10.3.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

L 64/72

(1)

Komisija je 23. marca 2006 sprejela Uredbo Komisije (ES) št. 553/2006 (2) o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja („obutev“) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske („LRK“ ali „Kitajska“) in Vietnama („začasna uredba“).

(2)

Z Uredbo Sveta (ES) št. 1472/2006 (3) je Svet uvedel dokončne protidampinške dajatve v višini od 9,7 % do 16,5 % na uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Vietnama in Ljudske republike Kitajske za dve leti („Uredba Sveta (ES) št. 1472/2006“ ali „izpodbijana uredba“).

(3)

Z Uredbo Sveta (ES) št. 388/2008 (4) je Svet dokončne protidampinške ukrepe za uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Ljudske republike Kitajske razširil na uvoz izdelkov, poslanih iz Posebne upravne regije Macao, ne glede na to, ali so deklarirani kot izdelki s poreklom iz Posebne upravne regije Macao ali ne.

(4)

Po pregledu zaradi izteka ukrepov, ki se je začel 3. oktobra 2008 (5), je Svet z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 1294/2009 (6) protidampinške ukrepe podaljšal za 15 mesecev, tj. do 31. marca 2011, ko so ukrepi prenehali veljati („Izvedbena uredba (EU) št. 1294/2009“).

(5)

Družbe Brosmann Footwear (HK) Ltd, Seasonable Footwear (Zhongshan) Ltd, Lung Pao Footwear (Guangzhou) Ltd, Risen Footwear (HK) Co. Ltd in Zhejiang Aokang Shoes Co. Ltd („vložniki“) so izpodbijano uredbo izpodbijale na Sodišču prve stopnje (zdaj Splošnem sodišču). S sodbama z dne 4. marca 2010 v zadevi Brosmann Footwear (HK) in drugi proti Svetu, T-401/06, ter z dne 4. marca 2010 v združenih zadevah Zhejiang Aokang Shoes in Wenzhou Taima Shoes proti Svetu, T-407/06 in T-408/06, jih je Splošno sodišče zavrnilo.

(6)

Vložniki so se na ti sodbi pritožili. V sodbah z dne 2. februarja 2012 v zadevi Brosmann Footwear (HK) in drugi proti Svetu, C-249/10 P, ter z dne 15. novembra 2012 v zadevi Zhejiang Aokang Shoes proti Svetu, C-247/10P („sodbi v zadevah Brosmann in Aokang“), je Sodišče navedeni sodbi razveljavilo. Menilo je, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je navedlo, da Komisija ni bila zavezana preučitvi zahtevkov za tržnogospodarsko obravnavo („TGO“), ki so temeljili na členu 2(7)(b) in (c) osnovne uredbe in so jih predložili trgovci, ki niso zajeti z vzorcem (točka 36 sodbe v zadevi C-249/10 P ter točki 29 in 32 sodbe v zadevi C-247/10 P).

(7)

Sodišče je nato razsodilo. Menilo je, da „[…] bi Komisija morala preučiti ustrezno utemeljene zahtevke, ki so ji jih pritožnice predložile na podlagi člena 2(7)(b) in (c) osnovne uredbe, da bi se jim v okviru protidampinškega postopka, na katerega se sporna uredba nanaša, odobrila TGO. Dalje, ugotoviti je treba, da ni izključeno, da bi jim bila zaradi take preučitve naložena dokončna protidampinška dajatev, ki bi bila drugačna od dajatve 16,5 %, ki se je zanje uporabila na podlagi člena 1(3) sporne uredbe. Iz iste določbe namreč izhaja, da je bila dokončna protidampinška dajatev 9,7 % naložena le kitajskemu gospodarskemu subjektu, ki je bil zajet z vzorcem in ki mu je bila odobrena TGO. Vendar, kot izhaja iz točke 38 te sodbe, če bi Komisija ugotovila, da pogoji tržnega gospodarstva prevladujejo tudi za pritožnice, bi se tem – če izračun individualne stopnje dampinga ne bi bil mogoč – prav tako morala odobriti ta zadnja stopnja“ (točka 42 sodbe v zadevi C-249/10 P in točka 36 sodbe v zadevi C-247/10 P).

(8)

Zato je razglasilo ničnost izpodbijane uredbe v tistem delu, ki se nanaša na zadevne vložnike.

(9)

Komisija je oktobra 2013 z obvestilom, objavljenim v Uradnem listu Evropske unije  (7), sporočila, da je sklenila obnoviti protidampinški postopek na točki, na kateri je prišlo do nezakonitosti, in preučiti, ali so za vložnike prevladovali pogoji tržnega gospodarstva za obdobje od 1. aprila 2004 do 31. marca 2005. S tem obvestilom je zainteresirane strani pozvala, naj se ji javijo.

(10)

Svet je marca 2014 z Izvedbenim sklepom 2014/149/EU (8) zavrnil predlog Komisije za sprejetje izvedbene uredbe Sveta o ponovni uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve na določeno obutev z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, ki jo proizvajajo podjetja Brosmann Footwear (HK) Ltd, Seasonable Footwear (Zhongshan) Ltd, Lung Pao Footwear (Guangzhou) Ltd, Risen Footwear (HK) Co Ltd in Zhejiang Aokang Shoes Co. Ltd, postopke v zvezi s temi proizvajalci pa je ustavil. Svet je zavzel stališče, da so uvozniki, ki so obutev kupili od navedenih proizvajalcev izvoznikov in ki so jim pristojni nacionalni organi povrnili ustrezne uvozne dajatve na podlagi člena 236 Uredbe (EGS) št. 2913/1992 (9) („carinski zakonik Skupnosti“), imeli utemeljena pričakovanja na podlagi člena 1(4) izpodbijane uredbe, ki prevzema določbe carinskega zakonika Skupnosti, zlasti člena 221, ki se uporablja za pobiranje dajatev.

(11)

Trije uvozniki zadevnega izdelka, in sicer družbe C&J Clark International Ltd („Clark“), Puma SE („Puma“) in Timberland Europe B.V. („Timberland“) („zadevni uvozniki“), so izpodbijali protidampinške ukrepe za uvoz določene obutve iz Kitajske in Vietnama, pri čemer so se pred svojimi nacionalnimi sodišči sklicevali na sodno prakso iz uvodnih izjav od 5 do 7, ta pa so zadevo predložila Sodišču v predhodno odločanje.

(12)

Sodišče je 4. februarja 2016 v združenih zadevah C & J Clark International Limited in Puma SE, C-659/13 in C-34/14 (10), Uredbo (ES) št. 1472/2006 in Izvedbeno uredbo (EU) št. 1294/2009 razglasilo za nični, ker Evropska komisija ni preučila zahtevkov za TGO in individualno obravnavo („IO“), ki so jih predložili proizvajalci izvozniki iz LRK in Vietnama, ki niso bili vzorčeni („sodbi“), kar je v nasprotju z zahtevami iz člena 2(7)(b) in člena 9(5) Uredbe Sveta (ES) št. 384/96 (11).

(13)

Sodišče je v zvezi z zadevo Timberland Europe B.V., C-571/14, 11. aprila 2016 odločilo, da se zadeva izbriše iz registra na zahtevo nacionalnega predložitvenega sodišča.

(14)

Člen 266 PDEU določa, da morata instituciji sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodb Sodišča. Če je akt, ki sta ga instituciji sprejeli v okviru upravnega postopka, kot je protidampinški postopek, razglašen za ničnega, se v skladu s sodbo Sodišča nični akt zamenja z novim aktom, v katerem je odpravljena nezakonitost, ki jo je ugotovilo Sodišče (12).

(15)

V skladu s sodno prakso Sodišča se postopek za nadomestitev akta, razglašenega za ničnega, nadaljuje v točki, na kateri je nastala nezakonitost (13). To pomeni zlasti, da v primeru, ko je za ničnega razglašen akt, ki zaključuje upravni postopek, razglasitev ničnosti ne vpliva nujno na pripravljalne akte, kot je začetek protidampinškega postopka. Če je za nično razglašena uredba o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev, to pomeni, da po razglasitvi ničnosti protidampinški postopek še vedno ni zaključen, saj je bil akt, ki je zaključil protidampinški postopek, odstranjen iz pravnega reda Unije (14), razen če je nezakonitost nastala v fazi začetka postopka.

(16)

Razen tega, da instituciji nista preučili zahtevkov za TGO in IO, ki so jih predložili proizvajalci izvozniki iz LRK in Vietnama, ki niso bili vzorčeni, vse druge ugotovitve iz Uredbe (ES) št. 1472/2006 in Izvedbene uredbe (EU) št. 1294/2009 ostajajo veljavne.

(17)

V tej zadevi je nezakonitost nastala po začetku postopka. Zato se je Komisija odločila, da bo ta protidampinški postopek obnovila v skladu s sodbo v točki, na kateri je prišlo do nezakonitosti, in preučila, ali so za zadevne proizvajalce izvoznike prevladali pogoji tržnega gospodarstva v obdobju med 1. aprilom 2004 in 31. marcem 2005, tj. obdobju preiskave („obdobje preiskave“). Komisija je v primerih, v katerih je bilo to potrebno, preučila tudi, ali so zadevni proizvajalci izvozniki izpolnjevali pogoje za IO v skladu s členom 9(5) Uredbe Sveta (ES) št. 1225/2009 (15) („osnovna uredba v obliki, kakršna je bila pred spremembo“) (16).

(18)

Komisija je z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2016/1395 (17) ponovno uvedla dokončno protidampinško dajatev in dokončno pobiranje začasne dajatve na uvoz s strani družb Clark in Puma določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz LRK, ki jo proizvaja trinajst kitajskih proizvajalcev izvoznikov, ki so predložili zahtevke za TGO in IO, vendar niso bili vzorčeni.

(19)

Komisija je z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2016/1647 (18) ponovno uvedla dokončno protidampinško dajatev in dokončno pobiranje začasne dajatve na uvoz s strani družb Clark, Puma in Timberland določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Vietnama, ki jo proizvajajo nekateri vietnamski proizvajalci izvozniki, ki so predložili zahtevke za TGO in IO, vendar niso bili vzorčeni.

(20)

Komisija je z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2016/1731 (19) ponovno uvedla dokončno protidampinško dajatev in dokončno pobiranje začasne dajatve na uvoz s strani družb Puma in Timberland določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, ki jo proizvaja družba General Footwear Ltd, ter določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Vietnama, ki jo proizvajata družbi Diamond Vietnam Co Ltd in Ty Hung Footgearmex/Footwear Co Ltd („Ty Hung Co Ltd“), ki so predložile zahtevke za TGO in IO, vendar niso bile vzorčene.

(21)

Veljavnost izvedbenih uredb (EU) 2016/1395, (EU) 2016/1647 in (EU) 2016/1731 sta družbi Puma in Timberland izpodbijali na Splošnem sodišču v zadevah Puma in drugi proti Komisiji, T-781/16, in Timberland Europe proti Komisiji, T-782/16. Poleg tega je tudi družba Clark na Splošnem sodišču izpodbijala veljavnost Izvedbene uredbe (EU) 2016/1395 v zadevah C & J Clark International proti Komisiji, T-790/16, in C & J Clark International proti Komisiji, T-861/16.

(22)

V zvezi z izvajanjem sodbe v združenih zadevah C & J Clark International Limited in Puma SE, C-659/13 in C-34/14, navedene v uvodni izjavi 12, je Komisija sprejela Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2016/223 (20). V členu 1 navedene uredbe je Komisija nacionalnim carinskim organom naročila, naj ji pošljejo vse zahtevke za povračilo dokončnih protidampinških dajatev, plačanih za uvoz obutve s poreklom iz Kitajske in Vietnama, ki so jih vložili uvozniki na podlagi člena 236 carinskega zakonika Skupnosti in ki temeljijo na dejstvu, da je nevzorčeni proizvajalec izvoznik v preiskavi, zaradi katere so bile z Uredbo (ES) št. 1472/2006 uvedene dokončne dajatve („prvotna preiskava“), zahteval TGO ali IO. Komisija oceni zadevni zahtevek za TGO ali IO in ponovno uvede ustrezno stopnjo dajatve. Na podlagi tega bi morali nacionalni carinski organi naknadno sprejeti odločitev glede zahtevka za povračilo in odpust protidampinških dajatev.

(23)

Veljavnost Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2016/223 je predmet predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je 9. maja 2016 vložilo finančno sodišče v Düsseldorfu (Finanzgericht Düsseldorf) (zadeva Deichmann, C-256/16). Navedeni predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil vložen v okviru spora med družbo Deichmann SE, nemškim uvoznikom obutve, in zadevnim nacionalnim carinskim organom Hauptzollamt Duisburg. Spor se nanaša na vračilo protidampinških dajatev, ki jih je družba Deichmann plačala za uvoz obutve, med drugim od svojega kitajskega dobavitelja, tj. družbe Chengdu Sunshine Shoes Co. Ltd, ki je vložila zahtevek za TGO in IO, vendar ni bila vzorčena. Drugi predlog za sprejetje predhodne odločbe o veljavnosti Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2016/223 je 28. novembra 2016 vložilo prvostopenjsko sodišče Združenega kraljestva (davčni senat) (First-tier Tribunal (Tax Chamber)) (zadeva C & J Clark International, C-612/16).

(24)

Poleg tega je Komisija po priglasitvi francoskih carinskih organov v skladu s členom 1 Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2016/223 analizirala zahtevke za TGO/IO treh kitajskih proizvajalcev izvoznikov, in sicer družb Chengdu Sunshine Shoes Co. Ltd, Foshan Nanhai Shyang Yuu Footwear Ltd in Fujian Sunshine Footwear Co. Ltd.

(25)

Zaradi zgoraj navedenega je Komisija z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2016/2257 (21) ponovno uvedla dokončno protidampinško dajatev in dokončno pobiranje začasne dajatve na uvoz določene obutve z zgodnjim delom iz usnja s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, ki jo proizvajajo trije proizvajalci izvozniki, ki so predložili zahtevke za TGO in IO, vendar niso bili vzorčeni.

(26)

Carinski organi Združenega kraljestva so Komisiji 12. julija 2016 v skladu s členom 1 Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2016/223 priglasili zahtevke za povračilo, ki so jih vložili uvozniki v Uniji, in ji poslali spremne dokumente.

(27)

Belgijski carinski organi so Komisiji 13. julija 2016 v skladu s členom 1 Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2016/223 priglasili zahtevke za povračilo, ki so jih vložili uvozniki v Uniji, in ji poslali spremne dokumente.

(28)

Švedski carinski organi so Komisiji 26. julija 2016 v skladu s členom 1 Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2016/223 priglasili zahtevke za povračilo, ki so jih vložili uvozniki v Uniji, in ji poslali spremne dokumente.

(29)

V teh priglasitvah, na katere se nanaša ta uredba, je bilo skupaj navedenih 246 družb s Kitajske in iz Vietnama, ki so bile dobaviteljice obutve.

(30)

Za večino teh družb, in sicer za 168 družb (navedenih v Prilogi III k tej uredbi), Komisija nima evidence, da bi v prvotni preiskavi predložile obrazec zahtevka za TGO ali IO. Med temi družbami so bile tudi družbe, ki niso vključene v preiskavo, saj na primer nimajo sedeža na Kitajskem ali v Vietnamu, ali pa so trgovinske ali zgolj predelovalne družbe, ki v nobenem primeru niso upravičene do individualne stopnje dampinga. Družbe iz Priloge III tudi niso mogle dokazati, da so bile povezane s katerim od kitajskih ali vietnamskih proizvajalcev izvoznikov, ki so v prvotni preiskavi predložili zahtevek za TGO/IO. Vendar, kot je navedeno v uvodni izjavi 79, Komisija priznava, da morda niso bili vsi uvozniki, ki so od navedenih trgovcev kupili obutev, seznanjeni s tem, da morajo Komisiji sporočiti imena proizvajalcev izvoznikov, od katerih so zadevni trgovci kupili obutev. V uvodni izjavi 79 je tudi podrobneje pojasnjeno, zakaj se je Komisija zato odločila, da začasno odloži preverjanje družb iz Priloge III.

(31)

Od preostalih družb jih je bilo 20 že ocenjenih posamično ali kot del skupine družb, izbran iz vzorca kitajskih ali vietnamskih proizvajalcev izvoznikov v okviru prvotne preiskave (navedene so v Prilogi IV k tej uredbi). Ker nobena od teh družb ni prejela individualne stopnje dajatve, se za uvoz obutve teh družb uporablja dajatev v višini 16,5 % za Kitajsko oziroma v višini 10 % za Vietnam. Sodba, navedena v uvodni izjavi 12, ni vplivala na ti stopnji.

(32)

Od preostalih družb jih je bilo 31 (navedene so v Prilogi V k tej uredbi) že ocenjenih posamično ali kot del skupine družb v okviru izvrševanja sodbe iz uvodne izjave 12; in sicer v Izvedbenem sklepu 2014/149/EU ali izvedbenih uredbah (EU) 2016/1395, (EU) 2016/1647, (EU) 2016/1731 oziroma (EU) 2016/2257. Te ocene so vključevale tudi osem družb, ki so bile priglašene Komisiji in za katere se je po razkritju na podlagi pripomb Združenja evropske industrije športnih izdelkov („združenje FESI“) in koalicije za obutev ugotovilo, da so povezane z eno od družb ali skupin družb, ki so že bile ocenjene v eni od navedenih uredb.

(33)

Za družbe ali skupine družb, ki so bile ocenjene v Izvedbenem sklepu 2014/149/EU, ni veljala ponovna uvedba protidampinške dajatve, kot je navedeno v uvodni izjavi 10, saj so bile tem družbam dajatve že povrnjene in so lahko utemeljeno pričakovale, da se zanje ne bodo ponovno uvedle. Zahtevki za povračilo dajatev uvoznikom v Uniji v zvezi z družbami ali skupinami družb, ki so bile ocenjene v izvedbenih uredbah (EU) 2016/1395, (EU) 2016/1647, (EU) 2016/1731 oziroma (EU) 2016/2257, se po drugi strani ne bi smeli odobriti. Ti uvozniki so namreč v drugačnem pravnem položaju kot uvozniki, ki so bili ocenjeni v Izvedbenem sklepu 2014/149/EU in zlasti nimajo utemeljenih pričakovanj.

(34)

Po razkritju se je na podlagi pripomb združenja FESI in koalicije za obutev za enega kitajskega proizvajalca izvoznika, ki je bil priglašen Komisiji, ugotovilo, da je ta družba v prvotni preiskavi predložila obrazec zahtevka za TGO/IO, vendar ni bila vzorčena ali ocenjena v prejšnjih izvedbenih uredbah iz uvodnih izjav od 18 do 20 ter 25. Isti strani sta identificirali še štiri druge družbe, priglašene Komisiji, ki so bile povezane s kitajskimi ali vietnamski proizvajalci izvozniki in so v prvotni preiskavi predložile obrazec zahtevka za TGO/IO, vendar niso bile vzorčene in v izvedbenih uredbah iz uvodnih izjav od 18 do 20 ter 25 tudi niso bile ocenjene. Skupno bi bilo treba torej oceniti zahtevek za TGO/IO petih družb (iz Priloge VI) ali njihovih povezanih družb. Teh ocen ni mogoče končati v časovnem okviru te izvedbene uredbe, zato bodo izvedene v naknadni izvedbeni uredbi. Zahtevke za povračilo dajatev uvoznikom v Uniji teh družb (v Prilogi VI) bi bilo zato treba začasno odložiti, dokler ne bo znan rezultat ocene zahtevkov za TGO in IO zadevnih dobaviteljev na Kitajskem in/ali v Vietnamu.

(35)

Po razkritju sta isti strani trdili, da je bilo šest družb iz Priloge III povezanih z družbo ali skupino družb, ki je že bila ocenjena v prejšnjih izvedbenih uredbah, in bi jih bilo treba kot take tudi identificirati. Vendar dokazi v spisu niso potrdili te trditve, potrdili pa je niso tudi nobeni drugi dokazi. Ta trditev se zato zavrne.

(36)

Preostalih 19 družb so sestavljali kitajski ali vietnamski proizvajalci izvozniki, ki niso bili vzorčeni v prvotni preiskavi in ki so predložili obrazec zahtevka za TGO/IO. Komisija je zato ocenila zahtevke za TGO in IO, ki so jih vložile te družbe. Ta ocena je vključevala tudi dve družbi, ki sta bili priglašeni Komisiji in za kateri se je po razkritju na podlagi pripomb združenja FESI in koalicije za obutev ugotovilo, da sta povezani z eno od kitajskih proizvajalcev izvoznikov, ki se ocenjuje v tej uredbi.

(37)

To pomeni, da je v tej uredbi Komisija ocenila obrazce zahtevka za TGO/IO družb Fujian Viscap Shoes Co. Ltd, Vietnam Ching Luh Shoes Co. Ltd, Vinh Thong Producing-Trading-Service Co. Ltd, Qingdao Tae Kwang Shoes Co. Ltd, Maystar Footwear Co. Ltd, Lien Phat Company Ltd, Qingdao Sewon Shoes Co. Ltd, Panyu Pegasus Footwear Co, Ltd., PanYu Leader Footwear Corporation, Panyu Hsieh Da Rubber Co. Ltd, An Loc Joint Stock Company, Qingdao Changshin Shoes Company Limited, Chang Shin Vietnam Co Ltd, Samyang Vietnam Co Ltd, Qingdao Samho Shoes Co. Ltd, Min Yuan, Chau Giang Company Limited, Foshan Shunde Fong Ben Footwear Industrial Co. Ltd in Dongguan Texas Shoes Limited Co.

(38)

Komisija ima možnost, da odpravi tiste vidike izpodbijane uredbe, zaradi katerih je bila razglašena za nično, dele ocene, ki jih sodba ne zadeva, pa pusti nespremenjene (22).

(39)

Namen te uredbe je popraviti vidike izpodbijane uredbe, za katere je bilo ugotovljeno, da niso skladni z osnovno uredbo in so zato povzročili razglasitev ničnosti v delu, ki zadeva proizvajalce izvoznike iz uvodne izjave 37.

(40)

Vse ostale ugotovitve iz izpodbijane uredbe in Izvedbene uredbe (EU) št. 1294/2009, ki jih Sodišče ni razglasilo za nične, ostajajo v veljavi in so vključene v to uredbo.

(41)

Zato so naslednje uvodne izjave omejene na novo oceno, ki jo je treba izvesti za namen usklajenosti s sodbama Sodišča.

(42)

Komisija je preučila, ali je TGO ali IO prevladovala za proizvajalce izvoznike iz uvodne izjave 37 („zadevni proizvajalci izvozniki“), ki so predložili zahtevke za TGO/IO za obdobje preiskave. Namen te analize je ugotoviti obseg, v katerem so zadevni uvozniki upravičeni do povračila plačanih protidampinških dajatev glede na protidampinške dajatve, plačane za izvoz teh dobaviteljev.

(43)

Če bi analiza pokazala, da bi TGO morala biti odobrena zadevnim proizvajalcem izvoznikom, za izvoz katerih se je uporabljala protidampinška dajatev, ki so jo plačali zadevni uvozniki, bi bilo navedenemu proizvajalcu izvozniku treba priznati individualno stopnjo dajatve, povračilo dajatve pa bi bilo omejeno na znesek, ki bi ustrezal razliki med plačano dajatvijo in individualno stopnjo dajatve, kar je v primeru uvoza s Kitajske razlika med 16,5 % in dajatvijo, uvedeno za edino izvozno družbo v vzorcu, ki ji je bila odobrena TGO, za katero je dajatev znašala 9,7 %, v primeru uvoza iz Vietnama pa razlika med 10 % in individualno stopnjo dajatve, izračunano za zadevnega proizvajalca izvoznika, če obstaja.

(44)

Če bi analiza pokazala, da bi bilo treba IO odobriti proizvajalcu izvozniku, za katerega je bila zavrnjena TGO, bi se morala zadevnemu proizvajalcu izvozniku odobriti individualna stopnja dajatve, povračilo dajatve pa bi bilo omejeno na znesek, ki ustreza razliki med plačano dajatvijo, tj. 16,5 % v primeru uvoza s Kitajske in 10 % v primeru uvoza iz Vietnama, in individualno dajatvijo, izračunano za zadevnega proizvajalca izvoznika, če obstaja.

(45)

Nasprotno, če bi analiza zahtevkov za TGO in IO pokazala, da bi bilo treba TGO in IO zavrniti, povračila protidampinških dajatev ne bi bilo mogoče odobriti.

(46)

Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 12, je Sodišče izpodbijano uredbo in Izvedbeno uredbo (EU) št. 1294/2009 razglasilo za nični glede izvoza določene obutve določenih kitajskih in vietnamskih proizvajalcev izvoznikov, saj Komisija ni preučila zahtevkov za TGO in IO, ki so jih poslali ti proizvajalci izvozniki.

(47)

Komisija je zato preučila zahtevke za TGO in IO zadevnih proizvajalcev izvoznikov, da bi določila stopnjo dajatve, ki se uporablja za njihov izvoz. Ocena je pokazala, da predložene informacije niso dokazale, da so zadevni proizvajalci izvozniki delovali v pogojih tržnega gospodarstva ali da izpolnjujejo pogoje za individualno obravnavo (za podrobno razlago glej uvodno izjavo 48 in naslednje v nadaljevanju).

(48)

Poudariti je treba, da je dokazno breme na proizvajalcu, ki želi, da se mu na podlagi člena 2(7)(b) osnovne uredbe odobri zahtevek za TGO. Prvi pododstavek člena 2(7)(c) v ta namen določa, da mora zahtevek, ki ga tak proizvajalec predloži, vsebovati zadostne dokaze, kot so opredeljeni v navedeni določbi, da deluje v pogojih tržnega gospodarstva. Institucijama Unije zato ni treba dokazati, da proizvajalec ne izpolnjuje pogojev, ki se zahtevajo za odobritev navedene obravnave. Nasprotno, instituciji Unije morata oceniti, ali podatki, ki jih je predložil zadevni proizvajalec, zadostujejo za dokaz, da so merila iz prvega pododstavka člena 2(7)(c) osnovne uredbe izpolnjena, tako da se mu lahko odobri TGO, sodišče Unije pa mora preveriti, ali je ta presoja očitno napačna (točka 32 sodbe v zadevi C-249/10 P in točka 24 sodbe v zadevi C-247/10 P).

(49)

V skladu s členom 2(7)(c) osnovne uredbe mora biti izpolnjenih vseh pet meril iz tega člena, da se proizvajalcu izvozniku lahko odobri TGO. Komisija je zato menila, da neizpolnjevanje vsaj enega merila zadostuje za zavrnitev zahtevka za TGO.

(50)

Nobeden od zadevnih proizvajalcev izvoznikov ni mogel dokazati, da izpolnjuje merilo 1 (poslovne odločitve). Natančneje, Komisija je ugotovila, da večina zadevnih proizvajalcev izvoznikov (družbe 7, 11, 12, 13, 14, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24 in 25) (23) ni mogla svobodno določiti količine prodaje na domačem in izvoznih trgih. V zvezi s tem je Komisija ugotovila, da so obstajale omejitve v proizvodnji in/ali omejitev količine prodaje na določenih trgih (domačih in izvoznih trgih). Poleg tega nekateri zadevni proizvajalci izvozniki (družbe 8, 9, 10 in 15) niso predložili bistvenih in popolnih informacij (kot so dokazi o strukturi in kapitalu družbe, dokazi ali pojasnila o postopkih odločanja v družbi), ki bi dokazovali, da so svoje poslovne odločitve sprejemali v skladu s tržnimi signali brez večjega vmešavanja države.

(51)

Kar zadeva merilo 2 (računovodstvo), družbe 8, 10, 13, 14, 15, 16, 17, 19, 20, 21, 24 in 25 tudi niso dokazale, da imajo jasno določeno zbirko računovodskih evidenc, ki se pregledujejo neodvisno v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi. Zlasti ocene za TGO so pokazale, da bodisi te družbe Komisiji niso predložile mnenja/poročila neodvisnega revizorja bodisi ni bila izvedena revizija njihovih računovodskih izkazov ali pa niso bile pojasnjene nekatere postavke v bilanci stanja in izkazu poslovnega izida.

(52)

Kar zadeva merilo 3 (sredstva in „prenos“), družbe 7, 8, 9, 10, 11, 13, 15, 16, 17, 18, 19, 22, 23 in 25 niso dokazale, da iz sistema netržnega gospodarstva niso bila prenesena izkrivljanja. Te družbe zlasti niso predložile bistvenih in popolnih informacij, med drugim o sredstvih v lasti družbe ter pogojih in vrednosti pravic do rabe zemljišč.

(53)

Komisija iz razlogov, navedenih v uvodni izjavi 49, za nobenega od zadevnih proizvajalcev izvoznikov ni ocenila meril 4 (stečajno pravo in pravice lastninskih razmerij) in 5 (pretvorbe menjalnega tečaja). Komisija je zadevne proizvajalce izvoznike obvestila o ugotovitvah o TGO in jih pozvala, naj predložijo pripombe. Prejela ni nobenih pripomb.

(54)

Člen 9(5) osnovne uredbe v obliki, kakršna je bila pred spremembo, določa, da kadar se uporablja člen 2(7)(a) iste uredbe, se individualna dajatev določi za izvoznike, ki lahko dokažejo, da izpolnjujejo vsa merila iz člena 9(5) osnovne uredbe v obliki, kakršna je bila pred spremembo.

(55)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 48, je treba poudariti, da je dokazno breme na proizvajalcu, ki želi, da se mu na podlagi člena 9(5) osnovne uredbe v obliki, kakršna je bila pred spremembo, odobri IO. Za ta namen prvi pododstavek člena 9(5) določa, da mora biti vloženi zahtevek ustrezno utemeljen. Institucijama Unije zato ni treba dokazati, da izvoznik ne izpolnjuje pogojev za odobritev navedene obravnave. Nasprotno, ti instituciji Unije morata presoditi, ali podatki, ki jih je predložil zadevni izvoznik, zadostujejo za dokaz, da so merila iz člena 9(5) osnovne uredbe v obliki, kakršna je bila pred spremembo, izpolnjena, tako da se mu lahko odobri IO.

(56)

V skladu s členom 9(5) osnovne uredbe v obliki, kakršna je bila pred spremembo, morajo izvozniki na podlagi utemeljenih zahtev dokazati, da izpolnjujejo vseh pet meril iz navedenega člena, tako da se jim lahko odobri IO. Komisija je zato menila, da neizpolnjevanje vsaj enega merila zadostuje za zavrnitev zahtevka za IO.

(57)

Uporablja se naslednjih pet meril:

(58)

Vseh 19 zadevnih proizvajalcev izvoznikov, ki so zahtevali TGO, je zahtevalo tudi IO, če jim TGO ne bi bila odobrena. Komisija je zato ocenila zahtevke za IO vsakega zadevnega proizvajalca izvoznika.

(59)

Kar zadeva merilo 1 (vrnitev kapitala in dobičkov v domovino), družbi 9 in 20 nista predložili dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da sta lahko svobodno vrnili kapital in dobičke v domovino, zato nista dokazali, da je to merilo izpolnjeno.

(60)

Kar zadeva merilo 2 (izvozne cene in količine se svobodno določijo), je Komisija ugotovila, da družbe 7, 8, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 20, 21, 22, 23 in 24 niso dokazale, da so bile poslovne odločitve, kot so izvozne cene in količine, ter prodajni pogoji svobodno določeni v odziv na tržne signale, saj je bila iz analiziranih dokazov, kot so statuti ali dovoljenja za poslovanje, razvidna omejitev pri proizvodnji in/ali količini prodaje obutve na določenih trgih.

(61)

Kar zadeva merilo 3 (ključni upravljavski položaji in deleži družbe so dovolj neodvisni od vmešavanja države), družbe 7, 8, 9, 10, 13, 15, 16, 17, 18, 19, 22, 23 in 25 niso predložile potrebnih informacij, s katerimi bi dokazale, da so bile dovolj neodvisne od vmešavanja države. Med drugim niso predložile informacij o tem, kako in pod kakšnimi pogoji je bila nanje prenesena pravica do rabe zemljišč.

(62)

Poleg tega družbe 8, 10, 17, 18 in 25 tudi niso dokazale, da izpolnjujejo zahteve iz merila 5 (izogibanje), saj niso predložile informacij o načinu sprejemanja odločitev v družbi.

(63)

Komisija ob upoštevanju določb iz uvodne izjave 56 za nobenega od zadevnih proizvajalcev izvoznikov ni ocenila merila 4 (pretvorbe menjalnega tečaja se opravljajo po tržni stopnji).

(64)

Nobeden od 19 zadevnih proizvajalcev izvoznikov ni izpolnjeval pogojev iz člena 9(5) osnove uredbe v obliki, kakršna je bila pred spremembo, zato jim IO ni bila odobrena. Komisija je zadevne proizvajalce izvoznike o tem ustrezno obvestila in jih pozvala, naj predložijo pripombe. Prejela ni nobenih pripomb.

(65)

Zato bi bilo treba za izvoz 19 zadevnih proizvajalcev izvoznikov uvesti veljavno preostalo protidampinško dajatev v višini 16,5 % za Kitajsko in 10 % za Vietnam za obdobje uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 1472/2006. Prvotno obdobje uporabe navedene uredbe je bilo od 7. oktobra 2006 do 7. oktobra 2008. Po začetku pregleda zaradi izteka ukrepov je bilo 30. decembra 2009 podaljšano do 31. marca 2011. Nezakonitost, ki je bila ugotovljena v teh sodbah, je, da instituciji Unije nista ugotovili, ali bi morala za izdelke zadevnih proizvajalcev izvoznikov veljati preostala dajatev ali individualna dajatev. Na podlagi nezakonitosti, ki jo je ugotovilo Sodišče, ni pravne podlage za popolno oprostitev plačila protidampinške dajatve za izdelke zadevnih proizvajalcev izvoznikov. Z novim aktom, ki odpravlja nezakonitost, ki jo je ugotovilo Sodišče, je treba torej samo ponovno oceniti veljavno stopnjo protidampinške dajatve in ne samih ukrepov.

(66)

Ker je bilo ugotovljeno, da bi bilo treba ponovno uvesti veljavno preostalo dajatev za Kitajsko oziroma Vietnam za zadevne proizvajalce izvoznike po isti stopnji, kot je bilo prvotno določeno v izpodbijani uredbi in Izvedbeni uredbi (EU) št. 1294/2009, spremembe Uredbe (ES) št. 388/2008 niso potrebne. Navedena uredba je še vedno veljavna.

(67)

Ob upoštevanju pripomb in njihove analize je bilo sklenjeno, da bi bilo treba ponovno uvesti veljavno preostalo protidampinško dajatev v višini 16,5 % za Kitajsko in 10 % za Vietnam za obdobje uporabe izpodbijane uredbe.

(68)

Zadevni proizvajalci izvozniki in vse strani, ki so sodelovale v postopku, so bili obveščeni o bistvenih dejstvih in premislekih, na podlagi katerih se je nameravala priporočiti ponovna uvedba dokončne protidampinške dajatve na izvoz 19 zadevnih proizvajalcev izvoznikov. Po razkritju so imeli na voljo obdobje za predložitev pripomb.

(69)

Po razkritju je Komisija prejela pripombe v imenu (i) združenja FESI in koalicije za obutev (24), ki zastopata uvoznike obutve v Uniji, in (ii) družbe Cortina NV („Cortina“), ki je uvoznica obutve v Uniji.

(70)

V pripombah v zvezi z razkritjem sta združenje FESI in koalicija za obutev najprej navedla, da sedanje izvajanje temelji na istih pravnih podlagah in razlogih, na katerih so temeljile tudi uredbe, ki jih je Komisija že sprejela v zvezi z istim postopkom izvajanja, tj. izvedbene uredbe (EU) 2016/1395, (EU) 2016/1647, (EU) 2016/1731 in (EU) 2016/2257. Zato sta se v svojem odgovoru na razkritje sklicevala na svoje pripombe (ter vključila sklice), ki sta jih predložila v zvezi z zgoraj navedenimi uredbami dne 16. decembra 2015, 6. junija 2016, 16. junija 2016 oziroma 11. avgusta 2016, ne da bi navedla podrobnosti teh pripomb in zahtevkov.

(71)

V odgovor na te pripombe se Komisija sklicuje na izvedbene uredbe (EU) 2016/1395, (EU) 2016/1647, (EU) 2016/1731 in (EU) 2016/2257, ki v celoti obravnavajo vse pripombe združenja FESI in koalicije za obutev v zvezi s sedanjim izvajanjem. Ker združenje FESI in koalicija za obutev nista dodatno opredelila svojih trditev, Komisija meni, da je na trditve že v celoti odgovorila v zgoraj navedenih uredbah, sklepi v zvezi z njimi iz navedenih uredb pa se s tem potrdijo.

(72)

Poleg tega sta združenje FESI in koalicija za obutev predložila pripombe, ki so podrobno obravnavane v nadaljevanju.

(73)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta navedla, da je pristop Komisije, ki ga je uporabila v zvezi z družbami iz Priloge III, nezakonit. Ker je Komisija v Prilogi III navedla družbe, povezane z družbami, ki so bile že ocenjene v okviru izvedbenih uredb (EU) 2016/1395, (EU) 2016/1647, (EU) 2016/1731 ali (EU) 2016/2257, je kršila koncept „enega samega gospodarskega subjekta“, ki ga je uporabila v prvotni preiskavi. Poleg tega bi tak pristop povzročil pravne nedoslednosti, saj je Komisija z navedenimi uredbami za te družbe ponovno uvedla protidampinške dajatve, v Prilogi III pa so iste družbe navedene kot družbe, za katere se zdi, da v prvotni preiskavi niso predložile zahtevka za TGO/IO.

(74)

Za nepovezane trgovce ni bilo pravne zahteve, da bi morali v prvotni preiskavi vložiti zahtevek za TGO/IO, zato jih v nobenem primeru ne bi bilo treba navesti v Prilogi III.

(75)

Kar zadeva kitajske ali vietnamske dobavitelje, ki so v prvotni preiskavi vložili zahtevek za TGO/IO, vendar še niso bili ocenjeni v nobeni uredbi iz uvodne izjave 63 v okviru izvajanja sodb iz uvodne izjave 12, sta združenje FESI in koalicija za obutev trdila, da prav tako ne bi smeli biti navedeni v Prilogi III. Natančneje, trdila sta, da bi tak pristop Komisiji v prihodnosti preprečil oceno katerega koli zahtevka za TGO/IO njihovih povezanih dobaviteljev na Kitajskem ali v Vietnamu. Isti strani sta trdili, da bi morala Komisija na seznamu družb, ki so jih priglasili nacionalni carinski organi, opredeliti tiste družbe/trgovce, ki spadajo v isto skupino družb, in ugotoviti, ali so del katerega od kitajskih ali vietnamskih proizvajalcev izvoznikov, ki so v prvotni preiskavi vložili zahtevek za TGO/IO, vendar v njej niso bili vzorčeni. V nasprotnem primeru bi Komisija zainteresiranim stranem naložila nemogoče dokazno breme.

(76)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 34, sta združenje FESI in koalicija za obutev dejansko opredelili družbe, povezane s kitajskimi ali vietnamski proizvajalci izvozniki, ki so v prvotni preiskavi predložili obrazec zahtevka za TGO/IO, vendar niso bili vzorčeni in tudi niso bili ocenjeni v izvedbenih uredbah iz uvodnih izjav 18 do 20 ter 25. Informacije v spisu so potrdile informacije, prejete od teh zainteresiranih strani, zato se bodo zahtevki za TGO/IO teh družb ocenili. Rezultat te ocene bo predmet ločenega pravnega akta. Zahteva v zvezi s temi družbami je bila torej odobrena in te družbe niso navedene v Prilogi III.

(77)

Kar zadeva trgovce, ki so zahtevali povračilo plačanih dajatev (ki so ali niso povezani s kitajskimi ali vietnamskimi dobavitelji), Komisija meni, da je dokazno breme na teh trgovcih.

(78)

Vendar nobeden od trgovcev, navedenih v Prilogi III, ni predložil informacij ali dokaza o svojih dobaviteljih na Kitajskem ali v Vietnamu (razen tistih, navedenih v uvodni izjavi 76).

(79)

Vendar Komisija priznava, da morda niso bili vsi uvozniki, ki so od navedenih trgovcev kupili obutev, seznanjeni s tem, da morajo Komisiji sporočiti imena proizvajalcev izvoznikov, od katerih so zadevni trgovci kupili obutev. Da bi se zagotovilo polno spoštovanje njihove pravice do obrambe, se je Komisija odločila, da posebej vzpostavi stik z zadevnimi uvozniki ter jih seznani s položajem in njihovim dokaznim bremenom. Da bi se zagotovil čas, potreben za izvajanje te odločitve, se preverjanje družb iz Priloge III začasno odloži, dokler Komisija ne vzpostavi stika z zadevnimi uvozniki in jim da čas za odziv. Rok osmih mesecev za oceno zahtevkov za TGO/IO bo začel teči na dan, ko bo uvoznik Komisiji sporočil imena in naslove zadevnih proizvajalcev izvoznikov, oziroma, če v časovnem obdobju, ki ga navede Komisija, po preteku roka ne bo odgovora.

(80)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta trdila tudi, da Komisija v interesu pravne varnosti ne bi smela sprejeti ter objaviti kakršnih koli nadaljnjih pravnih aktov o izvajanju sodbe Sodišča v združenih zadevah C-659/13 in C-34/14, dokler Sodišče v predhodnih odločbah ne odloči o veljavnosti Izvedbene uredbe (EU) 2016/223 iz uvodne izjave 23 ter veljavnosti Izvedbene uredbe (EU) 2016/1647 iz uvodne izjave 19 in Izvedbene uredbe (EU) 2016/1731 iz uvodne izjave 20. V zvezi s tem sta trdila, da se člen 278 PDEU, v skladu s katerim sodni postopki zoper pravne akte, ki so jih sprejele institucije, nimajo odložilnega učinka, v tem primeru ne uporablja, saj zahtevek v zvezi s tem ni bil vložen, da bi se začasno odložilo izvajanje Izvedbene uredbe (EU) 2016/223, ampak, da se ne bi sprejele dodatne uredbe o dokončni uvedbi protidampinških dajatev na uvoz obutve iz Kitajske in Vietnama. Iz istega razloga sta trdila tudi, da sodbi Zuckerfabrik Süderdithmarschen/Altana nista pravno pomembna referenca.

(81)

Kar zadeva člen 278 PDEU in sodbi Zuckerfabrik Süderdithmarschen/Altana, se Komisija strinja z združenjem FESI in koalicijo za obutev, da se navedena sodna praksa ne uporablja za ocenjevanje, ali je treba začasno odložiti izvajanje sodbe Sodišča v združenih zadevah C-659/13 in C-34/14. Vendar Komisija meni, da mora navedeno sodbo izvesti v razumnem časovnem okviru in da tekoči postopki v zvezi s prej sprejetimi akti o izvajanju navedene sodbe niso veljaven razlog za nedokončanje izvajanja sodbe. Zlasti meni, da bi se s tem zainteresiranim stranem, ki niso združenje FESI in koalicija za obutev, preprečilo uveljavljanje njihovih pravic v upravnem in morebitnem sodnem postopku.

(82)

Kar zadeva veljavnost izvedbenih uredb (EU) 2016/1647 in (EU) 2016/1731, sta združenje FESI in koalicija za obutev trdila, da imajo navedeni uredbi in morebitne nove uredbe o ponovni uvedbi dokončnih dajatev na uvoz obutve s poreklom iz Kitajske in Vietnama isto pravno podlago, zato bi pristop in utemeljitev Komisije ter razveljavitev izvedbenih uredb (EU) 2016/1647 in (EU) 2016/1731 pomenili tudi, da bi bila nična tudi vsaka nadaljnja podobna uredba. Iz pristopa Komisije zato ne bi bilo razvidno prizadevanje v dobri veri za izvajanje sodbe v združenih zadevah C & J Clark International, C-659/13, in Puma, in C-34/14, iz uvodne izjave 12.

(83)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta trdila, da za izvajanje navedene sodbe po eni strani ne bi veljali roki, ki jih določi Sodišče, in bi imelo negativen učinek na uvoznike v Uniji, po drugi strani pa Uniji ne bi prineslo nobene davčne ugodnosti. Zato bi morala Komisija opustiti izvajanje sodbe, dokler niso znani rezultati zadev pred Sodiščem iz uvodne izjave 80.

(84)

Komisija se sklicuje na zgoraj navedene razloge iz uvodne izjave 81.

(85)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta trdila, da dokazno breme pri ocenjevanju zahtevkov za TGO/IO nosi Komisija, saj so kitajski in vietnamski proizvajalci izvozniki bremenu zadostili s predložitvijo zahtevkov za TGO/IO v prvotni preiskavi. Trdila sta tudi, da bi morale biti zadevnim proizvajalcem izvoznikom, na katere se nanaša trenutno izvajanje, zagotovljene enake procesne pravice, kot so bile zagotovljene vzorčnim proizvajalcem izvoznikom v prvotni preiskavi. Zlasti sta trdila, da je bila namesto preverjanj na kraju samem opravljena le teoretična analiza ter da kitajski in vietnamski proizvajalci izvozniki niso imeli možnosti, da bi dopolnili obrazce zahtevka za TGO/IO prek pozivov k dopolnitvam.

(86)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta nadalje trdila, da proizvajalcem izvoznikom, ki jih to izvajanje zadeva, niso bila zagotovljena enaka postopkovna jamstva kot tista, ki se uporabljajo v standardnih protidampinških preiskavah, ampak so bili uporabljeni strožji standardi. Trdila sta, da Komisija ni upoštevala časovnega zamika med vložitvijo zahtevkov za TGO/IO v prvotni preiskavi in oceno teh zahtevkov. Poleg tega so imeli proizvajalci izvozniki med prvotno preiskavo na voljo le 15 dni, da vložijo zahtevke za TGO/IO, namesto običajnih 21 dni.

(87)

Na podlagi tega sta združenje FESI in koalicija za obutev trdila, da temeljno pravno načelo glede omogočanja zainteresiranim stranem, da v polni meri uveljavljajo pravico do obrambe iz člena 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in člena 6 Pogodbe o Evropski uniji, ni bilo spoštovano. Zato sta trdila, da je Komisija zlorabila svoje pooblastila, ker proizvajalcem izvoznikom ni dala priložnosti, da dopolnijo nepopolne informacije, in v fazi izvajanja obrnila dokazno breme.

(88)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta nazadnje trdila tudi, da bi bil ta pristop diskriminatoren do kitajskih in vietnamskih proizvajalcev izvoznikov, ki so bili vzorčeni v prvotni preiskavi, pa tudi do drugih proizvajalcev izvoznikov v državah z netržnim gospodarstvom, za katere se je uvedla protidampinška preiskava in ki so v navedeni preiskavi vložili zahtevke za TGO/IO. Zato za kitajske in vietnamske družbe, ki jih zadeva sedanje izvajanje, ne bi smel veljati enak prag za zagotavljanje informacij, kot se uporabi v običajni 15-mesečni preiskavi, in zanje ne bi smeli veljati strožji postopkovni standardi.

(89)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta trdila tudi, da je Komisija uporabila de facto razpoložljiva dejstva v skladu s členom 18(1) osnovne uredbe, vendar pa Komisija ni delovala skladno s procesnimi pravili iz člena 18(4) osnovne uredbe.

(90)

Komisija opozarja, da mora biti na podlagi sodne prakse dokazno breme na proizvajalcu, ki želi, da se mu na podlagi člena 2(7)(b) osnovne uredbe odobri TGO/IO. Prvi pododstavek člena 2(7)(c) v ta namen določa, da mora zahtevek, ki ga tak proizvajalec predloži, vsebovati zadostne dokaze, kot so opredeljeni v navedeni določbi, da deluje v pogojih tržnega gospodarstva. V skladu z mnenjem Sodišča v sodbah v zadevah Brosmann in Aokang institucijama zato ni treba dokazati, da proizvajalec ne izpolnjuje pogojev, ki se zahtevajo za odobritev navedene obravnave. Nasprotno, Komisija mora oceniti, ali podatki, ki jih je predložil zadevni proizvajalec, zadostujejo za dokaz, da so merila iz prvega pododstavka člena 2(7)(c) osnovne uredbe izpolnjena, tako da se mu lahko odobri TGO/IO (glej uvodno izjavo 48). Glede tega je treba opozoriti, da Komisiji od proizvajalca izvoznika ni treba zahtevati, naj dopolni zahtevek za TGO/IO. Komisija lahko svojo oceno utemelji na podlagi informacij, ki jih je proizvajalec izvoznik že predložil.

(91)

V zvezi s trditvijo, da je bila opravljena le teoretična analiza, Komisija ugotavlja, da je teoretična analiza postopek, pri katerem se zahtevki za TGO/IO analizirajo na podlagi dokumentacije, ki jo predloži proizvajalec izvoznik. Komisija teoretično analizira vse vloge za TGO/IO. Poleg tega se lahko Komisija odloči, da bo opravila inšpekcijske preglede na kraju samem. Vendar inšpekcijski pregledi na kraju samem niso obvezni in se ne izvajajo za vsako vlogo za TGO/IO. Namen inšpekcijskih pregledov na kraju samem, kadar se izvedejo, je običajno potrditi določeno predhodno oceno, ki so jo opravile institucije, in/ali preveriti verodostojnost informacij, ki jih je predložil zadevni proizvajalec izvoznik. Povedano drugače, če je iz dokazov, ki jih je predložil proizvajalec izvoznik, jasno razvidno, da TGO/IO ni upravičena, se dodatni in neobvezni inšpekcijski pregled na kraju samem običajno ne bi organiziral. Komisija sama presodi, kdaj je primerno opraviti preveritveni obisk (25). Ta institucija se po lastni presoji odloči, kako bo preverila informacije v obrazcu za TGO/IO. Kadar se torej Komisija, kot v tem primeru, na podlagi teoretične analize odloči, da je prejela dovolj dokazov za odločitev o zahtevku za TGO/IO, preveritveni obisk ni potreben in ga ni mogoče zahtevati.

(92)

Kar zadeva trditev, da pravica do obrambe zaradi odločitve Komisije, da ne bo poslala pozivov k dopolnitvam, ni bila ustrezno spoštovana, je treba najprej opozoriti, da je pravica do obrambe subjektivna pravica ter da se združenje FESI in koalicija za obutev ne moreta sklicevati na kršitev subjektivne pravice drugih družb. Komisija nasprotuje navedbi, da je njena praksa, da se obsežna izmenjava informacij in podrobna dopolnitev opravita le, kadar se opravi zgolj teoretična analiza, in ne, kadar se opravita teoretična analiza in preverjanje na kraju samem. Združenje FESI in koalicija za obutev dejansko nista mogla dokazati nasprotnega.

(93)

Tudi pripombe združenja FESI in koalicije za obutev glede diskriminacije je treba zavrniti kot neutemeljene. Opozoriti je treba, da je načelo enake obravnave kršeno, kadar institucije Unije različno obravnavajo primerljive položaje v škodo nekaterih trgovcev v primerjavi z drugimi, ne da bi bila ta razlika v obravnavi upravičena z obstojem pomembnih objektivnih razlik (26). Vendar ravno tega Komisija ne počne, saj s tem, ko od nevzorčenih kitajskih in vietnamskih proizvajalcev izvoznikov zahteva, naj vložijo zahtevke za TGO/IO za ponovno oceno, namerava te prej nevzorčene proizvajalce izvoznike izenačiti s tistimi, ki so bili vzorčeni v prvotni preiskavi. Poleg tega, ker osnovna uredba v zvezi s tem ne določa najmanjšega časovnega okvira, dokler je časovni okvir v ta namen razumen in stranem zagotavlja dovolj priložnosti za zbiranje (ali ponovno zbiranje) potrebnih informacij in se hkrati ščiti njihova pravica do obrambe, ni diskriminacije.

(94)

Kar zadeva člen 18(1) osnovne uredbe, je Komisija v obravnavani zadevi sprejela informacije, ki so jih predložili zadevni proizvajalci izvozniki, teh informacij torej ni zavrnila, pač pa je na njih temeljila njena ocena. Komisija zato ni uporabila člena 18. Iz tega sledi, da ni treba slediti postopku iz člena 18(4) osnovne uredbe. Postopek iz člena 18(4) se uporablja v primerih, ko namerava Komisija zavrniti nekatere informacije, ki so jih zagotovile zainteresirane strani, in namesto tega uporabiti razpoložljiva dejstva.

(95)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta trdila, da bi Komisija kršila člen 266 PDEU, saj ji ta člen ne zagotavlja pravne podlage za ponovno uvedbo preiskave v zvezi z ukrepom, ki je prenehal veljati. Hkrati sta ponovno poudarila, da člen 266 PDEU ne dovoljuje retroaktivne uvedbe protidampinških dajatev, kar bi bilo potrjeno tudi s sodbo Sodišča v zadevi C-458/98P, IPS proti Svetu.

(96)

V zvezi s tem sta združenje FESI in koalicija za obutev trdila, da se je protidampinški postopek v zvezi z uvozom obutve iz Kitajske in Vietnama zaključil 31. marca 2011 z iztekom ukrepov. Komisija je v ta namen 16. marca 2011 objavila obvestilo v Uradnem listu Evropske unije v zvezi z iztekom dajatev (27) („obvestilo o izteku“), industrija Unije pa ni trdila, da se damping nadaljuje, in tudi sodba Sodišča Evropske unije ni razveljavila obvestila o izteku.

(97)

Poleg tega sta isti strani trdili, da tudi v osnovni uredbi ni nobenih razlogov, na podlagi katerih bi lahko Komisija ponovno uvedla protidampinško preiskavo.

(98)

V zvezi s tem sta združenje FESI in koalicija za obutev trdila tudi, da nadaljevanje preiskave in ocena zahtevkov za TGO/IO, ki so jih zadevni kitajski in vietnamski proizvajalci izvozniki vložili v prvotni preiskavi, pomenita kršitev splošnega načela zastaranja ali omejitve. To načelo je določeno v Sporazumu o STO, osnovni uredbi, v kateri je določeno petletno trajanje ukrepov, ter členih 236(1) in 221(3) carinskega zakonika Skupnosti, v skladu s katerim lahko v obdobju treh let uvozniki zahtevajo povračilo protidampinških dajatev, nacionalni carinski organi pa poberejo uvozne in protidampinške dajatve (28). Člen 266 PDEU ne omogoča odstopanja od tega načela.

(99)

Poleg tega sta trdili, da Komisija ni zagotovila obrazložitve ali predhodne sodne prakse, ki bi podprla uporabo člena 266 PDEU kot pravne podlage za ponovno uvedbo postopka.

(100)

Zaradi odsotnosti kakršne koli pravne podlage za ponovno uvedbo preiskave Komisija opozarja na sodno prakso, navedeno v uvodni izjavi 15, v skladu s katero lahko nadaljuje preiskavo v točki, na kateri je prišlo do nezakonitosti. V skladu s sodno prakso je treba zakonitost protidampinške uredbe ocenjevati z vidika objektivnih norm prava Unije in ne glede na prakso odločanja, tudi če takšna praksa obstaja (v obravnavanem primeru temu ni tako). Zato prejšnja praksa Komisije, quod non, ne more ustvariti utemeljenih pričakovanj, saj v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča utemeljena pričakovanja lahko nastanejo le, če institucije zagotovijo natančna zagotovila, na podlagi katerih bi lahko zainteresirana stran zakonito sklepala, da bodo institucije Unije ravnale na določen način (29). Niti združenje FESI niti koalicija za obutev nista poskušala dokazati, da so bila v tem primeru dana taka zagotovila. To še toliko bolj velja, ker navedena prejšnja praksa ne ustreza dejanskemu in pravnemu položaju obravnavane zadeve, zadevne razlike pa je mogoče pripisati dejanskim in pravnim razlikam v primerjavi z obravnavano zadevo.

(101)

Navedene razlike so naslednje: Nezakonitost, ki jo je ugotovilo Sodišče, se ne nanaša na ugotovitve o dampingu, škodi ter interesu Unije in s tem na načelo uvedbe dajatve, temveč le na natančno stopnjo dajatve. Prejšnje razglasitve ničnosti, na katere so se sklicevale zainteresirane strani, pa so se nasprotno nanašale na ugotovitve o dampingu, škodi in interesu Unije. Institucije torej lahko ponovno izračunajo natančno stopnjo dajatev za zadevne proizvajalce izvoznike.

(102)

Zlasti v obravnavani zadevi ni bilo treba pridobiti dodatnih informacij od zainteresiranih strani. Komisija je morala namesto tega oceniti informacije, ki so bile vložene, vendar niso bile ocenjene pred sprejetjem Uredbe (ES) št. 1472/2006. V vsakem primeru, kot je navedeno v uvodni izjavi 100, nekdanje prakse v drugih primerih niso natančno in brezpogojno zagotovilo za obravnavani primer.

(103)

Vse strani, na katere se nanaša postopek, tj. zadevni proizvajalci izvozniki in strani v zadevah pred sodiščem ter združenje, ki zastopa eno od teh strani, so bile z razkritjem obveščene o pomembnih dejstvih, na podlagi katerih namerava Komisija sprejeti sedanjo oceno TGO/IO. S tem so njihove pravice do obrambe zaščitene. V zvezi s tem je treba zlasti poudariti, da nepovezani uvozniki v okviru protidampinškega postopka niso deležni pravice do obrambe, saj ti postopki niso usmerjeni proti njim.

(104)

Glede trditve, da so zadevni ukrepi potekli 31. marca 2011, Komisija ne vidi razloga, zakaj bi iztek ukrepov kakor koli vplival na možnost Komisije, da po sodbi, ki razveljavlja prvotni akt, sprejme nov akt, ki bi zamenjal razveljavljeni akt. V skladu s sodno prakso iz uvodne izjave 15 bi se moral upravni postopek nadaljevati v točki, ko je prišlo do nezakonitosti.

(105)

Protidampinški postopki zato še vedno niso zaključeni, saj je bil akt, ki je sklenil postopke, razglašen za ničnega. Komisija mora zaključiti navedene postopke, saj člen 9(4) osnovne uredbe določa, da mora biti preiskava zaključena z aktom Komisije.

(106)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta trdila tudi, da postopek, sprejet za ponovno uvedbo preiskave in retroaktivno uvedbo dajatve, pomeni zlorabo pooblastil s strani Komisije in kršitev PDEU. V zvezi s tem trdita, da Komisija nima pooblastil za poseganje v člen 236(1) carinskega zakonika Skupnosti s preprečevanjem povračila protidampinških dajatev. Trdila sta, da bi morali nacionalni carinski organi ukrepati zaradi razveljavitve akta o uvedbi protidampinških dajatev in da bi nacionalni carinski organi tudi morali povrniti te dajatve, ki jih je Sodišče razglasilo za nične.

(107)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta v zvezi s tem trdila, da člen 14(3) osnovne uredbe Komisiji ne omogoča odstopanja od člena 236 carinskega zakonika Skupnosti, saj sta obe zakonodaji pravno enakovredni in osnovne uredbe ni mogoče šteti za lex specialis carinskega zakonika Skupnosti.

(108)

Poleg tega sta isti strani trdili, da se člen 14(3) osnovne uredbe ne sklicuje na člen 236 carinskega zakonika Skupnosti in navaja le, da lahko Komisija sprejme posebne določbe, ne pa tudi odstopanj od carinskega zakonika Skupnosti.

(109)

V odgovor na navedeno je treba poudariti, da se na podlagi člena 14(1) osnovne uredbe pravila, ki urejajo carinsko zakonodajo Unije, ne uporabljajo samodejno za uvedbo posameznih protidampinških dajatev (30). Namesto tega člen 14(3) osnovne uredbe institucijam Unije daje pravico, da, kadar je potrebno in koristno, prenesejo in uporabijo pravila, ki urejajo carinsko zakonodajo Unije (31).

(110)

Za ta prenos ni potrebna polna uporaba vseh določb carinske zakonodaje Unije. Člen 14(3) osnovne uredbe izrecno predvideva posebne določbe v zvezi s skupno opredelitvijo pojma porekla, kar je dober primer tega, kje nastane odstopanje od določb carinske zakonodaje Unije. Komisija je na tej podlagi izkoristila pooblastila, ki izhajajo iz člena 14(3) osnovne uredbe, in zahtevala, da se nacionalni carinski organi začasno vzdržijo vsakršnega povračila. To ne izpodbija pristojnosti, ki jih imajo nacionalni carinski organi v zvezi s spori glede carinskega dolga, saj so za odločanje še vedno pristojni carinski organi držav članic. Carinski organi držav članic še vedno na podlagi sklepov, ki jih Komisija sprejme v zvezi z zahtevki za TGO in IO, odločijo, ali bi bilo treba povračilo odobriti ali ne.

(111)

Velja, da nič v carinski zakonodaji Unije ne dovoljuje oviranja povračila napačno plačanih carinskih dajatev, vendar taka posplošena izjava ni mogoča v zvezi s povračilom protidampinških dajatev. V skladu s tem in zaradi splošne potrebe po zaščiti lastnih sredstev Unije pred neupravičenimi zahtevami za povračilo ter s tem povezanimi težavami, ki bi jih povzročilo zahtevanje neupravičenih povračil po tem, je morala Komisija začasno odstopati od carinske zakonodaje Unije in izkoristiti svoja pooblastila na podlagi člena 14(3) osnovne uredbe.

(112)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta trdila tudi, da v nasprotju s členom 296 PDEU Komisija ni zagotovila ustrezne obrazložitve in navedbe pravne podlage, na osnovi katere so bile retroaktivno ponovno uvedene dajatve ter s tem zavrnjena povračila dajatev uvoznikom, ki jih zadeva sedanje izvajanje. Zato sta trdila, da je Komisija kršila pravico do učinkovitega sodnega varstva zainteresiranih strani.

(113)

Komisija meni, da obsežna pravna utemeljitev v dokumentu o splošnem razkritju in tej uredbi ustrezno utemeljuje to uredbo.

(114)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta trdila tudi, da retroaktivni popravek ukrepov, ki so prenehali veljati, krši načelo varstva utemeljenih pričakovanj. Združenje FESI je sprva trdilo, da bi strani, vključno z uvozniki, dobile zagotovilo, da so ukrepi prenehali veljati 31. marca 2011 in da glede na čas, ki je pretekel od prvotne preiskave, upravičeno pričakujejo, da se prvotna preiskava ne bo nadaljevala ali ponovno začela. Podobno so kitajski in vietnamski proizvajalci izvozniki zato, ker njihovi zahtevki za TGO/IO, ki so jih predložili v prvotni preiskavi, niso bili ocenjeni v treh mesecih, ki so veljali v prvotni preiskavi, upravičeno utemeljeno pričakovali, da Komisija teh zahtevkov ne bo več pregledovala.

(115)

Kar zadeva utemeljena pričakovanja zainteresiranih strani, da so protidampinški ukrepi prenehali veljati in da se preiskava ne bo ponovno uvedla, se navaja sklic na uvodni izjavi 104 in 105, v katerih so bile te trditve podrobno obravnavane.

(116)

Kar zadeva utemeljena pričakovanja kitajskih in vietnamskih proizvajalcev izvoznikov, da njihovi zahtevki za TGO/IO ne bodo pregledani, se navaja sklicevanje na uvodno izjavo 100, v kateri je bilo to obravnavano ob upoštevanju sodne prakse Sodišča v zvezi s to zadevo.

(117)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta trdila, da retroaktivna uvedba protidampinških ukrepov pomeni diskriminacijo (i) uvoznikov, ki jih zadeva sedanje izvajanje glede na uvoznike, ki jih zadeva izvajanje sodb v zadevah Brosmann in Aokang iz uvodne izjave 6 in ki so jim bile povrnjene dajatve, plačane za uvoz obutve od petih proizvajalcev izvoznikov, ki sta jih prav tako zadevali ti sodbi, ter (ii) proizvajalcev izvoznikov, ki jih zadeva sedanje izvajanje glede na pet proizvajalcev izvoznikov, ki jih zadevata sodbi v zadevah Brosmann in Aokang, ki niso postale predmet nobene dajatve v skladu z Izvedbenim sklepom 2014/149/EU.

(118)

Kar zadeva trditev glede diskriminacije, Komisija najprej opozarja na zahteve v zvezi z diskriminacijo, kot so navedene v uvodni izjavi 93.

(119)

Nato ugotavlja, da je razlika med uvozniki, ki jih zadeva sedanje izvajanje, in tistimi, ki jih zadeva izvajanje sodb v zadevah Brosmann in Aokang, ta, da so se slednji odločili za izpodbijanje Uredbe (ES) št. 1472/2006 na Splošnem sodišču, prvi pa ne.

(120)

Sklep, ki ga sprejme institucija Unije in ga njegov naslovnik ne izpodbija v roku, določenem v členu 263 PDEU, postane zanj pravnomočen. Taka sodna praksa temelji zlasti na upoštevanju dejstva, da je tožbeni rok namenjen varovanju pravne varnosti, s tem da se prepreči časovno neomejeno izpodbijanje aktov Unije, ki imajo pravne učinke (32).

(121)

To postopkovno načelo prava Unije nujno vodi do oblikovanja dveh skupin družb, in sicer tistih, ki so izpodbijale ukrep Unije in so zato morda v ugodnejšem položaju (kot družba Brosmann in drugi štirje proizvajalci izvozniki), in tistih, ki tega niso storile. Vendar to ne pomeni, da je Komisija obe strani obravnavala neenakovredno in pri tem kršila načelo enake obravnave. Priznanje, da neka stran spada v drugo kategorijo, ker se je zavestno odločila, da ne bo izpodbijala ukrepa Unije, ne pomeni diskriminacije proti navedeni skupini.

(122)

Vse zainteresirane strani so imele pred sodišči Unije vedno pravico do sodnega varstva.

(123)

Kar zadeva domnevno diskriminacijo zadevnih proizvajalcev izvoznikov, ki jih zadeva ta izvedbena uredba in se zanje ni uvedla nobena dajatev v skladu z Izvedbenim Sklepom 2014/149/EU, je treba opozoriti, da je bila odločitev Sveta, da se dajatve ponovno ne uvedejo, očitno sprejeta ob upoštevanju posebnih okoliščin posebnega položaja, kakršen je bil v času, ko je Komisija podala predlog za ponovno uvedbo navedenih dajatev in zlasti ob upoštevanju, da so bile zadevne protidampinške dajatve že povrnjene, ter kolikor je bilo po sodbah v zadevah Brosmann in Aokang preklicano prvotno obvestilo dolžniku o dolgu. Po mnenju Sveta so imeli zadevni uvozniki zaradi tega povračila utemeljena pričakovanja. Ker drugi uvozniki niso prejeli primerljivega povračila, niso v primerljivem položaju z uvozniki, ki jih zadeva sklep Sveta.

(124)

Dejstvo, da se je Svet ob upoštevanju posebnih okoliščin zadeve, ki jo je obravnaval, odločil za določeno ravnanje, Komisije ne more zavezati k popolnoma enakemu izvajanju druge sodbe.

(125)

Združenje FESI in koalicija za obutev sta trdila tudi, da Komisija nima pristojnosti za sprejetje uredbe o retroaktivni uvedbi protidampinške dajatve v okviru sedanjega izvajanja in da bi to pristojnost v vsakem primeru imel Svet. Ta trditev je temeljila na navedbi, da če se preiskava nadaljuje v točki, na kateri je nastala nezakonitost, bi morala veljati ista pravila kot v času prvotne preiskave, pri kateri je dokončne ukrepe sprejel Svet. Ti stranki sta trdili, da se v skladu s členom 3 Uredbe (EU) št. 37/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (33) (imenovane tudi „uredba omnibus I“) novi postopek sprejemanja odločitev na področju splošne trgovinske politike v tem okviru ne uporablja, saj je pred začetkom veljavnosti uredbe omnibus I (i) Komisija že sprejela akt (začasno uredbo), (ii) posvetovanja, zahtevana na podlagi Uredbe (ES) št. 384/96, so se začela in končala ter (iii) Komisija je že sprejela predlog uredbe Sveta o sprejetju dokončnih ukrepov. Na podlagi tega sta ti strani ugotovili, da bi se morali uporabiti postopki odločanja, ki so veljali pred začetkom veljavnosti uredbe omnibus I.

(126)

Navedena trditev se sicer osredotoča na datum začetka preiskave (ki je dejansko pomemben v zvezi z drugimi vsebinskimi spremembami osnovne uredbe), vendar ne upošteva, da se v Uredbi (EU) št. 37/2014 uporablja drugo merilo (tj. začetek postopka za sprejetje ukrepov). Stališče združenja FESI in koalicije za obutev torej temelji na napačni razlagi prehodnega pravila v Uredbi (EU) št. 37/2014.

(127)

Ob upoštevanju sklicevanja iz člena 3 Uredbe (EU) št. 37/2014 na „postopke za sprejetje ukrepov“, ki določa prehodna pravila za spremembo postopkov odločanja za sprejetje protidampinških ukrepov, in ob upoštevanju pomena izraza „postopek“ v osnovni uredbi za preiskavo, ki se je začela pred začetkom veljavnosti Uredbe (EU) št. 37/2014, v kateri Komisija ni začela posvetovanja z ustreznim odborom, da bi sprejela ukrepe pred navedenim začetkom veljavnosti, nova pravila veljajo za postopek za sprejetje navedenih protidampinških ukrepov. To velja tudi za postopke, v katerih so bili ukrepi uvedeni na podlagi starih pravil in so na vrsti za pregled, ali za ukrepe, s katerimi so bile začasne dajatve uvedene na podlagi starih pravil, vendar se postopek za sprejetje dokončnih ukrepov še ni začel, ko je začela veljati Uredba (EU) št. 37/2014. Povedano drugače, Uredba (EU) št. 37/2014 se uporablja za poseben „postopek za sprejetje“ in ne za celotno obdobje zadevne preiskave ali celo postopka.

(128)

Zato je bilo pravilno, da se je uporabil postopek odločanja, ki se je uvedel z uredbo omnibus I.

(129)

Kar zadeva družbo Cortina, je ta najprej trdila, da Komisija nima pravne podlage za preučitev zahtevkov za TGO/IO, ki so jih predložili proizvajalci izvozniki v prvotni preiskavi. Družba Cortina je trdila, da postopek, ki je bil zaključen z iztekom ukrepov dne 31. marca 2011, ni bil razveljavljen s sodbo Sodišča v združenih zadevah C-659/13 in C-34/14 ter da ga zato ni mogoče ponovno uvesti.

(130)

Komisija se v odgovor na to pripombo sklicuje na razlago v uvodnih izjavah 104 in 105.

(131)

Družba Cortina je trdila, da sedanji postopek krši načeli neretroaktivnosti in pravne varnosti ter člen 10 osnovne uredbe.

(132)

Kar zadeva trditev glede retroaktivnosti na podlagi člena 10 osnovne uredbe in člena 10 Protidampinškega sporazuma Svetovne trgovinske organizacije („PDS STO“), člen 10(1) osnovne uredbe, v katerem je prevzeto besedilo člena 10(1) PDS STO, določa, da se začasni ukrepi in dokončne protidampinške dajatve uporabijo samo za izdelke, ki vstopajo v prosti promet od trenutka, ko prične veljati odločitev, sprejeta v skladu s členom 7(1) ali členom 9(4) osnovne uredbe, kar je odvisno od konkretne zadeve. V tej zadevi so se zadevne protidampinške dajatve nanašale samo na izdelke, ki so v prosti promet vstopili po začetku veljavnosti začasne in izpodbijane (dokončne) uredbe, sprejete v skladu s členom 7(1) oziroma 9(4) osnovne uredbe. Vendar se retroaktivnost v smislu člena 10(1) osnovne uredbe nanaša samo na stanje, v katerem je bilo blago sproščeno v prosti promet, preden so bili uvedeni ukrepi, kot je mogoče razbrati iz samega besedila navedene določbe, kakor tudi iz odstopanja, ki ga določa člen 10(4) osnovne uredbe.

(133)

Komisija ugotavlja tudi, da v obravnavanem primeru ni prisotna niti kršitev načela retroaktivnosti niti kršitev pravne varnosti in utemeljenih pričakovanj.

(134)

Kar zadeva retroaktivnost, sodna praksa Sodišča pri ocenjevanju, ali je ukrep retroaktiven, razlikuje med uporabo novega pravila v okoliščinah, ki so postale dokončne (tudi obstoječ ali dokončni pravni položaj) (34), in okoliščinah, ki so nastale pred začetkom veljavnosti novega predpisa, vendar še niso dokončne (tudi začasne okoliščine) (35).

(135)

V tej zadevi okoliščine uvoza zadevnih izdelkov, ki so nastale v obdobju uporabe Uredbe (ES) št. 1472/2006, še niso postale dokončne, ker zaradi razglasitve ničnosti izpodbijane uredbe protidampinška dajatev, ki velja za te izdelke, še ni bila dokončno določena. Hkrati so bili uvozniki obutve z objavo obvestila o začetku postopka (36) in začasne uredbe opozorjeni glede morebitne uvedbe takšne dajatve. Ustaljena sodna praksa sodišč Unije je, da gospodarski subjekti ne morejo imeti utemeljenih pričakovanj, dokler instituciji nista sprejeli akta, s katerim se zaključi upravni postopek, ki je postal dokončen (37).

(136)

Ta uredba pomeni neposredno uporabo za bodoče učinke položaja, ki je v teku: Nacionalni carinski organi so pobrali dajatve na obutev. Zaradi zahtevkov za povračilo, o katerih še ni bilo dokončno odločeno, ti pomenijo položaj, ki je v teku. Ta uredba določa stopnjo dajatve, ki se uporablja za navedeni uvoz, s čimer ureja bodoče učinke položaja, ki je v teku.

(137)

V vsakem primeru, tudi če bi šlo za retroaktivnost v smislu prava Unije, quod non, bi bila ta retroaktivnost upravičena iz naslednjih razlogov:

(138)

Materialnopravni predpisi Unije se lahko uporabljajo za dejanska stanja, ki so nastala pred začetkom njihove veljavnosti, če iz njihovega besedila, cilja ali strukture jasno izhaja, da se jim lahko prizna tak učinek (38). Zlasti v zadevi Società agricola fattoria alimentare (SAFA), C-337/88, je Sodišče menilo, da: „[č]eprav načelo pravne varnosti praviloma nasprotuje temu, da bi akt Skupnosti začel veljati pred objavo, je lahko izjemoma drugače, če to zahteva cilj, ki ga je treba doseči, in če se ustrezno upoštevajo upravičena pričakovanja zainteresiranih oseb“ (39).

(139)

V tej zadevi je namen zagotoviti skladnost z obveznostjo Komisije v skladu s členom 266 PDEU. Ker je Sodišče v sodbah iz uvodne izjave 12 ugotovilo nezakonitost samo glede določanja veljavne stopnje dajatve in ne glede uvedbe ukrepov (tj. glede ugotovitve o dampingu, škodi, vzročni zvezi in interesu Unije), zadevni proizvajalci izvozniki niso mogli utemeljeno pričakovati, da dokončni protidampinški ukrepi ne bodo uvedeni. Zato za uvedbo, tudi če bi bila retroaktivna, quod non, ni mogoče trditi, da krši utemeljena pričakovanja.

(140)

Družba Cortina je trdila tudi, da izjava Komisije iz uvodne izjave 46, da je Sodišče izpodbijano uredbo in Izvedbeno uredbo (EU) št. 1294/2009 razglasilo za nični, in sicer glede izvoza določene obutve določenih kitajskih in vietnamskih proizvajalcev izvoznikov, ni pravilna, saj sodba v zadevah C-659/13 in C-34/14 Uredbe (ES) št. 1472/2006 in Izvedbene uredbe (EU) št. 1294/2009 ni razglasila za nični v zvezi z 19 zadevnimi proizvajalci izvozniki, temveč je uredbi razglasila za nični z učinkom erga omnes. Po mnenju družbe Cortina bi v primeru, če bi Komisija ponovno uvedla protidampinško dajatev samo na uvoz 19 zadevnih proizvajalcev izvoznikov in ne na uvoz drugih proizvajalcev izvoznikov, na katere enako vpliva sodba Sodišča v združenih zadevah C & J Clark International Limited in Puma SE, C-659/13 in C-34/14, to pomenilo neupravičeno diskriminacijo v razmerju do uvoza teh drugih proizvajalcev izvoznikov, kar bi bilo tudi v nasprotju s členom 266 PDEU.

(141)

V zvezi s trditvijo diskriminacijske obravnave v razmerju do uvoza drugih proizvajalcev izvoznikov, na katere vpliva sodba Sodišča v združenih zadevah C & J Clark International Limited in Puma SE, C-659/13 in C-34/14, Komisija ugotavlja, da imajo proizvajalci izvozniki in nekateri uvozniki, ki jih zadeva ta uredba, pravico do sodnega varstva pred sodišči Unije zoper to uredbo. Drugi uvozniki uživajo tako varstvo prek nacionalnih sodišč, ki delujejo kot sodniki na področju splošnega prava Unije.

(142)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 21, je Komisija v zvezi z izvajanjem sodbe v združenih zadevah C-659/13 in C-34/14, C & J Clark International Limited in Puma SE, sprejela Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2016/223. V členu 1 navedene uredbe je Komisija nacionalnim carinskim organom naročila, naj ji pošljejo vse zahtevke za povračilo dokončnih protidampinških dajatev, plačanih za uvoz obutve s poreklom iz Kitajske in Vietnama, ki so jih vložili uvozniki na podlagi člena 236 carinskega zakonika Skupnosti in ki temeljijo na dejstvu, da je nevzorčeni proizvajalec izvoznik v prvotni preiskavi zahteval TGO ali IO. Komisija bo ocenila zadevni zahtevek za TGO ali IO in ponovno uvedla ustrezno stopnjo dajatve. Na podlagi tega bodo nacionalni carinski organi naknadno sprejeli odločitev glede zahtevka za povračilo in odpust protidampinških dajatev.

(143)

Zato bo Komisija za ves uvoz obutve, kjer bodo izpolnjena zgoraj navedena merila, preučila zahtevke za TGO in IO ter ponovno uvedla protidampinške dajatve na podlagi objektivnih meril, določenih v členih 2(7)(b) in 9(5) osnovne uredbe v obliki, kakršna je bila pred spremembo. Zato se bodo vsi ostali nevzorčeni proizvajalci izvozniki iz LRK in Vietnama ter njihovi uvozniki obravnavali na isti način v poznejši fazi v skladu s postopkom, določenim v Izvedbeni uredbi (EU) 2016/223. Ocena zahtevka za TGO in IO se ne bo izvedla samo, če ne obstajajo nerešeni nacionalni postopki, saj to ne bi imelo praktičnega smisla.

(144)

Družba Cortina je trdila tudi, da bi bila ponovna uvedba protidampinških dajatev za 19 zadevnih proizvajalcev izvoznikov diskriminatorna, saj po sodbah v zadevah Brosmann in Aokang protidampinška dajatev ni bila ponovno uvedena.

(145)

Ta trditev je neutemeljena. Uvozniki, ki uvažajo od družbe Brosman in ostalih štirih proizvajalcev izvoznikov, ki jih zadevata sodbi v zadevah C-247/10 P in C-249/10 P, so v drugačnem dejanskem in pravnem položaju, ker so se njihovi proizvajalci izvozniki odločili izpodbijati izpodbijano uredbo in ker so jim bile dajatve povrnjene, tako da so zaščiteni s členom 221(3) carinskega zakonika Skupnosti. Do izpodbijanja in povrnitve dajatev pri drugih ni prišlo. V zvezi s tem glej tudi uvodne izjave od 118 do 122.

(146)

Družba Cortina je trdila tudi, da je v okviru te preiskave prišlo do več postopkovnih nepravilnosti. Najprej je trdila, da zadevni proizvajalci izvozniki morebiti ne morejo več podati smiselnih pripomb ali predložiti dodatnih dokazov, ki bi podprli njihove zahtevke za TGO/IO izpred več let. Na primer, družbe morda ne obstajajo več ali pa ustrezni dokumenti niso več na voljo.

(147)

Poleg tega je družba Cortina trdila, da bi v nasprotju s prvotno preiskavo ukrepi Komisije de facto in de jure vplivali le na uvoznike, saj ti ne morejo zagotoviti relevantnih informacij in od svojih dobaviteljev zahtevati, naj sodelujejo s Komisijo.

(148)

Komisija ugotavlja, da nobena določba osnovne uredbe od Komisije ne zahteva, da izvoznim družbam, ki zahtevajo TGO/IO, omogoči dopolnitev manjkajočih stvarnih informacij. Opozarja, da mora biti na podlagi sodne prakse dokazno breme na proizvajalcu, ki želi, da se mu na podlagi člena 2(7)(b) osnovne uredbe odobri TGO/IO. Prvi pododstavek člena 2(7)(c) v ta namen določa, da mora zahtevek, ki ga tak proizvajalec predloži, vsebovati zadostne dokaze, kot so opredeljeni v navedeni določbi, da deluje v pogojih tržnega gospodarstva. Institucijama zato v skladu z mnenjem Sodišča v sodbah v zadevah Brosmann in Aokang ni treba dokazati, da proizvajalec ne izpolnjuje pogojev, ki se zahtevajo za odobritev navedene obravnave. Nasprotno, Komisija mora oceniti, ali podatki, ki jih je predložil zadevni proizvajalec, zadostujejo za dokaz, da so merila iz prvega pododstavka člena 2(7)(c) osnovne uredbe izpolnjena, tako da se mu lahko odobri TGO/IO (glej uvodno izjavo 44). Pravica do zaslišanja se nanaša na presojo dejstev, vendar ne vključuje pravice do dopolnitve pomanjkljivih informacij. V nasprotnem primeru bi proizvajalec izvoznik oceno lahko neomejeno podaljševal z zagotavljanjem informacij po kosih.

(149)

Glede tega je treba opozoriti, da Komisiji od proizvajalca izvoznika ni treba zahtevati, naj dopolni zahtevek za TGO/IO. Kot je navedeno v predhodni uvodni izjavi, lahko Komisija svojo oceno utemelji na podlagi informacij, ki jih je proizvajalec izvoznik že predložil. V vsakem primeru zadevni proizvajalci izvozniki niso izpodbijali ocene svojih zahtevkov za TGO/IO, ki jih je sprejela Komisija, prav tako pa niso navedli, na katere dokumente ali osebe se ne morejo več sklicevati. Ta trditev je zato tako abstraktna, da instituciji teh težav pri ocenjevanju zahtevkov za TGO/IO ne moreta upoštevati. Ker navedena trditev temelji na domnevah in ni podprta z natančnimi navedbami o tem, kateri dokumenti in osebe niso več na voljo ter kakšen pomen imajo ti dokumenti in ljudje za oceno zahtevka za TGO/IO, se trditev zavrne.

(150)

V zvezi s trditvijo, da uvoznik ne more zagotoviti pomembnih informacij, Komisija ugotavlja, da uvozniki nimajo pravice do obrambe, saj protidampinški ukrep ni usmerjen zoper njih, temveč zoper proizvajalce izvoznike. Poleg tega so imeli uvozniki možnost, da pripombe v zvezi s tem predložijo že v upravnem postopku pred sprejetjem izpodbijane uredbe. Če so uvozniki menili, da je v zvezi s tem prišlo do nepravilnosti, bi s svojimi dobavitelji morali sprejeti potrebne pogodbene dogovore, da bi zagotovili razpolaganje s potrebno dokumentacijo. Zato je treba to trditev zavrniti.

(151)

Družba Cortina je trdila, da Komisija ni preučila, ali bi bila uvedba protidampinških dajatev v interesu Unije, ter da bi bili ukrepi v nasprotju z interesom Unije, saj (i) so ukrepi že imeli želeni učinek, ko so bili prvič uvedeni, (ii) ukrepi ne bi prinesli nobene dodatne koristi za industrijo Unije, (iii) ukrepi ne bi vplivali na proizvajalce izvoznike in (iv) bi ukrepi pomenili pomemben strošek za uvoznike v Uniji.

(152)

V obravnavanem primeru gre le za zahtevke za TGO/IO, saj je to edina točka, na kateri je bila storjena pravna napaka, ugotovljena s strani sodišč Unije. V interesu Unije ostaja ocena iz Uredbe (ES) št. 1472/2006 v celoti veljavna. Hkrati je ta ukrep upravičen z namenom zaščite finančnega interesa Unije.

(153)

Družba Cortina je trdila, da protidampinške dajatve, če bi se ponovno uvedla, ne bi bilo več mogoče pobirati, saj je zastaralni rok iz člena 221(3) carinskega zakonika Skupnosti (zdaj člena 103(1) carinskega zakonika Unije) potekel. Po mnenju družbe Cortina bi to stanje pomenilo zlorabo pooblastil s strani Komisije.

(154)

Komisija opozarja, da v skladu s členom 221(3) carinskega zakonika Skupnosti (členom 103(1) carinskega zakonika Unije) zastaralni rok ne velja, če je bila vložena pritožba v skladu s členom 243 carinskega zakonika Skupnosti (členom 44(2) carinskega zakonika Unije), kot je to v vseh obravnavanih zadevah, ki se nanašajo na pritožbe na podlagi člena 236 carinskega zakonika Skupnosti (člena 119 carinskega zakonika Unije). Pritožba v smislu člena 103(3) carinskega zakonika Unije v skladu s pojasnilom iz člena 44(2) iste uredbe zajema vse od prvotnega izpodbijanja odločitve nacionalnih carinskih organov, ki uvajajo dajatev, do končne sodbe nacionalnega sodišča, in po potrebi vključuje predlog za sprejetje predhodne odločbe. Triletno obdobje se zato začne z datumom vložitve pravnega sredstva.

(155)

Družba Cortina je trdila, da Komisija po prenehanju veljavnosti odstavka 15(a)(ii) protokola o pristopu Kitajske k STO 11. decembra 2016 ne more več uporabiti metodologije, ki se je uporabila za določitev normalne vrednosti za kitajske izvoznike v prvotni preiskavi (tj. metodologijo primerljive države na podlagi člena 2(7)(a) osnovne uredbe).

(156)

Izpodbijana uredba je bila sprejeta leta 2006. Ustrezna zakonodaja, ki se uporablja za ta postopek, je Uredba (EU) 2016/1036. Ta trditev se zato zavrne.

(157)

Ta uredba je v skladu z mnenjem odbora, ustanovljenega s členom 15(1) Uredbe (EU) 2016/1036 –

—

„športna obutev“ pomeni obutev v smislu opombe 1 k tarifnim podštevilkam v poglavju 64 Priloge I k Uredbi Komisije (ES) št. 1719/2005 (42),

—

„obutev s posebno tehnologijo“ pomeni obutev s ceno CIF za par v višini najmanj 7,5 EUR, ki je namenjena športnim aktivnostim, z eno- ali večplastno oblikovanim podplatom, nebrizganim, izdelanim iz sintetičnih materialov, posebej oblikovanim, da se odpravi učinek vertikalnih ali lateralnih gibov, ter s tehničnimi značilnostmi, kakor so hermetične podloge, ki vsebujejo plin ali tekočino, mehanske komponente, ki odpravljajo ali nevtralizirajo učinek udarca, ali materiali, kakor so polimeri z nizko gostoto, ter ki je uvrščena pod oznake KN ex 6403 91 11, ex 6403 91 13, ex 6403 91 16, ex 6403 91 18, ex 6403 91 91, ex 6403 91 93, ex 6403 91 96, ex 6403 91 98, ex 6403 99 91, ex 6403 99 93, ex 6403 99 96, ex 6403 99 98,

—

„obutev z zaščitno kapico“ pomeni obutev, ki vsebuje zaščitno kapico z odpornostjo proti udarcem najmanj 100 joulov (43) in je uvrščena pod oznake KN: ex 6403 30 00 (44), ex 6403 51 11, ex 6403 51 15, ex 6403 51 19, ex 6403 51 91, ex 6403 51 95, ex 6403 51 99, ex 6403 59 11, ex 6403 59 31, ex 6403 59 35, ex 6403 59 39, ex 6403 59 91, ex 6403 59 95, ex 6403 59 99, ex 6403 91 11, ex 6403 91 13, ex 6403 91 16, ex 6403 91 18, ex 6403 91 91, ex 6403 91 93, ex 6403 91 96, ex 6403 91 98, ex 6403 99 11, ex 6403 99 31, ex 6403 99 33, ex 6403 99 36, ex 6403 99 38, ex 6403 99 91, ex 6403 99 93, ex 6403 99 96, ex 6403 99 98 in ex 6405 10 00,

—

„copati in druga hišna obutev“ pomeni obutev, ki se uvršča pod oznako KN ex 6405 10 00.