Vzajemno priznavanje blaga

KLJUČNE TOČKE

Načelo vzajemnega priznavanja zagotavlja dostop do trga za blago, ki ni ali je le delno predmet usklajevalne zakonodaje EU.

Uredba se uporablja za:

• vse vrste blaga, ki se zakonito tržijo v drugi državi EU, vključno s kmetijskimi in ribiškimi proizvodi, ne glede na način njihove proizvodnje in predelave;
• nacionalne upravne sklepe, ki omejujejo ali prepovedujejo dostop do takega blaga na trgu te države.

Ko namerava pristojni organ države uvoznice blago oceniti, lahko podjetja s prostovoljno izjavo o vzajemnem priznavanju dokažejo, da se blago zakonito trži v drugi državi EU.

Nacionalni organi, ki ocenjujejo blago po načelu vzajemnega priznavanja, morajo:

• nemudoma stopiti v stik z zadevnim podjetjem in mu pojasniti načrtovano oceno;
• dovoliti distribucijo in prodajo blaga med ocenjevanjem (razen če v njihovi državi obstaja postopek predhodne odobritve blaga ali če začasno ustavijo dostop na trg);
• sprejeti izjavo o vzajemnem priznavanju, skupaj z dokazili, potrebnimi za preverjanje informacij, ki jih vsebuje, kot zadostne, da dokažejo, da se blago zakonito trži v drugi državi EU. Če ni predložena nobena izjava, lahko pristojni organ od zadevnega podjetja zahteva predložitev dokumentacije in informacij o značilnostih zadevnega blaga ali vrste blaga in zakonitem trženju blaga v drugi državi EU;
• ustrezno upoštevati vsebino poročil o preskusih ali potrdil, ki jih je izdal organ za ugotavljanje skladnosti in jih je kot del ocenjevanja predložilo katero koli podjetje;
• nemudoma obvestiti podjetje – in Evropsko komisijo in države EU v 20 dneh – če se odločijo, da bodo zavrnili ali omejili dostop blaga do trga;
• pri sprejemanju negativnega upravnega sklepa dovolj podrobno in obrazloženo pojasniti, zakaj omejujejo ali zavračajo dostop do trga, vključno z naslednjim
  • nacionalnim tehničnim pravilom, na katerem temelji sklep,
  • upravičenimi razlogi za javni interes, ki upravičujejo uporabo nacionalnega tehničnega pravila,
  • upoštevanimi znanstvenimi in tehničnimi dokazi,
  • povzetkom ustreznih argumentov, ki jih je navedlo zadevno podjetje,
  • dokazom, da je sklep sorazmeren,
  • različnimi nacionalnimi pravnimi sredstvi, ki so podjetju na voljo, in njihovimi roki, vključno z možnostjo uporabe brezplačne storitve SOLVIT (kar lahko privede do mnenja Komisije).

Nacionalni organi, ki ocenjujejo uvoženo blago, lahko začasno ustavijo njegovo prodajo ali distribucijo in o tem takoj obvestijo podjetje, Komisijo in države EU, če:

• v običajnih ali razumno predvidljivih pogojih uporabe blago pomeni resno tveganje za varnost ali zdravje ljudi ali okolje, vključno s tistim, pri katerem učinki niso takojšnji, kar zahteva hitro posredovanje pristojnega organa; ali
• je dajanje razpoložljivega blaga ali blaga te vrste na trg v tej državi EU na splošno prepovedano v tej državi EU zaradi javne morale ali javne varnosti.

Če centri SOLVIT v posameznem primeru s postopkom SOLVIT ne morejo najti dobre rešitve, lahko Komisija na zahtevo katerega koli od vpletenih centrov SOLVIT z izdajo mnenja pomaga pri reševanju primera. V ta namen mora Komisija:

• oceniti, ali je sklep nacionalnega organa združljiv z načelom vzajemnega priznavanja in zahtevami uredbe;
• če so potrebne dodatne informacije ali dokumenti, zaprositi zadevni center SOLVIT, da stopi v stik s podjetjem ali pristojnim organom, da pridobi takšne dodatne informacije ali dokumente;
• izdati mnenje v 45 dneh;
• ustrezni center SOLVIT mnenje sporoči podjetju in nacionalnemu organu. Komisija mnenje sporoči državam EU;;
• po potrebi mora Komisija v mnenju opredeliti vse pomisleke, ki bi jih bilo treba obravnavati v primeru SOLVIT, ali dati priporočila za pomoč pri reševanju primera.

Vsaka država EU mora na svojem ozemlju vzpostaviti in vzdrževati kontaktne točke za proizvode ter zagotoviti, da imajo zadostna pooblastila in ustrezna sredstva. Kontaktne točke za proizvode morajo:

• zagotoviti spletne informacije o
  • načelu vzajemnega priznavanja in uporabi uredbe v njihovi državi;
  • kontaktnih podatkih zadevnih nacionalnih organov, vključno s podatki organov, pristojnih za nadzor izvajanja nacionalnih tehničnih pravil, ki veljajo v njihovi državi;
  • pravnih sredstvih in postopkih, ki so na voljo v njihovi državi v primeru spora, vključno s postopkom SOLVIT iz uredbe;
• v 15 dneh brezplačno odgovoriti na zahteve podjetij ali državnih organov za nadaljnje informacije;
• po potrebi pomagati pri urejanju stikov med državnimi organi v zvezi s postopkom ocenjevanja uredbe.

EU lahko v podporo uredbi financira naslednje dejavnosti:

• kampanje ozaveščanja,
• izobraževanje in usposabljanje,
• sodelovanje med kontaktnimi točkami za proizvode in pristojnimi organi ter tehnično in logistično podporo za to sodelovanje,
• zbiranje podatkov v zvezi z delovanjem načela vzajemnega priznavanja in njegovim vplivom na enotni trg blaga v EU,
• izmenjavo uradnikov in dobrih praks.

Komisija mora oceniti uredbo do 20. aprila 2025 in nato vsaka štiri leta ter predložiti poročilo Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru.

Izvedbeni akt

Izvedbena uredba Komisije (EU) 2020/1668 določa podrobnosti, potrebne za prilagoditev informacijskega in komunikacijskega sistema za nadzor trga (ICSMS) za namene vzajemnega priznavanja.

Izvedbena uredba uvaja uporabo ICSMS za:

• obvestila o upravnih odločbah (člen 5);
• obvestila o začasnih preklicih (člen 6);
• obvestila vseh držav EU o mnenju Komisije (člen 8);
• izmenjavo informacij med pristojnimi organi držav EU, zadolženimi za preverjanje podatkov in dokumentov, ki jih podjetja predložijo med ocenjevanjem (člen 10).