30.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 324/49

—

Cilj stabilnosti cen je treba določiti kot simetrični cilj, na primer 2 % +/- ena odstotna točka. Takšen cilj s srednjo vrednostjo olajša oceno natančnega odmika od ciljne vrednosti in je lahko koristen tudi kot sredstvo za odziv ECB na spremembe stabilnosti cen zaradi zmanjšanega ali povečanega povpraševanja.

—

Za politiko, ki bolj upošteva povezave med ukrepi monetarne in fiskalne politike, je osnovna inflacija merilo, ki ga je treba uporabiti. Pri tem ostanejo neupoštevane spremembe cen, na katere ECB ne vpliva in so lahko naključne. Ta pojem inflacije je bolj primeren za merjenje trenda spreminjanja cen. Poleg tega bi morala biti ECB pri ocenjevanju gibanja cen pozorna na to, ali gibanje cen temelji na davčnih spremembah.

—

Zahtevo po stabilnosti cen za države, ki želijo prevzeti skupno valuto, je treba pregledati. Na podlagi tega je potrebna formalna sprememba Pogodbe. Glede na dejstvo, da takšne spremembe ni mogoče najti v osnutku ustave, je potrebna prožna razlaga Pogodbe, pri kateri je za morebiten vstop v območje skupne valute odločilen namen zahteve in ne trenutno dejansko stanje. Bolj smiselno bi bilo, da bi kandidatke za vstop v območje eura na področju stabilnosti cen morale doseči enak cilj kot države na območju eura.

—

Stabilnost in zaupanje v monetarno politiko ne temeljita na stopnji inflacije, ki je pod mejo 2 %. Nekoliko večja stopnja kot merilo za stabilnost cen ne bi ogrozila stabilnosti. Veliko bolj odločilno je, da obstajata želja in sposobnost obvladovanja inflacije, s čimer bo dosežen zastavljeni cilj.

—

ECB bi morala objaviti zapisnike svojih sej.

—

Dokler niso izkoriščene možnosti, ki vodijo do povečanja inflacije, skoraj ni nevarnosti za prociklično politiko. Brezposelnost je še vedno veliko previsoka in za zvišanje stopnje udeležbe na trgu dela je še veliko možnosti. V obdobju ugodnejšega gospodarskega razvoja bi se morala ekonomska politika osredotočiti zlasti na načrtovanje reševanja prihodnjih gospodarskih težav, ki bodo nastale zaradi demografskih sprememb. V času pozitivnega gospodarskega razvoja splošni cilji EU na področju proračuna in javnega dolga ne zadoščajo. Države članice, ki so te cilje že dosegle, ne smejo počivati na lovorikah.

—

Po mnenju EESO bi bilo treba ohraniti kriterije uravnovešenega proračuna in javnega dolga, vendar mora razprava napredovati in upoštevati resnične cilje ekonomske politike.

—

Osrednji cilj triletnih širših smernic ekonomskih politik bi moral — poleg odstotnega deleža zaposlenosti, navedenega v lizbonski strategiji — predvidevati minimalno vrednost za gospodarsko rast in znižanje brezposelnosti v odstotkih. Treba bi bilo določiti nacionalne cilje, ki ne bi smeli biti nižji od ciljev Skupnosti.

—

Finančni ministri morajo biti dosledni in v svojih državah ne smejo ravnati drugače, kakor so napovedali v Bruslju.

—

Med srečanjem v okviru kölnskega procesa naj bi skupaj raziskali ekonomske povezave, vpliv različnih političnih ukrepov in podobna vprašanja.

—

Razprave v okviru kölnskega procesa imajo gotovo dovolj politične teže za zagotovitev, da vsi udeleženci izpolnijo svoje obveznosti v zvezi z ekonomskimi statističnimi podatki.

—

Parlament bi moral pred vsakim srečanjem predložiti resolucijo o gospodarskem položaju in o želeni politiki.

—

Na srečanjih bi morala biti prisotna Ekonomsko-finančni svet in evroskupina, tako da ne bi bili zastopani le zbrani krogi finančnih ministrov, temveč tudi finančni ministri, neposredno pristojni za fiskalno politiko, ki jo je treba povezati z monetarno politiko ECB.

—

Za osnovno inflacijo je treba opraviti še eno raziskavo. Temeljitejša študija političnih ukrepov, ki je bila izvedena v državah z dobrim razmerjem (tj. nizka inflacija v primerjavi s stopnjo rasti), bi lahko služila kot osnova za primerjalne analize v prihodnosti.

—

Raziskave lahko razjasnijo, v kolikšni meri npr. spremembe produktivnosti povzročajo različne stopnje rasti. V kolikšni meri so različne stopnje povečanja produktivnosti odvisne od razlik pri naložbah in inovacijah? Kateri postopki še obstajajo za povečanje produktivnosti? EESO zato poziva Komisijo, da prouči povezavo med splošnimi cilji glede rasti in zaposlovanja, na primer na osnovi povečanja produktivnosti in stopnje inflacije.

1.1

Širše smernice ekonomskih politik EU (Broad Economic Policy Guidelines) se odslej nanašajo na triletno obdobje. Letošnje smernice vsebujejo le manjše prilagoditve smernic za leto 2005.

1.2

Zato je EESO sklenil, da v letošnjem mnenju o ekonomskih politikah ne bo obravnaval teh sprememb, temveč le formalno podlago smernic. Takšna študija pa ne more biti omejena zgolj na smernice ekonomskih politik, temveč mora vključiti tudi monetarne politike in njihovo povezavo s fiskalno politiko.

1.3

Podlago za politiko Skupnosti na monetarnem in fiskalnem področju predstavljajo določbe Pogodbe o skupni valuti, ki so bile sklenjene v Maastrichtu, Pakt za stabilnost in rast ter določbe Pogodbe o smernicah ekonomske politike. Na podlagi sprememb iz leta 2005 se te smernice obravnavajo v okviru vsakoletnega „lizbonskega procesa“.

1.4

Cilj je proučitev vzajemnih učinkov teh določb in njihovih vplivov na dejanske politične ukrepe na ravni EU in tudi na ravni posameznih držav. Takšna proučitev bo morala biti precej teoretična, da bi tako pospešili razpravo in izboljšali politike. V okviru izčrpne analize se je treba lotiti tudi vprašanja o oblikovanju plač. Pri tem je treba preveriti, ali imajo določbe najboljše možne učinke na širše cilje stabilnosti cen, rasti in zaposlovanja.

1.5

Naša priporočila pa niso omejena le na sedanje politike, temveč obravnavajo tudi spremembe določb, ki jih je neposredno možno izvesti, zlasti, če je to v skladu s spremembami ravnanja nosilcev odločanja. Le v enem primeru naš predlog zahteva spremembo Pogodbe.

2.1

Poglavitni cilj ECB je ohranjanje stabilnosti cen. Kot naslednji cilj določb Pogodbe, sklenjenih v Maastrichtu, je navedeno, da mora ECB — ob doseženi stabilnosti cen — spodbujati rast. V tej povezavi se običajno navaja primerjava s politiko zveznih rezerv ZDA, ki bolj temelji na globalnem odnosu do stabilnosti cen, zaposlovanja in rasti. Takšen opis mogoče daje vtis, da gre zgolj za razliko v stopnji, pri dejanskem izvajanju monetarne politike pa so razlike bolj vidne: politika zveznih rezerv pogosto kot razlog za spremembe obrestnih mer navaja razvojne trende v zaposlovanju. Za ECB pa je stabilnost cen očitno edini razlog za spremembo obrestnih mer.

2.2

Razen dejanskih ukrepov monetarne politike je zato za oblikovanje splošnih ekonomskih politik pomemben tudi način, kako je cilj izražen.

2.3

V skladu z globalnim razumevanjem ekonomskih politik, ki vključujejo tako monetarno kot tudi fiskalno politiko, za izvajanje fiskalne politike ni odločilnega pomena le politika obrestnih mer, enako pomembna je izbira ciljev monetarne politike. Minister za finance verjetno včasih razmišlja na naslednji način: če ta ukrep sprejmem, ali se bodo za izravnavo stanja spremenile obresti in nevtralizirale učinek ukrepa? Če želimo preprečiti, da bi eno od obeh gospodarsko-političnih področij preveč pritiskalo na drugega, bi morala ECB in Ekonomsko-finančni svet izhajati iz enakih političnih ciljev. Zlasti je pomembno, da člani evroskupine v Ekonomsko-finančnem svetu in ECB sledijo istemu pristopu. Cilj monetarne politike mora biti postavljen izredno dolgoročno. ECB je že večkrat opozorila, da je bil cilj 2 % stopnje inflacije dogovorjen v Svetu Ecofin. Mnenja o tem, za kakšno stopnjo inflacije si je treba prizadevati, se mogoče ne razlikujejo tako zelo, cilj in ukrepe pa morajo spoštovati vsi.

2.4

Ko je ECB za stabilnost cen določila cilj, je izbrala stopnjo inflacije pod 2 %. Ta cilj je bil že v letu 2003 spremenjen tako, da trenutna zaželena stopnja inflacije sicer znaša manj, vendar blizu 2 %. Cilj je tako postal nekoliko bolj realen, saj bi prvotna opredelitev „manj kot 2 %“ lahko pomenila, da bi bil sprejemljiv tudi deflacijski razvoj.

2.5

Vendar pa ta opredelitev ni mogla rešiti naslednjih dveh težav: tako rekoč nemogoče je ugotoviti, kako daleč je ta cilj v posameznem primeru in katera odstopanja so dovoljena. Simetrična ciljna vrednost dopušča določen prostor okrog ciljne stopnje inflacije. Glede na cilj blizu 2 %, h kateremu poziva ECB, bi bila najboljša rešitev 2 % +/- 1 odstotna točka. S takšno ciljno vrednostjo bi lahko tudi omilili zaskrbljenost, ki se včasih pojavlja zaradi posameznih manjših odstopanj od odstotne vrednosti. Po mnenju EESO vsi razlogi govorijo v prid temu, da je treba cilj ECB preoblikovati v simetričen cilj. Takšen cilj s srednjo vrednostjo je lahko koristen tudi kot sredstvo za odziv ECB na spremembe stabilnosti cen zaradi zniževanja ali zviševanja povpraševanja. Če pogledamo dosedanji razvoj, so bila zvišanja obresti v času ugodnih gospodarskih razmer v Evropi pred novim tisočletjem hitra, do znižanj pa je v naslednjih gospodarsko šibkih letih prihajalo občutno počasneje.

2.6

Drugo težavo prestavlja vprašanje, katero inflacijo naj ocenjujemo. Uradna opredelitev cilja ECB uporablja harmoniziran indeks cen življenjskih potrebščin (HICP), ki tako prestavlja merilo za splošno stopnjo inflacije. Iz tega lahko izvzamemo npr. cene energije in živil; tako dobimo stopnjo inflacije, ki jo je mogoče bolj usmerjati z monetarno politiko in ne temelji na dejavnikih, na katere ni mogoče vplivati. To naj bi bilo zlasti sredstvo za izravnavo časovno omejenih posledic višjih cen nafte, ki se lahko hitro obrnejo v čisto drugo smer. Če želimo preprečiti neposreden vpliv prehodnih cenovnih nihanj na politiko ECB, je treba spremeniti indeks cen. Celo pri predvidoma dolgoročnem povišanju cen nafte nikoli ne bo mogoče trenutnih sprememb cen nafte ublažiti s spremembo obrestnih mer, ki na splošno učinkuje šele po enem ali dveh letih.

2.7

Pojem „osnovna inflacija“ (angl. underlying inflation) se običajno uporablja za merjenje inflacijskih gibanj na notranjem trgu (za ECB je to območje eura). Te spremembe ravni cen se nanašajo bolj na gibanja, na katera ECB želi še posebej vplivati. Neposredni učinek sprememb obrestnih mer na stopnjo zvišanja cen je s tem pojmom mogoče najbolje prikazati na primeru politike obrestnih mer ECB. Če ECB sprejme stopnjo inflacije, ki je višja od določene vrednosti, je to verjetno zato, ker je upoštevala ta omejen pojem inflacije. Dodatno sklicevanje na osnovno inflacijo bi ECB omogočalo doseči boljše razumevanje njene politike. Za politiko, ki bolj upošteva povezave med ukrepi monetarne in fiskalne politike, je osnovna inflacija merilo, ki ga je treba uporabiti. Tako lahko ekonomska politika, ki poskuša delovati na osnovi celovitega pristopa, lažje pozitivno vpliva na rast in zaposlovanje.

2.8

Primerjava med uradno stopnjo inflacije v skladu s HICP in zvišanjem cen, določenim ob upoštevanju osnovne inflacije, za večino let kaže le majhne razlike (glej prilogo). Do omembe vrednega vpliva cen energije na splošno raven cen je prišlo le v letu 2005. Če primerjamo inflacijo s ciljno vrednostjo ECB, potem je bila stopnja osnovne inflacije le v letih 2000 in 2005 prenizko pod ciljno vrednostjo. Če bi upoštevali osnovno inflacijo bi morala biti na primer politika v letu 2005 manj restriktivna.

2.9

Naslednji dejavnik, ki vpliva na stopnjo inflacije, ne velja pa za neposredno posledico povpraševanja na notranjem trgu, so spremembe davkov in dajatev. Če države članice zvišajo DDV, da bi na primer zmanjšale proračunski primanjkljaj, se zviša tudi stopnja inflacije. Če stabilnost cen merimo s HICP, lahko ECB meni, da je prisiljena zvišati obrestne mere. Zvišanje DDV pa na gospodarstvo države učinkuje tako, da zmanjšuje povpraševanje, zato ga mora — z vidika celovitega pristopa k ekonomski politiki — pravzaprav spremljati znižanje obrestnih mer. V takšnih primerih — kot je npr. v Nemčiji, kjer se bo s 1. januarjem 2007 DDV zvišal s 16 na 19 % — bi morala biti ECB bolj pozorna na vzroke zvišanja cen in tudi na to, ali gre za posamezni primer, ki ne vodi k težnji po zvišanju inflacije. Poleg tega je treba navesti še en vidik: če ECB dopusti, da takšno zvišanje davkov v eni državi vpliva na monetarno politiko, ima negativne učinke tudi na vse druge države članice v območju eura.

2.10

Države članice, ki doslej še niso vstopile v območje eura, morajo v ta namen v skladu s Pogodbo še vedno dosegati stopnjo inflacije, „ki je blizu stopnji inflacije največ treh držav članic z najboljšimi doseženimi rezultati glede stabilnosti cen“. Da „je blizu“ pomeni razliko za največ 1,5 odstotne točke. Najboljši doseženi rezultat v tem primeru pomeni najnižjo stopnjo inflacije. Ta cilj pa danes ni več tako logičen, kot je bil na začetku devetdesetih let. Če pogledamo najnovejša gibanja, to lahko pomeni zahtevo po nižji inflaciji, kot jo imajo trenutno države, ki so uvedle euro. Ta zahteva je še bolj nesmiselna, saj temelji na stopnji inflacije v vseh državah članicah, ne le v državah, članicah območja eura. V zadnjem času so bile tiste tri države, ki so bile odločilne za zahtevo glede stabilnosti cen v državah članicah, ki se želijo pridružiti območju eura, pač države iz EU-15, ki sploh niso del območja eura. Zato je treba pregledati zahtevo po stabilnosti cen za države, ki želijo prevzeti skupno valuto. Na podlagi tega je potrebna formalna sprememba Pogodbe. Glede na to, da takšne spremembe ni mogoče najti niti v ustavni pogodbi, bi lahko ta sprememba zahtevala toliko časa, da bi si bila večina držav članic, ki se želijo pridružiti območju eura, prisiljena prizadevati za izpolnitev sedanjih določb. Zato bi bila bolj primerna prožna razlaga Pogodbe, pri kateri je za morebiten vstop v območje skupne valute odločilen namen zahteve in ne trenutno dejansko stanje. Bolj smiselno bi bilo, da bi kandidatke za vstop v območje eura na področju stabilnosti cen morale doseči enak cilj kot države na območju eura. Če bo ta cilj prilagojen na 2 % z nihanjem +/- ena odstotna točka, mora enako veljati tudi za kandidatke za vstop v območje eura.

2.10.1

V državah z visoko gospodarsko rastjo se lahko zahteva prilagodljivejši pristop na področju stabilnosti cen. Irska je primer za to, da gre nekoliko višja inflacija nujno z roko v roki s prilagoditvami, ki so potrebne v hitro rastočem gospodarstvu.

2.11

Inflacija je statistično merilo, potrebno kot osnova ekonomske politike. Vendar pa državljani občutijo zvišanje cen na drugačen način. Cene najemnin, živil in bencina močno vplivajo na njihovo zaznavanje inflacije, po drugi strani pa le malo ljudi opazi znižanje cen določenega blaga. Bolj zaskrbljujoče je dejstvo, da inflacija ljudi prizadene zelo različno. Če se zvišajo zlasti cene blaga za vsakodnevno uporabo, so najbolj prizadeti revni, saj splošno zvišanje cen 2-3 % zanje lahko pomeni bistveno večje življenjske stroške. Politiki morajo upoštevati te učinke in sprejeti ustrezne protiukrepe. To pa je bolj vprašanje konkretne vsebine proračunske politike kot vprašanje njenega obsega.

3.1

Ali so se ekonomske politike držav članic zaradi revizije Pakta za stabilnost in rast spremenile in ali se je spremenila ocena držav, ki sta jo pripravila Komisija in kasneje Svet? Zdi se, da je le Litva jasno uporabila novo opredelitev primanjkljaja iz revidiranega pakta. Medtem je revidiran pakt povzročil, da so vse države članice na nacionalnih ravneh postavile srednjeročne cilje za javne finance. Cilji so oblikovani v skladu z dejanskim stanjem v posameznih državah.

3.2

Zaradi gospodarskega razvoja po spremembi pakta ta seveda ni mogel imeti omembe vrednih učinkov. Večina uvedenih sprememb se nanaša na obdobja hudih gospodarskih težav. Sledilo pa je obdobje oživitve in okrevanja gospodarstva, ki je celo vplivalo na kazalnike pakta.

3.3

Glede na gospodarski razvoj v letu 2005 in pričakovanja za 2006 — zlasti glede na pozitiven razvoj v Nemčiji — je mogoče izhajati iz dejstva, da bodo kriteriji Pakta za stabilnost in rast na splošno bolj izpolnjeni. Ker je do tega razvoja prišlo v času ogromnega zvišanja cen nafte, lahko govorimo o močnem gospodarskem okrevanju. Posledice povečanja cen nafte lahko na različne države različno vplivajo — glede na stopnjo odvisnosti od uvoza nafte. Celo v času ugodnega gospodarskega položaja so nekatere države še vedno močno oddaljene od cilja proračunskega ravnovesja. Mogoče jim bodo koristila pozitivna gibanja v drugih državah EU.

3.4

Dosežena ali pričakovana rast pa v večini držav še ni takšna, da bi bili v času ugodnega gospodarskega položaja za izboljšanje proračunske situacije potrebni strožji proračunski ukrepi v okviru pakta. Dokler niso izkoriščene možnosti, ki vodijo do povečanja inflacije, skoraj ni nevarnosti za prociklično politiko. Brezposelnost je še vedno veliko previsoka in za zvišanje stopnje udeležbe na trgu dela je še veliko možnosti. Vzajemno delovanje med fiskalno in monetarno politiko je za razliko od slabih gospodarskih razmer v preteklih letih postavljeno pred nove obremenitve. V času ugodnejšega gospodarskega razvoja bi se morale ekonomske politike osredotočiti zlasti na načrtovanje reševanja prihodnjih gospodarskih problemov, ki bodo nastali zaradi demografskih sprememb.

3.5

V času pozitivnega gospodarskega razvoja splošni cilji EU na področju javnega proračuna in državnega dolga ne zadoščajo. Države članice, ki so te cilje že dosegle, ne smejo počivati na lovorikah. Za izboljšanje njihovega gospodarskega položaja je pomembno, da nacionalne cilje uporabljajo v skladu z revidiranim Paktom za stabilnost in rast.

3.6

Poleg dejstva, da je bil razlog za težave pri upoštevanju meril pakta zlasti slab gospodarski položaj pred letom 2005, obstajajo še statistični razlogi, ki se pogosto spregledajo. V gospodarstvu z nizko inflacijo, ostaja realna vrednost javnega dolga nespremenjena. V takšnih razmerah enostavnih rešitev ni, potrebni so praktični ukrepi za zmanjšanje dolga. Za premajhno rast pa velja ravno nasprotno. Pri visoki rasti se delež javnega dolga v BDP avtomatično zmanjša, ne da bi bili potrebni dodatni ukrepi. Podobne učinke je opaziti tudi pri uravnavanju proračuna. Ob visoki stopnji inflacije se zmanjša vrednost deleža javnega sektorja in proračunsko ravnovesje se statistično izboljša. Ob gospodarski rasti se zvišajo dohodki javnega sektorja, ne da bi bili potrebni višji davki. Resnim statističnim posledicam na javni dolg in proračunsko ravnovesje so v zadnjem času v določenem obsegu sledili pozitivni statistični učinki.

3.7

V slabih časih je bila med drugim stopnja varčevanja neobičajno visoka. Ta kapital je zaradi pomanjkanja naložbenih možnosti v Evropi odtekal v ZDA. Ker se v boljših časih poveča zaupanje v gospodarstvo, lahko pričakujemo manj skrbi glede prihodnosti in s tem tudi manjšo stopnjo varčevanja. Še naprej naraščajoče povpraševanje lahko ustvari uspešen krog.

3.8

Fiskalna politika se torej na ravni Skupnosti sooča s posebno težavo: tisti, ki so odgovorni za njeno oblikovanje in izvajanje, se stalno izmenjujejo. Včasih se v enem letu zamenja četrtina finančnih ministrov. Občutek odgovornosti za politiko, ki jo je oblikoval predhodnik na tem položaju, pa ni enak. Zato mora Svet Ecofin sprejeti več dolgoročnih odločitev, da novi finančni ministri ne bodo ponovno zavrgli že uvedene politike. Zaradi stalnega menjavanja ministrov je poleg tega težko oblikovati takšen Svet Ecofin, ki bo imel politično voljo, da si prizadeva za skupno politiko.

4.1

Širše smernice ekonomskih politik obstajajo od leta 1993. Na začetku so obravnavale le fiskalno politiko, kasneje pa tudi vprašanja s področja zaposlovanja. Od leta 2005 so bile v okviru usklajenega procesa združene s smernicami zaposlovanja in lizbonskimi programi. V praksi gre za nacionalne politike, za katere Komisija in Svet določata smernice. Za razliko od Pakta za stabilnost in rast tukaj sankcije niso predvidene.

4.2

Odkar obstaja EMU, razprave opozarjajo na neravnovesje med centralno monetarno politiko in fiskalnimi politikami, ki se še naprej izvajajo na nacionalni ravni. Pakt za stabilnost in rast je mešanica, saj vsebuje elemente skupne, s sankcijami podprte politike, medtem ko širše smernice temeljijo na priporočilih.

4.3

Kakšne so možnosti za nadaljnji razvoj širših smernic ekonomskih politik? V ta namen je na vsak način treba jasno razlikovati med opredelitvijo ciljev ekonomskih politik in sredstvi, s katerimi naj bi te cilje dosegli.

4.4

Kar zadeva Pakt za stabilnost in rast veljata kot cilja v javni razpravi uravnovešen proračun in določen delež državnega dolga v BDP. Oba kriterija pravzaprav nista cilj, temveč bolj oporna točka za ustrezno usmeritev ekonomske politike. Uravnovešenost ali presežek javnih proračunov v obdobju gospodarske recesije zagotavljajo manevrski prostor. Presežek zagotavlja finančna sredstva za kasnejše spodbujanje gospodarstva. Po mnenju EESO bi bilo treba ohraniti kriterije uravnovešenega proračuna in javnega dolga, vendar mora razprava napredovati in upoštevati resnične cilje ekonomske politike.

4.5

Širši cilji za celotno ekonomsko politiko, ki vključuje monetarno in fiskalno politiko, so stabilnost cen, rast in zaposlovanje. Te cilje je treba izraziti. Problematika stabilnosti cen je bila že obravnavana. Kot osnovo za širše smernice ekonomskih politik bi morala EU opredeliti tudi zaželeno rast in polno zaposlenost. V praksi pa je to povezano s precejšnjimi težavami. Če naj bodo cilji realistični, jih je treba obravnavati ob upoštevanju sedanjih gospodarskih razmer. To pomeni, da bodo mogoče potrebne pogoste spremembe, namesto da bi bili — kot je to pri cilju stabilnosti cen — določeni dolgoročno.

4.6

Mnenja o tem, kako dobro lahko gospodarski razvoj merimo z rastjo, so različna. Običajna metoda ne upošteva socialnih in okoljskih učinkov. Vendar če upoštevamo izključno gospodarsko rast, obstajata dve uveljavljeni metodi za njeno določanje: porast realnega BDP na prebivalca ali določanje rasti na osnovi paritet kupne moči (PKM). S slednjo naj bi primerjali dejanske gospodarske razmere v različnih državah. Ker gre za določanje stopnje rasti, izbira kazalnikov tukaj ne igra nobene vloge. Letna odstopanja glede na vrsto BDP, ki se ocenjuje, so majhna. Pred nekaj leti so bile opravljene raziskave, s katerimi naj bi določili stopnjo rasti, ki sproži zmanjšanje brezposelnosti. Pri tem je bilo ugotovljeno, da znaša cilj najmanjše stopnje rasti približno 3 %. Vendar se ta ciljna vrednost lahko sčasoma spremeni in ni nujno, da je za vsa nacionalna gospodarstva enaka. Glede na težave pri zmanjševanju brezposelnosti pa je skoraj nemogoče izhajati iz nižje stopnje rasti, kot je tista, pri kateri brezposelnost začne upadati. Vendar je v zadnjih letih bolj malo držav le redko dejansko doseglo potrebno mejo rasti.

4.7

Pri primerjavi držav in izbiri politike za spodbujanje rasti je treba razlikovati med obema najpomembnejšima metodama, ki spodbujata rast. Rast je mogoče doseči s povečanjem proizvodnje z uporabo iste tehnologije — pogosto ob povečanju delovne sile — ali s povečanjem produktivnosti, ko se z istim številom zaposlenih proizvede več. V naslednjih letih je še vedno mogoče uporabiti prvo metodo. Zaradi demografskega razvoja pa bo v naslednjih letih verjetno na voljo le zadnja metoda.

4.8

Za zaposlovanje je bistveno težje določiti ciljno vrednost. Cilj je treba razdeliti na dve področji: deloma gre za delež delovno aktivnega prebivalstva na trgu dela (stopnja zaposlenosti), deloma pa za stopnjo brezposelnosti. Lizbonska strategija kot cilje določa 70 % za skupno stopnjo zaposlenosti, 60 % za stopnjo zaposlenosti žensk in 50 % za osebe med 55. letom in upokojitveno starostjo.

4.9

Za stopnjo brezposelnosti ni ciljev, določenih v odstotkih. Najprej je treba opozoriti, da je precej različnih metod za določanje stopnje brezposelnosti. Zaradi odprte brezposelnosti na eni strani, na drugi strani pa zaradi dejstva, da so nekatere osebe vključene v različne ukrepe v okviru politike trga dela, sta potrebni vsaj dve ciljni vrednosti. Le malo držav se je približalo t. i. polni zaposlenosti (tj. imajo stopnjo brezposelnosti, ki znaša le nekaj odstotnih točk in je v dinamičnem gospodarstvu zaradi potrebnih stalnih sprememb vedno prisotna). Zato so dolgoročna prizadevanja za zmanjšanje brezposelnosti za določen odstotek verjetno veliko bolj smiselna.

4.10

Iz zgornjega argumenta sledi, da bi morale triletne širše smernice ekonomskih politik kot osrednji predlog vsebovati minimalno vrednost za gospodarsko rast in znižanje brezposelnosti v odstotkih. Kot ciljne vrednosti za stopnjo brezposelnosti lahko do nadaljnjega veljajo odstotki, določeni v lizbonski strategiji. Za fiskalno politiko bi bilo treba ustvariti enako situacijo kot pri monetarni politiki, z jasnimi cilji glede možnih ukrepov.

4.11

Vloga širših smernic ekonomskih politik bi morala biti tako zlasti v tem, da države članice poročajo o ukrepih, ki so jih sprejele za dosego ciljev, in da Komisija in Svet nato ocenita, ali v zadostnem obsegu dosegajo cilje. Če cilji niso doseženi, bi morala EU vsakokrat kritično oceniti sprejete ukrepe in biti sposobna pripraviti predloge na podlagi primerjave z uspešnimi ukrepi v drugih državah članicah. Vendar pa je treba vsako državo ocenjevati glede na njene posebne okoliščine in trenutne gospodarske razmere.

4.12

Ker je fiskalna politika še naprej v pristojnosti posameznih držav, sedanje poudarjanje gospodarskih razmer v celotni EU za oceno posameznih državnih politik nima posebnega pomena. Zato bi bilo treba širše smernice ekonomskih politik spremeniti. V prihodnjih smernicah bi bilo treba opredeliti cilje na nacionalni ravni v okviru splošnih ciljev, ki pa ne smejo biti postavljeni nižje kot ciljne vrednosti Skupnosti. Vsako državo bi bilo treba ocenjevati glede na to, v kakšnem obsegu je izpolnila svoje cilje.

4.13

Z jasnejšim poudarkom na ukrepih, ki so jih posamezne države članice uvedle na podlagi gospodarskih okoliščin, in z močnejšo povezavo z jasnimi cilji lizbonske strategije na področju politike zaposlovanja bi lahko širše smernice ekonomskih politik tesneje povezali z drugimi cilji v okviru lizbonske agende. Splošna ekonomska politika lahko v večjem obsegu postane običajen del nacionalnih programov reform in tako v celoti pospeši izvajanje lizbonske agende.

5.1

Leta 1999 se je začel t. i. „kölnski proces“. Ta vsakoletni forum, na katerem sodelujejo Ekonomsko-finančni svet, ECB, Komisija in socialni partnerji (Evropska konfederacija sindikatov (ETUC), Združenje evropskih industrijskih in delodajalskih konfederacij (UNICE) ter Evropski center za podjetja z javno udeležbo (CEEP)) in razpravljajo o aktualnih političnih vprašanjih, je precej neznan. Kölnski proces je kljub temu veliko prispeval k temu, da udeleženci bolje poznajo politiko in stališča v zvezi z ekonomsko politiko drugih udeležencev.

5.2

Razprave potekajo na dveh ravneh: na ravni strokovnjakov in skupine na visoki ravni. Na srečanjih, ki so običajno organizirana vsakih šest mesecev, udeleženci razpravljajo o trenutnih gospodarskih razmerah in potrebnih politikah.

5.3

Razprave iz leta 2005 kažejo, da se mnenja glede analize in tudi glede predlaganih ukrepov razlikujejo. Komisija opozarja na izboljšanje gospodarskega položaja. ECB poudarja pomen obvladovanja plač, kar seveda podpira tudi UNICE. CEEP omenja potrebo po javnih naložbah. Evropsko združenje obrti ter malih in srednjih podjetij (UEAPME) poleg zahteve, da je treba upoštevati mala podjetja, opozarja tudi na možnost, da se je treba sprijazniti z višjo inflacijo. ETUC opozarja, da je treba na splošno spodbujati gospodarstvo in s tem pospeševati povpraševanje na domačem trgu; nadalje opozarja na dejstvo, da plače niso le strošek, temveč tudi bistveni pogoj za povpraševanje. Delojemalci že leta prispevajo k ohranjanju nizke inflacije, saj naj bi plače naraščale manj kot produktivnost.

5.4

Glede na ta opis se postavlja vprašanje, ali kölnski proces ne potrebuje morda nove spodbude. Kako bi lahko to dosegli? Doslej je bil dialog v okviru kölnskega procesa omejen na srečanja in izmenjavo mnenj. Eno možnost predstavljajo skupne študije o gospodarskih razmerjih, učinkih različnih političnih ukrepov in podobnih vprašanjih, ki bi jih pripravili med srečanji. To bi lahko vodilo k približevanju različnih pogledov na gospodarsko realnost, kar bi moralo služiti kot izhodišča točka. Ta predlog lahko povežemo tudi s predhodnim predlogom EESO glede ustanove za neodvisne gospodarske analize (1).

5.5

Zanesljivost statističnih podatkov je vprašanje, ki je manj ideološko, vendar kljub temu odločilnega pomena, ko gre za izbiro politike. Seveda bi moralo biti samoumevno, da vse države članice hkrati zagotovijo dostop do potrebnih statističnih podatkov. Izbira političnih ukrepov na podlagi napačnih statističnih podatkov ima usodne posledice. Mogoče imajo pogovori v okviru kölnskega procesa dovolj politične teže za zagotovitev, da vsi udeleženci izpolnijo svoje obveznosti v zvezi s statističnimi podatki. Tudi Evropski parlament je ponovno zahteval boljše statistične podatke.

5.6

Tudi spremembe formalne strukture bi lahko sprožile živahnejšo razpravo. Vloga Evropskega parlamenta bi se lahko okrepila. Namesto čisto formalne prisotnosti bi Parlament lahko pred vsakim srečanjem predložil resolucijo o gospodarskem položaju in zaželeni politiki, ki bi jo lahko primerjali z bolj formalnim pregledom, ki ga verjetno pripravi Komisija. Na srečanjih bi morala biti prisotna Ekonomsko-finančni svet in tudi evroskupina, tako da ne bi bili zastopani le strokovnjaki finančnih ministrov, temveč tudi finančni ministri, pristojni za fiskalno politiko, ki jo je treba kombinirati z monetarno politiko ECB.

5.7

Vsi udeleženci — ECB, finančni ministri in socialni partnerji — so pri izvajanju politik sicer neodvisni, vendar je treba nujno izboljšati sodelovanje, za katerega se zavzemamo. Neodvisnost ne pomeni, da se ni treba udeleževati splošnih razprav, ali pa da ni treba prisluhniti dobrim nasvetom. Samostojnost tudi ne bo manjša, če se o vprašanjih razpravlja javno, namesto da se vedno opozarja, da se ocene sprejemajo samostojno in popolnoma neodvisno. Finančni ministri morajo biti dosledni in ne smejo doma delovati drugače, kot so izjavili v Bruslju. ECB bi morala imeti možnost, da ravna tako kot centralni banki v Združenem kraljestvu in na Švedskem, ki objavita zapisnike zasedanj.

6.1

V poročilu Evropskega parlamenta o integriranih smernicah za rast in delovna mesta z dne 26. maja 2005 je zapisano: „…ker rast euroobmočja in območja Evropske unije s 25 članicami ne dosega trajno svoje potencialne ravni in ostaja prešibka, zlasti v štirih poglavitnih gospodarstvih euroobmočja; ker je poraba gospodinjstev še vedno premalo enakomerna in so gospodarska pričakovanja za leti 2005 in 2006 nezadovoljiva, kar prispeva k ohranitvi visoke stopnje brezposelnosti, ki se le počasi znižuje; ker kljub najnižjim obrestnim meram po drugi svetovni vojni nagnjenje k naložbam ostaja šibko.“

6.2

Inflacija in brezposelnost sta klasični nasprotji iz ekonomske literature. Statistično gledano dobri rezultati na enem področju pogojujejo slabe rezultate na drugem. Odbor je — med drugim na podlagi poročil, npr. Parlamenta — namesto tega sklenil, da prouči povezavo med inflacijo in rastjo.

6.3

V določenih gospodarskih razmerah je mogoče primerjati rast v državah z nizko inflacijo in rast v državah z visoko inflacijo. Opaziti je tudi, kako se rast v določeni državi v različnih gospodarskih razmerah ob različno visoki inflaciji spreminja. Preglednice Odbora mogoče niso ravno najbolj znanstvene, vendar jasno opozarjajo, da je povezava med inflacijo in rastjo pomembna, če želimo oblikovati ustrezno kombinacijo politik.

6.4

Ker na eni strani obstajajo države z relativno visoko stopnjo inflacije in visoko rastjo, na drugi pa države z nizko inflacijo in šibko rastjo, bi bilo smiselno proučiti tudi vprašanje, ali je med inflacijo in rastjo več kot le statistična povezava. Za odgovor na vprašanje, ali gre pri tej povezavi dejansko za vzročno povezanost, so najprej potrebni statistični popravki, saj gre mogoče za različne gospodarske razmere in zlasti za različne razvojne stopnje (BDP). Nadalje je treba proučiti, ali so bili izvedeni posebni ekonomsko-politični ukrepi, ki so ob različnih stopnjah inflacije vodili k visoki ali nizki rasti. To pomeni, da se je pogosto treba osredotočiti na določene države in da mogoče ni možno sklepati o splošnih povezavah med inflacijo in rastjo.

6.5

Stopnja rasti je resnična težava, zlasti za 15 „starih“ držav članic EU. Po statističnih podatkih Komisije je bila rast v teh državah tako nizka, da so vsako leto izgubile približno pol odstotne točke BDP v primerjavi z drugimi industrializiranimi državami (1995-2005) (2). V istem obdobju se je domače povpraševanje v teh državah v primerjavi z drugimi industrializiranimi državami zmanjšalo za približno eno odstotno točko. Relativno dobra leta po vstopu v novo tisočletje so bila pogojena z večjim povpraševanjem iz tujine po evropskih izdelkih. Potrebna je analiza razlogov za stopnjo rasti (ki jo je skoraj mogoče označiti kot katastrofalno), če želimo v prihodnosti oblikovati boljšo politiko.

6.6

Ta opis „stroškov“ nizke inflacije je mogoče primerjati z drugim opisom stroškov visoke inflacije iz dopisa prejšnjega predsednika ECB, Wima Duisenberga, Evropskemu parlamentu: „Količinska definicija stabilnosti cen ECB temelji na stabilnih in utemeljenih gospodarskih merilih. Z nizko dovoljeno stopnjo rasti cen se stroški inflacije, ki so javnosti dobro znani in v ustrezni literaturi obsežno opisani, zmanjšajo.“

6.7

V iskanju optimalne ciljne vrednosti za inflacijo je treba paziti na stroške, povezane z visoko inflacijo, pa tudi na stroške, ki nastanejo zaradi težav pri doseganju zadostne rasti. Ravno tako je treba ugotoviti, da inflacija sama ni niti rešitev niti težava. Gre bolj za gospodarsko prožnost, ki jo omogoča določena inflacija, oz. za katastrofalne posledice, ki jih lahko ima visoka inflacija za zaupanje, dolgoročno ravnanje in delitev dohodka.

6.8

V prilogi so podatki o inflaciji (HICP in osnovna inflacija) in rasti (realna rast BDP) za države EU. Izhodiščno leto je leto, ko je ECB začela delovati.

6.8.1

Na splošno gre za obdobje nizke inflacije in rasti. Kolikor toliko sprejemljive stopnje rasti so bile le v letih 2001 in 2002 oz. za nekatere države od leta 2004. V skoraj vseh teh državah je inflacija povezana z rastjo. Po stopnjah rasti v prejšnjih letih (1999-2000), ki so bile posledica velikega povpraševanja na svetovnem trgu, notranje povpraševanje v EU ni moglo dovolj spodbuditi rasti. Stopnja inflacije v obdobju gospodarske oživitve v tem letu in v bližnji preteklosti ni bistveno presegla 2 %.

6.8.2

Za vse države je mogoče navesti različne pripombe, vendar smo se omejili na naslednje komentarje:

6.8.3

Če je inflacija merilo za splošno raven povpraševanja v določenem gospodarstvu, potem sta bila oba — z redkimi izjemami — prenizka. Ker se gospodarstvo — ob na splošno majhnih spremembah cen — težko dovolj dobro prilagaja, je stopnja inflacije zavirala rast. Čeprav je splošno znano dejstvo, da je določena inflacija potrebna, ker poganja dinamično gospodarstvo, to ni bila ugotovitev, ki bi veljala za politično korektno. V sedanjem globaliziranem gospodarstvu so dinamične spremembe vsekakor predpogoj za mednarodno konkurenčnost.

6.8.4

Stabilnost in zaupanje v monetarno politiko ne temeljita na stopnji inflacije, ki je pod mejo 2 %. Nekoliko večja stopnja kot merilo za stabilnost cen ne bi ogrozila stabilnosti. Veliko bolj odločilna je zavest o volji in znanju za obvladovanje inflacije in s tem za dosego izbranega cilja.

6.9

Drugo raziskavo je mogoče izvesti glede na časovna obdobja za osnovno inflacijo. Razen v letu 2005, je bila razlika med indeksom cen življenjskih potrebščin in cenovnimi gibanji — brez upoštevanja cen energije — relativno majhna. Temeljitejša študija specifičnih politik, ki je bila izvedena v državah z dobrim razmerjem (tj. nizka inflacija v primerjavi s stopnjo rasti), bi lahko služila kot osnova za primerjalne analize v prihodnosti.

6.10

V prilogi so tudi podatki o produktivnosti na delovno uro. Številke ne kažejo razvoja v posamezni državi, temveč so primerjava razvoja v državah in povprečne produktivnosti v EU-15. Iz tabele je torej razvidno, koliko je posamezna država oddaljena od povprečja.

6.10.1

Razmerja se v šestih letih verjetno niso posebej hitro spreminjala, kar velja za večino držav. Obstajajo pa nekatere izjeme: Grčija — če upoštevamo nizko produktivnost — hitro dohiteva druge države. Irska je nad povprečjem, pri tem pa produktivnost naprej raste. Italija je v tem obdobju zaostajala za drugimi državami, kar velja tudi za Portugalsko, ki je imela na začetku obdobja zelo nizko produktivnost.

6.10.2

Podrobnejše študije bi tudi tukaj zagotovile dodatne informacije. V kakšnem obsegu na primer spremembe produktivnosti povzročajo različne stopnje rasti? V kolikšni meri so različne stopnje produktivnosti odvisne od razlik pri naložbah in inovacijah? Do kakšne mere povzročajo razlike v izobraževalnih sistemih različne ravni inovacij? Kakšne so nadaljnje možnosti za povečanje produktivnosti? EESO zato poziva Komisijo, da prouči povezavo med splošnimi cilji glede rasti in zaposlovanja, na primer na osnovi povečanja produktivnosti in stopnje inflacije.

6.11

Prvi sklep, ki je doslej mogoč na podlagi statističnih podatkov o inflaciji in rasti, je, da morata biti monetarna in finančna politika bolje usklajeni. Stabilnost cen, rast in zaposlovanje morajo postati pomembni cilji za vse nosilce odločanja na gospodarsko-političnem področju — ECB, Komisijo, Ekonomsko-finančni svet, socialne partnerje in države članice. Če vsi sledijo istim ciljem (tj. vsi oblikujejo ukrepe na podlagi treh ciljev), morajo upoštevati vse posledice svojih predlogov. Ukrepi, ki so v določenih gospodarskih razmerah izredno ugodni za stabilnost cen, so lahko v drugih situacijah popolnoma napačni. V določenih okoliščinah lahko spodbujajo rast in zaposlovanje, v drugih pa dosežejo ravno nasprotno.

6.12

V mesečnem biltenu ECB za februar 2004 najdemo primer za novo spoznanje ECB, ki bi lahko služilo kot izhodiščna točka za novo usklajeno politiko. Navedeni so najpomembnejši dejavniki za pospeševanje naložb: zadostna donosnost, dovolj dostopne možnosti financiranja in dovolj okvirnih pogojev za povpraševanje.