7.10.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 263/11

(1)

Direktiva Sveta 72/166/EGS z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (3), Druga direktiva Sveta 84/5/EGS z dne 30. decembra 1983 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (4), Tretja direktiva Sveta 90/232/EGS z dne 14. maja 1990 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (5) in Direktiva 2000/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. maja 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju avtomobilske odgovornosti (Četrta direktiva o zavarovanju avtomobilske odgovornosti) (6) so bile večkrat bistveno spremenjene (7). Zaradi jasnosti in racionalnosti bi bilo treba navedene štiri direktive ter Direktivo 2005/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o spremembi direktiv Sveta 72/166/EGS, 84/5/EGS, 88/357/EGS in 90/232/EGS ter Direktive 2000/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (8) kodificirati.

(2)

Zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (avtomobilsko zavarovanje) je posebnega pomena za evropske državljane, bodisi kot imetnike zavarovalnih polic ali kot oškodovance v nesrečah. Izjemnega pomena je tudi za zavarovalnice, saj predstavlja pomemben del neživljenjskega zavarovanja v Skupnosti. Avtomobilsko zavarovanje vpliva tudi na prosto gibanje ljudi in vozil. Zato bi morala biti okrepitev in konsolidacija notranjega zavarovalniškega trga na področju avtomobilskega zavarovanja ključni cilj ukrepanja Skupnosti na področju finančnih storitev.

(3)

Vsaka država članica bi morala sprejeti vse potrebne ukrepe, s katerimi zagotovi, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil, ki izvirajo z njenega ozemlja, pokrita z zavarovanjem. Obseg kritja odgovornosti in pogoji zavarovalnega kritja se določijo na podlagi teh ukrepov.

(4)

Da se izključi morebitno napačno razlaganje te direktive in da se olajša pridobitev zavarovalnega kritja za vozila, ki imajo začasne registrske tablice, bi se morala opredelitev ozemlja, kjer se vozilo običajno nahaja, nanašati na ozemlje države, katere registrsko tablico vozilo ima, ne glede na to, ali je ta tablica stalna ali začasna.

(5)

Ob spoštovanju splošnega pravila, po katerem registrska tablica določa ozemlje, kjer se vozilo običajno nahaja, je primerno določiti posebno pravilo za nesreče, ki jih povzročijo vozila brez registrske tablice ali vozila, ki so opremljena z registrsko tablico, ki ne ustreza ali ne ustreza več zadevnemu vozilu. V tem primeru in zgolj za namen obravnave odškodninskega zahtevka bi bilo treba za ozemlje, kjer se vozilo običajno nahaja, šteti ozemlje, kjer se je zgodila nesreča.

(6)

Prepoved sistematičnega preverjanja avtomobilskega zavarovanja bi se morala uporabljati za vozila, ki se običajno nahajajo na ozemlju druge države članice, kot tudi za vozila, ki se običajno nahajajo na ozemlju tretje države, vendar prihajajo z ozemlja druge države članice. Dovoljena so lahko samo nesistematična preverjanja, ki niso diskriminatorna in se izvajajo kot del nadzora, ki ni usmerjen izključno v preverjanje zavarovanja.

(7)

Preverjanje zelenih kart za vozila, ki se običajno nahajajo v eni državi članici in vstopajo na ozemlje druge države članice, se lahko odpravi s sporazumom med vsemi nacionalnimi zavarovalnimi biroji, s katerim bi vsak nacionalni biro jamčil odškodnino v skladu z določbami nacionalne zakonodaje v zvezi z izgubo ali poškodbo, ki daje pravico do odškodnine in jo je na njenem ozemlju povzročilo eno od teh vozil, ki je bilo zavarovano ali ne.

(8)

Tak sporazum o jamstvu predpostavlja, da so vsa motorna vozila Skupnosti, ki potujejo po ozemlju Skupnosti, zavarovana. Zato je primerno, da se nacionalni zakonodaji vsake države članice predvidi obvezno zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi vozil, ki velja za celotno ozemlje Skupnosti.

(9)

Sistem, ki ga predvideva ta direktiva, bi se lahko razširil na vozila, ki se običajno nahajajo na ozemlju tretje države, glede katerih so nacionalni biroji držav članic sklenili podobne sporazume.

(10)

Državam članicam bi moralo biti omogočeno, da glede vozil nekaterih fizičnih ali pravnih oseb, bodisi javnih ali zasebnih, odstopajo od splošne obveznosti obveznega zavarovanja. V primeru nesreč, ki jih povzročijo takšna vozila, bi morala država članica, ki predvidi tako odstopanje, določiti organ, ki oškodovancem v nesrečah, povzročenih v drugih državah članicah, plača odškodnino. Zagotoviti bi bilo treba plačilo ustrezne odškodnine ne samo oškodovancem v nesrečah, ki jih povzročijo ta vozila v tujini, temveč tudi oškodovancem v nesrečah, ki se zgodijo v državi članici, na ozemlju katere se vozilo običajno nahaja, ne glede na to, ali stalno prebivajo na njenem ozemlju ali ne. Med drugim bi morale države članice zagotoviti, da se Komisiji za objavo sporoči seznam oseb, izvzetih iz obveznega zavarovanja, in organov, ki so odgovorni za odškodnino oškodovancem v nesrečah.

(11)

Državam članicam bi moralo biti omogočeno, da glede nekaterih vrst vozil ali nekaterih vozil, ki imajo posebne tablice, odstopajo od splošne obveznosti obveznega zavarovanja. V tem primeru lahko druge države članice pri vstopu na svoje ozemlje zahtevajo veljavno zeleno karto ali sklenitev obmejne pogodbe o zavarovanju, da zagotovijo odškodnino oškodovancem morebitnih nesreč, ki bi jih takšna vozila lahko povzročila na njihovem ozemlju. Vendar pa zaradi odprave mejnih kontrol znotraj Skupnosti ni več mogoče preverjati, ali so vozila, ki prečkajo mejo, zavarovana, in tako ni mogoče zagotavljati odškodnine oškodovancem v nesrečah, povzročenih v tujini. Zagotoviti bi bilo treba ustrezno odškodnino ne samo oškodovancem v nesrečah, ki jih ta vozila povzročijo v tujini, temveč tudi oškodovancem v isti državi članici, v kateri se vozilo običajno nahaja. V ta namen bi morale države članice oškodovance nesreč, ki jih povzročijo taka vozila, obravnavati enako kot oškodovance nesreč, ki jih povzročijo nezavarovana vozila. Oškodovancem v nesrečah, ki jih povzročijo nezavarovana vozila, bi moral odškodnino plačati organ za zagotavljanje odškodnine države članice, v kateri se je nesreča zgodila. Kadar organ za zagotavljanje odškodnine plačila odškodnino oškodovancem v nesrečah, ki so jih povzročila vozila, za katera se uporablja to odstopanje, bi mu moralo biti omogočeno, da vloži zahtevek nasproti organu države članice, kjer se vozilo običajno nahaja. Po izteku določenega obdobja za izvajanje in uporabo te možnosti odstopanja in v luči izkušenj od le-teh, bi morala Komisija, če je to primerno, predložiti predloge za njegovo nadomestitev ali razveljavitev.

(12)

Obveznosti držav članic, da zagotovijo zavarovalno kritje vsaj z določenimi minimalnimi vsotami, predstavlja pomemben element pri zagotavljanju varstva oškodovancev. Najnižji znesek zavarovalnega kritja za telesno poškodbo bi bilo treba izračunati tako, da se v celoti in pravično povrne škoda vsem oškodovancem, ki so utrpeli zelo hude poškodbe, pri čemer se upošteva nizka pogostost nesreč z več oškodovanci in majhno število nesreč, v katerih več oškodovancev utrpi zelo hude poškodbe v eni in isti nesreči. Minimalna vsota kritja na oškodovanca in na škodni dogodek bi morala biti določena. Zaradi olajšanja uvedbe teh minimalnih vsot je primerno predvideti prehodno obdobje. Vendarle bi bilo treba določiti krajši rok od tega prehodnega obdobja, v katerem bi morale države članice povečati svoje vsote na vsaj polovico teh minimalnih ravni.

(13)

Da se prepreči razvrednotenje minimalne vsote kritja s potekom časa, bi bilo treba določiti klavzulo o rednem pregledu, ki za referenco uporablja evropski indeks cen življenjskih potrebščin (EICP), ki ga objavlja Eurostat v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 2494/95 z dne 23. oktobra 1995 o harmoniziranih indeksih cen življenjskih potrebščin (9). Primerno je tudi določiti tudi postopkovna pravila za takšen pregled.

(14)

Določiti je treba organ, ki bo jamčil, da oškodovanec ne bo ostal brez odškodnine, če bo nesrečo povzročilo nezavarovano ali neznano vozilo. Pomembno je določiti, da se lahko oškodovanec take nesreče obrne neposredno na ta organ kot na prvo točko za stike. Državam članicam bi bilo treba dati možnost, da uporabijo določene omejene izjeme v zvezi s plačilom odškodnin s strani tega organa in zagotovijo, da se lahko odškodnina za materialno škodo, ki jo povzroči neznano vozilo, omeji ali izključi zaradi nevarnosti goljufije.

(15)

V interesu oškodovancev je, da se učinki nekaterih izključitvenih določb omejijo na odnos med zavarovateljem in osebo, odgovorno za nesrečo. V primeru ukradenih ali s silo pridobljenih vozil države članice lahko določijo, da to odškodnino plača zgoraj navedeni organ.

(16)

Države članice lahko, da bi ublažile finančno breme tega organa, določijo uporabo nekaterih franšiz, kadar ta organ zagotavlja odškodnino za materialno škodo, ki so jo povzročila nezavarovana ali, kadar je primerno, ukradena ali s silo pridobljena vozila.

(17)

Možnost omejitve ali izključitve plačila pravične odškodnine oškodovancem iz razloga, da je vozilo neznano, se ne sme uporabljati, če je organ plačal odškodnino za hujše telesne poškodbe kateremu koli oškodovancu iste nesreče, v kateri je bila povzročena materialna škoda. Države članice lahko predvidijo franšizo do meje, ki jo določa ta direktiva, ki jo nosi oškodovanec, ki mu je bila povzročena materialna škoda. Pogoji, pod katerimi se telesne poškodbe štejejo za hujše, bi morali biti določeni v skladu z nacionalno zakonodajo ali upravnimi predpisi države članice, kjer se je nesreča zgodila. Pri določanju teh pogojev lahko država članica med drugim upošteva, ali je bila zaradi poškodbe potrebna bolnišnična oskrba.

(18)

V primeru nesreče, ki jo povzroči nezavarovano vozilo, organ, ki izplača oškodovane v nesrečah z nezavarovanimi ali neznanimi vozili, lažje sproži postopek proti odgovorni osebi kot pa oškodovanec. Posledično je primerno določiti, da ta organ od oškodovanca, ki mu je treba izplačati odškodnino, ne more zahtevati, da dokaže, da je odgovorna oseba nezmožna plačati odškodnino ali da odškodnine noče plačati.

(19)

V primeru spora med zgoraj omenjenim organom in zavarovateljem civilne odgovornosti glede tega, kdo naj oškodovancu iz nesreče izplača odškodnino, bi morale države članice zato, da bi se izognile vsaki zamudi pri izplačevanju odškodnine oškodovancu, zagotoviti, da je ena od teh strani določena kot odgovorna, da na prvi stopnji plača odškodnino še pred rešitvijo spora.

(20)

Oškodovancem iz prometnih nesreč bi bilo treba zagotoviti primerljivo obravnavanje ne glede na to, kje v Skupnosti se je nesreča zgodila.

(21)

Družinskim članom zavarovanca, vozniku ali kateri koli drugi odgovorni osebi bi bilo treba zagotoviti zaščito, primerljivo s tisto za tretje stranke, v vseh primerih telesnih poškodb.

(22)

Telesne poškodbe in materialno škodo, ki jo utrpijo pešci, kolesarji in drugi nemotorizirani udeleženci v prometu, ki so navadno šibkejši udeleženci v nesrečah, bi moralo kriti obvezno zavarovanje vozila, udeleženega v nesreči, če so te osebe po nacionalnem civilnem pravu upravičene do odškodnine. Ta določba ne posega v civilnopravno odgovornost ali višino odškodnin v zvezi s posamezno nesrečo po nacionalni zakonodaji.

(23)

Vključitev vseh potnikov v vozilu v zavarovalno kritje je pomemben dosežek veljavne zakonodaje. Ta cilj bi bil ogrožen, če bi nacionalna zakonodaja ali kakšna pogodbena klavzula v pogodbi o zavarovanju izključevala potnike iz zavarovalnega kritja, ker so vedeli ali bi morali vedeti, da je bil voznik vozila v času nesreče pod vplivom alkohola ali drugih opojnih snovi. Potnik navadno ne more pravilno oceniti stopnje voznikove opojenosti. Cilja odvračati ljudi od vožnje pod vplivom opojnih snovi se ne da doseči z zmanjševanjem zavarovalnega kritja za potnike, ki so oškodovanci v prometnih nesrečah. Kritje teh potnikov v okviru obveznega avtomobilskega zavarovanja ne vpliva na morebitno odgovornost, ki jo lahko nosijo v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo, niti na višine odmerjenih odškodnin v zvezi s posamezno nesrečo.

(24)

Vse police obveznega avtomobilskega zavarovanja bi morale kriti celotno ozemlje Skupnosti.

(25)

Nekatere zavarovalnice v zavarovalne police vključujejo klavzule, ki določajo, da bo pogodba razveljavljena, če bi vozilo dlje kot določeno obdobje ostalo zunaj države članice registracije. Takšna praksa je v nasprotju z načelom te direktive, v skladu s katerim mora obvezno avtomobilsko zavarovanje na podlagi ene same premije zagotavljati kritje na celotnem ozemlju Skupnosti. Zato je treba določiti, da brez poseganja v obveznosti glede registracije vozil po nacionalni zakonodaji držav članic zavarovalno kritje ostane veljavno celotno obdobje veljavnosti pogodbe, ne glede na to, ali vozilo ostane določeno obdobje v drugi državi članici.

(26)

V interesu zavarovanca je, da vsaka zavarovalna polica v okviru ene same premije zagotavlja v vsaki državi članici kritje, predpisano po njenem pravu, ali, če je to višje kritje, kritje, ki je predpisano po pravu države članice, s katere ozemlja izvira vozilo.

(27)

Treba bi bilo sprejeti ukrepe, ki bi olajšali pridobitev zavarovalnega kritja za vozila, uvožena iz ene države članice v drugo, četudi vozilo še ni registrirano v namembni državi članici. Zagotoviti bi bilo treba začasno odstopanje od splošnega pravila za določanje države članice, v kateri je nevarnost. V obdobju tridesetih dni od datuma, ko je vozilo dostavljeno, dano na razpolago ali odposlano kupcu, se mora namembna država članica šteti za državo članico, v kateri je nevarnost.

(28)

Katera koli oseba, ki želi skleniti novo avtomobilsko zavarovanje z drugo zavarovalnico, mora imeti možnost dokazati svojo zgodovino nesreč in zahtevkov po stari pogodbi. Imetnik police mora imeti pravico kadar koli zahtevati izjavo o zahtevkih oz. o njihovem neobstoju za vozilo oz. vozila, ki jih krije zavarovalna pogodba, najmanj za obdobje zadnjih petih let pogodbenega razmerja. Zavarovalnica ali kateri koli organ, ki ga država članica imenuje za zagotavljanje obveznega zavarovanja ali izdajo takih izjav, mora takšno izjavo imetniku police zagotoviti v petnajstih dneh od prošnje.

(29)

Da se zagotovi ustrezna zaščita oškodovancev prometnih nesreč, države članice zavarovalnicam ne smejo dopuščati, da se nasproti oškodovancem sklicujejo na franšize.

(30)

Pravica neposrednega sklicevanja na zavarovalno pogodbo in neposrednih odškodninskih zahtevkov nasproti zavarovalnicam je zelo pomembna za varstvo oškodovancev v prometnih nesrečah. Za učinkovitejšo in hitrejšo obravnavo odškodninskih zahtevkov in da se v največji možni meri izogne dragim pravnim postopkom, je pravico do neposrednega zahtevka proti zavarovalnici, ki krije civilno odgovornost povzročitelja nesreče, treba razširiti na vse oškodovance prometnih nesreč.

(31)

Da bo vsem oškodovancem prometnih nesreč zagotovljeno zadostno varstvo, je postopek „utemeljene ponudbe“ treba razširiti na vse vrste prometnih nesreč. Enak postopek je treba smiselno uporabljati v primerih, ko se nesreča obravnava v okviru sistema nacionalnih zavarovalnih birojev.

(32)

V skladu s členom 11(2) v povezavi s členom 9(1)(b) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (10) lahko oškodovanci sprožijo pravne postopke za civilno odgovornost proti zavarovalnici v državi članici, v kateri imajo stalno prebivališče.

(33)

Sistem zelene karte zagotavlja takojšnjo obravnavo odškodninskega zahtevka v državi stalnega prebivališča oškodovanca tudi v tistih primerih, ko druga stranka prihaja iz kakšne druge evropske države.

(34)

Oškodovancem, ki so, kot določa ta direktiva, utrpeli materialno škodo ali telesno poškodbo v prometni nesreči z motornim vozilom v državi, ki ni država njihovega stalnega prebivališča, mora biti omogočeno, da uveljavijo odškodninski zahtevek v državi članici svojega stalnega prebivališča pri pooblaščencu za obravnavo odškodninskih zahtevkov, ki ga tam imenuje zavarovalnica stranke, odgovorne za škodo. Skladno s takšno rešitvijo bi bilo možno škodo, ki jo je oškodovanec utrpel izven države članice svojega stalnega prebivališča, obravnavati po postopkih, ki so mu znani.

(35)

Sistem, po katerem naj bi v državah članicah oškodovančevega stalnega prebivališča imeli pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov, ne vpliva na materialno pravo, ki se uporablja v konkretnih primerih, in ne spreminja sodne pristojnosti.

(36)

Obstoj pravice do neposrednega uveljavljanja zahtevka za izplačilo škode do zavarovalnice za stranko, ki je utrpela materialno škodo ali telesno poškodbo, je logična dopolnitev imenovanja pooblaščencev za obravnavo odškodninskih zahtevkov, ki nadalje izboljšuje pravni položaj oseb, oškodovanih v prometni nesreči z motornimi vozili, ki se je pripetila zunaj države članice, v kateri ima ta stranka stalno prebivališče.

(37)

Zagotoviti bi bilo treba, da država članica, v kateri je zavarovalnica pridobila dovoljenje, zahteva, da zavarovalnica imenuje pooblaščence za obravnavo odškodninskih zahtevkov, ki imajo stalno prebivališče ali sedež v drugih državah članicah, ki bodo zbrali potrebne informacije v zvezi z odškodninskimi zahtevki iz takšnih nesreč ter sprejeli ustrezne ukrepe za njihovo obravnavo za ime in za račun zavarovalnice, vključno z ustreznim plačilom odškodnine. Ti pooblaščenci za obravnavo odškodninskih zahtevkov bi morali imeti zadostna pooblastila, da zastopajo zavarovalnico v odnosu do takšnih oškodovancev in pred državnimi organi, po potrebi pa tudi pred sodišči, če je to skladno s predpisi mednarodnega zasebnega in civilnega procesnega prava v zvezi z dodelitvijo sodne pristojnosti.

(38)

Dejavnosti pooblaščencev za obravnavo odškodninskih zahtevkov ne zadostujejo, da bi sodno pristojnost dodelili sodiščem v državi članici stalnega prebivališča oškodovanca, če to ni predvideno v predpisih mednarodnega zasebnega in civilnega procesnega prava v zvezi z dodelitvijo sodne pristojnosti.

(39)

Imenovanje pooblaščencev za obravnavo odškodninskih zahtevkov je eden od pogojev za začetek opravljanja in opravljanje zavarovalne dejavnosti v zvezi z zavarovalno vrsto iz točke A Priloge k Prvi direktivi Sveta 73/239/EGS z dne 24. julija 1973 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti neposrednega zavarovanja razen življenjskega zavarovanja (11), z izjemo prevozniške odgovornosti. Ta pogoj bi bilo torej treba zajeti z enotnim uradnim dovoljenjem, ki ga skladno z naslovom II Direktive Sveta 92/49/EGS z dne 18. junija 1992 o spremembah direktiv 73/239/EGS in 88/357/EGS in o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o neposrednem zavarovanju razen življenjskega zavarovanja (Tretja direktiva o premoženjskem zavarovanju) (12) izdajo organi države članice, v kateri ima zavarovalnica sedež. Ta pogoj bi moral veljati tudi za zavarovalnice s sedežem zunaj Skupnosti, ki so pridobile dovoljenje za opravljanje zavarovalne dejavnosti v državi članici Skupnosti.

(40)

Poleg tega, da se poskrbi za prisotnost pooblaščenca zavarovalnice v državi, v kateri oškodovanec prebiva, je treba oškodovancu zagotoviti tudi posebno pravico do hitre obravnave odškodninskih zahtevkov. Zato bi se morale v nacionalno zakonodajo vključiti ustrezne učinkovite in sistematične finančne ali kake druge enakovredne upravne sankcije – recimo sodne prepovedi v kombinaciji z upravnimi kaznimi, redno obveščanje nadzornih organov, kontrole na samem mestu, objave v nacionalnem uradnem listu in tisku, začasna ustavitev dejavnosti družbe (prepoved sklepanja novih pogodb za določeno obdobje), imenovanje posebnega pooblaščenca nadzornih organov, odgovornega za spremljanje in nadzor tega, ali poslovanje poteka skladno z zavarovalnopravnimi predpisi, odvzem dovoljenja za opravljanje tovrstnih zavarovalnih poslov ter sankcije za direktorje in člane uprave – za primer, da zavarovalnica ali njen pooblaščenec ne izpolnjujeta svoje obveznosti, po kateri bi morala v razumnem roku ponuditi odškodnino. To ne bi smelo vplivati na uporabo katerega koli drugega ukrepa – zlasti skladno s pravnimi predpisi, ki veljajo za zavarovalni nadzor –, ki velja za primernega. Vendar pri tem velja pogoj, da tako odgovornost kot povzročena materialna škoda ali telesna poškodba niso sporne, zato lahko zavarovalnica da utemeljeno ponudbo v predpisanem roku. Takšna ponudba za odškodnino bi morala biti pisna in bi morala vsebovati razloge, na katerih temelji ocena odgovornosti in škode.

(41)

Poleg teh sankcij bi bilo treba predvideti, da se za znesek odškodnine, ki ga zavarovalnica ponudi oškodovancu ali ki mu ga sodišče dodeli, plačajo zamudne obresti, in sicer v primeru, ko ponudba ni predložena v omenjenem predpisanem roku. Če v državah članicah že obstajajo nacionalni predpisi z zahtevo po plačilu zamudnih obresti, bi bilo to določbo mogoče izvajati s sklicevanjem na takšne predpise.

(42)

Oškodovanci, ki so v prometni nesreči z motornim vozilom utrpeli materialno škodo ali telesno poškodbo, imajo včasih težave z ugotavljanjem imena zavarovalnice, ki krije odgovornost za motorna vozila, udeležena v nesreči.

(43)

Države članice bi morale v interesu teh oškodovancev vzpostaviti informacijske centre in s tem zagotoviti, da so ustrezne informacije o nesrečah, ki jih je povzročilo motorno vozilo, na voljo pravočasno. Ti informacijski centri bi morali oškodovancem dati na voljo tudi informacije v zvezi s pooblaščenci za obravnavo odškodninskih zahtevkov. Informacijski centri bi morali med seboj sodelovati in se hitro odzivati na prošnje, ki jih v zvezi z informacijami o pooblaščencih za obravnavo odškodninskih zahtevkov dajejo centri v drugih državah članicah. Vse kaže, da je primerno, da bi takšni centri zbirali informacije o datumih dejanskega prenehanja zavarovalnega kritja, ne pa informacij o izteku prvotne veljavnosti zavarovalne police, če je bilo trajanje pogodbe podaljšano molče.

(44)

Sprejeti bi bilo treba posebne določbe glede vozil (recimo vozila državnih organov ali vojaška vozila), za katera ne velja obveznost zavarovanja avtomobilske odgovornosti.

(45)

Oškodovanec ima lahko upravičen interes, da izve identiteto lastnika ali običajnega voznika ali registriranega imetnika vozila; tako je treba recimo v primerih, v katerih lahko oškodovanec dobi odškodnino le od teh oseb, ker bodisi vozilo ni zavarovano skladno s predpisi bodisi škoda presega zavarovalno vsoto, dati na voljo omenjene informacije.

(46)

Nekatere dane informacije, kot so ime in naslov lastnika ali običajnega voznika vozila in številka zavarovalne police ali registrska številka vozila, predstavljajo osebne podatke glede na Direktivo 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov ter o prostem pretoku teh podatkov (13). Obdelava osebnih podatkov, ki je nujna za namene te direktive, bi morala biti skladna z nacionalnimi ukrepi, sprejetimi po Direktivi 95/46/ES. Ime in naslov običajnega voznika se sme sporočiti le, če to dovoljuje nacionalna zakonodaja.

(47)

Da bi oškodovancu zagotovili odškodnino, do katere je upravičen, je treba zagotoviti odškodninski organ, na katerega se lahko obrne, če zavarovalnica ni imenovala pooblaščenca, če očitno zavlačuje z obravnavo ali če je ni mogoče identificirati. Poseganje odškodninskega organa mora biti omejeno na redke posamezne primere, pri katerih zavarovalnica kljub zastraševalnemu učinku morebitnega izreka sankcij ni upoštevala svojih dolžnosti.

(48)

Ker ima odškodninski organ nalogo, da obravnava odškodninske zahtevke v zvezi z materialno škodo ali telesnimi poškodbami, ki jih je oškodovanec utrpel, le v objektivno določljivih primerih, bi moral omejiti svojo dejavnost na to, da preveri, ali je bila ponudba za odškodnino predložena v predpisanih rokih in skladno s predpisanimi postopki, pri čemer pa primera ne presoja vsebinsko.

(49)

Pravne osebe, na katere so po zakonu prešle oškodovančeve pravice do odškodnine proti povzročitelju nesreče ali njegovi zavarovalnici (recimo na druge zavarovalnice ali ustanove socialne varnosti), ne bi smeli biti upravičene do uveljavljanja ustreznega zahtevka za izplačilo škode pri odškodninskem organu.

(50)

Odškodninski organ bi moral imeti pravico do subrogacije v tolikšnem obsegu, v kolikšnem je oškodovancu povrnil odškodnino. Da bi zagotovili uveljavitev zahtevka odškodninskega organa do zavarovalnice v primerih, ko slednja ni imenovala pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov ali ko očitno zavlačuje z obravnavo odškodninskih zahtevkov, bi moral imeti odškodninski organ v oškodovančevi državi avtomatsko tudi pravico do povračila, povezano z vstopom v pravice oškodovanca nasproti ustreznemu organu v državi, kjer ima zavarovalnica sedež. Ta organ je najbolj primeren, da predloži regresni zahtevek do zavarovalnice.

(51)

Čeprav države članice smejo določiti, da je zahtevek za izplačilo škode do odškodninskega organa lahko subsidiaren, oškodovanec ne bi smel biti prisiljen, da svoj zahtevek do povzročitelja nesreče uveljavlja prej, preden se z njim obrne na odškodninski organ. V takem primeru bi morala biti položaj oškodovanca najmanj enaka kot pri zahtevku do škodnega sklada.

(52)

Ta sistem lahko začne delovati s sporazumom med odškodninskimi telesi ustanovljenimi in priznanimi v državah članicah, v katerem so opredeljene njihove naloge in obveznosti ter postopki glede povračil.

(53)

Za primere, ko je nemogoče identificirati zavarovalca vozila, je treba predvideti, da je končni dolžnik v zvezi s plačilom odškodnine oškodovancu škodni sklad, opredeljen v ta namen, iz tiste države članice, v kateri je običajno nezavarovano vozilo, katerega uporaba je povzročila nesrečo. Kadar je nemogoče identificirati vozilo, bi bilo treba določiti, da je končni dolžnik odškodninski sklad, opredeljen v ta namen, iz tiste države članice, v kateri se je nesreča zgodila.

(54)

Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznosti držav članic glede rokov za prenos v nacionalno pravo in začetka uporabe direktiv, določenih v Prilogi I, del B –

1.

„vozilo“ pomeni motorno vozilo, ki je namenjeno za potovanje po kopnem in ga poganja mehanska moč, vendar ne vozi po tirih, in priklopnik, s prikolico ali brez;

2.

„oškodovanec“ pomeni osebo, ki ima pravico do odškodnine zaradi izgube ali poškodbe, ki so jo povzročila vozila;

3.

„nacionalni zavarovalni biro“ pomeni strokovno organizacijo, ki je ustanovljena v skladu s Priporočilom št. 5, ki ga je 25. januarja 1949 sprejel Pododbor za cestni promet Odbora za notranji promet Ekonomske komisije OZN za Evropo, in združuje zavarovalnice, v državi pooblaščene za opravljanje poslov zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil;

4.

„ozemlje, kjer se vozilo običajno nahaja“ pomeni:

5.

„zelena karta“ pomeni mednarodno potrdilo o zavarovanju, ki je izdano v imenu nacionalnega biroja v skladu s Priporočilom št. 5, ki ga je 25. januarja 1949 sprejel Pododbor za cestni promet Odbora za notranji promet Ekonomske komisije OZN za Evropo;

6.

„zavarovalnica“ pomeni podjetje, ki je skladno s členom 6 ali členom 23(2) Direktive 73/239/EGS pridobilo uradno dovoljenje;

7.

„poslovalnica“ pomeni sedež, zastopstvo ali podružnico zavarovalnice, kot so opredeljeni v členu 2(c) Druge direktive Sveta 88/357/EGS z dne 22. junija 1988 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o neposrednem zavarovanju razen življenjskega zavarovanja, ki opredeljuje določbe za učinkovito uresničevanje svobode opravljanja storitev (14).

(a)

ko se med nacionalnimi zavarovalnimi biroji sklene sporazum, v skladu s katerim vsak nacionalni biro po določbah lastne zakonodaje o obveznem zavarovanju jamči za poravnavo odškodninskih zahtevkov glede nesreč, ki se zgodijo na njenem ozemlju in jih povzročijo vozila, ki so običajno na ozemlju druge države članice, če so taka vozila zavarovana ali ne;

(b)

od dneva, ki ga določi Komisija, ko v tesnem sodelovanju z državami članicami ugotovi, da je bil tak sporazum sklenjen;

(c)

za trajanje tega sporazuma.

(a)

v skladu z veljavno zakonodajo v drugih državah članicah, izgubo ali poškodbo, povzročeno na ozemlju teh držav;

(b)

izgubo ali poškodbo, ki jo utrpijo državljani držav članic na direktni poti med dvema ozemljema, v katerih velja Pogodba, če noben nacionalni zavarovalni biro ni odgovoren za ozemlje, ki ga prečkajo; v takšnem primeru se mora izguba ali škoda kriti v skladu z nacionalno zakonodajo o obveznem zavarovanju, veljavno v državi članici, na ozemlju katere se vozilo običajno nahaja.

(a)

glede ozemlja, kjer se vozilo običajno nahaja, in glede morebitne registrske oznake;

(b)

kolikor je mogoče, glede podatkov o zavarovanju vozila, kakršni so običajno navedeni na zeleni karti, ki jih ima oseba, ki ima vozilo, v obsegu, v kakršnem te podatke zahteva država članica, na ozemlju katere se to vozilo običajno nahaja.

(a)

v primeru telesne poškodbe je najnižji znesek kritja 1 000 000 EUR na oškodovanca ali 5 000 000 EUR na škodni dogodek, ne glede na število oškodovancev;

(b)

v primeru materialne škode 1 000 000 EUR na škodni dogodek, ne glede na število oškodovancev.

(a)

oseb, ki za to nimajo izrecnega ali implicitnega dovoljenja;

(b)

oseb, ki nimajo vozniškega dovoljenja za vožnjo takega vozila;

(c)

oseb, ki kršijo zakonske tehnične zahteve v zvezi s stanjem in varnostjo tega vozila.

(a)

na podlagi ene same premije in v celotnem času trajanja pogodbe krijejo celotno ozemlje Skupnosti, vključno z obdobji, ko je vozilo v času trajanja pogodbe v drugi državi članici, ter

(b)

na podlagi ene same premije v vseh državah članicah zagotovijo kritje, ki je predpisano po njenem pravu, ali, če je to kritje višje, kritje, ki je predpisano po pravu države članice, s katere ozemlja izvira vozilo.

(a)

ki je zavarovano pri poslovalnici v državi članici, ki ni država stalnega prebivališča oškodovanca, in

(b)

ki se običajno nahajajo v državi članici, ki ni država stalnega prebivališča oškodovanca.

(a)

zavarovalnica povzročitelja škode ali njen pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov dati utemeljeno ponudbo za odškodnino, če odgovornost ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena, ali

(b)

zavarovalnica, na katero je bil odškodninski zahtevek naslovljen, ali njen pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov dati utemeljen odgovor na točke iz zahtevka, če je odgovornost bodisi sporna bodisi ni bila natanko ugotovljena ali pa škoda ni bila v celoti ocenjena.

(a)

vodenje registra, ki vsebuje naslednje informacije:

(b)

ali za koordinacijo zbiranja in posredovanja teh podatkov;

(c)

in za pomoč upravičenim osebam pri pridobivanju informacij, omenjenih v točkah (a)(i) do (v).

(a)

ime in naslov zavarovalnice;

(b)

številko zavarovalne police, in

(c)

ime in naslov pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov, ki ga ima zavarovalnica v državi stalnega prebivališča oškodovanca.

(a)

zavarovalnico, ali

(b)

urad za registracijo vozil.

(a)

če v treh mesecih po tem, ko je oškodovanec naslovil odškodninski zahtevek na zavarovalnico vozila, ki je povzročilo nesrečo, ali na njenega pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov, zavarovalnica ali njen pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov ni dal utemeljenega odgovora na vse točke zahtevka, ali

(b)

če zavarovalnica v državi članici stalnega prebivališča oškodovanca ni imenovala pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov skladno s členom 20(1); v takšnem primeru oškodovanci niso upravičeni, da odškodninski zahtevek naslovijo na odškodninski organ, če so takšen zahtevek naslovili neposredno na zavarovalnico vozila, ki je povzročilo nesrečo, in če so prejeli utemeljen odgovor v treh mesecih po predložitvi zahtevka.

(a)

zavarovalnico vozila, ki je povzročilo nesrečo, ali pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov;

(b)

odškodninski organ v državi članici, v kateri je poslovalnica zavarovalnice, ki je izdala polico;

(c)

če je znana, osebo, ki je povzročila nesrečo,

(a)

potem ko so odškodninski organi, ki so jih države članice ustanovile ali priznale, sklenili sporazum o svojih nalogah in dolžnostih ter o postopku zagotavljanja povračil;

(b)

od datuma, ki ga določi Komisija, potem ko je v tesnem sodelovanju z državami članicami ugotovila, da je bil takšen sporazum sklenjen.

(a)

v primeru, ko ni mogoče identificirati zavarovalnice: od škodnega sklada v tisti državi članici, v kateri se vozilo običajno nahaja;

(b)

v primeru neznanega vozila: od škodnega sklada v tisti državi članici, v kateri se je nesreča zgodila;

(c)

v primeru vozil iz tretjih držav: od škodnega sklada v tisti državi članici, v kateri se je nesreča zgodila.