo zavarovano območje pod najboljšimi možnimi pogoji, da bi omejile posledice nesreč na morju. Vendar pa bi bilo treba to direktivo spremeniti v skladu s Smernicami o pribežališčih za ladje, ki potrebujejo pomoč, ki so bile sprejete z Resolucijo. A. 949(23) Mednarodne pomorske organizacije dne 13. decembra 2003 (║„Resolucija IMO A.949(23)“), ki so bile sprejete naknadno po sprejetju Direktive 2002/59/ES, in se ne nanašajo na ladje v stiski, temveč na ladje, ki potrebujejo pomoč▐. Navedena direktiva ne odstopa od pravil, ki se uporabljajo za reševalne operacije, kot so tiste, ki jih določa Mednarodna konvencija o iskanju in reševanju na morju iz leta 1979 za primere, ko je ogrožena varnost človeškega življenja. Navedena konvencija se torej še naprej uporablja v celoti.

(13)

Na podlagi Resolucije IMO A.949(23) in po delu, ki so ga skupaj opravile Komisija, Evropska agencija za pomorsko varnost (║„Agencija“) in države članice, bi bilo treba oblikovati osnovne določbe, ki jih morajo vsebovati načrti o sprejemu ladij, ki potrebujejo pomoč, da bi zagotovili usklajeno in učinkovito izvajanje teh načrtov in razjasnili obseg obveznosti, ki jih morajo izpolnjevati države članice.

(14)

Resolucija IMO A.949(23) mora biti podlaga za vse načrte držav članic za učinkovito odzivanje na tveganja, ki jih povzročajo ladje, ki potrebujejo pomoč. Vendar pa lahko pri oceni tveganja, povezanega s takšnimi grožnjami, države članice ob upoštevanju njihovih posebnih okoliščin upoštevajo druge dejavnike, kot so uporaba morske vode za pridobivanje pitne vode in proizvodnjo elektrike.

(15)

Da se doseže popolno sodelovanje in zaupanje poveljnika in posadke ladje, ki potrebuje pomoč, je treba zagotoviti, da se lahko ta poveljnik in posadka zanesejo na dobro in pošteno ravnanje pristojnih organov zadevne države članice. Zato je zaželeno, da države članice v skladu s svojimi nacionalnimi zakonodajami uporabljajo določbe Smernic IMO o pravičnem obravnavanju pomorščakov v primeru pomorskih nezgod.

(16)

Kadar ladja potrebuje pomoč, se morda mora sprejeti odločitev glede njenega sprejema v pribežališče. To je zlasti pomembno v primeru stiske na morju, torej razmer, ki bi lahko privedle do potopa ali nevarnosti za okolje ali plovbo. V vseh tovrstnih primerih mora biti v vsaki državi članici ali regiji – odvisno od notranje strukture države članice – omogočen poziv neodvisnemu organu, ki ima potrebna pooblastila in strokovno znanje, da sprejme vse potrebne odločitve za zagotavljanje pomoči ladjam, ki potrebujejo pomoč, z namenom varovanja človeških življenj in okolja ter da se čim bolj zmanjša gospodarska izguba. Zaželeno je, da so pristojni organi trajne narave. Ta organ bi moral zlasti imeti pooblastila, da sprejme neodvisno odločitev za sprejem ladje, ki potrebuje pomoč, v pribežališče. V ta namen bi moral ║na podlagi informacij, ki jih vsebuje ustrezni načrt o sprejemu ladij v „pribežališče“, opraviti predhodno oceno razmer.

(17)

V načrtih za sprejem ladij, ki potrebujejo pomoč, bi morala biti natančno opisana veriga odločanja v zvezi z opozorilom in obravnavo zadevnih razmer. Jasno bi morali biti opisani zadevni organi in njihova pooblastila ter sredstva obveščanja med udeleženimi stranmi. Uporabljati bi se morali taki postopki, ki omogočajo hiter sprejem ustreznih odločitev na podlagi posebnega pomorskega strokovnega znanja o ravnanju pri dogodkih, kjer se lahko pričakujejo resne škodljive posledice, in zadostnih informacij, ki jih ima na voljo pristojni organ.

(18)

Pri izdelavi načrtov bi morale države članice zbrati informacije o možnih pribežališčih na obali, da bi pristojnemu organu omogočile, da v primeru nesreče ali nezgode na morju jasno in hitro določi najprimernejša območja za sprejem ladij, ki potrebujejo pomoč. Te informacije bi morale obsegati opis nekaterih lastnosti zadevnih krajev ter opreme in naprav, ki so na voljo za olajšanje sprejema ladij, ki potrebujejo pomoč, ali za odpravljanje posledic nesreče ali onesnaženja.

(19)

Pomembno je da sta seznam pristojnih organov, zadolženih za odločitev za sprejem ladje v pribežališče, in seznam organov, zadolženih za sprejemanje in obdelavo opozoril, ustrezno objavljena. Dostop do ustreznih informacij bi lahko bil koristen tudi za strani, ki se ukvarjajo s pomočjo na morju, vključno s podjetji za pomoč ali za vleko, ter za organe sosednjih držav članic, ki bi jih izredne razmere na morju lahko prizadele.

(20)

Odsotnost finančnih jamstev ali zavarovanja države članice ne oprosti dolžnosti, da nudi pomoč ladji, ki potrebuje pomoč, in da jo sprejme v pribežališče, če s tem lahko zmanjša nevarnost za posadko in za okolje. Kljub temu, da lahko pristojni organi pred sprejetjem odločitve preverijo, če ladjo krije zavarovanje ali drugo finančno jamstvo, ki omogoča ustrezno nadomestilo stroškov in škode, povezanih z njenim sprejemom v pribežališče, zahteva po teh podatkih ne sme odložiti reševalne akcije.

(21)

Pristanišča, ki sprejmejo ladjo, ki potrebuje pomoč, morajo imeti možnost, da se zanesejo na hitro povračilo stroškov in kritja vsake škode, ki bi nastala iz te akcije. Zato je pomembno, da se ne uporabljajo le Direktiva 2008/…/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne … [o civilni odgovornosti in finančnih jamstvih lastnikov ladij]  (6) ter mednarodni sklad za škodo zaradi onesnaženja z nafto, temveč tudi Mednarodna konvencija iz leta 1996 o odgovornosti in nadomestilu škode v zvezi s prevozom nevarnih in zdravju škodljivih snovi po morju, Mednarodna konvencija iz leta 2001 o civilni odgovornosti za škodo, nastalo zaradi onesnaženja z gorivom iz ladijskih rezervoarjev, ter Konvencija o odstranitvi razbitin iz leta 2007. Zato bi morale države članice te konvencije čim prej ratificirati. V izjemnih primerih bi morale države članice zagotoviti nadomestilo stroškov in gospodarske izgube, ki jih utrpi pristanišče zaradi sprejema ladje v pribežališče, predvsem če finančna jamstva lastnikov ladij in drugi obstoječi mehanizmi za nadomestilo ne krijejo omenjenih stroškov in gospodarske izgube.

(22)

Posebna funkcija za ukrepe spremljanja in organizacije ladijskega prometa je omogočiti državam članicam, da se dejansko seznanijo z ladjami, ki plujejo v vodah pod njihovo jurisdikcijo, in se jim s tem omogoči, da bodo po potrebi lahko učinkoviteje ukrepale proti možnim nevarnostim. Izmenjava pridobljenih informacij prispeva k izboljšanju kakovosti zbranih podatkov in olajša njihovo obdelavo.

(23)

Države članice in Komisija so v skladu z Direktivo 2002/59/ES dosegle precejšen napredek na področju uskladitve elektronske izmenjave podatkov, zlasti v zvezi s prevozom nevarnega ali onesnaževalnega blaga. SafeSeaNet, ki se razvija od leta 2002, bi moral danes biti vzpostavljen kot referenčna mreža na ravni Skupnosti. Pomembno je zagotoviti, da SafeSeaNet ne povzroči večjega upravnega bremena ali višjih stroškov za industrijo, da je usklajena z mednarodnimi predpisi in da spoštuje zaupnost v zvezi s kakršnimi koli morebitnimi komercialnimi posledicami.

(24)

Napredek, dosežen pri novih tehnologijah in zlasti njihovih vesoljskih aplikacijah, kot so naprave za spremljanje ladij s sateliti , slikovni sistemi ali Galileo , danes omogočajo razširitev spremljanja pomorskega prometa dlje od obale in tako boljše pokrivanje evropskih voda. ▐ Poleg tega je IMO spremenila Konvencijo SOLAS, da se upošteva razvoj na področju varnosti in zaščite na morju in pomorsko okoljevarstvo z namenom razviti svetovni sistem dolgega dometa za prepoznavanje in sledenje ladjam (LRIT). V skladu z zgradbo, ki jo je potrdila IMO, ki predvideva možnost vzpostavitve regionalnih podatkovnih centrov LRIT, in ob upoštevanju izkušenj, pridobljenih s SafeSeaNet, bi bilo treba vzpostaviti Evropski podatkovni center LRIT za zbiranje in upravljanje s podatki LRIT. Za pridobivanje podatkov LRIT bodo morale biti države članice povezane z Evropskim podatkovnim centrom LRIT.

(25)

Podatki iz sistema AIS bi morali biti vključeni v sistem LRIT, da se omogoči zmanjšanje stroškov in izogne nepotrebni vgradnji opreme na ladje, ki plujejo v pomorskih območjih, katera pokrivajo spremljevalne postaje sistema AIS. Zato bi morale države članice in Komisija prevzeti vse potrebne pobude, zlasti v okviru IMO .

(26)

Da bi na ravni Skupnosti zagotovili optimalno in usklajeno uporabo informacij o pomorski varnosti, zbranih na podlagi Direktive 2002/59/ES, bi morala biti Komisija sposobna po potrebi zagotoviti obdelavo, uporabo in posredovanje teh podatkov organom, ki jih imenujejo države članice.

(27)

V tem okviru je razvoj sistema „Equasis“ dokazal kako pomembno je spodbujati kulturo „varnih morij“, zlasti pri upravljavcih pomorskega prometa. Komisija bi morala biti sposobna prispevati k razširjanju vseh informacij o pomorski varnosti, zlasti s pomočjo tega sistema.

(28)

Podatke, pridobljene na podlagi te direktive, se lahko razširi in uporabi le za preprečitev položajev, ki ogrožajo varnost človeškega življenja na morju in za zaščito morskega okolja. Zato je zaželeno, da Komisija razišče možnosti za reševanje težav glede varnosti omrežij in informacij.

(29)

Uredba (ES) št. 2099/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. novembra 2002 o ustanovitvi Odbora za varnost na morju in preprečevanje onesnaževanja z ladij (COSS) (7) centralizira naloge odborov, ustanovljenih v skladu z zakonodajo Skupnosti o pomorski varnosti, preprečevanju onesnaževanja z ladij ter varstvu življenjskih razmer in delovnih pogojev na ladjah. Zato bi bilo treba obstoječi odbor zamenjati z odborom COSS.

(30)

Prav tako bi bilo treba upoštevati spremembe navedenih mednarodnih instrumentov.

(31)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te direktive, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničitev Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (8).

(32)

Zlasti bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastila za spremembo Direktive 2002/59/ES, da se bodo upoštevale nadaljnje spremembe mednarodnih konvencij, protokolov, kodeksov in resolucij, povezanih z navedeno direktivo , za spremembo prilog I, III in IV glede na pridobljene izkušnje, za določitev zahtev glede vgradnje opreme za sistem LRIT na ladje, ki plujejo na območjih, katera pokrivajo fiksne bazne postaje sistema AIS držav članic, za določitev političnih pravil in načel, ki urejajo dostop do podatkov v evropskem podatkovnem centru LRIT, ter za spremembo opredelitev, sklicevanj ali prilog, da jih uskladi z zakonodajo Skupnosti ali mednarodnim pravom . Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb navedene direktive, med drugim z njenim dopolnjevanjem z novimi nebistvenimi določbami, jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(33)

V skladu z Uredbo (ES) št. 1406/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2002 o ustanovitvi Evropske agencije za pomorsko varnost (9) Agencija Komisiji in državam članicam zagotavlja potrebno podporo pri izvajanju Direktive 2002/59/ES.

▐

(34)

Direktivo 2002/59/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1)

naslov se nadomesti z naslednjim:

2)

člen 1 se spremeni:

3)

člen 2 se spremeni :

4)

člen 3 se spremeni:

5)

vstavi se naslednji člen:

„Člen 4a

Izvzetje

1.     Države članice lahko redne linije med pristanišči na svojem ozemlju izvzamejo iz zahtev, določenih v členu 4, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

2.     Če poteka redna mednarodna linija med dvema ali več državami, od katerih je vsaj ena država članica, lahko katera koli izmed vpletenih držav članic zaprosi ostale države članice za izvzetje za to linijo. Vse vpletene države članice, vključno z zadevnimi obalnimi državami, sodelujejo pri odobritvi izvzetja za zadevno linijo v skladu s pogoji, navedenimi v odstavku 1.

3.     Države članice redno preverjajo izpolnjevanje pogojev iz odstavkov 1 in 2. Če vsaj eden izmed teh pogojev ni izpolnjen, države članice družbi nemudoma odvzamejo pravico do izvzetja.

4.     Države članice Komisiji sporočijo seznam družb in ladij, ki jim je bilo odobreno izvzetje iz tega člena, kakor tudi morebitne posodobitve seznama. “

6)

vstavita se naslednja člena:

„Člen 6a

Uporaba sistemov samodejnega prepoznavanja (AIS) na ribiških plovilih

║Vsako ribiško plovilo, ki meri v dolžino več kot 15 metrov, in ki pluje pod zastavo države članice ter je registrirano v Skupnosti ali deluje v notranjih morskih vodah ali teritorialnem morju države članice ali iztovarja ulov v pristanišču države članice, mora biti po časovnem načrtu iz dela I(3) Priloge II opremljeno z AIS (razred A), ki izpolnjuje izvedbene standarde, ki jih je določil IMO.

Ribiška plovila, opremljena z AIS, poskrbijo, da AIS vedno deluje. V izrednih okoliščinah se AIS lahko izključi, če poveljnik meni, da je to nujno za zaščito in varnost njegove ladje.

Člen 6b

Uporaba sistema dolgega dometa za prepoznavanje in sledenje ladjam (LRIT)

1.     Vsaka ladja, ki opravlja mednarodne plovbe in pristaja v pristanišču v državi članici, se opremi s sistemom LRIT v skladu s predpisom 19 iz poglavja V Konvencije SOLAS ter z izvedbenimi standardi in funkcionalnimi zahtevami, ki jih je sprejela IMO.

Komisija v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 28(2) in v sodelovanju z državami članicami določi postopke in zahteve za vgradnjo opreme za sistem LRIT na ladje, ki plujejo na območjih, katera pokrivajo fiksne bazne postaje sistema AIS držav članic, in predloži IMO vse ustrezne ukrepe.

2.     Države članice in Komisija sodelujejo pri vzpostavitvi evropskega podatkovnega centra LRIT, ki bo odgovoren za obdelavo podatkov dolgega dometa za prepoznavanje in sledenje.

Evropski podatkovni center LRIT je sestavni del evropskega sistema izmenjave pomorskih informacij SafeSeaNet. Stroške, povezane s spremembo nacionalnih elementov v sistemu SafeSeaNet zaradi vključitve podatkov LRIT, nosijo države članice.

Države članice vzpostavijo in vzdržujejo povezavo z evropskim podatkovnim centrom LRIT.

3.     Komisija določi politiko in načela dostopa do podatkov, shranjenih v evropskem podatkovnem centru LRIT, v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 28(2). “

7)

člen 12 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 12

Obveznosti vkrcevalca

1.     Vkrcevalci, ki v pristanišču države članice ponujajo v prevoz nevarno ali onesnaževalno blago, ne glede na velikost blaga, poveljniku ali upravljavcu ladje, preden se blago vkrca na ladjo, izročijo izjavo, ki vsebuje naslednje informacije:

2.     Plovila, ki prihajajo iz pristanišča zunaj Skupnosti in so namenjena v pristanišče države članice ali na sidrišče v teritorialnih vodah države članice in ki prevažajo nevarno ali onesnaževalno blago, morajo imeti deklaracijo vkrcevalca, ki vsebuje naslednje informacije:

3 .   Dolžnost in odgovornost vkrcevalca je, da ▐ zagotovi, da je pošiljka, predložena v prevoz, res tista, ki je bila deklarirana v skladu z odstavkoma 1 in 1a .“

8)

v členu 14(2) se točka (c) nadomesti z naslednjim:

9)

v členu 16(1) se dodata naslednji točki:

10)

vstavi se naslednji člen:

„Člen 18a

Ukrepi v primeru tveganja zaradi prisotnosti ledu

1.   Če pristojni organi glede na stanje ledu menijo, da obstaja resna grožnja za varnost človeškega življenja na morju ali za varstvo njihovih pomorskih območij ali obalnih con ali za varstvo pomorskih območij ali obalnih con drugih držav:

2.   Ukrepi, sprejeti na podlagi odstavka 1, temeljijo, kar zadeva podatke o stanju ledu, na napovedih o stanju ledu in vremenskih razmerah, ki jih posreduje pristojna meteorološka informacijska služba, ki jo priznava država članica.“

11)

člen 19 se spremeni:

12)

doda se naslednji člen:

„Člen 19a

Pristojni organ za sprejem ladij, ki potrebujejo pomoč

1.     Vsaka država članica določi pristojni organ, ki ima zahtevano znanje in je neodvisen ter ima pooblastila, da v času reševalne akcije na lastno pobudo sprejema odločitve o sprejemu ladij z namenom:

2.     Organ iz odstavka 1 prevzame odgovornost za izvedbo načrtov iz člena 20a.

3.     Organ iz odstavka 1 lahko med drugim

13)

člen 20 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 20

Sprejem ladij, ki potrebujejo pomoč, v pribežališča

1.    Organ iz člena 19a odloča o sprejemu ladij v pribežališče. Ta organ zagotovi, da se za ladjo v izjemnih okoliščinah opravi predhodna ocena razmer, opravljena na podlagi načrta iz člena 20a, in da se ta ladja sprejme v pribežališče v primeru, da se s tem omogoči zmanjšanje tveganja, povezanega z njenim položajem, ali se to tveganje prepreči .

2.   Organi iz odstavka 1 se redno sestajajo zaradi izmenjave strokovnega znanja in izboljšave ukrepov, sprejetih na podlagi tega člena. Zaradi posebnih okoliščin se lahko sestanejo kadar koli.“

14)

vstavijo se naslednji členi:

„Člen 20a

Načrti za sprejem ladij, ki potrebujejo pomoč

1.   Države članice izdelajo načrte za odziv na grožnje, ki jih povzročajo ladje, ki potrebujejo pomoč, v vodah pod njihovo jurisdikcijo , ter za zagotavljanje varnega sprejema ladij in varovanje človeških življenj .

2.   Načrti iz odstavka 1 se izdelajo po posvetovanju z zadevnimi stranmi in na podlagi resolucij IMO A.949(23) in A.950(23) in vsebujejo vsaj naslednje informacije:

3.   Države članice objavijo ime pristojnega organa iz člena 19a in organov, imenovanih za sprejemanje in obdelavo opozoril , ter tudi njihove kontaktne naslove .

Države članice sosednjim državam članicam na zahtevo sporočijo ustrezne informacije o načrtih.

Pri izvajanju postopkov, ki jih predvidevajo načrti za sprejem ladij, ki potrebujejo pomoč, države članice zagotovijo, da so vse ustrezne informacije na voljo stranem, udeleženim v teh akcijah.

Če države članice tako zahtevajo, velja za tiste, ki prejmejo informacije v skladu z drugim in tretjim pododstavkom, obveza zaupnosti.

4.   Države članice obvestijo Komisijo o ukrepih, sprejetih na podlagi tega člena, do… (11).

Člen 20b

Režim civilne odgovornosti in finančnega jamstva

1.     Države članice določijo režim civilne odgovornosti za lastnike ladij in zagotovijo, da je pravica lastnikov ladij do omejitve svoje odgovornosti zagotovljena z vsemi določbami Konvencije iz leta 1996.

2.     Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da vsak lastnik ladje, ki pluje pod njihovo zastavo, zagotovi finančno jamstvo za civilno odgovornost, skladno z zgornjo mejo, določeno na podlagi Konvencije iz leta 1996.

3.     Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da vsak lastnik ladje, ki pluje pod zastavo tretje države, v skladu z določbami iz odstavka 2 zagotovi finančno jamstvo, ko ta ladja vpluje v njihovo izključno ekonomsko cono ali enakovredno cono. Finančno jamstvo velja vsaj tri mesece od datuma, ko je bilo zahtevano.

Člen 20c

Finančno jamstvo v primeru razpustitve pomorščakov

1.     Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da vsak lastnik ladje, ki pluje pod njihovo zastavo, v primeru razpustitve pomorščakov v skladu z Resolucijo IMO A.930(22) zagotovi finančno jamstvo za varstvo pomorščakov, ki so na ladji zaposleni ali najeti.

2.     Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da vsak lastnik ladje, ki pluje pod zastavo tretje države, v skladu z določbami iz odstavka 1 zagotovi finančno jamstvo, ko ta ladja vpluje v pristanišče ali priobalni terminal pod njihovo jurisdikcijo ali se zasidra v območju pod njihovo jurisdikcijo.

3.     Države članice zagotovijo, da je sistem finančnega jamstva v primeru razpustitve pomorščakov dostopen v skladu z Resolucijo IMO A.930(22).

Člen 20d

Potrdilo o finančnem jamstvu

1.     Obstoj in veljavnost finančnih jamstev iz členov 20b in 20c se potrdi z enim ali več potrdili.

2.     Potrdila izdajo pristojni organi držav članic, potem ko se prepričajo, da lastnik ladje izpolnjuje zahteve, določene s to direktivo. Ob izdaji potrdila pristojni organi preverijo tudi, če ima porok ustanovljeno podjetje v Evropski uniji.

Če je ladja registrirana v državi članici, potrdila izda ali potrdi pristojni organ države registracije ladje.

Če je ladja registrirana v tretji državi, lahko potrdila izda ali potrdi pristojni organ katere koli države članice.

3.     Komisija določi pogoje za izdajo in veljavnost potrdil, zlasti merila in pogoje za izdajo ter ukrepe v zvezi z dajalci teh finančnih jamstev. Navedeni ukrepi za spremembo nebistvenih določb te direktive, med drugim z njeno dopolnitvijo, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 28(2).

4.     Potrdila vsebujejo naslednje informacije:

5.     Potrdila so v uradnem jeziku ali jezikih države članice, ki jih je izdala. Če uporabljeni jezik ni niti angleščina niti francoščina, besedilo vključuje prevod v enega od teh jezikov.

Člen 20e

Uradno obvestilo o potrdilu o finančnem jamstvu

1.     Potrdilo se hrani na krovu ladje, kopija pa se deponira pri organu, ki hrani zapis o registraciji ladje ali, če ladja ni registrirana v državi članici, pri organu, ki je izdal ali potrdil potrdilo. Zadevni organ posreduje kopijo potrdila uradu Skupnosti iz člena 20i, da ga ta shrani v svoji evidenci.

2.     Upravljavec, agent ali poveljnik ladje, ki vpluje v izključno ekonomsko cono ali enakovredno cono države članice v primerih iz člena 20b, uradno obvesti organe te države članice o prisotnosti potrdila o finančnem jamstvu na ladji.

3.     Upravljavec, agent ali poveljnik ladje, ki je namenjena v pristanišče ali predobalni terminal pod jurisdikcijo države članice ali ki se želi zasidrati v območju pod jurisdikcijo države članice v primerih iz člena 20c, uradno obvesti organe te države članice o prisotnosti potrdila o finančnem jamstvu na ladji.

4.     Pristojni organi držav članic imajo možnost, da si prek SafeSeaNet izmenjujejo informacije, določene v odstavku 1.

Člen 20f

Kazni

Države članice zagotovijo spoštovanje pravil iz te direktive in določijo kazni za njihovo kršitev. Kazni so učinkovite, sorazmerne in odvračalne.

Člen 20g

Medsebojno priznavanje potrdil o finančnem jamstvu med državami članicami

Države članice priznajo potrdila, ki jih izda ali potrdi druga država članica na podlagi člena 20d za vse namene te direktive, in jih obravnavajo kot enakovredne potrdilom, ki jih izdajo ali potrdijo same, četudi gre za ladjo, ki ni registrirana v državi članici.

Država članica lahko kadar koli zahteva posvetovanje z državo, ki je izdala ali potrdila potrdilo, če meni, da zavarovatelj ali porok, naveden na potrdilu, ni finančno sposoben izpolniti obveznosti, ki jih določa ta direktiva.

Člen 20h

Neposreden ukrep proti dajalcu finančnega jamstva za civilno odgovornost

Vsak zahtevek za nadomestilo škode, ki jo povzroči ladja, se lahko vloži neposredno pri dajalcu finančnega jamstva za civilno škodo, ki krije civilno odgovornost lastnika ladje .

Dajalec finančnega jamstva lahko uveljavlja katera koli sredstva obrambe, do katerih bi bil upravičen lastnik ladje, razen stečaja ali likvidacije lastnika ladje.

Dajalec finančnega jamstva lahko tudi uveljavlja sredstva obrambe, da je izguba ali škoda nastala zaradi namernega dejanja ali namerne opustitve dejanja lastnika ladje. Vendar pa ne more uveljavljati nobenih sredstev obrambe, do katerih bi bil lahko upravičen v sodnih postopkih, ki bi jih lastnik ladje začel proti njemu.

Dajalec finančnega jamstva lahko v vsakem primeru zahteva od lastnika ladje, da se pridruži postopku.

Člen 20i

Urad Skupnosti

Ustanovi se urad Skupnosti, ki je pristojen za natančno vodenje evidence izdanih potrdil, njihovo preverjanje in zagotavljanje veljavnosti ter preverjanje stvarnosti finančnih jamstev, ki jih registrirajo tretje države.

Člen 20j

Finančno jamstvo in nadomestila

1.     Države članice morajo predhodno oceno in odločitev iz člena 20(1) opraviti oziroma izdati tudi, če potrdilo o zavarovanju ali finančno jamstvo ne obstaja, to pa tudi ni zadosten razlog, da bi država članica zavrnila sprejem ladje v pribežališče.

2.     Brez poseganja v odstavek 1 lahko država članica pri sprejemu ladje v pribežališče zahteva, da upravljavec, agent ali poveljnik ladje predloži potrdilo o zavarovanju ali finančnem jamstvu, kot je določeno s to direktivo, ki krije odgovornost tega upravljavca, agenta ali poveljnika ladje za škodo, ki jo povzroči ladja. Zahteva po potrdilu ne sme povzročiti nobene zamude pri sprejemu ladje, ki potrebuje pomoč.

3.     Države članice zagotovijo povračilo stroškov in morebitne gospodarske izgube, ki jo utrpi pristanišče zaradi odločitve, sprejete v skladu s členom 20(1), če teh stroškov ali gospodarske izgube v razumnem času ne povrne lastnik ali upravljavec ladje v skladu s to direktivo in z obstoječimi mehanizmi za finančno nadomestilo. “

15)

vstavi se naslednji člen:

„Člen 22a

SafeSeaNet

1.   Države članice za obdelavo informacij iz te direktive vzpostavijo nacionalne ali lokalne sisteme upravljanja pomorskih informacij.

2.   Sistemi, vzpostavljeni na podlagi odstavka 1, omogočajo operativno uporabo zbranih informacij in izpolnjevanje zlasti pogojev iz člena 14.

3.   Za učinkovito izmenjavo informacij iz te direktive države članice zagotovijo, da se lahko nacionalni ali lokalni sistemi, vzpostavljeni za zbiranje, obdelavo in hranjenje teh informacij, povežejo s SafeSeaNetom. Komisija zagotovi, da SafeSeaNet deluje 24 ur na dan. Osnovna načela SafeSeaNeta so opredeljena v Prilogi III.

4.     Pri sodelovanju v okviru regionalnih dogovorov ali čezmejnih, medregionalnih ali transnacionalnih projektov države članice zagotovijo, da razviti informacijski sistemi ali omrežja ustrezajo zahtevam te direktive ter so združljivi in povezani s SafeSeaNet. “

16)

člen 23 se spremeni:

17)

vstavi se naslednji člen:

„Člen 23a

Obdelava in upravljanje informacij o varnosti v pomorskem prometu

1.   Komisija organom, ki jih imenujejo države članice, po potrebi zagotovi obdelavo, uporabo in razširjanje informacij, ki so bile zbrane na podlagi te direktive.

2.   Komisija po potrebi prispeva k razvoju in delovanju sistemov za zbiranje in razširjanje podatkov o varnosti v pomorskem prometu, zlasti prek sistema „Equasis“ ali katerega koli drugega enakovrednega javnega sistema.“

18)

v členu 24 se vstavita naslednja odstavka:

„ Države članice v skladu s svojo nacionalno zakonodajo preverijo in potrdijo, da objavljeni podatki v sistemu AIS in LRIT, ki jih ladje dajo na razpolago, ne ogrožajo varnosti, niso v nasprotju z zaščito ali varstvom okolja, in ne vplivajo na konkurenco med upravljavci ladij. Države članice še zlasti ne dovolijo javnega razširjanja podatkov v zvezi s podrobnostmi o tovoru in osebami na ladji, razen če je poveljnik ali upravljavec plovila privolil v takšno uporabo.

Komisija razišče možne težave glede varnosti omrežij in informacij, ki bi lahko bile povezane z ukrepi iz te direktive in še posebej iz njenih členov 6, 6a, 14 in 22a, in za večjo varnost omrežja predlaga ustrezne spremembe Priloge III. “

19)

člena 27 in 28 se nadomestita z naslednjim:

„Člen 27

Postopek za spremembo Direktive

1.     Opredelitve v členu 3, sklicevanje na instrumente Skupnosti in Mednarodne pomorske organizacije ter priloge se lahko spremenijo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 28(2), da se uskladijo s pravom Skupnosti in mednarodnim pravom, ki je bilo sprejeto, spremenjeno ali je začelo veljati, pod pogojem, da takšne spremembe ne razširijo področja uporabe direktive .

2.     Z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 28(2) se lahko prav tako spremenijo priloge I, III in IV glede na izkušnje, pridobljene iz te direktive, kolikor takšne spremembe ne razširijo področja uporabe direktive.

Člen 28

Postopek v odboru

1.   Komisiji pomaga Odbor za varnost na morju in preprečevanje onesnaževanja z ladij (COSS), ustanovljen z Uredbo(ES) št. 2099/2002 Evropskega parlamenta in Sveta (12).

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člena 5a(1) do (4) in člen 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju določb iz člena 8 Sklepa.

20)

v točki 4 Priloge I se alinea X nadomesti z naslednjim:

21)

v Prilogi II(I) se doda naslednja točka: