12.12.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 334/62

(1)

Komisija je bila seznanjena z različnimi informacijami o obstoju sklada za nadomestilo zvišane cene goriva, ki so jo francoska ribiška podjetja plačevala od leta 2004. Po teh informacijah je bil napovedani cilj tega sklada, imenovanega Sklad za preprečevanje tveganj ribištva (FPAP), izenačiti kratkoročna nihanja cene goriva v ribištvu, vendar pa je v praksi povzročil, da so ta podjetja uživala ugodnost precej nižje cene goriva od tržne.

(2)

Na začetku je bilo očitno predvideno, da naj bi ta sklad deloval samo na podlagi prispevkov izvajalcev v ribiškem sektorju. Načelo delovanja naj bi bilo preprosto: sklad bi pokrival del stroškov goriva nad referenčno ceno, določeno za liter, podjetja pa bi s svoje strani vplačala prispevke v FPAP, kadar bi cena goriva ponovno padla pod referenčno ceno. Tako bi se vzpostavilo ravnotežje za financiranje sistema brez prispevka iz javnih sredstev.

(3)

Ker pa je bila tržna cena goriva vedno precej nad referenčno ceno, je Komisija domnevala, da je FPAP lahko deloval le zaradi denarnih sredstev države; ta sredstva predstavljajo državno pomoč v smislu člena 87 Pogodbe ES.

(4)

Komisija je 25. avgusta 2005 prosila Francijo, naj ji do 5. septembra 2005 sporoči, ali je država sprejela oziroma namerava sprejeti posebne ukrepe za spopad s povečanjem stroškov goriva. Poleg tega je Komisija opozorila, da če je šlo pri teh ukrepih za državne pomoči, bi morala biti o njih obveščena v skladu s členom 88(3) Pogodbe.

(5)

Ker odgovora ni dobila, je v skladu s členom 10 Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 (sedaj člen 88) Pogodbe ES (1) Komisija Francijo 21. septembra 2005 zaprosila, naj ji v treh tednih predloži informacije o tem skladu, da bi lahko preučila, ali gre dejansko za državno pomoč, in če je tako, ali je ta državna pomoč združljiva s skupnim trgom ali ne.

(6)

Francija je na zahtevo Komisije z dne 25. avgusta 2005 odgovorila 7. oktobra 2005 in navedla, da „iz sheme državne pomoči ni uvedla nobenega ukrepa za spopad s težavami zaradi nedavnega velikega povečanja cen goriva“. Navedla je, da kljub temu podpira „postopek, ki so ga začeli izvajalci ribiškega sektorja“ za ustanovitev FPAP. V tem dopisu niso bila navedena gotovinska predplačila, ki jih je odobrila država. Nasprotno pa je iz odgovora francoskih organov smiselno izhajalo, da je financiranje sklada, ki ga upravljajo izvajalci ribiškega sektorja, temeljilo izključno na vzajemnosti finančne sposobnosti njegovih članov.

(7)

Komisija je 21. oktobra 2005 francoske organe opozorila na svojo uradno zahtevo za informacije o FPAP dne 21. septembra 2005 in jim za odgovor odobrila nov dvotedenski rok.

(8)

Ker Francija v predpisanem roku ni odgovorila, je Komisija v skladu z zgoraj navedenim členom 10(3) sklenila, da Franciji izda odredbo za predložitev vseh informacij, potrebnih za to preiskavo. O odredbi z dne 5. decembra 2005 je bila Francija uradno obveščena 6. decembra 2005, rok za odgovor pa je bil tri tedne.

(9)

Francija je odgovorila z dopisom z dne 21. decembra 2005, ki ga je Komisija prejela 27. decembra 2005. Dopis se sklicuje na prejšnji odgovor, datiran s 6. decembrom in prejet 8. decembra, ki je odgovor na dopis Komisije z dne 21. septembra 2005 (glej uvodno izjavo 5 te odločbe). V teh dopisih je Francija Komisiji poslala statut FPAP in tri sporazume v zvezi z vračljivim predplačilom s strani države v dobro FPAP.

(10)

Ko je Komisija preučila te odgovore in priložene dokumente, je 8. marca 2006 obvestila Francijo o svoji odločitvi, da začne formalni postopek preiskave na podlagi člena 88(2) Pogodbe ES in člena 6 Uredbe (ES) št. 659/1999.

(11)

Odločba Komisije o začetku formalnega postopka preiskave je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije z dne 19 aprila 2006 (2). Komisija je zainteresirane stranke pozvala, da predložijo svoje pripombe o zadevnih ukrepih v roku enega meseca.

(12)

Francija je o svojih pripombah Komisijo seznanila z dopisom z dne 21. aprila 2006. Obvestilu je priložena utemeljitev, za katero se zdi, da je bila prvotno namenjena interni uporabi; ta utemeljitev pojasnjuje stališče, ki ga je treba zavzeti do argumentov Komisije.

(13)

Odvetniška pisarna iz Nantesa Ménard, Quimbert in družabniki (v nadaljnjem besedilu „MQA“) je 17. maja 2006 v telefaksu izrazila svojo namero, da bo pozneje predložila svoje pripombe v imenu FPAP, in zaprosila za odobritev podaljšanja roka. Komisija je odobrila podaljšanje roka za dva tedna. Iz odvetniške pisarne MQA so nato z običajno pošto poslali dopis, datiran s 17. majem, ki ga je Komisija prejela 23. maja, z glavo Coopération Maritime (Zveza za pomorsko sodelovanje) ter podpisom generalnega sekretarja FPAP g. de Feuardenta in datumom 18. maja. Tretji dopis odvetniške pisarne MQA z istim datumom, 17. maja, ki ga je Komisija prejela 14. junija, je vseboval „novo različico (njihovih) pripomb s popravki nekaterih očitnih napak“; dejansko je šlo za dokumente, ki še niso bili poslani Komisiji, z dodatnimi pripombami k zgoraj navedenemu dopisu g. de Feuardenta, s priloženim nizom dokumentov o delovanju FPAP (statut, navodila za uporabo, obvestila, davčno obravnavanje prispevkov, skupno pismo o nameri Generalnega inšpektorata za finance in Generalnega inšpektorata za kmetijstvo in ribištvo). Zadnji dopis odvetniške pisarne MQA z dne 12. junija 2006, poslan Komisiji istega dne po telefaksu, ki je nadaljevanje njihovega dopisa z dne 19. maja „ki je bil pomotoma datiran s 17. majem in [vam] posreduje pripombe g. de Feuardenta, generalnega sekretarja Confédération de la Coopération, de la Mutualité et du Crédit Maritime, datiranimi z 18. majem 2006“, je vseboval enake dodatne pripombe, kot so pripombe, poslane s tretjim dopisom z dne 17. maja, le brez prilog.

(14)

Komisija je 14. junija 2006 Franciji poslala tretji dopis z dne 17. maja 2006 odvetniške pisarne MQA (različica, ki je označena s popravki očitnih napak) in zadnji dopis te pisarne z dne 12. junija 2006 ter zahtevala, da ji Francija pošlje svoje pripombe v roku enega meseca. Francija je 12. julija 2006 zaprosila za podaljšanje roka do 1. septembra. Komisija je 18. julija 2006 sprejela podaljšanje roka za en mesec. Francija je 26. septembra 2006 odgovorila, da nima nobene posebne pripombe, je pa opozorila, da dopis odvetniške pisarne MQA z dne 17./19. maja 2006 ni skladen s pripombami g. de Feuardenta. Komisija je 9. oktobra 2006 Franciji poslala podrobnosti dopisov, prejetih od odvetniške pisarne MQA, in jo prosila, da v desetih dneh potrdi, ali so bili francoski organi seznanjeni z dopisom g. de Feuardenta. Francija je odgovorila 23. oktobra 2006, da nima tega dopisa, ki ga je prej omenila samo zato, ker je bilo navedeno v dopisu (pisarne MQA) z dne 12. junija. Ker je torej Francija izjavila, da ni prejela tega dopisa, ji ga je Komisija uradno posredovala 27. oktobra 2006 in jo prosila, naj ji morebitne pripombe pošlje najpozneje do 15. novembra.

(15)

Francija je 27. novembra 2006 obvestila Komisijo, da nima posebnih pripomb na ta dokument.

(16)

FPAP je bil v skladu s francoskim zakonom z dne 21. marca 1884, spremenjenim z zakonom z dne 12. marca 1920, ustanovljen kot strokovno združenje. Osnutek statuta je bil odobren na ustanovitveni seji 10. februarja 2004, statut pa je datiran z 9. aprilom 2004.

(17)

V skladu s statutom (člen 4) je to združenje ustanovljeno za 99 let. Sedež ima v Parizu, 24, rue du Rocher, na istem naslovu kot Confédération de la coopération, de la mutualité et du crédit maritimes (v nadaljnjem besedilu „Zveza za pomorsko sodelovanje“).

(18)

V skladu s členom 7 so ustanovni člani Zveza za pomorsko sodelovanje, skupna služba za nabavo in razvoj CECOMER, zadruga trgovcev na drobno, ki je dejansko skupna nabavna služba ribiških zadrug, katerih naloga je predvsem oskrba z opremo in proizvodi za delovanje ribiških podjetij, Center za upravljanje malega priobalnega morskega ribolova in dve znani osebnosti iz sveta ribištva. Na ustanovni seji 10. februarja 2004 je bilo teh pet ustanovnih članov imenovanih za upravitelje FPAP do redne generalne skupščine, ki bi morala biti v letu 2007. Tako se zdi, da FPAP izhaja iz ribiškega sektorja in organizacij, ki so z njim gospodarsko povezane (ribiške zadruge, skupna nabavna služba, centri za upravljanje ribiških podjetij).

(19)

Kandidati za člane morajo predložiti dokazila, da njihova dejavnost vključuje ribištvo; vendar pa lahko združenje sprejme „vsako drugo osebo, ki je pripravljena združenje moralno podpreti“, pod pogojem da število takih članov ne presega 5 % števila članov združenja. V pismu z dne 6. decembra 2005 Francija pojasni, da FPAP šteje 2 013 članov in 2 385 plovil, kar je 30 % francoskega ladjevja.

(20)

V členu 2 statuta je navedeno: „Namen združenja je razvijati proizvode, ki bodo podjetnikom v ribištvu zagotovili kritje naslednjih tveganj: nihanja cen dizelskega goriva, morskega onesnaženja ali tveganja za zdravje, povezanega z onesnaževanjem, zapiranja kvot, velikega zmanjšanja ribolovnih možnosti, tveganja v zvezi s trgom. Imenovalo se bo FPAP“. FPAP je tako zasnovan kot vzajemna zavarovalnica, ki svojim članom v zameno za njihove prispevke ponuja nekatere storitve.

(21)

Francija je poslala kopije treh sporazumov, sklenjenih med francosko državo in FPAP v zvezi z vračljivimi državnimi predplačili v dobro tega sklada. Ta predplačila se izplačujejo prek Nacionalnega medpanožnega urada za morske proizvode in proizvode iz ribogojstva (OFIMER). Prvi sporazum z dne 12. novembra 2004 se nanaša na znesek 15 milijonov EUR, drugi z dne 27. maja 2005 na znesek 10 milijonov EUR, tretji z dne 11. oktobra 2005 pa na znesek 40 milijonov EUR. Po teh treh sporazumih je bilo torej FPAP izplačano 65 milijonov EUR predplačila.

(22)

Poleg tega je po utemeljitvi, priloženi k dopisu Francije z dne 21. aprila 2006 (glej uvodno izjavo 12 te določbe), mogoče, da je bilo FPAP izplačano še drugo predplačilo v višini 12 milijonov EUR (glej uvodno izjavo 40 te odločbe).

(23)

V skladu s členom 1 teh sporazumov „FPAP deluje na podlagi prispevkov, ki jih nakažejo njegovi član, kot finančno kritje za tveganja, ki izhajajo iz nihanj cen nafte ter posledičnih stroškov upravljanja“. Ti sporazumi kažejo, da čeprav je FPAP po svojem statutu formalno zasnovan za precej široko dejavnost, kar zadeva storitve, ki bi jih lahko zagotavljal (glej uvodno izjavo 20 te odločbe), je v resnici svojo dejavnost omejil na finančno kritje zvišanja cene goriva ribiškim podjetjem.

(24)

V skladu s členom 2 sporazuma z dne 12. novembra 2004 je „gotovinsko predplačilo namenjeno vzpostavitvi mehanizma kritja za nihanja mednarodnih cen nafte od 1. novembra 2004; to predplačilo bo omogočilo pridobitev opcij na terminskem trgu. Nadomestila, ki se izplačajo članu sklada, morajo ustrezati razliki med najvišjo ceno, vključeno v kritje, in povprečno mesečno ceno referenčnega indeksa za zadevni mesec“. Besedilo člena 2 sporazuma z dne 27. maja 2005 je skoraj enako: namesto „vzpostavitve“ mehanizma kritja predvideva „ohranjanje“ tega mehanizma in navaja 1. marec 2005 kot datum začetka učinkovanja kritja izplačanega predplačila na podlagi tega sporazuma. Enako velja za sporazum z dne 11. oktobra 2005; v členu 2 je določeno, da za izplačano predplačilo sklad še naprej zagotavlja svojo dejavnost kritja „…od 1. julija 2005 in najmanj do 31. decembra 2005 z nakupom finančnih opcij na terminskih trgih po ceni 17 centov/l.“ Podrobno je določeno, da „morajo nadomestila, izplačana članu sklada, ustrezati največ razliki med ceno 30 centov/l in povprečno mesečno referenčno ceno za zadevni mesec, če je ta višja od 30 centov/l“.

(25)

Iz podrobnih navodil za uporabo FPAP sledi, da ta mehanizem kritja deluje prek sporazumov o poroštvu, sklenjenih med skladom in podjetji, ki so njegovi člani. Člani plačajo vpisnino v znesku 150 EUR in poroštvo na ocenjeno količino goriva, izraženo v litrih, v višini 0,035 centa na liter goriva. Ribiška podjetja dobijo v zameno nadomestilo, ki se določi na podlagi porabljene količine v mejah zagotovljene količine in katere način za izračun je podrobno naveden v tem navodilu za uporabo.

(26)

V členu 3 sporazumov iz uvodne izjave 21 je navedeno, da Nacionalni medpanožni urad za morske proizvode in proizvode iz ribogojstva (OFIMER) lahko predplačila izplača potem, ko so mu bila predložena nekatera dokazila. Med temi dokazili mora biti zapisnik posvetovalnega organa FPAP, ki dovoljuje upravljanje državnega predplačila, pri prvih dveh sporazumih pa podroben opis uporabe tega predplačila ter predlog proračuna. Francija je z obvestilom z dne 6. decembra 2005 potrdila, da so bili navedeni zneski v skupnem znesku 65 milijonov EUR dejansko odobreni FPAP. V tem obvestilu je podrobno navedeno, da so ta predplačila odobrena „za čim prejšnje delovanje FPAP v obdobju od novembra 2004 do konca decembra 2005“.

(27)

Poleg tega se FPAP zavezuje, da bo vodil računovodske evidence, iz katerih je na zahtevo mogoče dobiti informacije o uporabi predplačila, pa tudi o dodelitvi sredstev in izdatkov sklada. Računovodske listine je treba hraniti deset let in jih dati na voljo različnim državnim organom, če to zahtevajo.

(28)

V členu 4 je obrestna mera, po kateri mora FPAP ta predplačila povrniti Nacionalnemu medpanožnemu uradu za morske proizvode in proizvode iz ribogojstva, določena na 4,45 %. Znesek 15 milijonov EUR, ki je predmet sporazuma z dne 12. novembra 2004, mora biti povrnjen najpozneje do 1. novembra 2006, znesek 10 milijonov EUR iz sporazuma z dne 27. maja 2005 najpozneje do 1. maja 2007, znesek 40 milijonov EUR iz sporazuma z dne 11. oktobra 2005 pa najpozneje do 1. julija 2007.

(29)

Z vidika treh (morda štirih) sporazumov, podpisanih med francosko državo in FPAP, ima ta sklad v okviru prvega cilja, določenega v členu 2 statuta (omogočiti ribiškim podjetjem zavarovanje kritja tveganj, povezanih z nihanjem cen dizelskega goriva), dve dejavnosti:

(30)

V zvezi z državno pomočjo je treba sklad obravnavati z dveh vidikov, po eni strani, kadar deluje kot gospodarski subjekt na terminskih trgih, in po drugi strani, kadar ribiškim podjetjem izplačuje nadomestilo za del stroškov za nakup goriva, da bi zmanjšal njihove tekoče stroške.

(31)

Razlogi za začetek formalnega postopka preiskave so bili naslednji.

(32)

Predplačilo, ki je bilo odobreno FPAP, se lahko šteje za kratkoročno posojilo z obrestno mero 4,45 %. Komisija ugotavlja, da sklad nima nepremičnin in da ima poleg tega zelo malo lastnih finančnih sredstev, ker jih sestavljajo le prispevki članov. Zato bančna ustanova ne bi nikoli odobrila takega posojila.

(33)

Ta sklad ima torej finančno prednost v primerjavi z drugimi družbami, ki so dejavne na istih terminskih trgih. Ta prednost je državna pomoč v dobro sklada. Po nobeni določbi člena 87 Pogodbe ES ali smernic, ki jih je sprejela Komisija za analizo shem državne pomoči, je ni mogoče šteti za združljivo s skupnim trgom.

(34)

Po drugi strani pa zaradi te dejavnosti ribiška podjetja, ki so člani FPAP, lahko kupujejo gorivo po nižjih cenah. To pomeni pomoč, katere učinek je zmanjšanje tekočih stroškov podjetij, ki prejemajo pomoč iz sklada. Vendar pa se mora v skladu z odstavkom 3.7 Smernic za pregled državnih pomoči za ribištvo in ribogojstvo (3) taka pomoč za delovanje, ki je odobrena brez kakršne koli obveznosti, običajno šteti za nezdružljivo s skupnim trgom.

(35)

Tudi tu gre za pomoč, katere učinek je zmanjšanje tekočih stroškov podjetij, ki so člani sklada. Prav tako je ni mogoče šteti za združljivo s skupnim trgom po nobeni določbi člena 87 Pogodbe ES ali smernicah, ki jih je sprejela Komisija za analizo shem državne pomoči. Enako se mora v skladu z odstavkom 3.7 Smernic za pregled državnih pomoči za ribištvo in ribogojstvo taka pomoč za delovanje, ki je odobrena brez kakršne koli obveznosti, šteti za nezdružljivo s skupnim trgom.

(36)

Glede na vse podatke, ki jih ima Komisija, je ta ocenila, da obstaja resen dvom o združljivosti tega ukrepa pomoči s skupnim trgom, ki so ga hkrati deležni FPAP in ribiška podjetja, ki so člani tega sklada.

(37)

Francija je svoje pripombe predstavila v odgovoru z dne 21. aprila 2006. Nato ni imela nobenih dodatnih pripomb na argumente FPAP in odvetniške pisarne MQA.

(38)

Francija trdi, da bi se morala analiza Komisije osredotočiti na naravo in pogoje dodelitve predplačila, ki ga je odobrila država, in ne na dejavnosti FPAP.

(39)

V tem smislu ugotavlja, da:

(40)

Komisija na koncu pripominja, da Francija v utemeljitvi, priloženi k svojemu odgovoru (glej uvodno izjavo 12 te odločbe), navaja, da „ne bi bilo treba navajati odločitve za izplačilo predplačila 12 milijonov EUR, ker do tega dne sporazum ni bil podpisan, vendar pa tudi ne smemo zaiti v slepo ulico. Predlagamo, da se navede, da se zadeva preučuje“.

(41)

Komisija je od odvetniške pisarne MQA prejela več dopisov z različno vsebino, poslani so bili brez pravega reda (glej podrobnosti v uvodni izjavi13 te odločbe) in jih lahko strnemo tako: dopis z glavo Coopération Maritime, datiran z 18. majem 2006, ki ga je podpisal generalni sekretar FPAP, in dodatne pripombe odvetniške pisarne MQA v imenu sklada s priloženim nizom dokumentov v zvezi z njegovim delovanjem (statut, navodila za uporabo, obvestila, davčno obravnavanje prispevkov, skupno pismo o nameri Generalnega inšpektorata za finance in Generalnega inšpektorata za kmetijstvo in ribištvo).

(42)

Iz analize dokumentov, prejetih od odvetniške pisarne MQA, izhaja, da se FPAP pridružuje utemeljitvi Francije, ki pravi, da ni mogoče vnaprej sklepati „na čisto in preprosto oprostitev dolga, ki mu je potekel rok za odplačilo“, dokler ni ugotovljeno nobeno neizpolnjevanje pri povračilu. Glede drugega pa FPAP, v nasprotju s Francijo, svojo utemeljitev osredotoča na statut in dejavnosti sklada in ne na naravo in pogoje odobritve pomoči.

(43)

Usmeritve, ki jih je FPAP sprejel za izpodbijanje narave državne pomoči predplačil, ki jih je odobrila francoska država, ali nezdružljivosti pomoči s skupnim trgom, je mogoče povzeti, kot sledi:

(44)

Namen intervencije FPAP bi bil dejansko olajšati ohranjanje ribištva v regionalnem okviru in preprečiti plovilom za odprto morje, da bi lovili v bližje dostopnih morjih, ter plovilom z vlečno mrežo, da se usmerijo na bolj specifičen in manj energetsko potraten ribolov. Namen sklada naj bi bil zaščititi vire, ravnotežja in raznovrstnost sistema z obdobjem prilagajanja. Tako naj bi FPAP že predvidel načrte za reševanje in prestrukturiranje ter predvideno zvišanje zgornje meje pomoči de minimis. Zato FPAP navaja naslednje argumente:

(45)

Nazadnje je odvetniška pisarna MQA v okviru svojih pripomb poslala kopije dveh dopisov, ki jih je minister za proračun poslal FPAP, v katerih je navedeno, da so sklad in vsi njegovi člani upravičeni do davčnih ukrepov. FPAP je bil tako oproščen plačevanja davka od dobička pravnih oseb in verjetno davka na prihodek, ribiči lastniki pa so imeli možnost, da se jim od njihovega obdavčljivega dohodka odštejejo prispevki, ki so jih plačali združenju.

(46)

Ta odločba ne zadeva davčnih ugodnosti, navedenih v uvodni izjavi 45. Ko se je Komisija odločila začeti formalni postopek preiskave, namreč z njimi ni bila seznanjena. Te davčne ugodnosti so predmet posebne analize v okviru svežnja NN 38/2007, da bi se ugotovilo, ali gre za državne pomoči, in če je tako, ali so te pomoči združljive s skupnim trgom.

(47)

Cilj FPAP je treba z vidika državnih pomoči obravnavati z dveh vidikov:

(48)

Najprej je treba opredeliti, ali se FPAP lahko označi kot podjetje. Če ni tako, se člen 87(1) zanj ne uporablja. Pri tem vprašanju Komisija opozori, da v skladu z uveljavljeno sodno prakso v okviru konkurenčnega prava pojem „podjetje“ zajema vse subjekte, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihovo pravno obliko in način financiranja (4). Vsaka dejavnost ponudbe dobrin in storitev na dano tržišče je gospodarska dejavnost (5).

(49)

Podjetja, ki poslujejo na terminskih trgih proizvodov surovin, so navadno zasebna podjetja, ki poslujejo po pravilih tržne ekonomije. Namen udeležencev pri sklepanju poslov na teh terminskih trgih je staviti na to, da se nakupna cena proizvoda, če bi se kupil v prihodnosti po običajni tržni ceni, razlikuje od vpisane cene opcije. Tako udeleženec, ki posluje na takem trgu, tvega zaradi negotovosti gibanja cen. V tem primeru je FPAP dejansko deloval kot udeleženec na terminskih trgih naftnih proizvodov. S tem je tudi gospodarski subjekt ribiškega sektorja, saj družbi CECOMER, ustanovnemu članu in upravitelju FPAP, in skupni nabavni službi ribiških zadrug priskrbi gorivo po ceni, ki se razlikuje od običajne tržne cene, po kateri bi ta družba kupovala gorivo. Če je posel pridobitve opcij, ki je špekulativne narave, uspešen, je cena goriva, ki se preproda zadrugam, nižja od tržne cene goriva. S tem FPAP prevzame tveganje v upanju, da bo to finančno donosno. Ribiške zadruge pa nato to gorivo preprodajo ribiškim podjetjem glede na ceno, po kateri so se z njim lahko preskrbele pri družbi CECOMER. Značilnosti operacij prenosa lastništva goriva s FPAP na podjetje CECOMER, zadrugo trgovcev na drobno, niso znane; vendar gre kljub temu, da je družba CECOMER ustanovni član FPAP, za posle, ki se izvajajo med dvema neodvisnima podjetjema. Te operacije prenosa lastništva goriva so označene kot pogodbene narave; dejansko pa gre verjetno kljub njihovim posebnostim za sporazume zasebnega prava, in prav zato pogodbe zasebnega prava. Dejavnost FPAP, ki sestoji iz posredovanja na terminskih trgih naftnih proizvodov za nakup teh proizvodov za nadaljnjo prodajo gospodarski družbi CECOMER, je očitno gospodarska dejavnost. Poleg tega Komisija v odločbi o začetku postopka ugotavlja: „Cilj FPAP je omogočiti pridobivanje finančnih opcij na terminskih trgih. Čeprav ni izrecno določeno, gre očitno za naftne trge ali trge naftnih derivatov. Tako se zdi, da čeprav ima FPAP obliko združenja, deluje na terminskih trgih z nakupom in prodajo opcij, kot bi poslovalo običajno zasebno podjetje, ki opravlja take posle ter posluje po pravilih tržne ekonomije.“ Francija in FPAP v svojih odgovorih nista izpodbijala, da je FPAP opravljal take posle nakupa in prodaje opcij. Francija v tej zvezi nima pripomb; FPAP pa se omeji na pripombo, da „je FPAP posredoval na svetovni blagovni borzi v povezavi s posredniki ali specializiranimi finančnimi ustanovami. Težko si je predstavljati bolj konkurenčen, širši in bolj nestanoviten trg. Sklad torej ni bil deležen nobene tarifne ugodnosti niti posebnih pogojev glede na druge subjekte na trgu … Bistvo vprašanja je torej izvor predplačil…“; ne oporeka torej trditvi Komisije, po kateri naj bi deloval kot običajen udeleženec na teh terminskih trgih. Poleg tega je treba omeniti, da funkcija FPAP nikakor ni upravljanje javnih sredstev v javnem interesu. Njegova naloga prav tako ni izvajanje posebnih pravic s strani države ali organov v njeni pristojnosti.

(50)

FPAP je treba očitno šteti za podjetje v smislu prava Skupnosti o konkurenci. Ni se treba posvečati naravi sklada in njegovemu statutu. Dejstvo, da je morda neprofitna ustanova, ni pomembno. Čeprav FPAP po njegovih lastnih besedah štejemo „za združevalca potrošnikov naftnih proizvodov, ki se bolj poskušajo zaščititi pred trgom, kot pa na njem posredovati“, so ti „potrošniki“ dejansko gospodarski subjekti (ribiške zadruge in ribiška podjetja), ki si prizadevajo znižati svoje proizvodne stroške. Ta popolnoma logičen odziv gospodarskih subjektov kljub temu preprečuje, da bi jih šteli za posamezne potrošnike v smislu člena 87(2)(a) Pogodbe, v katerem so dovoljene pomoči socialnega značaja posameznim potrošnikom. Zato argumenta Francije ali FPAP o njegovem statutu, načinu delovanja, ciljih in posebnem položaju na trgu naftnih proizvodov ni mogoče sprejeti.

(51)

Komisija meni, da je v tej zadevi upravičena, da oceni, ali gre za državno pomoč z uporabo načela zasebnega upnika.

(52)

Sredstva, ki izvirajo iz treh predplačil pod znanimi pogoji odobritve, bi morala biti povrnjena po obrestni meri 4,45 %. Kar zadeva morebitno četrto predplačilo v znesku 12 milijonov EUR, lahko domnevamo, da je bilo odobreno pod enakimi ali zelo podobnimi pogoji. Ta državna sredstva torej v praksi ustrezajo posojilu, odobrenemu po tej obrestni meri. Seveda je ta obrestna mera višja od referenčne mere, ki jo uporablja Komisija za opredelitev elementa pomoči pri preferencialnem posojilu in je bila v letu 2004 (7) 4,43 %, od 1. januarja 2005 (8) pa znaša 4,08 %. Zato teoretično pri odobrenih predplačilih lahko ni šlo za državno pomoč, če so bila ta odobrena v normalnih pogojih tržne ekonomije.

(53)

Vendar pa Komisija meni, da ta predplačila niso bila odobrena v normalnih tržnih pogojih, ker noben zasebni upnik ne bi privolil v dodelitev zadevnih zneskov brez poroštva, da je dejavnost FPAP sposobna preživeti, in verjetnosti, da se izterjajo ob zapadlosti.

(54)

Začetni kapital FPAP so prispevki članov (glej uvodni izjavi 23 in 25). Ne Francija ne FPAP nista predložila številčnih podatkov o sredstvih iz teh prispevkov. Po utemeljitvi, ki so jo francoski organi priložili k odgovoru z dne 21. aprila 2006, ti sicer potem, ko so navedli da „so pri pripravi odgovora z dne 6. decembra 2005 te informacije predlagali v osnutku, a so bile pri medresorski odobritvi izbrisane“, menijo, da „se ni zdelo potrebno, da je treba dati takojšen odgovor“.

(55)

Komisija kljub temu predpostavlja, da gre za relativno nizke zneske v primerjavi z verjetnim obsegom izdatkov. Dejansko se lahko na podlagi navedb v dopisu, ki ga je podpisal generalni sekretar FPAP, v „Podrobnih navodilih za uporabo FPAP“ iz novembra 2004, in v „obvestilu FPAP“ iz januarja 2006 na grobo oceni: približno 2 500 članov (število članov FPAP po izjavi francoskih organov) plača članarino 150 EUR, to je 375 000 EUR, ki jim prištejemo prispevke za kritje poroštva za tveganje v pravem pomenu besede (glej uvodno izjavo 25). Če velja, da je zavarovana celotna količina porabljenega dizelskega goriva, in je osnova za izračun okvirna poraba 24-metrskega plovila z vlečno mrežo, kot jo je evidentiral FPAP (približno 10 ton goriva na teden), in najvišjo predpostavko 48 tednov dejavnosti na leto, kar znese 480 ton porabljenega goriva (čeprav je verjetneje, da traja dejavnost 38 do 40 tednov in ne 48), ter vrednost po enoti prispevka skladu, to je 0,0035 EUR na liter, dobimo za 2 500 plovil skupni znesek 4 200 000 EUR na leto. Tretji vir prispevkov izhaja iz možnosti, ki je predvidena v statutu, da združenje sprejme medse največ 5 % članov, ki so „osebe, ki so pripravljene združenje moralno podpreti“. Verjetno gre za zanemarljiv znesek. Ker ni nobenega podatka o številu članov, ki so pripravljeni dati moralno podporo, in o znesku njihovega prispevka, bomo vzeli zelo visoko postavko za dodatni prihodek v znesku 125 000 EUR (dejavnosti 125 članov niso povezane z ribištvom, to je najvišji odstotek, dovoljen v statutu FPAP (5 % od 2 500 članov) × 1 000 EUR).

(56)

Skupni prihodki iz različnih prispevkov bi tako znašali 4 200 000 + 375 000 + 125 000, to je 4 700 000 EUR na leto. Gre za zelo optimistično predpostavko, izračunano na podlagi okvirne porabe 24-metrskega plovila z vlečno mrežo, z 48-tedensko dejavnostjo na leto in kjer predpostavljamo, da je zavarovana celotna količina porabe goriva. Komisija to predpostavko sprejme samo, da preuči, kakšen bi bil najvišji teoretični znesek prihodkov FPAP. Vendar če upoštevamo navedbe Francije, da je plovil v lasti članov sklada 2 385, med katerimi je velik delež obalnih plovil dolžine do 12 metrov, katerih letna poraba goriva znaša verjetneje 200 ton kot 480 ton iz zgornjega izračuna, je verjetno, da je dejanski znesek bistveno manjši. Ker francosko ladjevje šteje približno 1 500 plovil, daljših od 12 metrov, in je 95,3 % plovil te velikosti vključenih v FPAP (9), to je približno 1 400 plovil, iz tega sklepamo, da je približno 1 000 plovil, dolžine do 12 metrov, tudi vključenih v FPAP. Skupni letni prihodki so torej zagotovo nižji od navedenega zneska 4,7 milijona EUR.

(57)

Po hipotetičnih izračunih prihodkov Komisija ugotavlja, da FPAP očitno nima nobenih nepremičnin in da je njegovo premično premoženje, ki ga sestavljajo le prispevki članov, omejeno. Zato Komisija ocenjuje, da v normalnih pogojih tržne ekonomije banka, kakršna je na primer Crédit Maritime, ki se s svojimi besedami predstavlja kot „naravni partner ribiškega sektorja“, FPAP ne bi nikoli posodila (ali „vnaprej plačala“, če povzamemo besede iz sporazumov med državo in FPAP) zadevnih zneskov (niti samo dela te vsote) za posredovanje na terminskem trgu, ne da bi predhodno dobila razumno zagotovilo o njegovi plačilni sposobnosti za povračilo posojila ob zapadlosti.

(58)

Francija ugovarja, da je ta sklep „navedba, ki ne temelji na nobeni natančni preiskavi v bančnih ustanovah, in da bi bilo mogoče vzpostaviti sisteme jamstva“. Vendar pa daje preiskava, ki jo je Chambre nationale des conseils et experts financiers (Nacionalna zbornica za svetovanje in finančne strokovnjake) (10) izvedla v petintridesetih bankah, precej natančno sliko standardov, ki se uporabljajo v francoskih bančnih ustanovah pri dodeljevanju kreditov svojim strankam. Da bi omejili svoje tveganje pri kreditiranju strank, so bili vodilni v bančnih ustanovah prisiljeni naložiti upoštevanje skrajne meje standardov, ki temeljijo na vrsti razmerij za analiziranje finančne trdnosti in sposobnosti podjetja za odplačilo svojega dolga glede na različna merila, kot so lastna sredstva, bilanca stanja, terminska zadolženost, promet in finančni stroški. Iz te analize izhaja, da če je razmerje „skupne bančne zadolženosti lastnega kapitala“, večje od 2,50, to sproži opozorilo glede tveganja, ki seveda dodelitve posojila nepreklicno ne ogrozi, vendar pa povzroči zahtevo po večjih poroštvih. Če v primeru FPAP primerjamo 65 milijonov EUR predplačila z zgoraj predstavljeno optimistično oceno lastnega kapitala (4,7 milijona, glej uvodno izjavo 56), dobimo razmerje 13,82, to je skoraj šestkrat več od zgornje meje tveganja. Če bi bil dejanski znesek predplačil višji (77 milijonov EUR, ob upoštevanju morebitnega dodatnega predplačila v višini 12 milijonov EUR, navedenega v uvodni izjavi 22), ali če bi bil dejanski znesek lastnega kapitala bistveno nižji, bi se to hipotetično razmerje še povečalo. Pri taki ravni tveganja bančna ustanova ne bi nikoli obravnavala možnosti dodelitve posojila, čeprav so stvarna jamstva (kot je zastavitev opcij odkupa ali zastavitev zalog goriva, ki jih pridobi FPAP) ali osebna jamstva (hipoteke na osebno lastnino članov in zastavitev njihovih plovil) dejansko del bančnih postopkov, ki omogočajo čim bolj zmanjšati tveganje plačilne nesposobnosti. Kljub temu pa ugotavljamo, da bi pri uporabi osebnih jamstev članov, ribiška podjetja verjetno bolj oklevala glede članstva v FPAP. Obstajajo tudi drugi postopki prenosa ali delitve tveganja upnika, kot so sofinanciranje posojila s strani več bančnih ustanov, zatekanje k jamstvenim ustanovam ali naslonitev na regionalne in departmajske jamstvene sklade (ki imajo načeloma protijamstva jamstvenih ustanov), vendar pa se vsekakor poroštvo načelno odobri samo v dobro bistveno trdnih in potencialno rentabilnih podjetij in za znesek, ki nikoli ne sme presegati 50 % zadolženosti (to je pri FPAP za nekaj več kot 30 milijonov EUR, pri čemer ostane tveganje še vedno trikrat višje od določene zgornje meje tveganja).

(59)

Ko Francija glede teh postopkov navede, da bi se „lahko vzpostavili“ sistemi poroštva, s tem smiselno potrdi, da v tem primeru niso bili vzpostavljeni in da je bilo predplačilo države odobreno brez poroštev, primerljivih s poroštvi, ki se uporabljajo v bančnih ustanovah. V teh pogojih Komisija sklepa, da se Francija ni vedla kot zasebni upnik in da ni imela poroštva, da je FPAP sposoben povrniti sredstva, ki so mu bila dana na razpolago.

(60)

Poleg tega FPAP prek svojega sveta poudarja, da je po francoskem pravu civilno odgovoren in da je ta odgovornost neomejena, in dodaja, da lahko dejavnost združenja ustvarja odgovornost za velike zneske. Komisija pripominja, da so pri organizaciji, kot je FPAP, kjer posli potekajo na terminskih trgih in gre za določena tveganja, ki lahko povzročijo velike izgube, lahko v igri velike vsote. Vendar pa nikjer ni določeno, da bodo pri večjih izgubah FPAP te krili njegovi člani. V nobenem od predloženih dokumentov (statut, navodila za uporabo, obvestilo) ni sklicevanja na tak mehanizem. Edina pripomba finančne narave v teh dokumentih zadeva prispevke, za katere je navedeno, da se zasežejo v dobro združenja, ko član izstopi (člen 10). Poleg tega Komisija ugotavlja, da je zakon z dne 21. marca 1884, po katerem je bil ustanovljen FPAP, zakon, ki je v Franciji dovolil ustanavljanje strokovnih združenj. Zagotovo ni v duhu takega zakona, da predpisuje odgovornost ekonomske, in s tem finančne narave članov zadevnega združenja. Zato pri večjih finančnih izgubah Komisiji ni jasno, kako bi jih člani sklada lahko nadomestili.

(61)

Zaradi vseh navedenih elementov Komisija ocenjuje, da načelo zasebnega upnika ni bilo upoštevano.

(62)

Komisija meni, da ocenjeni znesek prihodkov iz različnih prispevkov članov kljub visoki predpostavki FPAP ne bi nikoli omogočil, da posreduje na terminskem trgu, če ne bi bilo zunanjih sredstev. Ta zunanja sredstva je zagotovila država prek Nacionalnega medpanožnega urada za morske proizvode in proizvode iz ribogojstva (OFIMER) v obliki vsaj treh gotovinskih predplačil, razporejenih od novembra 2004 do oktobra 2005, katerih skupni znesek je po informacijah, ki jih je sporočila Francija, znašal 65 milijonov EUR. Verjetno je bilo izplačano tudi četrto predplačilo v višini 12 milijonov EUR; dejansko je iz besedila utemeljitve iz uvodne izjave 22 mogoče razumeti, da je na ta datum potekalo podpisovanje sporazuma.

(63)

Francija ni navedla elementov, ki bi nasprotovali tej analizi. V utemeljitvi lahko namreč preberemo: „Šteje se (s strani Komisije), da FPAP z vidika svojih sredstev ni mogel posredovati brez vračljivega državnega predplačila. Proti temu dokazu ni mogoče navesti nobenega argumenta“. Tudi Komisija se strinja, da so bila ta predplačila odobrena pod pogoji, ki niso normalni tržni pogoji (glej uvodne izjave od 51 do 61 te odločbe).

(64)

Poleg tega Komisija ugotavlja, da ji niti Francija niti FPAP nista predložila podatka o znesku sredstev, ki jih je sklad dodelil za posle na terminskem trgu, ali o rezultatu poslov, ki jih je tam opravil. Po isti utemeljitvi so se francoski organi namerno odločili, da ne bodo sporočili teh informacij; navedli so namreč, da „… bi te elemente lahko zagotovili Komisiji, vendar je treba pretehtati, kakšne bodo koristi, če jih pošljemo takoj“. Komisija pa ugotavlja, da teh elementov ni prejela niti v navedenem dopisu niti pozneje.

(65)

Nazadnje tako Francija kot FPAP in njegov svet ocenjujejo, da Komisija ne more vnaprej sklepati na oprostitev povračila, ki mu je potekel rok za odplačilo, dokler ni bilo ugotovljeno nobeno neizpolnjevanje pri povračilu (Francija: „vračljivega predplačila ni mogoče opredeliti kot državno pomoč, dokler ne zapade rok njegovega povračila“; FPAP: „Ali je ta znesek mogoče povrniti ali ne? To je temeljno vprašanje, ki ga zastavlja Komisija.“; odvetniška pisarna MQA: „Nobeno od posojil, ki jih je Francija odobrila FPAP, še ni zapadlo. Na tej stopnji še ni nobenega neizpolnjevanja povračila ali objave francoske države, po katerih bi lahko sklepali na čisto in preprosto oprostitev dolga, ki mu je potekel rok za odplačilo.“). Komisija v zvezi s tem opozori, da je opredelitev državne pomoči v korist FPAP najprej povezana z odločitvijo Francije, da skladu odobri posojilo, ki ga drugače ne bi dobil, in to celo, če bi bili upoštevani roki zapadlosti povračila. Ko se Komisija sprašuje o plačilni sposobnosti FPAP ob zapadlosti posojila, je to najprej zato, ker je to vprašanje plačilne sposobnosti tega sklada v jedru ocene stanja z vidika normalnih pogojev odobritve posojila s strani zasebne bančne ustanove, in ne zato, ker sumi, da se je posojilo spremenilo v preprosto finančno podporo.

(66)

S tega vidika bi, če bi se izkazalo, da predplačila niso bila povrnjena v rokih oziroma sploh niso bila povrnjena, to hkrati potrdilo, da FPAP ni bil sposoben opravljati poslov, predvidenih v njegovem statutu brez zunanjih kreditnih sredstev in da teh sredstev v normalnih tržnih pogojih bančna ustanova nikoli ne bi odobrila. Vendar pa glede tega Komisija ugotavlja, da je Francija nikoli ni obvestila o morebitnem povračilu predplačil, ki jih je prejel FPAP. Ta predplačila bi morala biti povrnjena: predplačilo iz sporazuma z dne 12. novembra 2004 v znesku 15 milijonov EUR 1. novembra 2006, predplačilo iz sporazuma z dne 27. maja 2005 v znesku 10 milijonov EUR 1. maja 2007 in predplačilo iz sporazuma z dne 11. oktobra 2005 v znesku 40 milijonov EUR 1. julija 2007 (glej uvodno izjavo 21). Kar pa zadeva četrto predplačilo, ki bi ga lahko prejel FPAP (glej uvodno izjavo 22), nista znana niti datum sporazuma niti datum zapadlosti povračila.

(67)

Trije znani datumi zapadlosti so danes že potekli. Prvi je celo potekel, še preden je Francija Komisiji 27. novembra 2006 poslala svoj zadnji dopis, po odločitvi Komisije, da začne formalni postopek preiskave. Komisija meni, da če bi bilo to predplačilo dejansko povrnjeno, bi Francija ali FPAP o tem nemudoma obvestila Komisijo, saj je bil eden od argumentov nasprotovanja analizi Komisije, da teh predplačil ni mogoče opredeliti kot državno pomoč, dokler ne poteče rok povračila. Ni dvoma, da če bi bilo izvršeno povračilo prvega predplačila, bi Francija Komisijo o tem obvestila v dopisu z dne 27. novembra 2006, kar bi storila tudi za drugo in tretje predplačilo, ki bi morali biti povrnjeni 1. maja in 1. julija 2007, pa tudi morebitno četrto predplačilo. Po odmevih v strokovnem tisku lahko sklepamo, da predplačila do zdaj še niso povrnjena. Zato Komisija meni, da se je pomoč, ki je bila prvotno dodeljena kot predplačilo, spremenila v pomoč v obliki neposrednih nepovratnih sredstev.

(68)

Zaradi vseh zgoraj navedenih razlogov Komisija ocenjuje, da so bila predplačila, ki jih je odobrila država, finančna ugodnost, dana prek državnih sredstev.

(69)

Komisija ugotavlja, da je v treh sporazumih med državo in FPAP izrecno predvideno, da je cilj izplačanih javnih sredstev vzpostavitev mehanizma kritja za nihanje mednarodnih cen nafte, ki bo omogočil pridobitev finančnih opcij na terminskih trgih. Vendar pa je očitno, da FPAP začetna denarna sredstva, ki so se financirala le s prispevki njegovih članov, ne bi mogla omogočiti opravljanja poslov, vsaj ne v takem obsegu, kot so se. Dejansko je v prvem sporazumu z dne 12. novembra 2004 navedeno, da je cilj predplačila v znesku 15 milijonov EUR „omogočiti zagon mehanizma“. Torej je prav zaradi teh predplačil FPAP lahko v večjem obsegu opravljal posle pridobitve na terminskih trgih.

(70)

Z drugimi besedami se zdi, da je država konkretno podprla ustanovitev FPAP v obliki združenja in njegovo delovanje na terminskih trgih naftnih proizvodov, čeprav ta dejavnost ne ustreza običajni dejavnosti združenja, in to v pogojih konkurence z zasebnimi subjekti, ki niso normalni konkurenčni pogoji. Poleg tega Francija že od 7. oktobra 2005 priznava, da „je vlada podpirala pobudo članov ribiškega sektorja za ustanovitev FPAP. Ta sklad, ki ga upravljajo člani ribiškega sektorja, ribičem omogoča (…), da združijo svoje finančne sposobnosti za nakup finančnih opcij na terminskem trgu kot kritje pred tveganjem nihanj cene goriva“, ob tem pa pozablja navesti, da je navedena „finančna sposobnost“ ribičev obstajala zaradi državnih sredstev, ker sta na ta datum že bili izplačani dve predplačili. Vendar ni dvoma, da je moral FPAP upoštevati zahteve javnih organov pri odločitvah o uporabi sredstev, ki so mu bila dana na razpolago. S tega vidika ustanovitev medresorske inšpekcijske misije, zadolžene „za presojo sedanjega delovanja mehanizma FPAP in preverjanje, da pogoji za trošenje ustrezajo pravu in pravilom javnih izdatkov, ter da so skladni z obveznostmi, ki so jih prevzeli upravljavci teh sredstev“, kaže skrb države, da se prepriča, ali so bila sredstva FPAP res uporabljena v skladu z namenom, predvidenim v sporazumih.

(71)

Zato Komisija glede na vse te dokaze meni, da je mogoče finančno ugodnost izplačanih predplačil, odobrenih FPAP za pridobitev finančnih opcij na terminskih naftnih trgih, pripisati državi (11).

(72)

FPAP je bil deležen finančne ugodnosti v primerjavi z drugimi podjetji, ki poslujejo na terminskih trgih, pa naj gre za podjetja, ki običajno delujejo na teh trgih, ali za podjetja, ustanovljena enako kot sklad, to je kot strokovno združenje, v drugih državah članicah in tudi v Franciji.

(73)

Francija trdi, da „ni mogoče šteti, da je FPAP imel prednost pred drugimi zasebnimi podjetji, ki bi lahko imela enako vlogo, ker je edina francoska strokovna ustanova, katere cilj je združiti ribiška podjetja za nakup opcij na terminskem trgu“. Komisija v odgovoru ugotavlja, da položaja FPAP glede na pravila o konkurenci ne smemo ocenjevati samo do drugih francoskih podjetij, ki združujejo ribiška podjetja in imajo enako vlogo kot on, ampak do vseh francoskih in evropskih subjektov, ki lahko posredujejo na terminskem trgu naftnih proizvodov.

(74)

FPAP poleg tega izpodbija dejstvo, da je bil deležen ugodnih pogojev za izvajanje svoje dejavnosti vlagatelja na terminskem trgu. In sicer navaja, da „je sklad posredoval na blagovni borzi v povezavi s posredniki ali specializiranimi finančnimi ustanovami (…) (Sklad) ni bil deležen nobene tarifne ugodnost niti posebnih pogojev do drugih subjektov na trgu“. Komisija ne trdi, da bi finančna ugodnost za FPAP izhajala iz privilegiranega obravnavanja sklada s strani drugih subjektov na trgu, ampak da je sklad lahko posredoval na terminskem trgu samo zato, ker je imel manevrski prostor finančne intervencije, ki je bila odobrena s strani države in je presegala finančne sposobnosti sklada, medtem ko država te intervencije v podobnih pogojih ni odobrila drugim podjetjem, ki bi lahko imela enak interes kot FPAP (npr. podjetja drugih sektorjev dejavnosti, ki jih je prizadelo zvišanje cene nafte) ali ki posredujejo na tem trgu iz razlogov, vezanih na svojo gospodarsko in poslovno strategijo (npr. naftne družbe).

(75)

FPAP sicer priznava to ugodnost. V dokumentu Zveze za pomorsko sodelovanje, ki ni bil poslan Komisiji, a je objavljen na spletni strani „Obravnave ribištva in ribogojstva v Bretanji“ (12), g. de Feuardent v povzetku o glavnih točkah, obravnavanih na sestanku v Bretanji 24. maja 2006, navaja: „Država je ribištvu in ribogojstvu takrat že izplačala 65 milijonov EUR. FPAP je na trgih blagovne borze dosegel dobiček z opcijami, ki je nesporno dodana vrednost.“ Komisija iz tega sklepa, da je FPAP lahko opravljal posle pridobitve finančnih opcij na terminskem trgu naftnih proizvodov samo zaradi javnih sredstev, s katerimi je razpolagal, ki pa jih druga podjetja niso imela, in da je z njimi ustvaril neposredni dobiček. Zato ugodnost, ki je je bil deležen, izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco.

(76)

S posredovanjem na blagovni borzi, kot navaja g. de Feuardent, je FPAP posredoval na svetovnem naftnem trgu.

(77)

Njegova dejavnost je tako presegla samo francoski okvir, tako da bi bilo treba šteti, da odobrena predplačila vplivajo na trgovino med državami članicami.

(78)

Tako so izpolnjeni štirje pogoji, potrebni za ugotavljanje obstoja državne pomoči: predplačila, izplačana FPAP, izvirajo iz državnih sredstev, lahko jih pripišemo državi, izkrivljajo ali bi lahko izkrivljala konkurenco in vplivajo na trgovino med državami članicami. Pomoč, ki jo je prejel FPAP, torej lahko opredelimo kot državno pomoč v smislu člena 87 Pogodbe ES, kar zadeva delež denarnih sredstev, ki izvirajo iz državnih sredstev in so bila uporabljena za pridobitev opcij na terminskem trgu naftnih proizvodov.

(79)

Kot je navedeno v sporazumih med državo in FPAP, je bil cilj državne pomoči v obliki predplačil omogočiti začetek posredovanja tega sklada na terminskem trgu naftnih proizvodov in naftnih derivatov ter njegovo nadaljnje delovanje. Gre torej za pomoč pri delovanju FPAP. Francija sicer v svojem dopisu z dne 6. decembra 2005 priznava, da so bili navedeni zneski plačani vnaprej, „da bi zagotovili delovanje FPAP“.

(80)

V skladu s členom 87(2) in (3) Pogodbe se nekatere skupine pomoči štejejo ali bi se lahko štele za združljive s skupnim trgom. Treba je preučiti, ali bi se ta pomoč za delovanje FPAP lahko uvrstila v eno od teh skupin.

(81)

Komisija ugotavlja, da ta pomoč ne ustreza danim primerom iz člena 87(2).

(82)

Dejansko ta pomoč ni namenjena povrnitvi škode, ki so jo povzročile naravne nesreče ali drugi izjemni dogodki. Glede tega Komisija opozarja, da so nihanja cene nafte del gospodarske dejavnosti. Ta nihanja zadevajo tudi druge sektorje dejavnosti potrošnikov naftnih proizvodov v vseh državah članicah Evropske unije in jih ni mogoče šteti za naravne nesreče ali izjemne dogodke v smislu člena 87 Pogodbe. Ta pomoč zato ni združljiva s skupnim trgom v skladu s členom 87(2)(b) Pogodbe.

(83)

Pomoči tudi ni mogoče šteti za združljive s skupnim trgom na podlagi neposredne uporabe člena 87(3) Pogodbe po drugih danih primerih iz tega člena.

(84)

Komisija poleg tega tudi ugotavlja, da se za to pomoč pri delovanju FPAP ne uporablja nobena od smernic, ki jih je sprejela za analizo državnih pomoči.

(85)

Iz tega torej izhaja, da pomoči FPAP za pridobitev opcij na terminskih trgih ni mogoče šteti za združljivo s skupnim trgom z vidika odstopanj, ki jih dovoljuje Pogodba.

(86)

Pred analizo pomoči, zaradi katerih se je začel formalni postopek preiskave, mora Komisija izraziti mnenje o argumentu FPAP, da je treba pomoči, ki so bile odobrene njemu in ribiškim podjetjem, obravnavati z vidika zvišanja praga de minimis v ribiškem sektorju. Po mnenju FPAP naj bi bili zadevni zneski (povprečno približno 16 000 EUR na podjetje, če izključimo pomoč, ki jo šteje za neposredno socialno pomoč ribičem) precej nižji od tistih, ki so se sprejemali, ko je sklad izplačeval nadomestila (30 000 EUR na podjetje) (13). Tudi francoski organi se v svojem odgovoru sklicujejo na zvišanje praga de minimis, vendar pa ne zahtevajo, da se ta uporablja že za to pomoč.

(87)

Komisija najprej opozori, da je v skladu s členom 3 Uredbe Komisije (ES) št. 1860/2004 z dne 6. oktobra 2004 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES o pomočeh de minimis v kmetijskem in ribiškem sektorju (14), po določbi, veljavni v obdobju, ko so bile ribiškim podjetjem odobrene te pomoči, najvišji znesek pomoči de minimis znašal 3 000 EUR na tri leta na podjetje; pomoči, ki jih obravnavamo v tej odločbi, te zneske močno presegajo, sicer pa se Francija v svojih pripombah ne sklicuje na morebitno uporabo te zgornje meje s strani podjetij, ki bi lahko bila upravičena do te pomoči. Po drugi strani pa, čeprav je znesek 30 000 EUR iz Uredbe (ES) št. 875/2007, ki jo je pred kratkim sprejela Komisija (15), višji od 16 000 EUR, ki ga FPAP navaja zgoraj, gre kljub temu za povprečen znesek. Poleg tega je Francija napačno prišla do zneska 16 000 EUR, saj je izključila delež pomoči, ki ga je označila za socialno pomoč in ki ga je treba pri analizi upoštevati (glej uvodni izjavi 122 in 123). Glede na različne velikosti ribiških podjetij, ki so člani tega sklada, smo lahko torej prepričani, da je bil znesek, odobren določenim podjetjem, večji od 30 000 EUR. Na primer za plovila z vlečno mrežo dolžine od 20 do 25 metrov je bil letni znesek nadomestila približno 35 000 EUR, to je 70 000 EUR za leti 2005 in 2006 (16). Ne glede na to, kakor je navedeno zgoraj, Francija ni zahtevala uporabe nove zgornje meje de minimis in ni predložila nobenega dokaza o tem, da bi to storila. Zato mora Komisija glede na vse navedene elemente v okviru stalnega pregleda shem državne pomoči preveriti skladnost teh pomoči z vidika določb člena 87 Pogodbe.

(88)

Francija meni, da Komisija ni upravičena, da svojo analizo o obstoju državne pomoči opira na vidik dejavnosti sklada. Francija meni, da „mora opredelitev državne pomoči temeljiti samo na analizi ad hoc povračljivega predplačila države in se ne opirati na analizo dejavnosti FPAP. S tem francoski organi želijo, da se razvije samo prvi del 3.1. ocene. To pomeni, da so v delu 3.2 zavrnjene dejavnosti FPAP, strokovnega združenja, ki opravlja dejavnost nakupa opcij za kritje svojih članov pred nihanji cene dizelskega goriva.“ (17)

(89)

V svojem odgovoru Komisija opozarja, da se v skladu z uveljavljeno sodno prakso pomoči ne opredeljujejo po svojem vzroku ali namenu, ampak glede na svoje učinke (18). Poleg pridobitve finančnih opcij na terminskih trgih je cilj FPAP v skladu s sporazumi, sklenjenimi z državo, da ribiškim podjetjem izplačuje nadomestila, ki ustrezajo razliki med najvišjo ceno, vključeno v kritje, in povprečno mesečno ceno referenčnega indeksa za zadevni mesec. Zato Komisija meni, da so ribiška podjetja imela posebne ugodnosti prek sistema, ki ga je vzpostavil FPAP, in da je treba analizirati učinke predplačil, odobrenih s strani države, ne samo z vidika ugodnosti, odobrene skladu, ampak tudi z vidika ugodnosti, odobrenih ribiškim podjetjem.

(90)

Ugodnosti, ki so jih imela ribiška podjetja zaradi dejavnosti FPAP, sta dve: prva je možnost priskrbeti si gorivo po ugodnejši ceni in druga prejemanje delnega nadomestila za izdatke za goriva.

(91)

Kar zadeva prvi vidik, je pridobitev opcij na terminskih trgih prek FPAP, ki je nato preprodal gorivo, kupljeno s terminskim poslom, družbi CECOMER, skupni službi za nabavo in razvoj ribiških zadrug, omogočila podjetjem, ki so bili člani FPAP, da kupijo gorivo, ki so ga te zadruge dobile po nižji ceni od običajne tržne cene. Vendar pa, kot je navedeno zgoraj (glej uvodno izjavo 75 te odločbe), je bilo to mogoče samo, ker „je država takrat že izplačala 65 milijonov EUR. FPAP je na trgih blagovne borze z opcijami dosegel več milijonov evrov dobička, ki je nesporno dodana vrednost“. Komisija torej ugotavlja, da je bila preskrba ribiških podjetij z gorivom po nižji ceni od običajne tržne mogoča zaradi predplačil, ki jih je odobrila država, in lastnih sredstev FPAP, to je seštevka prispevkov njegovih članov in dobička, ustvarjenega s špekulativnimi posli na terminskem trgu naftnih proizvodov.

(92)

Ta dvojni izvor najdemo tudi pri sredstvih (državna sredstva in sredstva iz zasebne dejavnosti FPAP), ki so se uporabila za financiranje nadomestil, izplačanih ribiškim podjetjem.

(93)

Kot je opisano v uvodni izjavi 24 te odločbe, FPAP po sporazumih z dne 12. novembra 2004 in 27. maja 2005 krije obstoječo razliko med „najvišjo ceno, vključeno v kritje“ in povprečno mesečno ceno referenčnega indeksa ter po sporazumu z dne 11. oktobra 2005 razliko od 30 centov na liter do povprečne mesečne referenčne cene, če je ta višja od 30 centov.

(94)

Tehnika „glajenja“, ki je bila prvotno predvidena, je temeljila na predpostavki, da bi lahko dodatne stroške glede na referenčno ceno v obdobju visokih cen nadomestili s prispevki, ki so jih člani sklada plačali v obdobju zmernih cen. Sistem bi se tako na nek način samofinanciral. Če se sklicujemo na dokument g. de Feuardenta, že naveden v uvodni izjavi 75 te odločbe, „je bil FPAP tehnično sposoben pridobiti prve opcije že od aprila 2004 naprej; takrat bi se potrebe družbe CECOMER (približno 200 milijonov litrov) za leto 2005 lahko pokrile po 0,28 centa/liter za približno 4 milijone EUR“. Tako bi morda sklad na začetku leta 2004 lahko izpolnil relativno skromne potrebe „zavarovanja za dizelsko gorivo“ iz lastnih sredstev. Zdi se torej, da bi po svoji prvotni zasnovi sklad lahko bil samozadosten.

(95)

Vendar pa se je zaradi trajno visokih cen in posplošenega pristopa v FPAP število njegovih članov hitro in znatno povečalo. Iz tega izhaja, da se je strošek „zavarovanja za dizelsko gorivo“ povečal čez vse meje in ga je bilo mogoče kriti samo z uporabo predplačil, ki jih je država odobrila FPAP.

(96)

Če skušamo oceniti, koliko kreditov bi FPAP potreboval za kritje „zavarovanja za dizelsko gorivo“ za leto 2005, je lahko za izhodišče predpostavka, da se je količina porabe goriva, za katero so ribiška podjetja zahtevala nadomestilo, verjetno povečala z 200 milijonov litrov (glej uvodno izjavo 94) na količino, ki jo lahko ocenimo na približno 900 milijonov litrov. Če vzamemo povprečja letne porabe, uporabljene za osnovo izračunov iz uvodnih izjav 55 in 56, bi poraba 1 000 plovil do 12 metrov znašala 1 000 plovil × 200 ton/plovilo, to je 200 000 ton, poraba plovil nad 12 metrov pa 1 400 plovil × 480 ton/plovilo, to je 672 000 ton, kar znese skupaj 872 000 ton (ali 872 milijonov litrov). Če upoštevamo navedbe iz uvodne izjave 55, da so plovila na ribolovu bolj verjetno 38 tednov na leto kot pa 48, je verjetno poraba bližje 700 000 tonam (1 000 plovil do 12 m × 158 ton, to je 158 000 ton, in 1 400 plovil nad 12 m × 380 ton, to je 532 000 ton). Pri predpostavki, da je zgornja meja nadomestila 12 centov na liter, to je meja, ki je bila uporabljena za tretje predplačilo (19), bi finančne potrebe FPAP letno znašale približno 85 milijonov EUR. Če upoštevamo, da so mogoče ribiška podjetja zavarovala samo del svoje porabe goriva, bi bilo verjetno potrebnih manj kreditov, vendar red velikosti še vedno ostaja več deset milijonov EUR na leto, če primerjamo s prvotno oceno 4 milijonov EUR za leto 2005. Tako postane očitno, da sklad svojim članom ne bi mogel izplačati kritja poroštva v zameno za njihove prispevke brez zunanjih sredstev, v tem primeru predplačil, ki jih je odobrila država.

(97)

V tem okviru je FPAP prejel javna sredstva za izpolnjevanje potreb „zavarovanja za dizelsko gorivo“ z nalogo, da z njimi čim bolje upravlja. Denarna sredstva FPAP so sestavljena iz sredstev, ki izvirajo iz prispevkov članov, državnih predplačil in morebitnih dobičkov iz njegove dejavnosti na terminskih naftnih trgih. Del teh sredstev, ki izvirajo iz državnih predplačil, nesporno ustreza državnim sredstvom. Kar zadeva dobičke na terminskih trgih, ki so ribiškim podjetjem omogočili preskrbo s cenejšim gorivom, so bili lahko ustvarjeni samo zaradi državnih sredstev, ki so skladu zagotovila sredstva za opravljanje finančnih poslov na terminskih trgih. Čeprav podrobnosti sporazumov, sklenjenih med FPAP in družbo CECOMER, niso znane in o njih ni mogoče sklepati iz nobenega dokumenta, ki ga je poslala Francija, Komisija predpostavlja, da je bilo nadomestilo, izplačano članom sklada v višini razlike v ceni, nižje, kot če bi družba CECOMER in ribiške zadruge ribičem dostavljale gorivo, kupljeno na običajnem trgu, to je brez intervencije sklada na terminskih trgih. Tako so se dobički iz poslov FPAP na terminskih trgih prenesli na družbo CECOMER, zadrugo za oskrbovanje ribiških zadrug, in nazadnje na ribiška podjetja, ki se pri njih oskrbujejo z gorivom. Praktični učinek je zagotovo bil, da je FPAP lahko nadaljeval z izplačili nadomestil v daljšem obdobju, kot če bi sklad bil samo posrednik, zadolžen samo za razdelitev 65 ali 77 milijonov EUR, ki jih je zagotovila država za pokrivanje mehanizma „zavarovanja za dizelsko gorivo“.

(98)

Zato Komisija meni, da so prav zaradi državnih sredstev, s katerimi so se neposredno financirala denarna sredstva sklada ali so se uporabila za ustvarjanje dobičkov, s katerimi so se ta sredstva povečevala, ribiška podjetja lahko bila deležna finančne ugodnosti, po eni strani zaradi možnosti oskrbovanja z gorivom po ugodnejši ceni, in po drugi strani s prejemanjem nadomestila, izračunanega glede na referenčno ceno.

(99)

Trije, mogoče štirje sporazumi, sklenjeni med državo in FPAP, določajo, da je glavni namen javnih sredstev, izplačanih v obliki predplačil, delno nadomestiti stroške za gorivo, ki jih imajo ribiška podjetja. Nadomestilo, izplačano ribičem v obliki nadomestila za razliko med referenčno ceno in ceno na bencinski črpalki, se ujema z zmanjšanjem cene dizelskega goriva na bencinski črpalki dobavitelja, ki je najpogosteje ribiška zadruga.

(100)

Denarna sredstva FPAP, ki so jih najprej sestavljali prispevki članov, nato pa so se povečala za prvo predplačilo države, so temu skladu omogočila, da je posloval na terminskih trgih in imel od tega dobiček, vendar ti dobički niso zadostovali, da bi hkrati nakazal nadomestilo, zagotovljeno ribiškim podjetjem v zameno za njihove prispevke. Dve, mogoče tri dodatna predplačila so mu kljub temu omogočila nadaljevanje dejavnosti, preden je moral postopno sprostiti pozicije, da je razpolagal s potrebno gotovino za plačilo nadomestil. Komisija ugotavlja, da je odločitve o transakcijah na terminskih trgih sprejel predsednik FPAP. Njihovo dejansko izvajanje je potekalo prek borznih posrednikov in specializiranih finančnih ustanov (glej uvodno izjavo 74), katerih plačilo je FPAP zagotavljal v obsegu, ki ga Komisija ne pozna. Čeprav je v statutu FPAP določeno, da se mora predsednik obvezno posvetovati z upravnim odborom, „da določi projekte kritja, ki jih je treba izvesti“, država nima predstavnika v tem upravnem odboru. Čeprav je bil FPAP na splošno dolžan „voditi računovodske evidence, iz katerih se je mogoče na zahtevo seznaniti z uporabo predplačila in tudi dodelitvijo sredstev in izdatki Sklada“, država ni določila niti strategije, ki jo mora FPAP upoštevati za pridobitev teh finančnih opcij, niti višine finančnega nadomestila, ki se mora izplačati podjetjem. Čeprav torej v skladu z navedbo iz odstavka 4.1.1.4 ni dvoma, da je pomoč, ki jo pomeni dodelitev treh, mogoče štirih predplačil, mogoče pripisati državi, to ne velja za dodatna predplačila, ki so jih ribiška podjetja lahko prejela po eni strani zaradi svojih prispevkov in po drugi strani zaradi preudarnega upravljanja vseh denarnih sredstev FPAP. Čeprav je bila zaradi transakcij, izvedenih na terminskih trgih, pomoč, ki je bila nazadnje izplačana ribičem, višja od javnih sredstev, ki jih je prvotno prejel FPAP, delež pomoči, ki je presegel znesek nakazanih javnih sredstev, ni izhajal iz odločitve države. Tako po mnenju Komisije, ugodnosti, ki ustreza razliki med skupnim zneskom pomoči, ki so jih prejela ribiška podjetja, in skupnim zneskom državnih predplačil, prenesenih na ribiška podjetja, ni mogoče pripisati državi, kljub temu da z računovodskega vidika ni mogoče natančno ločiti, kaj prihaja iz javnih sredstev in kaj iz lastnih sredstev, ker so bila vsa denarna sredstva uporabljena za poslovanje na naftnih terminskih trgih in plačilo nadomestila.

(101)

Komisija meni, da zmanjšanje, ki so ga bila deležna ribiška podjetja, ki so člani FPAP, za izdatke za gorivo daje prednost tem podjetjem, ker so lahko samo ta upravičena do tega zmanjšanja. Njihov položaj je močnejši v primerjavi z drugimi podjetji, ki so njihovi konkurenti na trgu Skupnosti, naj gre za druga ribiška podjetja ali za podjetja v drugih sektorjih gospodarske dejavnosti, zainteresirana za zmanjšanje proizvodnih stroškov, povezanih z izdatki za gorivo. Še več, ker je ta mehanizem kritja namenjen samo ribiškim podjetjem, je tako odobrena ugodnost sektorska ugodnost, ki ni dostopna drugim sektorjem. Vendar vsaka oblika pomoči, ki daje prednost posebnemu sektorju, izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco (glej Odločbo Komisije 2006/269/ES z dne 8. februarja 2006 o državni pomoči pri davčnih olajšavah za poklicne ribiče (Švedska) (20), uvodni izjavi 31 in 35).

(102)

Francija ugovarja, da ta pomoč ni dajala prednosti podjetjem članom FPAP, ker je „članstvo v FPAP svobodno in dostopno vsem ribiškim podjetjem pod pogojem, da plačujejo prispevke“. MQA dodaja, da je to članstvo dostopno „brez upoštevanja strukture ali državljanstva lastniških interesov“. FPAP nazadnje pojasnjuje, da so „podjetja, ki so člani FPAP, v lasti francoskega, vendar tudi španskega in nizozemskega kapitala“.

(103)

Komisija odgovarja, da se lahko v FPAP včlanijo samo tista ribiška podjetja, ki imajo plovila, registrirana v celinski Franciji ali čezmorskih departmajih. Podjetja z nizozemskim ali španskim kapitalom, ki imajo francoska plovila, se torej dejansko lahko včlanijo v FPAP; Francija in FPAP se v odgovorih gotovo sklicujeta na primer teh plovil. Vendar se druga plovila Skupnosti ne morejo včlaniti v FPAP.

(104)

Vsa podjetja, ki so prejela nadomestilo od FPAP, so na trgu Skupnosti konkurenti podjetij, katerih plovila plujejo pod zastavo drugih držav članic in ki so prav tako zainteresirana za zmanjšanje proizvodnih stroškov, povezanih z izdatki za gorivo, vendar pa nimajo na voljo takega sistema nadomestil, kot ga je vzpostavil FPAP. Zato je ugodnost, ki so je deležna ribiška podjetja, ki so člani FPAP ali ki se vanj še niso včlanila, vendar bi to lahko storila, torej vsa podjetja, ki imajo plovila, ki plujejo pod francosko zastavo, jasno izkrivljanje konkurence.

(105)

FPAP poleg tega meni, da je treba dejavnike izkrivljanja konkurence iskati drugje. FPAP, ki se sklicuje na visoke dodatne stroške, ki po njegovem mnenju niso ekonomsko utemeljeni, kot so stroški, ki izhajajo iz upravljanja večletnih usmerjevalnih načrtov ribiškega ladjevja, torej iz upravljanja skupne zmogljivosti tega ladjevja, ali stroški, povezani z upravljanjem „pravic do proizvodnje“, predvsem navaja, da so „‚pravice‘, povezane z nacionalnimi ‚politikami‘, (…) resnični dejavnik izkrivljanja evropske konkurence [in] spadajo predvsem na gospodarsko področje“.

(106)

Komisija v zvezi s tem ugotavlja, da so ti stroški, naj so v Franciji nižji ali višji od stroškov v drugih državah članicah, posledica omejitev zaradi zakonskega okvira, v katerem se danes izvaja ribiška dejavnost. Komisija v Sporočilu (21) z dne 26. februarja 2007 o orodjih za upravljanje ribištva na podlagi pravic opozarja, da so za ribiški sektor Skupnosti značilna raznolikost instrumentov in mehanizmov za upravljanje in da se podobni primeri včasih obravnavajo na zelo različne načine glede na državo članico. Iz tega predvsem izhaja, da ribolovne pravice v državah članicah že prodajajo in kupujejo na urejenih trgih ali posredno. Stroški, ki jih navaja FPAP, so stroški, s katerimi se ladjevja srečujejo v različnih državah članicah in ustrezajo gospodarskemu razvoju ribiškega sektorja. Ti stroški so posledica nacionalnega izvajanja intervencij upravljanja, ki jih nalaga skupna ribiška politika ali so potrebne zaradi te politike. To izvajanje ne upravičuje uvedbe posebnih pomoči v posamezni državi članici. Zato se v nasprotju s trditvijo FPAP izkrivljanje konkurence ne sme presojati v okviru „upoštevanega trga“, na primer „regionalnega mikrotrga“, na katerega se sklicuje, ampak na celotnem skupnem trgu, kot je določeno v Pogodbi. Če je torej posledica pomoči FPAP lažje ohranjanje ribolova v regionalnem okviru in zaščita virov s tem, da se plovilom za globokomorski ribolov preprečuje ribolov v bližnjih ribolovnih območjih ali plovilom z vlečnimi mrežami, da se usmerijo k bolj specifičnemu ribolovu, kot trdi FPAP, gre za pomoč, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco, in torej za državno pomoč.

(107)

Komisija za vse zgoraj navedene razloge ugotavlja, da sredstva, ki jih je država nakazala in so jih ribiška podjetja prejela prek FPAP, izkrivljajo ali bi lahko izkrivljala konkurenco.

(108)

FPAP izpodbija dejstvo, da pomoč, odobrena ribiškim podjetjem, ki so člani sindikata, vpliva na trgovino med državami članicami. FPAP namreč meni, da naj bi ta podjetja opravljala svoje dejavnosti na „trgu, ki nikakor ni enoten, ampak temelji predvsem na ‚mozaiku‘ regionalnih mikrotrgov“.

(109)

Komisija odgovarja, da je skupna vrednost izvoza ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva Francije v svet leta 2005 dosegla 1 290 milijonov EUR, od tega je bilo 80 % izvoza v države članice Evropske unije. Prav tako je skupna vrednost uvoza te vrste proizvodov v Francijo leta 2005 znašala 3 693 milijonov EUR, od tega je glede na vire 40–60 % uvoza prihajalo iz držav članic Evropske unije (22). Za primerjavo: skupna vrednost francoske proizvodnje je bila 1 868 milijonov EUR. Zato je očitno, ne da bi bilo treba opraviti izjemno podrobno ekonomsko analizo (23), da ima ne glede na spremembe cen za posamezne vrste, ugotovljene vsak dan v francoskih ali evropskih pristaniščih, obseg trgovine med Francijo in preostalo Evropo bistveno težo v bilanci oskrbe z ribiškimi proizvodi in proizvodi iz ribogojstva. Ukrepi za spodbujanje številnih francoskih ribiških podjetij (več kot 30 % ladjevja) z zmanjševanjem njihovih proizvodnih stroškov so nujno imeli vpliv na trgovino med državami članicami na področju ribištva.

(110)

Torej je očitno, da ugodnost, ki so je bila ribiška podjetja deležna s tem, ko je bil prevzet del njihovih proizvodnih stroškov, vpliva na trgovino med državami članicami.

(111)

Štirje pogoji, potrebni za ugotovitev obstoja državne pomoči, so samo delno izpolnjeni. Ugodnost, ki so je bila deležna ribiška podjetja, je posledica uporabe državnih sredstev, izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco in vpliva na trgovino med državami članicami. Nasprotno pa jo je mogoče pripisati državi samo v okviru zneska predplačil, ker so ta predplačila samo del denarnih sredstev FPAP in ker država ni sodelovala pri odločitvah FPAP za oplemenitenje sredstev, ki so mu bila dana na voljo. Komisija tako lahko ugotovi obstoj državne pomoči v smislu člena 87 Pogodbe ES samo v okviru vložka javnih sredstev, to je 65 ali 77 milijonov EUR.

(112)

Komisija nazadnje ugotavlja, da francoski organi ne glede na odgovore z dne 7. oktobra 2005 in 21. aprila 2006 v resnici ne izpodbijajo ugotovitev Komisije o obstoju državne pomoči. Minister za kmetijstvo in ribištvo, ki so ga ob preučitvi osnutka zakona o javnih financah za leto 2007 v Nacionalni skupščini vprašali o prihodnosti FPAP, je namreč odgovoril: „FPAP deluje od 1. novembra 2004, vendar ga Evropska komisija pozorno spremlja, saj gre za državno pomoč“ (24).

(113)

V skladu s členom 87(2) in (3) Pogodbe se nekatere vrste pomoči štejejo ali se lahko štejejo za združljive s skupnim trgom.

(114)

Komisija ugotavlja, da ta pomoč ne ustreza primerom iz člena 87(2) Pogodbe.

Ob upoštevanju zgornjega Komisija ugotavlja, da zadevna državna pomoč, ki so jo prejela ribiška podjetja, ni združljiva s skupnim trgom na podlagi člena 87(2)(b) Pogodbe.

(115)

Te pomoči tudi ni mogoče šteti za združljivo s skupnim trgom na podlagi uporabe člena 87(3) Pogodbe z drugimi primeri iz tega člena.

(116)

Iz vseh teh dejstev izhaja, da državna pomoč, podeljena ribiškim podjetjem za zmanjšanje njihovih izdatkov za gorivo, ne ustreza nobenemu odstopanju iz člena 87 Pogodbe.

(117)

Pomoč za ribiška podjetja je treba analizirati z vidika Smernic za pregled državnih pomoči za ribištvo in ribogojstvo (v nadaljnjem besedilu „Smernice“).

(118)

Posledica te pomoči je zmanjšanje proizvodnih stroškov ribiških podjetij. Imajo značaj pomoči za tekoče poslovanje.

(119)

Komisija najprej opozarja, da je v točki 3.5 teh smernic določeno, naj „državne pomoči v svojem delovanju ne bodo zaščitne: služiti morajo spodbujanju racionalizacije in učinkovitosti proizvodnje ter trženja ribiških proizvodov. Vsaka taka pomoč mora doprinesti k trajnim izboljšavam, tako da se industrija lahko razvija izključno na podlagi zaslužkov od trženja.“

(120)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 115(c) te odločbe, namen zmanjšanja izdatkov za gorivo ni razvoj ribolovnih dejavnosti v smislu trajnostnega razvoja, skladnega s cilji skupne ribiške politike, ampak ohranjanje enake dejavnosti ribiških podjetij. Komisija zato sklepa, da ima ta pomoč zaščitni značaj iz točke 3.5 Smernic in se torej ne more šteti za združljivo z načelom, določenim v Smernicah.

(121)

Francija je v odgovorih na začetek formalnega postopka preiskave seveda trdila, da „so ukrepi FPAP prehiteli ustrezne ukrepe, ki jih bodo načrti za reševanje in prestrukturiranje, ko bodo enkrat potrjeni, samo ponazorili in potrdili“. Vendar je Francija šele veliko pozneje – januarja 2008 – obvestila Komisijo o izvajanju ukrepov, ki jih je predstavila kot ukrepe pomoči za reševanje in prestrukturiranje za ribiška podjetja, ki jih je Komisija evidentirala pod številko NN 09/2008 in se sedaj preučujejo. Čeprav torej sprejmemo trditev Francije, da naj bi ukrepi FPAP nekako prehiteli te ukrepe pomoči za reševanje in prestrukturiranje, to ne vpliva na njihovo združljivost s skupnim trgom zaradi temeljnih razlik med ukrepi, ki jih izvaja FPAP, in pogoji, ki jih morajo izpolnjevati programi pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij in so opisani v Smernicah Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (26). V nasprotju z zahtevami v Smernicah so bile namreč pomoči, ki izhajajo iz ukrepov FPAP, dodeljene brez razlikovanja vsem ribiškim podjetjem in ne samo podjetjem v težavah. Po drugi strani pomoč za reševanje ne sme trajati dlje od šestih mesecev in mora imeti obliko vračljivega posojila ali poroštva; pomoč za prestrukturiranje pa se mora dodeliti v določenih pogojih za omejeno obdobje. Pomoč, ki jo je Francija podelila prek FPAP, ne izpolnjuje nobenega od zahtevanih pogojev: ribiška podjetja prejemajo to pomoč od leta 2004, pomoč ni odobrena v obliki posojila ali poroštva in njeno povračilo v okviru načrta za prestrukturiranje ni predvideno.

(122)

FPAP tudi meni, da je podeljena pomoč utemeljena s tem, da gre v resnici za pomoč za prihodke zaposlenih. FPAP v zvezi s tem piše: „FPAP je ‚skupina za preprečevanje‘, katere namen je za 2 500 podjetij, ki so njeni člani, oblikovati pravni perimeter za reševanje v smislu francoske zakonodaje … Na tej podlagi je pomoč za prihodke zaposlenih, ki je del perimetra za prestrukturiranje, dovoljena. V ničemer ne vpliva na pravila o konkurenci. Nasprotno pa izhaja iz načel Skupnosti, ki zaposlenim zagotavljajo dostojen minimalni dohodek.“ FPAP nadalje trdi, da bi bila v Franciji posledica sistema plačevanja mornarjev po količini ulova, da bi zaposleni v ribiških podjetjih ostali brez plače ali bili celo dolžni ladjarjem. Nazadnje pojasnjuje, da 25 od 65 milijonov EUR predplačila, ki jih je odobrila država, „zadeva neposredno predplačila zaposlenim in se šteje za neposredno socialno pomoč“. MQA dodaja: „Če se posojila ne štejejo za pomoč v korist preglednega FPAP, ampak za pomoč v korist ribiških podjetij, ki so njegovi člani, naj bi šlo resnično za socialno pomoč. Finančna pomoč, ki bi bila tako ponujena, bi bila dejansko neposredno povezana s plačilom mornarjev.“

(123)

Te trditve zahtevajo več pripomb Komisije:

(124)

MQA meni, da gre lahko tudi za socialno-ekonomske ukrepe: „v Smernicah (…) je ugotovljeno, da se za združljive lahko štejejo socialno-ekonomski ukrepi. V obravnavanem primeru je FPAP popolnoma pregleden in ukrepi, ki jih je Komisija opredelila kot pomoč, so očitno socialno-ekonomski.“

(125)

Komisija ugotavlja, da MQA ne navaja nobenega dejstva, na podlagi katerega bi bilo mogoče preučiti zadevne pomoči z vidika točke 4.5 Smernic, v kateri je določeno, da se glede na posamezni primer lahko za združljive s skupnim trgom štejejo neposredne pomoči delavcem, ki ustrezajo socialno-ekonomskim ukrepom. V tem odstavku je namreč določeno, da se lahko štejejo za združljive samo „ob upoštevanju, da predstavlja del socialno-ekonomskih sekundarnih ukrepov za kompenzacijo izgub dohodka zaradi ukrepov, namenjenih doseganju prilagoditve kapacitet po členu 11(1) Uredbe (ES) št. 2371/2002“ (Uredba Sveta (ES) št. 2371/2002 z dne 20. decembra 2002 o ohranjevanju in trajnostnem izkoriščanju ribolovnih virov v okviru skupne ribiške politike (32). Vendar ustanovitev FPAP ni del splošnega načrta, sprejetega v skladu z Uredbo št. 2371/2002 za prilagoditev ribolovnih zmogljivosti. Trditev MQA torej nikakor ne more utemeljiti podelitve te pomoči za tekoče poslovanje.

(126)

MQA tudi trdi, da ni točno trditi, da je bila ta pomoč odobrena brezpogojno. MQA meni, da je „država za odobritev teh posojil zahtevala, da FPAP predloži številna dokazila, da se dokaže doslednost upravljanja Sklada in tudi odločenost Sklada in njegovih članov za izvajanje trajnih rešitev v novih proizvodnih razmerah ribiškega sektorja“. MQA vztraja pri zahtevi po preglednem računovodstvu in pri sklepu države, da zahteva izvedbo medresorske inšpekcije.

(127)

Komisija je seznanjena s to zahtevo po preglednosti in nadzoru, vendar opozarja, da se zdi razumljiva sama po sebi, ker gre za ukrep, ki se financira iz javnih sredstev. Vendar obžaluje, da ji francoski organi v takem okviru preglednosti niso poslali vseh podrobnih številk o dejavnostih Sklada kljub zahtevam, izraženim med postopkom. Nazadnje ugotavlja, da ni bila nikoli obveščena o inšpekciji, ki jo navaja MQA, niti a fortiori o njenih ugotovitvah, ki so jih francoski organi zahtevali do sredine novembra 2005.

(128)

Zato Komisija meni, da predplačila, ki jih je odobrila država, spadajo v vrsto pomoči za tekoče poslovanje iz točke 3.7 Smernic, v kateri je določeno: „Državne pomoči, ki so odobrene, ne da bi bila prejemniku postavljena obveznost v skladu s cilji skupne ribiške politike, in ki so namenjene izboljšanju pogojev podjetij in povečanju poslovne likvidnosti, (…) so, kot operativne pomoči, nezdružljive s skupnim trgom“. Ta predplačila so torej nezdružljiva s skupnim trgom.

(129)

Komisija ugotavlja, da je Francija nezakonito in v nasprotju s členom 88(3) Pogodbe izvajala različne ukrepe pomoči, ki so predmet te odločbe.

(130)

Komisija na podlagi analize v delu 4.1 te odločbe meni, da je povečanje denarnih sredstev FPAP z odobritvijo treh, mogoče štirih predplačil v skupnem znesku 65, morda 77 milijonov EUR, državna pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom na podlagi člena 87(2) in (3) Pogodbe. Ker nobena bančna ustanova ne bi odobrila takih predplačil, kot so bila odobrena FPAP, in ker glede na razpoložljive informacije ta predplačila niso bila povrnjena, so se ta predplačila spremenila v neposredna povratna sredstva (glej uvodno izjavo 67) in torej državno pomoč v višini zadevnega zneska.

(131)

Komisija na podlagi analize v delu 4.2 te odločbe meni, da je pomoč, odobrena v obliki predplačil FPAP, ki je ribiškim podjetjem omogočila nakup goriva po ugodnejši ceni in prejetje nadomestila v okviru zavarovanja za gorivo, državna pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom na podlagi člena 87(2) in (3) Pogodbe.

(132)

Znesek državne pomoči Francije je 65 milijonov EUR, če je obstajal četrti sporazum pa 77 milijonov. V skladu s členom 14(1) Uredbe (ES) št. 659/1999 v primeru negativne odločbe o nezakoniti pomoči Komisija odloči, da država članica sprejme vse potrebne ukrepe, da prejemniki vrnejo pomoč. Cilj je dosežen, ko prejemniki oziroma podjetja, ki so dejansko uživala zadevne pomoči, te povrnejo, po potrebi skupaj z zamudnimi obrestmi (33). Cilj vračila bo torej dosežen, ko bo vrnjen znesek 65 ali 77 milijonov EUR.

(133)

Za določitev, koliko mora vrniti FPAP na eni strani in koliko ribiška podjetja na drugi strani, je treba upoštevati dejstvo, da je cilj FPAP, ki je kot gospodarski subjekt posloval na terminskih trgih, podeliti nadomestila ribiškim podjetjem v okviru sistema zavarovanja za gorivo, ki ga je vzpostavil, in jim ponuditi gorivo po ugodnejši ceni. Analiza splošne strukture tega posebnega sistema, opravljena v tej odločbi, kaže, da je FPAP izpolnil svojo nalogo, ko je postopno prenesel pomoč, ki mu jo je podelila država. Zato je pomoč, ki jo mora FPAP vrniti, del 65 ali 77 milijonov EUR, ki ni bil prenesen na ribiška podjetja, pomoč, ki jo morajo vrniti ribiška podjetja, pa je del, ki je bil prenesen nanje.

(134)

Komisija ne pozna zneska, ki ga je FPAP dejansko prenesel na ribiška podjetja. Komisija v zvezi s tem ugotavlja, da Francija kljub odredbi, ki ji je bila poslana, naj pošlje vse potrebne informacije o delovanju FPAP, ni sporočila načina uporabe denarnih sredstev tega sklada niti poslala njegovih računovodskih evidenc. Ker Komisija nima teh informacij in zaradi upoštevanja sodne prakse Sodišča (34), meni, da je treba navesti nekatere smernice o metodi, ki jo je treba uporabiti za izračun zneska pomoči, ki jo je treba vrniti.

(135)

Komisija je ob določitvi teh smernic upoštevala dejstvo, da je bil FPAP na podlagi sporazumov dolžan voditi računovodske evidence, iz katerih je mogoče izvedeti o uporabi predplačil in tudi dodelitvah sredstev in izdatkov, ter da se je zavezal, da bo hranil računovodske listine najmanj deset let in jih na zahtevo dal na voljo različnim državnim organom (glej uvodno izjavo 27). Na podlagi teh dejstev bodo organi, pristojni za izvajanje odločbe o vračilu, lahko poznali gibanje denarnih sredstev FPAP in stanje teh denarnih sredstev, ko bo treba to odločbo izvršiti. Ker računovodske evidence ribiških podjetij običajno vodijo skupine za upravljanje, ki so del Centra za upravljanje malega priobalnega morskega ribolova, ki ima predstavnika v upravnem odboru FPAP, je v računovodskih evidencah podjetij mogoče ugotoviti tudi nadomestila, ki jih je nakazal FPAP.

(136)

Znesek nezdružljive pomoči, ki ga mora vrniti FPAP, ustreza deležu državne pomoči, ki nazadnje ni bil prenesen na ribiška podjetja, to je znesku predplačil, s katerim so se financirali operativni stroški FPAP, in znesku teh predplačil, ki ga je FPAP ohranil v svojih denarnih sredstvih. Organ, pristojen za izvedbo vračila, bo lahko izvedel skupni znesek operativnih stroškov iz računovodskih evidenc FPAP. Komisija zaradi zamenljivosti denarja in nezmožnosti razlikovanja njegovega porekla glede na njegovo uporabo sklepa, da del državnih predplačil, s katerim so se financirali ti operativni stroški, ustreza skupnemu znesku teh stroškov, pomnoženemu z razmerjem med temi predplačili ter vsoto teh predplačil in lastnih sredstev FPAP (prispevki članov). Znesek predplačil, ohranjen v denarnih sredstvih, se prav tako lahko določi tako, da se preostali del denarnih sredstev pomnoži z istim razmerjem.

(137)

Kot je navedeno zgoraj, pomoč, ki jo morajo vrniti vsa ribiška podjetja, znaša 65 ali 77 milijonov EUR predplačil, zmanjšanih za znesek, ki ga mora vrniti FPAP v skladu z navedbami v uvodni izjavi 136. Pri določitvi državne pomoči, ki jo mora vrniti vsako od teh podjetij, je treba upoštevati dejstvo, da z računovodskega vidika ni mogoče razlikovati med pomočjo, opredeljeno kot državna pomoč, in pomočjo, ki je ni mogoče pripisati državi (glej odstavek 4.2.1.2 te odločbe).

(138)

Komisija meni, da se državna pomoč, ki jo mora vrniti vsako podjetje, lahko izračuna na podlagi nadomestila, ki jo je vsako podjetje prejelo iz naslova zavarovanja za gorivo.

(139)

Komisija ob upoštevanju tega nadomestila kot podlage za izračun ne upošteva ekvivalenta dotacije sredstev, ki jih je privarčevalo vsako ribiško podjetje zaradi nakupa goriva po ceni, ki je nižja od tržne. Komisija meni, da je to upravičeno, ker so podjetja, ki so bila deležna preferenčnih cen za gorivo, prejela tudi nadomestilo iz naslova zavarovanja za gorivo, in to v povsem primerljivih deležih, kajti več kot je podjetje kupilo goriva po preferenčni ceni, višja nadomestila je dobilo, in obratno. Če se izbere ta podlaga, torej ne bo nastalo izkrivljanje med zadevnimi podjetji glede na obveznosti vračila, ki jih bodo morala izpolniti. Komisija poleg tega ugotavlja, da bi bilo treba, če želimo v podlagi za izračun upoštevati te ekvivalente dotacije, za vsako oskrbo z gorivom, opravljeno v obdobju dejavnosti FPAP na naftnih terminskih trgih, izračunati razliko med izdatkom, ki bi nastal pri nakupu po dnevnem tečaju, in ceno, ki jo je zadruga dejansko zaračunala, potem ko je ugotovila, kateri dnevni tečaj naj bi se uporabljal za vrsto kupljenega goriva in kraj oskrbe. To metodo bi bilo teže uporabiti. Zato se Komisiji zdi bolje priporočiti podlago za izračun, ki bo olajšala delo organov, pristojnih za izvršitev odločbe o vračilu.

(140)

Komisija zato meni, da se državna pomoč, ki jo mora vrniti vsako podjetje, lahko izračuna na podlagi nadomestila, ki jo je vsako podjetje prejelo iz naslova zavarovanja za gorivo. Državna pomoč, ki jo je treba vrniti, se mora izračunati tako, da se to nadomestilo pomnoži z odstotkom, ki ustreza razmerju med skupnim zneskom državne pomoči, ki ga morajo vrniti ribiška podjetja, in skupnim zneskom nadomestil, ki jih je ribiškim podjetjem nakazal FPAP iz naslova zavarovanja za gorivo.

(141)

Znesek, ki ga mora vrniti vsako ribiško podjetje, je torej treba izračunati po naslednjih formulah:

ali

(142)

Ta formula upošteva predpostavko, da je FPAP ustvaril dobiček na terminskih trgih, ki ga je nato prenesel na ribiška podjetja. Kot je opisano v tej odločbi, je to najverjetnejši primer. Vendar je treba predvideti tudi teoretični primer, ko bi FPAP imel izgubo na terminskih trgih in bi to povzročilo, da bi bila ribiška podjetja upravičena do skupnega zneska nadomestil, nižjega od zneska predplačil, zmanjšanega za znesek, ki ga mora vrniti FPAP. V takem primeru bi bil koeficient (Predplačila – R*FPAP)/Skupaj I na splošno večji od 1, zlasti če je znesek „R*FPAP“ majhen; posledica uporabe zgornje formule bi bila, da bi bil skupni znesek, ki ga morajo vrniti ribiška podjetja, višji od zneska, ki so ga prejela. Zato je treba v tem posebnem primeru predvideti, da znesek, ki ga mora vrniti vsako podjetje, ustreza znesku nadomestila, ki ga je to podjetje prejelo iz naslova „zavarovanja za gorivo“. V tem primeru bi moral razliko med državnimi predplačili in nadomestilom, izplačanim ribiškim podjetjem, vrniti FPAP, ki bi dejansko porabil to razliko.

(143)

Če je na datum, ko je bila državna pomoč podeljena, izpolnjevala pogoje iz Uredbe (ES) št. 1860/2004 ali Uredbe (ES) št. 875/2007 o pomočeh de minimis, obstaja možnost, da pomoči, ki so jo prejela ribiška podjetja, ni treba vrniti –

(a)

skupni znesek (glavnica in obresti), ki ga mora vrniti FPAP;

(b)

podroben opis že sprejetih ali predvidenih ukrepov za uskladitev s to odločbo;

(c)

dokumente, ki dokazujejo, da je bil FPAP pozvan k vračilu pomoči.

(a)

seznam ribiških podjetij, ki so prejela pomoč iz člena 2, in skupni znesek, ki ga je prejelo vsako od teh podjetij;

(b)

skupni znesek (glavnica in obresti), ki ga mora vrniti vsak prejemnik;

(c)

podroben opis že sprejetih ali predvidenih ukrepov za uskladitev s to odločbo;

(d)

dokumente, ki dokazujejo, da so bili prejemniki pozvani k vračilu pomoči.