(1)

Člena 168 in 168a Direktive 2006/112/ES določata, da imajo davčni zavezanci pravico odbiti davek na dodano vrednost (DDV), obračunan pri dobavi blaga in storitev, prejetih za namene njihovih obdavčenih transakcij. Zvezni republiki Nemčiji (v nadaljnjem besedilu: Nemčija) se je dovolila uvedba ukrepa odstopanja, namenjenega izključitvi pravice do odbitka DDV na blago in storitve, kadar davčni zavezanec to blago in storitve uporablja več kot 90-odstotno za svoje zasebne namene ali za namene svojih zaposlenih ali na splošno za neposlovne namene ali negospodarske dejavnosti.

(2)

Prvotno je bilo z Odločbo Sveta 2000/186/ES (2) Nemčiji dovoljeno, da uvede in uporablja ukrepa, ki odstopata od členov 6 in 17 Direktive Sveta 77/388/EGS (3), do 31. decembra 2002. Z Odločbo Sveta 2003/354/ES (4) je bilo Nemčiji dovoljeno, da uporablja ukrep, ki odstopa od člena 17 Direktive 77/388/EGS, do 30. junija 2004. Z Odločbo Sveta 2004/817/ES (5) je bilo navedeno dovoljenje podaljšano do 31. decembra 2009.

(3)

Z Odločbo Sveta 2009/791/ES (6) je bilo Nemčiji dovoljeno, da še naprej uporablja ukrep, ki odstopa od člena 168 Direktive 2006/112/ES. Po več zaporednih podaljšanih preneha navedeno dovoljenje veljati 31. decembra 2021.

(4)

Z Direktivo Sveta 2009/162/EU (7) se je v Direktivo 2006/112/ES vstavil člen 168a, da bi se odbitek omejil na delež dejanske poslovne uporabe in bi se tako učinkoviteje uporabilo načelo, po katerem odbitek nastane le, če se zadevno blago in storitve uporabljajo za poslovne namene davčnega zavezanca. Člen 1 Odločbe 2009/791/ES se je spremenil, da vključuje sklic na člen 168a Direktive 2006/112/ES. Naslov Odločbe 2009/791/ES se mora zato sklicevati tudi na člen 168a Direktive 2006/112/ES.

(5)

Nemčija je z dopisom, ki ga je Komisija evidentirala dne 19. februarja 2021, Komisiji predložila zahtevo (v nadaljnjem besedilu: zahteva) za podaljšanje dovoljenja za nadaljnjo uporabo ukrepa, ki odstopa od členov 168 in 168a Direktive 2006/112/ES, da bi iz pravice do odbitka v celoti izključila DDV na blago in storitve, ki jih davčni zavezanec več kot 90-odstotno uporablja za zasebne ali neposlovne namene, vključno z negospodarskimi dejavnostmi (v nadaljnjem besedilu: posebni ukrep) . Zahtevi je priložila poročilo o uporabi posebnega ukrepa, ki vsebuje pregled stopnje razdelitve, ki se uporabi za pravico do odbitka DDV, kakor je določeno v členu 2 Odločbe 2009/791/ES.

(6)

Na podlagi člena 395(2), drugi pododstavek, Direktive 2006/112/ES je Komisija z dopisi z dne 17. marca 2021 zahtevo Nemčije posredovala drugim državam članicam. Z dopisom z dne 18. marca 2021 je Komisija uradno obvestila Nemčijo, da ima vse informacije, potrebne za presojo zahteve.

(7)

Po mnenju Nemčije se je posebni ukrep izkazal za zelo učinkovitega pri poenostavitvi pobiranja DDV ter preprečevanju davčnih utaj in izogibanja davkom. Posebni ukrep zmanjšuje upravno breme za podjetja in davčne uprave, saj ni potrebe po kakršnem koli spremljanju poznejše rabe blaga in storitev, za katere se odbitek ni uveljavljal v času njihovega nakupa. Nemčiji bi bilo zato treba dovoliti, da posebni ukrep uporablja še naprej za nadaljnje omejeno obdobje do 31. decembra 2024.

(8)

Če bi Nemčija menila, da je potrebno podaljšanje po letu 2024, bi morala Komisiji do 31. marca 2024 predložiti zahtevo, skupaj s poročilom o uporabi posebnega ukrepa, ki bi moralo vsebovati pregled uporabljene stopnje razdelitve.

(9)

Posebni ukrep ne bo imel negativnega učinka na lastna sredstva Unije iz naslova DDV.

(10)

Odločbo 2009/791/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –