02010L0075 — SL — 06.01.2011 — 000.001

---

To besedilo je zgolj informativne narave in nima pravnega učinka. Institucije Unije za njegovo vsebino ne prevzemajo nobene odgovornosti. Verodostojne različice zadevnih aktov, vključno z uvodnimi izjavami, so objavljene v Uradnem listu Evropske unije. Na voljo so na portalu EUR-Lex. Uradna besedila so neposredno dostopna prek povezav v tem dokumentu

►B	DIREKTIVA 2010/75/EU EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) (prenovitev) (Besedilo velja za EGP) (UL L 334 17.12.2010, str. 17)

popravljena z:

►C1	Popravek, UL L 158, 19.6.2012, str.  25 (2010/75/EU)

---

▼B

DIREKTIVA 2010/75/EU EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne 24. novembra 2010

o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja)

(prenovitev)

(Besedilo velja za EGP)

POGLAVJE I

SKUPNE DOLOČBE

Člen 1

Vsebina

Ta direktiva določa pravila o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja okolja, ki je posledica industrijskih dejavnosti.

Ta direktiva določa tudi pravila za preprečevanje ali, če to ni izvedljivo, za zmanjševanje emisij v zrak, vodo in tla ter za preprečevanje nastajanja odpadkov, da bi dosegli visoko stopnjo varstva okolja kot celote.

Člen 2

Področje uporabe

1.  Ta direktiva se uporablja za industrijske dejavnosti, ki povzročajo onesnaževanje okolja, iz poglavij II do VI.

2.  Ta direktiva se ne uporablja za raziskovalne dejavnosti, razvojne dejavnosti ali preizkušanje novih proizvodov in postopkov.

Člen 3

Opredelitve

Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

Člen 4

Obvezna pridobitev dovoljenja

1.  Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da noben obrat ali kurilna naprava, sežigalnica odpadkov ali naprava za sosežig odpadkov ne obratuje brez dovoljenja.

Z odstopanjem od prvega pododstavka lahko države članice določijo postopek za registracijo obratov, ki jih zajema samo poglavje V.

Postopek za registracijo je določen v zavezujočem aktu in vključuje vsaj obvestilo upravljavca pristojnemu organu, da namerava upravljati obrat.

2.  Države članice lahko določijo, da dovoljenje zajema dva ali več obratov ali delov obratov, ki jih upravlja isti upravljavec na istem kraju.

Če dovoljenje zajema dva ali več obratov, mora vsebovati pogoje za zagotovitev, da vsak obrat izpolnjuje zahteve te direktive.

3.  Države članice lahko določijo, da dovoljenje zajema več delov obrata, ki jih upravljajo različni upravljavci. V takšnih primerih so v dovoljenju opredeljene obveznosti vsakega upravljavca.

Člen 5

Izdaja dovoljenja

1.  Brez poseganja v druge zahteve nacionalnega prava ali prava Unije pristojni organ izda dovoljenje, če obrat izpolnjuje zahteve te direktive.

2.  Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da so pogoji v dovoljenju in postopki za njegovo izdajo popolnoma usklajeni, kadar je vključen več kot eden pristojen organ ali upravljavec ali je izdano več kot eno dovoljenje, tako da se zagotovi učinkovit celostni pristop vseh organov, pristojnih za ta postopek.

3.  Za namene izdajanja dovoljenj se v primeru novega obrata ali znatne spremembe, kadar se uporablja člen 4 Direktive 85/337/EGS, proučijo in uporabijo vsi ustrezni podatki ali ugotovitve, pridobljeni na podlagi členov 5, 6, 7 in 9 navedene direktive.

Člen 6

Splošni zavezujoči predpisi

Brez poseganja v obveznost posedovanja dovoljenja lahko države članice vključijo zahteve za nekatere kategorije obratov, kurilnih naprav, sežigalnic odpadkov ali naprav za sosežig odpadkov v splošne zavezujoče predpise.

Če so sprejeti splošni zavezujoči predpisi, lahko dovoljenje vključuje le sklic na takšne predpise.

Člen 7

Izredni dogodki in nesreče

Brez poseganja v Direktivo 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode ( 30 ) države članice v primeru vsakega izrednega dogodka ali nesreče, ki pomembno vpliva na okolje, sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da:

Člen 8

Neizpolnjevanje

1.  Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da so pogoji iz dovoljenja izpolnjeni.

2.  V primeru kršitve pogojev iz dovoljenja države članice zagotovijo, da:

Kadar kršitev pogojev iz dovoljenja povzroča neposredno nevarnost za zdravje ljudi ali grozi, da povzroči neposreden znatni škodljivi vpliv na okolje, in dokler skladnost ni ponovno vzpostavljena v skladu s točkama (b) in (c) prvega pododstavka, se dejavnost obrata, kurilne naprave, sežigalnice odpadkov, naprave za sosežig odpadkov ali njihovega zadevnega dela prekine.

Člen 9

Emisije toplogrednih plinov

1.  Kadar so emisije toplogrednih plinov iz obrata določene v Prilogi I k Direktivi 2003/87/ES v zvezi s katero koli dejavnostjo, ki se izvaja v tem obratu, dovoljenje ne vključuje mejne vrednosti emisij za neposredne emisije tega plina, če to ni potrebno za zagotovitev, da se ne povzroči znatno lokalno onesnaženje.

2.  Za dejavnosti iz Priloge I k Direktivi 2003/87/ES se države članice lahko odločijo, da ne bodo naložile zahtev glede energetske učinkovitosti za kurilne naprave ali druge naprave, ki izpuščajo ogljikov dioksid na lokaciji.

3.  Kadar je potrebno, pristojni organi ustrezno spremenijo dovoljenje.

4.  Odstavki 1 do 3 se ne uporabljajo za naprave, ki so v skladu s členom 27 Direktive 2003/87/ES začasno izključeni iz sistema trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Uniji.

POGLAVJE II

DOLOČBE ZA DEJAVNOSTI IZ PRILOGE I

Člen 10

Področje uporabe

To poglavje se uporablja za dejavnosti iz Priloge I in, kjer je primerno, za dejavnosti, ki dosegajo prage zmogljivosti iz navedene priloge.

Člen 11

Splošna načela, ki urejajo osnovne obveznosti upravljavca

Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da lahko obrati delujejo v skladu z naslednjimi načeli:

Člen 12

Vloge za dovoljenje

1.  Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da vloga za dovoljenje vključuje opis:

Vloga za dovoljenje vsebuje tudi poljuden povzetek vsebin, navedenih v prvem pododstavku.

2.  Če podatki v skladu z zahtevami iz Direktive 85/337/EGS ali varnostno poročilo v skladu z Direktivo 96/82/ES ali drugi podatki, zbrani na podlagi druge zakonodaje, izpolnjujejo katero koli od zahtev iz odstavka 1, se jih lahko vključi v vlogo ali se jih tej vlogi priloži.

Člen 13

Referenčni dokumenti BAT in izmenjava informacij

1.  Komisija organizira izmenjavo informacij med državami članicami, zadevnimi panogami, nevladnimi organizacijami, ki spodbujajo varstvo okolja, in Komisijo, da se pripravijo, pregledajo in po potrebi posodobijo referenčni dokumenti BAT.

2.  Pri izmenjavi informacij se zlasti obravnava naslednje:

3.  Komisija vzpostavi in redno sklicuje forum, v katerega so vključeni predstavniki držav članic, zadevnih industrijskih panog in nevladnih organizacij, ki spodbujajo varstvo okolja.

Komisija pridobi mnenje foruma glede praktične ureditve za izmenjavo informacij, zlasti pa glede:

Navodila iz točk (c) in (d) drugega pododstavka morajo upoštevati mnenje foruma in se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom iz člena 75(2).

4.  Komisija pridobi mnenje foruma glede predlagane vsebine referenčnih dokumentov BAT, ga javno objavi in to mnenje upošteva pri postopkih iz odstavka 5.

5.  Odločitve glede zaključkov o BAT se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom iz člena 75(2).

6.  Po sprejetju odločitve skladno z odstavkom 5 Komisija brez odlašanja omogoči dostop javnosti do referenčnega dokumenta BAT ter zagotovi, da so zaključki o BAT na voljo v vseh uradnih jezikih Unije.

7.  Do sprejetja zadevne odločitve v skladu z odstavkom 5 se zaključki o najboljših razpoložljivih tehnologijah iz referenčnih dokumentov BAT, ki jih Komisija sprejme pred datumom iz člena 83, uporabljajo kot zaključki o BAT za namene tega poglavja, razen za člen 15(3) in (4).

Člen 14

Pogoji za dovoljenje

1.  Države članice zagotovijo, da dovoljenje vsebuje vse ukrepe, potrebne za skladnost z zahtevami za izdajo dovoljenj iz členov 11 in 18.

Ti ukrepi vključujejo najmanj naslednje:

2.  Za namene točke (a) odstavka 1 se mejne vrednosti emisij lahko dopolnijo ali nadomestijo z enakovrednimi parametri ali tehničnimi ukrepi, ki zagotavljajo enakovredno stopnjo varstva okolja.

3.  Zaključki o BAT so referenca za določanje pogojev v dovoljenju.

4.  Brez poseganja v člen 18 lahko pristojni organ določi pogoje v dovoljenju, ki so strožji od pogojev, dosegljivih z uporabo najboljših razpoložljivih tehnologij, kot so opisane v zaključkih o BAT. Države članice lahko vzpostavijo pravila, po katerih lahko pristojni organ določi take strožje pogoje.

5.  Če pristojni organ določi pogoje v dovoljenju na podlagi najboljše razpoložljive tehnologije, ki ni opisana v nobenih ustreznih zaključkih o BAT, zagotovi da:

Če zaključki o BAT iz prvega pododstavka ne vsebujejo ravni emisij, povezanih z najboljšimi razpoložljivimi tehnologijami, pristojni organ zagotovi, da tehnologija iz prvega pododstavka zagotavlja raven varstva okolja, ki je enaka najboljši razpoložljivi tehnologiji, opisani v zaključkih o BAT.

6.  Če dejavnost ali vrsta obratovalnega postopka, ki se izvaja v obratu, ni zajeta v zaključkih o BAT ali če navedeni zaključki ne obravnavajo vseh možnih vplivov dejavnosti ali postopka na okolje, pristojni organ po predhodnem posvetovanju z upravljavcem določi pogoje v dovoljenju na podlagi najboljših razpoložljivih tehnologij, ki jih je določil za zadevne dejavnosti ali postopke, ob upoštevanju meril iz Priloge III.

7.  Za obrate iz točke 6.6 Priloge I se odstavki 1 do 6 tega člena uporabljajo brez poseganja v zakonodajo, ki zadeva dobro počutje živali.

Člen 15

Mejna vrednost emisij, enakovredni parametri in tehnični ukrepi

1.  Mejna vrednost emisij za onesnaževala velja na mestu izpusta emisije iz obrata; pri njenem določanju se razredčenje pred tem mestom ne upošteva.

Če je zagotovljeno enako varstvo okolja kot celote in če to ne vodi k večjemu onesnaženju okolja, se lahko pri določanju mejne vrednosti emisij za zadevni obrat pri posrednih izpustih onesnaževal v vodo upošteva učinek čistilne naprave.

2.  Brez vpliva na člen 18 temeljijo mejne vrednosti emisij, enakovredni parametri in tehnični ukrepi iz člena 14(1) in (2) na najboljših razpoložljivih tehnologijah, brez predpisovanja uporabe katerekoli metode ali določenega tehnološkega postopka.

3.  Pristojni organ določi mejne vrednosti emisij, ki zagotavljajo, da emisije pri običajnih pogojih obratovanja ne presegajo ravni emisij, povezanih z najboljšimi razpoložljivimi tehnologijami, kot je določeno v odločitvah glede zaključkov o BAT iz člena 13(5), in sicer:

Pri uporabi točke (b) pristojni organ vsaj enkrat letno oceni rezultate spremljanja emisij kot zagotovilo, da emisije pri običajnih pogojih obratovanja niso presegle ravni emisij, povezanih z najboljšimi razpoložljivimi tehnologijami.

4.  Z odstopanjem od ostavka 3 in brez poseganja v člen 18 lahko pristojni organ v posebnih primerih določi manj stroge mejne vrednosti emisij. Tako odstopanje je dopustno le, če se pri oceni izkaže, da bi doseganje ravni emisij, povezanih z najboljšimi razpoložljivimi tehnologijami, kot so opisane v zaključkih o BAT, povzročilo nesorazmerno višje stroške v primerjavi s koristmi za okolje zaradi:

Pristojni organ v prilogi k pogojem iz dovoljenja zabeleži razloge za uporabo prvega pododstavka, vključno z rezultatom ocene, in utemelji postavljene pogoje.

Mejne vrednosti emisij, določene v skladu s prvim pododstavkom, kjer je primerno, ne presegajo mejnih vrednosti emisij iz prilog te direktive.

Pristojni organ v vsakem primeru zagotovi, da se ne povzroči znatno onesnaženje in da se doseže visoka raven varstva okolja na splošno.

Komisija lahko, kadar je potrebno, na podlagi informacij, posredovanih s strani držav članic skladno s členom 72(1), zlasti v zvezi z uporabo tega odstavka, z navodili določi in dodatno pojasni merila, ki se upoštevajo za uporabo tega odstavka.

Pristojni organ ponovno oceni uporabo prvega pododstavka ob vsakem ponovnem preverjanju pogojev v dovoljenju v skladu s členom 21.

5.  Pristojni organ lahko odobri začasna odstopanja od zahtev iz odstavkov 2 in 3 tega člena in točk (a) in (b) člena 11 za preizkušanje in uporabo nastajajočih tehnologij za skupno največ devet mesecev, pod pogojem da se po tem določenem obdobju tehnologija preneha uporabljati ali da dejavnost doseže najmanj raven emisij, ki je povezana z najboljšimi razpoložljivimi tehnologijami.

Člen 16

Zahteve za spremljanje

1.  Zahteve za spremljanje iz točke (c) člena 14(1), kjer je primerno, temeljijo na zaključkih o spremljanju, kot so opisani v zaključkih o BAT.

2.  Pogostost rednega spremljanja iz točke (e) člena 14(1) določi pristojni organ v dovoljenju za vsak posamezni obrat ali v splošnih zavezujočih predpisih.

Redno spremljanje se brez poseganja v prvi pododstavek izvaja najmanj enkrat na pet let za podtalnico in deset let za tla, razen če to spremljanje temelji na sistematičnem ocenjevanju tveganj za onesnaženje.

Člen 17

Splošni zavezujoči predpisi za dejavnosti iz Priloge I

1.  Pri sprejemanju splošnih zavezujočih predpisov države članice zagotovijo celostni pristop in visoko stopnjo varstva okolja, enakovredno tisti, ki jo je mogoče doseči s posameznimi pogoji v dovoljenju.

2.  Splošni zavezujoči predpisi temeljijo na najboljših razpoložljivih tehnologijah in ne predpisujejo uporabe kakršne koli tehnologije ali določenega tehnološkega postopka, da se zagotovi skladnost s členoma 14 in 15.

3.  Države članice zagotovijo, da se splošni zavezujoči predpisi posodabljajo, tako da upoštevajo razvoj na področju najboljših razpoložljivih tehnologij in da se zagotovi skladnost s členom 21.

4.  Splošni zavezujoči predpisi, sprejeti v skladu z odstavki 1 do 3, se sklicujejo na to direktivo ali pa se takšen sklic navede ob njihovi uradni objavi.

Člen 18

Predpisana kakovost okolja

Kadar predpisana kakovost okolja zahteva pogoje, strožje od tistih, dosegljivih z uporabo najboljših razpoložljivih tehnologij, se v dovoljenje vključijo dodatni ukrepi, kar pa ne vpliva na druge morebitne ukrepe za doseganje skladnosti s predpisano kakovostjo okolja.

Člen 19

Razvoj najboljših razpoložljivih tehnologij

Države članice zagotovijo, da pristojni organ sledi razvoju najboljših razpoložljivih tehnologij ali je o njem obveščen ter da je obveščen o objavi kakršnih koli novih ali posodobljenih zaključkov o BAT ter te informacije da na voljo zadevni javnosti.

Člen 20

Spremembe obrata, ki jih izvede upravljavec

1.  Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da upravljavec obvesti pristojni organ o vsaki načrtovani spremembi v vrsti ali delovanju obrata ali razširitvi obrata, ki bi lahko vplivala na okolje. Če je primerno, pristojni organ posodobi dovoljenje.

2.  Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da upravljavec ne izvede nobene načrtovane znatne spremembe brez dovoljenja, izdanega v skladu s to direktivo.

Vloga za dovoljenje in odločitev pristojnega organa zajemata tiste dele obrata in podrobnosti iz člena 12, na katere bi znatna sprememba lahko vplivala.

3.  Vsaka sprememba v vrsti ali delovanju obrata ali razširitev obrata se šteje za znatno spremembo, če se z njo samo po sebi dosega pragove zmogljivosti iz Priloge I.

Člen 21

Ponovno preverjanje in posodobitev pogojev v dovoljenju s strani pristojnega organa

1.  Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da pristojni organ v rednih časovnih presledkih skladno z odstavki 2 do 5 ponovno preveri in za zagotovitev skladnosti s to direktivo po potrebi posodobi pogoje v dovoljenju.

2.  Na zahtevo pristojnega organa upravljavec predloži vse potrebne informacije za ponovno preverjanje pogojev v dovoljenju, zlasti rezultate spremljanja emisij ter druge podatke, ki omogočajo primerjavo delovanja obrata z najboljšimi razpoložljivimi tehnologijami, opisanimi v zaključkih o BAT in ravnmi emisij, povezanimi z najboljšimi razpoložljivimi tehnologijami.

Pri ponovnem preverjanju pogojev v dovoljenju pristojni organ uporabi katero koli informacijo, ki izhaja iz spremljanja in inšpekcijskih pregledov.

3.  V štirih letih po objavi odločitev glede zaključkov o BAT v skladu s členom 13(5), v zvezi z osrednjo dejavnostjo obrata pristojni organ zagotovi, da:

Pri ponovnem preverjanju se upoštevajo vsi novi ali posodobljeni zaključki o BAT, ki se uporabljajo za obrat in so bili sprejeti v skladu s členom 13(5) po tem, ko je bilo dovoljenje izdano ali nazadnje ponovno preverjeno.

4.  Če obrat ni zajet v nobenega od zaključkov o BAT, je treba pogoje v dovoljenju ponovno preveriti in po potrebi posodobiti, kadar razvoj najboljših razpoložljivih tehnologij omogoča znatno zmanjšanje emisij.

5.  Pogoje v dovoljenju je treba ponovno preveriti in po potrebi posodobiti vsaj v naslednjih primerih:

Člen 22

Zaprtje lokacije

1.  Brez poseganja v Direktivo 2000/60/ES, Direktivo 2004/35/ES, Direktivo 2006/118/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o varstvu podzemne vode pred onesnaževanjem in poslabšanjem ( 31 ) in ustreznim pravom Unije o varstvu tal, pristojni organ ob dokončnem prenehanju dejavnosti določi pogoje v dovoljenju, da se zagotovi skladnost z odstavkoma 3 in 4 tega člena.

2.  Če dejavnost vključuje uporabo, proizvodnjo ali izpust zadevnih nevarnih snovi ter ob upoštevanju možnosti onesnaženja tal in podtalnice na območju obrata, upravljavec pripravi izhodiščno poročilo in ga predloži pristojnemu organu, preden začne z obratovanjem obrata ali preden je dovoljenje za obrat posodobljeno prvič po 7. januarju 2013.

Izhodiščno poročilo vsebuje informacije, ki so potrebne za določitev stanja onesnaženja tal in podtalnice, s čimer se izvede količinska primerjava s stanjem po dokončnem prenehanju dejavnosti iz odstavka 3.

Izhodiščno poročilo vsebuje vsaj naslednje informacije:

Če informacije, zbrane v skladu z drugim nacionalnim pravom ali pravom Unije, izpolnjujejo zahteve tega odstavka, se lahko vključijo v posredovano izhodiščno poročilo ali se temu poročilu priložijo.

Komisija pripravi navodila glede vsebine izhodiščnega poročila.

3.  Ob dokončnem prenehanju dejavnosti upravljavec oceni stanje onesnaženja tal in podtalnice z zadevnimi nevarnimi snovmi, ki so se uporabljale ali nastajale v obratu ali jih je ta izpuščal. Če je obrat v primerjavi s stanjem, določenim v izhodiščnem poročilu iz odstavka 2, povzročil znatno onesnaženje tal ali podtalnice z zadevnimi nevarnimi snovmi, upravljavec sprejme potrebne ukrepe za reševanje problema tega onesnaženja, da bi se lokacija povrnila v navedeno stanje. V ta namen se lahko upošteva tehnična izvedljivost takšnih ukrepov.

Brez poseganja v prvi pododstavek, ob dokončnem prenehanju dejavnosti in v primeru, da onesnaženje tal in podtalnice na lokaciji predstavlja znatno tveganje za zdravje ljudi in okolje – pri čemer je onesnaženje posledica izvajanja dovoljenih dejavnosti s strani upravljavca, preden je dovoljenje za obrat posodobljeno prvič po 7. januarju 2013 – in ob upoštevanju pogojev, veljavnih za lokacijo obrata in določenih v skladu s točko (d) člena 12(1), upravljavec sprejme potrebne ukrepe za odstranitev, nadzor, obvladovanje ali zmanjševanje zadevnih nevarnih snovi, tako da lokacija, ob upoštevanju njene sedanje ali odobrene prihodnje rabe, ne predstavlja več takšnega tveganja.

4.  Če se od upravljavca ne zahteva, da pripravi izhodiščno poročilo iz odstavka 2, upravljavec ob dokončnem prenehanju dejavnosti sprejme potrebne ukrepe za odstranitev, nadzor, obvladovanje ali zmanjševanje zadevnih nevarnih snovi, tako da lokacija ob upoštevanju njene sedanje ali odobrene prihodnje rabe ne predstavlja nobenega pomembnega tveganja za zdravje ljudi ali okolje zaradi onesnaženja tal in podtalnice kot posledice dovoljenih dejavnosti in ob upoštevanju pogojev, veljavnih za lokacijo obrata, in določenih v skladu s točko (d) člena 12(1).

Člen 23

Okoljski inšpekcijski pregledi

1.  Države članice vzpostavijo sistem okoljskih inšpekcijskih pregledov obratov in tako začnejo preučitve vseh pomembnih vplivov zadevnih obratov na okolje.

Države članice zagotovijo, da upravljavec nudi pristojnim organom vso potrebno pomoč, da jim omogoči izvajanje kakršnih koli obiskov na kraju samem, vzorčenje in zbiranje informacij, ki jih potrebujejo za izvajanje svojih nalog za namene te direktive.

2.  Države članice zagotovijo, da so vsi obrati zajeti v okoljskem inšpekcijskem načrtu na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni in da se ta načrt redno pregleduje in po potrebi posodablja.

3.  Okoljski inšpekcijski načrt vključuje:

4.  Pristojni organ na podlagi inšpekcijskih načrtov redno pripravlja programe za redne okoljske inšpekcijske preglede, ki vključujejo pogostost obiskov na kraju samem za različne vrste obratov.

Časovni razmik med dvema obiskoma na kraju samem temelji na sistematičnem ocenjevanju okoljskih tveganj dovoljenju zadevnih obratov in ne sme presegati enega leta za najnevarnejše obrate in treh let za najmanj nevarne obrate.

Če inšpekcijski pregled pokaže na veliko neskladnost s pogoji iz dovoljenja, se v roku šest mesecev po tem inšpekcijskem pregledu izvede dodaten obisk na kraju samem.

Sistematično ocenjevanje okoljskih tveganj temelji vsaj na naslednjih merilih:

Komisija lahko sprejme navodila glede meril za ocenjevanje okoljskih tveganj.

5.  Izredni okoljski inšpekcijski pregledi se izvajajo z namenom preiskave resnih okoljskih pritožb, resnih okoljskih nesreč, izrednih dogodkov in primerov neskladnosti, takoj ko je mogoče in, kjer je primerno, pred izdajo, ponovnim preverjanjem ali posodobitvijo dovoljenja.

6.  Pristojni organ po vsakem obisku na kraju samem pripravi poročilo, ki opisuje pomembne ugotovitve glede skladnosti obrata s pogoji dovoljenja in zaključke glede tega, ali je potrebno nadaljnje ukrepanje.

O poročilu se uradno obvesti zadevnega upravljavca v dveh mesecih od obiska na kraju samem. Pristojni organ v treh mesecih po obisku na kraju samem v skladu z določbami Direktive 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju ( 33 ) omogoči javni dostop do končnega poročila.

Brez poseganja v člen 8(2) pristojni organ zagotovi, da upravljavec v razumnem roku izvede vse potrebne ukrepe, opredeljene v poročilu.

Člen 24

Dostop do informacij in sodelovanje javnosti v postopku izdaje dovoljenja

1.  Države članice zagotovijo, da dobi prizadeta javnost zgodnje in učinkovite možnosti sodelovanja v naslednjih postopkih:

Postopek, določen v Prilogi IV, se uporablja za takšno sodelovanje.

2.  Ko je odločitev o izdaji, ponovnemu preverjanju ali posodobitvi dovoljenja sprejeta, pristojni organ da javnosti na razpolago, vključno preko spleta, če gre za točke (a), (b) in (f), naslednje podatke:

3.  Pristojni organ da javnosti tudi na voljo, vključno preko spleta, vsaj glede točke (a):

4.  Odstavki 1, 2 in 3 tega člena se uporabljajo ob upoštevanju omejitev iz člena 4(1) in (2) Direktive 2003/4/ES.

Člen 25

Dostop do sodišč

1.  Države članice v skladu z ustrezno nacionalno zakonodajo članom zadevne javnosti zagotovijo dostop do revizije postopka pred sodiščem ali pa pred drugim neodvisnim in nepristranskim organom, vzpostavljenim z zakonom, da izpodbijajo materialno in postopkovno zakonitost odločitev, dejanj ali opustitev ob upoštevanju člena 24, ko je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

2.  Države članice določijo, na kateri stopnji se lahko izpodbijajo odločitve, dejanja ali opustitve.

3.  Države članice skladno s ciljem omogočiti zadevni javnosti dostop do sodišč določijo, kaj predstavlja zadosten interes in kršitev pravice.

S tem ciljem se interes katere koli nevladne organizacije, ki spodbuja varstvo okolja in ki izpolnjuje zahteve v okviru nacionalnega prava, šteje za zadosten za namen točke (a) odstavka 1.

Za take organizacije se šteje, da imajo pravice, ki so lahko kršene za namen točke (b) odstavka 1.

4.  Odstavki 1, 2 in 3 ne izključujejo možnosti postopka predhodne revizije upravnega organa in ne vplivajo na zahtevo izčrpanja upravnih revizijskih postopkov pred prizivom k sodnim revizijskim postopkom, kjer taka zahteva obstaja po nacionalnem pravu.

Vsak tak postopek mora biti pošten, nepristranski, pravočasen in ne tako drag, da bi onemogočal njegovo uporabo.

5.  Države članice zagotovijo, da so javnosti dostopni praktični podatki o dostopu do upravnih in sodnih revizijskih postopkov.

Člen 26

Čezmejni vplivi

1.  Če se država članica zaveda, da obratovanje naprave verjetno povzroča znatne negativne vplive na okolje druge države članice ali, če tako zahteva država članica, ki bo verjetno znatno prizadeta, država članica, na katere ozemlju je bila vložena vloga za dovoljenje v skladu s členom 4 ali členom 20(2), posreduje drugi državi članici vse podatke, ki jih je treba poslati ali dati na razpolago v skladu s Prilogo IV, istočasno, kot jih da na razpolago javnosti.

Taki podatki služijo za osnovo za kakršna koli potrebna posvetovanja v okviru dvostranskih odnosov med dvema državama članicama na osnovi vzajemnosti in enakovrednosti.

2.  Države članice v okviru svojih dvostranskih odnosov zagotovijo, da so v primerih iz odstavka 1 vloge primeren čas dostopne tudi javnosti države članice, ki bi lahko bila prizadeta, tako da bo ta imela pravico dati pripombe, preden pristojni organ sprejme odločitev.

3.  Rezultate kakršnih koli posvetovanj v skladu z odstavkoma 1 in 2 je treba upoštevati, ko pristojni organ sprejme odločitev o vlogi.

4.  Pristojni organ obvesti državo članico, s katero se je posvetoval v skladu z odstavkom 1, o odločitvi v zvezi z vlogo, in ji posreduje podatke iz člena 24(2). Država članica sprejme potrebne ukrepe, da na svojem ozemlju zagotovi zadevni javnosti dostopnost podatkov v primerni obliki.

Člen 27

Nastajajoče tehnologije

1.  Države članice po potrebi spodbujajo razvoj in uporabo nastajajočih tehnologij, zlasti nastajajočih tehnologij, ki so opredeljene v referenčnih dokumentih BAT.

2.  Komisija pripravi navodila kot pomoč državam članicam pri spodbujanju razvoja in uporabe nastajajočih tehnologij iz odstavka 1.

POGLAVJE III

POSEBNE DOLOČBE ZA KURILNE NAPRAVE

Člen 28

Področje uporabe

To poglavje se uporablja za kurilne naprave s skupno nazivno vhodno toplotno močjo 50 MW ali več, ne glede na vrsto uporabljenega goriva.

To poglavje se ne uporablja za naslednje kurilne naprave:

Člen 29

Agregacijska pravila

1.  Kadar se odpadni plini dveh ali več ločenih kurilnih naprav izpuščajo skozi skupen odvodnik, se šteje, da je kombinacija takih naprav ena kurilna naprava, njihove zmogljivosti pa se seštevajo za namen izračuna skupne nazivne vhodne toplotne moči.

2.  Kadar se dve ali več ločenih kurilnih naprav, ki so prvič pridobile dovoljenje 1. julija 1987 ali po tem datumu ali katerih upravljavci so predložili popolno vlogo za dovoljenje na ali po tem datumu namesti tako, da bi se ob upoštevanju tehničnih in ekonomskih dejavnikov njihovi odpadni plini po presoji pristojnega organa lahko izpuščali skozi skupen odvodnik, se šteje, da je kombinacija takih naprav ena kurilna naprava, njihove zmogljivosti pa se seštevajo za namen izračuna skupne nazivne vhodne toplotne moči.

3.  Pri izračunu skupne nazivne vhodne toplotne moči kombinacije kurilnih naprav iz odstavkov 1 in 2 se ne upoštevajo posamezne kurilne naprave z nazivno vhodno toplotno močjo manj kot 15 MW.

Člen 30

Mejne vrednosti emisij

1.  Odpadni plini iz kurilnih naprav se morajo nadzorovano izpuščati skozi odvodnik, ki vsebuje eno ali več odvodnih cevi in katerega višina se izračuna tako, da se varujeta zdravje ljudi in okolje.

2.  Vsa dovoljenja za naprave, ki vsebujejo kurilne naprave, ki so pridobile dovoljenje pred 7. januarjem 2013 ali katerih upravljavci so predložili popolno vlogo za dovoljenje pred tem datumom, vključujejo, pod pogojem, da so takšne naprave pričele delovati najpozneje 7. januarja 2014, pogoje, ki zagotavljajo, da emisije v zrak iz teh naprav ne presegajo mejnih vrednosti emisij iz dela 1 Priloge V.

Vsa dovoljenja za obrate, ki vsebujejo kurilne naprave, ki jim je odobrena izjema iz člena 4(4) Direktive 2001/80/ES in obratujejo po 1. januarju 2016, vključujejo pogoje, ki zagotavljajo, da emisije v zrak iz teh naprav ne presegajo mejnih vrednosti emisij iz dela 2 Priloge V.

3.  Vsa dovoljenja za naprave, ki vsebujejo kurilne naprave, ki niso zajete v odstavku 2, vključujejo pogoje, ki zagotavljajo, da emisije v zrak iz teh naprav ne presegajo mejnih vrednosti emisij iz dela 2 Priloge V.

4.  Mejne vrednosti emisij iz delov 1 in 2 Priloge V ter najnižje stopnje razžveplanja iz dela 5 Priloge V veljajo za emisije vsakega skupnega odvodnika glede na skupno nazivno vhodno toplotno moč celotne kurilne naprave. Kadar Priloga V določa, da lahko mejne vrednosti emisij veljajo za del kurilne naprave z omejenim številom obratovalnih ur, te mejne vrednosti veljajo za emisije iz tega dela naprave, določijo pa se glede na vhodno toplotno moč celotne kurilne naprave.

5.  Pristojni organ lahko za največ šest mesecev odobri odstopanje od obveznosti izpolnjevanja zahtev glede doseganja mejnih vrednosti emisij iz odstavkov 2 in 3 za žveplov dioksid za kurilno napravo, ki v ta namen navadno uporablja gorivo z nizko vsebnostjo žvepla, kadar upravljavec ne more dosegati teh mejnih vrednosti zaradi motenj v dobavi goriva z nizko vsebnostjo žvepla, ki so posledica hudega pomanjkanja.

Države članice Komisijo nemudoma obvestijo o vsakem odstopanju, odobrenem v skladu s prvim pododstavkom.

6.  Pristojni organ lahko odobri odstopanje od obveznosti izpolnjevanja zahtev glede doseganja mejnih vrednosti emisij iz odstavkov 2 in 3, kadar kurilna naprava, ki uporablja samo plinasto gorivo, zaradi nenadnih motenj v oskrbi s plinom izjemoma zaradi nenadne prekinitve v dobavi plina uporablja druge vrste goriva in bi zato morala biti opremljena z napravo za čiščenje odpadnih plinov. Obdobje, za katero se takšno odstopanje odobri, ne sme biti daljše od 10 dni, razen če obstaja nujna potreba po neprekinjeni oskrbi z energijo.

Upravljavec takoj obvesti pristojni organ o vsakem posameznem primeru iz prvega pododstavka.

Države članice nemudoma obvestijo Komisijo o vsakem odstopanju, odobrenem v skladu s prvim pododstavkom.

7.  Kadar se zmogljivost kurilne naprave poveča, se mejne vrednosti emisij iz dela 2 Priloge V, uporabljajo za razširjen del naprave, ki ga zadeva sprememba, ter določijo glede na skupno vhodno toplotno moč celotne kurilne naprave. Pri spremembi naprave, ki bi utegnila imeti posledice za okolje in zadeva del naprave z nazivno vhodno toplotno močjo 50 MW ali več, mejne vrednosti emisij iz dela 2 Priloge V veljajo za tisti del naprave, ki se je spremenil glede na vhodno toplotno moč celotne kurilne naprave.

8.  Mejne vrednosti emisij iz delov 1 in 2 Priloge V se ne uporabljajo za naslednje kurilne naprave:

9.  Komisija za spodaj naštete kurilne naprave na podlagi najboljših razpoložljivih tehnologij ponovno preuči potrebo po vzpostavitvi mejnih vrednosti emisij za vso Unijo in potrebo po spremembi mejnih vrednosti emisij iz Priloge V:

Komisija rezultate te preučitve do 31. decembra 2013 sporoči Evropskemu parlamentu in Svetu ter jim po potrebi priloži zakonodajni predlog:

Člen 31

Stopnja razžveplanja

1.  Za kurilne naprave na domače trdno gorivo, ki zaradi lastnosti tega goriva ne morejo izpolnjevati zahtev glede doseganja mejnih vrednosti emisij za žveplov dioksid iz člena 30(2) in (3), lahko države članice namesto tega uporabijo najnižje stopnje razžveplanja iz dela 5 Priloge V skladno z pravili iz dela 6 navedene priloge in ob predhodni odobritvi organa, pristojnega za tehnično poročilo iz točke (a) člena 72(4).

2.  Za kurilne naprave na domačo trdno gorivo, v ki sosežigajo odpadke in ki ne morejo izpolnjevati zahtev glede doseganja mejnih vrednosti emisij za žveplov dioksid Cproces iz točk 3.1 in 3.2 iz dela 4 Priloge VI zaradi lastnosti domačega trdnega goriva, lahko države članice namesto tega uporabijo najnižje stopnje razžveplanja iz dela 5 Priloge V skladno s pravili iz dela 6 navedene priloge. Če države članice upoštevajo ta odstavek, morajo biti Codpadki iz točke 1 dela 4 Priloge VI enaki 0 mg/Nm3.

3.  Komisija do 31. decembra 2019 pregleda, ali je mogoče uporabiti najnižje stopnje razžveplanja iz dela 5 Priloge V, zlasti ob upoštevanju najboljših razpoložljivih tehnologij in koristi, ki izhajajo iz zmanjšanja emisij žveplovega dioksida.

Člen 32

Prehodni nacionalni načrt

1.  Države članice lahko v obdobju od 1. januarja 2016 do 30. junija 2020 izdelajo in izvajajo prehodni nacionalni načrt, v katerega bodo zajete kurilne naprave, ki so pridobile prvo dovoljenje pred 27. novembrom 2002 ali katerih upravljavci so predložili popolno vlogo za dovoljenje pred tem datumom, pod pogojem, da je naprava začela delovati pred 27. novembrom 2003. Za vsako od kurilnih naprav iz načrta bodo v njem zajete emisije enega ali več naslednjih onesnaževal: dušikovi oksidi, žveplov dioksid n prah. Za plinske turbine so v načrtu zajete samo emisije dušikovih oksidov.

Prehodni nacionalni načrt ne zajema naslednjih kurilnih naprav:

▼C1

▼B

2.  Kurilnim napravam, zajetim v načrtu, ni treba upoštevati mejnih vrednosti emisij iz člena 30(2) za onesnaževala, za katere velja načrt, niti jim ni treba upoštevati stopenj razžveplanja iz člena 31, če je to ustrezno.

Mejne vrednosti emisij za žveplov dioksid, dušikove okside in prah, ki so določene v dovoljenju za kurilno napravo, veljavnem 31. decembra 2015, in so zlasti skladne z zahtevami iz direktiv 2001/80/ES in 2008/1/ES, se vsaj ohranijo.

Kurilne naprave s skupno nazivno vhodno toplotno močjo več kot 500 MW, ki uporabljajo trdna goriva in ki jim je bilo prvo dovoljenje izdano po 1. juliju 1987, morajo izpolnjevati zahteve glede doseganja mejnih vrednosti emisij za dušikovih oksidov iz dela 1 Priloge V.

3.  V prehodnem nacionalnem načrtu je za vsako od onesnaževal, ki so v njem zajeta, na podlagi skupne nazivne vhodne toplotne moči vsake naprave na dan 31. decembra 2010, njenih dejanskih letnih obratovalnih ur in uporabe goriva, izražene kot povprečje v obdobju zadnjih deset let obratovanja do vključno leta 2010 določena zgornja meja, ki pomeni najvišjo vrednost skupnih letnih emisij za vse naprave, ki so zajete v načrtu.

Zgornja meja za leto 2016 se izračuna na podlagi zadevnih mejnih vrednosti emisij iz prilog III do VII Direktive 2001/80/ES ali, če je to ustrezno, na podlagi stopenj razžveplanja iz Priloge III Direktive 2001/80/ES. Za plinske turbine se uporabijo mejne vrednosti emisij za dušikove okside, ki so za te naprave določene v delu B Priloge VI Direktive 2001/80/ES. Zgornja meja za leti 2019 in 2020 se izračuna na podlagi ustreznih mejnih vrednosti emisij iz dela 1 Priloge V k tej direktivi ali ustreznih stopenj razžveplanja iz dela 5 Priloge V k tej direktivi, če je to ustrezno. Pri določitvi zgornjih meja za leti 2017 in 2018 mora biti zagotovljeno linearno zmanjšanje zgornjih meja med leti 2016 in 2019.

Kadar je naprava, zajeta v predhodnem nacionalnem načrtu, zaprta ali ne spada več v področje uporabe poglavja III, to ne sme voditi v povečanje skupnih letnih emisij iz preostalih naprav, zajetih v tem načrtu.

4.  Prehodni nacionalni načrt vključuje tudi določbe o spremljanju in poročanju, ki upoštevajo izvedbena pravila, določena v skladu s točko (b) člena 41, ter ukrepe, predvidene za vsako napravo, da se zagotovi pravočasna uskladitev z mejnimi vrednostmi emisij, ki bodo začele veljati 1. julija 2020.

5.  Države članice Komisiji najpozneje 1. januarja 2013 pošljejo svoje prehodne nacionalne načrte.

Komisija oceni načrt in kadar v roku dvanajstih mesecev po njegovem prejetju ne podala nobenega ugovora, zadevna država članica šteje, da je njen načrt sprejet.

Če Komisija meni, da načrt ni v skladu z izvedbenimi pravili, določenimi v skladu s točko (b) člena 41, zadevne države članice obvesti, da njihov načrt ni sprejemljiv. V zvezi z oceno nove različice načrta, ki ga država članica posreduje Komisiji, je obdobje iz prejšnjega pododstavka določeno na šest mesecev.

6.  Države članice obvestijo Komisijo o kakršnih koli naknadnih spremembah načrta.

Člen 33

Odstopanje z omejenim trajanjem

▼C1

1.  V obdobju od 1. januarja 2016 do 31. decembra 2023 se lahko kurilnim napravam odobri izvzetje od obveznosti upoštevanja mejnih vrednosti emisij iz člena 30(2) in stopenj razžveplanja iz člena 31, če je to primerno, ter jih ni treba vključiti v prehodni nacionalni program iz člena 32, v kolikor so izpolnjeni naslednji pogoji:

▼B

2.  Vsaka država članica najkasneje 1. januarja 2016 Komisiji pošlje seznam vseh kurilnih naprav, za katere se uporablja odstavek 1, vključno z njihovo nazivno vhodno toplotno močjo, uporabljenimi vrstami goriva in veljavnimi mejnimi vrednostmi emisij za žveplov oksid, dušikove okside in prah. V zvezi z napravami, za katere velja odstavek 1, države članice vsako leto Komisiji pošljejo evidenco števila obratovalnih ur od 1. januarja 2016.

3.  Pri kurilnih napravah, ki so na dan 6. januarja 2011 del majhnega izdvojenega sistema in na ta dan prispevajo vsaj 35 % električne energije tega sistema ter zaradi tehničnih lastnosti ne ustrezajo mejnim vrednostim emisij iz člena 30(2), je število obratovalnih ur iz točke (a) odstavka 1 tega člena 18 000 , z začetkom 1. januarja 2020 in koncem najpozneje 31. decembra 2023, datum iz točke (b) odstavka 1 in odstavka 2 tega člena pa je 1. januar 2020.

4.  Pri kurilnih napravah s skupno nazivno vhodno toplotno močjo nad 1 500 MW, ki so začele obratovati pred 31. decembrom 1986 in ki uporabljajo domače trdno gorivo z neto kurilno vrednostjo v višini manj kot 5 800 kJ/kg, vsebnostjo vlage, večjo od 45 % po teži, skupno vsebnostjo vlage in pepela, večjo od 60 % po teži, in vsebnostjo kalcijevega oksida v pepelu, večjo od 10 %, je število obratovalnih ur iz točke (a) odstavka 1 32 000 .

Člen 34

Majhna izdvojena omrežja

1.  Do 31. decembra 2019 se kurilnim napravam, ki so na dan 6. januarja 2011 del majhnega izdvojenega omrežja lahko odobri izvzetje od obveznosti upoštevanja mejnih vrednosti emisij iz člena 30(2) in stopenj razžveplanja iz člena 31, če je to ustrezno. Do 31. decembra 2019 se mejne vrednosti emisij, ki so določene v dovoljenjih za te kurilne naprave in so zlasti skladne z zahtevami iz direktiv 2001/80/ES in 2008/1/ES, vsaj ohranijo.

2.  Kurilne naprave s skupno nazivno vhodno toplotno močjo več kot 500 MW, ki uporabljajo trdna goriva in ki jim je bilo prvo dovoljenje izdano po 1. juliju 1987, morajo izpolnjevati zahteve glede doseganja mejnih vrednosti emisij za dušikovih oksidov iz dela 1 Priloge V.

3.  Če imajo države članice na svojem ozemlju kurilne naprave, ki jih zajema to poglavje in ki so del majhnega izdvojenega omrežja, Komisiji pred 7. januarjem 2013 posredujejo seznam teh kurilnih naprav, skupno letno energetsko porabo majhnega izdvojenega omrežja in količino energije, pridobljene iz povezav z drugimi sistemi.

Člen 35

Sistemi daljinskega ogrevanja

1.  Do 31. decembra 2022 se kurilno napravo lahko izvzame iz obveznosti upoštevanja mejnih vrednosti emisij iz člena 30(2) in stopenj razžveplanja iz člena 31, v kolikor so izpolnjeni naslednji pogoji:

2.  Vsaka država članica najkasneje 1. januarja 2016 Komisiji pošlje seznam vseh kurilnih naprav, za katere se uporablja odstavek 1, vključno z njihovo nazivno vhodno toplotno močjo, uporabljenimi vrstami goriva in veljavnimi mejnimi vrednostmi emisij za žveplov oksid, dušikove okside in prah. Države članice obenem za vsako kurilno napravo, za katero velja odstavek 1, v obdobju iz tega odstavka letno obveščajo Komisijo o deležu proizvodnje koristne toplote, ki jo je vsaka naprava kot tekoče povprečje v obdobju petih let dobavila v obliki pare ali vroče vode v javno omrežje za daljinsko ogrevanje.

Člen 36

Geološko shranjevanje ogljikovega dioksida

1.  Države članice zagotovijo, da so upravljavci vseh kurilnih naprav z nominalno proizvodnjo elektrike 300 megavatov ali več, za katere je bilo prvotno gradbeno dovoljenje ali, če takega postopka ni bilo, prvotno obratovalno dovoljenje odobreno po začetku veljavnosti Direktive 2009/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o geološkem shranjevanju ogljikovega dioksida ( 34 ), ocenili, ali so izpolnjeni naslednji pogoji:

2.  Če so pogoji iz odstavka 1 izpolnjeni, pristojni organ zagotovi, da se na območju shranjevanja na lokaciji naprave nameni primeren prostor za opremo, potrebno za zajemanje in stiskanje ogljikovega dioksida. Pristojni organ se na podlagi ocene iz odstavka 1 in drugih razpoložljivih informacij odloči, ali so pogoji izpolnjeni, zlasti glede varstva okolja in zdravja ljudi.

Člen 37

Okvara ali izpad naprave za čiščenje odpadnih plinov

1.  Države članice zagotovijo, da so v dovoljenjih navedeni postopki za primer okvare ali izpada naprave za čiščenje odpadnih plinov.

2.  V primeru izpada pristojni organ zahteva, da upravljavec zmanjša ali ustavi obratovanje, če v 24 urah ne more vzpostaviti normalnega obratovanja, ali da za obratovanje naprave uporabi goriva, ki malo onesnažujejo.

Upravljavec mora o tem obvestiti pristojni organ v 48 urah po okvari ali izpadu naprave za čiščenje odpadnih plinov.

Skupni čas obratovanja brez čiščenja odpadnih plinov ne sme presegati 120 ur v katerem koli 12 mesečnem obdobju.

Pristojni organ lahko odobri odstopanja glede časovnih omejitev iz prvega in tretjega pododstavka v enem od naslednjih primerov:

Člen 38

Spremljanje emisij v zrak

1.  Države članice skladno z delom 3 Priloge V zagotovijo, da se izvaja spremljanje snovi, ki onesnažujejo zrak.

2.  Namestitev in delovanje opreme za avtomatizirano spremljanje je treba nadzorovati in vsako leto opraviti nadzorni preskus, kot določa del 3 Priloge V.

3.  Pristojni organ določi, kje so vzorčevalna ali merilna mesta, ki bodo uporabljena pri spremljanju emisij.

4.  Vsi rezultati spremljanja se zapišejo, obdelajo in predstavijo na način, ki pristojnemu organu omogoči preverjanje skladnosti s pogoji obratovanja in mejnimi vrednostmi emisij, ki so vključene v dovoljenje.

Člen 39

Usklajenost z mejnimi vrednostmi emisij

Za mejne vrednosti emisij za zrak se šteje, da so upoštevane, če so izpolnjeni pogoji iz dela 4 Priloge V.

Člen 40

Kurilne naprave s kombiniranim gorivom

1.  Pristojni organ za kurilne naprave s kombiniranim gorivom, v katerih se hkrati uporabljata dve ali več vrst goriva, določi mejne vrednosti emisij v skladu z naslednjimi koraki:

2.  V primeru kurilnih naprav s kombiniranim gorivom zajetih s členom 30(2), ki kot edino gorivo ali skupaj z drugimi gorivi za lastne potrebe uporabljajo ostanke destilacij in pretvorb surove nafte, se lahko namesto mejnih vrednosti emisij, določenih v skladu z odstavkom 1, uporabijo naslednje mejne vrednosti:

3.  V primeru kurilnih naprav s kombiniranim gorivom zajetih s členom 30(2), ki kot edino gorivo ali skupaj z drugimi gorivi za lastne potrebe uporabljajo ostanke destilacij in pretvorb surove nafte, se lahko namesto mejnih vrednosti emisij, določenih v skladu z odstavkoma 1 ali 2 tega člena, uporabijo povprečne mejne vrednosti emisij za žveplov dioksid iz dela 7 Priloge V.

Člen 41

Izvedbena pravila

Izvedbena pravila se določijo glede:

Ta izvedbena pravila se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom iz člena 75(2). Komisija oblikuje ustrezne predloge najkasneje do 7. julija 2011.

POGLAVJE IV

POSEBNE DOLOČBE ZA SEŽIGALNICE ODPADKOV IN NAPRAVE ZA SOSEŽIG ODPADKOV

Člen 42

Področje uporabe

1.  To poglavje se uporablja za sežigalnice odpadkov in naprave za sosežig odpadkov, ki sežigajo ali sosežigajo trdne ali tekoče odpadke.

To poglavje se ne uporablja za naprave za uplinjanje ali pirolizo, če so plini, ki nastanejo pri toplotni obdelavi odpadkov, očiščeni do take mere, da pred njihovim sežigom niso več odpadki in da ne povzročijo višjih emisij od tistih, nastalih pri sežigu zemeljskega plina.

Za namene tega poglavja vključujejo sežigalnice odpadkov in naprave za sosežig odpadkov vse linije za sežiganje ali linije za sosežiganje, sprejem odpadkov, skladiščenje, naprave za predobdelavo na kraju samem, sisteme za oskrbo z odpadki, gorivom in zrakom, kotle, naprave za čiščenje odpadnih plinov, naprave za obdelavo ali skladiščenje ostankov in odpadne vode na kraju samem, odvodnike, naprave in sisteme za nadziranje postopkov sežiganja ali sosežiganja, zapisovanje in spremljanje pogojev sežiganja ali sosežiganja.

Če se za toplotno obdelavo odpadkov uporabijo postopki, različni od oksidacije, kot so piroliza, uplinjanje ali obdelava v plazmi, sežigalnica odpadkov ali naprava za sosežig odpadkov vključuje tako postopek toplotne obdelave kot tudi naknadni postopek sežiga.

Če sosežiganje odpadkov poteka tako, da glavni namen naprave ni proizvodnja energije ali izdelkov, ampak toplotna obdelava odpadkov, se naprava šteje za sežigalnico odpadkov.

2.  To poglavje se ne uporablja za naslednje naprave:

Člen 43

Opredelitev ostankov

Za namene tega poglavja „ostanek“ pomeni katere koli tekoče ali trdne odpadke, ki jih proizvede sežigalnica odpadkov ali naprava za sosežig odpadkov.

Člen 44

Vloga za dovoljenje

Vloga za dovoljenje za sežigalnico odpadkov ali napravo za sosežig odpadkov vključuje opis predvidenih ukrepov, ki zagotavljajo, da so izpolnjene naslednje zahteve:

Člen 45

Pogoji za dovoljenje

1.  Dovoljenje vključuje:

2.  Poleg zahtev iz odstavka 1 dovoljenje, izdano za sežigalnico odpadkov ali napravo za sosežig odpadkov, ki sežiga nevarne odpadke, vključuje naslednje:

3.  Države članice lahko določijo vrste odpadkov, ki se vključijo v dovoljenje in ki se lahko sosežigajo v določenih vrstah naprav za sosežig odpadkov.

4.  Pristojni organ v rednih časovnih presledkih ponovno preuči in posodobi pogoje v dovoljenju, kadar je potrebno.

Člen 46

Nadzor emisij

1.  Odpadni plini iz sežigalnic odpadkov in naprav za sosežig odpadkov se morajo izpuščati nadzorovano skozi odvodnik z višino, ki se izračuna tako, da se varujeta zdravje ljudi in okolje.

2.  Emisije v zrak iz sežigalnic odpadkov in naprav za sosežig odpadkov ne presegajo mejnih vrednosti emisij iz delov 3 in 4 Priloge VI ali emisij, določenih v skladu z delom 4 navedene priloge.

Če v napravi za sosežig odpadkov več kot 40 % toplote nastane iz nevarnih odpadkov ali če se v napravi sosežigajo neobdelani mešani komunalni odpadki, se uporabljajo mejne vrednosti emisij iz dela 3 Priloge VI.

3.  Odvajanje odpadne vode, nastale pri čiščenju odpadnih plinov, v vodno okolje se omeji, kolikor je to izvedljivo, koncentracije onesnaževal pa ne presegajo mejnih vrednostmi emisij iz dela 5 Priloge VI.

4.  Mejne vrednosti emisij se uporabljajo na točki, kjer se odpadne vode, ki so nastale pri čiščenju odpadnih plinov, odvajajo iz sežigalnice odpadkov ali naprave za sosežig odpadkov.

Kadar se odpadne vode, ki so nastale pri čiščenju odpadnih plinov, čistijo zunaj sežigalnice odpadkov ali naprave za sosežig odpadkov v čistilni napravi, namenjeni le čiščenju te vrste odpadne vode, je treba uporabljati mejne vrednosti emisij iz dela 5 Priloge VI na točki, kjer se odpadne vode odvajajo iz čistilne naprave. Če se odpadne vode, ki so nastale pri čiščenju odpadnih plinov, čistijo skupaj z odpadno vodo iz drugih virov, na kraju samem ali drugje, upravljavec ►C1  na podlagi meritev iz točke 3 dela 6 Priloge VI izračuna ustrezne masne bilance, da določi vrednosti emisij na končnem iztoku ◄ , ki se lahko pripišejo odpadni vodi, nastali pri čiščenju odpadnih plinov.

Odpadne vode se nikakor ne smejo redčiti, zato da bi ustrezale mejnim vrednostim emisij iz dela 5 Priloge VI.

5.  Lokacija za sežigalnice odpadkov ali naprave za sosežig odpadkov, skupaj s pripadajočo površino za skladiščenje odpadkov, se projektira in upravlja tako, da se preprečita nedovoljeno in nenamerno izpuščanje katere koli snovi, ki onesnažuje okolje, v tla, površinsko vodo in podtalnico.

Predvidi se skladiščni prostor za onesnaženo padavinsko vodo, ki odteka z zemljišča sežigalnice odpadkov ali naprave za sosežig odpadkov, ali onesnažene vode zaradi razlitja ali gašenja požarov. Skladiščni prostor mora biti primeren, da omogoča preskušanje in čiščenje take vode pred odvajanjem, kadar je to potrebno.

6.  Brez poseganja v točko (c) člena 50(4) sežigalnica odpadkov ali naprava za sosežig odpadkov ali posamezne peči, ki so del sežigalnice odpadkov ali naprave za sosežig odpadkov v nobenih okoliščinah ne smejo nadaljevati s sežiganjem odpadkov več kot štiri ure neprekinjeno, kadar so mejne vrednosti emisij presežene.

Skupni čas obratovanja v teh pogojih v enem letu ne sme presegati 60 ur.

Obdobje iz drugega pododstavka velja za tiste peči, ki so povezane z eno samo napravo za čiščenje odpadnih plinov.

Člen 47

Okvara

V primeru okvare upravljavec, takoj ko je mogoče, zmanjša ali ustavi obratovanje do takrat, ko se ponovno lahko začne normalno obratovanje.

Člen 48

Spremljanje emisij

1.  Države članice zagotovijo, da se spremljanje emisij izvaja v skladu z deloma 6 in 7 Priloge VI.

2.  Namestitev in delovanje avtomatiziranih merilnih sistemov je treba nadzorovati in vsako leto opraviti nadzorne preskuse iz točke 1 dela 6 Priloge VI.

3.  Pristojni organ določi vzorčevalna ali merilna mesta za spremljanje emisij.

4.  Vsi rezultati spremljanja se zapišejo, obdelajo in predstavijo na način, ki pristojnemu organu omogoči preverjanje skladnosti s pogoji obratovanja in mejnimi vrednostmi emisij, ki so vključene v dovoljenje.

5.  Takoj, ko so v Uniji na voljo ustrezne merilne metode, Komisija z delegiranimi akti v skladu s členom 76 in pod pogoji iz členov 77 in 78 določi datum, od katerega se opravljajo neprekinjene meritve emisij v zrak za težke kovine, dioksine in furane.

Člen 49

Usklajenost z mejnimi vrednostmi emisij

Šteje se, da so zahteve glede mejnih vrednosti emisij za zrak in vodo izpolnjene, če so izpolnjeni pogoji iz dela 8 Priloge VI.

Člen 50

Pogoji obratovanja

1.  Sežigalnice odpadkov obratujejo tako, da se doseže stopnja sežiga, pri kateri je delež skupnega organskega ogljika v žlindri in pepelu manj kot 3 % ali je žarilna izguba manj kot 5 % suhe teže materiala. Če je potrebno, se uporabijo metode predobdelave odpadkov.

2.  Sežigalnice odpadkov se projektirajo, opremijo, zgradijo in upravljajo tako, da se po zadnjem dovodu zraka za sežig plin, ki nastane pri sežigu odpadkov, na nadzorovan in homogen način ter tudi v najbolj neugodnih pogojih za vsaj dve sekundi segreje na temperaturo vsaj 850 °C.

Naprave za sosežig odpadkov se projektirajo, opremijo, zgradijo in upravljajo tako, da se plin, ki nastane pri sosežigu odpadkov, na nadzorovan in homogen način ter tudi v najbolj neugodnih pogojih za vsaj dve sekundi segreje na temperaturo vsaj 850 °C.

Če se sežigajo ali sosežigajo nevarni odpadki, ki vsebujejo več kot 1 % halogeniranih organskih snovi, izraženih kot klor, je za skladnost s prvim in drugim pododstavkom potrebna temperatura vsaj 1 100  °C.

Pri sežigalnicah odpadkov se temperature iz prvega in tretjega pododstavka merijo blizu notranje stene sežigalne komore. Pristojni organ lahko odobri meritve na drugi reprezentativni točki sežigalne komore.

3.  Vsaka sežigalna komora sežigalnice odpadkov mora biti opremljena z vsaj enim pomožnim gorilnikom. Ta gorilnik se samodejno vklopi, kadar po zadnjem dovodu zraka za sežig temperatura zgorevalnih plinov pade pod temperature iz odstavka 2. Gorilnik se uporabi tudi ob zagonu in ustavitvi naprave, da se zagotovi, da se te temperature vzdržujejo ves čas teh postopkov in dokler so nesežgani odpadki v sežigalni komori.

Pomožni gorilnik se ne sme polniti z gorivi, ki lahko povzročijo višje emisije od tistih, nastalih pri sežigu plinskega olja, kot je opredeljeno v točki (2) člena 2 Direktive Sveta 1999/32/ES z dne 26. aprila 1999 o zmanjšanju deleža žvepla v nekaterih vrstah tekočega goriva ( 36 ), utekočinjenega plina ali zemeljskega plina.

4.  Sežigalnice odpadkov in naprave za sosežig odpadkov v naslednjih primerih uporabljajo samodejni sistem za preprečevanje doziranja odpadkov:

5.  Vsa toplota, pridobljena v sežigalnicah odpadkov ali napravah za sosežig odpadkov, se zajame, kolikor je le izvedljivo.

6.  Infektivni bolnišnični odpadki se naložijo neposredno v peč, ne da bi se prej mešali z drugimi vrstami odpadkov in brez neposrednega rokovanja z njimi.

7.  Države članice zagotovijo, da sežigalnico odpadkov ali napravo za sosežig odpadkov upravlja in nadzoruje fizična oseba, ki je za to usposobljena.

Člen 51

Dovoljenje za spremembo pogojev obratovanja

1.  Pristojni organ lahko za nekatere vrste odpadkov ali za nekatere toplotne postopke odobri pogoje, ki se razlikujejo od pogojev iz člena 50(1), (2) in (3) in glede temperature iz odstavka 4 navedenega člena in so določeni v dovoljenju, pod pogojem, da so izpolnjene druge zahteve tega poglavja. Države članice lahko določijo pravila, ki urejajo te odobritve.

2.  Pri sežigalnicah odpadkov taka sprememba pogojev obratovanja ne sme povzročiti več ostankov ali ostankov z večjo vsebnostjo organskih onesnaževal, kot bi jih lahko pričakovali pri pogojih iz člena 50(1), (2) in (3).

3.  Emisije skupnega organskega ogljika in ogljikovega monoksida iz naprav za sosežig odpadkov, ki imajo dovoljenje za spremembo pogojev obratovanja v skladu z odstavkom 1, morajo izpolnjevati tudi določbe za mejne vrednosti emisij iz dela 3 Priloge VI.

Emisije skupnega organskega ogljika iz kotlov za lubje v celulozni in papirni industriji, ki sosežigajo odpadke na kraju proizvodnje, ki so obratovali in imeli dovoljenje pred 28. decembrom 2002 ter imajo dovoljenje za spremembo pogojev obratovanja v skladu z odstavkom 1, morajo izpolnjevati tudi določbe za mejne vrednosti emisij iz dela 3 Priloge VI.

4.  Države članice sporočijo Komisiji vse pogoje obratovanja, odobrene v skladu z odstavki 1, 2 in 3, in rezultate opravljenih preverjanj kot del podatkov, zagotovljenih skladno z zahtevami za poročanje iz člena 72.

Člen 52

Dostava in sprejem odpadkov

1.  Upravljavec sežigalnice odpadkov ali naprave za sosežig odpadkov sprejme vse potrebne previdnostne ukrepe v zvezi z dostavo in sprejemom odpadkov, da prepreči ali omeji, kolikor je to izvedljivo, onesnaževanje zraka, tal, površinske vode in podzemne vode, kakor tudi druge negativne učinke na okolje, vonjave in hrup, ter neposredna tveganja za zdravje ljudi.

2.  Upravljavec določi maso vsake vrste odpadkov, po možnosti v skladu z Evropskim seznamom odpadkov, vzpostavljenim z Odločbo 2000/532/ES, preden sprejme odpadke v sežigalnico odpadkov ali napravo za sosežig odpadkov.

3.  Preden upravljavec sprejme nevarne odpadke v sežigalnico odpadkov ali napravo za sosežig odpadkov, mora zbrati razpoložljive podatke o odpadkih, da lahko preveri skladnost z zahtevami v dovoljenju, določenimi v členu 45(2).

Ti podatki zajemajo naslednje:

4.  Pred sprejemom nevarnih odpadkov v sežigalnico odpadkov ali napravo za sosežig odpadkov upravljavec izvede vsaj naslednje postopke:

Vzorci iz točke (b) se hranijo vsaj še en mesec po sežigu ali sosežigu zadevnih odpadkov.

5.  Pristojni organ lahko odobri izjeme od odstavkov 2, 3 in 4 za sežigalnice odpadkov ali naprave za sosežig odpadkov, ki so del obrata iz poglavja II in v katerih se sežigajo ali sosežigajo samo odpadki, ki nastanejo v tem obratu.

Člen 53

Ostanki

1.  Količina in škodljivost ostankov morata biti čim manjši. Če je to primerno, se ostanki reciklirajo neposredno v napravi ali zunaj nje.

2.  Prevoz in vmesno skladiščenje suhih ostankov v obliki prahu se opravita tako, da se prepreči širjenje teh ostankov v okolje.

3.  Pred določanjem poti za odstranitev ali reciklažo ostankov se opravijo ustrezni preskusi, da se ugotovijo fizikalne in kemijske lastnosti ter onesnaževalni potencial različnih ostankov Ti preskusi se nanašajo na celotno topno frakcijo in topno frakcijo težkih kovin.

Člen 54

Znatna sprememba

Sprememba v obratovanju sežigalnice odpadkov ali naprave za sosežig odpadkov, ki obdeluje samo nenevarne odpadke v obratu iz poglavja II, ki vključuje sežiganje ali sosežiganje nevarnih odpadkov, šteje za znatno spremembo.

Člen 55

Poročanje ter javne informacije o sežigalnicah odpadkov in napravah za sosežig odpadkov

1.  Za vloge za nova dovoljenja za sežigalnice odpadkov in naprave za sosežig odpadkov se mora za primerno dolgo časovno obdobje omogočiti vpogled javnosti na enem ali več mestih, tako da javnost lahko poda svoje mnenje o vlogah, preden pristojni organ sprejme odločitev. Ta odločitev, ki vključuje vsaj kopijo dovoljenja, ter vse nadaljnje posodobitve morajo biti prav tako dostopne javnosti.

2.  Pri sežigalnicah odpadkov ali napravah za sosežig odpadkov z nazivno zmogljivostjo dve toni ali več na uro, poročilo iz člena 72 vključuje informacije o delovanju in spremljanju naprave, opis poteka procesa sežiga ali sosežiga, navaja pa tudi količino emisij v zrak in vodo glede na mejne vrednosti emisij. Te informacije so dostopne javnosti.

3.  Pristojni organ sestavi seznam sežigalnic odpadkov ali naprav za sosežig odpadkov z nazivno zmogljivostjo manj kot dve toni na uro in ga da na voljo javnosti.

POGLAVJE V

POSEBNE DOLOČBE ZA OBRATE IN DEJAVNOSTI, PRI KATERIH SE UPORABLJAJO ORGANSKA TOPILA

Člen 56

Področje uporabe

To poglavje se uporablja za dejavnosti iz dela 1 Priloge VII in, kjer je primerno, za dejavnosti, ki dosegajo prage porabe iz dela 2 navedene priloge.

Člen 57

Opredelitve

Za namene tega poglavja se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

Člen 58

Nadomeščanje nevarnih snovi

Snovi ali zmesi, za katere so predpisani stavki o nevarnosti H340, H350, H350i, H360D ali H360F ali morajo biti označene s temi stavki zaradi deleža hlapnih organskih spojin in ki so skladno z Uredbo (ES) št. 1272/2008 ter zmesi uvrščene med kancerogene ali mutagene snovi ali za razmnoževanje strupene snovi, se v najkrajšem možnem času nadomestijo z manj škodljivimi snovmi ali zmesmi, kolikor je to mogoče.

Člen 59

Nadzor emisij

1.  Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da zagotovijo, da vsak obrat izpolnjuje eno izmed naslednjih zahtev:

Države članice v skladu s členom 72(1) poročajo Komisiji o napredku pri doseganju enakovrednega zmanjšanja emisij iz točke (b).

2.  Z odstopanjem od točke (a) odstavka 1, če upravljavec dokaže pristojnemu organu, da mejna vrednost emisij za nezajete emisije za posamezen obrat ni tehnično in ekonomsko izvedljivo, lahko pristojni organ dovoli, da emisije presegajo to mejno vrednost emisij, pod pogojem, da se ne pričakuje večje tveganje za zdravje ljudi ali okolje in da upravljavec pristojnemu organu dokaže, da se uporabljajo najboljše razpoložljive tehnologije.

3.  Z odstopanjem od odstavka 1 lahko pristojni organ za površinsko zaščito iz točke 8 tabele iz dela 2 Priloge VII, ki se ne more izvesti v zaprtih pogojih, dovoli, da emisije iz obratov niso skladne z zahtevami iz navedenega odstavka, če upravljavec pristojnemu organu dokaže, da taka skladnost ni tehnično in ekonomsko izvedljiva ter da se uporabljajo najboljše razpoložljive tehnologije.

4.  Države članice poročajo Komisiji o odstopanjih iz odstavkov 2 in 3 tega člena v skladu s členom 72(2).

5.  Emisije hlapnih organskih spojin, za katere so predpisani stavki o nevarnosti H340, H350, H350i, H360D ali H360F ali morajo biti označene s temi stavki, ali emisije halogeniranih hlapnih organskih spojin, za katere je predpisan stavek o nevarnosti H341 ali H351 ali morajo biti označene s tem stavkom, se nadzirajo v zaprtih pogojih, kolikor je to tehnično in ekonomsko izvedljivo, da se zavaruje zdravje ljudi in okolje, ter ne presegajo ustreznih mejnih vrednosti emisij iz dela 4 Priloge VII.

6.  Obrati, v katerih se izvajata dve ali več dejavnosti, pri čemer vsaka presega pragove iz dela 2 Priloge VII:

7.  Sprejmejo se vsi ustrezni varnostni ukrepi, da se čim bolj zmanjšajo emisije hlapnih organskih spojin med zagonom in ustavitvijo.

Člen 60

Spremljanje emisij

Države članice zagotovijo, da se merjenja emisij izvajajo v skladu z delom 6 Priloge VII, in sicer z določitvijo pogojev v dovoljenju ali s splošnimi zavezujočimi pravili.

Člen 61

Usklajenost z mejnimi vrednostmi emisij

Šteje se, da so mejne vrednosti emisij v odpadnih plinih upoštevane, če so izpolnjeni pogoji iz dela 8 Priloge VII.

Člen 62

Poročanje o skladnosti

Upravljavec pristojnemu organu na zahtevo predloži podatke, ki pristojnemu organu omogočajo, da preveri skladnost z naslednjim:

To lahko vključuje načrt ravnanja s topili, ki je pripravljen v skladu z delom 7 Priloge VII.

Člen 63

Znatna sprememba obstoječih obratov

1.  Sprememba največjega masnega vnosa organskih topil v obstoječi obrat, izraženega kot dnevno povprečje, kadar obrat deluje ob projektiranem obsegu proizvodnje v drugačnih pogojih, kot so tisti ob zagonu, ustavitvi in vzdrževanju naprav, velja za znatno, če se zaradi nje emisije hlapnih organskih spojin povečajo za več kot:

2.  Kadar se obstoječi obrat znatno spremeni, ali kadar je obrat po znatni spremembi prvič vključen v področje uporabe te direktive, se del obrata, ki se znatno spremeni, obravnava kot nov obrat ali kot obstoječ obrat, pod pogojem, da skupne emisije celega obrata ne presegajo emisij, ki bi nastale, če bi se znatno spremenjeni del obravnaval kot nov obrat.

3.  V primeru znatne spremembe pristojni organ preveri usklajenost obrata z zahtevami te direktive.

Člen 64

Izmenjava informacij o nadomestitvi organskih topil

Komisija organizira izmenjavo informacij z državami članicami, zadevnimi industrijskimi panogami in nevladnimi organizacijami, ki spodbujajo varstvo okolja, o uporabi organskih topil in njihovih možnih nadomestkih ter tehnikah z najmanjšim možnim učinkom na zrak, vodo, tla, ekosisteme in zdravje ljudi.

Organizira se izmenjava informacij o vsem naslednjem:

Člen 65

Dostop do informacij

1.  Odločba pristojnega organa, ki vključuje vsaj kopijo dovoljenja, ter vse nadaljnje posodobitve, so dostopni javnosti.

Splošni obvezujoči predpisi, ki se uporabljajo za obrate, ter seznam obratov, za katere sta potrebna dovoljenje in registracija, so dostopni javnosti.

2.  Rezultati spremljanja emisij, ki jih zahteva člen 60 ter jih hrani pristojni organ, so dostopni javnosti.

3.  Odstavka 1 in 2 tega člena se uporabljata ob upoštevanju omejitev iz člena 4(1) in (2) Direktive 2003/4/ES.

POGLAVJE VI

POSEBNE DOLOČBE ZA OBRATE, KI PROIZVAJAJO TITANOV DIOKSID

Člen 66

Področje uporabe

To poglavje se uporablja za obrate, ki proizvajajo titanov dioksid.

Člen 67

Prepoved odstranjevanja odpadkov

Države članice prepovejo odstranjevanje naslednjih odpadkov v katero koli vodno telo, morje ali ocean:

Člen 68

Nadzor emisij v vodo

Emisije iz obratov v vodo ne presegajo mejnih vrednosti emisij iz dela 1 Priloge VIII.

Člen 69

Preprečevanje in nadzor emisij v zrak

1.  Emisije kapljic kisline iz obratov se preprečijo.

2.  Emisije iz obratov v zrak ne presegajo mejnih vrednosti emisij iz dela 2 Priloge VIII.

Člen 70

Spremljanje emisij

1.  Države članice zagotovijo spremljanje emisij v vodo, da se pristojnemu organu omogoči, da lahko preveri skladnost s pogoji iz dovoljenja in členom 68.

2.  Države članice zagotovijo spremljanje emisij v zrak, da se pristojnemu organu omogoči, da lahko preveri skladnost s pogoji iz dovoljenja in členom 69. Tako spremljanje obsega vsaj spremljanje emisij, kot je določeno v delu 3 Priloge VIII.

3.  Spremljanje se izvaja v skladu s standardi CEN ali, če standardi CEN niso na voljo, standardi ISO, nacionalnimi ali drugimi mednarodnimi standardi, ki zagotovijo z znanstvenega vidika enako kakovostne podatke.

POGLAVJE VII

ODBOR, PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

Člen 71

Pristojni organi

Države članice določijo pristojne organe, odgovorne za izpolnjevanje obveznosti iz te direktive.

Člen 72

Poročanje držav članic

1.  Države članice zagotovijo, da so Komisiji na voljo informacije o izvajanju te direktive, reprezentativni podatki o emisijah in drugih oblikah onesnaženja, o mejnih vrednostih emisij, o uporabi najboljših razpoložljivih tehnologij v skladu s členoma 14 in 15, zlasti o odobritvah odstopanj v skladu s členom 15(4), ter o doseženem napredku glede razvoja in uporabe nastajajočih tehnologij v skladu s členom 27. Države članice omogočijo dostop do teh informacij v elektronski obliki.

2.  Vrsta, oblika in pogostost informacij, ki se dajo na voljo v skladu z odstavkom 1 se določijo v skladu z regulativnim postopkom iz člena 75(2). To vključuje določitev posebnih dejavnosti in onesnaževal, za katere so dani na voljo podatki iz odstavka 1.

3.  Države članice od 1. januarja 2016 pripravijo letni popis emisij žveplovega dioksida, dušikovih oksidov in prahu ter vnosa energije za vse kurilne naprave zajete s poglavjem III te direktive.

Ob upoštevanju agregacijskih pravil iz člena 29 pristojni organ pridobi za vsako kurilno napravo naslednje podatke:

Letni podatki za posamezne naprave, zajeti v teh popisih, se na zahtevo dajo na voljo Komisiji.

Komisiji je vsake tri leta v roku 12 mesecev od izteka triletnega obravnavanega obdobja na voljo povzetek popisov. V tem popisu so ločeno prikazani podatki za kurilne naprave v rafinerijah.

Komisija v roku 24 mesecev od izteka obravnavanega triletnega obdobja da na voljo državam članicam in javnosti povzetek primerjave in ocene navedenih popisov v skladu z Direktivo 2003/4/ES.

4.  Države članice od 1. januarja 2016 letno pošiljajo Komisiji naslednje podatke:

Člen 73

Preučitev

1.  Do 7. januarja 2016 in zatem vsaka tri leta Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o preučitvi izvajanja te direktive na podlagi informacij iz člena 72.

To poročilo vključuje oceno potrebe po ukrepanju na ravni Unije z določitvijo ali posodobitvijo minimalnih zahtev za vso Unijo glede mejnih vrednosti emisij in glede pravil o spremljanju in skladnosti za dejavnosti v okviru zaključkov o BAT, sprejetih v predhodnem triletnem obdobju, na podlagi naslednjih meril:

V oceni mora biti upoštevano mnenje foruma iz člena 13(4).

Poglavje III in Priloga V te direktive predstavljata za velike kurilne naprave minimalne zahteve za vso Unijo.

Poročilo spremlja zakonodajni predlog, kadar je to primerno. Kadar se v oceni iz drugega pododstavka ugotovi taka potreba, zakonodajni predlog vključuje določbe za določitev ali posodobitev minimalnih zahtev za vso Unijo glede mejnih vrednosti emisij in glede pravil o spremljanju in skladnosti za zadevne dejavnosti.

2.  Komisija do 31. decembra 2012 ponovno preuči potrebo po nadzoru emisij, ki nastanejo pri:

Komisija o rezultatih te preučitve poroča Evropskemu parlamentu in Svetu ter po potrebi priloži zakonodajni predlog.

3.  Komisija do 31. decembra 2011 poroča Evropskemu parlamentu in Svetu o določitvi v Prilogi I:

Komisija o rezultatih te preučitve poroča Evropskemu parlamentu in Svetu ter po potrebi priloži zakonodajni predlog.

Člen 74

Spremembe prilog

Z namenom, da se omogoči prilagoditev določb te direktive znanstvenemu in tehničnemu napredku na podlagi najboljših razpoložljivih tehnologij, Komisija sprejme delegirane akte v skladu s členom 76 in pod pogoji iz členov 77 in 78 glede prilagajanja delov 3 in 4 Priloge V, delov 2, 6, 7 in 8 Priloge VI in delov 5, 6, 7 in 8 Priloge VII takšnemu znanstvenemu in tehničnemu napredku.

Člen 75

Postopek v odboru

1.  Komisiji pomaga odbor.

2.  Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člena 5 in 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.

Obdobje iz člena 5(6) Sklepa 1999/468/ES je tri mesece.

Člen 76

Izvajanje pooblastila

1.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz členov 48(5) in 74 se prenese na Komisijo za obdobje petih let z začetkom 6. januarja 2011. Komisija pripravi poročilo o pooblastilu najpozneje šest mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljša za enako obdobje, razen če Evropski parlament ali Svet pooblastilo prekliče v skladu s členom 77.

2.  Takoj ko Komisija sprejme delegirani akt, o tem istočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

3.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je prenešeno na Komisijo pod pogoji, določenimi v členih 77 in 78.

Člen 77

Preklic pooblastila

1.  Pooblastilo iz členov 48(5) in 74 lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet.

2.  Institucija, ki je začela notranji postopek o morebitnem preklicu prenosa pooblastila, si prizadeva o tem obvestiti drugo institucijo in Komisijo v razumnem roku pred sprejetjem končne odločitve ter pri tem navede pooblastilo, ki bi se lahko preklicalo, in možne razloge za preklic.

3.  Z odločitvijo o preklicu pooblastil preneha veljati pooblastilo, navedeno v tej odločitvi. Odločitev začne veljati nemudoma ali na dan, ki je v njej določen. Odločitev ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov. Odločitev se objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 78

Nasprotovanje delegiranim aktom

1.  Evropski parlament ali Svet lahko nasprotuje delegiranemu aktu v dveh mesecih od datuma uradnega obvestila.

Na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta se navedeni rok podaljša za dva meseca.

2.  Če do izteka roka iz odstavka 1 niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje delegiranemu aktu, se akt objavi v Uradnem listu Evropske unije in začne veljati na dan, ki je v njem določen.

Delegirani akt se lahko objavi v Uradnem listu Evropske unije in začne veljati pred iztekom navedenega roka, če sta Evropski parlament in Svet obvestila Komisijo o nameri, da delegiranemu aktu ne bosta nasprotovala.

3.  Če Evropski parlament ali Svet nasprotuje delegiranemu aktu v roku iz odstavka 1, akt ne začne veljati. Institucija, ki nasprotuje, navede razloge za nasprotovanje delegiranemu aktu.

Člen 79

Kazni

Države članice določijo kazni, ki se uporabljajo za kršitve nacionalnih predpisov, sprejetih na podlagi te direktive. Tako predvidene sankcije morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Države članice Komisijo uradno obvestijo o teh določbah do 7. januarja 2013, prav tako Komisijo takoj uradno obvestijo o kakršnih koli poznejših spremembah, ki imajo vpliv na te določbe.

Člen 80

Prenos

1.  Države članice uveljavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s členom 2, točkami (8), (11) do (15), (18) do (23), (26) do (30), (34) do (38) in (41) člena 3, členom 4(2) in (3), členom 7, členoma 8 in 10, točkama (e) in (h) člena 11, točkama (e) in (h) člena 12(1), členom 13(7), točko (ii) točke (c) člena 14(1), točkami (d), (e), (f) in (h) člena 14(1), členom 14(2) do (7), členom 15(2) do (5), členi 16, 17 in 19, členom 21(2) do (5), členi 22, 23, 24, 27, 28 in 29, členom 30(1), (2), (3), (4), (7) in (8), členi 31, 32, 33, 34, 35, 36, 38 in 39, členom 40(2) in (3), členoma 42 in 43, členom 45(1), členom 58, členom 59(5), členom 63, členom 65(3), členi 69, 70, 71, 72 in 79, ter s prvim pododstavkom in točkami 1.1, 1.4, 2.5(b), 3.1, 4, 5, 6.1(c), 6.4(b), 6.10 in 6.11 Priloge I, Prilogo II, točko 12 Priloge III, Prilogo V, točko (b) dela 1, točkami 2.2, 2.4, 3.1 in 3.2 dela 4, točkama 2.5 in 2.6 dela 6 in točko 1.1(d) dela 8 Priloge VI, točko 2 dela 4, točko 1 dela 5, točko 3 dela 7 Priloge VII, točkama 1 in 2(c) dela 1, točkama 2 in 3 dela 2 in delom 3 Priloge VIII do 7. januarja 2013.

Države članice te predpise uporabljajo od navedenega enakega datuma.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

2.  Države članice Komisiji sporočijo besedila temeljnih določb predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 81

Razveljavitev

1.  Direktive 78/176/EGS, 82/883/EGS, 92/112/EGS, 1999/13/ES, 2000/76/ES in 2008/1/ES, kakor so bile spremenjene z akti, navedenimi v delu A Priloge IX, se razveljavijo z učinkom od 7. januarja 2014, brez poseganja v obveznosti držav članic glede rokov za prenos v nacionalno pravo in začetka uporabe direktiv iz dela B Priloge IX.

2.  Direktiva 2001/80/ES, kakor je bila spremenjena z akti, navedenimi v delu A Priloge IX, se razveljavi z učinkom od 1. januarja 2016, brez poseganja v obveznosti držav članic glede rokov za prenos v nacionalno pravo in začetka uporabe direktiv iz dela B Priloge IX.

3.  Sklicevanja na razveljavljene direktive se štejejo za sklicevanja na to direktivo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge X.

Člen 82

Prehodne določbe

1.  V zvezi z obrati, ki izvajajo dejavnosti iz točke 1.1. Priloge I za dejavnosti s skupno nazivno vhodno toplotno močjo več kot 50 MW, točki 1.2 in 1.3, točka 1.4(a), točke 2.1 do 2.6, točke 3.1 do 3.5, točke 4.1 do 4.6 za dejavnosti proizvodnje s kemično predelavo, točki 5.1 in 5.2 za dejavnosti, ki spadajo pod Direktivo 2008/1/ES, točka 5.3(a)(i) in (ii), točka 5.4, točka 6.1(a) in (b), točki 6.2 in 6.3, točka 6.4(a), točka 6.4(b) za dejavnosti, ki spadajo pod Direktivo 2008/1/ES, točka 6.4(c) in točke 6.5 do 6.9, ki obratujejo in imajo dovoljenje pred 7. januarjem 2013 ali katerih upravljavci so predložili popolno vlogo za pridobitev dovoljenja pred navedenim datumom, če ti obrati začnejo obratovati najkasneje do 7. januarja 2014, države članice izvajajo zakone in druge predpise, sprejete v skladu s členom 80(1) od 7. januarja 2014, razen poglavja III in Priloge V.

2.  V zvezi z obrati, ki izvajajo dejavnosti iz Priloge I, točka 1.1. za dejavnosti s skupno nazivno vhodno toplotno močjo 50 MW, točka 1.4(b), točke 4.1. do 4.6 za dejavnosti biološke proizvodnje, točki 5.1 in 5.2, za dejavnosti, ki ne spadajo pod Direktivo 2008/1/ES, točke 5.3(a)(iii) do (v), točka 5.3 (b), točki 5.5 in 5.6, točka 6.1(c), točka 6.4(b) za dejavnosti, ki ne spadajo pod Direktivo 2008/1/ES in točki 6.10 in 6.11, ki obratujejo pred 7. januarjem 2013, države članice izvajajo zakone in druge predpise, sprejete v skladu s to direktivo od 7. julija 2015, razen poglavij III in IV ter prilog V in VI.

3.  V zvezi s kurilnimi napravami iz člena 30(2) države članice od 1. januarja 2016 izvajajo zakone in druge predpise, sprejete v skladu s členom 80(1), da bi spoštovale poglavje III in Prilogo V.

4.  V zvezi s kurilnimi napravami iz člena 30(3) države članice od 7. januarja 2013 ne uporabljajo več določb Direktive 2001/80/ES.

5.  V zvezi s kurilnimi napravami, v katerih se sosežigajo odpadki, se točka 3.1 dela 4 Priloge VI uporablja do:

▼C1

▼B

6.  Točka 3.2 dela 4 Priloge VI se v zvezi s kurilnimi napravami, v katerih se sosežigajo odpadki, uporablja od:

7.  Člen 58 se uporablja od 1. junija 2015. Do tega datuma, se snovi ali zmesi, za katere so predpisani stavki o nevarnosti H340, H350, H350i, H360D ali H360F ali stavki R45, R46, R49, R60 ali R61 ali morajo biti označeni s temi stavki zaradi deleža hlapnih organskih spojin in ki so v skladu z Uredbo (ES) št. 1272/2008 uvrščeni med kancerogene ali mutagene snovi ali za razmnoževanje strupene snovi, v najkrajšem možnem času nadomestijo z manj škodljivimi snovmi ali zmesmi, kolikor je to mogoče.

8.  Člen 59(5) se uporablja od 1. junija 2015. Do tega datuma se emisije bodisi hlapnih organskih spojin, za katere so predpisani stavki o nevarnosti H340, H350, H350i, H360D ali H360F oziroma stavki R45, R46, R49, R60 ali R61 ali morajo biti označeni s temi stavki, bodisi halogeniranih hlapnih organskih spojin, za katere so predpisani stavki o nevarnosti H341 ali H351 oziroma stavki R40 ali R68 ali morajo biti označeni s temi stavki, se nadzirajo v zaprtih pogojih, kolikor je to tehnično in ekonomsko izvedljivo, da se zavaruje zdravje ljudi in okolje, ter ne presegajo ustreznih mejnih vrednosti emisij iz dela 4 Priloge VII.

9.  Točka 2 dela 4 Priloge VII se uporablja od 1. junija 2015. Do tega datuma se pri emisijah halogeniranih hlapnih organskih spojin, za katere je predpisan stavek o nevarnosti H341 ali H351 oziroma stavek R40 ali R68 ali morajo biti označene s temi stavki, se upošteva mejna vrednost emisij 20 mg/Nm3, kadar je masni pretok vsote spojin, zaradi katerih je potreben stavek o nevarnosti H341 ali H 351 oziroma oznaka R40 ali R68, večji ali enak 100 g/h. Mejna vrednost emisij se nanaša na vsoto mas posameznih spojin.

Člen 83

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 84

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

---

PRILOGA I

Vrste dejavnosti po členu 10

V nadaljevanju navedeni pragovi se v splošnem nanašajo na proizvodne zmogljivosti ali obseg proizvodnje. Če se v istem obratu opravlja več dejavnosti, zajetih v istem opisu dejavnosti, ki imajo prag, se proizvodne zmogljivosti teh dejavnosti seštevajo. Pri ravnanju z odpadki velja ta izračun za raven dejavnosti iz točk 5.1, 5.3(a) in 5.3(b).

Komisija pripravi navodila o:

1.   Energetika

1.1	Izgorevanje goriv v napravah s skupno nazivno vhodno toplotno močjo 50 MW ali več

1.2	Rafiniranje nafte in plina

1.3	Proizvodnja koksa

1.4	Uplinjanje ali utekočinjanje: (a) premoga; (b) drugih goriv v napravah s skupno nazivno vhodno toplotno močjo 20 MW ali več.

2.   Proizvodnja in predelava kovin

2.1	Praženje ali sintranje kovinskih rud (vključno s sulfidnimi rudami)

2.2	Proizvodnja surovega železa ali jekla (primarno in sekundarno taljenje), vključno z neprekinjenim litjem, z zmogljivostjo nad 2,5 tone na uro

2.3

Predelava železa in jekla: (a) obratovanje obratov za vroče valjanje z zmogljivostjo nad 20 ton surovega jekla na uro; (b) obratovanje kovačnic s kladivi, katerih energija je večja od 50 kilojoulov na kladivo in v katerih uporabljena toplotna moč presega 20 MW; (c) nanašanje zaščitnih prevlek iz staljenih kovin z vložkom nad 2 toni surovega jekla na uro.

2.4	Obratovanje livarn železa in jekla s proizvodno zmogljivostjo nad 20 ton na dan

2.5

Predelava neželeznih kovin: (a) proizvodnja surovih neželeznih kovin iz rude, koncentratov ali sekundarnih surovin z metalurškimi, kemijskimi ali elektrolitskimi postopki; (b) taljenje in legiranje neželeznih kovin, vključno z izrabljenimi izdelki za predelavo in obratovanjem livarn neželeznih kovin, s talilno zmogljivostjo nad 4 tone na dan za svinec in kadmij ali 20 ton na dan za vse druge kovine.

2.6	Površinska obdelava kovin ali plastičnih mas z uporabo elektrolitskih ali kemičnih postopkov v kadeh s prostornino nad 30 m3

3.   Nekovinska industrija

3.1

Proizvodnja cementa, apna in magnezijevega oksida: (a) proizvodnja cementnega klinkerja v rotacijskih pečeh s proizvodno zmogljivostjo nad 500 ton na dan ali drugih pečeh s proizvodno zmogljivostjo nad 50 ton na dan; (b) proizvodnja apna v pečeh s proizvodno zmogljivostjo nad 50 ton na dan; (c) proizvodnja magnezijevega oksida v pečeh s proizvodno zmogljivostjo nad 50 ton na dan.

3.2	Proizvodnja azbesta ali izdelava azbestnih izdelkov

3.3	Proizvodnja stekla, vključno s steklenimi vlakni, s talilno zmogljivostjo nad 20 ton na dan

3.4	Taljenje mineralnih snovi, vključno s proizvodnjo mineralnih vlaken, s talilno zmogljivostjo nad 20 ton na dan

3.5	Izdelava keramičnih izdelkov z žganjem, zlasti strešnikov, opek, ognjevzdržnih opek, ploščic, lončevine ali porcelana s proizvodno zmogljivostjo nad 75 ton na dan in/ali zmogljivostjo peči nad 4 m3 in z vložkom v posamezno peč nad 300 kg/m3

4.   Kemična industrija

Za namene tega oddelka, proizvodnja v smislu vrst dejavnosti iz tega oddelka pomeni proizvodnjo na industrijski ravni s kemično ali biološko predelavo snovi ali skupin snovi, naštetih v točkah 4.1 do 4.6

4.1

Proizvodnja organskih kemikalij, kot so: (a) enostavni ogljikovodiki (ciklični ali aciklični, nasičeni ali nenasičeni, alifatski ali aromatski); (b) ogljikovodiki z vezanim kisikom, kot so alkoholi, aldehidi, ketoni, karboksilne kisline, estri, zmesi estrov, acetati, etri, peroksidi in epoksi smole; (c) ogljikovodiki z vezanim žveplom; (d) ogljikovodiki z vezanim dušikom, kot so amini, amidi, dušikove, nitro- ali nitratne spojine, nitrili, cianati, izocianati; (e) ogljikovodiki z vezanim fosforjem; (f) halogenirani ogljikovodiki; (g) organokovinske spojine; (h) plastične mase (polimeri, sintetična vlakna in vlakna na osnovi celuloze); (i) sintetične gume; (j) barve in pigmenti; (k) površinsko aktivne snovi.

4.2

Proizvodnja anorganskih kemikalij, kot so: (a) plini, kot so amoniak, klor ali vodikov klorid, fluor ali vodikov fluorid, ogljikovi oksidi, žveplove spojine, dušikovi oksidi, vodik, žveplov dioksid, karbonilklorid; (b) kisline, kot so kromova kislina, fluorovodikova kislina, fosforjeva kislina, dušikova kislina, klorovodikova kislina, žveplova kislina, oleum, žveplasta kislina; (c) baze, kot so amonijev hidroksid, kalijev hidroksid, natrijev hidroksid; (d) soli, kot so amonijev klorid, kalijev klorat, kalijev karbonat, natrijev karbonat, perborat, srebrov nitrat; (e) nekovine, kovinski oksidi ali druge anorganske spojine, kot so kalcijev karbid, silicij in silicijev karbid.

4.3	Proizvodnja fosfornih, dušikovih in kalijevih gnojil (enostavnih ali sestavljenih)

4.4	Proizvodnja sredstev za varstvo rastlin ali biocidov

4.5	Proizvodnja farmacevtskih izdelkov, vključno s polizdelki

4.6	Proizvodnja eksplozivnih snovi

5.   Ravnanje z odpadki

5.1

Odstranjevanje ali predelava nevarnih odpadkov, z zmogljivostjo nad 10 ton na dan, ki obsega eno ali več naslednjih dejavnosti: (a) biološko obdelavo; (b) fizikalno-kemijsko obdelavo; (c) mešanje pred izvedbo katerekoli druge dejavnosti iz točk 5.1 in 5.2; (d) prepakiranje pred izvedbo katerekoli druge dejavnosti iz točk 5.1 in 5.2; (e) pridobivanje topil/regeneracijo; (f) recikliranje/pridobivanje anorganskih snovi, razen kovin ali kovinskih spojin; (g) regeneracijo kislin ali baz; (h) predelavo sestavin, uporabljenih za zmanjšanje onesnaženosti; (i) predelavo sestavin iz katalizatorjev; (j) ponovno rafiniranje olja ali druge ponovne uporabe olja; (k) površinsko zajezitev.

5.2	Odstranjevanje ali predelava odpadkov v sežigalnici odpadkov ali napravi za sosežig odpadkov: (a) za nenevarne odpadke z zmogljivostjo nad 3 tone na uro; (b) za nevarne odpadke z zmogljivostjo nad 10 ton na dan.

5.3

(a) Odstranjevanje nenevarnih odpadkov z zmogljivostjo nad 50 ton na dan, ki obsega eno ali več naslednjih dejavnosti, razen dejavnosti iz Direktive Sveta 91/271/EGS z dne 21. maja 1991 o čiščenju komunalne odpadne vode ( 39 ): (i) biološko obdelavo; (ii) fizikalno-kemijsko obdelavo; (iii) predhodno obdelavo odpadkov za sežig ali sosežig; (iv) obdelavo žlindre in pepela; (v) obdelavo kovinskih odpadkov, vključno z odpadno električno in elektronsko opremo ter izrabljenimi vozili in njihovimi deli, v drobilnikih. (b) Odstranjevanje ali kombinacija odstranjevanja in predelave nenevarnih odpadkov z zmogljivostjo nad 75 ton na dan, ki obsega eno ali več naslednjih dejavnosti, razen dejavnosti iz Direktive 91/271/EGS: (i) biološko obdelavo; (ii) predhodno obdelavo odpadkov za sežig sosežig; (iii) obdelavo žlindre in pepela; (iv) obdelavo kovinskih odpadkov, vključno z odpadno električno in elektronsko opremo ter izrabljenimi vozili in njihovimi deli, v drobilnikih. Če je anaerobna presnova edina dejavnost obdelave odpadkov, ki se izvaja, je prag zmogljivosti za to dejavnost 100 ton na dan.

5.4	Odlagališča odpadkov, opredeljenih v točki (g) člena 2 Direktive Sveta 1999/31/ES z dne 26. aprila 1999 o odlaganju odpadkov na odlagališčih ( 40 ), ki sprejmejo več kot 10 ton odpadkov na dan, ali s skupno zmogljivostjo nad 25 000 ton, razen odlagališč za inertne odpadke

5.5	Začasno skladiščenje nevarnih odpadkov, ki niso zajeti v točki 5.4, do začetka ene izmed dejavnosti iz točk 5.1, 5.2, 5.4 in 5.6 s skupno zmogljivostjo nad 50 ton, razen začasnega skladiščenja na mestu nastanka odpadkov do začetka zbiranja

5.6	Podzemno skladiščenje nevarnih odpadkov s skupno zmogljivostjo nad 50 ton

6.   Druge dejavnosti

6.1

Proizvodnja v industrijskih obratih: (a) papirne kaše iz lesa ali drugih vlaknatih materialov; (b) papirja ali kartona, s proizvodno zmogljivostjo nad 20 ton na dan; (c) ene ali več naslednjih plošč na lesni podlagi: usmerjene pramenske plošče, iverne ali vlaknene plošče s proizvodno zmogljivostjo nad 600 m3 na dan.

6.2	Predhodna obdelava (postopki, kot so pranje, beljenje, mercerizacija) ali barvanje tekstilnih vlaken ali tkanin, katerih zmogljivost obdelave presega 10 ton na dan

6.3	Strojenje kož, katerih zmogljivost obdelave presega 12 ton končnih izdelkov na dan

6.4

(a) Obratovanje klavnic z zmogljivostjo zakola več kot 50 ton na dan (b) Obdelava in predelava, razen pakiranja, naslednjih surovin, predhodno obdelanih ali neobdelanih, za proizvodnjo živil ali krme iz: (i) le živalskih surovin (razen mleka), s proizvodno zmogljivostjo več kot 75 ton končnih izdelkov na dan; (ii) le rastlinskih surovin, s proizvodno zmogljivostjo več kot 300 ton končnih izdelkov na dan ali 600 ton na dan, če obrat deluje več kot 90 zaporednih dni katero koli leto; (iii) živalskih in rastlinskih surovin, v kombiniranih in posameznih proizvodov, s proizvodno zmogljivostjo končnih izdelkov, ki presega: — 75 ton na dan, če je A enako 10 ali več; ali — [300- (22,5 × A)] ton na dan v vseh drugih primerih pri čemer je „A“ odstotni delež živalskih surovin (v odstotku teže) v proizvodni zmogljivosti končnih izdelkov. Embalaža ni všteta v končno težo proizvoda. Ta pododdelek se ne uporablja, če je surovina samo mleko. (c) Izključno obdelava in predelava mleka, če je količina zbranega mleka več kot 200 ton na dan (povprečna vrednost na letni ravni)

6.5	Odstranjevanje ali predelava živalskih trupel ali živalskih odpadkov z zmogljivostjo predelave več kot 10 ton na dan

6.6	Intenzivna reja perutnine ali prašičev: (a) z več kot 40 000 mesti za perutnino; (b) z več kot 2 000 mesti za prašiče pitance (težje od 30 kg), ali (c) z več kot 750 mesti za plemenske svinje.

6.7	Površinska obdelava snovi, predmetov ali izdelkov z uporabo organskih topil, zlasti za apreturo, tiskanje, premazovanje, razmaščevanje, impregniranje proti vlagi, lepljenje, barvanje, čiščenje ali impregniranje, s porabo več kot 150 kg organskih topil na uro ali več kot 200 ton na leto

6.8	Proizvodnja ogljika (antracita) ali elektrografita s sežiganjem ali grafitizacijo

6.9	Zajemanje tokov CO2 iz naprav, navedenih v tej direktivi, za namene geološkega shranjevanja v skladu z Direktivo 2009/31/ES

6.10	Konzerviranje lesa in lesnih proizvodov s kemikalijami s proizvodno zmogljivostjo, večjo od 75 m3 na dan, in ne zgolj obdelava proti modrivosti lesa

6.11	Neodvisna obdelava odpadne vode, ki je ne ureja Direktiva 91/271/EGS, ki jo odvaja obrat iz poglavja II

---

PRILOGA II

Seznam onesnaževal

ZRAK

1.	Žveplov dioksid in druge žveplove spojine

2.	Dušikovi oksidi in druge dušikove spojine

3.	Ogljikov oksid

4.	Hlapne organske spojine

5.	Kovine in njihove spojine

6.	Prah, vključno z majhnimi trdnimi delci

7.	Azbest (suspendirani delci, vlakna)

8.	Klor in klorove spojine

9.	Fluor in fluorove spojine

10.	Arzen in arzenove spojine

11.

Cianidi

12.	Snovi in zmesi, za katere je bilo dokazano, da so karcinogene ali mutagene, ali da bi prek zraka lahko vplivale na razmnoževanje

13.	Poliklorirani dibenzodioksini in poliklorirani dibenzofurani

VODA

1.	Organohalogenske spojine in snovi, ki bi v vodnem okolju lahko tvorile take spojine

2.	Organofosforne spojine

3.	Organokositrne spojine

4.	Snovi in zmesi, za katere je bilo dokazano, da so karcinogeni ali mutageni, ali da bi v vodnem okolju ali prek vodnega okolja lahko vplivali na razmnoževanje

5.	Obstojni ogljikovodiki in obstojne strupene organske snovi, ki se kopičijo v organizmih

6.

Cianidi

7.	Kovine in njihove spojine

8.	Arzen in arzenove spojine

9.	Biocidi in sredstva za zaščito rastlin

10.	Suspendirane snovi

11.	Snovi, ki prispevajo k evtrofikaciji (posebno nitrati in fosfati)

12.	Snovi, ki neugodno vplivajo na kisikove razmere (in se lahko merijo s parametri, kot so BPK, KPK, itd.)

13.	Snovi iz Priloge X k Direktivi 2000/60/ES

---

PRILOGA III

Merila za določanje najboljših razpoložljivih tehnologij

1.	uporaba tehnologije, pri kateri nastaja malo odpadkov;

2.	uporaba manj nevarnih snovi;

3.	pospeševanje predelave in recikliranja snovi, ki nastajajo in se uporabljajo v procesu, in odpadkov, če je to primerno;

4.	primerljivi procesi, naprave ali načini obratovanja, ki so bili v industriji uspešno preizkušeni;

5.	tehnološki napredek in nova znanstvena spoznanja;

6.	vrsta, učinek in obseg posameznih emisij;

7.	začetek obratovanja novih ali obstoječih obratov;

8.	čas, potreben za uvedbo najboljše razpoložljive tehnologije;

9.	poraba in vrsta surovin (vključno z vodo), uporabljenih v procesu in njihovi energetski učinkovitosti;

10.	potreba po preprečevanju ali zmanjšanju celotnega vpliva emisij na okolje in tveganja za okolje na najnižjo možno raven;

11.	potreba po preprečevanju nesreč in zmanjšanju njihovih posledic za okolje na najnižjo možno raven;

12.	informacije, objavljene s strani javnih mednarodnih organizacij.

---

PRILOGA IV

Sodelovanje javnosti pri odločanju

1.

Javnost se obvesti (prek javnih objav ali drugih primernih načinov, na primer razpoložljivih elektronskih medijev) o naslednjih zadevah varstva okolja že na začetni stopnji postopka sprejemanja odločitve in najpozneje takrat, ko jih je mogoče razumno posredovati: (a) vloga za dovoljenje ali glede na primer predlog za obnovitev dovoljenja ali pogojev dovoljenja v skladu s členom 21, vključno z opisom elementov iz člena 12(1); (b) kjer je primerno, dejstvo, da je odločitev predmet nacionalne ali čezmejne presoje vplivov na okolje ali posvetovanja med državami članicami v skladu s členom 26; (c) podrobni podatki o pristojnih organih, odgovornih za odločanje, tistih, od katerih je mogoče pridobiti ustrezne informacije in tistih, ki jim je mogoče predložiti pripombe ali vprašanja, in podrobnosti časovnih rokov za posredovanje pripomb ali vprašanj; (d) vrsta možnih odločitev ali osnutek odločitve, če obstaja; (e) kjer je primerno, podrobnosti glede predloga za obnovitev dovoljenja ali pogojev dovoljenja; (f) navedba rokov in krajev, kje in na kakšen način je ustrezen podatek dostopen; (g) podrobnosti o načinih za sodelovanje javnosti in posvetovanje v skladu s točko 5.

2.

Države članice zagotovijo, da se v okviru primernih rokov omogoči zadevni javnosti dostop do naslednjega: (a) v skladu z nacionalno zakonodajo, glavna poročila in predlog, dan pristojnemu organu ali organom v času, ko je zadevna javnost obveščena v skladu s točko 1; (b) v skladu z Direktivo 2003/4/ES, drugi podatki, kakor so navedeni v točki 1, ki se nanašajo na odločitev v skladu s členom 5 te direktive, in ki postanejo dostopni šele potem, ko je zadevna javnost že obveščena v skladu s točko 1.

3.	Zadevna javnost je upravičena izraziti pripombe in mnenja pristojnemu organu pred sprejemom odločitve.

4.	Pri odločanju je treba ustrezno upoštevati rezultate posvetovanj, opravljenih v skladu s to prilogo.

5.

Države članice podrobno določijo določbe o obveščanju javnosti (na primer z letaki v določenem dosegu ali objavo v krajevnih časopisih) in o posvetovanju z zadevno javnostjo (na primer s pismenimi prispevki ali z javno anketo). Zagotovijo se razumni časovni okviri za različne stopnje, da je dovolj časa za obveščanje javnosti in omogočanje zadevni javnosti, da se pripravi in učinkovito sodeluje v postopku okoljskega odločanja ob upoštevanju te priloge.

---

PRILOGA V

Tehnične določbe za kurilne naprave

DEL 1

Mejne vrednosti emisij za kurilne naprave iz člena 30(2)

1.

Vse mejne vrednosti emisij se izračunajo pri temperaturi 273,15 K, tlaku 101,3 kPa in po korekciji za vsebnost vodnih hlapov v odpadnih plinih ter pri standardizirani vsebnosti O2 6 % za trdna goriva, 3 % za kurilne naprave, ki niso plinske turbine in plinski motorji, na tekoča in plinasta goriva ter 15 % za plinske turbine in plinske motorje.

2.

Mejne vrednosti emisij (mg/Nm3) za SO2 za kurilne naprave na trdna ali tekoča goriva, razen za plinske turbine in plinske motorje Skupna nazivna vhodna toplotna moč (MW) Premog in lignit ter druga trdna goriva Biomasa Šota Tekoča goriva 50-100 400 200 300 350 100-300 250 200 300 250 > 300 200 200 200 200 Za kurilne naprave na trdna goriva, ki so pridobile dovoljenje pred 27. novembrom 2002 ali katerih upravljavec je predložil popolno vlogo za dovoljenje pred tem datumom, pod pogojem, da je začela obratovati najkasneje 27. novembra 2003, in ki ne obratujejo več kot 1 500 obratovalnih ur na leto kot povprečje v obdobju petih let, velja mejna vrednost za emisije žveplovega dioksida 800 mg/Nm3. Za kurilne naprave na tekoča goriva, ki so pridobile dovoljenje pred 27. novembrom 2002 ali katerih upravljavec je predložil popolno vlogo za dovoljenje pred tem datumom, pod pogojem, da je začela obratovati najkasneje 27. novembra 2003, in ki ne obratujejo več kot 1 500 obratovalnih ur na leto kot povprečje v obdobju petih let, velja mejna vrednost za emisije žveplovega dioksida 850 mg/Nm3 za naprave, katerih skupna nazivna vhodna toplotna moč ne presega 300 MW, in 400 mg/Nm3 za naprave, katerih skupna nazivna vhodna toplotna moč je nad 300 MW. Za del kurilne naprave, ki odvaja odpadne pline skozi eno ali več posebnih odvodnih cevi v skupnem odvodniku in ki ne obratuje več kot 1 500 obratovalnih ur na leto kot povprečje v obdobju petih let, lahko veljajo mejne vrednosti emisij iz prejšnjih dveh odstavkov glede na skupno nazivno vhodno toplotno moč celotne kurilne naprave. V takih primerih se emisije skozi vsako izmed odvodnih cevi spremljajo ločeno.

3.

Mejne vrednosti emisij (mg/Nm3) za SO2 za kurilne naprave na plinasta goriva, razen za plinske turbine in plinske motorje: Na splošno 35 Utekočinjen plin 5 Nizko kalorični plini iz koksarniške peči 400 Nizko kalorični plini iz plavžne peči 200 Za kurilne naprave, ki uporabljajo nizkokalorične pline iz uplinjanja ostankov destilacij, ki so pridobile dovoljenje pred 27. novembrom 2002 ali katerih upravljavec je predložil popolno vlogo za dovoljenje pred tem datumom, pod pogojem, da je začela obratovati najkasneje 27. novembra 2003, velja mejna vrednost za emisije žveplovega dioksida 800 mg/Nm3.

4.

Mejne vrednosti emisij (mg/Nm3) za NOx za kurilne naprave na trdna ali tekoča goriva, razen za plinske turbine in plinske motorje Skupna nazivna vhodna toplotna moč (MW) Premog in lignit ter druga trdna goriva Biomasa in šota Tekoča goriva 50-100 300 450 pri zgorevanju lignitnega prahu 300 450 100-300 200 250 200 (1) > 300 200 200 150 (1) (1)   Za kurilne naprave, ki za lastne potrebe uporabljajo ostanke destilacij in pretvorb surove nafte, katerih skupna nazivna vhodna toplotna moč ne presega 500 MW in ki so pridobile dovoljenje pred 27. novembrom 2002 ali katerih upravljavec je predložil popolno vlogo za dovoljenje pred tem datumom, pod pogojem, da je naprava začela obratovati najkasneje 27. novembra 2003, je mejna vrednost za emisije določena v višini 450 mg/Nm3. Za kurilne naprave v kemičnih obratih, ki za lastne potrebe za nekomercialno gorivo uporabljajo tekoče ostanke proizvodnje, katerih skupna nazivna vhodna toplotna moč ne presega 500 MW in ki so pridobile dovoljenje pred 27. novembrom 2002 ali katerih upravljavec je predložil popolno vlogo za dovoljenje pred tem datumom, pod pogojem, da je začela obratovati najkasneje 27. novembra 2003, velja mejna vrednost za emisije za NOx v višini 450 mg/Nm3. Za kurilne naprave na trdna ali tekoča goriva s skupno nazivno vhodno toplotno močjo, ki ne presega 500 MW, ki so pridobile dovoljenje pred 27. novembrom 2002 ali katerih upravljavec je predložil popolno vlogo za dovoljenje pred tem datumom, pod pogojem, da je začela obratovati najkasneje 27. novembra 2003, in ki ne obratujejo več kot 1 500 obratovalnih ur na leto kot povprečje za obdobje petih let, se uporablja mejna vrednost emisij za NOx v višini 450 mg/Nm3. Za kurilne naprave na trdna goriva s skupno nazivno vhodno toplotno močjo nad 500 MW, ki so pridobile dovoljenje pred 1. julijem 1987 in ki ne obratujejo več kot 1 500 obratovalnih ur na leto kot povprečje za obdobje petih let, se uporablja mejna vrednost emisij za NOx v višini 450 mg/Nm3. Za kurilne naprave na tekoča goriva s skupno nazivno vhodno toplotno močjo nad 500 MW, ki so pridobile dovoljenje pred 27. novembrom 2002 ali katerih upravljavec je predložil popolno vlogo za dovoljenje pred tem datumom, pod pogojem, da je začela obratovati najkasneje 27. novembra 2003, in ki ne obratujejo več kot 1 500 obratovalnih ur na leto kot povprečje za obdobje petih let, se uporablja mejna vrednost emisij za NOx v višini 400 mg/Nm3. Za del kurilne naprave, ki odvaja odpadne pline skozi eno ali več posebnih odvodnih cevi v skupnem odvodniku in ki ne obratuje več kot 1 500 obratovalnih ur na leto kot povprečje v obdobju petih let lahko veljajo mejne vrednosti emisij iz prejšnjih treh odstavkov glede na skupno nazivno vhodno toplotno moč celotne kurilne naprave. V takih primerih se emisije skozi vsako izmed odvodnih cevi spremljajo ločeno.

5.

Za plinske turbine (vključno s plinskimi turbinami s kombiniranim krožnim procesom), ki kot tekoča goriva uporabljajo lahke in srednje težke destilate, velja mejna vrednost za emisije za NOx v višini 90 mg/Nm3 in za CO v višini 100 mg/Nm3. Za plinske turbine za nujne primere, ki obratujejo manj kot 500 obratovalnih ur na leto, se mejne vrednosti emisij iz te točke ne uporabljajo. Upravljavec takih naprav beleži obratovalne ure.

6.

Mejne vrednosti emisij (mg/Nm3) za NOx in CO za kurilne naprave na plin   NOx CO Kurilne naprave, ki uporabljajo zemeljski plin, razen plinskih turbin in plinskih motorjev 100 100 Kurilne naprave, ki uporabljajo plavžni plin, pline iz koksarniške peči ali nizkokalorične pline iz uplinjanja ostankov destilacij, razen plinskih turbin in plinskih motorjev 200 (4) — Kurilne naprave, ki uporabljajo druge pline, razen plinskih turbin in plinskih motorjev 200 (4) — Plinske turbine (vključno s plinskimi turbinami s kombiniranim krožnim procesom), ki kot gorivo uporabljajo zemeljski plin (1) 50 (2) (3) 100 Plinske turbine (vključno s plinskimi turbinami s kombiniranim krožnim procesom), ki kot gorivo uporabljajo druge pline 120 — Plinski motorji 100 100 (1)   Zemeljski plin je naravni plin v obliki metana z manj kot 20 % (volumskih) nečistoč in drugih sestavin. (2)   75 mg/Nm3 v primerih, kadar se izkoristek plinske turbine določi pri pogojih osnovne obremenitve po ISO: (i)  plinske turbine za soproizvodnjo toplotne in električne energije s skupnim izkoristkom večjim od 75 %; (ii)  plinske turbine, ki se uporabljajo v kombiniranem ciklu s povprečnim letnim izkoristkom pri proizvodnji električne energije večjim od 55 %; (iii)  plinske turbine za mehanske pogone. (3)   Za enociklične turbine, ki ne sodijo v nobeno od kategorij iz opombe (2), vendar pa je njihov izkoristek večji od 35 % – določeno pri osnovni obremenitvi po ISO – je mejna vrednost emisije za NOx 50xη/35, kjer je η izkoristek plinske turbine pri osnovni obremenitvi po ISO, izražen kot odstotek. (4)   300 mg/Nm3 za kurilne naprave, katerih skupna nazivna vhodna toplotna moč ne presega 500 MW in ki so pridobile dovoljenje pred 27. novembrom 2002 ali katerih je upravljavec predložil popolno vlogo za dovoljenje pred tem datumom, pod pogojem, da je začela obratovati najkasneje 27. novembra 2003. Za plinske turbine (vključno s plinskimi turbinami s kombiniranim krožnim procesom), se mejne vrednosti emisij NOx in CO iz tabele v tej točki uporabljajo le pri več kot 70 % obremenitvi. Za plinske turbine (vključno s plinskimi turbinami s kombiniranim krožnim procesom), ki so pridobile dovoljenje pred 27. novembrom 2002 ali katerih upravljavec je predložil popolno vlogo za dovoljenje pred tem datumom, pod pogojem, da je začela obratovati najkasneje 27. novembra 2003, in ki ne obratujejo več kot 1 500 obratovalnih ur na leto kot povprečje v obdobju petih let, se uporablja mejna vrednost emisij za NOx 150 mg/Nm3 pri uporabi zemeljskega plina in 200 mg/Nm3 pri uporabi drugih plinov ali tekočih goriv. Za del kurilne naprave, ki odvaja odpadne pline skozi eno ali več posebnih odvodnih cevi v skupnem odvodniku, in ki ne obratuje več kot 1 500 obratovalnih ur na leto kot povprečje v obdobju petih let, lahko veljajo mejne vrednosti emisij iz prejšnjega odstavka glede na skupno nazivno vhodno toplotno moč celotne kurilne naprave. V takih primerih se emisije skozi vsako izmed odvodnih cevi spremljajo ločeno. Plinske turbine in plinski motorji za nujne primere, ki obratujejo manj kot 500 obratovalnih ur na leto so izvzete iz teh mejnih vrednosti emisij iz te točke. Upravljavec takih naprav beleži obratovalne ure.

7.

Mejne vrednosti emisij (mg/Nm3) za prah za kurilne naprave na trdna ali tekoča goriva, razen za plinske turbine in plinske motorje Skupna nazivna vhodna toplotna moč (MW) Premog in lignit ter druga trdna goriva Biomasa in šota Tekoča goriva (1) 50-100 30 30 30 100-300 25 20 25 > 300 20 20 20 (1)   Za kurilne naprave, ki za lastne potrebe uporabljajo ostanke destilacij in pretvorb surove nafte in ki so pridobile dovoljenje pred 27. novembrom 2002 ali katerih upravljavec je predložil popolno vlogo za dovoljenje pred tem datumom, pod pogojem, da je začela obratovati najkasneje 27. novembra 2003, je mejna vrednost za emisije določena v višini 50 mg/Nm3.

8.	Mejne vrednosti emisij (mg/Nm3) za prah za kurilne naprave na plinasta goriva, razen za plinske turbine in plinske motorje Na splošno 5 Plavžni plin 10 Plini iz jeklarske industrije, za nadaljnjo uporabo drugje 30

DEL 2

Mejne vrednosti emisij za kurilne naprave iz člena 30(3)

1.

Vse mejne vrednosti emisij se izračunajo pri temperaturi 273,15 K, tlaku 101,3 kPa in po korekciji za vsebnost vodnih hlapov v odpadnih plinih ter pri standardizirani vsebnosti O2 6 % za trdna goriva, 3 % za kurilne naprave, ki niso plinske turbine in plinski motorji, na tekoča in plinasta goriva ter 15 % za plinske turbine in plinske motorje. V primeru plinskih turbin s kombiniranim krožnim procesom z dodatnim kurjenjem lahko pristojni organ opredeli standardizirano vsebnost O2, pri čemer upošteva posebne značilnosti zadevnega obrata.

2.

Mejne vrednosti emisij (mg/Nm3) za SO2 za kurilne naprave na trdna ali tekoča goriva, razen za plinske turbine in plinske motorje Skupna nazivna vhodna toplotna moč (MW) Premog in lignit ter druga trdna goriva Biomasa Šota Tekoča goriva 50-100 400 200 300 350 100-300 200 200 300 250 pri zgorevanju v zvrtinčeni plasti 200 > 300 150 200 pri krožnem zgorevanju ali zgorevanju pod tlakom v zvrtinčeni plasti 150 150 200 pri zgorevanju v zvrtinčeni plasti 150

3.	Mejne vrednosti emisij (mg/Nm3) za SO2 za kurilne naprave na plinasta goriva, razen za plinske turbine in plinske motorje: Na splošno 35 Utekočinjen plin 5 Nizko kalorični plini iz koksarniške peči 400 Nizko kalorični plini iz plavžne peči 200

4.

Mejne vrednosti emisij (mg/Nm3) zs NOx za kurilne naprave na trdna ali tekoča goriva, razen za plinske turbine in plinske motorje Skupna nazivna vhodna toplotna moč (MW) Premog in lignit ter druga trdna goriva Biomasa in šota Tekoča goriva 50-100 300 400 pri zgorevanju lignitnega prahu 250 300 100-300 200 200 150 > 300 150 200 pri zgorevanju lignitnega prahu 150 100

5.

Za plinske turbine (vključno s plinskimi turbinami s kombiniranim krožnim procesom), ki kot tekoča goriva uporabljajo lahke in srednje težke destilate, velja mejna vrednost za emisije za NOx v višini 50 mg/Nm3 in za CO v višini 100 mg/Nm3 Za plinske turbine za nujne primere, ki obratujejo manj kot 500 obratovalnih ur na leto, se mejne vrednosti emisij iz te točke ne uporabljajo. Upravljavec takih naprav beleži obratovalne ure.

6.

Mejne vrednosti emisij (mg/Nm3) za NOx in CO za kurilne naprave na plin   NOx CO Kurilne naprave, ki niso plinske turbine in plinski motorji 100 100 Plinske turbine (vključno s plinskimi turbinami s kombiniranim krožnim procesom) 50 (1) 100 Plinski motorji 75 100 (1)   Za enociklične turbine z izkoristkom, ki je večji od 35 % – določeno pri osnovni obremenitvi po ISO – je mejna vrednost emisij za NOx 50xη/35, pri čemer je η izkoristek plinske turbine pri osnovni obremenitvi po ISO, izražen kot odstotek. Za plinske turbine (vključno s plinskimi turbinami s kombiniranim krožnim procesom), se mejne vrednosti emisij NOx in CO iz te točke uporabljajo le pri več kot 70 % obremenitvi. Plinske turbine in plinski motorji za nujne primere, ki obratujejo manj kot 500 obratovalnih ur na leto so izvzete iz teh mejnih vrednosti emisij iz te točke. Upravljavec takih naprav beleži obratovalne ure.

7.	Mejne vrednosti emisij (mg/Nm3) za prah za kurilne naprave na trdna ali tekoča goriva, razen za plinske turbine in plinske motorje Skupna nazivna vhodna toplotna moč (MW)   50- 300 20 > 300 10 20 za biomaso in šoto

8.	Mejne vrednosti emisij (mg/Nm3) za prah za kurilne naprave na plinasta goriva, razen za plinske turbine in plinske motorje Na splošno 5 Plavžni plin 10 Plini iz jeklarske industrije, za nadaljnjo uporabo drugje 30

DEL 3

Spremljanje emisij

1.

Koncentracije SO2, NOx in prahu v odpadnih plinih iz vsake kurilne naprave s skupno nazivno vhodno toplotno močjo 100 MW ali več se merijo neprekinjeno. Koncentracija CO v odpadnih plinih iz vsake kurilne naprave na plinasta goriva s skupno nazivno vhodno toplotno močjo 100 MW ali več se meri neprekinjeno.

2.

Pristojni organ se lahko odloči, da v naslednjih primerih ne zahteva neprekinjenih meritev iz točke 1: (a) za kurilne naprave z življenjsko dobo krajšo od 10 000 obratovalnih ur; (b) za SO2 in prah iz kurilnih naprav, ki uporabljajo zemeljski plin; (c) za SO2 iz kurilnih naprav, ki uporabljajo olje z znano vsebnostjo žvepla, kadar naprava za razžvepljanje odpadnih plinov ni na voljo; (d) za SO2 iz kurilnih naprav, ki uporabljajo biomaso, če upravljavec lahko dokaže, da emisije SO2 v nobenem primeru ne morejo biti višje od predpisanih mejnih vrednosti emisij.

3.	Kadar neprekinjene meritve niso potrebne, je treba vsaj enkrat na šest mesecev izvesti meritve SO2, NOx in prahu, za naprave na plin pa tudi meritve CO.

4.	Pri kurilnih napravah na premog ali lignit se vsaj enkrat letno merijo skupne emisije živega srebra.

5.

Kot nadomestna možnost meritvam SO2 in NOx iz točke 3 se lahko za določanje emisij SO2 in NOx uporabijo drugi postopki, ki jih preveri in odobri pristojni organ. Za take postopke se uporabijo ustrezni standardi CEN, ali, če standardi CEN niso na voljo, standardi ISO, nacionalni ali drugi mednarodni standardi, ki zagotovijo z znanstvenega vidika enako kakovostne podatke.

6.	Pristojni organ se mora obvestiti o pomembnih spremembah pri vrsti uporabljenega goriva ali načina obratovanja naprave. Pristojni organ odloči ali zahteve za spremljanje stanja iz točk 1 do 4 zadoščajo ali pa so potrebne prilagoditve.

7.

Neprekinjene meritve, ki se izvedejo v skladu s točko 1, morajo vključevati meritev deleža kisika, temperature, tlaka in deleža vodnih hlapov odpadnih plinov. Neprekinjene meritve vsebnosti vodnih hlapov v odpadnih plinih niso potrebne, pod pogojem, da se vzorec odpadnega plina pred analizo emisij posuši.

8.

Vzorčenje in analiza pomembnih onesnaževal in meritev parametrov postopka, pa tudi zagotavljanje kakovosti avtomatskih merilnih sistemov ter referenčne merilne metode za kalibracijo teh sistemov se izvedejo skladno s standardi CEN. Če standardi CEN niso na voljo, standardi ISO, nacionalni ali drugi mednarodni standardi, ki zagotovijo z znanstvenega vidika enako kakovostne podatke. Avtomatske merilne sisteme je treba kontrolirati z vzporednimi meritvami z referenčnimi metodami vsaj enkrat na leto. Upravljavec pristojni organ obvešča o rezultatih preverjanja avtomatskih merilnih sistemov.

9.	Pri mejnih vrednostih emisij vrednosti 95 % intervala zaupanja enega rezultata meritve ne presegajo naslednjih odstotkov mejnih vrednosti emisij: Ogljikov oksid 10 % Žveplov dioksid 20 % Dušikovi oksidi 20 % Prah 30 %

10.

Validirane urne in dnevne povprečne vrednosti se določijo na podlagi izmerjenih veljavnih urnih povprečnih vrednosti, tako da se odšteje vrednost intervala zaupanja, določenega v točki 9. Kateri koli dan, ko so več kot tri urne povprečne vrednosti neveljavne zaradi okvare ali vzdrževanja avtomatskega merilnega sistema se razveljavi. Če se zaradi takih razmer na leto razveljavi več kot deset dni, pristojni organ zahteva od upravljavca, da ustrezno ukrepa, da se izboljša zanesljivost avtomatskega merilnega sistema.

11.	Pri napravah, ki morajo ustrezati stopnjam razžvepljanja iz člena 31, se redno spremlja tudi vsebnost žvepla v gorivu, ki se uporablja v kurilni napravi. Ustrezni organi morajo biti obveščeni o bistvenih spremembah vrste uporabljenega goriva.

DEL 4

Ocena skladnosti z mejnimi vrednostmi emisij

1.

Pri neprekinjenih meritvah se šteje, da so mejne vrednosti emisij iz delov 1 in 2 dosežene, če vrednotenje rezultatov meritev za obratovalne ure v koledarskem letu kaže, da so izpolnjeni vsi naslednji pogoji: (a) nobena validirana mesečna povprečna vrednost ne presega ustreznih mejnih vrednosti emisij iz delov 1 in 2; (b) nobena validirana dnevna povprečna vrednost ne presega 110 % ustreznih mejnih vrednosti emisij iz delov 1 in 2; (c) pri kurilnih napravah, ki jih sestavljajo samo kotli na premog s skupno nazivno vhodno toplotno močjo pod 50 MW, nobena validirana dnevna povprečna vrednost ne presega 150 % ustreznih mejnih vrednosti emisij iz delov 1 in 2, (d) 95 % vseh validiranih urnih povprečnih vrednosti v letu ne presega 200 % ustreznih mejnih vrednosti emisij iz delov 1 in 2. Validirane povprečne vrednosti se določijo v skladu s točko 10 dela 3. Pri izračunu povprečnih vrednosti emisij se vrednosti, izmerjene v obdobjih iz členov 30(5) in (6), člena 37 ter ob zagonu in ustavitvi, ne upoštevajo.

2.	Kadar se neprekinjene meritve ne zahtevajo, se šteje, da so mejne vrednosti emisij iz delov 1 in 2 dosežene, če rezultati vsake serije meritev ali drugih postopkov, ki so jih v skladu s predpisi določili pristojni organi, ne presegajo mejnih vrednosti emisij.

DEL 5

Najnižja stopnja razžveplanja

1.

Najnižja stopnja razžveplanja za kurilne naprave iz člena 30(2) Skupna nazivna vhodna toplotna moč (MW) Najnižja stopnja razžveplanja Naprave, ki jim je bilo izdano dovoljenje pred 27. novembrom 2002 ali katerih upravljavec je predložil popolno vlogo za dovoljenje pred tem datumom, pod pogojem, da je začela obratovati najkasneje 27. novembra 2003 Druge naprave 50-100 80 % 92 % 100-300 90 % 92 % > 300 96 % (1) 96 % (1)   Za kurilne naprave, ki kurijo naftni skrilavec, je najnižja stopnja razžveplanja 95 %.

2.	Najnižja stopnja razžveplanja za kurilne naprave iz člena 30(3) Skupna nazivna vhodna toplotna moč (MW) Najnižja stopnja razžveplanja 50-100 93 % 100-300 93 % > 300 97 %

DEL 6

Skladnost s stopnjo razžveplanja

Najnižje stopnje razžveplanja, določene v delu 5 te priloge, veljajo kot mesečne povprečne mejne vrednosti.

DEL 7

Povprečne mejne vrednosti emisij za kurilne naprave s kombiniranim gorivom v rafinerijah

Povprečne mejne vrednosti emisij (mg/Nm3) za SO2 za kurilne naprave s kombiniranim gorivom v rafinerijah – razen za plinske turbine in plinske motorje –, ki kot edino gorivo ali skupaj z drugimi gorivi za lastne potrebe uporabljajo ostanke destilacij in pretvorb surove nafte:

Te mejne vrednosti emisij se izračunajo pri temperaturi 273,15 K, tlaku 101,3 kPa in po korekciji za vsebnost vodnih hlapov v odpadnih plinih ter pri standardizirani vsebnosti O2 6 % za trdna goriva ter 3 % za tekoča in plinasta goriva.

---

PRILOGA VI

Tehnične določbe za sežigalnice odpadkov in naprave za sosežig odpadkov

DEL 1

Opredelitve

Za namene te priloge se uporabljajo naslednje opredelitve:

DEL 2

Ekvivalenčni faktorji za dibenzo-p-dioksine in dibenzofurane

Za določanje skupne koncentracije dioksinov in furanov se masne koncentracije naslednjih dibenzo-p-dioksinov in dibenzofuranov, preden se seštejejo, pomnožijo z naslednjimi ekvivalenčnimi faktorji:

DEL 3

Mejne vrednosti emisij v zrak za sežigalnice odpadkov

1.

Vse mejne vrednosti se izračunajo pri temperaturi 273,15 K, tlaku 101,3 kPa in po korekciji za vsebnost vodnih hlapov v odpadnih plinih. Standardizirajo se pri 11 % vsebnosti kisika v odpadnem plinu, razen pri sežiganju odpadnih mineralnih olj, kot določa člen 3(3) Direktive 2008/98/ES, ko se standardizirajo pri vsebnosti 3 % kisika, in v primerih iz točke 2.7 dela 6. 1.1 Dnevne povprečne mejne vrednosti emisij za naslednja onesnaževala (mg/Nm3) Celotni prah 10 Plinaste in hlapne organske snovi, izražene kot skupni organski ogljik (TOC) 10 Vodikov klorid (HCl) 10 Vodikov fluorid (HF) 1 Žveplov dioksid (SO2) 50 Dušikov oksid (NO) in dušikov dioksid (NO2), izražena kot NO2 za obstoječe sežigalnice odpadkov z nazivno zmogljivostjo več kot 6 ton na uro ali za nove sežigalnice odpadkov 200 Dušikov oksid (NO) in dušikov dioksid (NO2), izražena kot NO2 za obstoječe sežigalnice odpadkov z nazivno zmogljivostjo 6 ton na uro ali manj 400 1.2 Polurne povprečne mejne vrednosti emisij za naslednja onesnaževala (mg/Nm3)   (100 %) A (97 %) B Celotni prah 30 10 Plinaste in hlapne organske snovi, izražene kot skupni organski ogljik (TOC) 20 10 Vodikov klorid (HCl) 60 10 Vodikov fluorid (HF) 4 2 Žveplov dioksid (SO2) 200 50 Dušikov oksid (NO) in dušikov dioksid (NO2), izražena kot NO2 za obstoječe sežigalnice odpadkov z nazivno zmogljivostjo več kot 6 ton na uro ali za nove sežigalnice odpadkov 400 200 1.3 Povprečne mejne vrednosti emisij (mg/Nm3), izmerjene v vzorčevalnem obdobju najmanj 30 minut in največ 8 ur, za naslednje težke kovine Kadmij in njegove spojine, izražene kot kadmij (Cd) Skupaj: 0,05 Talij in njegove spojine, izražene kot talij (Tl) Živo srebro in njegove spojine, izražene kot živo srebro (Hg) 0,05 Antimon in njegove spojine, izražene kot antimon (Sb) Skupaj: 0,5 Arzen in njegove spojine, izražene kot arzen (As) Svinec in njegove spojine, izražene kot svinec (Pb) Krom in njegove spojine, izražene kot krom (Cr) Kobalt in njegove spojine, izražene kot skupni kobalt (Co) Baker in njegove spojine, izražene kot baker (Cu) Mangan in njegove spojine, izražene kot mangan (Mn) Nikelj in njegove spojine, izražene kot nikelj (Ni) Vanadij in njegove spojine, izražene kot vanadij (V) Te povprečne vrednosti vključujejo tudi emisije ustreznih težkih kovin ter njihovih spojin v plinastem stanju in hlapni obliki. 1.4 Povprečne mejne vrednosti emisij (ng/Nm3) za dioksine in furane v vzorčevalnem obdobju najmanj 6 in največ 8 ur. Mejna vrednost emisije se nanaša na skupno koncentracijo dioksinov in furanov, ki se izračuna skladno z delom 2. Dioksini in furani 0,1 1.5 Mejne vrednosti emisij (mg/Nm3) za ogljikov oksid (CO) v odpadnih plinih: (a) 50 kot dnevna povprečna vrednost; (b) 100 kot polurna povprečna vrednost v katerem koli 24-urnem obdobju; (c) 150 kot 10-minutne povprečna vrednost. Pristojni organ lahko odobri izjeme od mejnih vrednosti emisij iz te točke za sežigalnice odpadkov, ki uporabljajo tehnologijo zvrtinčene plasti, pod pogojem da je v dovoljenju določena mejna vrednost emisije za ogljikov oksid (CO) največ 100 mg/Nm3 kot urna povprečna vrednost.

2.

Mejne vrednosti emisij, ki se uporabljajo v okoliščinah iz člena 46(6) in člena 47. Koncentracija celotnega prahu v emisijah v zrak iz sežigalnic odpadkov ne sme v nobenih okoliščinah preseči 150 mg/Nm3, izražene kot polurno povprečje. Mejne vrednosti emisij v zrak za TOC in CO iz točk 1.2 in 1.5(b) ne smejo biti presežene.

3.	Države članice lahko določijo pravila za izjeme, predvidene v tem delu.

DEL 4

Določanje mejnih vrednosti emisij v zrak za sosežiganje odpadkov

1.

Naslednja enačba (pravilo mešanja) se uporablja, kadar posebna mejna vrednost skupnih emisij „C“ ni določena v tabeli v tem delu. Mejna vrednost emisij za vsako pomembno onesnaževalo in CO v odpadnem plinu, nastalem pri sosežigu odpadkov, se izračuna, kot sledi: ▼C1 ▼B Vodpadki : volumen odpadnega plina, nastalega le zaradi sežiga odpadkov, ki se določi na podlagi odpadkov z najnižjo kurilno vrednostjo ter je opredeljen v dovoljenju in standardiziran pri pogojih iz te direktive. Če je delež izpuščene toplote, nastale pri sežigu nevarnih odpadkov, manjši od 10 % skupne toplote, izpuščene iz naprave, je treba Vodpadki izračunati na podlagi (predvidene) količine odpadkov, ki bi ob sežigu ustrezali 10 % izpuščene toplote pri konstanti skupni izpuščeni toploti. Codpadki : mejne vrednosti emisij, določene za sežigalnice odpadkov v delu 3 Vproces : volumen odpadnega plina, nastalega med procesom v napravi, skupaj z zgorevanjem dovoljenih goriv, ki se običajno uporabljajo v napravi (razen odpadkov), določen na podlagi vsebnosti kisika, pri kateri je treba standardizirati emisije, kot je določeno v zakonodaji Unije ali nacionalni zakonodaji. Če za to vrsto naprave ni zakonodaje, je treba uporabiti dejansko vsebnost kisika v odpadnem plinu, ki ni bil razredčen z dodatkom zraka, nepotrebnega za proces. Cproces : mejne vrednosti emisij, kot so določene v tem delu za nekatere industrijske dejavnosti ali, če take vrednosti niso na voljo, mejne vrednosti emisij naprav, ki so v skladu z nacionalno zakonodajo in drugimi predpisi za take naprave, ko uporabljajo običajno dovoljena goriva (razen odpadkov). Če taki ukrepi niso na voljo, se uporabljajo mejne vrednosti emisij, določene v dovoljenju. Če v dovoljenju teh vrednosti ni, se uporabijo dejanske masne koncentracije. C : mejne vrednosti skupnih emisij pri vsebnostih kisika, kot so določene v tem delu za nekatere industrijske dejavnosti in nekatera onesnaževala, ali, če takih vrednosti ni, mejne vrednosti skupnih emisij, ki nadomestijo mejne vrednosti emisij, kot so določene v posameznih prilogah k tej direktivi. Skupna vsebnost kisika, ki naj nadomesti vsebnost kisika za standardizacijo, se izračuna na podlagi prej omenjene vsebnosti ob upoštevanju delnih volumnov. Vse mejne vrednosti se izračunajo pri temperaturi 273,15 K, tlaku 101,3 kPa in po korekciji za vsebnost vodnih hlapov v odpadnih plinih. Države članice lahko določijo pravila za izjeme, predvidene v tem delu.

2.

Posebne določbe za cementne peči, v katerih se sosežigajo odpadki 2.1 Mejne vrednosti emisij iz točk 2.2 in 2.3 se uporabljajo kot dnevne povprečne vrednosti za celoten prah, HCl, HF, NOx, SO2 in TOC (za neprekinjene meritve), kot povprečne vrednosti v vzorčevalnem obdobju najmanj 30 minut in največ 8 ur za težke kovine in kot povprečne vrednosti v vzorčevalnem obdobju najmanj 6 ur in največ 8 ur za dioksine in furane. Vse vrednosti se standardizirajo pri 10 % kisika. Polurne povprečne vrednosti so potrebne le za izračun dnevnih povprečnih vrednosti. 2.2 C – mejne vrednosti skupnih emisij (mg/Nm3, razen za dioksine in furane) za naslednja onesnaževala Onesnaževalo C Celotni prah 30 HCl 10 HF 1 NOx 500 (1) Cd + Tl 0,05 Hg 0,05 Sb + As + Pb + Cr + Co + Cu + Mn + Ni + V 0,5 Dioksini in furani (ng/Nm3) 0,1 (1)   Do 1. januarja 2016 lahko pristojni organ dovoli izjeme od mejne vrednosti za NOx za peči Leopol in dolge rotacijske peči, pod pogojem, da v dovoljenju določena skupna mejna vrednost emisij za NOx ni več kot 800 mg/Nm3. 2.3 C – mejne vrednosti skupnih emisij (mg/Nm3) za SO2 in TOC Onesnaževalo C SO2 50 TOC 10 Pristojni organ lahko dovoli odstopanja za mejne vrednosti emisij iz te točke, kadar TOC in SO2 ne nastaneta pri sežiganju odpadkov. 2.4 C – Mejne vrednosti skupnih emisij za CO Pristojni organ lahko določi mejne vrednosti emisij za CO.

3.

Posebne določbe za kurilne naprave, v katerih se sosežigajo odpadki 3.1 Cproces, izražen kot dnevne povprečne vrednosti (mg/Nm3), se uporablja do datuma iz člena 82(5) Za določitev vhodne toplotne moči kurilnih naprav se uporabljajo agregacijska pravila, kot so določena v členu 29. Polurne povprečne vrednosti so potrebne le za izračun dnevnih povprečnih vrednosti. Cproces za trdna goriva, razen biomase (vsebnost O2 je 6 %): Onesnaževala < 50 MWth 50-100 MWth 100 do 300 MWth > 300 MWth SO2 — 850 200 200 NOx — 400 200 200 Prah 50 50 30 30 Cproces za biomaso (vsebnost O2 je 6 %): Onesnaževala < 50 MWth 50 do 100 MWth 100 do 300 MWth > 300 MWth SO2 — 200 200 200 NOx — 350 300 200 Prah 50 50 30 30 Cproces za tekoča goriva (vsebnost O2 je 3 %): Onesnaževala < 50 MWth 50 do 100 MWth 100 do 300 MWth > 300 MWth SO2 — 850 400 to 200 (linearno zmanjševanje od 100 do 300 MWth) 200 NOx — 400 200 200 Prah 50 50 30 30 3.2 Cproces, izražen kot povprečne dnevne vrednosti (mg/Nm3), velja od datuma iz člena 82(6) Za določitev vhodne toplotne moči kurilnih naprav se uporabljajo agregacijska pravila, kot so določena v členu 29. Polurne povprečne vrednosti so potrebne le za izračun dnevnih povprečnih vrednosti. 3.2.1 Cproces za kurilne naprave iz člena 30(2), razen za plinske turbine in plinske motorje Cproces za trdna goriva, razen biomase (vsebnost O2 je 6 %): Onesnaževalo < 50 MWth 50-100 MWth 100 do 300 MWth > 300 MWth SO2 — 400 za šoto: 300 200 200 NOx — 300 za lignitni prah: 400 200 200 Prah 50 30 25 za šoto: 20 20 Cproces za biomaso (vsebnost O2 je 6 %): Onesnaževalo < 50 MWth 50 do 100 MWth 100 do 300 MWth > 300 MWth SO2 — 200 200 200 NOx — 300 250 200 Prah 50 30 20 20 Cproces za tekoča goriva (vsebnost O2 je 3 %): Onesnaževalo < 50 MWth 50 do 100 MWth 100 do 300 MWth > 300 MWth SO2 — 350 250 200 NOx — 400 200 150 Prah 50 30 25 20 3.2.2 Cproces za kurilne naprave iz člena 30(3), razen za plinske turbine in plinske motorje Cproces za trdna goriva, razen biomase (vsebnost O2 je 6 %): Onesnaževalo < 50 MWth 50-100 MWth 100 do 300 MWth > 300 MWth SO2 — 400 za šoto: 300 200 za šoto: 300, razen pri zgorevanju v zvrtinčeni plasti: 250 150 za krožno zgorevanje ali zgorevanje pod tlakom v zvrtinčeni plasti ali, pri kurjenju šote, za kakršno koli zgorevanje v zvrtinčeni plasti: 200 NOx — 300 za šoto: 250 200 150 za lignitni prah: 200 Prah 50 20 20 10 za šoto: 20 Cproces za biomaso (vsebnost O2 je 6 %): Onesnaževalo < 50 MWth 50 do 100 MWth 100 do 300 MWth > 300 MWth SO2 — 200 200 150 NOx — 250 200 150 Prah 50 20 20 20 Cproces za tekoča goriva (vsebnost O2 je 3 %): Onesnaževalo < 50 MWth 50 do 100 MWth 100 do 300 MWth > 300 MWth SO2 — 350 200 150 NOx — 300 150 100 Prah 50 20 20 10 3.3 C – mejne vrednosti skupnih emisij za težke kovine (mg/Nm3), izražene kot povprečne vrednosti, izmerjene v vzorčevalnem obdobju najmanj 30 minut in največ 8 ur (vsebnost O2 je 6 % za trdna goriva in 3 % za tekoča goriva) Snovi, ki onesnažujejo okolje C Cd + Tl 0,05 Hg 0,05 Sb + As + Pb + Cr + Co + Cu + Mn + Ni + V 0,5 3.4 C – mejne vrednosti skupnih emisij (ng/Nm3) za dioksine in furane, izražene kot povprečne vrednosti, izmerjene v vzorčevalnem obdobju najmanj 6 ur in največ 8 ur (vsebnost O2 je 6 % za trdna goriva in 3 % za tekoča goriva) Onesnaževalo C Dioksini in furani 0,1

4.

Posebne določbe za naprave za sosežig odpadkov v industrijskih sektorjih, ki niso vključeni v točki 2 in 3 tega dela 4.1 C – mejna vrednost skupnih emisij (ng/Nm3) za dioksine in furane, izražena kot povprečna vrednost, izmerjena v vzorčevalnem obdobju najmanj 6 in največ 8 ur: Onesnaževalo C Dioksini in furani 0,1 4.2 C – mejne vrednosti skupnih emisij (mg/Nm3) za težke kovine, izražene kot povprečne vrednosti, izmerjene v vzorčevalnem obdobju najmanj 30 minut in največ 8 ur: Snovi, ki onesnažujejo okolje C Cd + Tl 0,05 Hg 0,05

DEL 5

Mejne vrednosti emisij pri odvajanju odpadne vode, nastale pri čiščenju odpadnih plinov

DEL 6

Spremljanje emisij

1.   Metode merjenja

1.1	Meritve za določanje koncentracij snovi, ki onesnažujejo zrak in vodo, so reprezentativno izvedene.

1.2

Vzorčenje in analiza vseh onesnaževal, skupaj z dioksini in furani, ter zagotavljanje kakovosti avtomatskih merilnih sistemov in referenčne merilne metode za njihovo kalibracijo se izvedejo v skladu s standardi CEN. Če standardi CEN niso na voljo, standardi ISO, nacionalni ali drugi mednarodni standardi, ki zagotovijo z znanstvenega vidika enako kakovostne podatke. Avtomatski merilni sistemi se preverjajo vsaj enkrat letno z vzporednimi meritvami po referenčnih metodah.

1.3

Pri dnevnih mejnih vrednostih emisij vrednosti 95 % intervala zaupanja enega rezultata meritve ne presegajo naslednjih odstotkov mejnih vrednosti emisij: Ogljikov oksid 10 % Žveplov dioksid: 20 % Dušikov dioksid: 20 % Celotni prah 30 % Skupni organski ogljik: 30 % Vodikov klorid: 40 % Vodikov fluorid: 40 %. Redne meritve emisij v zrak in vodo se opravijo v skladu s točkama 1.1 in 1.2.

2.   Meritve v zvezi z onesnaževali zraka

2.1

Opravljajo se naslednje meritve v zvezi z onesnaževali zraka: (a) neprekinjene meritve naslednjih snovi: NOx, pod pogojem da so mejne vrednosti emisij določene, CO, celotni prah, TOC, HCl, HF, SO2; (b) neprekinjene meritve naslednjih procesnih parametrov: temperatura blizu notranje stene ali na drugi reprezentativni točki sežigalne komore, kot to odobri pristojni organ, koncentracija kisika, tlak, temperatura odpadnega plina in vsebnost vodnih hlapov v odpadnem plinu; (c) vsaj dve meritvi težkih kovin ter dioksinov in furanov na leto; vendar pa se v prvih 12 mesecih obratovanja opravi vsaj ena meritev vsake tri mesece.

2.2	Zadrževalni čas ter najnižjo temperaturo odpadnih plinov in vsebnost kisika v odpadnih plinih je treba ustrezno preveriti vsaj enkrat ob začetku obratovanja sežigalnice odpadkov ali naprave za sosežig odpadkov in v najbolj neugodnih pogojih obratovanja, ki se lahko pričakujejo.

2.3	Neprekinjene meritve HF se lahko opustijo, če je v obdelavo vključena faza odstranjevanja HCl, ki zagotavlja, da se mejna vrednost emisije HCl ne presega. V tem primeru je treba emisije HF meriti redno, kot je določeno v točki 2.1(c).

2.4	Neprekinjene meritve vsebnosti vodnih hlapov niso potrebne, če je vzorec odpadnega plina pred analizo emisij posušen.

2.5

Pristojni organ se lahko odloči, da ne zahteva neprekinjenih meritev za HCl, HF in SO2 v sežigalnici odpadkov ali napravi za sosežig odpadkov, ter zahteva meritve v rednih časovnih presledkih, kot so določene v točki 2.1(c), ali pa ne zahteva nobenih meritev, če upravljavec lahko dokaže, da emisije teh onesnaževal nikakor ne morejo biti večje od predpisanih mejnih vrednosti emisij. Pristojni organ se lahko odloči, da ne zahteva neprekinjenih meritev NOx in zahteva meritve v rednih časovnih presledkih, kot jih določa točka 2.1(c), v obstoječih sežigalnicah odpadkov z nazivno zmogljivostjo manj kot 6 ton na uro ali v obstoječih napravah za sosežig odpadkov z nazivno zmogljivostjo manj kot 6 ton na uro, če lahko upravljavec na podlagi informacij o kakovosti zadevnih odpadkov, uporabljenih tehnologij in rezultatov spremljanja emisij dokaže, da emisije NOx v nobenem primeru ne morejo biti višje od predpisane mejne vrednosti emisij.

2.6

Pristojni organ se lahko odloči, da za težke kovine zahteva eno meritev vsaki dve leti, za dioksine in furane pa ena meritev na leto, in sicer v naslednjih primerih: (a) emisije pri sosežiganju ali sežiganju odpadkov so v vseh okoliščinah manjše od 50 % mejnih vrednosti emisij; (b) odpadke, ki se bodo sežigali ali sosežigali, sestavljajo le nekateri izločeni gorljivi deli nenevarnih odpadkov, ki niso primerni za recikliranje in kažejo določene lastnosti ter so nadalje opredeljeni na podlagi ocene iz točke; (c) upravljavec lahko na podlagi podatkov o kakovosti zadevnih odpadkov in spremljanja emisij dokaže, da so emisije v vseh okoliščinah znatno pod mejnimi vrednostmi emisij za težke kovine ter dioksine in furane.

2.7

Rezultati meritev se standardizirajo z uporabo standardnih koncentracij kisika iz dela 3 ali pa se izračunajo v skladu z delom 4 in po formuli iz dela 7. Kadar se odpadki sežigajo ali sosežigajo v s kisikom obogateni atmosferi, se rezultati meritev lahko standardizirajo pri vsebnosti kisika, ki jo določi pristojni organ glede na posebne razmere v posameznem primeru. Kadar se v sežigalnici odpadkov ali napravi za sosežig odpadkov, ki sežiga nevarne odpadke, emisije onesnaževal zmanjšajo s čiščenjem odpadnih plinov, se standardizacija glede na vsebnost kisika, predvideno v prvem pododstavku, opravi le, če vsebnost kisika, izmerjena v istem obdobju kot za zadevno onesnaževalo, presega ustrezno standardno vsebnost kisika.

3.   Meritve v zvezi z onesnaževali vode

3.1

Naslednje meritve se opravljajo na mestu odvajanja odpadne vode: (a) neprekinjene meritve pH, temperature in pretoka; (b) dnevne meritve skupnih neraztopljenih trdnih snovi v naključnem vzorcu ali meritve pretoku sorazmernega reprezentativnega vzorca v obdobju 24 ur; (c) vsaj mesečne meritve Hg, Cd, TI, As, Pb, Cr, Cu, Ni in Zn v pretoku sorazmernem reprezentativnem vzorcu izpusta v obdobju 24 ur; (d) meritve dioksinov in furanov vsaj vsakih šest mesecev; vendar pa se v prvih 12 mesecih obratovanja opravi vsaj ena meritev vsake tri mesece.

3.2

Kadar se odpadne vode, nastale pri čiščenju odpadnih plinov, čistijo na kraju samem skupaj z odpadno vodo iz drugih virov na kraju samem, upravljavec opravi meritve: (a) po iztoku odpadne vode iz procesa čiščenja odpadnega plina in pred njenim vstopom v skupno čistilno napravo; (b) na vsakem drugem iztoku odpadne vode pred vstopom v skupno čistilno napravo; (c) na končnem iztoku odpadne vode iz sežigalnice ali naprave za sosežig po njenem čiščenju.

DEL 7

Formula za izračun koncentracije emisij pri

ES

=

izračunana koncentracija emisij pri standardnem odstotku koncentracije kisika

EM

=

izmerjena koncentracija emisij

OS

=

standardna koncentracija kisika

OM

=

izmerjena koncentracija kisika

DEL 8

Ocena usklajenosti z mejnimi vrednostmi emisij

1.   Mejne vrednosti emisij v zrak

1.1

Šteje se, da so zahteve glede mejnih vrednosti emisij za zrak izpolnjene, če: (a) nobena od dnevnih povprečnih vrednosti ne presega nobene mejne vrednosti emisij iz točke 1.1 dela 3 ali dela 4 ali izračunane v skladu z delom 4; (b) nobena od polurnih povprečnih vrednosti ne presega nobene mejne vrednosti emisij iz stolpca A v tabeli iz točke 1.2 dela 3 ali, kadar je to ustrezno, 97 % polurnih povprečnih vrednosti v letu ne presega nobene mejne vrednosti emisij iz stolpca B v tabeli iz točke 1.2 dela 3; (c) nobena od povprečnih vrednosti v vzorčevalnem obdobju, določenem za težke kovine ter dioksine in furane, ne presega mejnih vrednosti emisij iz točk 1.3 in 1.4 dela 3 ali dela 4 ali izračunanih v skladu z delom 4; (d) za ogljikov monoksid (CO): (i) v primeru sežigalnic odpadkov: — vsaj 97 % dnevnih povprečnih vrednosti čez leto ne presega mejne vrednosti emisij iz točke 1.5(a) dela 3; in — vsaj 95 % vseh 10-minutnih povprečnih vrednosti v katerem koli 24-urnem obdobju ne presega mejne vrednosti emisij iz točk 1.5(b) in (c) dela 3 ali nobena od polurnih povprečnih vrednosti iz istega obdobja ne presega teh mejnih vrednosti; države članice lahko pri sežigalnicah odpadkov, pri katerih se temperatura plinov, ki nastanejo pri postopku sežiga, dvigne na najmanj 1 100  °C za vsaj dve sekundi, uporabijo sedemdnevno ocenjevalno obdobje za 10-minutne povprečne vrednosti; (ii) v primeru naprav za sosežig odpadkov: izpolnjene so določbe dela 4.

1.2

Polurne in 10-minutne povprečne vrednosti se določijo v času dejanskega obratovanja (razen v obdobju zagona in ustavitve, če se odpadki ne sežigajo) na podlagi izmerjenih vrednosti, potem ko se odštejejo vrednosti intervala zaupanja iz točke 1.3 dela 6. Dnevne povprečne vrednosti se določijo na podlagi teh validiranih povprečnih vrednosti. Za določitev veljavnih dnevnih povprečnih vrednosti se zaradi motenj v delovanju ali vzdrževanja sistema neprekinjenih meritev v nobenem dnevu ne zavrže več kot pet polurnih vrednosti. V letu se zaradi motenj v delovanju ali vzdrževanja sistema neprekinjenih meritev ne zavrže več kot deset dnevnih povprečnih vrednosti.

1.3	Povprečne vrednosti v vzorčevalnem obdobju in povprečne vrednosti pri meritvah v rednih časovnih presledkih HF, HCl in SO2 se določijo v skladu z zahtevami členov 45(1)(e), in 48(3) ter točke 1 dela 6.

2.   Mejne vrednosti emisij v vodo

Šteje se, da so zahteve glede mejnih vrednosti emisij za vodo izpolnjene, če:

---

PRILOGA VII

Tehnične določbe za obrate in dejavnosti, pri katerih se uporabljajo organska topila

DEL 1

Dejavnosti

1.	Dejavnosti iz naslednjih točk vključujejo čiščenje opreme, vendar če ni določeno drugače, čiščenje izdelkov ni vključeno.

2.	Nanašanje lepil Kakršna koli dejavnost, pri kateri se na površino nanaša lepilo, razen nanašanja lepila in laminacije v tiskarstvu.

3.

Površinska zaščita Kakršna koli dejavnost, pri kateri se nanaša eno ali več zveznih prekrivnih plasti na: (a) katero koli od naslednjih vozil: (i) nove avtomobile, opredeljene kot vozila kategorije M1 v Direktivi 2007/46/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 5. septembra 2007 o vzpostavitvi okvira za odobritev motornih in priklopnih vozil ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila ( 41 ) in kategorije N1, če se površinsko zaščitijo v istem obratu kakor vozila M1; (ii) kabine tovornih vozil, opredeljene kot prostor za voznika, in vsa povezana ohišja za tehnično opremo vozil kategorij N2 in N3 v Direktivi 2007/46/ES; (iii) poltovorni dostavni avtomobili in tovorna vozila, opredeljeni kot vozila kategorij N1, N2 in N3 v Direktivi 2007/46/ES, vendar brez kabin tovornih vozil; (iv) avtobusi, opredeljeni kot vozila kategorij M2 in M3 v Direktivi 2007/46/ES; (v) priklopna vozila, opredeljena v kategorijah O1, O2, O3 in O4 v Direktivi 2007/46/ES; (b) kovinske in plastične površine, skupaj s površinami letal, ladij, vlakov itd.; (c) lesene površine; (d) površine tekstilij, tkanin, folij in papirja; (e) usnje. Površinska zaščita ne vključuje površinske zaščite podlage s kovinskimi prevlekami z elektroforetskimi postopki in obrizgavanjem s kemikalijami. Če površinska zaščita vključuje fazo, v kateri se isti predmet tiska s kakršno koli tehniko, se šteje, da je tiskarska faza del površinske zaščite. Tiskanje, ki se izvaja kot ločena dejavnost, ni vključeno, vendar je lahko zajeto v poglavje V te direktive, če ta dejavnost sodi v njeno področje uporabe.

4.	Površinska zaščita kovinskih kolobarjev Kakršna koli dejavnost, pri kateri se navito jeklo, nerjaveče jeklo, prevlečeno jeklo, bakrove zlitine ali aluminijasti trakovi prevlečejo z zaščitnim filmom ali laminatom v neprekinjenem postopku.

5.	Kemično čiščenje Kakršna koli industrijska ali poslovna dejavnost, pri kateri se v obratu uporabljajo hlapne organske spojine za čiščenje oblačil, pohištva in podobnih izdelkov široke porabe, razen ročnega odstranjevanja madežev v tekstilni in oblačilni industriji.

6.	Proizvodnja obutve Kakršna koli proizvodnja obutve ali njenih delov.

7.

Proizvodnja premaznih mešanic, lakov, barv in lepil Proizvodnja zgoraj navedenih končnih izdelkov in polizdelkov, če se izdelujejo na isti lokaciji, z mešanjem pigmentov, smol in lepil z organskimi topili ali drugimi osnovami, vključno z dispergiranjem in pred dispergiranjem, uravnavanjem viskoznosti in odtenka ter polnjenjem končnega izdelka v posode.

8.	Proizvodnja farmacevtskih izdelkov Kemična sinteza, fermentacija, ekstrakcija, formulacija in dodelava farmacevtskih izdelkov in proizvodnja polizdelkov, če poteka na isti lokaciji.

9.

Tiskanje Kakršna koli reprodukcija besedila in/ali slik, pri kateri se črnilo prenese na kakršno koli površino z uporabo nosilca slike. Vključuje povezano lakiranje, premazovanje in laminiranje. Vendar pa poglavje V velja le za naslednje podpostopke: (a) fleksotisk – tiskanje, pri katerem se uporabljajo nosilec slike iz gume ali elastičnih fotopolimerov, na katerem so tiskovne površine nad netiskovnimi, in tekoča črnila, ki se sušijo z izhlapevanjem; (b) rotacijski ofsetni tisk z vročim sušenjem – rotacijsko tiskanje, pri katerem se uporablja nosilec slike s tiskovno in netiskovno površino v isti ravnini, pri čemer rotacijsko pomeni, da se material, ki bo natisnjen, podaja v stroj s svitka in ne v posameznih polah. Netiskovna površina se obdela tako, da privlači vodo in odbija črnilo. Tiskovna površina se obdela tako, da sprejema črnilo in ga prenaša na površino, ki se tiska. Izhlapevanje poteka v peči, v kateri se natisnjeni material segreva z vročim zrakom; (c) laminiranje, povezano s tiskanjem – lepljenje dveh ali več gibkih vrst materiala pri izdelovanju laminatov; (d) rotacijski globoki tisk (bakrotisk) za publikacije – rotacijsko tiskanje, ki se uporablja za tiskanje papirja za revije, brošure, kataloge ali podobne izdelke z uporabo črnil na osnovi toluena; (e) globoki tisk – tiskanje, pri katerem se uporabljajo valjasti nosilec slike s tiskovno površino pod netiskovno površino in tekoča črnila, ki se sušijo z izhlapevanjem. Vdolbine se polnijo s črnilom; odvečno črnilo se z netiskovnih površin očisti, preden površina, ki se tiska, pride v stik z valjem in dvigne črnilo iz vdolbin; (f) rotacijski sitotistk – rotacijsko tiskanje, pri katerem se črnilo nanaša na površino, ki se tiska, tako da se potiska skozi porozen nosilec slike z odprto tiskovno površino in zatesnjeno netiskovno površino, in pri katerem se uporabljajo tekoča črnila, ki se sušijo le z izhlapevanjem. Rotacijsko pomeni, da se material, ki bo natisnjen, podaja v stroj s svitka in ne v posameznih polah; (g) lakiranje – dejavnost, pri kateri se na gibljiv material nanaša lak ali lepilo za poznejšo zatesnitev embalaže.

10.	Predelava kavčuka Kakršno koli mešanje v mikserjih in dvovaljčnikih, blendiranje, kalandriranje, ekstrudiranje in vulkaniziranje naravnega ali sintetičnega kavčuka ter kakršni koli pomožni postopki za pretvorbo naravnega ali sintetičnega kavčuka v končni izdelek.

11.

Čiščenje površin Kakršna koli dejavnost razen kemičnega čiščenja, pri kateri se uporabljajo organska topila za odstranjevanje nečistoč s površine materiala skupaj z razmaščevanjem. Če je čiščenje sestavljeno iz več kot ene faze pred kakršno koli drugo dejavnostjo ali po njej, se šteje, da gre za eno čiščenje površin. Ta dejavnost se ne nanaša na čiščenje opreme, ampak površine izdelkov.

12.

Ekstrahiranje rastlinskega olja in živalske maščobe ter rafiniranje rastlinskega olja Kakršno koli ekstrahiranje rastlinskega olja iz semen in drugih delov rastlin, predelovanje suhih ostankov za proizvodnjo živalske krme, čiščenje masti in rastlinskega olja, pridobljenega iz semen in delov rastlin in/ali živali.

13.

Ličenje vozil Kakršna koli površinska zaščita in z njo povezano razmaščevanje pri industrijskih ali poslovnih dejavnostih: (a) prvo lakiranje cestnih vozil, kot so opredeljena v Direktivi 2007/46/ES, ali njihovih delov z materiali za končno obdelavo, če poteka ločeno od izvirne proizvodne linije; (b) lakiranje prikolic (vključno s polpriklopniki) (kategorija O v Direktivi 2007/46/ES).

14.	Površinska zaščita žičnih navitij Kakršna koli površinska zaščita kovinskih prevodnikov, ki se uporabljajo za navijanje tuljav v transformatorjih in motorjih itd.

15.	Impregnacija lesa Kakršna koli impregnacija lesa z zaščitnimi sredstvi.

16.	Proizvodnja lesnih in plastičnih laminatov Kakršno koli lepljenje lesa in/ali plastike za izdelavo laminatov.

DEL 2

Pragovi in mejne vrednosti emisij

Mejne vrednosti emisij in odpadnih plinov se izračunajo pri temperaturi 273,15 K in tlaku 101,3 kPa.

DEL 3

Mejne vrednosti emisij za obrate industrije za površinsko zaščito vozil

1.	Mejne vrednosti skupnih emisij so izražene v gramih izpuščenega organskega topila glede na površino izdelka v m2 in v kilogramih izpuščenega organskega topila glede na karoserijo avtomobila.

2.

Površina katerega koli izdelka iz točke 3 tabele je opredeljena kot površina, izračunana iz celotne površine elektroforeznega nanosa, in površine vseh delov, ki bi se lahko dodali v nadaljnjih fazah površinske zaščite in se prekrijejo z istimi premaznimi sredstvi kakor omenjeni izdelek, ali skupna površina izdelka, prekritega v obratu. Površina elektroforeznega nanosa se izračuna kot sledi: Ta metoda se uporablja tudi za druge površinsko zaščitene dele iz pločevine. Za izračunavanje površine drugih dodanih delov ali celotne površine, lakirane v obratu, se uporabljajo računalniško podprto oblikovanje ali druge enakovredne metode.

3.

Mejne vrednosti skupnih emisij iz spodnje tabele se nanašajo na vse faze procesa, izvedene v istem obratu v okviru elektroforeznega nanosa ali kakršen koli drug nanos, vključno z voskom in polirnim sredstvom, ter topilo, uporabljeno v obratovalnem času in zunaj njega pri čiščenju opreme, vključno z lakirnimi kabinami in drugo pritrjeno opremo. Dejavnost (prag porabe topila v tonah na leto) Prag proizvodnje (se nanaša na letno proizvodnjo lakiranih izdelkov) Mejna vrednost skupne emisije Novi obrati Obstoječi obrati Lakiranje novih avtomobilov (> 15) > 5 000 45 g/m2 ali 1,3 kg/karoserijo + 33 g/m2 60 g/m2 ali 1,9 kg/karoserijo + 41 g/m2 ≤ 5 000 izvedba monocoque ali > 3 500 šasijska izvedba 90 g/m2 ali 1,5 kg/karoserijo + 70 g/m2 90 g/m2 ali 1,5 kg/karoserijo + 70 g/m2     Mejna vrednost skupne emisije (g/m2) Lakiranje novih kabin tovornih vozil (> 15) ≤ 5 000 65 85 > 5 000 55 75 Lakiranje novih poltovornih dostavnih avtomobilov in tovornih vozil (> 15) ≤ 2 500 90 120 > 2 500 70 90 Lakiranje novih avtobusov (> 15) ≤ 2 000 210 290 > 2 000 150 225

4.	Obrati za lakiranje vozil, v katerih je poraba topil manjša od pragov iz točke 3 tabele, izpolnjujejo zahteve za ličenje vozil iz dela 2.

DEL 4

Mejne vrednosti emisij za hlapne organske spojine s posebnimi standardnimi opozorili

1.	Pri emisijah hlapnih organskih spojin iz člena 58 se upošteva mejna vrednost emisij 2 mg/Nm3, kadar je masni pretok vsote spojin, zaradi katerih so potrebne oznake iz navedenega člena, večji ali enak 10 g/h. Mejna vrednost emisij se nanaša na vsoto mas posameznih spojin.

2.

Pri emisijah halogeniranih hlapnih organskih spojin, za katere je predpisan stavek o nevarnosti H341 ali H351 ali morajo biti označene s tem stavkom, se upošteva mejna vrednost emisij 20 mg/Nm3, kadar je masni pretok vsote spojin, zaradi katerih je potreben stavek o nevarnosti H341 ali H351, večji ali enak 100 g/h. Mejna vrednost emisij se nanaša na vsoto mas posameznih spojin.

DEL 5

Program zmanjševanja emisij

1.	Upravljavec lahko uporabi kateri koli program zmanjševanja emisij, posebej namenjen temu obratu.

2.

Pri nanašanju premaznih sredstev, lakov, lepila ali črnila se lahko uporabi spodaj navedeni program. Če je spodaj navedena metoda neprimerna, lahko pristojni organ dovoli upravljavcu, da izvede kakršen koli nadomestni program s katerim bodo dosežena zmanjšanja emisij, enakovredna tistim, ki bi se dosegla ob uporabi mejnih vrednosti emisij iz delov 2 in 3. Pri oblikovanju programa se upoštevajo naslednje točke: (a) če se nadomestki, ki vsebujejo malo topil ali jih ne vsebujejo, še vedno razvijajo, se upravljavcu podaljša rok za izvedbo njegovih načrtov za zmanjševanje emisij; (b) referenčna točka za zmanjševanje emisij bi morala biti čim bliže emisijam, ki bi nastale, če se ne bi izvajali nikakršni ukrepi za zmanjševanje emisij.

3.

Naslednji program se uporablja za obrate, za katere je mogoče oceniti stalen delež trdnih snovi v izdelku: (a) Referenčna letna emisija se izračuna na naslednji način: (i) Določi se skupna masa trdnih snovi v količini premaznega sredstva in/ali črnila, laka ali lepila, porabljenega v enem letu. Trdne snovi so vse snovi v premaznih sredstvih, črnilu, lakih in lepilih, ki se strdijo, ko izhlapi voda ali hlapne organske spojine. (ii) Referenčne letne emisije se izračunajo tako, da se masa, določena v točki (i), pomnoži z ustreznim faktorjem iz spodnje tabele. Pristojni organi lahko te faktorje glede na posamezne obrate prilagodijo, da se upošteva dokazano večja učinkovitost pri uporabi trdnih snovi. Dejavnost Pomnožitveni faktor za uporabo v točki (a)(ii) Globoki tisk, fleksotisk; laminiranje kot del tiskanja; lakiranje kot del tiskanja; premazovanje lesa; barvanje in impregniranje tekstilij, tkanin, folij ali papirja; nanašanje lepila 4 Površinska zaščita kovinskih kolobarjev; ličenje vozil 3 Premazovanje površin, ki so v stiku s hrano; površinska zaščita v letalstvu/aeronavtiki 2,33 Druga površinska zaščita in rotacijski sitotisk 1,5 (b) Ciljna emisija je enaka zmnožku referenčne letne emisije in odstotka, ki je enak: (i) (mejna vrednost nezajetih emisij + 15) za obrate iz točke 6 in na spodnje območje pragov iz točk 8 in 10 dela 2, (ii) (mejna vrednost nezajetih emisij + 5) za vse druge obrate. (c) Skladnost je dosežena, če je dejanska emisija topil, določena na podlagi načrta ravnanja s topili, manjša ali enaka ciljni emisiji.

DEL 6

Spremljanje emisij

1.	Skladnost vodov, na katere so priključene naprave za zmanjševanje emisij in ki na zadnjem izpustu oddajajo več kakor povprečno 10 kg/h skupnega organskega ogljika se stalno spremlja.

2.	V drugih primerih države članice zagotovijo, da se izvaja trajno ali občasno merjenje. Pri občasnem merjenju se vsakokrat izvedejo vsaj tri meritve.

3.	Merjenje ni potrebno, če za usklajenost s to direktivo ni potrebna naprava za zmanjševanje končnih emisij.

DEL 7

Načrt ravnanja s topili

1.   Načela

Načrt ravnanja s topili se uporablja za:

2.   Opredelitve

Naslednje opredelitve zagotavljajo okvir za določanje masne bilance.

Vnos organskih topil (I):

I1	Količina organskih topil ali njihova količina v kupljenih zmeseh, ki se uporabijo kot surovina v procesu v časovnem obdobju, za katero se računa masna bilanca.

I2	Količina organskih topil ali njihova količina v zmeseh, ki se regenerirajo in ponovno uporabijo v procesu kot topilo. Reciklirano topilo se šteje vsakokrat, ko je uporabljeno za izvajanje dejavnosti.

Izhajajoča organska topila (O):

O1	Emisije v odpadnih plinih.

O2	Organska topila, izgubljena v vodi, pri čemer se pri izračunavanju O5 upošteva čiščenje odpadne vode.

O3	Količina organskih topil, ki ostane v izdelkih kot nečistoča ali ostanek v izhajajočih izdelkih iz procesa.

O4	Nezajete emisije organskih topil v zrak. To vključuje osnovno prezračevanje prostorov, kjer zrak izhaja v zunanje okolje skozi okna, vrata, zračnike in podobne odprtine.

O5	Organska topila in/ali organske spojine, izgubljene zaradi kemičnih ali fizikalnih reakcij (skupaj s tistimi, ki se uničijo s sežigom ali kakim drugim načinom obdelovanja odpadnih plinov ali odpadnih vod, ali se zajamejo, če niso šteti pod O6, O7 ali O8).

O6	Organska topila v zbranih odpadkih.

O7	Organska topila ali organska topila v zmeseh, ki se prodajo ali so namenjene prodaji kot izdelek s tržno vrednostjo.

O8	Organska topila v zmeseh, regeneriranih za ponovno uporabo, vendar ne kot surovina v procesu, če niso šteta pod O7.

O9	Organska topila, izpuščena na druge načine.

3.

Uporaba načrta ravnanja s topili pri preverjanju skladnosti Način uporabe načrta ravnanja s topili določa posamezna zahteva, ki se preverja kot sledi: (a) preverjanje skladnosti s programom zmanjševanja emisij iz dela 5, pri čemer je mejna vrednost skupne emisije izražena kot emisija topil na enoto izdelka, ali kako drugače, kot je določeno v delih 2 in 3. (i) Za vse dejavnosti, ki uporabljajo program zmanjševanja emisij iz dela 5 se načrt ravnanja s topili pripravi vsako leto, da se določi poraba (C). Ta poraba se izračuna po naslednji enačbi: C = I1 – O8 Hkrati se določijo trdne snovi, uporabljene v premaznih sredstvih, da se vsako leto izračunata referenčna letna emisija in ciljna emisija. (ii) Za ocenjevanje skladnosti z uporabo mejne vrednosti skupne emisije, izražene kot emisija topil na enoto izdelka, ali kako drugače, kot je določeno v delih 2 in 3, se vsako leto pripravi načrt ravnanja s topili, da se določijo emisije (E). Te se izračunajo po naslednji enačbi: E = F + O1 F pomeni nezajete emisije, kot so opredeljene v točki (b)(i). Vrednost emisije se nato deli z ustreznim parametrom izdelka. (iii) Za ocenjevanje skladnosti z zahtevami iz točke (b)(ii) člena 59(6), se vsako leto pripravi načrt ravnanja s topili, da se določijo skupne emisije iz vseh zadevnih dejavnosti, in ta vrednost se nato primerja s skupnimi emisijami, ki bi nastane le, če bi vsaka dejavnost posebej izpolnjevala zahteve iz delov 2, 3 in 5. (b) Določanje nezajetih emisij za primerjavo z mejnimi vrednostmi nezajetih emisij iz dela 2: (i) nezajete emisije se izračunajo po eni od naslednjih enačb: F = I1 – O1 – O5 – O6 – O7 – O8 ali F = O2 + O3 + O4 + O9 F se določi bodisi z neposrednim merjenjem količin bodisi z enakovredno metodo ali izračunom, na primer z upoštevanjem učinkovitosti zajemanja v procesu. Mejna vrednost nezajetih emisij je izražena kot delež vnosa, ki se izračuna po naslednji enačbi: I = I1 + I2 (ii) Nezajete emisije se določijo s kratko, vendar celovito vrsto meritev in jih ni treba ponovno določati, dokler se oprema ne spremeni.

DEL 8

Ocena usklajenosti z mejnimi vrednostmi emisij v odpadnih plinih

1.

Pri trajnih meritvah se šteje, da so mejne vrednosti emisij upoštevane, če: (a) nobena od aritmetičnih sredin vseh veljavnih odčitkov v katerem koli 24-urnem obdobju delovanja obrata ali dejavnosti, razen zagona in ustavitve ter vzdrževanja naprav, ne presega mejnih vrednosti emisij; (b) nobeno enourno povprečje ne presega mejnih vrednosti emisij za več kakor 1,5-krat.

2.	Pri občasnih meritvah se šteje, da so mejne vrednosti emisij upoštevane, če pri enem merjenju: (a) povprečje vseh vrednosti meritev ne presega mejnih vrednosti emisij; (b) nobeno enourno povprečje ne presega mejne vrednosti emisije za več kakor 1,5-krat.

3.	Skladnost z delom 4 se preveri na podlagi vsote masnih koncentracij posameznih obravnavanih hlapnih organskih spojin. V vseh drugih primerih se skladnost preveri na podlagi skupne mase izpuščenega organskega ogljika, če v delu 2 ni določeno drugače.

4.	Odpadnim plinom se lahko za hlajenje ali redčenje doda plin, če je to tehnično upravičeno, vendar se prostornina dodanega plina ne upošteva pri določanju masne koncentracije onesnaževala v odpadnih plinih.

---

PRILOGA VIII

Tehnične določbe za obrate, ki proizvajajo titanov dioksid

DEL 1

Mejne vrednosti emisij za emisije v vodo

1.	Pri obratih, ki uporabljajo sulfatni postopek (kot letno povprečje): 550 kg sulfata na tono proizvedenega titanovega dioksida.

2.

Pri obratih, ki uporabljajo kloridni postopek (kot letno povprečje): (a) 130 kg klorida na tono proizvedenega titanovega dioksida pri uporabi naravnega rutila, (b) 228 kg klorida na tono proizvedenega titanovega dioksida pri uporabi sintetičnega rutila, (c) 330 kg klorida na tono proizvedenega titanovega dioksida pri uporabi žlindre. Za obrate, ki izpuščajo emisije v slano vodo (rečno ustje, obalno morje, odprto morje), lahko velja mejna vrednost emisij v višini 450 kg klorida na tono proizvedenega titanovega dioksida pri uporabi žlindre.

3.	Za obrate, ki uporabljajo kloridni postopek in ki uporabljajo več kot eno od navedenih vrst rude, veljajo mejne vrednosti emisij iz točke 2, ki so sorazmerne uporabljenim količinam rude.

DEL 2

Mejne vrednosti emisij v zrak

1.	Mejne vrednosti emisij, ki so izražene kot koncentracije v masni enoti na kubični meter (Nm3), se izračunajo pri temperaturi 273,15 K in tlaku 101,3 kPa.

2.	Za prah 50 mg/Nm3, kot urno povprečje iz večjih virov in 150 mg/Nm3 kot urno povprečje iz vseh ostalih virov.

3.	Za plinasti žveplov dioksid in trioksid, ki se izpuščata pri razgradnji in žganju, vključno s kapljicami kisline, računano kot SO2: (a) 6 kg na tono proizvedenega titanovega dioksida kot letno povprečje; (b) 500 mg/Nm3 kot urno povprečje za naprave za koncentracijo kislih odpadkov.

4.	Za klor pri obratih, ki uporabljajo kloridni postopek: (a) 5 mg/Nm3 kot dnevno povprečje; (b) 40 mg/Nm3 v katerem koli trenutku.

DEL 3

Spremljanje emisij

Spremljanje emisij v zrak vključuje najmanj stalno spremljanje:

---

PRILOGA IX

DEL A

DEL B

---

PRILOGA X

Korelacijska tabela

---

( 1 ) UL C 182, 4.8.2009, str. 46.

( 2 ) UL C 325, 19.12.2008, str. 60.

( 3 ) Stališče Evropskega parlamenta z dne 10. marca 2009 (UL C 87 E, 1.4.2010, str. 191) in stališče Sveta v prvi obravnavi z dne 15. februarja 2010 (UL C 107 E, 27.4.2010, str. 1). Stališče Evropskega parlamenta z dne 7. julija 2010 (še ni objavljeno v Uradnem listu) in odločitev Sveta z dne 8. novembra 2010.

( 4 ) UL L 54, 25.2.1978, str. 19.

( 5 ) UL L 378, 31.12.1982, str. 1.

( 6 ) UL L 409, 31.12.1992, str. 11.

( 7 ) UL L 85, 29.3.1999, str. 1.

( 8 ) UL L 332, 28.12.2000, str. 91.

( 9 ) UL L 309, 27.11.2001, str. 1.

( 10 ) UL L 24, 29.1.2008, str. 8.

( 11 ) UL L 242, 10.9.2002, str. 1.

( 12 ) UL L 275, 25.10.2003, str. 32.

( 13 ) UL L 175, 5.7.1985, str. 40.

( 14 ) UL L 10, 14.1.1997, str. 13.

( 15 ) UL L 124, 17.5.2005, str. 4.

( 16 ) UL L 309, 27.11.2001, str. 22.

( 17 ) UL L 33, 4.2.2006, str. 1.

( 18 ) UL L 184, 17.7.1999, str. 23.

( 19 ) UL C 321, 31.12.2003, str. 1.

( 20 ) UL L 159, 29.6.1996, str. 1.

( 21 ) UL L 125, 21.5.2009, str. 75.

( 22 ) UL L 106, 17.4.2001, str. 1.

( 23 ) UL L 353, 31.12.2008, str. 1.

( 24 ) UL L 327, 22.12.2000, str. 1.

( 25 ) UL L 303, 31.10.1990, str. 6.

( 26 ) UL L 176, 15.7.2003, str. 37.

( 27 ) UL L 312, 22.11.2008, str. 3.

( 28 ) Odločba Komisije z dne 3. maja 2000 o nadomestitvi Odločbe 94/3/ES o oblikovanju seznama odpadkov skladno s členom 1(a) Direktive Sveta 75/442/EGS o odpadkih in Odločbe Sveta 94/904/ES o oblikovanju seznama nevarnih odpadkov skladno s členom 1(4) Direktive Sveta 91/689/EGS o nevarnih odpadkih (UL L 226, 6.9.2000, str. 3).

( 29 ) UL L 143, 30.4.2004, str. 87.

( 30 ) UL L 143, 30.4.2004, str. 56.

( 31 ) UL L 372, 27.12.2006, str. 19.

( 32 ) Uredba (ES) št. 1221/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o prostovoljnem sodelovanju organizacij v Sistemu Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS) (UL L 342, 22.12.2009, str. 1).

( 33 ) UL L 41, 14.2.2003, str. 26.

( 34 ) UL L 140, 5.6.2009, str. 114.

( 35 ) UL L 273, 10.10.2002, str. 1.

( 36 ) UL L 121, 11.5.1999, str. 13.

( 37 ) UL L 190, 12.7.2006, str. 1.

( 38 ) UL L 396, 30.12.2006, str. 1.

( 39 ) UL L 135, 30.5.1991, str. 40.

( 40 ) UL L 182, 16.7.1999, str. 1.

( 41 ) UL L 263, 9.10.2007, str. 1.