Choose the experimental features you want to try

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 52008AE0986

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o oblikovanju večletnega programa Skupnosti za zaščito otrok, ki uporabljajo internet in druge komunikacijske tehnologije COM(2008) 106 konč. – 2008/0047(COD)

UL C 224, 30.8.2008, p. 61–66 (BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)

30.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 224/61


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o oblikovanju večletnega programa Skupnosti za zaščito otrok, ki uporabljajo internet in druge komunikacijske tehnologije

COM(2008) 106 konč. – 2008/0047(COD)

(2008/C 224/13)

Svet je 7. aprila 2008 sklenil, da v skladu s členom 153 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o oblikovanju večletnega programa Skupnosti za zaščito otrok, ki uporabljajo internet in druge komunikacijske tehnologije

Predsedstvo Odbora je 11. marca 2008 strokovno skupino za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo zadolžilo za pripravo dela Odbora na tem področju.

Zaradi nujnosti zadeve je Evropski ekonomsko-socialni odbor na 445. plenarnem zasedanju 28. in 29. maja 2008 (seja z dne 29. maja) za glavno poročevalko imenoval go. SHARMO ter mnenje soglasno sprejel.

1.   Sklepi priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja delo, ki ga je Komisija že opravila pri obravnavanju vprašanja zaščite otrok v zvezi s „spletnimi tehnologijami“ (1), zlasti pa ugotavlja, da se je povprečna raven ozaveščenosti javnosti povečala zaradi kampanj socialnih partnerjev, zlasti nevladnih organizacij, in dni varnejšega interneta, ki jih vsako leto organizira Komisija.

1.2

Tudi EESO je o teh vprašanjih pripravil več mnenj (2). Poleg tega priporoča mednarodni partnerski pristop za spodbujanje:

1.2.1

mednarodne izmenjave podatkov in povezovanje idej različnih vlad, organov kazenskega pregona, točk javljanja, bančnih in finančnih institucij ter institucij, ki upravljajo s kreditnimi karticami, centrov za svetovanje zlorabljenim otrokom, organizacij za dobrobit otrok in internetno industrijo;

1.2.2

„delovne skupine“ EU in/ali mednarodne „delovne skupine“, ki bi se sestajala vsako četrtletje za boljšo izmenjavo podatkov, strokovnega znanja in primerov dobre prakse med zainteresiranimi stranmi, vključno s točkami javljanja, organi kazenskega pregona, vladami in zlasti mednarodno internetno industrijo;

1.2.3

opredelitve in širjenja mednarodnega in evropskega modela dobre prakse v zvezi z bojem proti vsebinam, ki prikazujejo spolno zlorabo otrok na internetu, s pomočjo točk javljanja;

1.2.4

pregleda vseh obstoječih in prihodnjih točk javljanja ob upoštevanju sedaj veljavne dobre prakse ter ocene uspešnosti točk javljanja glede na nove modele dobre prakse;

1.2.5

racionalizacije virov in dodeljevanja sredstev za programe v prihodnosti kot posledice pregleda točk javljanja;

1.2.6

sodelovanja točk javljanja v evropskih projektih podatkovnih baz;

1.2.7

spodbujanja partnerstev točk javljanja in drugih ustreznih organizacij z registri imen domen za izbris registracije imen domen, ki podpirajo spolno zlorabo otrok ali zagotavljajo dostop do tovrstnih vsebin;

1.2.8

združenih prizadevanj pri krepitvi ozaveščanja o problemih navezovanja stikov in kibernetskega ustrahovanja (3) ter prijavi pri ustreznem organu kazenskega pregona in po potrebi pri dobrodelnih organizacijah za otroke;

1.2.9

uvedbe podpornih postopkov za analitike in tiste, ki v okviru točk javljanja pregledujejo slike;

1.2.10

preverjanja in zagotavljanja usklajenosti pravnih okvirov na tem področju v državah članicah;

1.2.11

vzpostavitve mrežnega centra na ravni Komisije, ki bo deloval kot neodvisni ocenjevalec, usklajeval raziskave, pregledoval izvajanje programa in uresničevanje priporočil;

1.2.12

ustanovitve letnega foruma strokovnjakov za krepitev prenosa znanja;

1.2.13

ustanovitve mladinskega foruma za zagotavljanje vključitve mnenj in izkušenj otrok in mladih v raziskave in prihodnje izvajanje programa;

1.2.14

proaktivne in kooperativne uporabe finančnih tokov, kot sta programa Daphne in Varnejši internet;

1.2.15

navezava stikov z ustreznimi oblastnimi organi v ZDA, da bi zmanjšali gostovanje vsebin v ZDA, ki prikazujejo spolno zlorabo otrok, in vzpostavili aktivno čezatlantsko izmenjavo podatkov.

1.3

Partnerski pristop zagotavlja maksimiranje strokovnega znanja, širjenja znanja in financiranja. Kar je najpomembnejše, zagotavlja vključevanje zainteresiranih strani in socialnih partnerjev v splošna prizadevanja EU za čim večje zmanjšanje števila nezakonitih spletnih vsebin in omejevanje dostopa do njih.

2.   Splošne ugotovitve o predlogu Komisije

2.1

Internet in komunikacijske tehnologije (v nadaljevanju „spletne tehnologije“ (4)) so bili predvideni in zasnovani kot komunikacijska orodja za akademike in raziskovalce, vendar se sedaj v večini delov sveta uporabljajo v gospodinjstvih, šolah, podjetjih in javni upravi.

2.2

Otroci so vse aktivnejši uporabniki spletnih tehnologij. Vendar pa so poleg tega, da izkoriščajo prednosti interaktivnosti in sodelovanja v spletnem okolju, izpostavljeni nekaterim resnim nevarnostim:

a)

neposredni škodi kot žrtve spolne zlorabe, dokumentirane na fotografijah, filmih ali zvočnih datotekah in razširjenih po spletu (gradivo o zlorabi otrok);

b)

nadaljevanju spolne zlorabe žrtve s ponavljajočim gledanjem posnetkov njihove zlorabe zaradi široke razširjenosti na spletu in dostopnosti po vsem svetu;

c)

neposrednemu stiku z morebitnimi storilci, ki se z njimi spoprijateljijo z namenom spolne zlorabe (navezovanje stikov);

d)

temu, da postanejo žrtve ustrahovanja na spletu (kibernetsko ustrahovanje).

2.3

Med drugimi ugotovljenimi trendi (glej prilogo 1) (5) so še:

a)

hiter in dinamičen razvoj novih tehnoloških okolij, na katere vse bolj vplivajo digitalno zbliževanje, hitrejše distribucijske poti, mobilni internet, Web 2.0, dostop Wi-Fi in druge nove oblike vsebin in spletnih tehnoloških storitev;

b)

priznavanje zelo zgodne starosti otrok, ki so žrtve, in izjemne resnosti spolnih zlorab, katerih žrtve so;

c)

razjasnitev obsega problema glede javno dostopnih spletnih strani, ki prikazujejo spolno zlorabo otrok, tj. konkretno „obvladljivega“ cilja približno 3 000 spletnih strani na leto, ki se gostijo po vsem svetu in lajšajo dostop do več sto tisoč slik spolne zlorabe otrok;

d)

nedavni podatki o regionalnem gostovanju mrež za spolno zlorabo otrok kažejo, da večino teh vsebin gostijo ZDA;

e)

nedavni podatki kažejo, da vsebine, ki prikazujejo spolno zlorabo otrok, redno menjajo podjetje in državo, ki jih gosti, da jih ne bi izsledili in izbrisali, to pa otežuje kazenske preiskave na izključno nacionalni ravni;

f)

nezadostna mednarodna prizadevanja registrov imen domene za izbris registracije domen, ki podpirajo spolno zlorabo otrok ali zagotavljajo dostop do tovrstnih vsebin;

g)

obstoječi in potencialno vse večji „generacijski prepad“ med uporabo spletnih tehnologij s strani mladih in njihovim zaznavanjem nevarnosti ter razumevanjem njihove uporabe s strani odraslih;

h)

izpostavljenost javnosti gradivu o spolni zlorabi otrok bi lahko zmanjšali, če bi ponudniki storitev prostovoljno blokirali posamezne naslove URL;

i)

prednosti nacionalnih priporočil o spletnih orodjih, kot so izdelki za filtriranje, zaščitne nastavitve pri iskalnikih in podobno.

2.4

Zaščita uporabnikov interneta, zlasti otrok, pred izpostavljenostjo nezakoniti ali „škodljivi“ vsebini in vedenju na spletu ter obvladovanje širjenja nezakonite vsebine je nenehna skrb oblikovalcev politik in zakonov, industrije, končnih uporabnikov in zlasti staršev, skrbnikov in učiteljev.

2.5

S pravnega vidika je treba jasno ločevati med nezakonitim na eni strani in „škodljivim“ na drugi, saj zahtevata različne metode, strategije in orodja. Pojem nezakonitega se med državami lahko razlikuje, opredeljuje ga veljavna nacionalna zakonodaja, z njim pa se ukvarjajo organi kazenskega pregona, drugi državni organi in točke javljanja z ustreznimi pristojnostmi.

2.6

EESO poziva k izvajanju in uveljavljanju usklajevanja zakonodaje med državami članicami na nacionalni ravni, ki naj vključuje vsaj naslednja vprašanja, opredeljena v Konvenciji Sveta Evrope o kibernetski kriminaliteti (6):

a)

kakšno gradivo je mogoče opredeliti kot spolno zlorabo otrok;

b)

da se za definicijo otroka v zvezi z otroki, ki so žrtve spolnih zlorab, določi starost 18 let;

c)

da je posedovanje ali gledanje/shranjevanje spletnega gradiva o spolni zlorabi otrok kaznivo dejanje, ki se kaznuje z zaporno kaznijo.

2.7

Čeprav so bili vzpostavljeni določeni vseevropski standardi, ki razjasnjujejo pravna vprašanja z različnimi priporočili in direktivami, je treba preveriti, ali jih vse države članice izvajajo v praksi.

2.8

„Škodljiva“ vsebina pomeni vsebino, za katero starši, učitelji in drugi odrasli menijo, da je lahko škodljiva za otroke. Opredelitve takšne vsebine se med državami in kulturami razlikujejo, obsegajo pa vse od pornografije in nasilja do rasizma, ksenofobije, sovražnega govora in glasbe, samopohabljanja, anoreksije in spletnih strani o samomorih. EESO priznava, da je težko vzpostaviti mednarodna partnerstva glede tovrstnega gradiva, toda z nacionalnimi prizadevanji bi lahko povečali ozaveščenost o orodjih, metodah in tehnologijah za zaščito otrok pred izpostavljenostjo temu gradivu.

2.9

Evropska unija že od leta 1996 orje ledino na področju zaščite otrok na spletu, zaporedna programa Varnejši internet (akcijski načrt Varnejši internet 1999–2004, Varnejši internet plus 2004–2008) pa sta glavna značilnost delovanja Komisije na tem področju. Komisija je sprejela tudi Sporočilo o izvajanju programa Varnejši internet plus v obdobju 2005–2006 (7). Poleg tega je ocena vpliva, izvedena med aprilom in julijem 2007 (8) potrdila, da so bili izvedeni ukrepi učinkoviti, hkrati pa je poudarila, da jih je treba prilagoditi novim internetnim tehnologijam in dinamični kriminaliteti na tem področju.

2.10

Cilj novega programa bo spodbujati varnejšo uporabo interneta in drugih komunikacijskih tehnologij, zlasti za otroke, in boj proti nezakonitim vsebinam ter nezakonitemu in „škodljivemu“ vedenju na spletu s spodbujanjem sodelovanja ter izmenjave izkušenj in najboljših praks na vseh ravneh o vprašanjih, povezanih z varnostjo otrok na spletu, ter tako zagotavljati evropsko dodano vrednost.

2.11

Program bodo sestavljali štirje ukrepi, sestavni del vsakega pa bo spodbujanje mednarodnega sodelovanja:

a)

zmanjševanje nezakonitih vsebin in obravnava škodljivega vedenja na spletu,

b)

spodbujanje varnejšega spletnega okolja,

c)

zagotavljanje ozaveščanja javnosti,

d)

vzpostavitev baze znanja.

2.12

Toda EESO se zavzema za opredelitev in pravno pojasnilo pojmov „škodljiv“ in „vedenje“, zlasti zaradi prenosa v nacionalno pravo. Dodatna pojasnila so potrebna tudi o vlogi točk javljanja, ki ne preiskujejo osumljencev in nimajo za to potrebnih pooblastil (glej prilogo 2) (9).

3.   Mednarodni model

3.1

Internet ni v lasti velikih multinacionalk, ki nadzorujejo vsebino, niti ga te ne upravljajo. Sestavlja ga na sto milijonov stani, ki jih objavlja mnogo oseb, zato je težko spremljati ali nadzorovati nezakonito vsebino. Toda število nezakonitih vsebin je mogoče zmanjšati z ukrepi na lokalni ravni (zasebna gospodinjstva) ter nacionalni in mednarodne ravni (vključno s kibernetskim prostorom), če vse zainteresirane strani med seboj sodelujejo.

3.2

Fundacija Internet Watch Foundation je v letu 2007 identificirala 2 755 spletnih strani z mednarodnim gostovanjem, ki prikazujejo spolno zlorabo otrok. 80 % teh spletnih strani se upravlja komercialno in pogosto menjajo družbo in regijo, ki jih gosti, da jih ni mogoče izslediti (10). Zaradi takšnih taktik skupaj z zapleteno multinacionalno naravo kaznivih dejanj bo le skupen globalni odziv, v katerem sodelujejo organi kazenskega pregona, vlade in mednarodna internetna industrija, omogočil učinkovito preiskavo teh spletnih strani, njihove vsebine in organizacij, ki stojijo za njimi.

3.3

EESO priznava, da je za zagotavljanje zaščite otrok potreben „partnerski pristop“. Socialni partnerji, vključno z vlado, internetno industrijo, organi kazenskega pregona, humanitarnimi organizacijami za zaščito otrok, podjetji, predstavniki delojemalcev, nevladnimi organizacijami vključno s potrošniškimi organizacijami in javnostjo morajo sodelovati in poudarjati nevarnosti in tveganja, hkrati pa mladim dovoliti, da izkoriščajo prednosti tega revolucionarnega orodja za druženje, učenje in inovacije.

3.4

Internet je prispeval k večji kakovosti življenja mnogih, zlasti mladih, starejših in mnogih invalidov. Je edinstveno komunikacijsko orodje in dandanes vse bolj služi kot „socialna mreža“. Spremembe v življenjskem slogu, družinskem življenju in vzorcih zaposlovanja so povzročile, da ljudje preživijo več časa samostojno ali sami. Zato je zaščita uporabnikov, zlasti ranljivih – predvsem otrok – prednostna naloga, ki je ni mogoče prepustiti izključno odgovornosti njihovih skrbnikov.

3.5

Pojav novih tehnologij in storitev je ključen za inovacije in rast podjetij po vsem svetu. Mladi pogosto najhitreje razumejo možnosti in sprejmejo te inovacije. Vendar z razvojem pride tudi do zlorabe in to je vse bolj zaskrbljujoče. Organi samonadzora industrije in zainteresiranih strani imajo poglobljeno znanje o teh tehnologijah ter lahko razvijejo protiukrepe za boj proti tej zlorabi. Izmenjava znanja, krepitev ozaveščenosti in obveščanje potrošnikov, kako prijaviti tovrstne strani, skupaj s porazdelitvijo sredstev, kjer je to mogoče, za boj proti tovrstni zlorabi, zlasti pa v kontekstu zlorabe otrok, je pomembna naloga in del socialne odgovornosti podjetij v internetni industriji.

3.6

O stopnji in obsegu problema širjenja vsebin, ki prikazujejo spolno zlorabo otrok na spletu, je veliko ugibanja. Toda kot priznava Komisija v poročilu, ni dovolj statističnih podatkov iz vseh držav članic EU. Prizadevanja je treba usmeriti na sledenje gibanj in dejavnosti spletnih strani, povezanih s širjenjem vsebine, ki prikazuje spolno zlorabo otrok, da bi zagotovili podatke pooblaščenim organom in mednarodnim organom pregona za odstranitev tovrstne vsebine in uvedbo preiskave proti tistim, ki jo širijo.

3.7

Te organizacije, ki jih je treba ustanoviti na nacionalni ravni, se morajo redno sestajati z Evropsko komisijo za pripravo strategij. Platforma na ravni EU, v kateri bi sodelovali industrija, vlade, bančne in finančne institucije ter institucije, ki upravljajo s kreditnimi karticami, nevladne organizacije, izobraževalne institucije, predstavniki delodajalcev in delojemalcev, bi bila dragoceno orodje za hitro analizo in ukrepe v celi Uniji, pri čemer bi širili informacije čez meje EU in tako pospeševali sodelovanje mednarodnih organov pregona.

3.8

Treba je podpreti vsakoletno „srečanje strokovnjakov“ na ravni EU o dogajanju na področju tehnologije, psihosocialnih dejavnikov in kazenskega pregona, da bi okrepili prenos znanja. Sklepe teh srečanj bi posredovali vsem državam članicam in članom platforme, da bi jih prilagodili, vključili ali uporabili na nacionalni in lokalni ravni.

3.9

Ustanovitev „mrežnega centra“ na ravni Komisije, ki bi raziskoval ne le evropske, ampak tudi mednarodne projekte, bi podprla platformo in zagotovila, da je znanje, vključno s statistiko, aktualno in koristno, tako da bi širilo učinkovite procese za spopadanje s problemi, ki jih je mogoče hitro prenesti aktivnim partnerjem. Med nalogami pisarne bi bili tudi obiski in nadzor. Poleg tega bi pisarna lahko delovala kot neodvisni ocenjevalec točk javljanja in bi pregledovala prijave za nove projekte ter zagotavljala preprečevanje podvajanja že opravljenega dela ter uspešno in učinkovito uporabo sredstev. Pisarna bi lahko predlagala tudi partnerstva. Vloga mrežne pisarne bi bila odzivanje na nove izzive takoj, ko se pojavijo.

3.10

Vzpostavitev „mladinskega foruma“ bi bila lahko dragocena pri vključevanju mladih in širjenju informacij v socialnih mrežah, ki jih uporabljajo najbolj ogroženi. Mladi uporabljajo svoj jezik in se pogosto upirajo avtoriteti, sprejemajo pa nasvete svojih vrstnikov iz njihovega socialnega okolja. Treba je upoštevati otrokove pravice in zato je treba v proces vključiti mlade.

3.11

Potreben je učinkovit model, pri čemer se zainteresirane strani zavezujejo k izmenjavi informacij za prilagajanje novim in nastajajočim oblikam internetne kriminalitete po svetu in izmenjavi znanja.

4.   Smernice za izvajanje točk javljanja

4.1

Za model dobre prakse pri točkah javljanja bi bilo značilno naslednje:

4.1.1

analitiki za točke javljanja, usposobljeni in priznani na področju ocenjevanja nezakonitih spletnih vsebin;

4.1.2

analitiki za točke javljanja s strokovnim znanjem s področja sledenja potencialno nezakonitih spletnih vsebin;

4.1.3

prepričljiv partnerski pristop z vsemi ključnimi nacionalnimi zainteresiranimi stranmi, vključno z vlado, bančnimi in finančnimi institucijami ter institucijami, ki upravljajo s kreditnimi karticami, organi pregona, organizacijami, ki delujejo na področju družin, dobrodelnimi organizacijami za otroke in zlasti internetno industrijo;

4.1.4

koregulativna in samoregulativna točka javljanja, ki deluje v prepričljivem učinkovitem partnerstvu z nacionalno internetno industrijo in upošteva kodeks ravnanja;

4.1.5

univerzalni postopek za „prijavo in odstranjevanje“ nezakonitih spletnih vsebin, ki jih gosti katerokoli državno podjetje;

4.1.6

sodelovanje v centraliziranem evropskem projektu podatkovne baze z naslovi URL z vsebino, ki prikazuje spolno zlorabo otrok;

4.1.7

zaveza, da se na ravni omrežja s strani nacionalnih internetnih podjetij doseže blokada spletnih strani z dinamičnega seznama, ki prikazujejo spolno zlorabo otrok, da se tako zaščiti uporabnike pred naključno izpostavljenostjo;

4.1.8

točke javljanja bi morale imeti obsežne spletne strani v svojem nacionalnem jeziku, ki omogočajo jasen, anonimen mehanizem prijave z jasno označenimi telefonskimi številkami za pomoč in drugimi pomembnimi organizacijami v zvezi z vprašanji, ki niso v njihovi pristojnosti, kot sta navezovanje stikov in kibernetsko ustrahovanje;

4.1.9

krepitev ozaveščanja o nalogah točke javljanja in s tem povezanimi vprašanji;

4.1.10

znaki o izmenjavi evropskih in mednarodnih podatkov, obveščevalnih podatkov in strokovnega znanja;

4.1.11

sodelovanje v evropskih in mednarodnih partnerstvih z zainteresiranimi stranmi za izmenjavo podatkov, obveščevalnih podatkov in zbiranje idej za boj proti čezmejni naravi teh kaznivih dejanj;

4.1.12

ukrepi na evropski in mednarodni ravni, ki bodo omogočili odstranitev vsebin, ki predstavljajo spolno zlorabo otrok, z interneta in preiskave proti tistim, ki jih širijo, ne glede na to, kje na svetu se ta vsebina gosti;

4.1.13

podpora vsem nacionalnim ali mednarodnim organom, ustanovljenim za mednarodni boj proti tem spletnim stranem in pospeševanje sodelovanja multinacionalnih organov pregona;

4.1.14

širjenje smernic delodajalcem, učiteljem, organizacijam, staršem in otrokom, kot z izobraževalnim programom ThinkuKnow, ki ga izvaja CEOP – The Child Exploitation and Online Protection Centre (policija v Veliki Britaniji);

4.1.15

krepitev ozaveščenosti, usmerjene na internetne uporabnike, zlasti v partnerstvu ali ob sponzoriranju nacionalnih internetnih podjetij;

4.1.16

organizacije bi morale biti članice INHOPE, mednarodnega združenja internetnih točk javljanja (, kar bi zagotavljalo uporabo mednarodne izmenjave dobre prakse med točkami javljanja in industrijo za odstranjevanje vsebin (11);

4.1.17

postopki prijave morajo biti enostavni, ohranjati morajo anonimnost tistih, ki dajejo prijave, in zagotavljati hitro obdelavo;

4.1.18

operaterji točk javljanja morajo vzpostaviti procese, ki zagotavljajo ustrezno podporo in svetovanje analitikom, ki pregledujejo vsebine in obdelujejo podatke.

4.2

Nadalje morajo odprte telefonske številke:

a)

razviti partnerstva s podjetji nacionalnih registrov imen domen, da se zagotovi, da se domene, ki redno zagotavljajo dostop vsebini, ki prikazuje spolno zlorabo otrok ali katerih imena podpirajo spolna dejanja z otroki, preiščejo in izbrišejo iz registra;

b)

si prizadevati za prostovoljno financiranje na samoregulativni podlagi od nacionalnih internetnih podjetij, ki imajo koristi od delovanja mehanizma prijav prek točk javljanja, storitve za prijavo in odstranjevanje ter zagotavljanja dinamičnega seznama spletnih strani za blokiranje;

c)

spodbujati ali olajšati blokiranje spletnih strani z vsebino, ki prikazuje spolno zlorabo otrok, s strani internetne industrije v tej državi;

d)

spodbujati ohranjanje pozitivnih odnosov med točkami javljanja in telefonskimi številkami, ki nudijo možnost za prijavo zlorab organizacijam za podporo žrtvam za spodbujanje dodatne krepitve ozaveščenosti o pomembnih in aktualnih vprašanjih.

5.   Posebne ugotovitve: predlog Komisije

5.1

V predlogu Komisije je več nerešenih vprašanj:

a)

Kdo bo usklajeval predlagane ukrepe in s kakšno usposobljenostjo?

b)

Kako določiti merila za posamezna področja? Mnogi že vzpostavljeni programi bi izpolnjevali več kot eno od meril, predlaganih v bazi znanja (12).

c)

Kdo izbere primerne kandidate?

d)

Kdo je odgovoren za neprestano ocenjevanje in mreženje teh projektov?

5.2

Z odgovori na ta vprašanja bi se izognili izumljanju tople vode, podvojevanju že opravljenega dela ter zagotovili učinkovito in uspešno uporabo sredstev. Zlasti je treba zagotoviti, da so področni strokovnjaki dejavno vključeni v pobudo v tesnem sodelovanju s svetovalci ali javnimi uradniki. To velja tudi za omenjeni predlog za „mrežni center“ na ravni Komisije, ki raziskuje tovrstne projekte, se seznanja z njimi, jih obiskuje in vzdržuje stike.

5.3

Komisija mora razmisliti o bolj proaktivni in kooperativni uporabi finančnih tokov, kot so programi Daphne in Varnejši internet.

5.4

Nenazadnje Odbor poziva Komisijo, naj poudari pomen in vpliv naslednjega:

da točke javljanja in internetna industrija v državah članicah prevzamejo postopek prijave in odstranjevanja vsebin, ki prikazujejo spolno zlorabo otrok;

širše sprejetje pobude za zaščito internetnih uporabnikov z blokado dostopa do naslovov URL z vsebino, ki prikazuje spolno zlorabo otrok;

mednarodna prizadevanja registrov imen domen in ustreznih oblasti za izbris registracije domen, povezanih s spolno zlorabo otrok.

5.5

Omenjeni ukrepi bi zmanjšali možnosti, da so nič hudega sluteči internetni uporabniki izpostavljeni travmatičnim in nezakonitim podobam, zmanjšali ponovno viktimizacijo otrok z omejevanjem možnosti za ogled njihove spolne zlorabe, prekinili dostopnost in dajanje na voljo tovrstne vsebine tistim, ki iščejo tovrstne slike, in kriminalnim organizacijam preprečili širjenje slik internetnim uporabnikom za poslovno korist.

5.6

Pomembno je, da bi izvajanje dejavnosti vse bolj otežilo delovanje tistih, ki stojijo za razširjanjem vsebin, ki prikazujejo spolno zlorabo otrok. Zaradi dinamične narave kaznivega dejanja in tehnične izurjenosti storilcev ga je težko v celoti odpraviti, toda če bodo ta dejanja dražja, bolj tvegana in začasna, to ne bo več enostaven način za pridobivanje finančne ali drugačne koristi.

5.7

Nedavni podatki o obsegu in stopnji spletnih strani, ki prikazujejo spolno zlorabo otrok, (brez upoštevanja posameznih slik ali naslovov URL) so dodatna spodbuda za boj proti popolnemu izkoreninjanju. Sedaj lahko postavimo konkretne cilje, da se prikažejo prednosti izmenjave podatkov in odgovornosti na najvišji mednarodni ravni in vpliv pozitivnega in uspešnega združenega mednarodnega partnerstva za korenito zmanjšanje števila spletnih strani o spolni zlorabi otrok.

V Bruslju, 29. maja 2008

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Dimitris DIMITRIADIS


(1)  Za namene tega dokumenta se izraz „spletne tehnologije“ nanaša na tehnologije, ki se uporabljajo za dostop do interneta in drugih komunikacijskih tehnologij. Poleg tega obstajajo v nekaterih primerih, kot so video igre, „spletne“ in „nespletne“ uporabe vsebine in storitev, obe vrsti uporabe pa sta lahko pomembni za varnost otrok.

(2)  „Nezakonita vsebina – internet“, UL C 61, 14.3.2003, str. 32 in „Varnejša uporaba interneta“, UL C 157, 28.6.2005 str.136.

(3)  Navezovanje stikov: neposredni stik morebitnih storilcev, ki se spoprijateljijo z otroki z namenom spolne zlorabe; kibernetsko ustrahovanje: ustrahovanje v spletnem okolju.

(4)  Glej opombo 1.

(5)  Priloga 1 je na voljo samo v angleškem jeziku ter je dostopna na internetu v elektronski različici, kot priloga k temu mnenju.

(6)  Konvencija Sveta Evrope ETS 185 o kibernetski kriminaliteti, 23. 11. 2001. http://conventions.coe.int/Treaty/en/Treaties/Html/185.htm

(7)  COM(2006) 661 konč., Sporočilo o izvajanju večletnega Programa Skupnosti za spodbujanje varnejše uporabe interneta in novih spletnih tehnologij (Varnejši internet plus).

(8)  http://ec.europa.eu/saferinternet.

(9)  Priloga 1 je na voljo samo v angleškem jeziku ter je dostopna na internetu v elektronski različici, kot priloga k temu mnenju.

(10)  Primer točke javljanja v Veliki Britaniji, ki beleži poročila o nezakoniti vsebini: vsebine, ki prikazujejo spolno zlorabo otrok, ki se gostijo po vsem svetu, ter kriminalno nespodobne vsebine in vsebine, ki spodbujajo rasno sovraštvo, ki jih gosti Velika Britanija. Glej prilogi 1 in 2. (prilogi sta na voljo samo v angleškem jeziku ter sta dostopni na internetu v elektronski različici, kot prilogi k temu mnenju).

(11)  Med septembrom 2004 in decembrom 2006 je INHOPE obdelal 1,9 milijonov prijav, od tega je bilo 900 000 prijav splošne javnosti in 160 000 posredovanih organom pregona za ukrepanje.

(12)  Na primer „projekt preventive“ Ogrožena nedolžnost (Innocence in Danger) bi izpolnjeval več kot eno merilo. Obstaja mnogo drugih primerov.


Top