Zadeva C‑206/16

Marco Tronchetti Provera SpA in drugi

proti

Commissione Nazionale per le Società e la Borsa (Consob)

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Consiglio di Stato)

„Predhodno odločanje – Pravo družb – Direktiva 2004/25/ES – Ponudbe za prevzem – Člen 5(4), drugi pododstavek – Možnost spremembe cene ponudbe v jasno določenih okoliščinah in v skladu z jasno določenimi merili – Nacionalna ureditev, ki določa možnost nadzornega organa, da zviša ceno ponudbe za prevzem, če je prišlo do nezakonitega dogovora med ponudnikom ali osebami, ki z njim delujejo usklajeno, in enim ali več prodajalci“

Povzetek – Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 20. julija 2017

1. Svoboda ustanavljanja–Podjetja–Direktiva 2004/25–Ponudbe za prevzem–Zaščita manjšinskih delničarjev, obvezna ponudba in pravična cena–Možnost držav članic, da svoje nadzorne organe pooblastijo za prilagoditev cene ponudbe v jasno določenih okoliščinah in v skladu z jasno določenimi merili–Zahteva–Določitev teh okoliščin ob upoštevanju načela varstva interesov imetnikov vrednostnih papirjev zadevne družbe, če to družbo nadzoruje fizična ali pravna oseba

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/25, členi 3(1), 5(1) in 4, prvi in drugi pododstavek)

2. Svoboda ustanavljanja–Podjetja–Direktiva 2004/25–Ponudbe za prevzem–Zaščita manjšinskih delničarjev, obvezna ponudba in pravična cena–Možnost držav članic, da svoje nadzorne organe pooblastijo za prilagoditev cene ponudbe v jasno določenih okoliščinah in v skladu z jasno določenimi merili–Nacionalna ureditev, ki omogoča povišanje cene za prevzem, če ponudnik ali osebe, ki z njim delujejo usklajeno, sklenejo nezakonit dogovor z enim ali več prodajalci–Neobstoj natančnih določb glede posameznih ravnanj, ki označujejo nezakonito dogovarjanje–Dopustnost–Zahteva–Pojem, ki dovolj jasno, natančno in predvidljivo izhaja iz te ureditve

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/25, člen 5(4), drugi pododstavek)

1.  Člen 5(1) Direktive 2004/25 najprej določa načelo obvezne ponudbe za prevzem vrednostnih papirjev določene družbe. Tako določa, da kadar ima fizična ali pravna oseba po lastni pridobitvi ali po pridobitvi oseb, ki z njo delujejo usklajeno, vrednostne papirje družbe, ki spada na področje uporabe te direktive, ki ji skupaj z deležem vrednostnih papirjev, ki jih že ima ali ki ga že imajo osebe, ki z njo delujejo usklajeno, neposredno ali posredno dajejo določen odstotek glasovalnih pravic v tej družbi in s tem kontrolo nad družbo, države članice zagotovijo, da se od te osebe zahteva ponudba kot način zaščite manjšinskih delničarjev te družbe, pri čemer mora biti ta ponudba podana za vse vrednostne papirje teh delničarjev za pravično ceno, kot je določena v členu 5(4) te direktive.

   Dalje, da bi se zagotovila tudi zaščita manjšinskih delničarjev družbe, na katero se nanaša ponudba za prevzem, se v členu 5(4), prvi pododstavek, Direktive 2004/25 šteje, da je pravična cena najvišja cena, ki jo ponudnik ali oseba, ki z njim deluje usklajeno, plača za iste vrednostne papirje v obdobju, ki ga določijo države članice in ki traja od šest do dvanajst mesecev pred dano ponudbo iz člena 5(1) te direktive.

   Nazadnje člen 5(4), drugi pododstavek, Direktive 2004/25 določa, da lahko države članice, če se upoštevajo načela iz člena 3(1), svoje nadzorne organe iz člena 4 te direktive pooblastijo za prilagoditev pravične cene v okoliščinah in v skladu s kriteriji, ki so jasno določeni. V ta namen lahko države članice po eni strani sestavijo seznam okoliščin, v katerih se lahko pravična cena prilagodi navzgor ali navzdol, po drugi strani pa lahko določijo merila, ki se uporabljajo v takih primerih, pri čemer morajo biti te okoliščine in merila jasno določeni. Primeri takih okoliščin in meril so navedeni v členu 5(4), drugi pododstavek, navedene direktive.

   Iz teh določb je razvidno, da če se država članica odloči, da bo nadzorni organ pooblastila za spremembo pravične cene, opredeljene v členu 5(4), prvi pododstavek, Direktive 2004/25, da bi določil ceno, po kateri je treba izvesti ponudbo za prevzem, je treba to pooblastilo za spremembo izvajati ob spoštovanju vodilnih načel iz člena 3(1) te direktive.

   V zvezi s tem mora država članica, ko v skladu s členom 5(4), drugi pododstavek, te direktive določi okoliščine, v katerih se lahko izvaja navedeno pooblastilo za spremembo, posebej upoštevati načelo zaščite interesov imetnikov vrednostnih papirjev družbe, katere kontrolo je prevzela fizična ali pravna oseba, določeno v navedenem členu 3(1).

   (Glej točke od 29 do 33.)

2.  Člen 5(4), drugi pododstavek, Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/25/ES z dne 21. aprila 2004 o ponudbah za prevzem je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki nacionalni nadzorni organ pooblašča, da zviša ceno ponudbe za prevzem, če pride do „nezakonitega dogovarjanja“, ne da bi bila podrobneje navedena posamezna ravnanja, ki jih označuje ta pojem, če je mogoče iz te ureditve dovolj jasno, natančno in predvidljivo razbrati razlago navedenega pojma z metodami razlage, ki jih priznava nacionalno pravo.

   Na prvem mestu je treba ugotoviti, da je s členom 5(4), drugi pododstavek, Direktive 2004/25 državam članicam priznana diskrecija pri opredelitvi okoliščin, v katerih lahko njihovi nadzorni organi spremenijo pravično ceno, vendar le, če so te okoliščine jasno določene.

   V tej določbi je navedeno, da lahko države članice sestavijo seznam takih okoliščin in v ta namen navaja več primerov, ki so splošno formulirani, za prikaz okoliščin, v katerih je lahko utemeljena prilagoditev pravične cene navzgor ali navzdol, na primer, kadar je prišlo do sporazuma med prodajalcem in kupcem, v izrednih razmerah ali kadar je bila cena zadevnih vrednostnih papirjev predmet manipulacije.

   V takem okviru člena 5(4), drugi pododstavek, Direktive 2004/25 Evropskega parlamenta in Sveta – kot je v bistvu generalni pravobranilec ugotovil v točkah 52 in 53 sklepnih predlogov – ni mogoče razlagati tako, da nasprotuje temu, da bi država članica v ureditvi, ki jo sprejme za prenos te določbe, uporabila abstrakten pravni pojem, kot je v obravnavanem primeru „nezakonito dogovarjanje“, kot okoliščino, ki je jasno določena v smislu navedene določbe.

   Tako načelo pravne varnosti kot potreba po zagotavljanju popolne pravne, in ne zgolj dejanske, uporabe direktiv sicer res zahtevata, da vse države članice prevzamejo določbe zadevne direktive v jasen, natančen in pregleden pravni okvir, ki vsebuje zavezujoče določbe za področje, na katero se direktiva nanaša (sodbi z dne 16. novembra 2000, Komisija/Grčija, C‑214/98, EU:C:2000:624, točka 23, in z dne 14. januarja 2010, Komisija/Češka republika, C‑343/08, EU:C:2010:14, točka 40).

   Vendar teh zahtev ni mogoče razlagati tako, da nalagata, da morajo biti v normi, ki vsebuje abstrakten pravni pojem, navedeni različni konkretni primeri, v katerih bi se lahko uporabila, saj zakonodajalec ne more vnaprej opredeliti vseh teh primerov.

   Zato člena 5(4), drugi pododstavek, Direktive 2004/25 ni mogoče razlagati tako, da se z njim od države članice, ki v ureditvi, ki jo sprejme za prenos te določbe, kot eno od jasno določenih okoliščin v smislu navedene določbe navede – kot v postopku v glavni stvari – to, da so „ponudnik ali osebe, ki z njim delujejo usklajeno, sklenile nezakonit dogovor z enim ali več prodajalci“, zahteva, da natančno navede posamezna ravnanja, ki jih označuje tako nezakonito dogovarjanje.

   Vendar morajo države članice, da bi bilo zadoščeno zahtevi po pravni varnosti, zagotoviti, da je mogoče to, kako je treba ta pojem razlagati na področju ponudb za prevzem, dovolj jasno, natančno in predvidljivo razbrati iz zadevne nacionalne ureditve z metodami razlage, ki jih priznava nacionalno pravo.

   (Glej točke od 37 do 39, od 41 do 43, 46, 48 in izrek.)