(1)

Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter boju proti njima (v nadaljnjem besedilu: Konvencija) je prvi mednarodni instrument, ki s ciljem odprave nasilja nad ženskami, vključno z dekleti, mlajšimi od 18 let, kot temeljnega vzroka trajne neenakosti moških in žensk vzpostavlja celovit okvir pravnih in političnih ukrepov za preprečevanje nasilja nad ženskami ter za zaščito žrtev in pomoč žrtvam takšnega nasilja. Konvencija je začela veljati 1. aprila 2014. V skladu s 75. členom Konvencije lahko k njej pristopi tudi Unija.

(2)

V skladu s sklepoma Sveta (EU) 2017/865 (2) in (EU) 2017/866 (3) je bila Konvencija s pridržkom njene poznejše sklenitve podpisana 13. junija 2017 v imenu Unije glede zadev na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah ter v zvezi z azilom in nevračanjem.

(3)

Konvencija vzpostavlja celovit in večstranski pravni okvir za zaščito žensk pred vsemi oblikami nasilja. Njen cilj je preprečevati, preganjati in odpravljati nasilje nad ženskami in dekleti ter nasilje v družini. Konvencija zajema širok spekter ukrepov, od zbiranja podatkov in ozaveščanja do pravnih ukrepov, s katerimi se različne oblike nasilja nad ženskami opredelijo kot kaznive. Vključuje ukrepe za zaščito žrtev in zagotavljanje podpornih storitev ter obravnava vidik nasilja na podlagi spola na področju azila in migracij. Da bi pogodbenice zagotovile učinkovito izvajanje njenih določb, Konvencija vzpostavlja poseben mehanizem za spremljanje.

(4)

Sklenitev Konvencije v imenu Unije bo prispevala k uresničevanju načela enakosti žensk in moških na vseh področjih, kar je temeljni cilj in vrednota Unije, ki jo je treba v skladu s členoma 2 in 3 Pogodbe o Evropski uniji, členom 8 Pogodbe o delovanju Evropske unije in členom 23 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah uresničevati pri vseh dejavnostih Unije. Pri nasilju nad ženskami ne gre le za kaznivo dejanje temveč tudi za kršitev njihovih človekovih pravic in skrajno obliko diskriminacije, ki je zakoreninjena v neenakosti med spoloma ter prispeva k ohranjanju te neenakosti in jo krepi. Z zavezo k izvajanju Konvencije Unija potrjuje svojo zavezanost boju proti nasilju nad ženskami na svojem ozemlju in v svetu ter krepi sedanje politično delovanje in obsežen veljavni pravni okvir na področju kazenskega procesnega prava, ki je zlasti pomemben za ženske in dekleta.

(5)

Konvencija zajema zadeve, ki so v izključni pristojnosti Unije, in druge zadeve, ki so v pristojnosti držav članic.

(6)

Unija bi morala h Konvenciji pristopiti le v zvezi z zadevami, ki so v njeni izključni pristojnosti, kolikor bi lahko zadevne določbe Konvencije vplivale na skupna pravila ali spremenila njihovo področje uporabe. Države članice obdržijo svoje pristojnosti, kolikor Konvencija ne vpliva na skupna pravila ali ne spreminja njihovega področja uporabe. Pristop Unije h Konvenciji v zvezi z zadevami, ki so v njeni izključni pristojnosti, ne posega v pristojnost držav članic glede ratifikacije Konvencije v zvezi z zadevami, ki so v njihovi nacionalni pristojnosti.

(7)

Unija bo v fazi izvajanja Konvencije odgovorna za izvajanje določb Konvencije, ki so v njeni izključni pristojnosti, države članice, ki so ratificirale Konvencijo, pa bodo edine odgovorne za izvajanje določb Konvencije, ki so v njihovi nacionalni pristojnosti.

(8)

Unija ima izključno pristojnost za sprejetje obveznosti iz Konvencije glede svojih institucij in javne uprave. Unija bi morala do takrat, ko začne Konvencija veljati za Unijo, zagotoviti, da bo spoštovala Konvencijo, tudi kar zadeva njene lastne institucije in javno upravo.

(9)

Ta sklep se nanaša le na določbe Konvencije, kolikor se uporabljajo za institucije Unije in njeno javno upravo. Ne zadeva pa določb Konvencije o pravosodnem sodelovanju v kazenskih zadevah ter o azilu in nevračanju, ki so obravnavane v ločenem sklepu Sveta, ki bo sprejet vzporedno s tem sklepom.

(10)

Svet, države članice, ki so pogodbenice Konvencije, in Komisija so pripravili kodeks ravnanja o določitvi notranjih dogovorov glede izvrševanja pravic in obveznosti Unije in držav članic iz Konvencije (v nadaljnjem besedilu: kodeks ravnanja). Ti dogovori urejajo med drugim vlogo Komisije kot usklajevalnega telesa v smislu člena 10 Konvencije v zadevah, ki so v izključni pristojnosti Unije, brez poseganja v ustrezne pristojnosti držav članic in avtonomijo institucij Unije pri zadevah, povezanih z njihovim delovanjem; podrobnosti mehanizma za spremljanje, vključno s poročanjem Skupini strokovnjakov za ukrepanje proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini (GREVIO); sodelovanje Unije na sestankih organov, ustanovljenih v okviru Konvencije, zlasti na sestankih odbora pogodbenic iz člena 67 Konvencije; pripravo stališč Unije ter skupnih ali usklajenih stališč za takšne sestanke ter tesno sodelovanje na takšnih sestankih, zlasti kar zadeva dogovore o predstavitvah stališč in glasovanju. Ta kodeks ravnanja je zato zasnovan kot praktično notranje orodje, ki Uniji in njenim državam članicam omogoča usklajeno, celovito in enotno zunanje zastopanje v zvezi s Konvencijo.

(11)

Konvencijo bi bilo treba odobriti –