17.11.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 286/20

1.1

Čeprav je minilo že pet let, odkar je Evropski svet v Tampereju določil mandat Amsterdamske pogodbe, zastavljeni cilji še vedno niso uresničeni: Evropska unija še vedno nima skupne politike glede priseljevanja in azila. Del poti je že prehojen, Komisija je pripravila številne politične in zakonodajne predloge, ki pa jih Svet ni ustrezno obravnaval; EESO pa je s Komisijo sodeloval pri pripravi številnih mnenj, da bi Unija dobila resnično skupno politiko ter usklajeno zakonodajo na področju priseljevanja.

1.2

Sedaj pa se soočamo z novim kontekstom, saj Haaški program, sprejet novembra 2004, vsebuje zavezo o razvoju politike priseljevanja in azila v prihodnjih letih. Poleg tega ta program sodi v perspektivo Pogodbe o Ustavi, ki utrjuje zavezo za vzpostavitev skupne evropske politike priseljevanja (1).

1.3

Zelena knjiga, ki jo je predložila Komisija, obravnava osrednji vidik priseljevanja: pogoje sprejema ekonomskih priseljencev in način upravljanja migracijskih tokov. Čeprav je zakonodaja s področja sprejema trdo jedro politike priseljevanja, trenutno obstajajo le zelo različne nacionalne zakonodaje, ki so po večini omejevalne.

1.4

Komisija je pred več kot tremi leti predstavila predlog direktive o pogojih vstopa in prebivanja državljanov tretjih držav z namenom plačane zaposlitve in samozaposlitve v gospodarskih dejavnostih (2). Kljub pozitivnima mnenjema EESO in Parlamenta (3) ta predlog še vedno ni prišel dalj od prve obravnave v Svetu. V tem času so nekatere države pripravile nove zakonodaje o ekonomskih migrantih in vprašanja priseljevanja so se v političnih agendah znašla med občutljivimi temami.

1.5

Evropski svet v Solunu junija 2003 je poudaril potrebo po tem, da se predvidijo pravna sredstva, ki bodo državljanom tretjih držav omogočila priselitev v Unijo, ob upoštevanju sprejemnih zmogljivosti držav članic (4). Poleg tega je EESO v svojem mnenju (5) o priseljevanju, integraciji in zaposlovanju poudaril, da Unija nujno potrebuje aktivno politiko na področju ekonomske migracije in usklajeno zakonodajo. Če upoštevamo demografski razvoj v Uniji (6) ter lizbonsko strategijo, bi Evropa morala vzpostaviti aktivno politiko sprejemanja tako visoko kot nizko kvalificiranih ekonomskih priseljencev. Kljub posebnim potrebam in značilnostim vsake države, je skupna značilnost vseh držav članic odprtost za ekonomsko migracijo.

1.6

Po drugi strani je treba vedeti, da je pravica do svobodnega prebivanja in dela za državljane novih držav članic časovno omejena, kar je negativna anomalija. EESO želi, da bi se ta omejitev kmalu ukinila. V prehodnem obdobju bodo državljani novih držav članic morali imeti pravico do prednostne obravnave.

1.7

EESO zaskrbljeno ugotavlja, da pri politiki priseljevanja srečujemo tako politične težave kot tudi negativen odziv določenih sektorjev javnega mnenja in medijev. Politični in mnenjski voditelji v politične in družbene razprave ne bi smeli vnašati rasističnih in ksenofobnih izjav.

1.8

Vsi bi si morali prizadevati za to, da v razpravo o tej zeleni knjigi ne bi vnašali predsodkov in strahov, ki jih danes poraja priseljevanje delovne sile. EESO želi v tej razpravi sodelovati resno in razumno.

—

Do katere mere bi se morala razviti evropska politika o migraciji delavcev in kakšna bi morala biti stopnja intervencije Skupnosti glede tega vprašanja?

—

Ali bi moral evropski migracijski pravni akt meriti na opredelitev vsestranskega pravnega okvirja, ki bi zajemal skoraj vsakega državljana tretje države, ki prihaja v EU, ali bi se moral osredotočiti na določene skupine priseljencev?

—

Če bi bil izbran področni pristop sprejemanja pravnih aktov, katere skupine priseljencev bi se morale prednostno obravnavati in zakaj?

—

Ali menite, da bi se morali drugi pristopi — kot na primer evropski hitri postopek — preučiti? Ali predlagate druge možnosti?

2.1.1

EESO meni, da je sprejem ekonomskih migrantov treba urediti na ravni EU, za kar je potrebna visoka stopnja usklajenosti zakonodaje, kar navaja že osnutek Pogodbe o Ustavi za Evropo. EESO je že v svojih predhodnih mnenjih (7) zahteval, da EU čimprej uvede skupno politiko glede priseljevanja ter uskladi zakonodajo na tem področju. Evropska unija in države članice morajo imeti zakonodajo, ki bo odprta in bo omogočala transparentno in zakonito priseljevanje tako visoko kot nizko usposobljenih delavcev.

2.1.2

Pogodba o Ustavi določa meje skupne zakonodaje na področju priseljevanja tako: „Ta člen ne vpliva na pravice držav članic, da določijo obseg sprejema državljanov tretjih držav, ki iz tretjih držav prihajajo na njeno ozemlje,da bi si poiskali delo, bodisi kot zaposleni ali samozaposleni.“ (8) EESO meni, da ta omejitev ni ovira za dosego visoke stopnje usklajenosti zakonodaje o sprejemu ekonomskih migrantov, ki je lahko progresivna in državam omogoča obdobja prilagajanja.

2.1.3

EESO se strinja s predlogom Komisije, da je bolje kot sektorske zakonodajne predloge vzpostaviti celovit (horizontalen) zakonodajni okvir. Zakonodajni predlog, ki ga je predstavila Komisija in ki ga je EESO podprl, je vključeval pogoje za vstop in bivanje državljanov iz tretjih držav, ki so zaposleni ali samozaposleni ali delajo v drugih gospodarskih dejavnostih na ozemlju neke države članice več kot tri mesece. Dodatno bi bilo mogoče pripraviti posebne predpise za posebne vrste položajev, kot je denimo položaj sezonskih delavcev ali delavcev, premeščenih na drugo delovno mesto v istem podjetju, ponudnikov storitev itd.

2.1.4

Za Evropski svet bi bil sektorski pristop (visoko kvalificirani priseljenci) gotovo enostavnejši, bi pa bil, če bi se Svet zanj odločil, diskriminatoren in bi se oddaljil od določb Pogodbe o Ustavi.

2.1.5

Po drugi strani pa je treba opozoriti na dejstvo, da kljub temu, da večina nacionalnih zakonodaj zapira vrata ekonomski migraciji tako visoko kot nizko kvalificiranih delavcev, vseeno naraščajo nezakonito priseljevanje, vzporedna ekonomija in neprijavljeno delo. (9) EESO v svojem mnenju (10) izpostavlja očitno povezavo med pomanjkanjem zakonitih poti za ekonomsko migracijo in večanjem nezakonitega priseljevanja.

—

Kako lahko zagotovimo učinkovit način uporabe načela „posebne ugodnosti Skupnosti“?

—

Ali je sedanja opredelitev posebne ugodnosti Skupnosti še vedno ustrezna? Če ni, kako bi jo bilo treba opredeliti?

—

Za katere druge ekonomske migrante (razen premeščencev znotraj podjetja) se logika posebne ugodnosti Skupnosti lahko ne bi uporabila ?

—

Katerim kategorijam državljanov tretjih držav, razen rezidentom za daljši čas, bi, če obstajajo, morali dati prednost pred novo prispelimi delavci tretjih držav?

—

Ali bi se morala prednostna pravica — ob upoštevanju natančno določenih pogojev — odobriti državljanom tretjih držav, ki so začasno zapustili EU, potem ko so določeno obdobje delali v EU?

—

Ali bi spodbujanje mobilnosti delavcev tretjih držav iz ene države članice v drugo koristilo gospodarstvu EU in nacionalnim trgom delovne sile? Kako bi se lahko v praksi to vzpostavilo na učinkovit način? S katerimi omejitvami/podporami?

—

Kako lahko evropske javne službe za zaposlovanje (PES) in EURES portal poklicne mobilnosti prispevajo k lajšanju migracije delovne sile delavcev tretjih držav?

2.2.1

Nova evropska zakonodaja o priseljevanju mora upoštevati direktive, katerih cilj je boj proti diskriminaciji na trgu delovne sile.

2.2.2

Načelo posebnih ugodnosti Skupnosti mora uporabljati za vse delavce, ki tvorijo trg delovne sile v Evropski uniji, ne le za delavce iz posamezne države ali iz Skupnosti. (11) EESO meni, da bi se načelo posebnih ugodnosti Skupnosti moralo uporabljati za:

2.2.3

Mobilnost migrantov med državo izvora in državo gostiteljico prispeva k gospodarskemu in družbenemu razvoju države izvora, poleg tega pa omogoča, da se določeni priseljenci izognejo nezakonitemu položaju. EESO meni, da bi se morala pravica do prednostne obravnave, če se jo bo uvedlo in izvajalo, nanašati tudi na državljane tretjih držav, ki se nameravajo vrniti po tem, ko so začasno zapustili EU in po določenem obdobju dela v EU.

2.2.4

Vsa poročila, ki analizirajo probleme trga v Evropi, izpostavljajo majhno mobilnost delavcev. Eden izmed ciljev evropske strategije za zaposlovanje je prav spodbujanje mobilnosti. Očitno lahko priseljenci znatno prispevajo k izboljšanju mobilnosti med trgi delovne sile v Evropi. Mobilnost in skupno upravljanje migracijskih tokov bo lažje, ko bo dosežena visoka stopnja usklajenosti zakonodaje o priseljevanju.

2.2.5

Mreža EURES koordinira javne službe držav članic za zaposlovanje s ciljem, da bi se prosta delovna mesta zapolnila prek spodbujanja mobilnosti evropskih delavcev. Zato je ta mreža zelo pomemben instrument za ustrezno upravljanje trga delovne sile Skupnosti in novih migracijskih tokov. Uporaba mreže EURES v sklopu upravljanja migracijskih tokov zahteva vzpostavitev ustrezne povezave med ponudbo delovnih mest in povpraševanjem po njih v državah članicah ter vključitev delavcev migrantov v sistem, saj so ti bolj odprti za mobilnost.

2.2.6

V prihodnosti bi mreža EURES lahko igrala pomembno vlogo tudi v konzularnih službah držav članic, ki se nahajajo v državah izvora, pri njihovem upravljanju novega priseljevanja. Lahko bi uvedli sistem po katerem bi bilo možno — če v roku 60 dni prosto delovno mesto ne bi bilo zapolnjeno na trgu delovne sile Skupnosti — to delo ponuditi v državi izvora, preko konzularnih služb, ki bi morale imeti na voljo uradnike, specializirane za trg delovne sile in priseljevanje delavcev. Tudi delegacije EU bi lahko obveščale zainteresirane osebe o možnostih, ki jih ponuja mreža EURES.

—

Ali bi se sprejem državljanov tretjih držav na trg delovne sile EU moral pogojevati z določenim prostim delovnim mestom ali bi lahko tudi obstajala možnost držav članic, da brez takšnega pogoja sprejmejo državljane tretjih držav?

—

Kateri postopek bi se uporabljal za ekonomske migrante, ki ne vstopijo na trg delovne sile?

2.3.1

V svojem mnenju (14) o predlogu direktive o pogojih za vstop je EESO opozoril, da morata za zakonit sprejem priseljencev obstajati dva sistema.

2.3.2

Prvi sistem, ki priseljencem ponuja zaposlitev, ko so ti še v državi izvora, omogoča usmerjati večino nove ekonomske migracije. Ta sistem, ki je najbolj prilagojen specializiranim in sezonskim delavcem, uporabljajo velika podjetja in združenja, sposobna zaposlovati delavce v državah izvora.

2.3.3

Del trga dela, ki ga pokrivajo priseljenci, sestavljajo mala podjetja, obrt, storitve na domu in varstvo nesamostojnih oseb. V teh primerih ni možna predhodna vzpostavitev povezave med delodajalcem in priseljenim delavcem, ko je še v državi izvora. V nekaterih državah so ta dela povezana s sivo ekonomijo in nezakonitim priseljevanjem. V že omenjenih mnenjih (15) je EESO predlagal, da bi zakonodaja Skupnosti o zakonitem vstopu priseljencev vključevala začasno dovoljenje za bivanje za iskanje zaposlitve, ki bi veljalo šest mesecev in bi ga vsaka država urejala v sodelovanju s socialnimi partnerji.

2.3.4

Pogoj, da obstaja gospodarska potreba ali nezapolnjeno delovno mesto, je merilo, ki ga je treba upoštevati pri upravljanju novega priseljevanja. Ta sistem bo omogočil ponuditi delo v državi izvora priseljevanja in tako usmeriti velik del priseljencev.

2.3.5

Zato mora mreža EURES pravilno delovati, konzularne službe pa morajo imeti specializirane uradnike. Obdobje, ko mora biti razpis delovnega mesta, objavljen po vsej EU, ponujen novim priseljencem, mora biti kratko: od enega do dveh mesecev. V primeru daljšega obdobja bi lahko delodajalec menil, da sistem ni učinkovit.

2.3.6

Na splošno je treba te sisteme upravljati prožno, kajti za evropske trge delovne sile je značilna majhna mobilnost. Bolj ko je delo kvalificirano in višja ko je plača, večja je mobilnost. Vendar pa je pri večini zaposlitev mobilnost majhna, celo znotraj ene države. Dejansko je pri velikem številu gospodarskih dejavnosti in poklicev trg delovne sile zelo razčlenjen, poleg tega pa obstaja več različnih trgov.

2.3.7

Če se pogodba o delu, na osnovi katere je bil priseljenec zakonito sprejet, podaljša ob izteku delovnega dovoljenja, potem pogoja obstoja gospodarske potrebe ni treba več uporabiti. Tudi v primeru, da je priseljenec registriran kot iskalec zaposlitve pri javnih zavodih za zaposlovanje v državi bivanja, ni potrebno izpolnjevati pogoja gospodarske potrebe.

2.3.8

Oblasti držav članic lahko v sodelovanju s socialnimi partnerji ocenijo, da je v primeru določenih posebnih poklicev, panog ali regij treba trg delovne sile odpreti za priseljence brez uvedbe pogoja gospodarske potrebe. Za takšne prožne sisteme obstajajo razni možni postopki: začasno dovoljenje za iskanje dela, zelene karte ali kvote, v skladu s sporazumi, sklenjenimi s tretjimi državami.

2.3.9

Priseljenci, sprejeti na osnovi dovoljenja za iskanje zaposlitve, bodo imeli na voljo določen čas za iskanje zaposlitve. EESO je predlagal obdobje šestih mesecev, medtem ko britanski sistem predvideva eno leto. Te osebe morajo biti zdravstveno zavarovane in imeti dovolj finančnih sredstev.

2.3.10

Za vzpostavitev hitrega in prožnega sistema izbire ekonomskih migrantov v EU po hitrem postopku bi lahko uporabili obrazec, v katerega bi iskalec zaposlitve vpisal podatke o različnih kriterijih, kot so na primer število let delovnih izkušenj, raven izobrazbe, znanje jezikov, prisotnost sorodnikov na ozemlju EU. Vsaka država bi nato lahko ta sistem uporabljala v skladu z lastnimi potrebami. Delodajalci pa bi lahko življenjepise pregledovali s pomočjo mreže EURES. Merila za dovoljenje vstopa bi morala temeljiti na teh elementih in se izogibati vsakršni diskriminaciji.

2.3.11

O sprejemu priseljencev, ki imajo začasno dovoljenje za iskanje zaposlitve, odločajo države članice v sodelovanju s socialnimi partnerji. Javne službe za zaposlovanje bodo iskalcem zaposlitve pomagale pri iskanju.

—

Ali bi EU morala imeti skupna pravila o sprejemu samozaposlenih državljanov tretjih držav? Če je odgovor pritrdilen, pod katerimi pogoji?

—

Ali bi morala obstajati možnost prožnejših postopkov za samozaposlene osebe, ki želijo vstopiti v EU za obdobje krajše od enega leta, zaradi izvedbe specifične pogodbe s stranko iz EU? Če je odgovor pritrdilen, katerih?

2.4.1

EESO podpira idejo, da bi EU dobila v veliki meri usklajeno skupno zakonodajo, ki bi urejala sprejem samostojnih delavcev iz tretjih držav. V svojem mnenju (16) o predlogu direktive o sprejemu je EESO podprl takšno zakonodajo in podal nekaj predlogov za izboljšave.

2.4.2

Mogoče bi bilo pripraviti poseben zakon ali pa v isto direktivo vključiti samozaposlene in zaposlene delavce, kar je Komisija že predlagala.

—

Ali bi moralo obstajati kombinirano delovno-bivalno dovoljenje na ravni EU? Kaj so njegove prednosti/pomanjkljivosti?

—

Ali bi se morala predlagati ena prošnja (tako za delovna dovoljenja kot dovoljenja za bivanje)?

—

Ali obstajajo druge možnosti?

2.5.1

Zakonodaje posameznih držav članic se glede povezave med dovoljenjem za bivanje in dovoljenjem za delo med seboj močno razlikujejo. EESO meni, da je treba zakonodajo uskladiti na evropski ravni. Izdaja dovoljenja je v pristojnosti držav članic. Dovoljenje, ki ga izda ena od držav, mora veljati in imeti enak učinek tudi v ostalem delu EU.

2.5.2

EESO želi, da zakonodaja birokratske postopke kar najbolj poenostavi in s tem olajša delo vsem udeleženim: priseljencem, delodajalcem, oblastem. Zaželeno bi bilo enotno dovoljenje: dovoljenje za bivanje, ki bi vključevalo dovoljenje za delo.

2.5.3

Sistem enotnega okenca bi sedanje postopke poenostavil.

—

Ali bi morale obstajati omejitve mobilnosti delavcev tretjih držav na trgu delovne sile države članice prebivališča? Če je odgovor pritrdilen, katere (delodajalec, področje, regija itd.), v katerih okoliščinah in kako dolgo?

—

Kdo bi moral biti imetnik dovoljenja? Delodajalec, delavec ali bi moralo biti skupno?

2.6.1

Imetnik dovoljenja mora vedno biti delavec.

2.6.2

Ko oseba dobi dovoljenje za bivanje na osnovi ponudbe nekega podjetja za zaposlitev, mora država zagotoviti, da podjetje delavcu takoj zagotovi tudi socialno zavarovanje. Delavec vstopi v delovno življenje države članice, ki mu je dala dovoljenje za bivanje, v podjetju, ki ga je zaposlilo. Vseeno pa mora imeti možnost, da podjetje pozneje zamenja brez kakršnekoli omejitve glede sektorja ali regije.

2.6.3

Vendar pa je o zamenjavi podjetja treba obvestiti organ, ki je dovoljenje izdal, najpozneje do izteka prvega leta veljavnosti dovoljenja. To bi bil način kontrole, s katerim bi lahko odkrili morebitne goljufije navideznih podjetij, namenjenih lajšanju priseljevanja.

2.6.4

Priseljeni delavec bo moral delodajalca predhodno obvestiti o svojem odhodu iz podjetja, v skladu z delovnim pravom države članice.

—

Katere posebne pravice bi se morale zagotoviti državljanom tretjih držav, ki začasno delajo v EU?

—

Ali bi morala biti zagotovitev določenih pravic pogojena z minimalnim trajanjem bivanja? Če je odgovor pritrdilen, katerih pravic in kako dolgo?

—

Ali bi morale obstajati spodbude — npr. boljši pogoji za ponovno združitev družine ali pridobitev statusa rezidenta za daljši čas — da se privabijo določene kategorije delavcev tretjih držav? Če je odgovor pritrdilen, zakaj in katere?

2.7.1

Izhodišče te razprave mora biti načelo nediskriminacije. Priseljeni delavec mora uživati enake ekonomske, delovne in socialne pravice kot drugi delavci v isti državi, ne glede na trajanje dovoljenja za bivanje in delo.

2.7.2

Čeprav gre za temeljno pravico, pravica združevanja družine ni ustrezno zaščitena ne z evropsko direktivo (17) ne z nekaterimi nacionalnimi zakonodajami. EESO prosi Komisijo, da sprejme novo zakonodajno pobudo na tem področju in upošteva predloge Evropskega parlamenta in EESO. (18) Pravico do združevanja družine, ki je temeljna človekova pravica, bi morali imeti tudi državljani tretjih držav, ne da bi privilegirali katerokoli skupino priseljencev.

2.7.3

Zelena knjiga Komisije ne določa obveznosti priseljencev. Vendar pa EESO meni, da mora vsak posameznik — državljan EU ali prebivalec države izven Skupnosti — spoštovati zakone države, v kateri prebiva.

2.7.4

Zakonodaja Skupnosti na področju priseljevanja bi morala spoštovati listino temeljnih pravic Pogodbe o Ustavi za Evropo. Številne veljavne nacionalne zakonodaje vsebujejo določbe, ki so v nasprotju s to listino.

2.7.5

EESO se strinja s stališčem Komisije, da naj bi bile določene pravice pogojene s trajanjem bivanja. Tudi pravice začasnih prebivalcev naj bi bile drugačne od prebivalcev za daljše obdobje. EESO posebej predlaga vrsto pravic, ki jih je treba dati državljanom tretjih držav, ki začasno zakonito delajo in prebivajo v neki državi članici, te pa so:

2.7.6

Direktiva o statusu državljanov tretjih držav, rezidentov za daljši čas, vsebuje določene posebne pravice za te osebe, zlasti pravico do trajne nastanitve ter možnosti gibanja in bivanja v drugih državah EU. EESO se je v svojem mnenju (20) že opredelil glede novih pravic. Nedvomno so najpomembnejše državljanske in politične pravice. V omenjenem mnenju je EESO predlagal, da se rezidentom za daljši čas in prebivalcem Skupnosti da pravico, da volijo na občinskih in evropskih volitvah. EESO je sprejel tudi mnenje na lastno pobudo (21), naslovljeno na Konvencijo, z zahtevo po uvedbi novega merila za dodelitev državljanstva Unije: „ki ne bi bilo vezano le na državljanstvo ene od držav članic, pač pa tudi na stalno bivališče v EU“ ter da bi „podelili državljanstvo Unije (…) tudi vsem osebam, ki stalno in že dolgo živijo v EU“. EESO je Komisiji predlagal, da sprejme nove pobude za dosego tega cilja.

2.7.7

Poleg tega je EESO v letu 2004 sprejel mnenje na lastno pobudo (22), v katerem je Evropski uniji in državam članicam predlagal, naj ratificirajo Mednarodno konvencijo o zaščiti pravic vseh priseljenih delavcev ter članov njihovih družin, ki jo je leta 1990 sprejela generalna skupščina OZN (23), da bi spodbudila univerzalno izvajanje temeljnih pravic priseljenih delavcev. EESO predlaga Komisiji, da sprejme nove pobude za ratifikacijo te konvencije.

2.7.8

EU mora v zakonodaji o priseljevanju zagotoviti spoštovanje standardov Mednarodne organizacije dela.

2.7.9

Enakost med spoloma, ki je del evropskega pravnega reda, mora biti zagotovljena tudi v zakonodaji o priseljevanju. Zagotovljena pa mora biti tudi vsa evropska zakonodaja s področja boja proti diskriminaciji.

2.7.10

EESO meni, da se je treba izogniti uvajanju diskriminatornih meril, ki kršijo temeljne pravice, zato da bi pritegnili določene posebne kategorije delavcev iz tretjih držav.

—

Katere vrste spremljevalnih ukrepov bi bilo treba predvideti za olajšanje sprejema in integracije ekonomskih migrantov, tako v EU, kot tudi v državah izvora?

—

Kaj bi lahko EU, usklajeno z razvojnimi politikami EU, naredila za spodbuditev kroženja možganov in pristop k potencialno nasprotnim učinkom bega možganov?

—

Ali bi morale države v razvoju prejeti nadomestilo (od koga in kako) za njihovo naložbo v človeški kapital, ki se je preselil v EU? Kako bi lahko omejili negativne vplive?

—

Ali bi morale bi morale države gostiteljice in države izvora obvezno zagotoviti vrnitev začasnih ekonomskih migrantov? Če je odgovor pritrdilen, v katerih okoliščinah?

—

Kako se lahko uredi vrnitev v obojestransko korist države izvora in države gostiteljice?

—

Ali bi se morala določenim tretjim državam priznati prednostna pravica pri sprejemu in kako?

—

Ali bi se lahko takšne prednostne pravice povezale s posebnimi okvirji predpristopnih strategij, kot je na primer evropska sosedska politika?

2.8.1

Sodelovanje z državo izvora mora biti temeljni vidik evropske politike sprejemanja delavcev ter upravljanja migracijskih tokov. Zato je treba upoštevati tudi interese države izvora, ne le evropske interese. Unija ne sme ustvarjati novih ovir za razvoj. Priseljevanje oseb iz držav v razvoju v Evropo mora prispevati k ekonomskemu in socialnemu razvoju teh držav.

2.8.2

Nekatere evropske vlade so posebej zainteresirane za sodelovanje držav izvora pri boju proti nezakonitemu priseljevanju, tako na področju nadzora na mejah kot na področju vračanja oseb. EESO je že podal mnenje (24) o tem in izrazil prepričanje, da je treba to sodelovanje okrepiti in razširiti na celotno upravljanje migracijskih tokov.

2.8.3

Beg možganov je, kot je zapisano v zeleni knjigi, zelo negativen dejavnik za države izvora, ki zaradi njega ne morejo uživati sadov svojih naložb v izobraževanje. Poleg tega sedanje politike zaposlovanja kvalificiranih delavcev lahko to težavo še povečajo. Zato je zelo pomembno uvesti politiko nadomestil za izgube, ki so jih utrpele te države. EU lahko znatno poveča naložbe v programe sodelovanja pri razvoju, ki vključujejo pomoč pri izobraževanju, ter v izobraževalne ter raziskovalne dejavnosti v državah izvora. EU bi si morala na primer prizadevati za praktične naložbe, ki bi pospeševale ekonomski in družbeni razvoj, ter za večanje števila izobraževalnih centrov v tretjih državah, kjer bi se izšolali kvalificirani delavci, kot so učitelji, medicinske sestre in zdravniki. Mnoge tretje države omejujejo število izobraževalnih centrov zaradi pomanjkanja sredstev, zaradi česar morajo mnogi državljani, ki izpolnjujejo sprejemne pogoje, čakati na prosto mesto v izobraževalnih centrih najmanj eno leto. Povečanje števila izobraževalnih centrov bi zmanjšalo učinek bega možganov. Evropa mora biti tudi pri trgovinskih pogajanjih bolj radodarna.

2.8.4

Prav tako mora lajšati prostovoljno vrnitev v državo izvora tistim priseljencem, ki zaradi svojih poklicnih sposobnosti ali podjetnosti lahko pomembno prispevajo k razvoju svoje države. V tem smislu bi bilo treba povečati možnosti začasnega vračanja v državo izvora, ki jih predvideva direktiva o pravicah rezidentov za daljši čas. Kadar se prebivalec tretje dežele želi vrniti v deželo izvora z načrtom za delo ali naložbo, ne sme izgubiti pravice do bivanja. „Prehajanje možganov“ med državo izvora in državo članico EU bo možno le, če bo Evropa imela prožno zakonodajo.

2.8.5

„Prehajanje možganov“ bi lahko pospeševali s spodbujanjem državljanov držav članic z dvojnim poreklom — na primer francosko-alžirskim ali britansko-indijskim — da se vrnejo v državo njihovih staršev oziroma starih staršev za poklicni ali naložbeni projekt, ki bi trajal od šestih mesecev do treh let.

2.8.6

Naložbeni projekti morajo spodbujati programe sodelovanja, pri katerih bodo sodelovali strokovnjaki ali investitorji države izvora in ki bodo vključevali zlasti osebe, ki so se vrnile v državo izvora. Podpreti je treba naložbene projekte oseb, ki prebivajo v EU in se želijo vrniti v državo izvora, četudi le za določen čas.

2.8.7

V mnenju (25)o politiki Skupnosti glede vračanja oseb, ki prebivajo nezakonito, in v predhodnem mnenju (26) o zeleni knjigi se je EESO opredelil glede prispevka prostovoljnega vračanja k ekonomskemu in socialnemu razvoju države izvora.

2.8.8

Sodelovanje z državami izvora je treba okrepiti. V državah z velikim številom priseljencev morajo imeti konzularne službe držav članic na voljo specializirane urednike. Poleg tega lahko delegacije EU tudi aktivneje sodelujejo.

2.8.9

EU lahko sklene prednostne sporazume z državami kandidatkami za vstop.

2.8.10

EU lahko tudi uvede prednostne pogoje za dostop do priseljevanja v okviru sporazumov o sodelovanju, sklenjenih z državami in regionalnimi združenji, obenem pa skrbi, da se izogne vsakršni etnični ali kulturni diskriminaciji.

2.8.11

EESO na koncu ponovno predlaga, da integracija postane sestavni del evropskih politik priseljevanja. Odbor je v mnogih mnenjih (27), kakor tudi na konferenci leta 2002 (28), predstavil številne predloge. Evropska unija mora pripraviti evropski program integracije ter predvideti ustrezna sredstva v okviru novih finančnih perspektiv. EESO bo pri pripravi tega programa sodeloval s Komisijo. Zelena knjiga bi se morala sklicevati na vse ustrezne pogodbe in konvencije, tako mednarodne kot evropske. (29)

—

Konvencija o delavcih migrantih (revidirana), 1949 (št. 97)

—

Priporočilo glede delavcev migrantov (revidirano), 1949 (št. 86)

—

Konvencija o delavcih migrantih (dopolnilne določbe), 1975 (št. 143)

—

Proiporočilo glede delavcev migrantov, 1975 (št. 151)

—

Člena 24 in 26 Ustave mednarodne organizacije dela (ILO)

—

Resolucija o poštenem pristopu do delavcev migrantov v globaliziranem gospodarstvu, junij 2004

—

Evropska socialna listina, 1961 (št. 35) in Revidirana evropska socialna listina, 1996 (št. 163)

—

Evropska konvencija o pravnem statusu delavca migranta, 1977 (št. 93)

—

Listina temeljnih pravic EU, 2000 ( II. del Ustavne pogodbe, 2004)

—

Deklaracija o človekovih pravicah oseb, ki nimajo državljanstva države, v kateri živijo,

—

Mednarodna konvencija o zaščiti pravic delavcev migrantov in njihovih družinskih članov.