—

Komisija države članice bolje obvešča in jim predlaga povezave in dodatne ukrepe, ki bi jih lahko upoštevale v svojih nacionalnih načrtih, ter ponazori, da lahko večjezičnost prispeva k politični in kulturni integraciji EU, saj omogoča razumevanje in spodbuja vključevanje v družbo;

—

se obseg ponudbe poučevanja uskladi na evropski ravni, če želimo trajne rezultate, in da se ne omeji na poznavanje samo nekaj jezikov;

—

se spodbuja razvoj in podpora večjezičnosti na strokovnem, kulturnem, političnem, znanstvenem in socialnem področju;

—

strokovnjaki, ki bi pri tem sodelovali, ne bi bili samo sociologi in znanstveniki, temveč tudi jezikoslovci, tolmači, prevajalci, učitelji in drugi strokovnjaki s področja jezikoslovja;

—

se pri teh smernicah bolj upošteva sedanje generacije odraslih in mladih odraslih v okviru vseživljenjskega učenja in njihovih kulturnih pravic, ko bo Komisija začela pripravljati načrte;

—

se Komisija ne opre samo na univerzitetne raziskave, temveč tudi na delo združenj, ki so aktivna na tem področju, in da podpre javne pobude znotraj mreže civilne družbe.

a)

status jezikov: jeziki se lahko razvrstijo kot uradni, delovni, jeziki Skupnosti, manjšinski, večinski, jeziki kulturne, znanstvene ali poslovne izmenjave, kot institucionalni, diplomatski, jeziki za vsakdanjo in poklicno rabo (na področju zdravstva, izobraževanja, gradbeništva, industrije, modne industrije, modnega oblikovanja itd.). Za spoštovanje jezikovne raznolikosti, ki jo zahteva in brani Evropska unija, je treba predlagati različne in proporcionalne rešitve, ki bi odgovorile na vse takšne situacije in potrebe, da se ne bi zatekli k predlogu, ki bi skušal oklestiti jezikovno vprašanje na formulo „učenje–možnosti za zaposlitev–zaposlitev“ ali „raba jezikov–trg z novimi proizvodi–notranji trg“ in s tem zgrešil cilj, da bi vsak državljan EU govoril poleg maternega jezika še dva tuja jezika, temveč bi lahko imel celo nasprotni učinek, s čimer bi se zmanjšalo število jezikov, ki jih ljudje dejansko znajo in uporabljajo v evropskem kulturnem jeziku. EESO predlaga, da je treba omogočiti in spodbujati vsakršno strokovno, kulturno, politično, znanstveno itd. rabo ter podpira številne javne pobude, ki nastajajo v okviru civilne družbe. Vsakršna govorna ali pisna komunikacija v maternem jeziku — kar se omogoča in spodbuja — povečuje javno območje svobode, ne da bi bilo vedno potrebno prevajanje ali tolmačenje. Vprašanje števila jezikov v rabi torej ni odvisno od stroškov prevajanja/tolmačenja ali poučevanja jezikov;

b)

določena moč v družbi, ki jo daje sposobnost uporabe enega ali več jezikov; dostop do večjezičnih virov in njihova razširjenost v določeni meri določa izključenost ali vključenost v družbo ter materialno in kulturno revščino, saj daje poznavanje jezika dostop do socialnih, predvsem pa do kulturnih in solidarnostnih mrež. Dejstvo, da človek nekam spada, povečuje svobodo posameznika in mu pomaga pri vključevanju v moderno družbo. Nekatere skupine prebivalstva bi izključili, če ne bomo že sedaj zagotovili razširjenosti večjezičnosti na vseh pomembnih ravneh družbe, vključno z ogroženimi skupinami;

c)

demokracija: EESO podpira željo, da bi vsak državljan poleg maternega govoril ali uporabljal še vsaj dva tuja jezika, vendar se postavlja vprašanje, koliko ljudi lahko to danes zares uresniči. Za strokovne, politične in gospodarske „elite“ sedanje generacije odraslih bo ta cilj težko dosegljiv v okviru akcijskega načrta 2004–2006 za spodbujanje učenja jezikov in jezikovne raznolikosti ter programa Kultura 2007–2013  (9) tako za evropske kot nacionalne institucije; če pa se vendar ohrani ambiciozni cilj „vsakega državljana“, želi Odbor preučiti obseg tega izziva. Znano je na primer, kateri tuji jezik prevladuje na najzgodnejši stopnji učenja tujega jezika. Redke ali manj uporabljane jezike (10) zna manj ljudi, ker se učenje teh jezikov začne v višjih razredih ali na univerzi. EESO podpira priporočilo, da je treba ljudem dati priložnost za učenje tujih jezikov že v zgodnjem otroštvu, pod pogojem, da se izbira ponujenih jezikov načrtuje v splošnem okviru, ki bi moral biti glavna tema tega sporočila. Gre za prihodnost EU in vrsto družbe, ki jo bomo zapustili prihodnjim generacijam;

d)

obstanek jezikov kot evropske jezikovne dediščine: želje, da bi se veliko ljudi naučilo drugi ali tretji jezik, ne moremo enačiti z željo, da bi veliko evropskih jezikov še naprej živelo v Evropi in na svetu. Za ta dva cilja, čeprav se ne izključujeta, sta potrebna dva ločena pristopa in načina izvajanja. S tem v zvezi bi morala pobuda Komisije glede standardizacije, katere cilj je uskladiti uporabo jezikov z novimi informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami, upoštevati nevarnost jezikovnega osiromašenja, če prizadevanja na tem področju ne bodo usklajena (11). EESO priporoča, da pri tem delu sodelujejo ne samo sociologi in znanstveniki, temveč tudi jezikoslovci, tolmači, prevajalci in učitelji jezikov. Zgoraj omenjena deklaracija in konvencija UNESCA jasno kažeta npr. na to, da se na internetu uporablja veliko premalo jezikov, če upoštevamo svetovno jezikovno dediščino, poleg tega pa ta omejena uporaba jezikov vpliva tudi na kakovost in število še obstoječih jezikov;

e)

ohranjanje in raba manjšinskih in/ali regionalnih ter lokalnih jezikov v Evropi ne bi smela biti pogojena s stroškom njihovega poučevanja. Ne samo da učenje jezikov v ranem otroštvu prispeva k intelektualni spretnosti, ki omogoča razvoj kognitivnih sposobnosti za kasnejše učenje (kar na veliko potrjuje strokovna literatura), temveč omogoča tudi prehod na druge sorodne jezike. Zato ni dovolj samo ohranjati jezikovno dediščino s poučevanjem jezikov v ranem otroštvu ali njihovo uporabo v zasebnem in javnem življenju, temveč je treba upoštevati, da mora biti jezik govorjen, da bi bil živ, poleg tega pa mora imeti pogoje, ki omogočajo njegovo življenje v javnosti in s tem v družbi, saj učenje jezika v osnovni šoli nima nikakršnega smisla, če se v srednji šoli ne nadaljuje z učenjem (12). Pri šolskih sistemih bi lahko upoštevali ekonomsko dinamiko, če bi povezali poučevanje jezika z drugimi jeziki in bi učenje manjšinskega ali regionalnega jezika kasneje v šoli veljalo kot drugi jezik. Zato je učenje zelo sorodnih jezikov toliko bolj pomembno pri upoštevanju števila govorjenih jezikov (13);

f)

bližina se ne nanaša le na dostopnost uradnih in institucionalnih besedil na internetu, gre tudi za omogočanje državljanom EU, ki živijo v neposredni geografski bližini, da se bolj spoznajo in dosežejo boljše medsebojno razumevanje svojih jezikov ter sodelujejo v izmenjavah, saj je jezik sredstvo, ki omogoča komuniciranje, istočasno pa predstavlja različna svetovna ljudstva. Ta značilnost je skupna jeziku in drugim izraznim sredstvom, na primer slikarstvu, grafični umetnosti, mimiki in plesu ter umetnostnem oblikovanju. Tem državljanom je treba omogočiti, da se naučijo jezikov drugih jezikovnih skupin in v njih komunicirajo ob hkratnem spoštovanju kultur in identitet, ki tvorijo evropsko identiteto (in poudarjajo evropske vrednote). EESO opozarja na pozitivno vlogo izmenjav in pobratenja, ki ga omenja Odbor regij (14), in poudarja, da je pri učenju jezikov povpraševanje tako pomembno kot ponudba ne glede na to, za katero strategijo gre. Motivacijo za učenje jezikov je zato treba obravnavati tudi z drugih vidikov, ne samo s stališča uporabnosti nekega jezika (glede na gospodarstvo in zaposlovanje);

g)

potrebe v zvezi s povezanostjo in evropsko identiteto niso samo na poslovni ravni ali na ravni identitete. Obstajajo tudi resnične potrebe medsebojnega razumevanja, ki jih čutijo ljudje iz zgodovinsko gledano enakih in različnih geografskih, socialnih in kulturnih okolij. Opravljena ni bila nobena presoja vpliva, v okviru katere bi preučili sedanji način upoštevanja različnih vidikov, vključno z manj pomembnimi vidiki, ki se lahko dolgoročno izkažejo za pomembne. Časovni okvir, v katerem lahko merimo ponudbo in povpraševanje na področju jezikovnega usposabljanja, lahko zajema več let in generacij.

S splošnejšega stališča zavezanosti, ki je navedena v sporočilu, manjka referenčni časovni okvir: ali govorimo o zavezanosti v preteklosti, neposredni prihodnosti, srednjeročno gledano ali glede na prihodnje generacije?

Enako velja v primeru naslednjih humanitarnih in kulturnih vidikov: azil in priseljevanje; potrebe ter vloga lokalnih in regionalnih skupnosti na tem področju; socialno-ekonomski vidiki. Enakopravno se je treba posvetovati z vsemi socialno-ekonomski partnerji (UNICE, Unija industrijskih in delodajalskih konfederacij Evrope (ECPE/CEEP) in ETUC), pa tudi z nevladnimi organizacijami s področja človekovih, socialnih in kulturnih pravic, univerzami in upravami, se pravi, sodelovati pri sprejetju strategije, ki se bo uporabljala. To bi bilo najboljše zagotovilo, da se bo upošteval njen obseg, kar je pomembno za uspeh teh ambiciozno zadanih smernic. Za izvajanje in uspeh strategije Sveta „1+2“ (15) so potrebna sredstva, ki presegajo institucionalni okvir in zahtevajo vključitev in sodelovanje čim večjega števila državljanov in prebivalcev Evropske unije.

EESO se strinja z akcijskim okvirjem za poučevanje in učenje jezikov in meni, da bo uspeh odvisen od vključenosti ljudi, ki jih to najbolj zadeva — učiteljev in učencev.

Komisija in Svet bi morala pred kakršnimkoli novim ukrepom uskladiti svojo strategijo ter javnosti in mladim bolje predstaviti konkretne razloge za izbiro te posebne raznolikosti namesto spodbujanja uporabe enega samega skupnega jezika — živega, mrtvega, modernega ali umetnega.

Kratek pregled glavnih razlogov:

Zato EESO priporoča, da se sedanje generacije mladih odraslih in malo starejših pri teh načrtih bolj upoštevajo v okviru vseživljenjskega učenja in njihovih kulturnih pravic, medtem ko Komisija šele pripravlja načrte.

Mlade bi bilo treba senzibilizirati in spodbuditi k iskanju poklicev, ki zahtevajo večjezično komunikacijo 21. stoletja (18). Poklice, ki zahtevajo profesionalno in poglobljeno znanje jezikov (jezikoslovci, tolmači, prevajalci in učitelji) bi bilo treba bolj priznavati — prvi korak k temu bi bilo priznati njihovo družbeno vlogo in vključiti predstavnike teh poklicev.

Zgodnje učenje, ki ga predlaga Komisija, zahteva (kar sicer sama tudi priznava) sredstva in primerno usposobljen kader, pa tudi sodelovanje staršev pri predlaganih projektih, tj. večji izbiri.

EESO priznava tudi pozitivno vlogo družine v procesu lajšanja zgodnjega učenja in poudarja kulturni prispevek kulturno „mešanih“ družin, kadar prihajata starša iz različnih držav. Takšne družine so navadno odprte in strpne, kar se nadaljuje skozi generacije, in to potrjujejo številne evropske in kanadske študije.

h)

EESO v zvezi s poglavjem o prevajalcih in tolmačih opozarja na dejstvo, da potrebe ne nastajajo le na institucionalnem, poklicnem in gospodarskem področju. Upoštevati je treba tudi stališča drugih zainteresiranih strani. Socialne in kulturne potrebe je treba upoštevati kot osnovne človekove pravice in kot bistvene sestavine notranjega trga.

Povsod je na primer slišati, da potreb po prevajanju in tolmačenju ni mogoče izpolniti bodisi zaradi pomanjkanja tolmačev in prevajalcev bodisi zaradi finančnih razlogov. Glede na te razmere EESO predlaga, da je treba premisliti o odgovornosti držav članic in EU glede naslednjih vidikov: zagotavljanja usposabljanja za ustrezno število tolmačev in prevajalcev, jezikovne raznovrstnosti, stroškov usposabljanja in plač ter stroškov, povezanih s statuti. EESO želi še enkrat poudariti vse različne vidike, ki jih je že navedel v tem dokumentu, in opozoriti, da to ni edino področje, kjer primanjkuje usposobljenih strokovnjakov; meni tudi, da demografski deficit ni edini razlog za ta pomanjkanja. Ravnovesje med ponudbo in povpraševanje na tem delu trga dela ni bilo pravilno predvideno, čeprav bi morali evropski projekt ter zaporedne širitve Evropske skupnosti in Evropske unije skupaj z vprašanjem globalizacije omogočiti učenje na podlagi preteklih izkušenj.

EESO na koncu priporoča, naj države članice aktivno prispevajo k oblikovanju prihodnosti na tem področju, in podpira stališča Komisije o tej problematiki.