01999L0062-20220324

EUR-Lex

Access to European Union law

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

EUROPA
EUR-Lex home
EUR-Lex - 01999L0062-20220324 - EN

Help

Search tips

Need more search options? Use the Advanced search

Document 01999L0062-20220324

Consolidated text: Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 1999/62/ES z dne 17. junija 1999 o zaračunavanju pristojbin vozilom za uporabo cestne infrastrukture

Access initial legal act

(

Legal status of the document In force

)

24/03/2022

ELI: http://data.europa.eu/eli/dir/1999/62/2022-03-24

HTML

PDF

01999L0062 — SL — 24.03.2022 — 009.003

To besedilo je zgolj informativne narave in nima pravnega učinka. Institucije Unije za njegovo vsebino ne prevzemajo nobene odgovornosti. Verodostojne različice zadevnih aktov, vključno z uvodnimi izjavami, so objavljene v Uradnem listu Evropske unije. Na voljo so na portalu EUR-Lex. Uradna besedila so neposredno dostopna prek povezav v tem dokumentu

►B	▼M9 DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA 1999/62/ES z dne 17. junija 1999 o zaračunavanju pristojbin vozilom za uporabo cestne infrastrukture ▼B (UL L 187 20.7.1999, str. 42)

spremenjena z:

		Uradni list
		št.	stran	datum
►M1	DIREKTIVA 2006/38/ES EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 17. maja 2006	L 157	8	9.6.2006
►M2	DIREKTIVA SVETA 2006/103/ES z dne 20. novembra 2006	L 363	344	20.12.2006
►M3	DIREKTIVA 2011/76/EU EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 27. septembra 2011	L 269	1	14.10.2011
►M4	DIREKTIVA SVETA 2013/22/EU z dne 13. maja 2013	L 158	356	10.6.2013
M5	Posodobitev Priloge II ter Tabel 1 in 2 Priloge IIIb v zvezi z veljavnimi vrednostmi eura v skladu s členom 10a Direktive 1999/62/ES Evropskega parlamenta in Sveta, kakor je bila spremenjena 2014/C 46/05	C 46	3	18.2.2014
M6	Posodobitev Priloge II ter Tabel 1 in 2 Priloge IIIb v zvezi z veljavnimi vrednostmi eura v skladu s členom 10a Direktive 1999/62/ES Evropskega parlamenta in Sveta, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2011/76/EU Evropskega parlamenta in Sveta 2016/C 101/01	C 101	1	17.3.2016
M7	Posodobitev Priloge II ter tabel 1 in 2 Priloge IIIb v zvezi z veljavnimi vrednostmi eura v skladu s členom 10a Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 1999/62/ES, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2011/76/EU Evropskega parlamenta in Sveta 2018/C 205/01	C 205	1	14.6.2018
M8	Posodobitev Priloge II ter tabel 1 in 2 Priloge IIIb v zvezi z veljavnimi vrednostmi eura v skladu s členom 10a Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 1999/62/ES, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2011/76/EU Evropskega parlamenta in Sveta 2020/C 223/01	C 223	1	7.7.2020
►M9	DIREKTIVA (EU) 2022/362 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 24. februarja 2022	L 69	1	4.3.2022

spremenjena z:

►A1

AKT o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike in prilagoditvah Pogodb, na katerih temelji Evropska unija

L 236

23.9.2003

popravljena z:

C1	Popravek, UL C 194, 1.6.2016, str. 15 (2016/C031)
►C2	Popravek, UL L 227, 1.9.2022, str. 133 (2022/362)

▼B

▼M9

DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA 1999/62/ES

z dne 17. junija 1999

o zaračunavanju pristojbin vozilom za uporabo cestne infrastrukture

▼B

POGLAVJE I

Splošne določbe

▼M9

Člen 1

Ta direktiva se uporablja za:

(a)

davke na vozila, uvedene za težka tovorna vozila;

(b)

cestnine in uporabnine, uvedene za vozila.

Ta direktiva se ne uporablja za vozila, ki se uporabljajo izključno na neevropskih ozemljih držav članic.

Ta direktiva se ne uporablja za vozila, ki so registrirana na Kanarskih otokih, v Ceuti in Melilli, na Azorih ali Madeiri, ki opravljajo prevoze samo na teh ozemljih ali med njimi in celinskim delom Španije oziroma Portugalske.

Člen 2

V tej direktivi:

(1)

„vseevropsko cestno omrežje“ pomeni infrastrukturo za cestni promet iz poglavja II, oddelek 3, Uredbe (EU) št. 1315/2013 Evropskega parlamenta in Sveta ( 1 ), kakor je prikazana na zemljevidih v Prilogi I k navedeni uredbi;

(2)

„jedrno vseevropsko prometno omrežje“ pomeni prometno infrastrukturo, opredeljeno v skladu s poglavjem III Uredbe (EU) št. 1315/2013;

(3)

„stroški gradnje“ pomeni stroške, povezane z gradnjo, vključno, kadar je to primerno, s stroški financiranja enega od naslednjih:

(a)

nove infrastrukture ali novih izboljšav infrastrukture, vključno z večjimi konstrukcijskimi popravili;

(b)

infrastrukture ali izboljšav infrastrukture, vključno z večjimi konstrukcijskimi popravili, ki je bila dokončana največ 30 let pred 10. junijem 2008, če so bile cestninske ureditve do 10. junija 2008 že uvedene, ali največ 30 let pred vzpostavitvijo novih cestninskih ureditev, uvedenih po 10. juniju 2008, ali

(c)

infrastrukture ali izboljšav infrastrukture, ki je bila dokončana pred roki iz točke (b), kadar:

(i)

je država članica vzpostavila cestninski sistem, ki zagotavlja povračilo teh stroškov na podlagi pogodbe z upravljavcem cestninskega sistema ali na podlagi drugih pravnih aktov z enakovrednim učinkom, ki so začeli veljati pred 10. junijem 2008, ali

(ii)

lahko država članica izkaže, da je bil pogoj za izgradnjo zadevne infrastrukture, da bo njena pričakovana življenjska doba daljša od 30 let;

(4)

„stroški financiranja“ pomeni obresti na posojila in donosnost lastniškega kapitala delničarjev;

(5)

„večja konstrukcijska popravila“ pomeni konstrukcijska popravila, razen tistih popravil, ki za uporabnike cest niso več koristna, zlasti kadar so bila popravljalna dela nadomeščena z naknadnimi preplastitvami vozišča ali drugimi gradbenimi deli;

(6)

„avtocesta“ pomeni cesto, ki je posebej zasnovana in zgrajena za promet motornih vozil in nima neposrednega dostopa do sosednjih zemljišč ter izpolnjuje naslednja merila:

(a)

ima, razen na posameznih odsekih ali začasno, dva vozna pasova za obe smeri prometa, ločena bodisi z vmesnim ločilnim pasom, ki ni namenjen prometu, bodisi izjemoma na drugačen način;

(b)

v isti višini ne prečka ceste, železniške ali tramvajske proge, kolesarske steze ali pešpoti in

(c)

je posebej označena kot avtocesta;

(7)

„cestnina“ pomeni znesek, ki se plača v zvezi z vozilom na podlagi razdalje, prevožene po določeni infrastrukturi, in na podlagi tipa vozila, s plačilom katerega to vozilo pridobi pravico do uporabe infrastrukture, sestoji pa iz ene ali več naslednjih pristojbin:

(a)

infrastrukturne pristojbine;

(b)

pristojbine za zastoje ali

(c)

pristojbine za zunanje stroške;

(8)

„infrastrukturna pristojbina“ pomeni pristojbino, ki se zaračuna za nadomestilo stroškov gradnje, vzdrževanja, obratovanja in razvoja v zvezi z infrastrukturo, ki jih ima država članica;

(9)

„pristojbina za zunanje stroške“ pomeni pristojbino, ki se zaračuna za nadomestilo stroškov v zvezi z enim ali več od naslednjega:

(a)

onesnaževanjem zraka zaradi prometa;

(b)

obremenitvami s hrupom zaradi prometa ali

(c)

emisijami CO2 zaradi prometa;

(10)

„stroški onesnaževanja zraka zaradi prometa“ pomeni stroške škode za zdravje ljudi in okoljske škode, ki jo je povzročil izpust trdnih delcev in predhodnikov ozona, kot so NOx in hlapne organske spojine, med delovanjem vozila;

(11)

„stroški obremenitev s hrupom zaradi prometa“ pomeni stroške škode za zdravje ljudi in okoljske škode, ki jo je povzročil hrup, ki so ga oddala vozila ali ga je ustvaril njihov stik s površino vozišča;

(12)

„stroški emisij CO2 zaradi prometa“ pomeni stroške škode, ki jo je povzročil izpust CO2 med delovanjem vozila;

(13)

„zastoj“ pomeni stanje, ko se obseg prometa približa zmogljivosti ceste ali jo preseže;

(14)

„pristojbina za zastoje“ pomeni pristojbino, ki se za vozila zaračuna za nadomestilo stroškov v državi članici v zvezi z zastoji in za zmanjšanje zastojev;

(15)

„ponderirana povprečna infrastrukturna pristojbina“ pomeni skupne prihodke iz infrastrukturnih pristojbin v določenem obdobju, deljene s številom prevoženih kilometrov težkih vozil na cestnih odsekih, na katerih se v tem obdobju zaračunavajo pristojbine;

(16)

„uporabnina“ pomeni plačilo določenega zneska, s katerim je vozilu za dano obdobje zagotovljena pravica do uporabe infrastrukture iz člena 7(1) in (2);

(17)

„vozilo“ pomeni motorno vozilo z vsaj štirimi kolesi ali spojeno kombinacijo vozil, ki je namenjeno ali se uporablja za prevoz potnikov ali blaga po cesti;

(18)

„težko vozilo“ pomeni vozilo, katerega največja tehnično dovoljena masa presega 3,5 tone;

(19)

„težko tovorno vozilo“ pomeni težko vozilo, namenjeno za prevoz blaga;

(20)

„avtobus“ pomeni težko vozilo, namenjeno za prevoz več kot osmih potnikov poleg voznika;

(21)

„lahko vozilo“ pomeni vozilo, katerega največja tehnično dovoljena masa ne presega 3,5 tone;

(22)

„osebni avtomobil“ pomeni lahko vozilo, namenjeno za prevoz največ osmih potnikov poleg voznika;

(23)

„vozilo zgodovinskega pomena“ pomeni vozilo zgodovinskega pomena, kot je opredeljeno v členu 3, točka 7, Direktive 2014/45/EU Evropskega parlamenta in Sveta ( 2 );

(24)

„minibus“ pomeni lahko vozilo, namenjeno prevozu več kot osmih potnikov poleg voznika;

(25)

„bivalno vozilo“ pomeni vozilo z bivalnim prostorom, ki vsebuje sedeže in mizo, ležišča, ki so bodisi ločena bodisi se lahko sestavijo iz sedežev, opremo za kuhanje in opremo za hrambo;

(26)

„lahko gospodarsko vozilo“ pomeni lahko vozilo, namenjeno za prevoz blaga;

(27)

„furgon“ pomeni lahko vozilo v smislu dela C, točka 4.2, Priloge I k Uredbi (EU) 2018/858 Evropskega parlamenta in Sveta ( 3 );

(28)

„emisije CO2“ iz težkega vozila pomeni njegove specifične emisije CO2 iz točke 2.3 njegovega opisnega lista za stranke, kot je opredeljen v delu II Priloge IV k Uredbi Komisije (EU) 2017/2400 ( 4 );

(29)

„brezemisijsko vozilo“ pomeni:

(a)

brezemisijsko težko vozilo, kot je opredeljeno v členu 3, točka 11, Uredbe (EU) 2019/1242 Evropskega parlamenta in Sveta ( 5 ), ali

(b)

vsak osebni avtomobil, minibus ali lahko gospodarsko vozilo brez motorja z notranjim zgorevanjem;

(30)

„nizkoemisijsko težko vozilo“ pomeni:

(a)

nizkoemisijsko težko vozilo, kot je opredeljeno v členu 3, točka 12, Uredbe (EU) 2019/1242, ali

(b)

težko vozilo, ki ni zajeto v členu 2(1), točke (a) do (d), navedene uredbe, katerega emisije CO2 so nižje od 50 % referenčnih emisij CO2 njegove skupine vozil, razen brezemisijsko vozilo;

(31)

„prevoznik“ pomeni vsako podjetje, ki prevaža blago ali potnike po cesti;

(32)

,vozilo emisijskega razreda „Euro 0“, „Euro I“, „Euro II“, „Euro III“, „Euro IV“, „Euro V“, „EEV“ in “Euro VI” pomeni težko vozilo, ki je skladno z mejnimi emisijskimi vrednostmi iz Priloge 0;

(33)

„tip težkega vozila“ pomeni kategorijo, v katero spada težko vozilo glede na število osi, dimenzije ali maso ali glede na druge dejavnike klasifikacije vozila, ki odražajo povzročeno škodo cestam, kot je sistem klasifikacije glede na povzročanje škode cestam iz Priloge IV, pod pogojem, da uporabljeni sistem klasifikacije temelji na značilnostih vozila, ki so navedene v dokumentaciji o vozilu, ki se uporablja v vseh državah članicah, ali so razpoznavne na pogled;

(34)

„podskupina vozil“ pomeni podskupino vozil, kot je opredeljena v členu 3, točka 8, Uredbe (EU) 2019/1242;

(35)

„skupina vozil“ pomeni razvrstitev vozil iz tabele 1 v Prilogi I k Uredbi (EU) 2017/2400;

(36)

„poročevalsko obdobje leta Y“ pomeni poročevalsko obdobje, kot je opredeljeno v členu 3, točka 3, Uredbe (EU) 2019/1242;

(37)

„krivulja zmanjševanja emisij“ za poročevalsko obdobje leta Y in podskupino vozil (sg), in sicer ETY,sg, pomeni zmnožek letnega faktorja zmanjševanja emisij CO2 (R-ETY) in referenčnih emisij CO2 (rCO2sg) podskupine (sg), in sicer ETY,sg = R-ETY x rCO2sg; za leta Y ≤ 2030, sta R-ETY in rCO2sg oba določena v skladu s točko 5.1 Priloge I k Uredbi (EU) 2019/1242; za leta Y > 2030 je R-ETY 0,70; rCO2sg, kot je prilagojen z delegiranimi akti, sprejetimi v skladu s členom 11(2) Uredbe (EU) 2019/1242, se uporablja za poročevalska obdobja, ki se začnejo po zadevnih datumih začetka uporabe navedenih delegiranih aktov;

(38)

„referenčne emisije CO2 skupine vozil“ pomeni:

(a)

za vozila, ki jih zajema Uredba (EU) 2019/1242, znesek, izračunan v skladu s formulo iz točke 3 Priloge I k navedeni uredbi;

(b)

za vozila, ki jih ne zajema Uredba (EU) 2019/1242, povprečno vrednost vseh emisij CO2 iz vozil v tej skupini vozil, sporočenih v skladu z Uredbo (EU) 2018/956 Evropskega parlamenta in Sveta ( 6 ) za prvo poročevalsko obdobje, ki se začne po dnevu, ko se v skladu s členom 24 Uredbe (EU) 2017/2400 prepove registracija, prodaja ali začetek uporabe vozil iz te skupine vozil, ki ne izpolnjujejo obveznosti iz člena 9 Uredbe (EU) 2017/2400;

(39)

„koncesijska pogodba“ pomeni koncesijo za gradnje ali koncesijo za storitve, kot sta opredeljeni v členu 5, točka 1(a) ali (b), Direktive 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta ( 7 );

(40)

„koncesijska cestnina“ pomeni cestnino, ki jo pobira koncesionar v skladu s koncesijsko pogodbo;

(41)

„bistveno spremenjena cestninska ureditev ali ureditev zaračunavanja pristojbin“ pomeni cestninsko ureditev ali ureditev zaračunavanja pristojbin, pri kateri se zaradi spremembe stopenj pričakuje povečanje prihodkov nad 10 % v primerjavi s prejšnjim obračunskim letom, brez upoštevanja učinka povečanja prometa in po popravku za stopnjo inflacije, ki se meri s spremembami v harmoniziranem indeksu cen življenjskih potrebščin EU, razen energije in nepredelanih živil, kot ga objavi Komisija (Eurostat).

Za namene odstavka 1, točka 2:

(a)

v vsakem primeru delež stroškov gradnje, ki jih je treba upoštevati, na dan 10. junija 2008 oziroma na dan uvedbe nove cestninske ureditve, kadar je ta poznejši, ne presega deleža preostale tedaj pričakovane življenjske dobe delov infrastrukture;

(b)

stroški infrastrukture ali stroški izboljšav infrastrukture lahko vključujejo kakršne koli posebne izdatke za zmanjšanje hrupa, uvedbo inovativnih tehnologij ali izboljšanje varnosti v cestnem prometu ter dejanska plačila, ki jih je izvedel upravljavec infrastrukture na podlagi objektivnih okoljskih vidikov, na primer zaradi zaščite pred onesnaževanjem tal.

Brez poseganja v člen 7da(3) lahko države članice bivalno vozilo obravnavajo kot avtobus ali osebni avtomobil.

▼B

POGLAVJE II

Obdavčitev vozil

Člen 3

Davki na vozila iz tega člena so naslednji:

—

Belgija:

taxe de circulation sur les véhicules automobiles/verkeersbelasting op de autovoertuigen,

▼M2

—

Bolgarija:

данък върху превозните средства,

▼A1

—

Češka:

silniční daň,

▼B

—

Danska:

vægtafgift af motorkøretøjer m.v.,

—

Nemčija:

Kraftfahrzeugsteuer,

▼A1

—

Estonija:

raskeveokimaks,

▼B

—

Grčija:

Τέλη κυκλοφορίας,

—

Španija:

(a)

impuesto sobre vehículos de tracción mecánica;

(b)

impuesto sobre actividades económicas (samo za višino dajatev na motorna vozila),

—

Francija:

(a)

taxe spéciale sur certains véhicules routiers;

(b)

taxe différentielle sur les véhicules à moteur,

▼M4

—

Hrvaška:

godišnja naknada za uporabu javnih cesta koja se plaća pri registraciji motornih i priključnih vozila,

▼B

—

Irska:

vehicle excise duty,

—

Italija:

(a)

tassa automobilistica;

(b)

addizionale del 5 % sulla tassa automobilistica,

▼A1

—

Ciper:

Τέλη Κυκλοφορίας Οχημάτων,

—

Latvija:

transportlīdzekļa ikgadējā nodeva,

—

Litva:

(a)

Transporto priemonių savininkų ar valdytojų naudotojo mokestis;

(b)

Mokestis už Lietuvoje įregistruotas krovinines transporto priemones,

▼B

—

Luksemburg:

taxe sur les véhicules automoteurs,

▼A1

—

Madžarska:

gépjárműadó,

—

Malta:

liċenzja tat-triqroad licence fee,

▼B

—

Nizozemska:

motorrijtuigenbelasting,

—

Avstrija:

Kraftfahrzeugsteuer,

▼A1

—

Poljska:

podatek od środków transportowych,

▼B

—

Portugalska:

(a)

imposto de camionagem;

(b)

imposto de circulaçao,

▼M2

—

Romunija:

Taxa asupra mijloacelor de transport,

▼A1

—

Slovenija:

letno povračilo za uporabo javnih cest za motorna in priklopna vozila,

—

Slovaška:

cestná daň,

▼B

—

Finska:

varsinainen ajoneuvovero/egentlig fordonsskatt,

—

Švedska:

fordonsskatt,

—

Združeno kraljestvo:

(a)

vehicle excise duty;

(b)

motor vehicle licence.

Države članice, ki katerikoli davek iz odstavka 1 nadomestijo z drugim davkom iste vrste, o tem uradno obvestijo Komisijo, ki sprejme ustrezne spremembe.

Člen 4

Postopke za zaračunavanje in pobiranje davkov iz člena 3 določi vsaka država članica.

Člen 5

Za vozila, registrirana v državah članicah, se davki iz člena 3 zaračunavajo samo v državi članici registracije.

Člen 6

Ne glede na strukturo davkov iz člena 3 določijo države članice stopnje tako, da zagotovijo, da davčna stopnja za vsako kategorijo ali podkategorijo vozil, navedeno v Prilogi I, ni nižja od najnižje stopnje, ki je določena v navedeni prilogi.

V dveh letih po začetku veljavnosti te direktive lahko Grčija, Italija, Portugalska in Španija uporabljajo stopnje, ki so nižje od najnižjih stopenj, določenih v Prilogi I, vendar ne nižje od 65 % teh stopenj.

Države članice lahko uporabljajo znižane stopnje ali oprostitve za:

(a)

vozila nacionalne obrambe ali civilne zaščite, gasilske službe in drugih služb za ukrepanje ob izrednih dogodkih, policije ter vozila za vzdrževanje cest;

(b)

vozila, ki samo občasno vozijo po javnih cestah države članice registracije, uporabljajo pa jih fizične ali pravne osebe, katerih glavna dejavnost ni prevoz blaga, če prevozi, ki se opravljajo s temi vozili, ne izkrivljajo konkurence in če Komisija s tem soglaša.

(a)

Svet lahko na predlog Komisije soglasno dovoli državi članici, da ohrani nadaljnje oprostitve plačila ali znižanja davkov na vozila zaradi posebne socialno-ekonomske politike ali infrastrukture te države. Take oprostitve ali znižanja se lahko dovolijo samo za vozila, registrirana v tej državi članici, ki opravljajo prevoze izključno znotraj točno določenega dela njenega ozemlja.

(b)

Vsaka država članica, ki želi ohraniti tako oprostitev ali znižanje, o tem obvesti Komisijo in ji sporoči tudi vse potrebne informacije. Komisija v enem mesecu obvesti druge države članice o predlagani oprostitvi ali predlaganem znižanju.

Da je Svet odobril ohranitev predlagane oprostitve ali predlaganega znižanja se šteje, če v dveh mesecih od dneva, ko so bile druge države članice obveščene po prvem pododstavku, niti Komisija niti druga država članica ne zahtevata, da zadevo preuči Svet.

Brez poseganja v drugi pododstavek odstavka 1 ter v odstavka 2 in 3 tega člena ali v člen 6 Direktive Sveta 92/106/EGS z dne 7. decembra 1992 o določitvi skupnih pravil za nekatere vrste kombiniranega prevoza blaga med državami članicami ( 8 ) države članice ne smejo odobriti nobene oprostitve plačila ali znižanja davkov iz člena 3, zaradi katere bi bil zaračunani davek nižji od najnižje stopnje iz odstavka 1 tega člena.

POGLAVJE III

Cestnine in uporabnine

▼M9

Člen 7

Brez poseganja v člen 9(1a) lahko države članice ohranijo ali uvedejo cestnine in uporabnine na vseevropskem cestnem omrežju ali na določenih odsekih tega omrežja in na katerih koli drugih dodatnih odsekih svojega omrežja avtocest, ki niso del vseevropskega cestnega omrežja, pod pogoji iz odstavkov 4 do 14 tega člena ter členov 7a do 7k.

Odstavek 1 ne posega v pravico držav članic, da v skladu s PDEU zaračunavajo cestnine in uporabnine na drugih cestah, pod pogojem, da uvedba cestnin in uporabnin na takšnih drugih cestah ne pomeni diskriminacije mednarodnega prometa in ne povzroča izkrivljanja konkurence med prevozniki. Cestnine in uporabnine, ki se zaračunavajo na cestah, ki niso del vseevropskega cestnega omrežja ali avtoceste, so v skladu s pogoji iz odstavkov 4 in 5 tega člena, člena 7a ter člena 7j(1), (2) in (4).

Brez poseganja v druge določbe te direktive se lahko neodvisno druga od druge uvedejo ali ohranijo cestnine in uporabnine za različne kategorije vozil, kot so težka vozila, težka tovorna vozila, avtobusi, lahka vozila, lahka gospodarska vozila, minibusi in osebni avtomobili. Kadar pa države članice zaračunavajo pristojbine za osebne avtomobile, jih zaračunavajo tudi za lahka gospodarska vozila.

Države članice ne smejo za nobeno kategorijo vozil hkrati uvesti cestnine in uporabnine za uporabo enega cestnega odseka. Vendar lahko država članica, ki na svojem omrežju uvede uporabnino, uvede tudi cestnino za uporabo mostov, predorov in gorskih prelazov.

Države članice se lahko odločijo, da za navedene cestnine za uporabo mostov, predorov in gorskih prelazov ne uporabljajo člena 7ca(3), člena 7ga(1) in člena 7gb(2), kadar je izpolnjen eden ali oba od naslednjih pogojev:

(a)

uporaba člena 7ca(3), člena 7ga(1) in člena 7gb(2) za uvedbo takšne diferenciacije pri zadevnem cestninskem sistemu ne bi bila tehnično izvedljiva;

(b)

uporaba člena 7ca(3), člena 7ga(1) in člena 7gb(2) bi vodila v preusmeritev vozil, ki najbolj onesnažujejo, kar bi negativno vplivalo na varnost v prometu in javno zdravje.

Država članica, ki se odloči, da v skladu z drugim pododstavkom tega odstavka ne uporablja člena 7ca(3), člena 7ga(1) in člena 7gb(2), o svoji odločitvi uradno obvesti Komisijo.

Cestnine in uporabnine ne smejo neposredno ali posredno diskriminirati glede na:

(a)

državljanstvo uporabnika cest;

(b)

državo članico ali tretjo državo sedeža prevoznika;

(c)

državo članico ali tretjo državo registracije vozila ali

(d)

glede na izhodiščni ali namembni kraj prevoza.

Države članice lahko določijo znižane cestnine ali uporabnine za določene cestne odseke ali določene cestne odseke popolnoma izključijo iz zaračunavanja cestnih pristojbin, zlasti kadar je intenzivnost prometa nizka na redko poseljenih območjih.

V primeru cestne infrastrukture, ki je zajeta s koncesijskimi pogodbami, kadar je bila pogodba podpisana pred 24. marcem 2022 ali so bile ponudbe ali odgovori na povabila za pogajanja v okviru postopka s pogajanji prejeti na podlagi postopka javnega naročanja pred 24. marcem 2022, se lahko države članice odločijo, da za cestnine in uporabnine na tej infrastrukturi ne uporabljajo člena 7ca(3), člena 7g(1) in (2), člena 7ga ter člena 7gb, dokler se ne podaljša koncesijska pogodba ali bistveno spremeni cestninska ureditev ali ureditev zaračunavanja pristojbin.

Odstavek 7 se uporablja tudi za dolgoročne pogodbe, sklenjene med javnim in nejavnim subjektom, podpisane pred 24. marcem 2022, za izvedbo gradnje in/ali upravljanje storitev, razen za izvedbo gradnje, ki ne vključuje prenosa tveganja v zvezi s povpraševanjem.

Države članice lahko določijo znižane cestnine ali uporabnine ali izvzetja iz obveznosti plačevanja cestnin ali uporabnin za:

(a)

težka vozila, ki so izvzeta iz zahteve po vgradnji in uporabi tahografov na podlagi Uredbe (EU) št. 165/2014 Evropskega parlamenta in Sveta ( 9 );

(b)

težka tovorna vozila, katerih največja tehnično dovoljena masa presega 3,5 tone in ne presega 7,5 tone, ki se uporabljajo za prevoz materialov, opreme ali strojev, ki jih voznik uporablja pri svojem delu, ali za dostavo blaga, proizvedenega v okviru obrtne dejavnosti, če se prevoz ne opravlja za najem ali plačilo;

(c)

vsako vozilo, ki izpolnjuje pogoje iz člena 6(2), točki (a) in (b), ali vsako vozilo, ki ga uporablja invalid ali je v njegovi lasti, ter

(d)

brezemisijska vozila z največjo tehnično dovoljeno maso do 4,25 tone.

10.

Države članice od 25. marca 2030 ne zaračunavajo uporabnin za težka vozila v jedrnem vseevropskem prometnem omrežju.

11.

Z odstopanjem od odstavka 10 lahko države članice v zaračunavajo uporabnine za težka vozila na odsekih jedrnega vseevropskega prometnega omrežja, vendar samo v ustrezno utemeljenih primerih, kadar bi zaračunavanje cestnine:

(a)

vključevalo nesorazmerne upravne, naložbene in obratovalne stroške v primerjavi s pričakovanimi prihodki ali koristmi, ki bi jih takšna cestnina ustvarila, na primer zaradi omejene dolžine zadevnih cestnih odsekov ali razmeroma nizke gostote prebivalstva ali razmeroma majhnega prometa, ali

(b)

povzročilo preusmeritev prometa z negativnimi posledicami za varnost v cestnem prometu ali javno zdravje.

Pred začetkom zaračunavanja teh uporabnin države članice uradno obvestijo Komisijo o tej svoji nameri. V to uradno obvestilo se vključijo razlogi, ki v skladu s prvim pododstavkom utemeljujejo zaračunavanje uporabnine na podlagi objektivnih meril ter jasnih informacij o vozilih in cestnih odsekih, za katere se zaračunava uporabnina.

Države članice lahko predložijo eno samo uradno obvestilo za več cestnih odsekov, za katere veljajo izvzetja, pod pogojem, da je utemeljitev vključena za vsak odsek.

12.

Kadar države članice uporabljajo skupni sistem za uporabnine v skladu s členom 8, te države članice prilagodijo skupni sistem ali ga prenehajo uporabljati do 25. marca 2032.

13.

Država članica se lahko do 25. marca 2027 odloči, da bo v primeru težkih tovornih vozil zaračunavala cestnine ali uporabnine samo za težka tovorna vozila, katerih največja tehnično dovoljena masa ni manjša od 12 ton, kadar meni, da bi zaračunavanje cestnin ali uporabnin za težka tovorna vozila, katerih največja tehnično dovoljena masa je manjša od 12 ton:

(a)

imelo znatne negativne učinke na prost pretok prometa, okolje, raven hrupa, zastoje, zdravje ali varnost v prometu zaradi preusmeritve prometa;

(b)

povzročilo upravne stroške, ki bi bili za več kot 15 % višji od dodatnega prihodka, ki izhaja iz navedene razširitve, ali

(c)

zadevalo kategorijo vozil, ki ne povzroči več kot 10 % infrastrukturnih stroškov, ki se lahko zaračunavajo.

Države članice, ki se odločijo za zaračunavanje cestnine ali uporabnine ali obojega samo za težka tovorna vozila, katerih največja tehnično dovoljena masa ni manjša od 12 ton, obvestijo Komisijo o svoji odločitvi, skupaj z razlogi, na katerih temelji.

14.

Kadar se cestnine zaračunavajo za vsa težka vozila, se lahko države članice odločijo, da od avtobusov in bivalnih vozil oziroma od težkih tovornih vozil zahtevajo povračilo drugačnega odstotnega deleža stroškov.

15.

Do 25. marca 2027 Komisija oceni izvajanje in učinkovitost te direktive v zvezi z zaračunavanjem pristojbin za lahka vozila.

V tej oceni se upošteva razvoj sistemov zaračunavanja pristojbin, ki se uporabljajo za lahka vozila, v smislu vrste zaračunavanja pristojbin, ki se uporablja za različne kategorije vozil, obsega omrežja, ki ga zajema, sorazmernosti oblikovanja cen in drugih ustreznih elementov.

Na podlagi te ocene Komisija, kadar je ustrezno, predloži zakonodajni predlog za spremembo ustreznih določb te direktive.

Člen 7a

Uporabnine so sorazmerne s trajanjem uporabe infrastrukture.

Če se uporabnine zaračunavajo za težka vozila, se uporaba infrastrukture zagotovi za vsaj naslednja obdobja: en dan, en teden, en mesec in eno leto. Mesečna stopnja ne sme presegati 10 % letne stopnje, tedenska stopnja ne sme presegati 5 % letne stopnje in dnevna stopnja ne sme presegati 2 % letne stopnje.

Država članica se lahko odloči, da za vozila, registrirana v tej državi članici, zaračunava samo letne stopnje.

Države članice določijo uporabnine, vključno z upravnimi stroški, za vsa težka vozila na ravni, ki ne presega najvišjih stopenj, določenih v Prilogi II.

Če se uporabnine zaračunavajo za osebne avtomobile, se uporaba infrastrukture zagotovi za vsaj naslednja obdobja: en dan, en teden ali 10 dni ali oboje, en mesec ali dva meseca ali oboje in eno leto. Dvomesečna stopnja ne sme presegati 30 % letne stopnje, mesečna stopnja ne sme presegati 19 % letne stopnje, 10-dnevna stopnja ne sme presegati 12 % letne stopnje, tedenska stopnja ne sme presegati 11 % letne stopnje, dnevna stopnja pa ne sme presegati 9 % letne stopnje.

Države članice lahko omejijo dnevne uporabnine samo za namene tranzita.

Države članice lahko uporabo infrastrukture zagotovijo tudi za druga časovna obdobja. V takšnih primerih uporabijo stopnje v skladu z načelom enakega obravnavanja med uporabniki, pri tem pa upoštevajo vse ustrezne dejavnike, zlasti letno stopnjo in stopnje, uporabljene za druga obdobja iz prvega pododstavka, uveljavljene vzorce uporabe in upravne stroške.

Kar zadeva sheme uporabnin, sprejete pred 24. marcem 2022, lahko države članice v skladu z načelom enakega obravnavanja ohranijo stopnje, ki presegajo omejitve iz prvega pododstavka, pod pogojem, da so veljale pred navedenim datumom, ter lahko ohranijo ustrezno višje stopnje za druga obdobja uporabe. ►C2 Vendar upoštevajo omejitve iz prvega in tretjega pododstavka takoj, ko začnejo veljati bistveno spremenjene ureditve zaračunavanja pristojbin, ter najpozneje od 25. marca 2030. ◄

Kar zadeva minibuse in lahka gospodarska vozila, države članice upoštevajo odstavek 2 ali 3. Kadar države članice določijo drugačne uporabnine za lahka gospodarska vozila kot za osebne avtomobile, določijo višje stopnje uporabnin za lahka gospodarska vozila kot za osebne avtomobile.

Komisija do 25. marca 2027 oceni tehnično in pravno izvedljivost razlikovanja obravnave različnih lahkih gospodarskih vozil glede na to, ali je zadevno lahko gospodarsko vozilo opremljeno s tahografom ali ne. Komisija na podlagi te ocene, kadar je ustrezno, predloži zakonodajni predlog za ustrezno spremembo te direktive.

▼M9

Člen 7aa

Države članice, ki so zaračunavale cestnine na svojem jedrnem vseevropskem prometnem omrežju ali njegovem delu pred 24. marcem 2022, lahko vzpostavijo kombiniran sistem zaračunavanja pristojbin za vsa težka vozila ali nekatere tipe težkih vozil.

Ne glede na člen 7(10) lahko države članice v tem kombiniranem sistemu zaračunavanja pristojbin v skladu s členom 7(4) zaračunavajo uporabnine za vsa težka vozila ali nekatere vrste težkih vozil, tudi za nekatere kategorije teže težkih vozil v jedrnem vseevropskem prometnem omrežju ali njegovih delih.

Uporabnine iz odstavka 2 tega člena se razlikujejo v skladu s členom 7ga in glede na emisijski razred Euro. Države članice poleg tega določijo uporabnine, vključno z upravnimi stroški, za zadevna težka vozila na ravni, ki ne presega najvišjih stopenj, določenih v Prilogi II.

Države članice, ki vzpostavijo kombinirano ureditev zaračunavanja pristojbin, izvedejo oceno učinka ali analizo, v kateri pojasnijo in utemeljijo njeno uvedbo, ter o tem uradno obvestijo Komisijo najmanj šest mesecev pred njeno uvedbo.

▼M9

Člen 7b

Infrastrukturna pristojbina za težka vozila temelji na načelu nadomestila infrastrukturnih stroškov. Ponderirana povprečna infrastrukturna pristojbina za težka vozila je odvisna od stroškov gradnje ter stroškov obratovanja, vzdrževanja in razvoja zadevnega infrastrukturnega omrežja. Ponderirana povprečna infrastrukturna pristojbina lahko vključuje tudi donosnost kapitala in/ali stopnjo dobička po tržnih pogojih.

Upoštevajo se stroški, ki se nanašajo na omrežje ali del omrežja, na katerem se zaračunavajo infrastrukturne pristojbine za težka vozila, ter na vozila, za katera se zaračunavajo te pristojbine. Države članice se lahko odločijo, da poberejo samo določen odstotek teh stroškov.

Člen 7c

Države članice lahko ohranijo ali uvedejo pristojbino za zunanje stroške, ki je povezana s stroški onesnaževanja zraka, obremenitve s hrupom ali emisij CO2 zaradi prometa oziroma katere koli kombinacije navedenega.

Kadar države članice težkim vozilom zaračunavajo pristojbino za zunanje stroške, se ta razlikuje in določi v skladu z minimalnimi zahtevami in metodami iz Priloge IIIa, pri čemer se upoštevajo referenčne vrednosti, določene v prilogah IIIb in IIIc. Države članice se lahko odločijo, da poberejo samo določen odstotek teh stroškov.

Znesek pristojbine za zunanje stroške določi zadevna država članica. Če država članica imenuje organ za ta namen, je ta organ pravno in finančno neodvisen od organizacije, ki upravlja ali pobira pristojbino ali njen del.

Države članice lahko uporabijo izvzetja, ki omogočajo prilagoditev pristojbin za zunanje stroške za vozila zgodovinskega pomena.

▼M9

Člen 7ca

Kadar se za onesnaževanje zraka ali obremenitve s hrupom zaračunava pristojbina za zunanje stroške, države članice upoštevajo stroške, ki se nanašajo na omrežje ali del omrežja, na katerem se zaračunava ta pristojbina, ter vozila, za katera se zaračunava ta pristojbina.

Pristojbina za zunanje stroške, ki je povezana z onesnaževanjem zraka zaradi prometa, se ne zaračunava za težka vozila, ki so v skladu z najstrožjimi emisijskimi standardi Euro.

Prvi pododstavek se preneha uporabljati štiri leta po datumu začetka veljavnosti pravil, s katerimi so začeli veljati navedeni standardi.

Države članice od 25. marca 2026 težkim vozilom zaračunavajo pristojbino za zunanje stroške za onesnaževanje zraka zaradi prometa na omrežju iz člena 7(1), na katerem se zaračunava cestnina.

Z odstopanjem od prvega pododstavka se lahko države članice odločijo, da ne bodo zaračunavale pristojbin za zunanje stroške za tiste cestne odseke, kjer bi to vodilo v preusmeritev vozil, ki najbolj onesnažujejo, kar bi negativno vplivalo na varnost v cestnem prometu in javno zdravje.

Države članice lahko ocenijo možnost zaračunavanja pristojbine za zunanje stroške za emisije CO2 in za onesnaževanje zraka ali popuste v zvezi s temi emisijami, kadar se koncesijske cestnine ne razlikujejo v skladu s členoma 7g in 7ga za težka vozila in v skladu s členom 7gb za lahka vozila.

Rezultat te neobvezne ocene, vključno z utemeljitvijo razloga, zakaj se pristojbina za zunanje stroške ali popust ne uporabljata, se uradno sporoči Komisiji.

Člen 7cb

Države članice lahko zaračunajo višje pristojbine za zunanje stroške za emisije CO2 od referenčnih vrednosti iz Priloge IIIc, pod pogojem, da to storijo na nediskriminatoren način in so pristojbine omejene na največ dvakratne vrednosti od tistih iz Priloge IIIc. Kadar države članice uporabijo ta odstavek, svojo odločitev utemeljijo in o njej uradno obvestijo Komisijo v skladu s Prilogo IIIa.

Kar zadeva avtobuse, se države članice lahko odločijo, da bodo zanje uporabile enake ali nižje vrednosti od tistih, ki se uporabljajo za težka tovorna vozila.

Pristojbina za zunanje stroške za emisije CO2 se lahko kombinira z infrastrukturno pristojbino, ki je razlikovana v skladu s členom 7ga.

Komisija do 25. marca 2027 oceni izvajanje in učinkovitost zaračunavanja pristojbin za zunanje stroške za emisije CO2 ter njegovo skladnost z Direktivo 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta ( 10 ) in Direktivo Sveta 2003/96/ES ( 11 ). Komisija na podlagi te ocene, kadar je ustrezno, predloži zakonodajni predlog za spremembo tega člena. Če ta člen ne bi bil ustrezno spremenjen do 1. januarja 2027, Direktiva 2003/87/ES ali Direktiva 2003/96/ES pa bi bila spremenjena tako, da bi se posledično učinkovito internaliziral vsaj del zunanjih stroškov emisij CO2 iz cestnega prometa, Komisija sprejme delegirane akte v skladu s členom 9d te direktive, s katerimi spremeni Prilogo IIIc k tej direktivi, da se prilagodijo referenčne vrednosti pristojbine za zunanje stroške za emisije CO2, pri čemer upošteva dejanska cena ogljika, ki se uporablja za goriva za cestni promet v Uniji.

▼M9

Člen 7d

Komisija najpozneje šest mesecev po sprejetju novih in strožjih emisijskih standardov Euro, kadar je ustrezno, predloži zakonodajni predlog za določitev ustreznih referenčnih vrednosti v Prilogi IIIb in prilagoditev najvišjih stopenj uporabnin v Prilogi II.

▼M9

Člen 7da

Države članice lahko v skladu z zahtevami iz Priloge V uvedejo pristojbino za zastoje na katerem koli odseku svojega cestnega omrežja, na katerem nastajajo zastoji. Ta se lahko zaračunava le na tistih cestnih odsekih, na katerih so zastoji pogosti, in le v obdobjih, ko so zastoji običajni.

Države članice cestne odseke in obdobja iz odstavka 1 določijo na podlagi objektivnih meril glede na raven izpostavljenosti cest ter njihove okolice zastojem, ki se, med drugim, merijo kot povprečne zamude ali dolžine kolon.

Pristojbina za zastoje, uvedena na katerem koli odseku cestnega omrežja, se nediskriminatorno zaračunava za vse kategorije vozil, v skladu s standardnimi ekvivalenčnimi faktorji iz Priloge V. Vendar lahko države članice iz pristojbine za zastoje delno ali v celoti izvzamejo minibuse in avtobuse z namenom spodbujanja kolektivnega prevoza ter družbeno-gospodarskega razvoja in teritorialne kohezije. Ne glede na njihovo največjo tehnično dovoljeno maso se bivalna vozila za namene tega odstavka ne obravnavajo kot avtobusi.

Pristojbina za zastoje se določi v skladu z minimalnimi zahtevami iz Priloge V. Odraža stroške, ki jih vozilo povzroča drugim uporabnikom cest in posredno družbi, ter upošteva referenčne vrednosti iz Priloge VI za posamezne vrste cest. Kadar namerava država članica zaračunati pristojbine za zastoje, ki presegajo referenčne vrednosti iz Priloge VI, o tem uradno obvesti Komisijo v skladu z zahtevami iz Priloge V.

Prihodki, ustvarjeni s pristojbinami za zastoje, ali enakovredna finančna vrednost teh prihodkov se uporabi za reševanje težav z zastoji ali za razvoj trajnostnega prevoza in mobilnosti na splošno.

Kadar so takšni prihodki dodeljeni splošnemu proračunu, se šteje, da je država članica uporabila drugi pododstavek, če izvaja politike finančne podpore za reševanje problema zastojev ali za razvoj trajnostnega prevoza in mobilnosti, katerih vrednost je enaka prihodkom iz pristojbin za zastoje.

Države članice vzpostavijo ustrezne mehanizme za spremljanje učinka pristojbin za zastoje in preverjanje njihove stopnje. Vsaka država članica stopnjo pristojbin preverja redno, vsaj vsaka tri leta, s čimer zagotovi, da ne presežejo stroškov zastojev, ki v tej državi članici nastanejo na cestnih odsekih, na katerih se zaračunava pristojbina za zastoje.

▼M3

Člen 7e

▼M9

Države članice najvišjo raven infrastrukturne pristojbine za težka vozila izračunajo z uporabo metodologije na podlagi temeljnih načel za izračun iz člena 7b in Priloge III.

V primeru koncesijskih cestnin je najvišja raven infrastrukturne pristojbine za težka vozila enaka ali nižja od ravni, ki bi izhajala iz uporabe metodologije na podlagi temeljnih načel za izračun iz člena 7b in Priloge III. Taka enakost se oceni na podlagi razumno dolgega referenčnega obdobja, ki ustreza naravi koncesijske pogodbe.

▼M3

Za cestninske ureditve, ki so že obstajale 10. junija 2008 ali za katere so bile na podlagi postopka javnih naročil prejete ponudbe ali odgovori na povabila za pogajanja v okviru postopka s pogajanji pred 10. junijem 2008, se ne uporabljajo obveznosti iz odstavkov 1 in 2, vse dokler te ureditve veljajo in pod pogojem da se bistveno ne spremenijo.

▼M9

Člen 7f

Država članica lahko po tem, ko je obvestila Komisijo, doda pribitek k infrastrukturni pristojbini, ki se zaračunava na posebnih cestnih odsekih, na katerih so redni zastoji oziroma na katerih vozila povzročajo znatno okoljsko škodo, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

prihodek, ustvarjen s pribitkom, se vloži v financiranje razvoja prevoznih storitev ali v izgradnjo ali vzdrževanje prometne infrastrukture jedrnega vseevropskega prometnega omrežja, ki neposredno prispevajo k zmanjševanju zastojev ali okoljske škode in so na istem koridorju kot cestni odsek, za katerega se zaračunava pribitek;

(b)

pribitek ne presega 15 % ponderirane povprečne infrastrukturne pristojbine, izračunane v skladu s členom 7b(1) in členom 7e te direktive, razen kadar se ustvarjeni prihodek naloži v čezmejne odseke koridorja jedrnega omrežja, določenega v skladu s poglavjem IV Uredbe (EU) št. 1315/2013 – v tem primeru pribitek ne sme presegati 25 % te ponderirane povprečne infrastrukturne pristojbine – ali kadar dve ali več držav članic zaračunava pribitek v istem koridorju – v tem primeru lahko, če se s tem strinjajo vse države članice, ki so del tega koridorja in ki mejijo na države članice, na ozemlju katerih je odsek koridorja, za katerega se zaračunava pribitek, pribitek presega 25 %, ne sme pa presegati 50 % te ponderirane povprečne infrastrukturne pristojbine;

(c)

zaračunavanje pribitka nima za posledico nepravičnega obravnavanja komercialnega prometa v primerjavi z ostalimi uporabniki cest;

(d)

se Komisiji pred zaračunavanjem pribitka predložita opis točne lokacije pribitka in dokazilo o odločitvi za financiranje prometne infrastrukture ali prevoznih storitev iz točke (a);

(e)

se vnaprej določi in omeji obdobje, v katerem se bo pribitek zaračunaval, pri čemer je obdobje glede pričakovanega prihodka skladno s predloženimi finančnimi načrti ter analizo stroškov in koristi za projekte, ki se sofinancirajo s prihodki iz pribitka.

V primeru novega čezmejnega projekta se lahko pribitek doda le, če se s tem strinjajo vse države članice, vključene v projekt.

Pribitek se lahko uporablja za infrastrukturno pristojbino, ki je razlikovana v skladu s členom 7g, 7ga ali 7gb.

Potem ko Komisija od države članice, ki namerava zaračunavati pribitek, prejme zahtevane informacije, te informacije predloži članom odbora iz člena 9c. Kadar Komisija meni, da načrtovani pribitek ni v skladu s pogoji, določenimi v odstavku 1 tega člena, ali da bo imel načrtovani pribitek pomembne negativne učinke na gospodarski razvoj obrobnih regij, lahko sprejme izvedbene akte, s katerimi zavrne predložene načrte zadevne države članice za pristojbine ali zahteva njihovo spremembo. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 9c(3).

Pribitek se ne sme zaračunavati na cestnih odsekih, na katerih se zaračunava pristojbina za zastoje.

Člen 7g

Zaradi zmanjševanja zastojev, čim učinkovitejšega omejevanja poškodb infrastrukture in čim boljše uporabe zadevne infrastrukture ali spodbujanja varnosti v cestnem prometu se infrastrukturne pristojbine lahko razlikujejo, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

razlikovanje je pregledno, objavljeno in se pod enakimi pogoji uporablja za vse uporabnike;

(b)

razlikovanje se uporablja glede na obdobje dneva, vrsto dneva ali letni čas;

(c)

nobena infrastrukturna pristojbina za več kot 175 % ne presega najvišje ravni ponderirane povprečne infrastrukturne pristojbine iz člena 7b;

(d)

obdobja prometnih konic, med katerimi se za zmanjševanje zastojev zaračunavajo višje infrastrukturne pristojbine, ne presegajo šest ur na dan;

(e)

razlikovanje za cestni odsek, kjer so zastoji, se oblikuje in uporablja pregledno in dohodkovno nevtralno, tako da se uporabnikom cest, ki isti cestni odsek uporabljajo zunaj prometne konice, ponudijo nižje stopnje cestnine, povišane stopnje cestnine pa se zaračunajo uporabnikom cest, ki isti cestni odsek uporabljajo med prometno konico;

(f)

na zadevnem odseku se ne zaračunava pristojbina za zastoje.

Država članica, ki želi uvesti tako razlikovanje ali spremeniti obstoječe, o tem obvesti Komisijo in ji predloži informacije, potrebne za presojo izpolnjevanja pogojev.

Države članice do začetka uporabe razlikovanja infrastrukturnih pristojbin in uporabnin iz člena 7ga razlikujejo infrastrukturne pristojbine za težka vozila glede na emisijski razred Euro vozila tako, da nobena infrastrukturna pristojbina za več kot 100 % ne presega enake pristojbine, ki se zaračunava za enakovredna vozila, ki izpolnjujejo najstrožje emisijske standarde Euro. Ko se infrastrukturne pristojbine in uporabnine razlikujejo v skladu s členom 7ga, lahko države članice odpravijo razlikovanje glede na emisijski razred Euro.

Z odstopanjem od prvega pododstavka se lahko država članica odloči, da ne uporabi zahteve razlikovanja infrastrukturne pristojbine, kadar velja kar koli od naslednjega:

(a)

to bi resno ogrozilo celovitost cestninskega sistema na njenem ozemlju;

(b)

tako razlikovanje ne bi bilo tehnično izvedljivo za zadevni cestninski sistem;

(c)

to bi vodilo v preusmeritev vozil, ki najbolj onesnažujejo, kar bi negativno vplivalo na varnost v prometu in javno zdravje;

(d)

v cestnino je zajeta pristojbina za zunanje stroške za onesnaževanje zraka.

O vseh takih odstopanjih ali izvzetjih se uradno obvesti Komisijo.

Razlikovanja iz tega člena niso namenjena ustvarjanju dodatnih prihodkov.

▼M9

Člen 7ga

Države članice zaračunajo različne infrastrukturne pristojbine in uporabnine za težka vozila v skladu s tem členom.

Države članice začnejo uporabljati to razlikovanje za podskupine težkih vozil iz člena 2(1), točke (a) do (d), Uredbe (EU) 2019/1242 najpozneje dve leti po objavi referenčnih emisij CO2 za te podskupine vozil v izvedbenih aktih, sprejetih v skladu s členom 11(1) navedene uredbe.

Za emisijske razrede CO2 1, 4 in 5 iz odstavka 2 tega člena, se to razlikovanje za skupine težkih vozil, ki niso zajete v členu 2(1), točke (a) do (d), Uredbe (EU) 2019/1242, začne uporabljati najpozneje dve leti po objavi referenčnih emisij CO2 v izvedbenih aktih, sprejetih v skladu z odstavkom 7 tega člena, za zadevno skupino. Kadar se točka 5.1 Priloge I k Uredbi (EU) 2019/1242 z zakonodajnim aktom Unije spremeni tako, da zajema referenčne emisije CO2 za katero od skupin težkih vozil, se takšne referenčne emisije CO2 ne določajo več v skladu z odstavkom 7 tega člena, temveč v skladu s točko 5.1 Priloge I k navedeni uredbi.

Kadar so krivulje zmanjševanja emisij za skupine težkih vozil, ki niso zajete v členu 2(1), točke (a) do (d), Uredbe (EU) 2019/1242, določene z zakonodajnim aktom Unije, ki spreminja točko 5.1 Priloge I k navedeni uredbi, se razlikovanja za emisijska razreda CO2 2 in 3, kot sta opredeljena v odstavku 2 tega člena, uporabljajo od datuma začetka veljavnosti novih krivulj zmanjševanja emisij.

Brez poseganja v znižanje stopenj iz odstavka 3 lahko države članice določijo nižje stopnje infrastrukturnih pristojbin ali uporabnin oziroma izvzetja od plačila infrastrukturnih pristojbin ali uporabnin za brezemisijska vozila iz katere koli skupine vozil od 24. marca 2022 do 31. decembra 2025. Od 1. januarja 2026 so takšna znižanja omejena na 75 % v primerjavi s pristojbino oziroma uporabnino za emisijski razred CO2 1, kot je opredeljen v odstavku 2.

Brez poseganja v odstavek 1 države članice za vsako vrsto težkih vozil določijo naslednje emisijske razrede CO2:

(a)

emisijski razred CO2 1 – vozila, ki ne spadajo v noben emisijski razred CO2 iz točk (b) do (e);

(b)

emisijski razred CO2 2 – vozila, ki spadajo v podskupino vozil sg in so prvič registrirana v poročevalskem obdobju leta Y, njihove emisije CO2 pa so za več kot 5 % pod krivuljo zmanjševanja emisij za poročevalsko obdobje leta Y in za podskupino vozil sg, hkrati pa ne spadajo v noben emisijski razred CO2 iz točk (c), (d) in (e);

(c)

emisijski razred CO2 3 – vozila, ki spadajo v podskupino vozil sg in so prvič registrirana v poročevalskem obdobju leta Y, njihove emisije CO2 pa so za več kot 8 % pod krivuljo zmanjševanja emisij za poročevalsko obdobje leta Y in za podskupino vozil sg, hkrati pa ne spadajo v noben emisijski razred CO2 iz točk (d) in (e);

(d)

emisijski razred CO2 4 – nizkoemisijska težka vozila;

(e)

emisijski razred CO2 5 – brezemisijska vozila.

Države članice zagotovijo, da se klasifikacija vozila, ki spada v emisijski razred CO2 2 ali 3, ponovno oceni vsakih šest let po datumu njegove prve registracije in da se vozilo po potrebi prerazvrsti v ustrezni emisijski razred na podlagi takrat veljavnih mejnih vrednosti. Kar zadeva uporabnine, začne sprememba klasifikacije učinkovati najpozneje prvi dan veljavnosti ali po dnevu te spremembe klasifikacije.

Brez poseganja v odstavek 1 se za vozila v emisijskih razredih CO2 2, 3, 4 in 5 uporabljajo znižane pristojbine oziroma uporabnine, in sicer:

(a)

emisijski razred CO2 2 – 5- do 15-odstotno znižanje v primerjavi s pristojbino oziroma uporabnino, ki se uporablja za emisijski razred CO2 1;

(b)

emisijski razred CO2 3 – 15- do 30-odstotno znižanje v primerjavi s pristojbino oziroma uporabnino, ki se uporablja za emisijski razred CO2 1;

(c)

emisijski razred CO2 4 – 30- do 50-odstotno znižanje v primerjavi s pristojbino oziroma uporabnino, ki se uporablja za emisijski razred CO2 1;

(d)

emisijski razred CO2 5 – 50- do 75-odstotno znižanje v primerjavi s pristojbino oziroma uporabnino, ki se uporablja za emisijski razred CO2 1.

Kadar je infrastrukturna pristojbina ali uporabnina razlikovana tudi glede na emisijski razred Euro, se znižanja iz prvega pododstavka uporabljajo v primerjavi s pristojbino oziroma uporabnino, ki se uporablja za najstrožji emisijski standard Euro.

Razlikovanja iz tega člena niso namenjena ustvarjanju dodatnih prihodkov.

Z odstopanjem od odstavka 1 se lahko država članica odloči, da ne uporabi zahteve po razlikovanju infrastrukturne pristojbine v skladu z odstavkom 2, kadar se za zunanje stroške za emisije CO2 zaračunavajo različne pristojbine glede na referenčne vrednosti pristojbine za zunanje stroške za emisije CO2 iz Priloge IIIc.

Na cestnih odsekih, kjer vozilo preverljivo obratuje brez emisij CO2, lahko države članice za to vozilo uporabijo znižane pristojbine oziroma uporabnine v skladu z emisijskim razredom CO2 5. Države članice, ki uporabijo to možnost, za to vozilo na drugih cestnih odsekih uporabljajo pristojbine oziroma uporabnine, ki se uporabljajo za emisijski razred CO2 1.

Komisija sprejme izvedbene akte, v katerih določi referenčne emisije CO2 za skupine vozil, ki niso zajete v členu 2(1), točke (a) do (d), Uredbe (EU) 2019/1242.

V teh izvedbenih aktih se navedejo podatki, ki so pomembni za vsako skupino vozil in so objavljeni v poročilu iz člena 10 Uredbe (EU) 2018/956. Komisija te izvedbene akte sprejme najpozneje šest mesecev po objavi ustreznega poročila iz člena 10 Uredbe (EU) 2018/956.

Do 25. marca 2027 Komisija oceni izvajanje in učinkovitost razlikovanja pristojbin oziroma uporabnin na podlagi emisij CO2 iz tega člena ter ali je še potrebno ter skladno z direktivama 2003/87/ES in 2003/96/ES. Komisija na podlagi te ocene, kadar je ustrezno, predloži zakonodajni predlog za spremembo ustreznih določb te direktive o razlikovanju pristojbin oziroma uporabnin na podlagi emisij CO2.

Komisija vsakih pet let po 24. marcu 2022 pregleda najvišje stopnje uporabnin iz Priloge II in stopnje znižanja iz odstavka 3 ter na podlagi rezultatov tega pregleda, kadar je ustrezno, predloži zakonodajni predlog za spremembo navedenih določb.

10.

Komisija vsakih 30 mesecev po 24. marcu 2022 pripravi poročilo, v katerem oceni ustreznost mejnih vrednosti emisijskih razredov CO2 2 in 3 iz člena 7ga(2), točki (b) in (c), te direktive v zvezi z referenčnimi emisijami, objavljenimi v skladu s členom 11(1) Uredbe (EU) 2019/1242, ali glede na emisije CO2, sporočene v skladu z Uredbo (EU) 2018/956, in na podlagi rezultatov te ocene, kadar je ustrezno, predloži zakonodajni predlog za spremembo zadevnih mejnih vrednosti.

11.

Uporaba razlikovanja pristojbin oziroma uporabnin na podlagi emisij CO2 iz tega člena ni obvezna, kadar se uporablja drug ukrep za oblikovanje cen ogljika v zvezi z gorivom za cestni promet v Uniji.

Člen 7gb

Države članice lahko razlikujejo cestnine in uporabnine za lahka vozila glede na okoljsko učinkovitost vozila, določeno s specifičnimi kombiniranimi ali ponderiranimi kombiniranimi emisijami CO2, navedenimi v točki 49 certifikata o skladnosti vozil, in z emisijsko vrednostjo Euro.

Brez poseganja v odstavek 2 tega člena se nižje stopnje cestnin in uporabnin uporabljajo za osebne avtomobile, minibuse in lahka gospodarska vozila, ki izpolnjujejo oba naslednja pogoja:

(a)

njihove specifične emisije CO2, določene v skladu z Uredbo Komisije (EU) 2017/1151 ( 12 ), so enake nič ali nižje od naslednjih vrednosti:

(i)

za obdobje 2021–2024: ciljev2021 za celotni vozni park EU, določenih v skladu z delom A, točka 6, in delom B, točka 6, Priloge I k Uredbi (EU) 2019/631 Evropskega parlamenta in Sveta ( 13 );

(ii)

za obdobje 2025–2029: ciljev za celotni vozni park EU, določenih v skladu z delom A, točka 6.1.1, in delom B, točka 6.1.1, Priloge I k Uredbi (EU) 2019/631;

(iii)

za obdobje po letu 2030: ciljev za celotni vozni park EU, določenih v skladu z delom A, točka 6.1.2, in delom B, točka 6.1.2, Priloge I k Uredbi (EU) 2019/631;

(b)

njihove emisije onesnaževal, določene v skladu z Uredbo (EU) 2017/1151, so opredeljene v tabeli iz Priloge VII k tej direktivi. Države članice lahko uporabijo znižanje za brezemisijska vozila iz Priloge VII k tej direktivi brez uporabe znižanj za druge kategorije vrednosti emisij iz navedene priloge.

Države članice od 1. januarja 2026, kadar je to tehnično izvedljivo, razlikujejo cestnine in letno stopnjo uporabnin za furgone in minibuse glede na okoljsko učinkovitost vozila v skladu s pravili iz Priloge VII. V ta namen so določbe iz drugega pododstavka odstavka 1 okvirne.

Kadar se države članice odločijo za uporabo meril emisijskih vrednosti ali ravni znižanja, ki se razlikujejo od tistih iz odstavka 1, ali za vključitev drugih ali dodatnih meril, o svoji izbiri uradno obvestijo Komisijo in jo utemeljijo vsaj šest mesecev pred uvedbo vsakega razlikovanja.

Države članice pa se lahko odločijo, da bodo znižanja uporabile samo za brezemisijska vozila, ne da bi za druga vozila uporabljale kakršno koli razlikovanje in ne da bi o tem uradno obvestile Komisijo.

Države članice lahko pod pogoji iz odstavkov 1 in 2 upoštevajo izboljšanje okoljske učinkovitosti vozila, ki je povezano s predelavo tega vozila za uporabo alternativnih goriv.

Države članice lahko sprejmejo izredne ukrepe za namen zaračunavanja pristojbin za vozila zgodovinskega pomena.

Razlikovanja iz tega člena niso namenjena ustvarjanju dodatnih prihodkov.

▼M3

Člen 7h

▼M9

Države članice vsaj šest mesecev pred začetkom izvajanja nove ali bistveno spremenjene cestninske ureditve na podlagi infrastrukturnih pristojbin Komisiji pošljejo:

▼M3

(a)

za cestninske ureditve, ki ne vključujejo koncesijskih cestnin:

—

vrednosti enot in drugih parametrov, ki jih uporabljajo za izračun različnih elementov infrastrukturnih stroškov, in

—

jasne informacije o vozilih, za katere se uporabljajo cestninske ureditve, geografski obseg omrežja ali dela omrežja, ki se uporablja za posamezen izračun stroškov, in odstotek stroškov, ki jih želijo pokriti s pristojbinami, in

▼M9

—

po potrebi jasne informacije o glavnih značilnostih elektronskega cestninskega sistema, vključno z interoperabilnostjo.

▼M3

(b)

za cestninske ureditve, ki vključujejo koncesijske cestnine:

—

koncesijske pogodbe ali bistvene spremembe teh pogodb,

—

osnovna ureditev, na kateri temelji obvestilo o koncesiji dajalca koncesije, kakor je navedeno v Prilogi VII B k Direktivi 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev ( 14 ); ta osnovna ureditev vsebuje oceno stroškov iz člena 7b(1), ki se predvidevajo po koncesiji, predviden promet po vrsti vozila, stopnje predvidenih cestnin in geografski obseg omrežja, ki ga pokriva koncesijska pogodba.

▼M9

1a.

Ko država članica Komisiji pošlje podatke v skladu z odstavkom 1, lahko vključi informacije o več kot eni spremembi cestninske ureditve na podlagi infrastrukturnih pristojbin. Kadar je bila Komisija o spremembi že bila obveščena, se šteje, da je država članica že izpolnila zahteve glede informacij iz odstavka 1 in da lahko spremembo izvede brez ponovnega obveščanja Komisije.

▼M3

Komisija v šestih mesecih od prejema vseh potrebnih informacij v skladu z odstavkom 1 poda mnenje o izpolnjevanju obveznosti iz člena 7e. Mnenja Komisije so na voljo odboru iz člena 9c.

▼M9

Države članice pred začetkom izvajanja nove ali bistveno spremenjene cestninske ureditve na podlagi pristojbin za zunanje stroške ali pristojbin za zastoje Komisiji sporočijo zadevno omrežje, predvidene stopnje za posamezno kategorijo vozila in emisijski razred ter Komisijo po potrebi uradno obvestijo v skladu s Prilogo IIIa, točka 2, ali Prilogo V, točka 2.

▼M9 —————

▼M3

Člen 7i

Države članice nobeni skupini uporabnikov ne omogočijo popustov ali znižanj pri elementu cestnine, ki ustreza pristojbini za zunanje stroške.

Države članice lahko omogočijo popuste ali znižanja za infrastrukturne pristojbine, pod pogojem da:

(a)

je tako prilagojena tarifna struktura sorazmerna, objavljena in se za uporabnike uporablja pod enakimi pogoji ter ne pomeni prenosa dodatnih stroškov na druge uporabnike v obliki višjih cestnin;

▼M9

(b)

tovrstni popusti ali znižanja odražajo dejanske prihranke pri upravnih stroških obravnave pogostih uporabnikov v primerjavi z občasnimi uporabniki;

(c)

znižanja ne presegajo 13 % infrastrukturnih pristojbin, ki jih plačujejo enakovredna vozila, ki do popustov ali znižanj niso upravičena.

▼M9

2a.

Države članice lahko omogočijo popuste ali znižanja infrastrukturne pristojbine za osebne avtomobile za pogoste uporabnike, zlasti na območjih, kjer so naselja razpršena, in na obrobjih mest. Zmanjšanje prihodkov zaradi popusta, ki se odobri pogostim uporabnikom, se ne naloži manj pogostim uporabnikom.

▼M9

Pod pogoji iz člena 7g(1), točka (b), in člena 7g(3) te direktive so stopnje cestnin za velike projekte jedrnega vseevropskega prometnega omrežja, katerih karte so opredeljene v Prilogi I k Uredbi (EU) št. 1315/2013, lahko predmet razlikovanja na drugačen način, da se zagotovi gospodarska izvedljivost takih projektov, kadar so ti izpostavljeni neposredni konkurenci drugih načinov prevoza. Struktura zaračunavanja pristojbin mora biti linearna in sorazmerna. Podrobnosti o njej se objavijo, pod enakimi pogoji pa mora biti na voljo vsem uporabnikom. Ne sme voditi v prenos dodatnih stroškov na druge uporabnike v obliki višjih cestnin.

▼M3

Člen 7j

▼M9

Uvedba, pobiranje in nadzor plačevanja cestnin in uporabnin potekajo tako, da se čim manj ovira prosti pretok prometa in čim bolj izogiba obveznim mejnim kontrolam ali pregledom na notranjih mejah Unije. V ta namen države članice sodelujejo pri uvajanju metod, s katerimi se uporabnikom cest omogoči plačevanje cestnin in uporabnin vsaj elektronsko ali na meji ali na glavnih plačilnih mestih 24 ur na dan in z običajnimi plačilnimi sredstvi znotraj in zunaj držav članic, v katerih se zaračunavajo. Državam članicam ni treba zagotoviti fizičnih plačilnih mest.

▼M3

Ureditve pobiranja cestnin in uporabnin občasnih uporabnikov cestnega omrežja ne postavljajo v neupravičeno neugoden položaj, ne finančno, ne kako drugače. Zlasti kadar država članica cestnine ali uporabnine pobira izključno z uporabo sistema, ki zahteva uporabo elektronske plačilne naprave, vgrajene v vozilo, zagotovi, da so ustrezne naprave, ki izpolnjujejo zahteve iz Direktive 2004/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o interoperabilnosti elektronskih cestninskih sistemov v Skupnosti ( 15 ), na voljo vsem uporabnikom pod razumnimi upravnimi in ekonomskimi pogoji.

▼M9

2a.

Kadar voznik ali, če je ustrezno, prevoznik ali ponudnik storitev evropskega elektronskega cestninjenja (EETS) ne more predložiti dokazila o emisijskem razredu vozila za namene člena 7g(2), člena 7ga ali člena 7gb, lahko države članice zaračunajo najvišjo cestnino ali uporabnino, ki se lahko zaračuna.

Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da uporabniku omogočijo, da pred uporabo infrastrukture vsaj z elektronskimi sredstvi prijavi emisijski razred vozila. Države članice lahko dajo na razpolago elektronska in neelektronska sredstva, ki jih uporabnik lahko predloži kot dokazilo za to, da je upravičen do znižanja cestnin, ali, kadar je ustrezno, v primeru pregleda. Države članice lahko zahtevajo, da se pred uporabo infrastrukture predložijo dokazila v elektronski obliki.

Države članice lahko sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da se predložitev dokazil po uporabi infrastrukture sprejme 30 dni ali za daljše obdobje, ki ga določijo države članice, po uporabi infrastrukture, in za zagotovitev povračila morebitne razlike med zaračunanimi cestninami ali uporabninami in cestnino ali uporabnino, ki ustreza emisijskemu razredu zadevnega vozila, ki izhaja iz dokazil, predloženih v veljavnem roku.

▼M9

Kadar država članica vozilu zaračuna cestnino, se celoten znesek cestnine, znesek infrastrukturne pristojbine, znesek pristojbine za zunanje stroške in znesek pristojbine za zastoje, kadar se uporablja, navede na potrdilu o plačilu, ki se izda uporabniku ceste, po možnosti z elektronskimi sredstvi. Uporabnik ceste se lahko strinja s tem, da se mu potrdilo o plačilu ne izda.

Kadar je to ekonomsko izvedljivo, države članice infrastrukturne pristojbine, pristojbine za zunanje stroške in pristojbine za zastoje zaračunavajo in pobirajo v okviru elektronskega cestninskega sistema, ki je skladen z določbami člena 3(1) Direktive (EU) 2019/520 Evropskega parlamenta in Sveta ( 16 ). Komisija spodbuja sodelovanje med državami članicami, ki se izkaže kot potrebno za zagotovitev interoperabilnosti elektronskih cestninskih sistemov na evropski ravni.

Člen 7k

Brez poseganja v člena 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije ta direktiva ne vpliva na možnost držav članic, ki uvedejo sistem cestnin, da določijo ustrezno povračilo.

▼B

Člen 8

Dve državi članici ali več lahko sodelujejo pri uvajanju skupnega sistema uporabnin, veljavnega za njihova ozemlja kot celoto. V tem primeru te države članice zagotovijo tesno udeležbo Komisije pri tem uvajanju ter tudi pri kasnejšem obratovanju sistema in njegovem morebitnem spreminjanju.

Za skupni sistem veljajo poleg pogojev iz člena 7 še naslednji pogoji:

▼M9

(a)

plačilo enotne uporabnine omogoča dostop do omrežja, kot ga opredelijo sodelujoče države članice v skladu s členom 7(1) in (2);

(b)

enotne stopnje uporabnin določijo sodelujoče države članice v zneskih, ki niso višji od najvišjih stopenj iz člena 7a;

▼B

(c)

v skupni sistem se lahko vključijo druge države članice;

(d)

sodelujoče države članice izdelajo lestvico, po kateri vsaka država prejme pravični delež prihodkov iz uporabnin.

▼M9

Pri skupnem sistemu uporabnin iz odstavka 1 tega člena se končni datum začetka uporabe razlikovanj iz drugega in tretjega pododstavka člena 7ga(1) podaljša do 25. marca 2025 ali, če so referenčne emisije CO2 objavljene po 24. marcu 2022, tri leta po objavi referenčnih emisij CO2.

▼M1

Člen 8a

Vsaka država članica spremlja sistem cestnin in/ali uporabnin in s tem zagotavlja, da deluje na pregleden in nediskriminatoren način.

▼M3

Člen 8b

Dve ali več držav članic lahko sodeluje pri uvajanju skupnega cestninskega sistema, ki se uporablja na ozemlju vseh skupaj. V tem primeru te države članice poskrbijo, da je Komisija obveščena o takšnem sodelovanju ter o poznejšem obratovanju sistema in njegovem morebitnem spreminjanju.

Za skupni cestninski sistem veljajo pogoji iz členov 7 do 7k. V skupni sistem se lahko vključijo druge države članice.

▼B

POGLAVJE V

Končne določbe

Člen 9

▼M1

Ta direktiva državam članicam ne preprečuje nediskriminatorne uporabe:

(a)

posebnih davkov ali dajatev:

—

zaračunanih ob registraciji vozila, ali

—

naloženih vozilom ali tovorom neobičajne teže ali velikosti;

(b)

parkirnin in posebnih dajatev za mestni promet.

▼M9

1a.

Ta direktiva državam članicam ne preprečuje, da zaračunavajo:

(a)

regulativne pristojbine, posebej namenjene zmanjševanju prometnih zastojev ali boju proti okoljskim vplivom, vključno s slabo kakovostjo zraka, na vseh cestah na mestnih območjih, vključno s cestami vseevropskega omrežja, ki prečkajo mestna območja;

(b)

pristojbine, posebej namenjene financiranju gradnje, delovanja, vzdrževanja in razvoja naprav, ki so vgrajene v ceste ali vzpostavljene ob cestah ali nad njimi in zagotavljajo energijo nizkoemisijskim in brezemisijskim vozilom med vožnjo, ki se zaračunavajo za takšna vozila.

Te pristojbine se uporabljajo na nediskriminatoren način.

▼M3

Države članice odločijo o uporabi prihodkov, pridobljenih na podlagi te direktive. Da bi omogočili razvoj prometnega omrežja kot celote, bi bilo treba prihodke, ustvarjene z infrastrukturnimi pristojbinami in pristojbinami za zunanje stroške, ali enakovredne finančne vrednosti teh prihodkov porabiti tako, da bi koristili prometnemu sektorju in izboljšali celoten prometni sistem. Zlasti bi bilo treba prihodke, ustvarjene s pristojbinami za zunanje stroške, ali finančne vrednosti, enakovredne tem prihodkom, uporabiti tako, da bi zagotovili bolj trajnostni promet, vključno z eno ali več možnostmi, navedenimi v nadaljevanju:

(a)

omogočanjem učinkovitega oblikovanja cen;

(b)

zmanjševanjem onesnaževanja zaradi cestnega prometa pri viru;

(c)

ublažitvijo vplivov onesnaževanja zaradi cestnega prometa pri viru;

(d)

izboljševanjem uspešnosti vozil glede emisij CO2 in porabe energije;

(e)

razvojem drugih oblik infrastrukture za uporabnike prevoznih storitev in/ali okrepitvijo sedanjih zmogljivosti;

(f)

podpiranjem vseevropskega prometnega omrežja;

(g)

optimiziranjem logistike;

(h)

izboljšanjem prometne varnosti; ter

(i)

zagotavljanjem varovanih parkirnih prostorov.

▼M9 —————

▼M1

Člen 9a

Države članice vzpostavijo ustrezen nadzor in določijo sistem kazni, ki se uporablja za kršitve nacionalnih predpisov, ki se sprejmejo na podlagi te direktive. Sprejmejo tudi vse potrebne ukrepe, da zagotovijo njihovo izvajanje. Te kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

▼M3

Člen 9b

Komisija omogoča lažji dialog in izmenjavo tehničnega znanja in izkušenj v zvezi z izvajanjem te direktive in zlasti njenih prilog med državami članicami.

Člen 9c

Komisiji pomaga odbor. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije ( 17 ).

Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabi člen 4 Uredbe (EU) št. 182/2011.

▼M9

Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

▼M9

Člen 9d

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 9e za spremembo te direktive v zvezi s Prilogo 0, formulami v točkah 4.1 in 4.2 Priloge IIIa ter zneski, navedenimi v tabelah v prilogah IIIb in IIIc, da se prilagodijo znanstvenemu in tehničnemu napredku.

Komisija v okoliščinah iz člena 7cb(4) sprejme delegirane akte v skladu s členom 9e za spremembo te direktive v zvezi z referenčnimi vrednostmi pristojbin za zunanje stroške za emisije CO2 iz Priloge IIIc, pri čemer upošteva dejansko ceno ogljika, ki se uporablja za goriva za cestni promet v Uniji. Takšne spremembe se omejijo na zagotavljanje, da raven pristojbin za zunanje stroške za emisije CO2 ne presega tistega, kar je potrebno za internalizacijo teh zunanjih stroškov.

Člen 9e

Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 9d se prenese na Komisijo za obdobje petih let od 24. marca 2022. Komisija pripravi poročilo o prenosu pooblastila najpozneje devet mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljšuje za enako dolga obdobja, razen če Evropski parlament ali Svet nasprotuje temu podaljšanju najpozneje tri mesece pred koncem vsakega obdobja.

Prenos pooblastila iz člena 9d lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. S sklepom o preklicu preneha veljati prenos pooblastila iz navedenega sklepa. Sklep začne učinkovati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je določen v navedenem sklepu. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

Komisija se pred sprejetjem delegiranega akta posvetuje s strokovnjaki, ki jih imenujejo države članice, v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje ( 18 ).

Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o njem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

Delegirani akt, sprejet na podlagi člena 9d, začne veljati le, če mu niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestita Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

▼M9 —————

▼B

Člen 10

Za namen te direktive so menjalni tečaji med evrom in nacionalnimi valutami držav članic, ki niso uvedle evra, tisti, ki veljajo na prvi delovni dan v oktobru in so objavljeni v Uradnem listu ►M3 Evropske unije ◄ ; uporabljati se začnejo 1. januarja naslednjega koledarskega leta.

Države članice, ki niso uvedle evra, lahko ohranijo zneske, ki so veljali v času letne prilagoditve po odstavku 1, če bi preračunavanje zneskov, izraženih v evrih, povzročilo spremembo, ki bi bila v zneskih, izraženih v nacionalnih valutah, manjša od 5 %.

▼M9

Člen 10a

Zneski v eurih iz Priloge II in zneski v centih iz tabel v prilogah IIIb in IIIc se prilagodijo vsaki dve leti, da se upoštevajo spremembe v harmoniziranem indeksu cen življenjskih potrebščin EU, razen energije in nepredelanih živil, kot ga objavi Komisija (Eurostat). Prva prilagoditev se izvede do 31. marca 2025.

Zneski se samodejno posodobijo s prilagoditvijo osnovnega zneska v eurih ali centih za odstotek spremembe iz navedenega indeksa. Dobljeni zneski se zaokrožijo navzgor na najbližji euro, če gre za Prilogo II, in na najbližjo desetino centa, če gre za prilogi IIIb in IIIc.

Komisija do 31. marca 2025 prilagojene zneske iz odstavka 1 objavi v Uradnem listu Evropske unije. Ti prilagojeni zneski začnejo veljati s prvim dnem meseca, ki sledi objavi.

Člen 11

Države članice do 25. marca 2025 in nato vsakih pet let v zbirni obliki objavijo poročilo o cestninah in uporabninah, zaračunanih na njihovem ozemlju.

V poročilo, ki se objavi v skladu z odstavkom 1, se vključijo informacije o:

(a)

razvoju zaračunavanja pristojbin za uporabo cestne infrastrukture, in sicer omrežja in kategorije vozil, ki jih zajema, vključno z vsemi izvzetji v skladu s členom 7, 7c ali 7gb;

(b)

razlikovanju infrastrukturnih pristojbin ali uporabnin glede na kategorijo vozila in vrsto težkega vozila;

(c)

razlikovanju infrastrukturnih pristojbin ali uporabnin glede na okoljsko učinkovitost vozil v skladu s členom 7g, 7ga ali 7gb;

(d)

po potrebi razlikovanju infrastrukturnih pristojbin glede na obdobje dneva, vrsto dneva ali letni čas v skladu s členom 7g(1);

(e)

pristojbini za zunanje stroške, ki se zaračunava za vsako kombinacijo razreda vozila, vrste ceste in obdobja;

(f)

ponderirani infrastrukturni pristojbini ter skupnem prihodku iz infrastrukturnih pristojbin;

(g)

skupnem prihodku iz pristojbin za zunanje stroške;

(h)

skupnem prihodku iz pristojbin za zastoje na kategorijo vozila;

(i)

skupnem prihodku, zbranem s pribitki, in cestnih odsekih, na katerih so bili zaračunani;

(j)

skupnem prihodku iz cestnin ali uporabnin ali po potrebi obeh;

(k)

koriščenju prihodkov, ustvarjenih z uporabo te direktive, in kako je država članica na podlagi tega lahko izpolnila cilje iz člena 9(2) ali, kadar so ti prihodki dodeljeni splošnemu proračunu, informacije o višini odhodkov, dodeljenih za infrastrukturo za cestni promet in projekte trajnostnega prometa, ter

(l)

razvoju deleža vozil, ki spadajo v različne emisijske razrede, na cestah, za katere se plačuje cestnina.

Države članice, ki navedene informacije objavijo na spletu, se lahko odločijo, da poročila ne bodo pripravile.

▼B

Člen 12

Države članice sprejmejo zakone in predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, do 1. julija 2000. O tem takoj obvestijo Komisijo.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

Države članice predložijo Komisiji besedila temeljnih predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva. Komisija o tem obvesti druge države članice.

Člen 13

Ta direktiva začne veljati na dan objave v Uradnem listu Evropskih skupnosti.

Člen 14

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

▼M1

PRILOGA 0

MEJNE EMISIJSKE VREDNOSTI

1. Vozilo „EURO 0“

Masa ogljikovega monoksida (CO) g/kWh	Masa ogljikovodikov (HC) g/kWh	Masa dušikovih oksidov (NOx) g/kWh
12,3	2,6	15,8

2. Vozila „EURO I“/„EURO II“

	Masa ogljikovega monoksida (CO) g/kWh	Masa ogljikovodikov (HC) g/kWh	Masa dušikovih oksidov (NOx) g/kWh	Masa delcev (PT) g/kWh
Vozilo „EURO I“	4,9	1,23	9,0	0,4 (1)
Vozilo „EURO II“	4,0	1,1	7,0	0,15
(1) Za mejno vrednost za emisije delcev pri motorjih z nazivno močjo 85 kW ali manj se uporablja koeficient 1,7.

3. Vozila „EURO III“/„EURO IV“/„EURO V“/„EEV“

Specifične mase ogljikovega monoksida, skupnih ogljikovodikov, dušikovih oksidov in delcev, določene na podlagi preskusa ESC, ter motnost dima, določena na podlagi preskusa ELR, ne smejo presegati naslednjih vrednosti (1):
	Masa ogljikovih monoksidov (CO) g/kWh	Masa ogljikovodikov (HC) g/kWh	Masa dušikovih oksidov (NOx) g/kWh	Masa delcev (PT) g/kWh	Dim m-1
Vozilo „EURO III“	2,1	0,66	5,0	0,10 (2)	0,8
Vozilo „EURO IV“	1,5	0,46	3,5	0,02	0,5
Vozilo „EURO V“	1,5	0,46	2,0	0,02	0,5
Vozilo „EEV“	1,5	0,25	2,0	0,02	0,15
(1) Preskusni cikel zajema zaporedje preskusnih točk, od katerih ima vsaka točno določeno vrtilno frekvenco in navor ter ki jim mora motor slediti v stacionarnem stanju (preskus ESC) ali v prehodnih pogojih delovanja (preskusa ETC in ELR). (2) 0,13 pri motorjih z gibno prostornino, manjšo od 0,7 dm3 na valj, in nazivno vrtilno frekvenco, večjo od 3 000 min-1.

▼M9

Mejne emisijske vrednosti Euro VI

	Mejne vrednosti
	CO (mg/kWh)	Skupni ogljikovodiki (THC) (mg/kWh)	Nemetanski ogljikovodiki (NMHC) (mg/kWh)	CH4 (mg/kWh)	NOX (1) (mg/kWh)	NH3 (ppm)	Masa trdnih delcev (mg/kWh)	Število trdnih delcev (#/kWh)
WHSC (CI)	1 500	130			400	10	10	8,0 x 1011
WHSC (CI)	4 000	160			460	10	10	6,0 x 1011
WHTC (PI)	4 000		160	500	460	10	10	6,0 x 1011
Opomba: PI: = prisilni vžig. CI: = kompresijski vžig. (1) Dopustna raven sestavine NO2 v mejni vrednosti NOx se lahko določi pozneje.

▼M1

4. Lahko se upoštevajo prihodnji emisijski razredi vozil, kakor so opredeljeni v Direktivi 88/77/EGS, in njihove nadaljnje spremembe.

▼B

PRILOGA 1

NAJNIŽJE STOPNJE DAVKOV NA VOZILA

MOTORNA VOZILA

Število osi in največja dovoljena masa naloženega vozila (v tonah)		Najnižja stopnja davka (v evrih/leto)
Ne manj kakor	Manj kakor	Pogonska(-e) os(-i) z zračnim vzmetenjem ali priznanim ekvivalentom (1)	Drugi sistemi vzmetenja vozne(-ih) osi(-i)
Dve osi
12	13	0	31
13	14	31	86
14	15	86	121
15	18	121	274
Tri osi
15	17	31	54
17	19	54	111
19	21	111	144
21	23	144	222
23	25	222	345
25	26	222	345
Štiri osi
23	25	144	146
25	27	146	228
27	29	228	362
29	31	362	537
31	32	362	537
(1) Vzmetenje, priznano kot enakovredno v skladu z opredelitvijo iz Priloge II k Direktivi Sveta 96/53/ES z dne 25. julija 1996 o določitvi največjih dovoljenih mer določenih cestnih vozil v Skupnosti v notranjem in mednarodnem prometu in največjih dovoljenih tež v mednarodnem prometu (UL L 235, 17.9.1996, str. 59).

KOMBINACIJE VOZIL (SPOJENA VOZILA IN CESTNI VLAK)

Število osi in največja dovoljena masa naloženega vozila (v tonah)		Najnižja stopnja davka (v evrih/leto)
Ne manj kakor	Manj kakor	Pogonska(-e) os(-i) z zračnim vzmetenjem ali priznanim ekvivalentom (1)	Drugi sistemi vzmetenja vozne(-ih) osi(-i)
2 + 1 os
12	14	0	0
14	16	0	0
16	18	0	14
18	20	14	32
20	22	32	75
22	23	75	97
23	25	97	175
25	28	175	307
2 + 2 osi
23	25	30	70
25	26	70	115
26	28	115	169
28	29	169	204
29	31	204	335
31	33	335	465
33	36	465	706
36	38	465	706
2 + 3 osi
36	38	370	515
38	40	515	700
3 + 2 osi
36	38	327	454
38	40	454	628
40	44	628	929
3 + 3 osi
36	38	186	225
38	40	225	336
40	44	336	535
(1) Vzmetenje, priznano kot enakovredno v skladu z opredelitvijo iz Priloge II k Direktivi Sveta 96/53/ES z dne 25. julija 1996 o določitvi največjih dovoljenih mer določenih cestnih vozil v Skupnosti v notranjem in mednarodnem prometu in največjih dovoljenih tež v mednarodnem prometu (UL L 235, 17.9.1996, str. 59).

▼M9

PRILOGA II

NAJVIŠJI ZNESKI UPORABNIN V EURIH, VKLJUČNO Z UPRAVNIMI STROŠKI, IZ ČLENA 7a(2)

Na leto

	največ tri osi	najmanj štiri osi
Euro 0	1 899	3 185
Euro I	1 651	2 757
Euro II	1 428	2 394
Euro III	1 242	2 073
Euro IV	1 081	1 803
Euro V	940	1 567
Euro VI	855	1 425

Na mesec, na teden in na dan

Najvišje mesečne, tedenske in dnevne stopnje so sorazmerne s trajanjem uporabe infrastrukture.

▼M1

PRILOGA III

TEMELJNA NAČELA ZA RAZDELITEV STROŠKOV IN IZRAČUN CESTNIN

▼M3

Ta priloga določa temeljna načela za izračun ponderirane povprečne infrastrukturne pristojbine v skladu z členom 7b(1). Obveznost povezovanja infrastrukturnih pristojbin s stroški ne posega v možnost, da države članice v skladu s členom 7b(2) vseh stroškov ne pokrijejo s prihodki iz infrastrukturnih pristojbin, ali v možnost, da v skladu s členom 7f zneski določenih infrastrukturnih pristojbin odstopajo od povprečja.

▼M1

Uporaba teh načel je v celoti skladna z drugimi obstoječimi obveznostmi po pravu ►M3 Unije ◄ , zlasti z zahtevo po sklenitvi koncesijskih pogodb v skladu z Direktivo 2004/18/ES, in z drugimi instrumenti ►M3 Unije ◄ na področju javnih naročil.

Kadar se država članica pogaja z eno ali več tretjimi strankami z namenom sklenitve koncesijske pogodbe v zvezi z gradnjo ali obratovanjem dela njene infrastrukture oziroma če s tem namenom pristane na podobno zavezo na podlagi nacionalne zakonodaje ali sporazuma, ki ga je sklenila vlada države članice, se skladnost s temeljnimi načeli ocenjuje na podlagi izida teh pogajanj.

1. Opredelitev omrežja in vozil

—

Kadar se za celotno cestno omrežje TEN ne uporablja enoten cestninski režim, država članica natančno navede del oziroma dele omrežja, za katere velja cestninski režim, kakor tudi sistem, ki ga uporablja za klasifikacijo vozil za namene razlikovanja višin cestnin. Države članice prav tako navedejo, ali njihov cestninski režim zajema tudi vozila, katerih skupna masa ne presega praga 12 ton.

—

Kadar se država članica odloči, da bo za različne dele svojega omrežja sprejela različne politike glede povračila stroškov (kar dopušča ►M3 člen 7b(2) ◄ ), se vsak jasno opredeljen del omrežja izvede ločen izračun stroškov. Država članica lahko svoje omrežje razdeli na več jasno opredeljenih delov ter tako za vsak del posebej predvidi ločene koncesijske ali podobne ureditve.

2. Infrastrukturni stroški

2.1 Stroški naložb

—

Stroški naložb vključujejo stroške gradnje (vključno s stroški financiranja) in stroške razvoja infrastrukture ter po potrebi donosnost kapitalskih naložb ali stopnjo dobička. Vključeni so tudi stroški pridobitve zemljišč, načrtovanja, konstruiranja, nadzora nad gradbenimi pogodbami in vodenjem projektov, arheoloških raziskav in raziskav tal kot tudi drugi ustrezni dodatni stroški.

—

Povračilo stroškov gradnje temelji na pričakovani življenjski dobi infrastrukture ali na drugi dobi amortizacije (ne krajši od 20 let), ki se zdi primerna zaradi financiranja po koncesijski pogodbi ali kakšnega drugega načina financiranja. Trajanje dobe amortizacije je lahko ključnega pomena pri pogajanjih glede sklenitve koncesijskih pogodb, zlasti če želi zadevna država članica kot del pogodbe določiti zgornjo mejo ponderirane povprečne cestnine, ki se bo uporabljala.

—

Brez poseganja v izračun stroškov naložb se povračilo stroškov lahko:

—

enakomerno porazdeli skozi dobo amortizacije ali ponderira v začetnem, srednjem ali končnem obdobju, pod pogojem, da se tako ponderiranje izvaja na pregleden način,

—

predvideva indeksacijo cestnin skozi dobo amortizacije.

—

Vsi stroški, nastale v preteklih obdobjih, temeljijo na dejansko plačanih zneskih. Stroški, ki bodo nastali v prihodnosti, se izračunajo na podlagi razumnih napovedi teh stroškov.

—

Javne naložbe se lahko štejejo za posojila. Obrestna mera za stroške, nastale v preteklih obdobjih, je obrestna mera, ki se je v posameznem obdobju uporabljala za javna posojila.

▼M9

—

Porazdelitev stroškov na težka vozila se izvede na objektivni in pregledni podlagi, ob upoštevanju deleža prometa težkih vozil, ki poteka prek omrežja, ter s tem povezanih stroškov. Prevoženi kilometri, ki jih opravijo težka vozila, se lahko v ta namen prilagodijo z uporabo objektivno utemeljenih „ekvivalenčnih faktorjev“, kot so tisti iz točke 4 ( 19 ).

▼M1

—

Rezervacije za pričakovan donos iz kapitala ali stopnje dobička so razumne in odražajo razmere na trgu, lahko pa se prilagodijo, da se podelijo spodbude za večjo uspešnost sopogodbenici pri izpolnjevanju upoštevanju zahtev za kakovost storitev. Donos iz kapitala se lahko oceni z uporabo ekonomskih kazalcev, kot sta interna stopnja donosnosti naložbe (IRR – internal rate of return on investment) ali tehtano povprečje stroškov kapitala (WACC – weighted average cost of capital).

2.2 Letni stroški vzdrževanja in stroški popravil

—

Ti stroški vključujejo tako letne stroške vzdrževanja omrežja kot redne stroške v zvezi s popravili, utrjevanjem in preplastitvijo, da se zagotovi trajno ohranjanje obratovalne funkcionalnosti omrežja.

▼M9

—

Takšni stroški se porazdelijo med težka vozila in preostali promet na podlagi dejanskih in predvidenih deležev prevoženih kilometrov ter se lahko prilagajajo glede na objektivno utemeljene ekvivalenčne faktorje, kot so tisti iz točke 4.

▼M1

3. Stroški obratovanja, upravljanja in pobiranja cestnin

Ti stroški vključuje vse stroške, ki jih je imel upravljavec infrastrukture in niso zajeti v oddelku 2 ter se nanašajo na izvedbo, obratovanje in upravljanje infrastrukture in cestninskega sistema. Sem sodijo zlasti:

—

stroški izgradnje, namestitve in vzdrževanja cestninskih hišic in drugih plačilnih sistemov,

—

vsakodnevni stroški obratovanja, upravljanja in izvajanja sistema pobiranja cestnin,

—

upravne takse in pristojbine, povezane s koncesijskimi pogodbami,

—

stroški upravljanja, upravni in storitveni stroški, povezani z obratovanjem infrastrukture.

Stroški lahko vključujejo donosnost kapitala ali stopnjo dobička, ki odražata stopnjo prenesenega tveganja.

Takšni stroški se na pravični in pregledni podlagi porazdelijo med vse razrede vozil, za katere velja cestninski sistem.

▼M9

4. Delež prometa težkih vozil, ekvivalenčni faktorji in mehanizem popravkov

—

Izračun cestnin temelji na dejanskih in predvidenih deležih prevoženih kilometrov težkih vozil, ki se lahko po potrebi prilagodijo z uporabo ekvivalenčnih faktorjev zaradi upoštevanja povečanih stroškov gradnje in popravil infrastrukture, ki jo uporabljajo težka vozila.

▼M1

—

Naslednja tabela prikazuje sklop okvirnih ekvivalenčnih faktorjev. Če država članica uporablja drugačne ekvivalenčne faktorje, kot so prikazani v tabeli, ti temeljijo na objektivno utemeljenih merilih in so dostopni javnosti.

Razred vozil (1)	Ekvivalenčni faktorji
Razred vozil (1)	Popravilo infrastrukture (2)	Naložbe	Letno vzdrževanje
Med 3,5 t in 7,5 t, Razred 0	1	1	1
> 7,5 t, Razred I	1,96	1	1
> 7,5 t, Razred II	3,47	1	1
> 7,5 t, Razred III	5,72	1	1
(1) Za določitev razredov vozil glej Prilogo IV. (2) Razredi vozil ustrezajo osnim obremenitvam v vrednostih 5,5, 6,5, 7,5 oziroma 8,5 ton.

—

Cestninski režimi, ki temeljijo na predvidenih obsegih prometa, predvidevajo mehanizem popravkov, v skladu s katerim se cestnine redno prilagajajo, s čimer se popravljajo vsa previsoka ali prenizka povračila stroškov, ki nastanejo zaradi napačnih predvidevanj.

▼M9

PRILOGA IIIa

NAJMANJŠE ZAHTEVE ZA ZARAČUNAVANJE PRISTOJBINE ZA ZUNANJE STROŠKE

V tej prilogi so določene minimalne zahteve za zaračunavanje pristojbine za zunanje stroške in po potrebi za izračun najvišje pristojbine za zunanje stroške.

1. Deli zadevnega cestnega omrežja

Država članica natančno določi del ali dele svojega cestnega omrežja, na katerih se zaračunava pristojbina za zunanje stroške.

Kadar namerava država članica zaračunavati pristojbine za zunanje stroške le za del ali dele cestnega omrežja, ki so sestavljeni iz njenega deleža v vseevropskem cestnem omrežju in njegovih avtocestah, se del ali deli izberejo po oceni, s katero se ugotovi, da bi lahko uvedba pristojbine za zunanje stroške na drugih delih tako sestavljenega cestnega omrežja negativno vplivala na okolje, javno zdravje ali varnost v cestnem prometu.

Od 25. marca 2026 država članica, ki ne namerava zaračunavati pristojbin za zunanje stroške za onesnaževanje zraka na določenih odsekih svojega cestninskega omrežja, izbere tudi te določene odseke na podlagi takšne ocene.

2. Zajeta vozila, ceste in obdobje

Kadar namerava država članica zaračunavati pristojbine za zunanje stroške, ki so višje od referenčnih vrednosti, navedenih v Prilogi IIIb ali IIIc, Komisijo uradno obvesti o klasifikaciji vozil, na podlagi katere se bo določilo razlikovanje pristojbin za zunanje stroške. Po potrebi Komisijo uradno obvesti o lokaciji cest, na katerih se zaračunavajo višje pristojbine za zunanje stroške (v nadaljnjem besedilu: primestne ceste (vključno z avtocestami)), in cest, na katerih se zaračunavajo nižje pristojbine za zunanje stroške (v nadaljnjem besedilu: medmestne ceste (vključno z avtocestami)).

Država članica po potrebi Komisijo uradno obvesti tudi o natančnih obdobjih, ki ustrezajo nočnemu času, ko se lahko uvedejo višje pristojbine za zunanje stroške hrupa, da se upošteva večje motenje zaradi hrupa.

Klasifikacija cest kot primestnih cest (vključno z avtocestami) in medmestnih cest (vključno z avtocestami) ter opredelitev obdobij temeljita na objektivnih merilih glede na raven izpostavljenosti cest ter njihove okolice onesnaževanju, kot so gostota prebivalstva, letna povprečna onesnaženost zraka (zlasti za PM10 in NO2) ter število dni (za PM10) in ur (za NO2), ko so presežene mejne vrednosti, določene na podlagi Direktive 2008/50/ES. Uporabljena merila se vključijo v uradno obvestilo.

3. Znesek pristojbine

Ta oddelek se uporablja, kadar namerava država članica zaračunavati pristojbine za zunanje stroške, ki so višje od referenčnih vrednosti, navedenih v Prilogi IIIb ali IIIc.

Država članica ali po potrebi neodvisni organ za vsak razred vozila, vrsto ceste in obdobje, kot je ustrezno, določi posamezen poseben znesek. Tarifna struktura je pregledna, objavljena in se pod enakimi pogoji uporablja za vse uporabnike. Tarifno strukturo je treba objaviti dovolj zgodaj pred začetkom izvajanja. Vsi parametri, podatki in druge informacije, brez katerih razumevanje izračuna raznovrstnih elementov zunanjih stroškov ni mogoče, se objavijo.

Država članica ali, kadar je ustrezno, neodvisni organ pri določanju pristojbin upošteva načelo učinkovitega oblikovanja cen, to je cen, ki so blizu mejnih družbenih stroškov uporabe vozila, ki se mu zaračuna pristojbina.

Pristojbina se določi po tem, ko je bilo upoštevano tveganje preusmeritve prometa skupaj z morebitnimi negativnimi učinki na varnost v cestnem prometu, okolje in zastoje ter morebitne rešitve za ublažitev teh tveganj.

Država članica ali, kadar je ustrezno, neodvisni organ spremlja učinkovitost tarifne sheme pri zmanjševanju okoljske škode zaradi cestnega prometa. Tarifno strukturo in posebni znesek pristojbine, določene za dani razred vozila, vrsto ceste in obdobje, kadar je ustrezno, vsaki dve leti prilagodi spremembam v povpraševanju po prevoznih storitvah in njihovi ponudbi.

4. Elementi zunanjih stroškov

4.1 Stroški onesnaževanja zraka zaradi prometa

Kadar namerava država članica zaračunavati pristojbine za zunanje stroške, ki so višje od referenčnih vrednosti, navedenih v Prilogi IIIb, zadevna država članica ali, kadar je ustrezno, neodvisni organ izračuna stroške onesnaževanja zraka zaradi prometa, ki se lahko zaračunajo, po naslednji formuli:

pri čemer je:

–PCV

ij=stroški onesnaževanja zraka vozila razreda i na cesti vrste j (euro/prevoženi kilometer vozila),

–EFik

faktor emisije onesnaževala k in razred vozila i (gram/prevoženi kilometer vozila),

–PCjk

denarna vrednost stroškov onesnaževala k za vrsto ceste j (euro/gram).

Faktorji emisije so isti, kot jih uporabljajo države članice pri določanju nacionalnih katastrov emisij, določenih v Direktivi (EU) 2016/2284 Evropskega parlamenta in Sveta ( 20 ) (kar zahteva uporabo priročnika EMEP/EEA o evidencah emisij onesnaževal zraka ( 21 )). Denarno vrednost stroškov onesnaževal oceni država članica ali, kadar je ustrezno, neodvisni organ iz člena 7c(2) te direktive, pri čemer uporabi znanstveno dokazane metode.

Država članica ali, kadar je ustrezno, neodvisni organ lahko za izračun vrednosti stroškov onesnaževanja zraka uporabi znanstveno dokazane alternativne metode, pri čemer uporabi podatke meritev onesnaževal zraka in lokalno vrednost denarne vrednosti stroškov onesnaževal.

4.2 Stroški obremenitve s hrupom zaradi prometa

Kadar namerava država članica zaračunavati pristojbine za zunanje stroške, ki so višje od referenčnih vrednosti, navedenih v Prilogi IIIb, zadevna država članica ali, kadar je ustrezno, neodvisni organ izračuna stroške obremenitve s hrupom zaradi prometa, ki se lahko zaračunajo, po naslednji formuli:

NCVj (dan) = a × NCVj

NCVj (noč) = b × NCVj

pri čemer je:

– NCVj

stroški obremenitve s hrupom težkega tovornega vozila na cesti vrste j (euro/prevoženi kilometer vozila),

– NCjk

stroški obremenitve s hrupom na osebo, izpostavljeno na vrsti ceste j ravni hrupa k (euro/osebo),

– POPk

prebivalstvo, izpostavljeno dnevni ravni hrupa k na kilometer (oseba/kilometer),

– WADT

ponderirani povprečni dnevni promet (ekvivalent osebnih vozil),

– a in b

pomenita utežna faktorja, ki ju država članica določi tako, da ponderirana povprečna pristojbina za hrup na število prevoženih kilometrov ustreza NCVj (dnevno).

Obremenitev s hrupom zaradi prometa se nanaša na vpliv hrupa na zdravje državljanov ob cesti.

Prebivalstvo, izpostavljeno ravni hrupa k, se upošteva skladno s strateškimi kartami hrupa, oblikovanimi na podlagi člena 7 Direktive 2002/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta ( 22 ) ali drugim enakovrednim virom podatkov.

Stroške obremenitve s hrupom na osebo, izpostavljeno ravni hrupa k, oceni država članica ali, kadar je ustrezno, neodvisni organ, pri čemer uporabi znanstveno dokazane metode.

Za ponderirani povprečni dnevni promet se med težkimi tovornimi vozili in osebnimi avtomobili uporabi ekvivalenčni faktor „e“, ki se izračuna na podlagi ravni emisij hrupa povprečnega avtomobila in povprečnega težkega tovornega vozila ter ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 540/2014 Evropskega parlamenta in Sveta ( 23 ).

Država članica ali, kadar je ustrezno, neodvisni organ lahko določi različne pristojbine za hrup, da nagradi uporabnike tišjih vozil, pod pogojem, da to ne pomeni diskriminacije tujih vozil.

4.3 Stroški emisij CO2 zaradi prometa

Kadar namerava država članica zaračunati pristojbine za zunanje stroške za emisije CO2, ki so višje od referenčnih vrednosti iz Priloge IIIc, ta država članica ali, kadar je ustrezno, neodvisni organ izračuna upravičene stroške na podlagi znanstvenih dokazov z uporabo pristopa izogibanja stroškom, pri čemer upošteva in pojasni zlasti naslednje vidike:

(a)

izbiro ciljne ravni emisij;

(b)

oceno možnosti za ublažitev posledic;

(c)

oceno osnovnega scenarija;

(d)

izogibanje tveganju in izgubam;

(e)

ponderiranje.

Države članice vsaj šest mesecev pred začetkom zaračunavanja takšne pristojbine za zunanje stroške za emisije CO2 o tem uradno obvestijo Komisijo.

PRILOGA IIIb

REFERENČNE VREDNOSTI PRISTOJBINE ZA ZUNANJE STROŠKE

V tej prilogi so določene referenčne vrednosti pristojbine za zunanje stroške, vključno s stroški onesnaženosti zraka in hrupa.

Tabela 1

Referenčne vrednosti pristojbine za zunanje stroške za težka tovorna vozila

Razred vozila	Cent/prevoženi kilometer vozila	Primestne ceste (1)	Medmestne ceste (2)
Težko tovorno vozilo, katerega največja tehnično dovoljena masa ne presega 12 ton ali ima dve osi	Euro 0	18,6	9,9
	Euro I	12,6	6,4
	Euro II	12,5	6,3
	Euro III	9,6	4,8
	Euro IV	7,3	3,4
	Euro V	4,4	1,8
	Euro VI	2,3	0,5
	Onesnažuje manj kot Euro VI, vključno z brezemisijskimi vozili	2,0	0,3
Težko tovorno vozilo, katerega največja tehnično dovoljena masa je od 12 do 18 ton ali ima tri osi	Euro 0	24,6	13,7
	Euro I	15,8	8,4
	Euro II	15,8	8,4
	Euro III	12,5	6,6
	Euro IV	9,2	4,5
	Euro V	5,6	2,7
	Euro VI	2,8	0,7
	Onesnažuje manj kot Euro VI, vključno z brezemisijskimi vozili	2,3	0,3
Težko tovorno vozilo, katerega največja tehnično dovoljena masa je od 18 do 32 ton ali ima štiri osi	Euro 0	27,8	15,8
	Euro I	20,4	11,3
	Euro II	20,4	11,2
	Euro III	16,3	8,9
	Euro IV	11,8	6,0
	Euro V	6,6	3,4
	Euro VI	3,1	0,8
	Onesnažuje manj kot Euro VI, vključno z brezemisijskimi vozili	2,5	0,3
Težko tovorno vozilo, katerega največja tehnično dovoljena masa je več kot 32 ton ali ima pet ali več osi	Euro 0	33,5	19,4
	Euro I	25,0	14,1
	Euro II	24,9	13,9
	Euro III	20,1	11,1
	Euro IV	14,2	7,5
	Euro V	7,6	3,8
	Euro VI	3,4	0,8
	Onesnažuje manj kot Euro VI, vključno z brezemisijskimi vozili	2,8	0,3
(1) „Primestna“ so območja z gostoto prebivalstva med 150 in 900 prebivalci/km2 (povprečna gostota prebivalstva je 300 prebivalcev/km2). (2) „Medmestna“ so območja z gostoto prebivalstva, nižjo od 150 prebivalcev/km2.

Vrednosti iz tabele 1 je mogoče na gorskih območjih in ob aglomeracijah pomnožiti s faktorjem do 2, kolikor to upravičujejo manjša razpršenost, nakloni cest, višina ali temperaturne inverzije. Če obstajajo znanstveni dokazi za višji gorski ali aglomeracijski faktor, se ta referenčna vrednost lahko poveča na podlagi podrobne utemeljitve.

▼M9

PRILOGA IIIc

REFERENČNE VREDNOSTI PRISTOJBINE ZA ZUNANJE STROŠKE ZA EMISIJE CO2

V tej prilogi so določene referenčne vrednosti pristojbine za zunanje stroške, ki upoštevajo emisije CO2.

Tabela 1

Referenčne vrednosti pristojbine za zunanje stroške za emisije CO2 za težka tovorna vozila

Razred vozila		Cent/prevoženi kilometer vozila	Medmestne ceste (vključno z avtocestami)
Težko tovorno vozilo, katerega največja tehnično dovoljena masa ne presega 12 ton ali ima dve osi	Emisijski razred CO2 1	Euro 0	4,5
		Euro I Euro II Euro III Euro IV Euro V Euro VI	4,0
	Emisijski razred CO2 2		3,8
	Emisijski razred CO2 3		3,6
	Nizkoemisijsko vozilo		2,0
	Brezemisijsko vozilo		0
Težko tovorno vozilo, katerega največja tehnično dovoljena masa je od 12 do 18 ton ali ima tri osi	Emisijski razred CO2 1	Euro 0	6,0
		Euro I Euro II Euro III	5,2
		Euro IV Euro V Euro VI	5,0
	Emisijski razred CO2 2		4,8
	Emisijski razred CO2 3		4,5
	Nizkoemisijsko vozilo		2,5
	Brezemisijsko vozilo		0
Težko tovorno vozilo, katerega največja tehnično dovoljena masa je od 18 do 32 ton ali ima štiri osi	Emisijski razred CO2 1	Euro 0	7,9
		Euro I	6,9
		Euro II
		Euro III
		Euro IV	6,7
		Euro V
		Euro VI
	Emisijski razred CO2 2		6,4
	Emisijski razred CO2 3		6,0
	Nizkoemisijsko vozilo		3,4
	Brezemisijsko vozilo		0
Težko tovorno vozilo, katerega največja tehnično dovoljena masa je več kot 32 ton ali ima pet ali več osi	Emisijski razred CO2 1	Euro 0	9,1
		Euro I	8,1
		Euro II
		Euro III
		Euro IV	8,0
		Euro V
		Euro VI
	Emisijski razred CO2 2		7,6
	Emisijski razred CO2 3		7,2
	Nizkoemisijsko vozilo		4,0
	Brezemisijsko vozilo		0

▼M1

PRILOGA IV

OKVIRNA DOLOČITEV RAZREDOV VOZIL

Razredi vozil so opredeljeni v spodnji tabeli.

Vozila so razporejena v podkategorije 0, I, II in III glede na škodo, ki jo povzročajo cestišču, in sicer v naraščajočem zaporedju (razred III je torej kategorija, ki povzroča največ škode cestni infrastrukturi). Škoda narašča eksponentno z večanjem osne obremenitve.

Vsa motorna vozila in kombinacije vozil z največjo dovoljeno skupno maso naloženega vozila, ki ne presega 7,5 ton, spadajo v škodni razred 0.

Motorna vozila

Pogonske osi z zračnim vzmetenjem ali priznanim enakovrednim vzmetenjem (1)		Drugi sistemi vzmetenja vozne osi		Škodni razred
Število osi in največja dovoljena skupna masa vozila (v tonah)		Število osi in največja dovoljena skupna masa vozila (v tonah)
Ne manj kot	Manj kot	Ne manj kot	Manj kot
Dve osi
7,5 12 13 14 15	12 13 14 15 18	7,5 12 13 14 15	12 13 14 15 18	I
Tri osi
15 17 19 21 23 25	17 19 21 23 25 26	15 17 19 21	17 19 21 23
		23 25	25 26	II
Štiri osi
23 25 27	25 27 29	23 25	25 27	I
		27 29 31	29 31 32	II
29 31	31 32
(1) Vzmetenje, priznano kot enakovredno v skladu z opredelitvijo iz Priloge II k Direktivi Sveta 96/53/ES z dne 25. julija 1996 o določitvi največjih dovoljenih mer določenih cestnih vozil v Skupnosti v notranjem in mednarodnem prometu in največjih dovoljenih tež v mednarodnem prometu (UL L 235, 17.9.1996, str. 59). Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2002/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 67, 9.3.2002, str. 47).

▼M9

Kombinacije vozil (spojena vozila in cestni vlaki)

Pogonske osi z zračnim vzmetenjem ali priznanim enakovrednim vzmetenjem		Drugi sistemi vzmetenja vozne osi		Škodni razred
Število osi in največja tehnično dovoljena masa (v tonah)		Število osi in največja tehnično dovoljena masa (v tonah)
Ne manj kot	Manj kot	Ne manj kot	Manj kot
2 + 1 osi
7,5 12 14 16 18 20 22 23 25	12 14 16 18 20 22 23 25 28	7,5 12 14 16 18 20 22 23 25	12 14 16 18 20 22 23 25 28	I
2 + 2 osi
23 25 26 28	25 26 28 29	23 25 26 28	25 26 28 29
29	31	29	31	II
31	33	31	33
33 36	36 38	33	36	III
2 + 3 osi				II
36 38	38 40	36	38
		38	40	III
2 + 4 osi				II
36 38	38 40	36	38
		38	40	III
3 + 1 osi				II
30 32	32 35	30	32
		32	35	III
3 + 2 osi				II
36 38	38 40	36	38
		38 40	40 44	III
40	44
3 + 3 osi
36 38	38 40	36	38	I
		38	40	II
40	44	40	44
7 osi
40	50	40	50	II
50	60	50	60	III
60		60
Najmanj 8 osi
40	50	40	50		I
50	60	50	60	II
60		60		III

▼M9

PRILOGA V

NAJMANJŠE ZAHTEVE ZA ZARAČUNAVANJE PRISTOJBINE ZA ZASTOJE

V tej prilogi so določene minimalne zahteve za zaračunavanje pristojbine za zastoje.

1. Zajeti deli omrežja, na katerih se zaračunavajo pristojbine za zastoje, vozila in obdobja

Države članice natančno določijo:

(a)

del ali dele svojega omrežja, ki ga sestavljajo njihovi deleži vseevropskega cestnega omrežja in njihove avtoceste iz člena 7(1), na katerih se zaračunava pristojbina za zastoje, v skladu s členom 7da(1) in (3);

(b)

klasifikacijo odsekov omrežja, na katerih se zaračunava pristojbina za zastoje, kot „velemestni“ in „nevelemestni“. Države članice za določitev klasifikacije vsakega posameznega cestnega odseka uporabijo merila iz tabele 1.

Tabela 1

Merila za klasifikacijo cest na omrežju iz točke (a) kot „velemestne“ in „nevelemestne“

Kategorija ceste	Merilo za klasifikacijo
„Velemestna“	Odseki omrežja, ki potekajo v okviru aglomeracij z 250 000 prebivalci ali več
„Nevelemestna“	Odseki omrežja, ki ne štejejo za „velemestne“

(c)

obdobja, ko se zaračunava pristojbina, za vsak posamezni odsek. Kadar se v obdobju zaračunavanja pristojbin zaračunavajo različne ravni pristojbine, države članice natančno določijo začetek in konec vsakega posameznega obdobja, ko se zaračunava posebna pristojbina.

Države članice za določitev razmerja med ravnmi pristojbine za različne kategorije vozil uporabijo ekvivalenčne faktorje iz tabele 2.

Tabela 2

Ekvivalenčni faktorji za določitev razmerja med ravnmi pristojbine za zastoje za različne kategorije vozil

Kategorija vozila	Ekvivalenčni faktor
Lahka vozila	1
Toga težka tovorna vozila	1,9
Avtobusi	2,5
Spojena težka tovorna vozila	2,9

2. Znesek pristojbine

Država članica ali, kadar je ustrezno, neodvisni organ za vsak razred vozila, cestni odsek in obdobje določi posamezen poseben znesek, določen v skladu z določbami iz oddelka 1 te priloge, ob upoštevanju ustrezne referenčne vrednosti iz tabele v Prilogi VI. Tarifna struktura je pregledna, objavljena in se pod enakimi pogoji uporablja za vse uporabnike.

Pred začetkom izvajanja pristojbine za zastoje država članica pravočasno objavi vse naslednje:

(a)

vse parametre, podatke in druge informacije, brez katerih razumevanje določitve klasifikacije cest in vozil ter obdobij zaračunavanja pristojbine ni mogoče;

(b)

popoln opis pristojbin za zastoje, ki se zaračunavajo za vsako posamezno kategorijo vozila na vsakem posameznem cestnem odseku in za vsako posamezno obdobje.

Države članice dajo Komisiji na voljo vse informacije, ki se objavijo v skladu s točkama (a) in (b).

Pristojbina se določi šele po tem, ko je bilo upoštevano tveganje preusmeritve prometa skupaj z morebitnimi negativnimi učinki na varnost v cestnem prometu, okolje in zastoje ter morebitne rešitve za ublažitev teh tveganj.

Kadar namerava država članica zaračunavati višje pristojbine za zastoje od referenčnih vrednosti iz tabele v Prilogi VI, uradno obvesti Komisijo o naslednjem:

(i)

lokaciji cest, na katerih se zaračunavajo pristojbine za zastoje;

(ii)

klasifikaciji cest kot „velemestne“ in „nevelemestne“, kot je opredeljeno v točki (b) oddelka 1;

(iii)

obdobjih, v katerih se zaračunava pristojbina, kot je opredeljeno v točki (c) oddelka 1;

(iv)

morebitnem delnem ali popolnem izvzetju za minibuse in avtobuse.

3. Spremljanje

Država članica ali, kadar je ustrezno, neodvisni organ spremlja uspešnost tarifne sheme pri razbremenjevanju zastojev. Tarifno strukturo, obdobja zaračunavanja in posebni znesek pristojbine, določene za dani razred vozila, vrsto ceste in obdobje, kadar je ustrezno vsake tri leta prilagodi spremembam v povpraševanju po prevoznih storitvah in njihovi ponudbi.

PRILOGA VI

REFERENČNE VREDNOSTI PRISTOJBINE ZA ZASTOJE

V tej prilogi so določene referenčne vrednosti pristojbine za zastoje.

Referenčne vrednosti iz tabele spodaj se uporabljajo za lahka vozila. Pristojbine za zastoje za druge kategorije vozil se določijo tako, da se pristojbina, ki se zaračunava lahkim vozilom, pomnoži z ekvivalenčnimi faktorji iz tabele v Prilogi V.

Tabela

Referenčne vrednosti pristojbine za zastoje za lahka vozila

Cent/prevoženi kilometer vozila	Velemestna	Nevelemestna
Avtoceste	25,9	23,7
Glavne ceste	61,0	41,5

PRILOGA VII

VREDNOSTI EMISIJ

V tej prilogi so določene vrednosti emisij za onesnaževala, na podlagi katerih se razlikujejo cestnine in uporabnine v skladu s členom 7gb(1), točka (b).

Tabela

Merila za vrednosti emisij za onesnaževala za lahka vozila

Cestnina in uporabnina	5–15 % pod najvišjo stopnjo	15–25 % pod najvišjo stopnjo	25–35 % pod najvišjo stopnjo	do 75 % pod najvišjo stopnjo
Vrednosti emisij	Euro-6d-temp-x (1)	Euro-6d-x (1)	Deklarirane največje vrednosti RDE za emisije onesnaževal (2) < 80 % veljavnih mejnih vrednosti emisij	Brezemisijska vozila
(1) pri čemer lahko x ostane prazen ali se nadomesti z enim od naslednjega: EVAP, EVAP-ISC, ISC ali ISC-FCM (2) za NOx in PN, kot je navedeno v točki 48.2 certifikata o skladnosti vozil v Dodatku k Prilogi VIII k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2020/683. (1) (1) Izvedbena uredba Komisije (EU) 2020/683 z dne 15. aprila 2020 o izvajanju Uredbe (EU) 2018/858 Evropskega parlamenta in Sveta glede upravnih zahtev za odobritev in tržni nadzor motornih vozil in njihovih priklopnikov ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila (UL L 163, 26.5.2020, str. 1).

( 1 ) Uredba (EU) št. 1315/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o smernicah Unije za razvoj vseevropskega prometnega omrežja (UL L 348, 20.12.2013, str. 1).

( 2 ) Direktiva 2014/45/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o rednih tehničnih pregledih motornih vozil in njihovih priklopnih vozil ter razveljavitvi Direktive 2009/40/ES (UL L 127, 29.4.2014, str. 51).

( 3 ) Uredba (EU) 2018/858 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o odobritvi in tržnem nadzoru motornih vozil in njihovih priklopnikov ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila, spremembi uredb (ES) št. 715/2007 in (ES) št. 595/2009 ter razveljavitvi Direktive 2007/46/ES (UL L 151, 14.6.2018, str. 1).

( 4 ) Uredba Komisije (EU) 2017/2400 z dne 12. decembra 2017 o izvajanju Uredbe (ES) št. 595/2009 Evropskega parlamenta in Sveta glede določitve emisij CO2 in porabe goriva pri težkih vozilih ter o spremembi Direktive 2007/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta in Uredbe Komisije (EU) št. 582/2011 (UL L 349, 29.12.2017, str. 1).

( 5 ) Uredba (EU) 2019/1242 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o določitvi standardov emisijskih vrednosti CO2 za nova težka vozila in spremembi uredb (ES) št. 595/2009 in (EU) 2018/956 Evropskega parlamenta in Sveta ter Direktive Sveta 96/53/ES (UL L 198, 25.7.2019, str. 202).

( 6 ) Uredba (EU) 2018/956 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. junija 2018 o spremljanju emisij CO2 in porabe goriva pri novih težkih vozilih ter o poročanju o njih (UL L 173, 9.7.2018, str. 1).

( 7 ) Direktiva 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o podeljevanju koncesijskih pogodb (UL L 94, 28.3.2014, str. 1).

( 8 ) UL L 368, 17.12.1992, str. 38.

( 9 ) Uredba (EU) št. 165/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 o tahografih v cestnem prometu, razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3821/85 o tahografu (nadzorni napravi) v cestnem prometu in spremembi Uredbe (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom (UL L 60, 28.2.2014, str. 1).

( 10 ) Direktiva 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive Sveta 96/61/ES (UL L 275, 25.10.2003, str. 32).

( 11 ) Direktiva Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije (UL L 283, 31.10.2003, str. 51).

( 12 ) Uredba Komisije (EU) 2017/1151 z dne 1. junija 2017 o dopolnitvi Uredbe (ES) št. 715/2007 Evropskega parlamenta in Sveta o homologaciji motornih vozil glede na emisije iz lahkih potniških in gospodarskih vozil (Euro 5 in Euro 6) in o dostopu do informacij o popravilu in vzdrževanju vozil, o spremembah Direktive 2007/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta, Uredbe Komisije (ES) št. 692/2008 in Uredbe Komisije (EU) št. 1230/2012 ter o razveljavitvi Uredbe Komisije (ES) št. 692/2008 (UL L 175, 7.7.2017, str. 1).

( 13 ) Uredba (EU) 2019/631 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o določitvi standardov emisijskih vrednosti CO2 za nove osebne avtomobile in nova lahka gospodarska vozila ter razveljavitvi uredb (ES) št. 443/2009 in (EU) št. 510/2011 (UL L 111, 25.4.2019, str. 13).

( 14 ) UL L 134, 30.4.2004, str. 114.

( 15 ) UL L 166, 30.4.2004, str. 124.

( 16 ) Direktiva (EU) 2019/520 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. marca 2019 o interoperabilnosti elektronskih cestninskih sistemov ter lažji čezmejni izmenjavi informacij o neplačilih cestnine v Uniji (UL L 91, 29.3.2019, str. 45).

( 17 ) UL L 55, 28.2.2011, str. 13.

( 18 ) UL L 123, 12.5.2016, str. 1.

( 19 ) Države članice lahko pri uporabi ekvivalenčnih faktorjev upoštevajo gradnjo cest, ki poteka v več fazah ali temelji na usmeritvi k dolgemu življenjskemu ciklu.

( 20 ) Direktiva (EU) 2016/2284 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. decembra 2016 o zmanjšanju nacionalnih emisij za nekatera onesnaževala zraka, spremembi Direktive 2003/35/ES in razveljavitvi Direktive 2001/81/ES (UL L 344, 17.12.2016, str. 1).

( 21 ) Metodologija Evropske agencije za okolje: priročnik EMEP/EEA o evidencah emisij onesnaževal zraka 2019 – tehnične smernice za pripravo nacionalnih evidenc emisij (http://www.eea.europa.eu//publications/emep-eea-guidebook-2019).

( 22 ) Direktiva 2002/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. junija 2002 o ocenjevanju in upravljanju okoljskega hrupa (UL L 189, 18.7.2002, str. 12).

( 23 ) Uredba (EU) št. 540/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o ravni hrupa motornih vozil in nadomestnih sistemih za dušenje zvoka ter o spremembi Direktive 2007/46/ES ter razveljavitvi Direktive 70/157/EGS (UL L 158, 27.5.2014, str. 131).;

Top

Choose the experimental features you want to try