(1)

Končni cilj makrobonitetne politike je prispevati k zaščiti stabilnosti celotnega finančnega sistema, vključno s tem, da se okrepi odpornost finančnega sistema in zmanjša kopičenje sistemskih tveganj.

(2)

Uredba (EU) št. 1092/2010 priznava, da bi moralo spremljanje in ocenjevanje možnih sistemskih tveganj temeljiti na širokem nizu pomembnih makroekonomskih in mikrofinančnih podatkov in kazalcev, ter Evropskemu odboru za sistemska tveganja (ESRB) omogoča dostop do vseh informacij, ki so potrebne za opravljanje njegovih nalog v zvezi z makrobonitetnim nadzorom, in pri tem v skladu z zahtevami ohranja zaupnost informacij.

(3)

Tudi drugi organi, ki so pooblaščeni za sprejemanje in/ali aktiviranje ukrepov makrobonitetne politike ali za opravljanje drugih nalog v zvezi s finančno stabilnostjo – vključno z organi, ki zagotavljajo podporne analize za sprejemanje odločitev makrobonitetne politike –, bi morali imeti dostop do ustreznega niza podatkov in kazalcev, ki so potrebni za opravljanje njihovih nalog. Informacije, ki so zadevnim organom na voljo o podružnicah na njihovih ozemljih, se med državami članicami razlikujejo po obsegu in pogostosti poročanja.

(4)

Priporočilo ESRB/2011/3 Evropskega odbora za sistemska tveganja (3) je državam članicam med drugim priporočilo, da zagotovijo, da bodo imeli makrobonitetni organi pooblastilo, da zahtevajo in pravočasno pridobijo vse nacionalne podatke in informacije, ki so pomembni za opravljanje njihovih nalog, vključno z informacijami, ki jih imajo organi za mikrobonitetni nadzor in nadzor trga vrednostnih papirjev, informacijami, ki so zunaj obsega regulacije, ter informacijami o posameznih institucijah, na obrazloženo zahtevo in ob ustrezni ureditvi za zagotovitev zaupnosti. Vendar pa navedeno priporočilo ni moglo predvideti različnih institucionalnih ureditev v zvezi z oblikovanjem in izvajanjem makrobonitetne politike, ki so se vzpostavile v državah članicah od leta 2011. Zato navedeno priporočilo ni posebej obravnavalo nekaterih institucionalnih ureditev, ki so morda potrebne za zagotovitev, da imajo makrobonitetni organi dostop do informacij, ki štejejo za potrebne za opravljanje njihovih nalog, vendar jim niso na voljo.

(5)

Opravljanje čezmejnih finančnih storitev prek podružnic kreditnih institucij, ki imajo sedež v drugi državi članici ali tretji državi, sedaj predstavlja pomemben del finančnega sistema v številnih državah članicah. V teh državah članicah za nekatere podružnice velja, da (a) so jih pristojni organi določili kot pomembne v skladu s členom 51 Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (4), (b) izpolnjujejo merila za druge sistemsko pomembne institucije v skladu s členom 131 Direktive 2013/36/EU, (c) opravljajo kritične funkcije na podlagi evropskega okvira za sanacijo in reševanje ali (d) imajo znaten tržni delež v dejavnostih, ki so pomembne z vidika finančne stabilnosti (v nadaljnjem besedilu skupaj: „podružnice, pomembne za finančno stabilnost“). Pravo Unije ne določa usklajene opredelitve podružnic, pomembnih za finančno stabilnost. Pričakuje se, da se bo obseg opravljanja čezmejnih finančnih storitev prek teh podružnic v prihodnosti povečal, saj se finančno povezovanje v Evropski uniji nadaljuje. Vsak organ, ki je pooblaščen za sprejemanje in/ali aktiviranje ukrepov makrobonitetne politike ali za opravljanje drugih nalog v zvezi s finančno stabilnostjo, mora imeti možnost, da pridobi nekatere osnovne informacije o vseh podružnicah, ki delujejo v njegovi jurisdikciji in katerih nadrejene kreditne institucije imajo sedež v drugi državi članici ali tretji državi. Namen tega je, da lahko organ vsaj oceni, ali so te podružnice pomembne za finančno stabilnost v državi, v kateri delujejo. Če organ meni, da so pomembne, mora imeti tudi možnost, da pridobi podrobnejše informacije o dejavnostih teh podružnic.

(6)

Podružnice kreditnih institucij, ki imajo sedež v drugi državi članici ali tretji državi, se razlikujejo po velikosti in pomembnosti. Kjer se te podružnice štejejo kot pomembne za finančno stabilnost v državi, v kateri delujejo, je treba okrepiti sodelovanje med ustreznimi organi države članice gostiteljice in matične države članice. V teh primerih je izmenjava izbranih informacij o nadrejenih institucijah in skupinah, katerih del so te podružnice, potrebna, da se oceni možni dodatni vpliv, ki bi ga lahko imele te podružnice v obdobjih prekomerne rasti posojil ali v krizi. Izmenjava takih izbranih informacij o teh nadrejenih institucijah in skupinah, ki se nanašajo na kapital in finančni vzvod (vključno z zahtevami po ustreznem blažilniku), tveganje financiranja in likvidnostno tveganje, poslovno strategijo in nekatere vidike načrtov sanacije, je prav tako potrebna, da se zagotovi uspešnost makrobonitetne politike v državah članicah gostiteljicah teh podružnic.

(7)

Iz teh razlogov je treba zagotoviti niz informacij, navedenih v priporočilu C, tako da lahko organi, ki so pooblaščeni za sprejemanje in/ali aktiviranje ukrepov makrobonitetne politike ali za opravljanje drugih nalog v zvezi s finančno stabilnostjo, izpolnijo svoje naloge. Te informacije bi se tem organom morale zagotoviti na podlagi obrazložene zahteve in potrebe po seznanitvi ter v mejah veljavnega prava Unije in nacionalnega prava. Kadar ti organi potrebujejo dodatne informacije, da bi lahko opravili svoje naloge in spremljali ali ocenili sistemska tveganja ali oblikovali nove instrumente politike, bi se jim te dodatne informacije morale zagotoviti na podlagi obrazložene zahteve.

(8)

Direktiva 2013/36/EU, zlasti člen 56 Direktive, in Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (5) ne izključujeta možnosti in ne pomenita ovir za izmenjavo informacij med pristojnimi organi ter organi ali telesi, ki so odgovorni za ohranjanje stabilnosti finančnega sistema v državah članicah, pri izvajanju njihovih nadzorniških funkcij. Pravo Unije sicer določa okvir za izmenjavo informacij med ustreznimi organi za mikrobonitetne namene, okvir za izmenjavo informacij za makrobonitetne namene pa ni določen.

(9)

Centralne banke zbirajo informacije o podružnicah kreditnih institucij, ki imajo sedež v drugi državi članici ali v tretji državi. Nacionalne centralne banke v Evropskem sistemu centralnih bank se spodbuja, da te informacije izmenjujejo z ustreznimi organi na podlagi obrazložene zahteve in potrebe po seznanitvi, saj se s tem učinkovito olajšuje opravljanje njihovih nalog.

(10)

Dobro zasnovane ureditve za izmenjavo informacij o podružnicah kreditnih institucij, ki imajo sedež v drugi državi članici ali tretji državi, bi lahko bile v pomoč organom, ki so pooblaščeni za sprejemanje in/ali aktiviranje ukrepov makrobonitetne politike ali za opravljanje drugih nalog v zvezi s finančno stabilnostjo, pri opravljanju njihovih nalog. Uporaba memorandumov o soglasju bi uvedla standardiziranost in predvidljivost ter ustvarila skupno izhodišče glede tega, katere informacije so pomembne za opravljanje njihovih nalog; memorandumi o soglasju so tudi uspešno in učinkovito sredstvo za doseganje cilja, da se vzpostavi kultura izmenjave informacij med ustreznimi organi za makrobonitetne namene. V tej zvezi bi bila lahko nordijsko-baltski makrobonitetni forum (6) in zadnji memorandum o soglasju glede sodelovanja in usklajevanja v zvezi s čezmejno finančno stabilnostjo v nordijsko-baltski regiji (7) referenčni točki za okvir tesnega sodelovanja med ustreznimi organi.

(11)

V skladu z načelom subsidiarnosti bi morala ustrezni organ za zbiranje informacij za namene finančne stabilnosti ali makrobonitetne namene izbrati zadevna država članica.

(12)

V skladu s členom 40 Direktive 2013/36/EU lahko pristojni organi držav članic gostiteljic zahtevajo, da jim vse kreditne institucije, ki imajo podružnice na njihovem ozemlju, redno poročajo o svojih dejavnostih v teh državah članicah gostiteljicah. Ta poročila se lahko zahtevajo (i) za informativne in statistične namene, (ii) za določitev podružnic kot pomembnih ali (iii) za nadzorniške namene pristojnih organov držav članic gostiteljic v skladu z Direktivo 2013/36/EU. Ni jasno, ali se lahko informacije, zbrane po navedenem členu, uporabijo tudi za makrobonitetne namene, saj zadevna določba ne razlikuje med mikrobonitetnim in makrobonitetnim nadzorom. Zato bi morala Evropska komisija v okviru pregleda, ki je predviden v členu 513 Uredbe (EU) št. 575/2013, proučiti, ali je treba spremeniti pravo Unije, torej pojasniti, da se lahko informacije od podružnic zbirajo tudi za makrobonitetne namene.

(13)

Za podružnice kreditnih institucij, ki imajo sedež v tretji državi, velja samo nacionalno pravo in nacionalno pravo na tem področju ni harmonizirano na podlagi prava Unije. Po nedavnih spremembah prava Unije, ki jih je uvedla Direktiva (EU) 2019/878 Evropskega parlamenta in Sveta (8), člen 47 Direktive 2013/36/EU določa, da pristojni nacionalni organi od podružnic kreditnih institucij, ki imajo sedež v tretji državi, zbirajo minimalni niz informacij, ki ga dopolnjujejo vse druge informacije, ki se štejejo za potrebne za celovito spremljanje dejavnosti podružnice. Te informacije bi bilo treba izmenjevati z organi, ki so pooblaščeni za sprejemanje in/ali aktiviranje ukrepov makrobonitetne politike ali za opravljanje drugih nalog v zvezi s finančno stabilnostjo, kjer je to možno in primerno. V okviru zgoraj navedenega pregleda, predvidenega v členu 513 Uredbe (EU) št. 575/2013, ki naj odgovori na vprašanje, ali je treba spremeniti pravo Unije, torej pojasniti, da se lahko informacije od podružnic zbirajo tudi za makrobonitetne namene, bi morala Komisija tudi proučiti, ali je zbiranje podatkov za te namene od podružnic kreditnih institucij, ki imajo sedež v tretji državi, izvedljivo.

(14)

V skladu z Uredbo Sveta (EU) št. 1024/2013 (9) (v nadaljnjem besedilu: uredba o EMN) je ECB pristojni organ v zvezi s pomembnimi kreditnimi institucijami v okviru enotnega mehanizma nadzora (EMN). V tej vlogi je ECB odgovorna za nadzor nad pomembnimi kreditnimi institucijami in tesno sodeluje s pristojnimi nacionalnimi organi pri opravljanju svojih nalog v skupnih nadzorniških skupinah, ki jih sestavljajo zaposleni v ECB in ustreznih pristojnih nacionalnih organih. To omogoča nemoteno in takojšnjo izmenjavo informacij, ki se nanašajo na nadzorovane kreditne institucije. Organi, ki so pooblaščeni za sprejemanje in/ali aktiviranje ukrepov makrobonitetne politike ali za opravljanje drugih nalog v zvezi s finančno stabilnostjo, lahko od ECB v njeni nadzorniški vlogi zahtevajo in pridobijo informacije o podružnicah kreditnih institucij, ki imajo sedež v drugi državi članici.

(15)

V skladu s členom 5(2) uredbe o EMN je ECB odgovorna za ocenjevanje makrobonitetnih ukrepov, ki jih sprejmejo nacionalni organi, in po potrebi za uveljavitev strožjih zahtev za kapitalske blažilnike in uporabo strožjih ukrepov. V tej zvezi spadajo informacije o podružnicah kreditnih institucij, ki imajo sedež v drugi državi članici ali tretji državi, v kategorijo informacij, ki bi jih ECB lahko potrebovala pri opravljanju teh nalog.

(16)

Pristojni organi držav članic, ki ne sodelujejo v EMN, lahko sodelujejo in izmenjujejo informacije o nadzorovanih kreditnih institucijah v kolegijih nadzornikov, ki so ustanovljeni v skladu s členoma 51 in 116 Direktive 2013/36/EU in so instrument za usklajevanje nadzorniških nalog, povezanih s čezmejnimi dejavnostmi, ki jih opravlja kreditna institucija.

(17)

Ta čezmejni mehanizem za izmenjavo informacij se osredotoča na cilje mikrobonitetnega nadzora. Posledično člena 51 in 116 Direktive 2013/36/EU in Delegirana uredba Komisije (EU) 2016/98 (10), ki določa splošne pogoje za delovanje kolegijev nadzornikov, izrecno ne predvidevajo sodelovanja organov, ki so pooblaščeni za sprejemanje in/ali aktiviranje ukrepov makrobonitetne politike ali za opravljanje drugih nalog v zvezi s finančno stabilnostjo, v ustreznih nadzorniških kolegijih. Kljub temu ima ustrezni pristojni organ matične države članice načeloma možnost, da k sodelovanju na sestanku kolegija nadzornikov povabi druge subjekte, če se vsi člani kolegija s tem strinjajo. Nekatere informacije, ki se nanašajo na kreditno institucijo, ki ji podružnica pripada, in se izmenjujejo v kolegijih nadzornikov, so lahko pomembne za makrobonitetne namene. V tej zvezi se pristojne organe spodbuja, da povabijo ustrezne organe, ki so pooblaščeni za sprejemanje in/ali aktiviranje makrobonitetnih ukrepov ali za opravljanje drugih nalog v zvezi s finančno stabilnostjo, k sodelovanju pri obravnavi določenih tem, ki so pomembne za makrobonitetno politiko in o katerih se razpravlja v okviru kolegijev nadzornikov. Če bi te ustrezne organe izrecno vključili med potencialne opazovalce v kolegijih nadzornikov v skladu z Delegirano uredbo Komisije (EU) 2016/98, bi lahko zagotovili večjo gotovost glede te vloge. Vabljenje predstavnikov makrobonitetnih organov, naj se udeležijo sestankov kolegijev nadzornikov, da bi druge sodelujoče seznanili z makrobonitetnimi tveganji ali regulativnim razvojem na makrobonitetnem področju, bi prav tako lahko bilo koristno za razprave na kolegijih nadzornikov.

(18)

Za zagotovitev skladnega, učinkovitega in uspešnega pristopa k izmenjavi informacij za namene tega priporočila bi moral Evropski bančni organ (EBA) v sodelovanju z ESRB pripraviti smernice za izmenjavo informacij in spremljati izmenjavo informacij. Da se doseže določena stopnja skladnosti informacij, prejetih od ustreznih deležnikov, bi moral EBA vzpostaviti skupni okvir za memorandume o soglasju v sodelovanju z vsemi ustreznimi deležniki.

(19)

To priporočilo ne posega v pristojnosti centralnih bank v Uniji v zvezi z denarno politiko.

(20)

Priporočila ESRB se objavijo potem, ko so bili naslovniki o njem obveščeni ter ko je splošni odbor obvestil Svet Evropske unije o nameri, da jih objavi, in mu dal možnost, da se odzove –

1.

na uspešen in učinkovit način izmenjujejo informacije, ki so potrebne za opravljanje njihovih nalog, povezanih s sprejemanjem in/ali aktiviranjem ukrepov makrobonitetne politike ali za opravljanje drugih nalog v zvezi s finančno stabilnostjo, in se nanašajo na podružnice v državi članici gostiteljici, ki so podružnice kreditnih institucij s sedežem v drugi državi članici ali tretji državi. Informacije bi se morale izmenjati na podlagi prejete obrazložene zahteve za informacije v zvezi s temi podružnicami – ob upoštevanju smernic, ki jih izda EBA v skladu s podpriporočilom C(1) –, ki jo predloži ustrezni organ države članice gostiteljice, ki je pooblaščen za sprejemanje in/ali aktiviranje ukrepov makrobonitetne politike ali za opravljanje drugih nalog v zvezi s finančno stabilnostjo. Informacije, ki se izmenjajo, bi morale biti sorazmerne pomembnosti podružnic za finančno stabilnost v državi članici gostiteljici;

2.

vzpostavijo memorandume o soglasju ali druge oblike prostovoljnih dogovorov o sodelovanju in izmenjavi informacij med sabo ali z ustreznim organom tretje države v zvezi s podružnicami v državi članici gostiteljici, ki so podružnice kreditnih institucij s sedežem v drugi državi članici ali tretji državi, kadar vse vpletene strani menijo, da je to potrebno in primerno za lažjo izmenjavo informacij.

1.

oceni, ali v zakonodaji Unije obstajajo ovire, ki organom, pooblaščenim za sprejemanje in/ali aktiviranje ukrepov makrobonitetne politike ali za opravljanje drugih nalog v zvezi s finančno stabilnostjo, preprečujejo, da imajo ali pridobijo informacije o podružnicah, ki jih potrebujejo za izvajanje teh funkcij ali izpolnjevanje teh nalog;

2.

predlaga spremembe zakonodaje Unije, da se te ovire odpravijo, če na podlagi svoje ocene ugotovi, da obstajajo.

1.

izda smernice v skladu s priporočilom A za izmenjavo informacij med ustreznimi organi v zvezi s podružnicami kreditnih institucij, ki imajo sedež v drugi državi članici, ki bi morale vsebovati seznam informacij, ki se izmenjajo kot najmanjši obseg informacij na podlagi potrebe po seznanitvi ter v mejah veljavnega prava Unije in nacionalnega prava. Ta seznam bi moral vsebovati najmanj postavke informacij iz vsake od naslednjih kategorij:

2.

v sodelovanju z ESRB redno spremlja uspešnost in učinkovitost izmenjave informacij med ustreznimi organi v zvezi s podružnicami kreditnih institucij, ki imajo sedež v drugi državi članici ali tretji državi.

(a)

„podružnica“ pomeni poslovno enoto, ki je pravno odvisen del kreditne institucije in neposredno izvaja vse ali nekatere posle, ki so del dejavnosti kreditne institucije;

(b)

„kreditna institucija“ pomeni kreditno institucijo, kakor je opredeljena v točki 1 člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(c)

„podružnica, pomembna za finančno stabilnost“ pomeni podružnico v državi članici gostiteljici, ki je podružnica kreditne institucije s sedežem v drugi državi članici ali tretji državi in izpolnjuje katero koli od naslednjih meril:

(d)

„država članica gostiteljica“ pomeni državo članico gostiteljico, kakor je opredeljena v točki (44) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(e)

„matična država članica“ pomeni matično državo članico, kakor je opredeljena v točki (43) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(f)

„pristojni organ“ pomeni javni organ ali telo, ki je v skladu z nacionalnim pravom priznan in pooblaščen za nadzor kreditnih institucij kot del delujočega sistema nadzora v zadevni državi članici, in ECB v skladu s členom 9(1) Uredbe (EU) št. 1024/2013;

(g)

„memorandum o soglasju“ pomeni prostovoljni dogovor o načrtovanem medsebojnem sodelovanju ustreznih organov ter podrobnostih glede podatkov in informacij, ki se izmenjujejo, v skladu z veljavnimi zakoni in drugimi predpisi;

(h)

„ustrezni organ“ pomeni:

1.

2.

(a)

Do 31. decembra 2020 ustrezni organi predložijo ESRB in Svetu vmesno poročilo o izvajanju priporočila A.

(b)

Do 31. decembra 2024 ustrezni organi predložijo ESRB in Svetu končno poročilo o izvajanju priporočila A, pri čemer upoštevajo morebitne spremembe nacionalnega prava in prava EU ter smernic EBA.

1.

2.