30.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 324/78

1.1

Carine v vseh državah članicah ščitijo nacionalne gospodarske interese s postopki, ki temeljijo na takojšnjem ukrepanju, in obravnavajo pretok blaga. Z vzpostavitvijo notranjega trga leta 1993 so bile po uvedbi skupne zunanje tarife v 60. letih odpravljene kontrole na mejah med državami članicami EU, kar je omogočilo svobodni pretok blaga in storitev. Trgovanje z blagom v Skupnosti, ki se je po odpravi notranjih meja skoraj podvojilo, predstavlja največji del trgovine vsake države članice.

1.2

Nacionalne carinske uprave v Evropski skupnosti so več let ostale skoraj nespremenjene. Struktura carinskih organov in osebja je bila v vsaki državi članici urejena povsem na nacionalni ravni.

1.3

Vendar pa so Evropska unija, digitalni razvoj in oblikovanje mrež na območjih brez meja deloma zmanjšali pomen carinskih organov. Predlog Komisije „Carina 2013“ spodbuja tesnejše povezovanje carinskih praks v skladu z lizbonskimi cilji, ne da bi se pri tem usmerjala v povezovanje uprav, katerih vloga je še vedno ključnega pomena. Interesi, ki jih je treba zaščititi, so interesi Unije in državljanov ter potrošnikov, ki živijo v EU.

2.1.1

Evropska komisija je že leta 1995 predlagala petletni program Carina 2000, ki mu je sledil program Carina 2002. Nacionalne carine so morale sčasoma v okviru postopkov začeti delati „kot enotna uprava“: Oblikovanje območja trgovine brez notranjih carinskih meja v 15 državah članicah zahteva enoten carinski postopek za enake transakcije na vseh mestih carinskega območja. Načini za dosego tega so sodelovanje, enotno izvajanje carinske pravice v notranjosti in na mejah Skupnosti, komunikacijska mreža, ki je dostopna gospodarskim akterjem, izboljšanje uprav in njihovih uradnikov ter razvoj informatizacije in elektronskega carinjenja (1).

2.2.1

V okviru programa „Carina 2002“ sta bila oblikovana Skupina za carinsko politiko (SCP) in Odbor Carina 2002, ki združujeta pristope predstavnikov Komisije in držav članic v zvezi z metodami, ocenami, naložbami, informacijskimi platformami, posodobitvijo postopkov, standardi kontrole, sodelovanjem proti ponarejanju, podporo državam kandidatkam in izmenjavo carinskih uradnikov.

2.2.2

EESO je podprl oblikovanje elektronskega komunikacijskega carinskega sistema na ravni Unije z dejavnim sodelovanjem gospodarskih krogov — podjetij, združenj, posvetovalnega carinskega odbora in ekonomsko-socialnih svetov — pri upravnih postopkih odločanja, ki spodbuja medsebojno razumevanje in omogoča, da se izognemo nepotrebnim težavam pri izvajanju. Poudaril je možnosti poenostavitve, ki jih uvedba tega sistema prinaša. Odbor je takrat izrazil mnenje, da bi bilo treba proučiti možnost centralizacije informacij Komisije in uvedbo evropske službe Skupnosti za odpravo goljufij (EURODOUANE, ki bi bila podobna EUROPOLU) na srednji rok ter upoštevati tudi potrebo po enotnem usposabljanju carinskih uradnikov v državah članicah na področju carinske zakonodaje in carinskih postopkov, ob upoštevanju načela subsidiarnosti in tudi kariere carinikov  (2). Institucije, ki sprejemajo odločitve, niso upoštevale priporočil Odbora.

2.3.1

Sprejet je bil nov petletni program „Carina 2007“  (3), ki podaljšuje in razširja predhodni program. Njegov cilj ni omejen samo na trgovino in carinske dejavnosti, temveč se osredotoča tudi na potrebo po zaščiti finančnih interesov Evropske unije in oblikovanje varnega okolja, ki ne predstavlja tveganja za državljane. Globalizacija svetovnega gospodarstva prinaša tudi spremembe. Carine imajo pomembno vlogo pri urejanju trgovinskega območja. Hitri digitalni razvoj je omogočil povezovanje carinskih postopkov. Cilj Carina 2007 zagotavlja, da vse države članice EU izvajajo zakonodajo Skupnosti na področju carinske politike povezano in strokovno. Poleg večje uporabe informacijskih tehnologij se povečujejo tudi možnosti dobrih praks, izmenjave uradnikov in seminarjev ter dejavnosti spremljanja.

2.3.2

Odbor priporoča, naj igra Komisija dejavnejšo vlogo pri nadzorovanju standardov kontrole v državah članicah, to pa se lahko deloma doseže z določitvijo sistema carinskih inšpektorjev, ki so usposobljeni za delovanje na celotnem območju Skupnosti  (4).

2.3.3

EESO je v svojem mnenju ugotovil, da se lahko z izboljšanjem carinskih služb izboljša konkurenčno okolje za podjetja in spodbudi zaposlovanje, obenem pa to spodbuja tudi zakonite dejavnosti na področju gospodarstva in trgovine. Odbor meni, da bi bilo treba uvesti instrument, s katerim bi lahko ocenili doseženi napredek v začetnih fazah, da se po potrebi izvedejo nujni popravki. To mnenje Odbora je bilo upoštevano (5).

2.3.4

Iz vmesnega poročila je razvidno, da so gospodarski subjekti in akterji na splošno zadovoljni s programom Carina 2007, vendar bi bilo treba uskladiti zahteve na področju varnosti s prizadevanjem Evropske skupnosti, da olajša trgovanje; in da zbujajo skrb elektronske carine. Program v veliki meri prispeva k cilju nacionalnih carinskih organizacij, da delujejo kot ena sama uprava.

2.4.1

Leta 2006 obravnavajo carine tri pomembna besedila EU:

2.4.2

Carinski zakonik Skupnosti, ki bo posodobljen z uredbo EP in Sveta in o katerem je EESO izrazil svoje stališče 5. julija 2006, je poleg tega ključnega pomena za razumevanje programa Carina 2013, ki naj bi uskladil zakonodajo z razvojem trgov in tehnologij ter prihodnjo širitvijo Unije. Uporaba informacijske tehnologije je vse bolj razširjena in uprava bo morala postati elektronska; informatizirani postopki, ki so bili do sedaj izbirni, so z novim zakonikom, postali obvezni , kar olajša nalogo velikih gospodarskih subjektov, medtem ko prizadene manjše subjekte. Poleg tega so postali pomembni tudi netarifni ukrepi, na primer na področju boja proti ponarejanju, varnosti, nadzorovanja ilegalnega priseljevanja, pranja denarja in trgovine z drogami, zdravja, okolja in varstva potrošnikov ter tudi ukrepi v zvezi s pobiranjem DDV-ja in trošarin. Države članice so še vedno gonilo sistema, krijejo stroške, predvsem na področju informacijske interoperabilnosti, in njihovi carinski organi lahko izvajajo vse vrste kontrol. Vendar pa Komisija povečuje svoje lastne regulativne pristojnosti (člen 196 predloga uredbe) na področju carinskih sistemov, držav članic in mednarodnih sporazumov. Posodobljen zakonik bo ponovno opredelil vloge in status vseh akterjev v carinskem postopku.

2.4.3

Zahteva po elektronski obliki seveda vodi do odprave papirnega okolja.

2.4.3.1

Predlog odločbe v zvezi z elektronskimi carinami določa niz ukrepov in rokov, ki naj bi omogočili skladnost elektronskih carinskih sistemov držav članic in tako oblikovali edinstveni in skupni informacijski portal. Ta portal bi omogočil učinkovitejšo komunikacijo med gospodarskimi subjekti in carinskimi organi ter hitrejše izmenjave med njimi. „Papirne“ oblike morajo postati izjema. Komisija predvideva tudi uvedbo „vse na enem mestu“, ki gospodarskim subjektom, ki so „vredni zaupanja“ (posredniki in pooblaščeni gospodarski subjekti — člen 2, 4, 13, 16 predloga uredbe o posodobljenem carinskem zakoniku) omogoča, da sodelujejo samo z enim organom in ne več z različnimi organi kontrole na mejah, kot je praksa sedaj. Informacije, predvsem carinske, bi se tako posredovale samo enkrat. Kontrolo blaga bi tako istočasno in na istem kraju izvajali carinski in drugi organi (policija, obmejna policija, veterinarske in okoljske službe) v skladu z načelom „eno okence“.

2.4.4

EESO je v mnenju z dne 13. septembra 2006 izrazil mnenje, da mora biti carinska uprava Skupnosti dolgoročni cilj Unije: „Ob taki upravi bi postalo carinjenje enostavnejše, bolj zanesljivo in stroškovno bolj učinkovito. Tako bi bilo omogočeno tudi povezovanje z drugimi sistemi v EU in tretjih državah.“

3.1

Povezovanje, zmanjšanje stroškov, najboljše prakse: obravnavani program Carina 2013 je nadaljevanje zgoraj navedenih predhodnih programov in naslednik programa Carina 2007. Njegov namen je, da v okviru usklajenega programa prispeva k izvajanju sodobnih carinskih postopkov za dosego hitrejšega pretoka blaga, lažje trgovinske izmenjave in proste trgovine, pri čemer se obdržijo postopki kontrole. Evropska komisija (6) meni, da je carina edino sredstvo za uresničitev globalne in medsektorske vizije gospodarstva. Situacija je danes veliko bolj zapletena, saj vključuje medsebojno vplivanje pretoka oseb in blaga. Upravljanje te zapletene situacije zahteva, po mnenju njenih predstavnikov, prožnost pristopa in sredstva za zagotavljanje konkurenčnosti podjetij EU tako na notranjem kot svetovnem trgu.

3.1.1

Obdobje izvajanja novega programa bo trajalo 1.1.2008 od 31.12.2013, torej šest mesecev, da se dolžina trajanja uskladi z večletnim finančnim okvirom.

3.1.2

Program skuša s podporo naslovljencem izpolniti naslednje cilje, navedene v členu 4.1 predloga:

3.1.3

Sredstva: skupne dejavnosti in dokončna izvedba informatizacije

Navedeni ukrepi za izvajanje programa (člen 2) povzemajo in poglabljajo tiste ukrepe, ki jih je uvedel že program Carina 2007 ter združujejo dva pristopa: materialne vire (strojna in programska oprema) in človeške vire (skupne dejavnosti in usposabljanje):

Namen ukrepov je tudi uvedba elektronske in vseevropske carine.

3.1.4

Dejavnosti so namenjene (člen 3) predvsem državam članicam in zaradi vloge carinske dejavnosti v mednarodnem gospodarstvu na različnih ravneh tudi državam kandidatkam za vstop v Unije, možnim kandidatkam, državam, ki so z EU povezane v okviru evropske sosedske politike, in tretjim državam.

3.1.5

Različni akterji so opredeljeni v več členih predloga.

3.1.5.1

V uvodni izjavi 6) (7) je navedeno, da je treba „okrepiti odnose med carinskimi upravami Skupnosti ter podjetji, pravnimi in strokovnimi krogi ali drugimi gospodarskimi subjekti, ki se ukvarjajo z zunanjo trgovino.“ Program 2013 bi moral osebam, ki so predstavniki teh krogov ali subjektov, po potrebi omogočiti sodelovanje v dejavnostih programa.

3.1.5.2

Člen 2, 2. alinea, opredeljuje akterje, najprej nacionalne uprave: uprava pomeni „javne organe in druga telesa v sodelujočih državah, odgovorne za upravljanje carin ali dejavnosti, povezanih s carino“. Akter na ravni Skupnosti je Komisija, ki ji pomaga Odbor carina 2013 (člen 19) in Skupina za carinsko politiko, sestavljena iz nacionalnih predstavnikov; v skladu s členom 14 lahko pri dejavnostih, organiziranih v okviru programa, vsakič, ko je to ključnega pomena za izpolnjevanje točno določenih ciljev programa (člen 4 in 5), sodelujejo „predstavniki mednarodnih organizacij, uprav tretjih držav, gospodarskih subjektov in njihovih organizacij“; „Komisija lahko omogoči dostop do komunikacijskih sistemov in sistemov za izmenjavo informacij drugi javni službi za carinske ali necarinske namene, če je za program vplačan finančni prispevek“ (člen 7(6)). Skratka, zaradi vloge „urejevalca“ mednarodne trgovine, ki jo ima carina, je število akterjev zelo veliko.

3.1.5.3

V prihodnosti si Komisija pridržuje možnost, da presodi, ali bi bile lahko nekatere naloge izvajanja tega programa „zaupane izvajalski agenciji ali izvajalcem storitev na podlagi pogodb o tehnični in upravni pomoči (8)“, kar pa bi v nekaterih državah članicah predstavljalo težavo pri upravni organizaciji.

3.1.6.1

Interoperabilnost bo omogočila izmenjavo informacij med upravami različnih držav; program Carina 2013 s povezanostjo gospodarskih subjektov prispeva k izvajanju odločb „Posodobljeni carinski zakonik“ in „Carina brez papirja“. Ko bo nov računalniški sistem povsem operativen, bo zaključeno oblikovanje enotnega notranjega trga, ki bo imel samo zunanje meje. Program 2013 upošteva svetovno razsežnost trgov in odnos s tretjimi državami, ki lahko postanejo „sodelujoče države“ in so upravičene do pomoči.

3.1.6.2

Za izvedbo programa so najprej odgovorne prav sodelujoče države (uvodna izjava 11). Skupni znesek, ki bo poravnan s sredstvi iz proračuna Skupnosti, je 323,8 milijonov EUR (obrazložitev,točka 4, in člen 16(1)), kar pa ni celoten znesek stroškov, ki jih bodo morale v veliki meri kriti države članice. Pomoč v okviru programa Carina 2013 bo teoretično znašala 2 milijona EUR na državo članico EU na leto za obdobje šestih let, vendar bo „sodelujočih držav“ več kot 27 držav članic.

3.1.6.3

Razdelitev med EU in sodelujočimi državami je naslednja (člen 17):

3.1.7.1

Predlog poudarja potrebo po intenzivnem usposabljanju in sposobnostih, da bo omogočeno delovanje celote. Ta razsežnost v zvezi z osebjem nacionalnih carin je obravnavana v členu 12 predloga. Na podlagi „strukturiranega“ sodelovanja med nacionalnimi organi za usposabljanje bo prišlo do naslednje verižne reakcije poteka dogodkov: na ravni Skupnosti bodo določeni programi in standardi usposabljanja zaradi oblikovanja enotnega okvira za usposabljanje uradnikov na področju celotnega sklopa carinskih predpisov in postopkov, da jim tako omogoči pridobitev potrebnih poklicnih spretnosti in znanja (člen 12 (a)). Tečaje usposabljanja bodo lahko obiskovali tudi uradniki drugih držav (člen 12 (b)). Nacionalne carinske oblasti morajo v svoje programe usposabljanja v celoti vključiti bistvene elemente enotnih programov usposabljanja (člen 12 (2)) in pri tem seveda zagotoviti, „da je njihovim uradnikom zagotovljeno začetno in nadaljnje usposabljanje, ki je potrebno za pridobitev enotnih poklicnih spretnosti in znanja“, prav tako pa tudi jezikovno usposabljanje, oboje na lastne stroške (člen 12 (2)).

3.1.7.2

Skupnost torej ne bo odgovorna za usposabljanje, ampak za vsebino usposabljanja. Komisija lahko izbere razvejano strukturo, pri čemer upošteva, „kadar je to ustrezno“, „razvijanje potrebne infrastrukture in pripomočkov za enotno usposabljanje in vodenje usposabljanja na carinskem področju“ (člen 12 (1 c)).

3.1.7.3

Predlog navaja tudi „proučitev priložnosti za razvoj usposabljanja z drugimi javnimi službami“ za zagotovitev usklajevanja, kar je EESO že zagovarjal (člen 12 d). Program bo tako kril stroške nabave, razvoja, vgradnje in vzdrževanja sistemov usposabljanja in modulov usposabljanja, kadar so skupni za vse sodelujoče države (člen 17 (d)).

3.1.8.1

Komisija ima glavno vlogo v okviru razvejane strukture. Ne moremo govoriti o strukturi Skupnosti, toda Komisija je v središču akterjev. Komisija bo sama določila, kdo so pooblaščeni subjekti — za katere merila še niso določena (člen 196 posodobljenega carinskega zakonika) —, katere so druge javne službe poleg carin, ki lahko imajo dostop do zaščitenih podatkov in usposabljanja v neracinske namene (obrazložitev v členu 7), in kateri so novi subjekti iz zasebnega sektorja (pravni in znanstveni krogi), ki bi lahko bili vključeni.

4.1

Odbor obžaluje, da so bili zgoraj omenjeni dosjeji kljub temu, da so med sabo očitno povezani in da so pomembni tako za upravo kot za ženske in moške, zaposlene v upravi, Komisiji v letu 2006 predloženi neenotno, čeprav obravnavajo vprašanja, ki niso niti nujna niti popolnoma nova, ampak v celoti povezana.

4.2

Zato še bolj obžaluje, da je moral za pripravo tega mnenja zaradi razlogov, povezanih s pripravo tekočega proračuna, delati v naglici, čeprav gre za predlog, ki je, kot že omenjeno, del širokega okvira, katerega posledice so glede na ta postopek popolnoma predvidljive.

4.3

EESO meni, da carinska unija, ki je bila gonilo evropskega gospodarskega povezovanja, danes ne more brez škode zaostajati za svetom mednarodne trgovine, ki naj bi jo urejevala in ki se ves čas spreminja. Informacijski pripomoček spada med njena običajna sredstva delovanja, in naraščajoče možnosti, ki jih ponuja, je treba dati na razpolago tako gospodarskim subjektom kot nadzornim organom. Odbor zato odobrava program Carina 2013 in povečanje proračunskih sredstev, ki bo omogočilo nadaljnjo pomoč sodelujočim državam, predvsem za posodobitev njihovih pripomočkov, ozaveščanje akterjev in usposabljanje uradnikov.

4.4

Izmenjava znanj, skupne dejavnosti, dejavnosti spremljanja: te dejavnosti omogočajo tako dobro delovanje interoperabilnosti kot medsebojno poznavanje akterjev, ki pa bo omejeno na majhno število uradnikov v carinskih upravah.

4.5

EESO z odobravanjem opaža, da je vzpostavljen postopek ocenjevanja, za kar je že izrazil željo v povezavi s prejšnjimi programi, obžaluje pa, da trenutno ni nič omenjenega v zvezi s kazalniki, ki bodo uporabljeni.

4.6

Odbor ima kljub temu nekaj zadržkov:

4.6.1

„Pri ukrepih na carinskem področju je treba dati prednost izboljšanju kontrole in boja proti goljufijam“, vendar tudi „zniževanju stroškov gospodarskih subjektov zaradi uskladitve s carinsko zakonodajo, zagotovitvi uspešnega upravljanja kontrole blaga na zunanji meji ter zaščiti državljanov Skupnosti na področju varnosti mednarodne dobavne verige“ (uvodna izjava 3).

4.7

EESO kljub temu meni:

4.7.1

Da je predlog, da carinski organi „zagotavljajo enakovredno stopnjo zaščite državljanom Skupnosti in gospodarskim subjektom na kateri koli točki carinskega območja Skupnosti“, (glej uvodno izjavo 2), hvalevreden, vendar nezadosten namen za zavezanca, gospodarske subjekte in predvsem za državljane, če „enakovreden“ ni hkrati tudi sinonim za „najboljši“, na najvišji stopnji. Primer varnosti je plišasti medvedek, ki je bil izdelan v skladu s standardi Skupnosti in ima zato dovoljenje za vstop na območje Skupnosti, ker so cariniki ugotovili, da mu ni mogoče izpuliti oči in jih otrok ne bo mogel pogoltniti. Besedilo predloga načeloma določa cilj kontrole in varnosti, vendar ga ne razvije bolj podrobno; kontrola in varnost bi morala biti dejansko enakovredna na celotnem območju in poleg tega najboljša možna;

4.7.2

Cilj znižanja upravnih stroškov in avtomatizacije nalog z dragimi informacijskimi sistemi, skupaj z obveznostjo, da proračunski organi držav članic spoštujejo stopnjo javno-finančnega primanjkljaja in javnega dolga, ki ju dovoljujejo pogodbe, vodstvo nacionalnih uprav privede do tega, da zmanjšajo število osebja, in to neodvisno ena od druge in tako otežijo sodelovanje, in/ali znižajo stroške na podlagi določene stopnje privatizacije, kar lahko gospodarske subjekte ali državljane privede do pravne negotovosti glede na delovanje služb z velikimi pooblastili;

4.7.3

Da bi lahko zaželeno olajšanje izmenjav privedlo do večje stopnje goljufij (dovoljeno trgovsko blago) in prekupčevanja (nedovoljeno blago), kar bi zmanjšalo fizične kontrole, bi bilo koristno pokazati, če je lahko boj proti goljufijam z elektronskimi merili kontrole učinkovit in kako lahko deluje na enak način z majhnim številom uradnikov v vseh sodelujočih državah. Odbor meni, da je stopnja kontrole vedno odvisna od političnih odločitev in zaželenega razmerja med svobodo trgovanja in varnostjo državljanov, vendar pa se zaveda, da je izvajanje odvisno od uradnikov in njihovih možnosti delovanja. Poleg tega ni ravnotežja med svobodo in varnostjo, če je želja po olajšanju izmenjav z dejanskim zmanjšanjem stopnje nadzora in osebja, ki ga izvajajo, pomembnejša kot zahteva po varnosti, ki je, kot ugotavlja Odbor, v predlogu slabo obravnavana. EU določa carinsko politiko, vendar pa lahko nacionalne uprave vzpostavijo lastne strukture, ki bi jih lahko ugodno preusmerile, ne da jih pri tem onesposobijo.

4.7.3.1

Odbor poudarja, da je v okviru zgoraj navedenih predhodnih besedil glede carine dvakrat priporočil določeno stopnjo centralizacije dejavnosti in struktur, vendar pa je Komisija že leta 2005 (9) prevzela oblikovanje mreže, ki temelji na poglobljenem sodelovanju med nacionalnimi carinskimi informacijskimi sistemi, z mnenjem, da bo tako krepitev kontrole sledila hkrati s poenostavitvijo postopkov. Interoperabilni postopki in brezpapirno okolje dejansko vodijo do pomembnih prestrukturiranj carinskih služb na nacionalni ravni — ukinitev uradov za prijavitelje, kar pomeni zmanjšanje možnosti ukrepanja carine v nujnih sanitarnih (bolezen nore krave) ali varnostnih primerih (terorizem) in spremembe za zaposleno osebje.

4.7.3.2

Odbor ponovno izraža tudi kritiko, ki jo je podal na prejšnja besedila (10) in sicer, da „manjka dejansko upoštevanje medsebojne odvisnosti različnih organov v boju proti kriminalu“, čeprav jo v tem primeru nekoliko omili dejstvo, da je možen dostop tudi za druge službe (člen 7 (6)).

4.7.3.3

Na splošno bi priznanje ključne vloge carinske unije in njene desne roke — nacionalnih uprav — v okviru urejanja svetovne trgovine lahko Komisijo privedlo do tega, da to vlogo prepusti izključno javnim oblastem.

4.7.3.4

Vmesno poročilo o oceni programa Carina 2007 je poudarilo pomen jezikovne težave, ki carinskim uradnikom onemogoča čezmejno delovanje. EESO meni, da program 2013 te težave ne upošteva dovolj, saj jezikovno vprašanje prepušča sodelujočim državam, moralo pa bi biti evropske razsežnosti.

4.7.3.5

V okviru svetovnega gospodarstva bi Komisija lahko omenila dejavnosti glede izobraževanja tretjih držav in se osredotočila na preprečevanje in usposabljanje organov v nekaterih državah, ki so znane po oskrbovanju goljufivih tokov (predvsem ponarejanj), da lahko vidijo, do katere mere to vzdržuje njihovo gospodarstvo, in da se lahko naučijo tehnik notranjega nadzora tega pojava.

5.1.1

V predlogu Komisije so predvideni ukrepi, ki bodo potrebni na starih in novih mejah Unije ter mejah držav evropske politike sosedstva in za povečanje sodelovanja s tretjimi državami, ki bodo lahko sodelovale pri nekaterih dejavnostih pod določenimi pogoji. To se zdi Odboru zelo pomembno zaradi čim hitrejšega upoštevanja načela enake obravnave takoj po morebitnem vstopu teh držav v Unijo. Vendar pogoji za upravičenost do pomoči programa Carina 2013 v besedilu niso opredeljeni.

5.2.1

Komisija upravičeno pričakuje, da bo program „nadalje širil mednarodno carinsko sodelovanje med carinskimi upravami EU in carinskimi upravami tretjih držav na področju varnosti dobavne verige v skladu z mednarodnimi obveznostmi EU“. Morda bi lahko navedli mednarodne organizacije, ki bi lahko sodelovale pri programu (člen 14), npr. Svetovno carinsko organizacijo.

5.3.1

Določajo akterje, ki bodo omogočili delovanje programa, s čimer se bodo nadaljevali ukrepi, ki jih že izvajajo Komisija, Odbor Carina 2013 (člen 19) in nacionalni organi. Vendar iz besedila ni jasno, kakšno sodelovanje in kakšni odnosi so mišljeni s tem. Kljub temu, da bodo nudili strokovno znanje in izkušnje, bodo nekateri ostali „dolžniki“; vse sodelujoče države niso na isti ravni. Predstavniki mednarodnih organizacij, vlad tretjih držav, gospodarskih subjektov in njihovih organizacij (člen 14) lahko sodelujejo v programu, vendar bodo samo države članice v projektnih skupinah in usmerjevalnih skupinah, zadolženih za izvedbo dejavnosti usklajevanja (člen 10).

5.3.2

V primeru nenatančne opredelitve v besedilu o zadevi odloči Komisija. Pri uporabi posodobljenega carinskega zakonika bo odločila o pogojih za pridobitev naziva pooblaščenega gospodarskega subjekta, v skladu s členom 194 bo lahko sama odločala o spremembi standardov v zvezi z interoperabilnostjo carinskih sistemov in sama določila primere, v katerih bo od držav članic zahtevala, da spremenijo svoje odločitve. Določila bo javne in zasebne izvajalce storitev, ki bodo sodelovali v programu Carina 2013 in bodo lahko s tem brezplačno ali proti plačilu uporabljali njene podatkovne baze, kar je pogoj za upravičenost do pomoči v okviru tega programa (sodelujoče države).

5.3.3

Odbor se sicer zaveda, da je pri takšni zadevi potreben učinkovit vodja, vendar se sprašuje v kolikšni meri bo ta celostni sistem javno nadziran. Želi, da se stori vse potrebno, da bi se izognili preveč stehniziranemu sistemu, s čimer bi se razvejanost spremenila v nepreglednost, nad čimer državljani in njihovi predstavniki ne bi imeli več nikakršnega „nadzora“. Meni, da bi bila nadomestitev carinskih uprav z neodvisnimi ali zasebnimi organizacijami, kot so agencije, in podizvajalci še dodatno tveganje.

5.4.1

Za izvedbo programa so v prvi vrsti odgovorne sodelujoče države (11. sklic). Celotno breme proračuna Unije znaša 323,8 milijonov EUR (obrazložitev, točka 4, in člen 16.1), kar naj bi teoretično gledano znašalo samo 2 milijona EUR na državo na leto v 6-letnem obdobju, kakor je že zgoraj navedeno. H končni izvedbi povezane evropske carine bodo največ prispevale države članice, ki vodijo osebje in infrastrukturo in sicer iz javnega in zasebnega sektorja.

5.4.2

Odbor opaža, da predlog besedila ne določa tehnične porazdelitve dodeljenih sredstev, ki po oceni učinkov (11) znašajo 259,6 milijonov EUR za IT in samo 57,4 EUR za ukrepe, povezane z ljudmi.

5.5.1

Odbor meni, da se bodo v državah članicah ljudje, zaposleni v podjetjih, pri gospodarskih subjektih in v carinski upravi soočili s hitro izvedbo reform, ki so se že začele, in bi kljub izobraževanju, ki jim bo na voljo, nekateri, zlasti med uradniki, morali imeti na voljo drugačne rešitve v primeru neprilagoditve na spremembe. Za to bi moralo biti določeno prehodno obdobje, ki bi upoštevalo zgodovinski položaj, v katerem se bo ta program izvajal (odhod povojne „baby boom“ generacije s trga dela).

5.5.2

Po drugi strani je zaradi komplementarnosti, za katero se je Odbor že zavzemal, v predlogu navedena „proučitev priložnosti za razvoj usposabljanja z drugimi javnimi službami“ (člen 12 (d)). Dobro bi bilo, če bi Komisija navedla, katere storitve in kateri upravičenci programa so pri tem mišljeni.

5.6.1

Glede na to, da vodi poznavanje sogovornika k večjemu zaupanju in večji učinkovitosti v čezmejnih odnosih, Odbor meni, da bi morali večino teh skupnih obiskov opravljati cariniki in ne samo višji carinski uradniki, kakor je bilo v nekdanjem programu Mattheus.

6.1

Leta 2005 je Evropska komisija v sporočilu naznanila program Carina 2013 in izrazila mnenje, da bi program moral „omogočiti sofinanciranje iz programov prvega in tretjega stebra“, ker carinske dejavnosti ni mogoče omejiti na enega od stebrov. Vendar to za program Carina 2013 ne velja. Zdi se namreč, da je to v nasprotju z nalogo, ki pripada deloma carini in vključuje boj proti večjim primerom nezakonitega trgovanja in varnost ljudi ter območij, nalogo, ki spada v steber za pravosodje in notranje zadeve. Odbor želi, da se prouči ta možnost financiranja, ki temelji na tretjem stebru, da se omogoči skladnost med službami za boj proti ponarejanju in da se izognemo podvajanju stroškov.

6.2

EESO meni, da je treba proučiti, kako bi spodbudili razvoj carinskih predpisov — kadar predpisi običajnega prava niso ustrezni — z novimi carinskimi ureditvami, predvsem na področju računalniških goljufij, piratstva in sankcij: Unija bo imela trg, interoperabilno carinsko mrežo, uprave, ki bodo delovale usklajeno, in skupne opredelitve kaznivih dejanj, carinske sankcije pa bodo različne, kar lahko samo spremeni tok nezakonitega trgovanja in s tem vodi do različne obravnave glede vstopne točke na carinsko območje, kar bi bilo v nasprotju s ciljem celotnega programa.

6.3

Zamenjava programa Mattheus z delovnimi obiski kaže, da je bil pojem „medsebojne izmenjave“ uradnikov na evropskem območju, ki je bil povod za nekdanji program, opuščen. Od sedaj poteka mobilnost v okviru mreže, vendar delovni obiski po mnenju Odbora ne bi smeli biti krajši kot izmenjave v preteklosti, poleg tega bi jih morali vsi uradniki pogosteje izvajati, da se doseže boljše poznavanje tako oseb kot delovnih metod.

6.4

EESO meni, da bi bilo treba proučiti, kako bi lahko program v prehodnem obdobju 2008 — 2013 pripomogel k vzpostavitvi pomoči osebju, na katere bo zaradi dokončne uvedbe elektronske carine v državah članicah vplivalo „prestrukturiranje“, in po potrebi v obliki programov za prestrukturiranje.

6.5

Odbor želi, da se v programu Carina 2013 za javnost pojasni: