15.1.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 10/2

1.1

Zelena knjiga o izboljšanju učinkovitosti izvrševanja sodnih odločb v Evropski uniji je nadaljevanje več pobud, katerih cilj je ustanoviti evropsko pravosodno območje. Z njo Komisija začenja posvetovanja o možni uvedbi zakonodajnega instrumenta Skupnosti, s katerim bi povečali učinkovitost izvrševanja denarnih zahtevkov, in sicer z zamrznitvijo zneskov na bančnem računu dolžnika v kateri koli državi članici že na začetku postopka.

1.2

Na osnovi te zelene knjige – ki je ni mogoče obravnavati brez branja in analize priloženega delovnega dokumenta (1) ter naročene študije, na kateri temelji – je mogoče sklepati, da namerava Komisija predlagati neobvezno uredbo, ki bi določila zakonodajni okvir za evropski nalog za zaplembo v obliki preventivne zaplembe bančnih računov, ne glede na vrsto dolga in status vpletenih strani. Vendar obstaja nekaj pojmovnih nedoslednosti pri opredelitvi objektivnega in subjektivnega področja uporabe tega ukrepa, poleg tega so prevodi dokumenta Komisije v nekatere jezike posebej nezanesljivi.

1.3

O učinku takšnega ukrepa ni nobene študije in v primerjalne študije zakonodaje, na katerih ta ukrep temelji, je bilo vključenih le 15 od 27 držav članic EU. Odbor sicer podpira namene Komisije, vendar glede na zgoraj navedeno meni, da potreba po tem ukrepu ni dovolj dokazana z vidikov subsidiarnosti in sorazmernosti: podoben rezultat bi mogoče lahko dosegli zgolj s spremembo dveh določb uredbe Bruselj I.

1.4

Odbor ravno tako ne vidi logičnega razloga za omejitev področja uporabe takšnega predloga na preventivno zaplembo zneskov denarja na bančnih računih, zato predlaga razširitev področja uporabe tudi na drugo dolžnikovo premično premoženje in s potrebnimi spremembami na zaplembo, ko bo odobren nalog za izvršbo. Odbor meni, da mora ta ukrep spremljati pobuda v zvezi s preglednostjo bančnih računov, obveznostjo zagotavljanja podatkov, bančno tajnostjo in predpisi za varstvo podatkov.

1.5

Če bo ugotovljeno, da je uvedba takšnega ukrepa na vsak način potrebna, se Odbor strinja s Komisijo, da bi bila uredba, ki bi imela neobvezen značaj, primeren instrument za zamrznitev dolžnikovega bančnega računa tudi v drugih državah članicah, ne le v tisti, v kateri upnik živi ali ima sedež njegovo podjetje.

1.6

Na tej osnovi in da bi v celoti izpolnili zaprosilo Komisije za mnenje, Odbor predlaga niz podrobnih tehničnih in zakonodajnih priporočil za opredelitev sistema, ki po njegovem mnenju najbolj ustreza pobudi, zlasti z vidika sodne pristojnosti, pogojev za izdajo naloga, omejitev zaplembe na določen znesek, izjem, varstva dolžnika in tretjih oseb pri skupnih računih, kjer imajo enako odgovornost, ali računih, kjer nosijo delno odgovornost, pritožb in rokov, pravnih stroškov, obveznosti in odgovornosti bank, kjer so odprti računi, in hkratne veljave nacionalnih ali mednarodnih predpisov zasebnega prava.

2.1

S to zeleno knjigo Komisija začenja posvetovanje med zainteresiranimi strankami o načinih izboljšanja izvrševanja denarnih zahtevkov in kot možno rešitev predlaga oblikovanje evropskega sistema za zaplembo bančnih računov.

2.2

Na začetku Komisija opisuje sedanje težave z izvršljivostjo v sodnih postopkih na „evropskem pravosodnem območju“, ki so posledica razdrobljenosti nacionalnih pravil na tem področju, in priznava, da Uredba (ES) 44/2001 (Bruselj I) (2) „ne zagotavlja, da se zaščitno pravno sredstvo, kot je bančni rubež, pridobljen enostransko, priznava in je izvršljivo v državi članici, v kateri ni bilo izdano“.

2.3

Po mnenju Komisije lahko te težave povzročijo izkrivljanje konkurence med podjetji, ker so pravosodni sistemi v posameznih državah, v katerih podjetja poslujejo, različno učinkoviti. Tako lahko ovirajo nemoteno delovanje notranjega trga, ki zahteva enako učinkovitost in hitrost pri izterjevanju denarnih zahtevkov.

2.4

Komisija tako predlaga uvedbo „evropskega naloga za zaplembo bančnih računov, s katerim bi upnik lahko zavaroval denarni znesek, ki mu je dolgovan ali ki ga zahteva, tako da bi preprečil odvzem ali prenos sredstev, ki jih ima v dobrem njegov dolžnik na enem ali več bančnih računov znotraj ozemlja Evropske unije“. V nadaljevanju Komisija podrobno analizira možen zakonodajni okvir za uresničitev tega predloga in v ta namen postavlja 23 vprašanj.

3.1

Predlog upravičeno sodi v okvir širšega niza ukrepov, ki jih je Komisija sprejela s hvalevrednim ciljem ustvariti evropsko pravosodno območje, ki bo zagotovilo zakonodajno podporo za dokončanje notranjega trga (3), zlasti po preoblikovanju Bruseljske konvencije v uredbo Skupnosti (4) in po sprejetju uredbe ki uvaja evropski nalog za izvršbo (5).

3.2

V praktičnih pripombah Komisije o težavah pri izvrševanju sodnih odločb v različnih državah Evrope in o razlikah v zakonodaji, ki ureja te postopke, je precej resnice. Razlog za te razlike je neusklajenost postopkov izvršbe na ravni EU in Komisija je pravilno prikazala posledice te neusklajenosti (6), ki so zaradi pristopa zadnjih 12 držav članic še hujše. Kljub temu bi Komisija morala v zeleni knjigi predlog temeljito proučiti z vidika načel subsidiarnosti in sorazmernosti.

3.3

To po mnenju Odbora pomeni, da bi enak rezultat – ali rezultat s podobnim učinkom – mogoče lahko dosegli zgolj s spremembo ene ali dveh določb uredbe Bruselj I (zlasti členov 31 in 47), pri čemer bi razširili področje uporabe uredbe in ohranili sedanji sistem. To bi bilo veliko preprosteje (7).

3.4

Komisija še ni pripravila predhodne ocene učinka, ki bi zajela vse sedanje in ne le 15 držav članic (razmere v 15 državah članicah so bile analizirane v študiji, na kateri temelji zelena knjiga (8)). V to oceno učinka je treba vključiti tudi ustrezno oceno ukrepov, katerih cilj je zagotoviti večjo preglednost dolžnikovega premoženja in nujen dostop do informacij o dolžnikovih bančnih računih (ob ustreznem upoštevanju bančne tajnosti), saj je pravilno oceno predloga z vidika a) njegove nujnosti, b) njegovega področja uporabe in c) načela, na katerem temelji, mogoče pripraviti le z upoštevanjem vseh teh dejavnikov.

4.1

Odbor je svoje ugotovitve razdelil na dva dela:

4.2.1

Ker bo zeleni knjigi zelo verjetno sledil zakonodajni instrument (verjetno v obliki uredbe Skupnosti), morajo biti izrazi za pojme, ki bodo določali poznejši postopek, v vsakem jeziku Skupnosti izredno natančni in s tehničnega ter pravnega vidika jasni.

4.2.2

Izrazi, ki jih Komisija uporablja za poimenovanje ukrepa, o katerem razmišlja, pa so v najmanj petih jezikovnih različicah (9) dvomljivi in ne nujno ustrezni. Zaradi pravnega značaja ukrepa lahko to povzroči tehnično ali pravno zmešnjavo. Komisija bi zato morala hitro ukrepati in zagotoviti točne prevode, da bi se izognili negotovosti, ki bi nastala zgolj zaradi uporabe nepravilne terminologije (10).

4.2.3

Na osnovi analize predlaganih pogojev (potreba, da se dokaže „fumus boni iuris“ – zahtevek na podlagi dejstev, in „periculum in mora“ – tveganje škodovanja zaradi zastaranja) in namena (zamrznitev ali blokada denarja, naloženega na bančnih računih, do dokončne sodbe ali izvršbe v civilnih postopkih za izterjavo denarnega premoženja, seveda tistega, ki je povezano s civilnimi ali poslovnimi dejanji in ne izhaja iz kazenskega postopka) je mogoče sklepati, da gre za nalog za zavarovanje denarnih sredstev v obliki preventivne zaplembe.

4.3.1

Odbor se sprašuje, zakaj naj bi bil ta zaščitni ukrep omejen na „bančne račune“.

4.3.2

Zaplemba denarnih sredstev, ki mora biti nujno univerzalna, bi morala veljati za vso dolžnikovo premoženje do višine zneska, ki je bil določen za zaplembo. Takšno zaščitno pravno sredstvo, kot je predlagano, bi lahko v možno zaplembo vključilo tudi drugo dolžnikovo premoženje: dolžniške vrednostne papirje, delnice, obveznice in druge pravice ter zahteve do tretjih oseb, in ne le denar na določenih bančnih računih ali računih v drugih finančnih ustanovah. Zdi se, da ne bi bilo preveč zapleteno razširiti področje uporabe ukrepa vsaj na premično premoženje, ki ga ni treba registrirati, in dolžnikove denarne zahteve (vključno z delnicami, obveznicami, pokojninami in drugimi prihodki, denarjem, ki ga dolžniku dolgujejo tretje osebe ipd.), tj. premično premoženje, ki je neposredno povezano z bančnim računom.

4.3.3

Poleg tega se zdi, da ni nikakršne utemeljitve za omejitev področja uporabe instrumenta Skupnosti na zgolj preventivno zaplembo bančnih računov: področje uporabe bi lahko koristno razširili – s spremembami, če bi bile potrebne – na zaplembo teh sredstev, potem ko bi bil izdan nalog za izvršbo; pri preventivni zaplembi se lahko namreč pojavijo enake težave s samo zaplembo ali zaradi izginotja sredstev (kar je tudi razlog za ta ukrep).

4.3.4

Komisija bi zato morala pravilno oceniti in upravičiti koristi in stroške ukrepa, ki vključuje zgolj preventivno zaplembo denarja na dolžnikovih bančnih računih.

4.4.1

Vprašanje rokov za vložitev zahtevka za nalog za zavarovanje sredstev je rešeno že s samo značilnostjo tega naloga, ki je razložena zgoraj. V skladu z najboljšo pravno prakso bi moral upnik imeti možnost, da lahko zaprosi za nalog za zavarovanje denarnih sredstev na kateri koli stopnji postopka, na katerega se nalog nanaša, zlasti pa pred začetkom glavnega postopka, kjer ima nalog pripravljalen in preprečevalen učinek in je torej najbolj koristen.

4.4.2

Na vsak način je treba upoštevati posebne značilnosti sistema, ki so odvisne od tega, ali se preventivno pravno sredstvo uporabi pred vložitvijo glavnega zahtevka ali pred sklepom, ki podpre zahtevek, pred ali med izvršilnim postopkom, ali je bila na višjem sodišču vložena pritožba proti nalogu, ki ga je odobrilo prvostopenjsko sodišče, ter od tega, ali ima izvršilni naslov obliko sodbe ali ne (pismo, zadolžnica, čeki ali drugi izvršljivi dokumenti).

4.5.1

Odgovor na vprašanje glede sodne pristojnosti za obravnavo in izdajanje nalogov za zavarovanje denarnih sredstev je do določene mere že razviden iz zgoraj navedenih dejstev. Pristojno je seveda tisto sodišče, ki je pristojno za obravnavo glavnega zahtevka, od takrat, ko postopek/izvrševanje že poteka.

4.5.2

Če je zahtevek za nalog vložen pred začetkom postopka/izvršbe, bi moralo biti pristojno tudi sodišče države, v kateri so bančni računi. V tem primeru je treba zagotoviti, da se po vložitvi glavnega zahtevka/zahtevka za izvršbo pristojnost za že odobreni nalog za zavarovanje denarnih sredstev takoj prenese na sodišče, ki je pristojno v glavni zadevi. To sodišče mora odgovornost sprejeti brez zahteve po postopku priznanja, tudi če se nahaja v drugi državi (12).

4.6.1

Na vsak način je treba zagotoviti izpolnjevanje pogojev, ki jih Komisija popolnoma pravilno opredeljuje v točki 3.2 zelene knjige – „fumus boni iuris“ in „periculum in mora“. Če že obstaja sodna odločba ali druga oblika izvršljive pravice, bo potreben le dokaz „periculum in mora“, tj. dokaz, da je nalog za zaplembo nujno potreben.

4.6.2

Naslednji pogoj za odobritev naloga bi lahko bil dokaz, da se je upnik po izvensodni poti ustrezno trudil, da bi dolžnik prostovoljno povrnil dolg.

4.6.3

Če naj bi bil nalog učinkovit, je bistveno, da ni zahteve po predhodnem zaslišanju dolžnika. Vendar bi bilo to lahko povezano z varščino, ki jo določi sodnik, in ki bi morala biti dovolj visoka, da bi pokrila kakršno koli izgubo ali škodo, če se ukrep v glavnem postopku ali v postopku pritožbe (če ta nima odložilnega učinka) razveljavi, pod pogojem, da je varščina določena pred izrekom dokončne sodbe.

4.7.1

Znesek, ki ga je treba zavarovati, ne sme presegati zneska, ki se domnevno dolguje in ni bil povrnjen, vključno z zneskom zamudnih obresti (pogodbenih ali zakonskih), ki je nastal do trenutka, ko je bil vložen zahtevek za nalog za izvršbo.

4.7.2

Ker so preventivni postopki vedno začasni in ker je zamrzovanje denarja na bančnih računih resen ukrep, Odbor meni, da ni upravičeno vključevati drugih zneskov, zlasti ne za kritje prihodnjih obrestnih plačil, stroškov odvetnikov, bančnih in sodnih stroškov ipd.

4.7.3

Odbor se zaveda, da lahko izvajanje takšnega sistema bankam povzroči dodatne stroške. Vendar se mu ne zdi upravičeno te stroške vključiti v zneske, ki naj bi jih zamrznili na katerem koli računu domnevnega dolžnika. Pravila za bančne stroške in povrnitev teh stroškov s strani upnikov, ki uporabljajo ta postopek, bi morala določati nacionalna zakonodaja. Ti stroški se tako kot sodni stroški določijo na koncu postopka.

4.7.4

Instrument Skupnosti bi moral poleg tega vzpostaviti kazalnike za določitev zneskov, ki so izvzeti iz izvršbe in dolžniku (če je dolžnik fizična oseba in ne podjetje) omogočajo pokrivanje osnovnih lastnih in družinskih potreb, kar bi nalog za izvršbo lahko ogrozil.

4.7.5

Ko je nalog za zavarovanje denarnih sredstev odobren, bi morala banka obvestiti sodišče o kakršnih koli omejitvah pri izvajanju naloga za zaplembo, ki so odvisne od vrste dolžnikovega računa (tekoči ali varčevalni račun, hipoteka ipd.), vrste prihodka ali dobička, ki se nakazuje na ta račun (plača, plačila za strokovno delo, pokojnina in renta, socialnovarstvena plačila ipd.), in od vrste izdatkov, ki se plačujejo iz računa (hipoteka, popravilo avta, najemnina, potrošniški krediti, izdatki za prehrano družine ipd.). To mora potekati v skladu z zakonodajo države, v kateri je bančni račun, in glede na to, ali ima banka takšne podatke na voljo.

4.8.1

Zdi se, da ravno tako ni razloga za razširitev področja uporabe naloga za zavarovanje denarnih sredstev na bančne račune, ki jih imajo tretje osebe. Če ni mogoče točno določiti, kakšen delež zneska na računu pripada dolžniku, bi morali izhajati iz domneve, da ima vsak imetnik računa enak delež.

4.8.2

Zato je zaplemba več računov za kritje enega zneska nesprejemljiva, čeprav je treba priznati, da ni lahke rešitve v primerih, ko so računi v različnih državah: dolžnik lahko pri vsakem pristojnem sodišču zaprosi za nalog, sodišče pa ne ve, da je bil zahtevek za enak nalog vložen tudi drugje, dokler vse postopke ne vodi sodišče, ki je pristojno za obravnavo glavnega zahtevka.

4.8.3

Zato je priporočljivo, da se v povezavi s to pobudo določijo jasne obveznosti obveščanja, ki jih morajo izpolnjevati stranke, ki so zaprosile za zaplembo, in banke, na katere se nanaša nalog za zavarovanje denarnih sredstev. Ravno tako je treba določiti, da so banke in sodišča v različnih državah članicah dolžne sodelovati, hkrati pa v celoti upoštevati pravila v zvezi z zaupnostjo, varstvom podatkov in bančno tajnostjo, kot to pravilno navaja študija, na kateri temelji zelena knjiga.

4.8.4

Lahko bi na primer določili, da se zaplenjeni zneski zmanjšajo naknadno in v določenem kratkem časovnem obdobju, takoj ko se pridobijo podatki od različnih bank, če je vpletenih več.

4.9.1

Zagotavljanje varstva dolžnika je ključnega pomena, in sicer mu je treba omogočiti, da v ustreznem roku – tukaj Odbor predlaga najmanj 20 koledarskih dni – ugovarja zaplembi. Z ugovorom dolžnik dokazuje:

4.9.2

V ta namen bi bilo treba zagotoviti, da pristojno sodišče obvesti dolžnika takoj, ko je potrjeno, da so na voljo zadostna sredstva na računu in je mogoče zamrzniti domnevno dolgovani znesek. Pristojna banka bi morala enako obvestiti dolžnika takoj, ko je račun zamrznjen, v skladu s pogoji, ki jih določi sodišče.

4.9.3

Instrument Skupnosti bi moral poleg tega določiti sredstva za varstvo in razloge ali vzroke za izpodbijanje ali pritožbo ter jih uskladiti na ravni Skupnosti, s čimer bi zagotovili, da se primeri enako obravnavajo v vsaki pristojni jurisdikciji in da so sredstva za varstvo enaka. Pomembno vprašanje bo določiti vrsto pritožbe (ali ima odložilni učinek) in pristojno sodišče za obravnavo te pritožbe, če sta sodišče, ki je odobrilo nalog, in sodišče, ki obravnava glavni zahtevek, v različni nacionalni sodni pristojnosti.

4.9.4

Pomembno je tudi določiti rok za vložitev glavnega zahtevka ali zahtevka za priznanje izvršljivosti tuje sodne odločbe, ki se mora začeti na dan, ko je upnik obveščen o izvrševanju naloga. Odbor meni, da je 60 koledarskih dni primeren rok, ne glede na odločbo o izdaji naloga za zavarovanje denarnih sredstev.

4.10.1

Komisija v zeleni knjigi še ni odločena, kateri zakonodajni instrument namerava uporabiti za izvajanje predloga. Glede na zaželene cilje in kot sredstvo zagotavljanja enakih postopkov v različnih državah članicah, EESO meni, da bi moral biti instrument v obliki uredbe, kot to že velja za druge podobne instrumente v okviru evropskega pravosodnega območja.

4.10.2

Področje uporabe je drugo vprašanje, ki pa je z zgornjim tesno povezano. Če bo ugotovljeno, da je ukrep nujen, bi Komisija lahko – kot je to že naredila pri drugih podobnih instrumentih – določila, da postopek velja le za čezmejne primere in ima neobvezen značaj („28. režim“), kar bi upnikom omogočilo, da izbirajo med usklajenim instrumentom Skupnosti in sedanjo možnostjo uporabe ustreznih določb zasebnega mednarodnega prava.

5.1

Kar se tiče formalnih vprašanj, se Odbor strinja, da bi bilo treba pri odločbi za izdajo naloga za zavarovanje denarnih sredstev odpraviti postopek priznanja izvršljivosti tuje sodne odločbe (postopek exequatur), ne glede na pristojno sodišče.

5.2

Odbor tudi meni, da v pravilih o sodišču, ki obvesti banko in domnevnega dolžnika, ne bi smelo biti nepotrebnih formalnosti, pod pogojem, da ta pravila zagotavljajo verodostojnost instrumenta in identitete dolžnika. Zdi se, da so že obstoječa pravila v Uredbi (ES) št. 1348/2000 (14). ustrezna. Račune za zamrznitev je treba določiti kar najbolj natančno, da se izognemo splošnemu nalogu za zaplembo.

5.3

Odbor poleg tega meni, da bi nalog, ki ga je izdalo sodišče, morale banke izvajati pod pogoji, ki jih je določilo sodišče, pri tem pa zavarovati morebitne zakonite posle, ki že potekajo, na primer prejšnje obveznosti, zagotovljene na osnovi pisma, zadolžnice ali čekov, in obveznosti do prednostnih upnikov, kot so država, organi socialnega varstva ali zaposleni. V vsakem primeru bi morala banka jamčiti za stanje na računu na dan prejema naloga za zaplembo in zagotoviti, da se račun samodejno zamrzne, takoj ko prispe nalog, tudi z elektronskimi sredstvi, če je to zunaj delovnega časa. Banka bi morala biti odgovorna za kakršno koli malomarnost v primeru izginotja zneskov, ki so bili preneseni naknadno.

5.4

Odbor se strinja, da morajo banke takoj obvestiti sodišče z elektronskimi ali drugimi komunikacijskimi sredstvi, kako so izvedle nalog.

5.5

Zakonodaja Skupnosti ne bi smela določati pravil za razvrščanje konkurenčnih upnikov, ki zahtevajo sredstva iz istega bančnega računa. Odbor podpira uporabo nacionalne zakonodaje.

5.6

Odbor meni, da bi izvajanje naloga v praksi morali urejati zakoni države, ki ima sodno pristojnost za to zadevo, v skladu z veljavnimi splošnimi pravili o reševanju sporov.

5.7

Na koncu želi Odbor posebej opozoriti Komisijo na potrebo, da zagotovi mehanizem za prevode dokumentov, potrebnih za delovanje predlaganega sistema, podobno kot je to zagotovljeno v členu 21(2)(b) Uredbe (ES) št. 1896/2006 z dne 12. decembra 2006.

—

sporočilo Komisije o akcijskem načrtu za dostop potrošnikov do sodišča in reševanju sporov potrošnikov na enotnem trgu, 14. februar 1996 (COM(96) 13 konč.);

—

sporočilo Komisije o večji učinkovitosti pri doseganju in izvrševanju sodb v Evropski uniji (COM(97) 609 konč., UL C 33 z dne 31.1.1998);

—

zelena knjiga o dostopu potrošnikov do sodišča in reševanju sporov potrošnikov na enotnem trgu (COM(93) 576 konč.);

—

zelena knjiga o nadomestnih reševanjih sporov v civilnem in gospodarskem pravu (COM(2002) 196 konč. z dne 19.4.2002);

—

priporočilo Komisije z dne 12. maja 1995 o plačilnih obdobjih pri trgovinskem poslovanju, in s tem povezano sporočilo Komisije (UL L 127 z dne 10.6.1995 in UL C 144 z dne 10.6.1995);

—

Direktiva 98/27/ES z dne 19.5.1998 o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesa potrošnikov (UL L 166 z dne 11.6.1998);

—

Direktiva 2000/35/ES z dne 29.6.2000 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovskih poslih (UL L 200 z dne 8.8.2000);

—

Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22.12.2000o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in trgovinskih zadevah (Bruselj I) (UL L 12 z dne 16.1.2001); poročevalec za mnenje EESO o tej temi je bil g. Malosse (CES 233/2000 z dne 1.3.2000, UL C 117 z dne 26.4.2000);

—

Uredba (ES) št. 805/2004 z dne 21.4.2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov, UL L 143 z dne 30.4.2004; poročevalec za mnenje EESO o tej temi je bil g. Ravoet (CESE 1348/2002 z dne 11.12.2002, UL C 85 z dne 8.4.2003);

—

Uredba (ES) št. 1206/2001 z dne 28. maja 2001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah (UL L 174 z dne 27.6.2001); poročevalec za mnenje EESO o tej temi je bil g. Hernández Bataller (CESE 228/2001 z dne 28.2.2001, UL C 139 z dne 11.5.2001);

—

program ukrepov za uresničevanje načela vzajemnega priznavanja odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL C 12 z dne 15.1.2001);

—

Uredba Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29.5.2000 o postopkih v primeru plačilne nesposobnosti (UL L 160 z dne 30.6.2000); poročevalec za mnenje EESO o tej temi je bil g. Ravoet (CESE 79/2001 z dne 26.1.2001, UL C 75 z dne 15.3.2000);

—

Uredba Sveta (ES) št. 1347/2000 z dne 29.5.2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo (UL L 160 z dne 30.6.2000); poročevalec za mnenje EESO o tej temi je bil g. Braghin (CES 940/1999 z dne 20.10.1999, UL C 368 z dne 20.12.1999);

—

Uredba Sveta (ES) št. 1348/2000 z dne 29.5.2000 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (UL L 160 z dne 30.6.2000); poročevalec za mnenje EESO o tej temi je bil g. Hernández Bataller (CES 947/1999 z dne 21.10.1999, UL C 368 z dne 20.12.1999);

—

Odločba Sveta z dne 28.5.2001 o ustanovitvi Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah (UL L 174 z dne 27.6.2001); poročevalec za mnenje EESO o tej temi je bil g. Retureau (CESE 227/2001 z dne 28.2.2001, UL C 139 z dne 11.5.2001);

—

Uredba (ES) št. 1896/2006 z dne 12.12.2006 (UL L 399 z dne 30.12.2006) o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog; poročevalec za mnenje EESO o osnutku uredbe (COM(2004) 173 konč. z dne 19.3.2004) je bil g. Pegado Liz (CESE 133/2005 z dne 22.2.2005, UL C 221 z dne 8.9.2005);

—

predlog uredbe o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti (COM(2005) 87 konč. z dne 15.3.2005); poročevalec za mnenje EESO o tej temi je bil g. Pegado Liz (CESE 243/2006 z dne 14.2.2006).