(1)

Unija je na podlagi člena 3(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in člena 191 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) zavezana zagotavljanju visoke ravni varstva in izboljšanja kakovosti okolja. Okolje, v širšem smislu, ki zajema vse naravne vire, tj. zrak, vodo, tla, ekosisteme, vključno s storitvami in funkcijami ekosistemov ter prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami, vključno s habitati, in storitvami, ki jih zagotavljajo naravni viri, bi moralo biti varovano, kot je določeno v členu 3(3) PEU in členu 191 PDEU.

(2)

Na podlagi člena 191(2)(PDEU) je cilj okoljske politike Unije doseči visoko raven varstva ob upoštevanju raznolikosti razmer v posameznih regijah Unije. Ta politika bi morala temeljiti na previdnostnem načelu, na načelu preventivnega ukrepanja in na načelu, da naj se okoljska škoda prednostno odpravi pri viru, ter na načelu, da plača onesnaževalec. Glede na to, da okoljska kriminaliteta vpliva tudi na temeljne pravice, je boj proti njej na ravni Unije ključen za zagotavljanje varstva teh pravic.

(3)

Porast kaznivih dejanj zoper okolje in njihovih posledic, ki zmanjšujejo učinkovitost okoljskega prava Unije, je v Uniji še vedno zaskrbljujoč. Ta kazniva dejanja se vse pogosteje širijo čez meje držav članic, v katerih so bila storjena. Taka kazniva dejanja pomenijo grožnjo okolju in zato zahtevajo ustrezen in učinkovit odziv, za katerega je pogosto potrebno čezmejno sodelovanje.

(4)

Obstoječa pravila o sankcijah na podlagi Direktive 2008/99/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3) in sektorskega okoljskega prava Unije ne zadoščajo, da bi bilo mogoče doseči skladnost s pravom Unije na področju varstva okolja. Tako skladnost bi bilo treba okrepiti z možnostjo učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih kazenskih sankcij, ki bi ustrezale teži kaznivih dejanj in bi v primerjavi z upravnimi sankcijami lahko povzročile večje družbeno nestrinjanje. Dopolnjevanje med kazenskim in upravnim pravom je ključno za preprečevanje in odvračanje od nezakonitega ravnanja, ki škoduje okolju.

(5)

Revidirati bi bilo treba seznam kaznivih dejanj zoper okolje iz Direktive 2008/99/ES in dodati kazniva dejanja na podlagi najhujših kršitev okoljskega prava Unije. Okrepiti bi bilo treba sankcije, da bi se povečal njihov odvračilni učinek, izboljšati pa bi bilo treba tudi učinkovitost odkrivanja, preiskovanja in pregona kaznivih dejanj zoper okolje ter razsojanja o njih.

(6)

Države članice bi morale inkriminirati nekatera nezakonita ravnanja, zagotoviti večjo natančnost v zvezi z opredelitvijo ustreznih kaznivih dejanj ter uskladiti vrste in višine sankcij.

(7)

Neupoštevanje zakonske dolžnosti ukrepanja ima lahko enak negativni učinek na okolje in zdravje ljudi kot aktivno ravnanje. Zato bi morala opredelitev kaznivih dejanj v tej direktivi, po potrebi zajemati tako storitve kot opustitve.

(8)

Države članice bi morale v svojem nacionalnem pravu predvideti kazenske sankcije za hude kršitve prava Unije o varstvu okolja. Pravo Unije določa v okviru skupne ribiške politike celovit sklop pravil za nadzor in izvrševanje v skladu z uredbama Sveta (ES) št. 1224/2009 (4) in (ES) št. 1005/2008 (5) v primeru hudih kršitev, vključno s tistimi, ki škodijo morskemu okolju. V okviru tega sklopa pravil imajo države članice na izbiro, da uporabijo administrativne ali kazenske sankcije ali oboje. V skladu s sporočiloma Komisije z dne 11. decembra 2019 o evropskem zelenem dogovoru in 20. maja 2020 o strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030: Vračanje narave v naša življenja bi bilo treba nekatera naklepna nezakonita ravnanja, zajeta v Uredbi (ES) št. 1224/2009 in Uredbi (ES) št. 1005/2008, opredeliti kot kaznivo dejanje.

(9)

Da bi ravnanje veljalo za kaznivo dejanje zoper okolje na podlagi te direktive, bi moralo biti nezakonito. Da bi bilo ravnanje nezakonito, bi moralo kršiti pravo Unije, ki prispeva k uresničevanju enega od ciljev okoljske politike Unije iz člena 191(1) PDEU, ne glede na pravno podlago takega prava Unije, ki lahko vključuje na primer člen 91, 114, 168 ali 192 PDEU, ali bi moralo kršiti zakone ali druge predpise države članice ali odločitve pristojnega organa države članice, s katerimi se izvaja tako pravo Unije. V tej direktivi bi bilo treba določiti, katero nezakonito ravnanje lahko predstavlja kaznivo dejanje, in po potrebi določiti kvantitativni ali kvalitativni prag, ki je potreben, da tako ravnanje predstavlja kaznivo dejanje. Tako ravnanje bi moralo predstavljati kaznivo dejanje, če je naklepno, v nekaterih primerih pa tudi, če je storjeno vsaj iz hude malomarnosti. Zlasti nezakonito ravnanje, ki povzroči smrt ali hudo telesno poškodbo oseb, znatno škodo okolju ali znatno tveganje take škode ali se drugače šteje za posebno škodljivo okolju, bi prav tako moralo predstavljati kaznivo dejanje, kadar je storjeno vsaj iz hude malomarnosti. Države članice lahko na področju kazenskega prava sprejmejo ali ohranijo strožja pravila.

(10)

Ravnanje bi moralo biti nezakonito celo, kadar se izvede na podlagi dovoljenja pristojnega organa v državi članici, če je bilo tako dovoljenje pridobljeno na goljufiv način ali s korupcijo, izsiljevanjem ali prisilo. Posedovanje takega dovoljenja ne bi smelo preprečevati, da bi bil imetnik kazensko odgovoren, kadar dovoljenje očitno krši ustrezne materialno pravne zahteve. Pojem „ob očitni kršitvi ustreznih zahtev materialnega prava“ bi bilo treba razlagati tako, da se nanaša na očitno in bistveno kršitev ustreznih zahtev materialnega prava, njegov namen pa ni vključiti kršitve postopkovnih zahtev ali manjših elementov dovoljenja. To ne prenaša dolžnosti zagotavljanja zakonitosti dovoljenj s pristojnih organov na izvajalce dejavnosti. Poleg tega dejstvo, da je dovoljenje, kadar je potrebno, zakonito, ne izključuje kazenskega postopka zoper njegovega imetnika, kadar ta imetnik ne izpolnjuje vseh obveznosti, ki izhajajo iz tega dovoljenja, ali drugih ustreznih pravnih obveznosti, ki niso zajete z dovoljenjem.

(11)

Poleg tega je potrebno, da izvajalci dejavnosti sprejmejo potrebne ukrepe za uskladitev z zakoni in drugimi predpisi o varstvu okolja, ki se uporabljajo pri izvajanju zadevne dejavnosti, med drugim z izpolnjevanjem svojih obveznosti, kot so določene v pravu Unije in nacionalnem pravu, ki se uporablja, v zvezi s postopki za spremembo ali posodobitev obstoječih dovoljenj. To bi moralo zajemati tudi obveznosti imetnika dovoljenja, da posodobi in podaljša tako dovoljenje.

(12)

V zvezi s kaznivimi dejanji in sankcijami, opredeljenimi v tej direktivi, bi bilo treba izraz „pravne osebe“ razumeti tako, da ne vključujejo držav ali javnih organov, ki izvršujejo državno oblast, ali javnih mednarodnih organizacij. Ker ta direktiva določa minimalna pravila, lahko države članice sprejmejo strožja pravila, vključno s pravili o kazenski odgovornosti javnih organov.

(13)

Nekatera kazniva dejanja, opredeljena v tej direktivi, vključujejo kvalitativni prag, glede na katerega neko ravnanje predstavlja kaznivo dejanje, in sicer ko ravnanje povzroči smrt ali hudo telesno poškodbo osebe ali znatno škodo kakovosti zraka, vode ali tal ali ekosistemu ali pa živalim ali rastlinam. Da bi v največji meri zaščitili okolje, bi bilo treba ta kvalitativni prag razumeti v širšem smislu, po potrebi vključujoč znatno škodo živalskim in rastlinskim vrstam, habitatom in storitvam, ki jih zagotavljajo naravni viri ter ekosistemi in ekosistemskim funkcijam. Izraz „Ekosistem“ bi bilo treba razumeti kot dinamično celoto rastlinskih in živalskih združb, združb gliv in mikroorganizmov ter njihovega neživega okolja, ki vzajemno delujejo kot funkcionalna enota, ter bi moral vključevati habitatne tipe, habitate vrst in populacije vrst. Ekosistem bi moral zajemati tudi ekosistemske storitve, s katerimi ekosistem neposredno ali posredno prispeva k dobrobiti ljudi, in ekosistemske funkcije, ki se nanašajo na naravne procese v ekosistemu. Manjše enote, kot so čebelji panj, mravljišče ali panj, so lahko del ekosistema, vendar se za namene te direktive ne bi smele same šteti za ekosistem.

(14)

Za namene te direktive bi bilo treba izraz „poškodba“ razumeti v širšem smislu, in sicer tako, da zajema vse oblike telesne poškodbe osebe, vključno s spremembo telesne funkcije ali celične strukture, začasne, kronične ali smrtne bolezni, okvaro telesa ali drugim poslabšanjem telesnega zdravja, razen duševnega zdravja.

(15)

Vnos različnih oblik energije, kot so toplota, viri toplotne energije, hrup, vključno s podvodnim hrupom, in drugi viri zvočne energije, vibracije, elektromagnetna polja, elektrika ali svetloba, v okolje lahko povzroči znatno škodo kakovosti zraka, vode ali tal ali znatno škodo ekosistemu, živalim ali rastlinam ali smrt ali hudo telesno poškodbo oseb. Vnos energije v okolje urejajo različni instrumenti okoljskega prava Unije, na primer na področju varstva voda, morskega okolja, obvladovanja hrupa, ravnanja z odpadki in industrijskih emisij. Glede na te instrumente bi moral nezakonit vnos energije v okolje predstavljati kaznivo dejanje po tej direktivi, če povzroči ali bi lahko povzročil znatno škodo okolju ali zdravju ljudi.

(16)

Kadar se kazniva dejanja, opredeljena v tej direktivi, nanašajo na ravnanja kot so omogočanje dostopnosti ali dajanje na trg, prodaja, ponujanje za prodajo ali trgovanje, bi bilo treba vključiti ravnanje, ki se izvaja z uporabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij.

(17)

Ta direktiva uvaja kaznivo dejanje v zvezi z dajanjem na trg – s čimer se krši prepoved ali druga zahteva, katere cilj je varstvo okolja – proizvoda, katerega uporaba v večjem obsegu povzroči izpuste ali vnose količine materialov, snovi, energije ali ionizirajočega sevanja v zrak, tla ali vodo, ter povzroči ali bi lahko povzročila znatno škodo okolju ali zdravju ljudi. V tem okviru bi morala biti prepoved ali druga zahteva za varstvo okolja tista, ki je določena na področju prava Unije, ki ima za enega izmed svojih določenih ciljev ali katere namen je varstvo okolja, vključno z ohranjanjem, varstvom in izboljšanjem kakovosti okolja, varovanjem človekovega zdravja, skrbno in preudarno rabo naravnih virov ali bojem proti podnebnim spremembam ali spodbujanjem ukrepov na mednarodni ravni za reševanje regionalnih ali svetovnih okoljskih problemov. Kadar pa je taka prepoved ali zahteva določena na drugih področjih prava Unije, ki imajo druge cilje, na primer varovanje zdravja in zagotavljanja varnosti delavcev, ravnanje ne bi smelo biti zajeto v navedenem kaznivem dejanju. Za namene te direktive se „uporaba v večjem obsegu“ nanaša na kombinirani učinek uporabe proizvoda s strani več uporabnikov, ne glede na njihovo število, če ravnanje povzroči ali bi lahko povzročilo škodo okolju ali zdravju ljudi.

(18)

Nezakonito zbiranje, prevoz in predelava odpadkov, ter nezadosten nadzor nad takimi postopki in dejavnostmi po zaprtju odlagališč, vključno z dejanji trgovcev ali posrednikov, lahko povzročijo uničujoče posledice za okolje in zdravje ljudi. Take posledice lahko povzroči nezakonito ravnanje, ki se nanaša na škodljive odpadke iz farmacevtskih izdelkov, mamil, vključno s sestavinami za proizvodnjo mamil, kemikalijami, odpadki, ki vsebujejo kisline ali baze, ali odpadki, ki vsebujejo toksine, težke kovine, olje, maščobe, električne in elektronske odpadke, izrabljena vozila ali plastične odpadke. Države članice bi zato morale zagotoviti, da je nezakonito ravnanje z odpadki kaznivo dejanje, kadar tako ravnanje zadeva nevarne odpadke v nezanemarljivi količini ali druge odpadke in taki drugi odpadki povzročajo ali bi lahko povzročili znatno škodo okolju ali zdravju ljudi.

(19)

Za namene kaznivega dejanja, uvedenega s to direktivo v zvezi z recikliranjem ladij, ki spada na področje uporabe Uredbe (EU) št. 1257/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (6), je treba opozoriti, da se trenutno v pravu Unije obveznosti iz navedene uredbe uporabljajo samo za lastnike ladij, kakor so opredeljeni v navedeni uredbe.

(20)

Pri oceni, ali je količina zadevnega proizvoda ali zadevnega primarnega proizvoda, povezanega s krčenjem ali degradacijo gozdov, kot je navedeno v Uredbi (EU) 2023/1115 Evropskega Parlamenta in Sveta (7), zanemarljiva, bi lahko države članice na primer upoštevale količino zadevnega primarnega proizvoda ali proizvoda, izraženo v neto masi, ali po potrebi v prostornini ali številu enot, oziroma oceno, ali je obseg zadevne dejavnosti zanemarljiv glede na količino. Pri takšni oceni bi lahko države članice po potrebi upoštevale tudi druge elemente iz te direktive za nekatera kazniva dejanja, vključno s stanjem ohranjenosti zadevne vrste ali stroški obnove okolja.

(21)

Kazniva dejanja v zvezi z naklepnimi ravnanji, navedenimi v tej direktivi, lahko povzročijo katastrofalne posledice, kot so vsesplošno onesnaževanje, industrijske nesreče s hudimi posledicami za okolje ali obsežni gozdni požari. Kadar taka kazniva dejanja povzročijo uničenje ali obsežno in znatno škodo, ki je nepopravljiva ali dolgotrajna, ekosistemu znatne velikosti ali okoljske vrednosti ali habitatu na zavarovanem območju ali povzročijo široko in znatno škodo, ki je nepopravljiva ali dolgotrajna za kakovost zraka, tal ali vode, bi morala taka kazniva dejanja, ki vodijo do takih katastrofalnih posledic predstavljati hujša kazniva dejanja in bi jih bilo zato treba kaznovati s strožjimi sankcijami od tistih, ki se uporabljajo v primeru drugih kaznivih dejanj, opredeljenih v tej direktivi. Ta hujša kazniva dejanja lahko zajemajo ravnanje, primerljivo z „ekocidom“, ki je že zajet v pravu nekaterih držav članic in o katerem se razpravlja na mednarodnih forumih.

(22)

Kadar na podlagi te direktive ravnanje predstavlja kaznivo dejanje le, če se nanaša na nezanemarljivo količino, ki ustreza preseganju predpisanega praga, vrednosti ali drugega obveznega parametra, bi bilo treba pri ocenjevanju, ali je bil ta prag, vrednost ali drug parameter presežen, med drugim upoštevati nevarnost in toksičnost materiala ali snovi, kajti bolj kot je material ali snov nevarna ali strupena, prej je ta prag, vrednost ali drugi parameter dosežen, in v primeru posebej nevarnih in strupenih snovi ali materialov celo zelo majhna količina lahko povzroči znatno škodo okolju ali zdravju ljudi.

(23)

Zaradi pospeševanja podnebnih sprememb, izgube biotske raznovrstnosti in degradacije okolja, skupaj z oprijemljivimi primeri njihovih uničujočih posledic, je zeleni prehod potrjen kot ključni cilj našega časa in vprašanje medgeneracijske pravičnosti. Kadar se v tej direktivi za opredelitev kaznivih dejanj, uporabljajo izrazi, opredeljeni v okoljskem pravu Unije za opis nezakonitega ravnanja, bi bilo treba te izraze razumeti v smislu ustreznih opredelitev iz ustreznih pravnih aktov Unije, ki jih zajema ta direktiva. Ta direktiva bi morala zajemati tudi vse akte Unije, s katerimi se spreminjajo določbe ali zahteve, relevantne za opredelitev nezakonitega ravnanja, ki spada na področje uporabe kaznivih dejanj, opredeljenih v tej direktivi. Pri pripravi takih aktov Unije o spremembi bi bilo primerno vključiti sklic na to direktivo. Vendar bi bilo treba, kadar se v okoljskem pravu Unije opredelijo nove vrste nezakonitega ravnanja, ki še niso vključene na področje uporabe te direktive, to direktivo spremeniti, da se te nove vrste nezakonitega ravnanja vključijo na njeno področje uporabe.

(24)

Brez poseganja v to dinamično naravo te direktive bi morala Komisija redno in po potrebi preučevati, ali je treba spremeniti opis ravnanja, ki bi lahko predstavljalo kaznivo dejanje na podlagi te direktive. Komisija bi morala tudi preučiti, ali je treba opredeliti druga kazniva dejanja, kadar so nove vrste nezakonitih ravnanj, ki še niso zajete v področje uporabe te direktive, vključene v okoljsko pravo Unije.

(25)

Ta direktiva bi morala zagotoviti neizčrpen seznam elementov, ki bi jih morali pristojni organi po potrebi upoštevati pri ocenjevanju, ali so bili doseženi kvalitativni in kvantitativni pragovi, uporabljeni za opredelitev kaznivih dejanj zoper okolje. Zagotovitev takega seznama bi morala olajšati skladno uporabo te Direktive in učinkovitejši boj proti okoljski kriminaliteti ter zagotoviti pravno varnost. Vendar taki elementi ocenjevanja ali njihova uporaba ne bi smela pretirano otežiti odkrivanja, preiskave ali pregona kaznivih dejanj ali razsojanja o njih.

(26)

Kadar ta direktiva določa, da nezakonito ravnanje predstavlja kaznivo dejanje samo, kadar je storjeno naklepno in povzroči smrt osebe, bi bilo treba pojem „naklep“ razlagati v skladu z nacionalnim pravom in ob upoštevanju ustrezne sodne prakse Sodišča Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sodišče). Zato bi se za namene te direktive „naklep“ lahko razumel kot namen povzročiti smrt osebe ali pa bi lahko zajemal tudi položaj, v katerem storilec, čeprav ne želi povzročiti smrti osebe, kljub temu sprejme verjetnost, da jo bo povzročil, ter prostovoljno ravna ali se vzdrži ravnanja, pri čemer krši določeno obveznost, s čimer povzroči smrt osebe. Enako razumevanje pojma „naklep“ bi se moralo uporabljati, kadar nezakonito ravnanje, opisano v tej direktivi, storjeno namenoma, povzroči hudo telesno poškodbo osebe ali uničenje ali obsežno in znatno škodo, ki je bodisi nepopravljiva bodisi dolgotrajna, ekosistemu znatne velikosti ali okoljske vrednosti ali habitatu na zavarovanem območju ali povzroči obsežno in znatno škodo, ki je bodisi nepopravljiva bodisi dolgotrajna, kakovosti zraka, tal ali vode.

(27)

V zvezi s kaznivimi dejanji, opredeljenimi v tej direktivi bi bilo treba pojem „hude malomarnosti“ razlagati v skladu z nacionalnim pravom, ob upoštevanju ustrezne sodne prakse Sodišča. Ta direktiva ne zahteva, da se pojem „hude malomarnosti“ uvede v nacionalno pravo za vsak element kaznivega dejanja, kot so posedovanje, prodaja ali ponujanje v prodajo, dajanje na trg in podobni elementi. V teh primerih lahko države članice določijo, da se pojem „hude malomarnosti“ nanaša na nekatere elemente kaznivega dejanja, kot so status zaščite, „zanemarljiva količina“ ali „verjetnost“, da bo dejanje povzročilo znatno škodo.

(28)

V kazenskih postopkih in na sojenjih bi bilo treba ustrezno upoštevati vpletenost organiziranih hudodelskih združb, ki s svojim načinom delovanja negativno vplivajo na okolje. Kazenski postopki za kazniva dejanja zoper okolje bi morali obravnavati korupcijo, pranje denarja, kibernetski kriminal in ponaredbe listin, v zvezi s poslovnimi dejavnostmi pa tudi namen storilca, da čim bolj poveča dobiček ali prihrani stroške. Te oblike kaznivih dejanj so pogosto povezane s hudimi oblikami okoljske kriminalitete in se zato ne bi smele obravnavati ločeno. Prav tako lahko povzročijo znatno škodo okolju in zdravju ljudi, vključno z uničujočimi posledicami za naravo in lokalne skupnosti. Poleg tega je zlasti zaskrbljujoče, da so nekatera kazniva dejanja zoper okolje storjena z odobravanjem ali dejavno podporo pristojnih uprav ali uradnikov, ko ti opravljajo svoje javne naloge. V nekaterih primerih ima to lahko celo obliko korupcije. Primeri takih ravnanj so zatiskanje oči ali molk v primeru kršitve okoljskega prava po inšpekcijskih pregledih, namerna opustitev inšpekcijskih pregledov ali kontrol, na primer v zvezi s tem, ali imetnik dovoljenja spoštuje pogoje iz dovoljenja, podporne odločitve ali glasovanje za dodelitev nezakonitih dovoljenj ali izdajanje ponarejenih ali neresničnih pozitivnih poročil.

(29)

Napeljevanje in pomoč pri storitvi naklepnega kaznivega dejanja bi bilo treba prav tako kaznovati. Poskus storitve kaznivega dejanja, ki povzroči oziroma bi lahko povzročilo smrt ali hudo telesno poškodbo osebe ali ki povzroči oziroma bi lahko povzročilo znatno škodo okolju ali ki se kako drugače šteje za posebno škodljivo, bi moral prav tako veljati za kaznivo dejanje, kadar je storjen naklepno. Pojem „poskusa“ se razlaga v skladu z nacionalnim pravom. V zvezi s kaznivim dejanjem, opredeljenim v tej direktivi v zvezi z izvedbo projekta brez soglasja za izvedbo, ker je treba izvedbo projekta razumeti tako, da vključuje začetek izvajanja takega projekta, na primer dela za pripravo zemljišča za gradnjo ali druga dela, ki vplivajo na okolje, ta direktiva tega kaznivega dejanja ne navaja med kazniva dejanja, za katera bi bilo treba poskus kaznovati kot kaznivo dejanje.

(30)

Sankcije za kazniva dejanja, opredeljena v tej direktivi, bi morale biti učinkovite, odvračilne in sorazmerne. V ta namen bi bilo treba za fizične osebe določiti najnižje ravni za najvišje zagrožene zaporne kazni. Najvišje zaporne kazni, določene za kazniva dejanja iz te direktive, ki so jih storile fizične osebe, bi se morale uporabljati vsaj za najhujše oblike teh kaznivih dejanj. Kazensko pravo vseh držav članic vključuje določbe o povzročitvi smrti, storjeni naklepno ali iz hude malomarnosti. Države članice bi morale imeti možnost, da te splošne določbe, vključno z določbami o obteževalnih okoliščinah, uporabijo pri prenosu določb te direktive v zvezi s kaznivimi dejanji, ki povzročijo smrt osebe, ne glede na to, ali so bila storjena naklepno ali iz hude malomarnosti.

(31)

Dodatne sankcije ali ukrepi se pogosto štejejo za učinkovitejše od finančnih sankcij, zlasti za pravne osebe. Zato bi moralo biti mogoče v ustreznih postopkih naložiti dodatne sankcije ali ukrepe. Te sankcije ali ukrepi bi lahko vključevali obveznost obnove okolja, izključitev iz dostopa do javnega financiranja, vključno z razpisnimi postopki javnega naročanja, nepovratnimi sredstvi in koncesijami, ter odvzem dovoljenj in pooblastil. To ne posega v diskrecijsko pravico sodnikov ali sodišč v kazenskih postopkih, da v posameznih primerih naložijo ustrezne sankcije

(32)

Dodatne sankcije ali ukrepi bi lahko brez poseganja v zahteve iz Direktive 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta (8) vključevali zahtevo po obnovi okolja, kadar je škoda popravljiva, in zahtevo po zagotovitvi odškodnine, kadar je škoda nepopravljiva ali storilec nima zmogljivosti za tako obnovo.

(33)

Kadar je mogoče ravnanje, ki predstavlja kaznivo dejanje zoper okolje, kot je opredeljeno v tej direktivi, pripisati pravnim osebam, bi morale te pravne osebe odgovarjati za tako kaznivo dejanja. Da bi dosegle cilje te direktive, bi morale države članice, katerih pravo določa kazensko odgovornost pravnih oseb, zagotoviti, da njihovo pravo zagotavlja učinkovite, odvračilne in sorazmerne vrste in višine kazenskih sankcij kot je določeno v tej direktivi. Da bi dosegle cilje te direktive, bi morale države članice, katerih pravo ne določa kazenske odgovornosti pravnih oseb, zagotoviti, da njihovo pravo zagotavlja učinkovite, odvračilne in sorazmerne vrste in višine nekazenskih sankcij kot je določeno v tej direktivi. V tej direktivi določene najvišje ravni denarnih kazni za kazniva dejanja, opredeljena v njej, bi se morale uporabljati vsaj za najhujše oblike teh kaznivih dejanj. Da bi zagotovili učinkovitost, odvračilnost in sorazmernost naložene sankcije, bi bilo treba upoštevati težo ravnanja ter individualne, finančne in druge okoliščine zadevnih pravnih oseb. Države članice bi morale imeti možnost, da določijo najvišje ravni denarnih kazni bodisi kot odstotek skupnega prometa zadevne pravne osebe na svetovnem trgu bodisi v fiksnih zneskih. Pri prenosu te direktive bi se morale države članice odločiti, katero od teh dveh možnosti bodo uporabile.

(34)

Kadar se države članice v zvezi z določitvijo denarnih kazni, ki se naložijo pravnim osebam, odločijo za uveljavitev merila skupnega prometa pravne osebe na svetovnem trgu, bi se morale odločiti, ali bodo izračunale skupni promet na podlagi poslovnega leta pred letom storitve kaznivega dejanja ali na podlagi poslovnega leta pred letom sprejetja odločitve o denarni kazni. Države članice bi morale tudi razmisliti o vzpostavitvi pravil za primere, ko zneska denarne kazni ni mogoče določiti na podlagi skupnega prometa pravne osebe na svetovnem trgu v poslovnem letu pred letom storitve kaznivega dejanja ali v poslovnem letu pred letom sprejetja odločitve o denarni kazni. V takih primerih bi države članice morale imeti možnost, da upoštevajo druga merila, kot je skupni promet na svetovnem trgu v drugem poslovnem letu. Kadar ta pravila vključujejo določitev fiksnih zneskov denarnih kazni, ne bi smelo biti nujno, da najvišje ravni teh zneskov dosežejo ravni, ki so v tej direktivi določene kot minimalna zahteva za najvišjo raven denarnih kazni, določenih v fiksnem znesku.

(35)

Kadar se države članice odločijo za najvišjo raven denarnih kazni, določeno v fiksnih zneskih, bi morale biti take ravni določene v nacionalnem pravu. Najvišje ravni takih denarnih kazni bi se morale uporabljati za najhujše oblike kaznivih dejanj, opredeljenih v tej direktivi, ki jih storijo finančno močne pravne osebe. Države članice bi morale imeti možnost sprejeti odločitev glede metode izračuna teh najvišjih ravni denarnih kazni, vključno s posebnimi pogoji zanje. Države članice so pozvane, da redno pregledujejo ravni denarnih kazni, določenih v fiksnih zneskih, ob upoštevanju stopnje inflacije in drugih nihanj denarne vrednosti v skladu s postopki, določenimi v njihovem nacionalnem pravu. Države članice, katerih valuta ni EUR, bi morale določiti najvišje ravni denarnih kazni v svoji valuti, ki ustrezajo ravnem, določenim v tej direktivi v EUR, na dan začetka njene veljavnosti. Zadevne države članice so pozvane, naj navedene ravni denarnih kazni redno pregledujejo tudi glede na gibanje deviznega tečaja.

(36)

Določitev najvišjih ravni denarnih kazni ne posega v diskrecijsko pravico sodnikov ali sodišč v kazenskih postopkih, da v posameznih primerih naložijo ustrezne sankcije. Ker ta direktiva ne določa najnižjih ravni denarnih kazni, bi morali sodniki ali sodišča v vsakem primeru naložiti ustrezne sankcije ob upoštevanju individualnih, finančnih in drugih okoliščin zadevne pravne osebe ter teže ravnanja.

(37)

Države članice bi morale zagotoviti, da so kazenske ali nekazenske sankcije ali ukrepi, ki se uporabljajo za pravne osebe, odgovorne za hujša kazniva dejanja, opredeljena v tej direktivi, strožje od tistih, ki se uporabljajo v primeru drugih kaznivih dejanj, opredeljenih v tej direktivi. V ta namen bi morale države članice v skladu s svojim nacionalnim pravom določiti višjo raven kazenskih in nekazenskih denarnih kazni, kot je najvišja raven denarnih kazni, določena v tej direktivi, ali drugače določiti strožje kazni ali ukrepe, vključno s kazenskimi ali nekazenskimi sankcijami ali ukrepi ali njihovo kombinacijo.

(38)

Dejstvo, da so pravne osebe odgovorne na podlagi te direktive, ne bi smelo ovirati kazenskega postopka zoper fizične osebe, ki storijo, napeljujejo ali pomagajo pri kaznivih dejanjih, opredeljenih v tej direktivi. Kadar so izpolnjeni pogoji za kazensko odgovornost, bi bilo treba take fizične osebe razumeti tako, da vključujejo člane upravnega odbora.

(39)

Države članice morajo razmisliti o uvedbi sankcij ali ukrepov, ki so alternativa zaporni kazni, da bi prispevale k obnovi okolja.

(40)

Raven naloženih sankcij bi bilo treba dodatno približati, učinkovitost teh ravni pa bi bilo treba spodbujati z uvedbo skupnih obteževalnih okoliščin, ki odražajo težo storjenega kaznivega dejanja. Pojem obteževalnih okoliščin bi bilo treba razumeti bodisi kot dejstva, ki sodniku omogočajo, da za isto kaznivo dejanje izreče strožje sankcije, kot so običajno naložene brez takih dejstev, bodisi kot možnost skupnega obravnavanja več kaznivih dejanj, da se zviša višina sankcij. Zato državam članicam ni treba določiti posebnih obteževalnih okoliščin, kadar so v nacionalnem pravu že določena ločena kazniva dejanja in bi lahko to privedlo do strožjih sankcij.

(41)

Države članice bi morale zagotoviti, da se vsaj ena od obteževalnih in olajševalnih okoliščin iz te direktive določi kot morebitna obteževalna ali olajševalna okoliščina v skladu z veljavnimi pravili v njihovem pravnem sistemu. Vsekakor bi moral sodnik ali sodišče ohraniti prosto presojo, da odloči, ali bo izreklo strožjo ali blažjo sankcijo, ob upoštevanju specifičnih okoliščin posameznega primera.

(42)

Ta direktiva bi se morala uporabljati brez poseganja v splošna pravila in načela nacionalnega kazenskega prava o izrekanju ali izvrševanju kazenskih sankcij v skladu s specifičnimi okoliščinami vsakega posameznega primera. Države članice bi morale imeti možnost opredeliti najustreznejše dodatne sankcije ali ukrepe. Ta direktiva zlasti ne zahteva, da je, kadar je v nacionalnem pravu določena možnost, da se naloži obveznost obnove okolja v določenem roku, pod pogojem, da je škoda popravljiva, sodnik ali sodišče odgovorno tudi za spremljanje izpolnjevanja te obveznosti. Podobno bi morale države članice v zvezi z odvzemom dovoljenj in pooblastil za opravljanje dejavnosti, ki so privedle do zadevnega kaznivega dejanja, če se taka kazen lahko naloži na podlagi nacionalnega prava, zagotoviti, da imajo sodniki ali sodišča možnost, da jo bodisi naložijo sami bodisi da je o tem obveščen drug pristojni organ, ki lahko ukrepa v skladu z nacionalnimi postopkovnimi pravili.

(43)

Ta direktiva ne bi smela vplivati na civilno odgovornost na podlagi nacionalnega prava ali na obveznost, da se v skladu s pravom Unije ali nacionalnim pravom povrne škoda, povzročena zaradi določenega kaznivega dejanja, opredeljenega v tej direktivi.

(44)

Objava osebnih podatkov obsojenih oseb, navedenih v sodnih odločbah, bi morala biti možna samo v ustrezno utemeljenih posamezno obravnavanih izjemnih primerih, pri čemer je treba pretehtati prednosti javnega interesa v primerjavi s pravico do spoštovanja zasebnega življenja in varstvom osebnih podatkov obsojene osebe iz člena 7 in 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina). Objava teh osebnih podatkov bi zato morala biti možna samo v primerih hudih kaznivih dejanj in takrat, ko je treba doseči odločne odvračilne učinke. Pri presoji posameznega primera bi se lahko upoštevali elementi, kot so resnost škode, povzročene okolju, škoda, ki so jo utrpele fizične osebe, ali oboje, in ali je bilo kaznivo dejanje večkrat storjeno v istem okoljskem sektorju, ali je kaznivo dejanje storilo veliko podjetje, dejavno v več državah članicah, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno v korist takega podjetja, ali pa jo je storil pomemben udeleženec na trgu v določenem okoljskem sektorju. Vsaka obdelava osebnih podatkov v okviru te direktive bi morala biti v skladu z zakonodajo Unije in nacionalno zakonodajo o varstvu podatkov, ki se uporablja, zlasti z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (9) ter Direktive (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta (10). Ta zakonodaja o varstvu podatkov vključuje obveznost držav članic, da pri objavi celotne sodne odločbe ali njenega dela, ki se nanaša na storjeno kaznivo dejanje, ter izrečene sankcije ali ukrepe, zagotovijo ustrezne zaščitne ukrepe za pravice in svoboščine posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki. Poleg tega bi bilo treba odločitev o naložitvi sankcij ali ukrepov pravni osebi objaviti brez poseganja v nacionalne predpise, ki urejajo anonimizacijo sodnih odločb ali trajanje njihove objave.

(45)

Obveznost iz te direktive, da se določijo kazenske sankcije, držav članic ne bi smela oprostiti obveznosti, da v nacionalnem pravu določijo upravne sankcije in druge ukrepe za kršitve okoljskega prava Unije.

(46)

Države članice bi morale v skladu s svojim nacionalnim pravom jasno opredeliti obseg izvrševanja upravnega in kazenskega prava v zvezi s kaznivimi dejanji zoper okolje. Države članice bi morale pri uporabi nacionalnega prava za prenos te direktive zagotoviti, da se pri nalaganju kazenskih in upravnih sankcij spoštujejo načela Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, vključno z načelom prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari.

(47)

Poleg tega bi morali imeti pravosodni in upravni organi v državah članicah na voljo vrsto kazenskih in nekazenskih sankcij ter drugih ukrepov, vključno s preventivnimi, za prilagojeno, hitro, sorazmerno in učinkovito obravnavo različnih vrst kaznivih ravnanj.

(48)

Kadar se kazniva dejanja nadaljujejo, bi jih bilo treba čim prej končati. Države članice se spodbuja, da pristojnim organom omogočijo, da odredijo takojšnje prenehanje nezakonitega ravnanja ali tako ravnanje preprečijo.

(49)

Kadar storilci ustvarijo finančno korist, bi bilo treba take koristi odvzeti Države članice bi morale sprejeti potrebne ukrepe, s katerimi bi omogočile, da se začasno zavarovana in odvzeta premoženjska korist in predmeti, uporabljeni za kazniva dejanja, ustrezno upravljajo v skladu z njihovo naravo. Države članice bi morale razmisliti o sprejetju ukrepov, ki bi omogočali uporabo odvzetega premoženja, kadar je to mogoče, za financiranje obnove okolja ali sanacijo povzročene škode ali za zagotovitev nadomestila za okoljsko škodo v skladu z nacionalnim pravom.

(50)

Države članice bi morale določiti pravila o zastaralnih rokih za učinkovit boj zoper okoljsko kriminaliteto, brez poseganja v nacionalna pravila, ki ne določajo zastaralnih rokov za preiskavo, pregon in izvrševanje. Praviloma zastaralni rok teče od trenutka, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno. Ker pa ta direktiva določa minimalna pravila, lahko države članice določijo, da zastaralni rok začne teči pozneje, in sicer od trenutka, ko je bilo kaznivo dejanje odkrito, pod pogojem, da je tak trenutek odkritja jasno določen v skladu z nacionalnim pravom. Države članice lahko na podlagi te direktive določijo zastaralne roke, krajše od tistih iz te direktive, pod pogojem da je v njihovih pravnih sistemih take krajše zastaralne roke mogoče pretrgati ali odložiti v primeru dejanj, ki jih je mogoče določiti v skladu z nacionalnim pravom.

(51)

Države članice bi morale zlasti zaradi mobilnosti storilcev kaznivih dejanj, čezmejne narave kaznivih dejanj, opredeljenih v tej direktivi, in možnosti izvajanja čezmejnih preiskav vzpostaviti pristojnost za učinkovit boj zoper taka kazniva dejanja. Države članice bi morale sodelovati z Eurojustom, zlasti na podlagi Uredbe (EU) 2018/1727 Evropskega parlamenta in Sveta (11), v primerih, ko lahko pride do sporov glede pristojnosti. Določena država članica bi morala vzpostaviti pristojnost za kazniva dejanja, storjena na krovu ladje ali zrakoplova, ki je registriran v zadevni državi članici ali leti pod njeno zastavo, ob tem pa morajo upoštevati ustrezne standarde iz veljavnih mednarodnih konvencij. Države članice ne bi smele biti na podlagi te direktive zavezane, da na novo vzpostavijo tako pristojnost za kazniva dejanja, ki zaradi svoje narave ne morejo biti storjena na krovu ladje ali zrakoplova.

(52)

Države članice bi morale vzpostaviti pristojnost za kazniva dejanja, opredeljena v tej direktivi, kadar je škoda, ki je sestavni element kaznivega dejanja, nastala na njihovem ozemlju. V skladu z nacionalnim pravom in načelom teritorialnosti bi lahko država članica vzpostavila pristojnost za kazniva dejanja, ki so bila v celoti ali delno storjena na njenem ozemlju..

(53)

Da bi države članice zagotovile uspešno izvrševanje okoljskega kazenskega prava, bi morale pristojnim organom dati na voljo učinkovita preiskovalna orodja za kazniva dejanja zoper okolje, kot so tista, ki obstajajo v njihovem nacionalnem pravu za boj proti organiziranemu kriminalu ali drugim hudim kaznivim dejanjem, če in kolikor je uporaba navedenih orodij ustrezna in sorazmerna z naravo in težo kaznivih dejanj, kot so opredeljena v nacionalnem pravu. Ta orodja bi lahko vključevala prestrezanje komunikacij, tajno opazovanje, vključno z elektronskim nadzorom, nadzorovane pošiljke, nadzor nad bančnimi računi in druga orodja finančne preiskave. Uporabljati bi jih bilo treba v skladu z načelom sorazmernosti in ob polnem spoštovanju Listine. Nujno je treba spoštovati pravico do varstva osebnih podatkov.

(54)

Kazniva dejanja zoper okolje škodijo naravi in družbi. Posamezniki, ki prijavijo kršitve okoljskega prava Unije, služijo javnemu interesu in imajo ključno vlogo pri razkrivanju in preprečevanju takih kršitev, zato varujejo okolje in blaginjo družbe. Posamezniki, ki so v stiku z organizacijo v okviru dejavnosti, povezanih z delom, se pogosto prvi seznanijo z grožnjami ali škodo za javni interes in okolje. Osebe, ki prijavijo nepravilnosti, so znane kot žvižgači. Strah pred povračilnimi ukrepi potencialne žvižgače pogosto odvrača od tega, da bi prijavili svoje skrbi ali sume. Prijaviteljem je zagotovljena uravnotežena in učinkovita zaščita, določena v Direktivi (EU) 2019/1937 Evropskega parlamenta in Sveta (12), ki v svoje področje uporabe vključuje direktivi 2008/99/ES in 2009/123/ES (13) Evropskega parlamenta in Sveta. Po nadomestitvi direktiv 2008/99/ES in 2009/123/ES s to direktivo bi morale biti osebe, ki prijavijo kršitve okoljskega prav Unije, na podlagi te direktive še naprej upravičene do te zaščite s strani držav članic, ki jih direktiva zavezuje.

(55)

Tudi osebe, ki ne prijavijo kršitev prava Unije na podlagi Direktive (EU) 2019/1937, bi lahko imele koristne informacije o potencialnih kaznivih dejanjih zoper okolje. Lahko so člani prizadete skupnosti ali družbe kot celote, ki dejavno sodelujejo pri varstvu okolja. Takim osebam, ki prijavijo kazniva dejanja zoper okolje, in osebam, ki sodelujejo pri izvrševanju dejanj za boj proti takim kaznivim dejanjem, bi bilo treba v okviru kazenskih postopkov zagotoviti potrebno podporo in pomoč, da zaradi svojega sodelovanja ne bi bile postavljene v slabši položaj. Potrebni ukrepi podpore in pomoči bi morali biti takim osebam na voljo v skladu z njihovimi procesnimi pravicami v okviru nacionalnega prava, pri čemer bi morali zajemati vsaj vse ukrepe podpore in pomoči, ki so na voljo osebam z ustreznimi procesnimi pravicami v kazenskih postopkih v zvezi z drugimi kaznivimi dejanji. Te osebe bi bilo v skladu z njihovimi procesnimi pravicami v okviru nacionalnega prava treba zaščititi tudi pred pregonom zaradi prijave kaznivih dejanj zoper okolje ali njihovega sodelovanja v kazenskih postopkih. Vsebina potrebnih ukrepov podpore in pomoči v tej direktivi ni opredeljena, določiti pa bi jo morale države članice. Ukrepov podpore in pomoči državam članicam ni treba dati na voljo osebam, ki so osumljene ali obdolžene v okviru zadevnega kazenskega postopka.

(56)

Države članice bi morale oceniti, ali je treba osebam omogočiti anonimno prijavo kaznivih dejanj zoper okolje, kadar ta možnost že ne obstaja.

(57)

Ker okolje v kazenskem postopku ne more nastopati kot žrtev, bi morali člani zadevne javnosti imeti možnost, da delujejo v imenu okolja kot javnega dobrega v skladu z nacionalnim pravom in ob upoštevanju ustreznih postopkovnih pravil.

(58)

Ta direktiva od držav članic ne zahteva, da uvedejo nove procesne pravice za člane zadevne javnosti. Kadar pa take procesne pravice za člane zadevne javnosti obstajajo v državi članici v enakovrednih položajih v zvezi s kaznivimi dejanji, drugimi od tistih, določenih na podlagi te direktive, kot je pravica do sodelovanja v postopku kot civilna stranka, bi bilo treba take procesne pravice dodeliti tudi članom zadevne javnosti v postopkih v zvezi s kaznivimi dejanji zoper okolje, opredeljenimi v tej direktivi. Pravice članov zadevne javnosti ne posegajo v pravice žrtev iz Direktive 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta (14). Med pojmoma „člani zadevne javnosti“ in „žrtve“ se še naprej razlikuje in od držav članic se ne bi smelo zahtevati, da uveljavljajo pravice žrtev za člane zadevne javnosti. Ta direktiva od držav članic ne zahteva, da članom zadevne javnosti dodelijo procesne pravice v kazenskih postopkih, ki jih dodelijo kategorijam oseb, ki niso člani zadevne javnosti.

(59)

Države članice bi morale sprejeti ustrezne ukrepe, kot so informacijske kampanje in kampanje za ozaveščanje, namenjene zadevnim deležnikom iz javnega in zasebnega sektorja, ter raziskovalni in izobraževalni programi, da bi na splošno zmanjšale število kaznivih dejanj zoper okolje in tveganje za okoljsko kriminaliteto. Po potrebi bi morale pri tem sodelovati s takimi deležniki. V tem okviru bi lahko ukrepi, namenjeni izboljšanju preprečevanja kaznivih dejanj zoper okolje, zajemali promocijo shem skladnosti in potrebne skrbnosti, spodbujanje izvajalcev dejavnosti, da angažirajo odgovorne osebe za zagotavljanje skladnosti z okoljskim pravom Unije, ter spodbujanje preglednosti, da se okrepi skladnost z okoljskim kazenskim pravom. Poleg tega bi dodatne sankcije, naložene pravnim osebam na podlagi te direktive, lahko vključevale tudi obveznost podjetij, da vzpostavijo sheme potrebne skrbnosti za izboljšanje skladnosti z okoljskimi standardi, kar prispeva tudi k preprečevanju nadaljnjih kaznivih dejanj zoper okolje. Poleg tega bi lahko države članice razmislile o ustanovitvi sklada za podporo preventivnih ukrepov v zvezi s kaznivimi dejanji zoper okolje in njihovimi uničujočimi posledicami.

(60)

Nacionalni organi, ki odkrivajo, preiskujejo ali preganjajo kazniva dejanja zoper okolje oziroma o njih razsojajo, ne morejo učinkovito preprečevati in obsoditi teh kaznivih dejanj brez virov in izvršilnih pooblastil. Zlasti pomanjkanje virov lahko organom prepreči sprejetje kakršnih koli ukrepov ali omeji njihove ukrepe izvrševanja, kar storilcem omogoča, da se izognejo odgovornosti, ali zaradi česar se jim naložijo sankcije, ki ne ustrezajo teži kaznivega dejanja. Zato bi bilo treba določiti minimalna merila glede virov in izvršilnih pooblastil.

(61)

Učinkovito delovanje verige izvrševanja je odvisno od obsega strokovnih znanj in spretnosti. Ker je zaradi kompleksnosti izzivov, ki jih predstavljajo kazniva dejanja zoper okolje, in tehnične narave takih kaznivih dejanj, potreben multidisciplinarni pristop, je treba zagotoviti visoko raven pravnega znanja in tehnično strokovno znanje, finančno podporo ter visoko raven usposabljanja in specializacije v vseh ustreznih pristojnih organih. Države članice bi morale zagotoviti usposabljanje, ki ustreza funkcijam tistih, ki so zadolženi za odkrivanje, preiskovanje in preganjanje okoljske kriminalitete ali o njej razsojajo. Države članice bi morale po potrebi ter ob upoštevanju svojih ustavnih tradicij in strukture pravnih sistemov ter drugih okoliščin, vključno z velikostjo zadevne države članice, oceniti potrebo po povečanju stopnje specializacije takih organov na področju kaznivih dejanj zoper okolje v skladu z nacionalnim pravom. Kadar je zadevna država članica majhna in ima le omejeno število pristojnih organov, se lahko v oceni sklene, da specializacija glede na to omejeno število ni mogoča ali priporočljiva. Zlasti da bi države članice zagotovile čim večjo strokovnost in učinkovitost verige izvrševanja, bi morale proučiti tudi možnost postavitve specializiranih preiskovalnih enot, tožilcev in sodnikov za obravnavo okoljskih kazenskih zadev. Splošna kazenska sodišča bi lahko zagotovila specializirane senate sodnikov. Vsem zadevnim organom izvrševanja bi moralo biti na voljo tehnično strokovno znanje.

(62)

Da bi države članice zagotovile učinkovit, celovit in skladen sistem izvrševanja, ki vključuje ukrepe upravnega, civilnega in kazenskega prava, bi morale organizirati notranje sodelovanje in komunikacijo med vsemi svojimi pristojnimi organi, vključenimi v izvrševanje upravnega in kazenskega prava, vključno z vsemi organi, ki izvajajo preventivne kaznovalne in sanacijske naloge.

(63)

V skladu z veljavnimi pravili bi morale države članice na področjih v njihovi pristojnosti medsebojno sodelovati tudi v okviru agencij Unije, zlasti Eurojusta in Europola, ter organov Unije, vključno z Evropskim javnim tožilstvom in Evropskim uradom za boj proti goljufijam. Brez poseganja v pravila o čezmejnem sodelovanju in medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah bi bilo treba tako sodelovanje zagotoviti, da se zagotovi učinkovito ukrepanje proti kaznivim dejanjem, opredeljenim v tej direktivi, ter vključiti tehnično in operativno pomoč, ki jo Eurojust po potrebi zagotovi pristojnim nacionalnim organom, če jo ti organi potrebujejo za usklajevanje preiskav. Komisija bi lahko po potrebi zagotovila pomoč. Taka pomoč ne bi smela pomeniti, da Komisija sodeluje v postopkih preiskav ali kazenskega pregona, ki jih v zvezi s posameznimi kazenskimi zadevami izvajajo pristojni nacionalni organi, in se ne bi smela razumeti, kot da vključuje finančno podporo ali katero koli drugo proračunsko obveznost Komisije.

(64)

Države članice bi morale zagotoviti, da si pristojni nacionalni organi izmenjujejo informacije o osebah, obsojenih za kazniva dejanja, opredeljena v tej direktivi, v skladu z Okvirnim sklepom Sveta 2009/315/PNZ (15).

(65)

Da bi države članice zagotovile skladen pristop k boju proti okoljski kriminaliteti, bi morale sprejeti, objaviti, izvajati in redno pregledovati nacionalno strategijo za boj proti kaznivim dejanjem zoper okolje, v kateri bi določile cilje, prednostne naloge ter ustrezne ukrepe in potrebne vire. Ta nacionalna strategija bi morala obravnavati zlasti cilje in prednostne naloge nacionalne politike na področju okoljske kriminalitete, metode usklajevanja in sodelovanja med pristojnimi organi, postopke in mehanizme za redno spremljanje in ocenjevanje doseženih rezultatov ter pomoč evropskih mrež, ki obravnavajo zadeve, neposredno povezane z bojem proti kaznivim dejanjem zoper okolje in povezanimi kršitvam. Države članice bi morale imeti možnost določiti ustrezno obliko take strategije, pri kateri bi se lahko upoštevale njihove ustavne tradicije v smislu delitve oblasti in pristojnosti ter bi bila bodisi sektorska bodisi vključena v del širšega strateškega dokumenta. Ne glede na to, ali države članice predvidijo sprejetje ene ali več strategij, bi morala njihova splošna vsebina zajemati ozemlje celotne države članice.

(66)

Za učinkovito obravnavo kaznivih dejanj zoper okolje iz te direktive morajo pristojni organi v državah članicah zbirati točne, dosledne in primerljive statistične podatke o teh kaznivih dejanjih. Države članice bi zato morale zagotoviti vzpostavitev ustreznega sistema za beleženje, pripravo in posredovanje obstoječih statističnih podatkov o kaznivih dejanjih, opredeljenih v tej direktivi. Te statistične podatke bi morale države članice uporabiti pri strateškem in operativnem načrtovanju dejavnosti izvrševanja, analizi obsega in trendov kaznivih dejanj zoper okolje ter za zagotavljanje informacij državljanom. Države članice bi morale Komisiji posredovati ustrezne statistične podatke o postopkih na področju okoljske kriminalitete, pridobljene iz podatkov, ki že obstajajo na centralizirani ali decentralizirani ravni v celotni državi članici. Komisija bi morala redno ocenjevati in v poročilu objaviti rezultate ocene na podlagi statističnih podatkov, ki jih posredujejo države članice.

(67)

Statistični podatki o kaznivih dejanjih zoper okolje, posredovani v skladu s to direktivo, bi morali biti primerljivi med državami članicami in pridobljeni na podlagi skupnih minimalnih standardov. Da bi se zagotovili enotni pogoji izvajanja te direktive, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za določitev standardne oblike za prenos statističnih podatkov. Navedena pooblastila bi bilo treba izvrševati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (16).

(68)

V skladu s postopkom v odboru iz te direktive bi bilo treba določiti standardno obliko za prenos statističnih podatkov o vrstah in ravneh sankcij Komisiji, vključno z informacijami o kategorijah povezanih kaznivih dejanj, v skladu s to direktivo.

(69)

V skladu s členoma 1 in 2 ter členom 4a(1) Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, in brez poseganja v člen 4 navedenega protokola Irska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(70)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(71)

Ta direktiva spreminja in razširja določbe Direktive 2008/99/ES. Ker so potrebne znatne spremembe tako glede števila kot glede vsebine, bi bilo treba zaradi večje jasnosti v celoti nadomestiti Direktivo 2008/99/ES za države članice, za katere je ta direktiva zavezujoča.

(72)

Direktiva 2005/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta (17) je bila dopolnjena z Direktivo 2009/123/ES, in sicer z določbami o kaznivih dejanjih in sankcijah za izpuste onesnaževalnih snovi z ladij. Taka kazniva dejanja in sankcije bi morali spadati na področje uporabe te direktive. Zato bi bilo treba za države članice, za katere je ta direktiva zavezujoča, Direktivo 2009/123/ES nadomestiti. Ta nadomestitev ne bi smela posegati v obveznost navedenih držav članic glede roka za prenos navedene direktive v nacionalno pravo. Zato bi bilo treba v zvezi z državami članicami, za katere je ta direktiva zavezujoča, sklicevanja na določbe Direktive 2005/35/ES, ki so bile dodane ali nadomeščene z Direktivo 2009/123/ES, razumeti kot sklicevanja na to direktivo. Za države članice, za katere ta direktiva ni zavezujoča, bi morala biti še naprej zavezujoča Direktiva 2005/35/ES, kot je bila spremenjena z Direktivo 2009/123/ES.

(73)

Ker cilja te direktive, in sicer zagotoviti skupne opredelitve kaznivih dejanj zoper okolje in razpoložljivost učinkovitih, odvračilnih in sorazmernih kazenskih sankcij za huda kazniva dejanja, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se, med drugim, zaradi čezmejne škode, ki jo lahko zadevna nezakonita ravnanja povzročijo okolju, in zaradi obsega in učinkov, ki so potrebni, lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za uresničitev navedenih ciljev.

(74)

Obveznosti iz te direktive ne posegajo v pravo Unije o procesnih pravicah v kazenskih postopkih in države članice bi morale zagotoviti, da se v celoti spoštujejo procesne pravice osumljenih ali obtoženih oseb v kazenskih postopkih.

(75)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana zlasti v Listini, vključno s pravico do varstva osebnih podatkov, svobodo izražanja in obveščanja, svobodo gospodarske pobude, pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sojenja, domnevo nedolžnosti in pravico do obrambe, načeli zakonitosti in sorazmernosti kaznivih dejanj in sankcij ter pravico, da se za isto kaznivo dejanje v kazenskih postopkih ne sodi ali kaznuje dvakrat. Namen te direktive je zagotovitev popolnega spoštovanja navedenih pravic in načel ter bi jo bilo treba ustrezno izvajati –

(a)

kaznivo dejanje je povzročilo uničenje ali nepopravljivo ali dolgotrajno znatno škodo ekosistemu;

(b)

kaznivo dejanje je bilo storjeno v okviru hudodelske združbe v smislu Okvirnega sklepa Sveta 2008/841/PNZ (40);

(c)

kaznivo dejanje je vključevalo storilčevo uporabo lažnih ali ponarejenih dokumentov;

(d)

kaznivo dejanje je storil javni uslužbenec pri opravljanju svojih nalog;

(e)

storilec je bil predhodno pravnomočno obsojen za kazniva dejanja iste vrste kot tista iz člena 3 ali 4;

(f)

s kaznivim dejanjem so bile neposredno ali posredno ustvarjene znatne finančne koristi oziroma je bilo pričakovano, da bodo take koristi ustvarjene, ali se je bilo z njim mogoče neposredno ali posredno izogniti znatnim stroškom, v kolikor je take koristi oziroma stroške mogoče določiti;

(g)

storilec je uničil dokaze ali ustrahoval priče ali pritožnike;

(h)

kaznivo dejanje je bilo storjeno na območju, ki je razglašeno za posebno območje varstva v skladu s členom 4(1) ali (2) Direktive 2009/147/ES ali za posebno ohranitveno območje v skladu s členom 4(4) Direktive 92/43/EGS ali ki je navedeno kot območje, pomembno za Skupnost, v skladu s členom 4(2) Direktive Sveta 92/43/EGS.

(a)

storilec obnovi okolje v prejšnje stanje, kadar taka obnova ni obveznost na podlagi Direktive 2004/35/ES, ali pred začetkom kazenske preiskave sprejme ukrepe za zmanjšanje vpliva in obsega škode ali škodo odpravi;

(b)

storilec kaznivega dejanja upravnim ali pravosodnim organom zagotovi informacije, ki jih drugače ne bi mogli pridobiti in jim s tem pomaga:

(a)

zagotavljanje skupnih prednostnih nalog in razumevanje odnosa med izvrševanjem kazenskega in upravnega prava;

(b)

izmenjava informacij za strateške in operativne namene v okviru omejitev, določenih v veljavnem pravu Unije in nacionalnem pravu;

(c)

posvetovanje v posameznih preiskavah v okviru omejitev, določenih v veljavnem pravu Unije in nacionalnem pravu;

(d)

izmenjava dobrih praks;

(e)

pomoč evropskim mrežam strokovnih delavcev, ki obravnavajo zadeve, pomembne za boj proti kaznivim dejanjem zoper okolje in povezanim kršitvam.