30.12.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 324/15

1.1

Svet je EESO zaprosil za mnenje o predlogu uredbe Sveta o uporabi tujih (1) in lokalno neprisotnih (2) vrst v ribogojstvu.

1.2

Predlog Komisije je namenjen varovanju vodnega okolja in njegove biotske raznovrstnosti pred tveganji, ki nastanejo ob pojavu tujih vrst. Komisija meni, da je sedanji okvir, ki vključuje direktivo o habitatih (3), pomanjkljiv.

1.3

Komisija predlaga uvedbo uredbe na podlagi že obstoječe prakse in kodeksov ravnanja, ki ne bo škodovala prihodnjim strategijam.

1.4

Predlagana uredba ne obravnava problemov, povezanih na primer z ribarjenjem na trnek, okrasnimi ribami in drugimi eksotičnimi živalmi; njen cilj je namreč napovedovanje, preprečevanje in obvladovanje prihodnjih problemov, ki jih povzročajo tuje vrste zunaj svojih naravnih habitatov.

1.5

Odbor meni, da obstaja težnja po preveliki regulaciji znotraj Evropske unije. To ne sme veljati za predlagano uredbo.

1.6

EESO priporoča, da se sestavi seznam ustaljenih vrst (tj. „naturaliziranih“ tujih vrst) ter s tem zmanjša birokracija in upravni postopki zanje.

1.7

Odbor priporoča ustrezno opredelitev termina „lokalno neprisotne vrste“. Tudi termina „območje“ in „ekološke regije“ je treba določiti v kontekstu predlagane uredbe.

1.8

EESO meni, da je EU enoten trg in da bi bilo treba razlikovati med tujimi in lokalno neprisotnimi vrstami v EU in zunaj nje.

1.9

EESO opozarja na predvidljive težave, ki bi jih imeli mali proizvajalci zaradi uvedbe te uredbe. Še posebej opozarja na predolge prošnje iz priloge I v uredbi.

2.1

EESO načeloma toplo pozdravlja predlog, da se na ravni EU uredi uvoz tujih vrst na območje Skupnosti za uporabo v kmetijstvu, s čimer bodo zaščitene raznolike avtohtone živalske in rastlinske vrste (4), hkrati pa bo spodbujen razvoj ribogojstva.

2.2

Odbor priznava izreden pomen in potrebo po uredbi o uporabi tujih vrst v ribogojstvu, zato da se zavaruje vodno okolje in njegovo biotsko raznovrstnost.

2.3

Če bo predlagana uredba sprejeta, Odbor poziva Komisijo, da organizira ustrezno informativno kampanjo o uredbi in s tem prepreči, da bi jo zlorabili mediji, ki želijo prestrašiti potrošnike in prodati več časopisov.

2.4

EESO meni, da je bistvenega pomena, da uredba podpira razvoj ribogojstva v Evropi (5), saj gre za rastoč sektor, ki bo v prihodnosti ustvaril veliko priložnosti, če ga ne bo oviral ta predlog v svoji trenutni obliki.

2.5

EESO opaža hiter napredek in razvoj tega sektorja zunaj EU ter poleg tega ugotavlja, da je sektor zasičen in da potrebuje razvoj novih vrst. EESO tudi opozarja, da ima ribogojstvo znotraj ribiškega sektorja možnost za uspeh v okvirih skupne ribiške politike (SRP).

2.6

EESO meni, da je treba trgovino znotraj EU poenostaviti, zmanjšati njene upravne postopke in dokumentacijo ter poskrbeti, da ne bo podvržena preveliki regulaciji.

2.7

Odbor poudarja, da je treba zagotoviti uredbo, ki ne sme biti tako toga, da bi ovirala nadaljnji razvoj sektorja, in ki skrbi za enotnost ekoloških, gospodarskih in socialnih vidikov. Odbor tudi meni, da je prenos vrst znotraj EU zadostno nadzorovan.

2.8

Resnične težave za vodno okolje naših regij povzroča vnašanje eksotičnih ali tujih vrst v ribogojstvo. Da bo predlog čim bolj enostaven in kratek, Odbor predlaga, da se prizadevanja osredotočijo na ta problem in da se lokalno neprisotne vrste obravnavajo posebej. Zdi se, da uporaba lokalno neprisotnih vrst ni velikega pomena za ribogojstvo. Obstaja še ena s tem povezana težava in sicer, da Komisija ni opredelila regij, v katerih je neka vrsta odsotna.

2.9

Dodatna poenostavitev bi bilo razlikovanje med vrstami znotraj EU ter tujimi in lokalno odsotnimi vrstami, ki prihajajo z območij zunaj EU. EESO priporoča, da je treba to upoštevati, saj se EU vse bolj približuje bolj celostnemu skupnemu trgu.

2.10

Odbor opaža, da zaradi spremenljivosti sektorja za proizvajalce morda ni vedno smiselno in izvedljivo načrtovati tako daleč vnaprej, kot je po mnenju Komisije nujno, da lahko proizvajalec prejme dovoljenje za uvoz in premike.

2.11

Če proizvajalec na primer goji določen stalež iz Izraela in ribe poginejo, mora hitro poseči in na primer uvoziti iz ZDA, da se izogne izgubi dragocenega časa. Trenutni predlog bi proizvajalcu onemogočil opravljanje dejavnosti, dokler ne bi prejel novega dovoljenja. Prenos in premike ter še posebej tržno gibanje bi bilo treba izvzeti iz predlaganih predpisov, saj je splošno znanstveno dokazano, da je „tveganje“ gojenja tuje ali lokalno odsotne vrste v ribogojstvu majhno.

2.12

EESO opaža, da so strokovnjaki v sektorju nezadovoljni s pristopom, ki ga pogosto izbira Komisija. Zato se je treba osredotočiti na poenostavitev in praktično usmerjenost uredbe ter zmanjšanje stroškov za vpletene strani.

2.13

Odbor opaža, da ta predlog ne obravnava okrasnih rib in lososa, hkrati pa opozarja, da prav te ribe prispevajo potencialno velik del k celotnemu problemu.

2.14

EESO poudarja, da je treba zagotoviti uredbo z jasnimi cilji, obsegom in mejami. Ker za sektor ni obsežnih in natančnih pravil, EESO predlaga, da Komisija predloži splošno ureditev ali vsaj izvede akcijski načrt za prihodnje upravljanje sektorja.

2.15

EESO se zaveda, da je predlog nastal pred pobudo EU za poenostavitev iz leta 2005, vendar meni, da je treba pri trenutnem predlogu to upoštevati in ga poenostaviti.

3.1

Predlog sega daleč prek nujnih in upravičenih mej ter ne upošteva sedanjega stanja nekaterih vrst, ki se v evropskem ribogojstvu uporabljajo že več stoletij (npr. krap, šarenka, zlatovčica in druge). Gojenje teh vrst do zdaj ni povzročilo škode v ekosistemih. Ocene tveganja za premike teh vrst na vseh ravneh razvoja in dolgotrajni postopki za odobritev so daleč od resničnosti in niso izvedljivi. Za ribogojna podjetja na območju Skupnosti je običajna praksa, da sodelujejo prek meja v skladu z veterinarskimi zahtevami ter da krapa, postrv in druge uveljavljene vrste rib premikajo kratkoročno.

3.2

Odbor poziva posamezne države članice, da uveljavljene ribje vrste (6) izvzamejo iz določb osnutka te uredbe s pomočjo pozitivnega seznama ali seznama izjem. Lokalno neprisotne vrste bi bilo treba izvzeti na enak način. Povezovanje nadzorovanega ribogojstva s širitvijo ali prenosom avtohtonih, vendar lokalno neprisotnih rib ali drugih vrst, ni razumljivo.

3.3

Vprašanje lokalno neprisotnih vrst že urejajo specifične uredbe držav članic. Predlagana uredba bi se morala osredotočiti na varovanje vodne biotske raznovrstnosti v EU pred tveganji, ki spremljajo uvoz tujih vrst. Predlagano uredbo bi bilo v primeru lokalno odsotnih vrst pravzaprav zelo težko izvajati, ker v povezavi s tem ni splošno sprejete opredelitve lokalnih regij. Če bi izpustili predpise za lokalno odsotne vrste, bi bila predlagana uredba Sveta lažje razumljiva, njeno izvajanje pa bi bilo veliko preprostejše in cenejše.

3.4

Odbor opozarja, da bi zaradi roka do enega leta za odločitev o prošnji za premikanje (člen 10) prišlo do nesprejemljivih zamud proizvodnih odločitev in nesprejemljivih gospodarskih motenj, zato priporoča skrajšanje roka.

3.5

EESO poleg tega poudarja, da je treba v členu 10 raziskati možnosti delovanja v primerih, kadar na prošnjo za dovoljenje ni odziva. V skladu s španskim zakonom na primer pomeni, da je prošnja odobrena, če v dogovorjenem enoletnem roku ni odgovora. EESO meni, da bi se moral ta člen predloga zgledovati po španskem primeru, če je to pravno mogoče.

3.6

Prošnje za več premikov v obdobju petih let (člen 6) niso izvedljive, ker so zelo pogosto potrebne kratkoročne nenačrtovane odločitve o nabavi, prodaji in izmenjavi rib na različnih razvojnih stopnjah. Predlagana uredba bi neposredno nasprotovala načrtovanim predpisom o ciljih za spodbujanje ribogojstva in diverzifikacije vrst v ribogojstvu.

3.7

Odločitve o prošnjah za uvoz in premike vodnih organizmov so za ribogojstvo pomembne, zato morajo biti podprte z znanstvenimi razlogi in izdane čim hitreje.

3.8

Obsežna pravila bi za pristojne urade, načrtovani posvetovalni odbor in ribogojna podjetja predstavljala izredno kadrovsko in finančno breme, ki ga razpoložljivi človeški viri ne morejo prevzeti. To bi bilo v nasprotju s splošnim prizadevanjem za zmanjšanje birokracije tako v državah članicah kot na ravni EU.

3.9

EESO meni, da je treba pretirano število pravil zmanjšati na nujno potrebnomero. Zlasti priloga I predlagane uredbe bi morala vsebovati manj meril.

3.10

Uvoz in premiki tujih ribjih vrst so lahko precej tvegani. Za oceno tega tveganja so potrebna temeljita znanstvena dognanja. Nemogoče je, da bi potrebne znanstvene podatke zbirali prosilci na podlagi svojega dela, kot je predvideno v prilogi I; prosilci bi potrebovali strokovno svetovanje.

3.11

Odbor meni, da je treba v pomoč proizvajalcem sestaviti seznam znanstvenikov iz EU s potrebnim znanjem. Poleg tega je treba proizvajalcem nuditi informacije ali usposabljanje o postopku za izdajo dovoljenja.

3.12

Odbor predlaga, da se namesto načrtovanih posameznih ocenjevanj zagotovi samo eno vzorčno ocenjevanje tveganja na posamezno ekološko regijo ali državo članico, ki ga bo opravila kvalificirana znanstvena ustanova. Če je tveganje v takšnem vzorčnem ocenjevanju opredeljeno kot „neznatno“, se lahko prihodnje prošnje za rutinske premike v tej ekološki regiji omejijo na posredovanje podatkov o kraju, osebju in času. Če bo ta predlog izveden, bi lahko pripomogel k bolj kakovostnemu ocenjevanju tveganja ter bi ribogojnim podjetjem in oblastem obenem prihranil velikanske stroške birokracije. Stroške vzorčnega ocenjevanja, ki bi ga izvedla znanstvena ustanova, naj krije Evropski sklad za ribištvo (ESR).

3.13

Odbor poudarja tudi potrebo po opredelitvi ekoloških regij v uredbi Sveta, da bodo države članice med sabo usklajene.

3.14

EESO meni, da bi bilo primerno uvesti vsaj eno leto trajajoče obdobje med objavo in začetkom veljavnosti uredbe, da bi lahko uskladili nacionalno zakonodajo ter obvestili sektor in ljudi, za katere veljajo uvedene spremembe.

3.15

Odbor opozarja na svoja prejšnja mnenja o skupni ribiški politiki (SRP) (7), ribogojstvu (8) in biotski raznovrstnosti (9) ter vztraja pri njih v povezavi s tem mnenjem.

3.16

Odbor opozarja Komisijo na gensko spremenjene organizme in poliploidne vrste, katerih potencialne nevarnosti, ki jo predstavljajo za vodno okolje, ne smemo podcenjevati. Za gensko spremenjene organizme in lososa v ribogojstvu ter za vnos in prenos okrasnih vrst so potrebni strožji predpisi.

3.17

Odbor poziva Komisijo, da upošteva tako to mnenje kot prej omenjeni mnenji, da bo lahko ustvarila boljše delovno okolje za ribogojni sektor v povezavi z uporabo tujih in lokalno odsotnih ribogojnih vrst.