(1)

Z Lizbonskim sporazumom o zaščiti označb porekla in njihovi mednarodni registraciji z dne 31. oktobra 1958 (v nadaljnjem besedilu: Lizbonski sporazum) je bila vzpostavljena posebna unija (v nadaljnjem besedilu: posebna unija) v okviru Unije za varstvo industrijske lastnine, ki je bila ustanovljena s Konvencijo za varstvo industrijske lastnine, podpisano 20. marca 1883 v Parizu (v nadaljnjem besedilu: Pariška konvencija). V skladu s pogoji Lizbonskega sporazuma morajo pogodbenice na svojem ozemlju zaščititi označbe porekla proizvodov drugih držav v okviru posebne unije, ki se kot take priznavajo in so zaščitene v državi porekla ter registrirane pri Mednarodnem uradu Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO), razen če te pogodbenice v obdobju enega leta od prejema uradnega obvestila o takšni registraciji izjavijo, da ne morejo zagotoviti zaščite.

(2)

Med pogodbenicami Lizbonskega sporazuma je sedem držav članic, in sicer Bolgarija (od leta 1975), Češka (od leta 1993), Francija (od leta 1966), Italija (od leta 1968), Madžarska (od leta 1967), Portugalska (od leta 1966) in Slovaška (od leta 1993). Tri druge države članice so Lizbonski sporazum podpisale, vendar ga niso ratificirale, in sicer Grčija, Španija in Romunija. Unija sama ni pogodbenica Lizbonskega sporazuma, saj le-ta določa, da lahko k njemu pristopijo le države.

(3)

20. maja 2015 je bil sprejet Ženevski akt Lizbonskega sporazuma o označbah porekla in geografskih označbah (v nadaljnjem besedilu: Ženevski akt), s katerim se je revidiral Lizbonski sporazum. Ženevski akt zlasti razširja področje uporabe posebne unije, da se razširja zaščita označb porekla proizvodov na vse geografske označbe v smislu Sporazuma Svetovne trgovinske organizacije o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine. Ženevski akt je združljiv z navedenim sporazumom in ustreznim pravom Unije o zaščiti označb porekla in geografskih označb za kmetijske proizvode ter omogoča, da pogodbenice postanejo tudi medvladne organizacije.

(4)

Unija ima na področjih, ki jih zajema Ženevski akt, izključno pristojnost. To je bilo potrjeno v sodbi Sodišča z dne 25. oktobra 2017 v zadevi C-389/15 (1), v kateri je bilo pojasnjeno, da je osnutek revidiranega Lizbonskega sporazuma, ki je bil zatem sprejet kot Ženevski akt, namenjen zlasti spodbujanju in urejanju trgovine med Unijo in tretjimi državami, ki so pogodbenice Lizbonskega sporazuma ter da ima neposredne in takojšnje učinke na takšno trgovino. Zato je bilo pogajanje o Ženevskem aktu v izključni pristojnosti Unije na podlagi točke (e) člena 3(1) PDEU, saj se je zlasti glede trgovinskih vidikov intelektualne lastnine nanašalo na področje skupne trgovinske politike iz člena 207(1) PDEU.

(5)

Unija je za nekatere kmetijske proizvode vzpostavila enotne in celovite sisteme zaščite geografskih označb, in sicer za vina (leta 1970), žgane pijače (leta 1989), aromatizirana vina (leta 1991) ter druge kmetijske proizvode in živila (leta 1992). Glede na izključno pristojnost Unije na podlagi člena 3 PDEU države članice ne bi smele imeti nacionalnih sistemov za zaščito kmetijskih označb porekla in geografskih označb tretjih držav, ki so članice posebne unije. Ker pa Unija ni pogodbenica Ženevskega akta, ne more predložiti kmetijskih označb porekla in geografskih označb, registriranih na ravni Unije, da bi se zaščitile v okviru posebne unije, niti ne more zaščititi označb porekla in geografskih označb tretjih držav, ki so članice, s pomočjo sistemov zaščite, ki jih vzpostavi v skladu z Ženevskim aktom.

(6)

Unija bi morala pristopiti k Ženevskemu aktu in postati pogodbenica, da bi lahko ustrezno izvrševala svojo izključno pristojnost na področjih, ki so zajeta v Ženevskem aktu, in svoje naloge v okviru svojih celovitih sistemov zaščite za kmetijske označbe porekla in geografske označbe.

(7)

Pristop Unije k Ženevskemu aktu je skladen s členom 17(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki zagotavlja varstvo intelektualne lastnine.

(8)

Unija bi si morala prizadevati za ureditev vprašanja glasovalnih pravic v skupščini posebne unije Ženevskega akta, da bi zagotovila svoje dejansko sodelovanje v postopkih odločanja glede na točko (b)(ii) člena 22(4) Ženevskega akta. Zato je primerno, da bi se države članice, ki to želijo, pooblastilo tudi, da skupaj z Unijo in v njenem interesu ratificirajo Ženevski akt oziroma k njemu pristopijo.

(9)

S tem bo obenem mogoče zagotoviti kontinuiteto pravic, ki izhajajo iz obstoječega članstva sedmih držav članic v posebni uniji.

(10)

Pri ratifikaciji ali pristopu držav članic pa bi bilo treba v celoti spoštovati izključno pristojnost Unije in Unija bi morala ostati odgovorna za zagotavljanje uveljavljanja pravic in izpolnjevanja obveznosti Unije in držav članic v skladu z Ženevskim aktom.

(11)

Unijo in države članice, ki so ratificirale Ženevski akt ali k njemu pristopile, v posebni uniji zastopa Komisija v skladu s členom 17(1) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) –