(1)

Evropska komisija (v nadaljnjem besedilu: Komisija) je 16. maja 2019 na podlagi člena 10 osnovne uredbe začela protisubvencijsko preiskavo v zvezi z uvozom nekaterih tkanih in/ali šivanih tkanin iz steklenih vlaken s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (v nadaljnjem besedilu: LRK) in Egipta (v nadaljnjem besedilu skupaj: zadevni državi) v Unijo. Komisija je 16. maja 2019 v Uradnem listu Evropske unije objavila obvestilo o začetku (v nadaljnjem besedilu: obvestilo o začetku) (2).

(2)

Komisija je preiskavo začela na podlagi pritožbe, ki jo je 1. aprila 2019 v imenu proizvajalcev, ki predstavljajo več kot 25 % celotne proizvodnje nekaterih tkanih in/ali šivanih tkanin iz steklenih vlaken v Uniji, vložilo združenje Tech-Fab Europe (v nadaljnjem besedilu: pritožnik). Pritožba je vsebovala dokaze o subvencioniranju in posledični škodi, ki so zadostovali za začetek preiskave.

(3)

Komisija je pred začetkom protisubvencijske preiskave v skladu s členom 10(7) osnovne uredbe uradno obvestila kitajsko (3) in egiptovsko vlado (4), da je prejela ustrezno dokumentirano pritožbo, in ju povabila na posvetovanje. Posvetovanje s kitajsko in egiptovsko vlado je potekalo 13. maja 2019. Kljub temu sporazumne rešitve ni bilo mogoče doseči.

(4)

Komisija je 21. februarja 2019 začela ločeno protidampinško preiskavo v zvezi z enakim izdelkom s poreklom iz LRK in Egipta (5) (v nadaljnjem besedilu: ločena protidampinška preiskava). Dne 7. aprila 2020 je uvedla dokončne protidampinške dajatve na uvoz zadevnega izdelka s poreklom iz LRK in Egipta (6) (v nadaljnjem besedilu: dokončna protidampinška uredba). Analize škode, vzročne zveze in interesa Unije, izvedene v tej protisubvencijski in ločeni protidampinški preiskavi, so smiselno enake, saj je opredelitev industrije Unije enaka, vzorčeni proizvajalci Unije, obravnavano obdobje in obdobje preiskave pa isti v obeh preiskavah.

(5)

Kitajska vlada je trdila, da se preiskava ne bi smela začeti, ker pritožba ni zadostila zahtevam glede dokazovanja iz člena 11(2) in (3) Sporazuma STO o subvencijah in izravnalnih ukrepih (v nadaljnjem besedilu: Sporazum o subvencijah in izravnalnih ukrepih) ter člena 10(2) osnovne uredbe. Po mnenju kitajske vlade ni bilo zadostnih dokazov o obstoju subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, škode in vzročne povezave med subvencioniranim uvozom in škodo.

(6)

Komisija je navedeno trditev zavrnila. Dokazi, predloženi v pritožbi, so vsebovali informacije, ki so bile pritožniku takrat razumno na voljo. Kot je razvidno iz memoranduma o zadostnosti dokazov, ki vsebuje oceno Komisije glede vseh dokazov v zvezi z Ljudsko republiko Kitajsko in Egiptom, ki so ji bili na voljo, in na podlagi katerega je Komisija začela preiskavo, so bili v začetni fazi na voljo zadostni dokazi, da se lahko proti domnevnim subvencijam uvedejo izravnalni ukrepi glede na njihov obstoj, višino in naravo. Pritožba je vsebovala tudi zadostne dokaze o obstoju škode za industrijo Unije, ki je bila posledica subvencioniranega uvoza.

(7)

Natančneje, kitajska vlada je med posvetovanji pred začetkom preiskave navedla, da so sklicevanja pritožnika na kakršne koli kitajske načrte, programe ali priporočila nepomembna, saj ti niso zavezujoči, ter da industrija tkanin iz steklenih vlaken ni omenjena niti v 13. petletnem načrtu Kitajske niti v 13. petletnem načrtu za industrijo gradbenega materiala (2016–2020). Po začetku preiskave je navedla tudi, da dokument „Made in China 2025“ ne zajema tkanin iz steklenih vlaken. Komisija je ugotovila, da kitajska vlada ne izpodbija obstoja takih načrtov, programov ali priporočil, ampak oporeka le temu, koliko so zavezujoči ali koliko zajemajo industrijo tkanin iz steklenih vlaken. Nadalje je ugotovila, da je pritožnik predložil dokaze, ki kažejo, da so v več vladnih dokumentih omenjeni „novi materiali“, v 13. petletnem načrtu za industrijo gradbenega materiala (2016–2020) pa so omenjeni „materiali na osnovi stekla“. Kitajska vlada ni predložila nobenih dokazov, da navedene omembe ne veljajo za zadevni izdelek.

(8)

Kitajska vlada je navedla tudi, da družba China Export & Credit Insurance Corporation (v nadaljnjem besedilu: družba Sinosure) in poslovne banke v državni lasti niso javni organi ter da kitajska vlada zasebnim bankam ni zaupala nalog ali jim ukazovala. Komisija je ugotovila, da je ta trditev povezana z zgoraj navedeno trditvijo in da je v pritožbi med drugim naveden zakon o bankah na Kitajskem, v zvezi s katerim kitajska vlada ne oporeka, da spada v kitajsko zakonodajo. Komisija je tudi poudarila, da so bili v okviru zadnjih protisubvencijskih preiskav EU v zvezi s tem sprejeti drugačni sklepi (7).

(9)

Poleg tega je kitajska vlada trdila, da se izvozni krediti za kupce zagotavljajo tujim družbam, zato ne koristijo kitajskim proizvajalcem tkanin iz steklenih vlaken. Vendar je Komisija ugotovila, da imajo lahko kitajski proizvajalci tkanin iz steklenih vlaken koristi od ugodnosti, zagotovljenih tujim družbam v njihovi lasti.

(10)

Kitajska vlada je navedla, da so bili davčna shema v zvezi s pospešeno amortizacijo opreme, ki jo visokotehnološka podjetja uporabljajo za visokotehnološki razvoj in proizvodnjo, ter nekateri omenjeni programi nepovratnih sredstev ukinjeni. Komisija je to pripombo upoštevala, vendar je poudarila, da ne velja za vse programe ali različne ravni vladnih organov (tj. nacionalne, regionalne ali lokalne), navedene v pritožbi. Poleg tega bi lahko davčna shema v zvezi s pospešeno amortizacijo še vedno zagotavljala stalne ugodnosti, kot je amortizacija v življenjski dobi zadevne opreme, ki bi lahko zajemala obdobje preiskave.

(11)

Kitajska vlada je po začetku preiskave nadalje trdila, da pritožnik ni vzpostavil pogojev za uporabo tuje referenčne vrednosti za posojila in pravice do uporabe zemljišč. Vendar je Komisija ugotovila, da so trditve iz pritožbe podprte z zadnjimi protisubvencijskimi preiskavami EU, v katerih je bila v zvezi s tem ugotovljena potreba po tujih referenčnih vrednostih, prilagojenih prevladujočim pogojem v LRK (8).

(12)

Kitajska vlada je nadalje navedla, da v pritožbi ni dovolj dokazov, saj se opira predvsem na prejšnje predpise EU, ki zadevajo različne obsege izdelka. Vendar je Komisija ugotovila, da se ugotovitve iz prejšnjih in zadnjih protisubvencijskih preiskav nanašajo na iste programe subvencij, kot so navedeni v pritožbi. Po začetku preiskave je kitajska vlada nadalje trdila, da so bile v finančnem sektorju v obdobju 2016–2018 izvedene bistvene spremembe in reforme ter da se pritožba zato ne more sklicevati na nobeno predhodno stanje. Vendar je Komisija ugotovila, da je pritožnik v pritožbi predložil tudi dodatne dokaze, da se programi subvencij še vedno izvajajo in da se niso bistveno spremenili. Poleg tega je spomnila, da kitajska vlada ni predložila dokazov, ki bi ovrgli trditev glede nadaljevanja zadevnih programov. Razpoložljivi dokazi so v fazi začetka preiskave torej večinoma kazali, da se zadevni programi subvencij niso bistveno spremenili. V tej preiskavi je bilo to na koncu tudi potrjeno.

(13)

Kitajska vlada je v zvezi z različnimi subvencijami nadalje trdila, da vložnik ni predložil dokazov o ugodnostih in specifičnosti. Komisija meni, da je pritožnik predložil dovolj dokazov o ugodnostih in specifičnosti, ki so mu bili razumno na voljo. Komisija je vsekakor preučila dokaze, navedene v pritožbi, in v memorandumu o zadostnosti dokazov, ki je bil ob začetku preiskave vložen v odprto dokumentacijo, zagotovila svojo oceno vseh zadevnih elementov. Kitajska vlada je po začetku preiskave ponovila svoje pripombe, vendar ni predložila nobenih dodatnih dokazov.

(14)

Zato je Komisija ugotovila, da je bilo v pritožbi predloženih dovolj dokazov, ki kažejo na obstoj domnevnega subvencioniranja s strani kitajske vlade.

(15)

Nazadnje, poseben element tega primera je, da se domnevno subvencioniranje v Egiptu nanaša na dve družbi v kitajsko-egiptovski sueški coni gospodarskega in trgovinskega sodelovanja (v nadaljnjem besedilu: cona SETC), ki je posebna gospodarska cona, ki sta jo skupaj vzpostavila LRK in Egipt, tj. državi, na kateri se pritožba nanaša. Komisija je navedla, da namerava preiskati vse subvencije, ki sta jih prejeli ti družbi iz cone SETC, ne glede na njihov vir.

(16)

Med posvetovanji pred začetkom preiskave je kitajska vlada navedla, da pritožnik nima pravne podlage za izpodbijanje ravnanja kitajske vlade prek zadevnega izdelka, ki ima poreklo iz Egipta ali je izvožen od tam. Komisija je upoštevala pomisleke kitajske vlade, vendar je kljub temu menila, da obstaja dovolj dokazov za začetek preiskave v zvezi z domnevnimi subvencijami, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi in ki naj bi bile dodeljene družbama v coni SETC, ne glede na njihov vir.

(17)

Kitajska vlada je po začetku preiskave trdila, da so bile prilagoditve podatkov o uvozu iz LRK, uporabljene pri določitvi potrošnje Unije, nepravične v primerjavi s prilagoditvami podatkov o uvozu iz drugih tretjih držav, kot je Rusija. Poleg tega je trdila, da Komisija teh prilagoditev ni navzkrižno preverila. Trdila je tudi, da niso na voljo informacije o tem, katere tržne informacije/obveščevalni podatki so bili uporabljeni za prilagoditve podatkov o uvozu.

(18)

Kot je navedeno tudi v uvodni izjavi 937, je bila poleg pritožnikove analize uvoza, ki temelji na oznakah KN, opravljena tudi ocena uvoza na podlagi statističnih podatkov o uvozu na ravni TARIC, ki so bili navzkrižno preverjeni z drugimi viri in po potrebi prilagojeni. Kar zadeva Rusijo, so bili podatki o uvozu navzkrižno preverjeni in prilagojeni na podlagi podatkov o uvozu proizvajalcev tkanin iz steklenih vlaken, povezanih s proizvajalci Unije, ki so bili edini znani proizvajalci tkanin iz steklenih vlaken v Rusiji. Za to metodologijo je bilo ugotovljeno, da je smiselna, z njo pa je bila pridobljena natančna ocena uvoza zadevnega izdelka iz Rusije. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 937, je Komisija med preiskavo podatke Eurostata na ravni TARIC na enak način navzkrižno preverila s podatki, ki so jih predložili znani proizvajalci iz LRK, ki so se javili med vzorčenjem. Obseg izvoza tkanin iz steklenih vlaken, ki so ga sporočili sodelujoči kitajski proizvajalci izvozniki, se je ujemal s celotnim uvozom, ki ga je Eurostat evidentiral pod ustreznimi oznakami TARIC, zato se je ves izvoz obravnaval kot zadevni izdelek. Nazadnje je bilo v pritožbi v nasprotju s trditvijo kitajske vlade pojasnjeno, kako so se tržne informacije/obveščevalni podatki uporabili za prilagoditev podatkov o uvozu. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(19)

Kitajska vlada je v pripombah glede začetka trdila, da je trg tkanin iz steklenih vlaken segmentiran in da se cenovni razredi med posameznimi segmenti zelo razlikujejo. Trdila je, da imajo tri glavne vrste izdelkov, tj. tkani rovingi, pletene nenagubane tkanine in kompleksni materiali, različne sestave in proizvodne postopke/procese, zato se razlikujejo tudi njihovi proizvodni stroški in prodajne cene. Poleg tega imajo te tri vrste izdelkov različne fizikalne in tehnične lastnosti, ki določajo njihovo končno uporabo. Po mnenju kitajske vlade sta primerjava cen/ocena nelojalnega nižanja prodajnih cen in ocena domnevno škodljivega vpliva kitajskega uvoza iz pritožbe, ki sta bili opravljeni na skupni ravni, zavajajoči in nezadostni, saj ne vključujeta dejanske ocene obsega prisotnosti (tj. količine in tržnega deleža) kitajskih proizvajalcev in proizvajalcev Unije v vsakem od segmentov trga izdelkov.

(20)

Komisija je menila, da kitajska vlada ni predložila nobenih dokazov v podporo navedenim trditvam. Pritožnik je na začetku predložil zadostne dokaze o stroških in cenah izdelka v preiskavi. Dejstvo, da obstajajo različne vrste izdelkov, ki imajo lahko različne proizvodne procese, stroške in prodajne cene, ne pomeni samodejno, da je trg segmentiran. Opozoriti je treba, da mora pritožnik v skladu s členom 10(2) osnovne uredbe predložiti informacije, ki so mu razumno na voljo. Ker so stroški in cene vrst izdelkov, proizvedenih na Kitajskem, po naravi zaupni in pritožniku niso na voljo, je Komisija menila, da je pritožba vsebovala dovolj informacij za začetek preiskave, ki so bile pritožniku razumno na voljo.

(21)

Poleg tega so informacije, ki jih je Komisija zbrala in prejela med preiskavo, kazale, da trg Unije za tkanine iz steklenih vlaken ni segmentiran. Trditev, da imajo tri vrste izdelkov – tkani rovingi, pletene nenagubane tkanine in kompleksni materiali – različne fizikalne in tehnične lastnosti, ki določajo njihovo končno uporabo, je vsebinsko nepravilna. Kot je navedeno v pritožbi in uvodnih izjavah 129 do 138, se zadevni izdelek uporablja za ojačanje termoplastičnih in duroplastičnih smol v industriji kompozitnih materialov, čemur kitajska vlada ni oporekala. Uporaba se pogosto prekriva; vrsta tkanine se izbere glede na videz površine, tok smole, napetost, ki ji bo izpostavljen končni izdelek, in tehniko nanašanja. Nekatere vrste izdelkov so posebej dobre za tehnike izdelave v zaprtih kalupih ali za ročno laminacijo.

(22)

Navedene tri vrste izdelkov imajo naslednje glavne uporabe, ki se prekrivajo: tkani rovingi se uporabljajo za izdelke iz duroplastičnih mas, zlasti z ročno laminacijo, za pomorske izdelke (ladijske trupe in palube), dele karoserije vozil (npr. tovornjakov, vlakov), lopatice za vetrne turbine, cevi in rezervoarje. Pletene nenagubane tkanine se uporabljajo za izdelavo pomorskih izdelkov (ladijskih trupov in palub), karoserij vozil (npr. tovornjakov, vlakov) in njihovih delov, lopatic in ohišij za vetrne turbine, smuči, snežnih desk (snowboardov), cevi ter rezervoarjev. Kompleksni materiali se uporabljajo za izdelke, izdelane v zaprtih kalupih, in sicer za karoserije vozil in njihove dele, pomorske izdelke (ladijske trupe in palube), ohišja za vetrne turbine in vozila za prosti čas.

(23)

Nazadnje Komisija ugotavlja, da ni nenavadno, da zadevni izdelek obsega vrste izdelkov, ki imajo različno strukturo stroškov in cene. Prav to je razlog, zakaj Komisija zbira podatke na podlagi podrobne razvrstitve vrst izdelkov. Pri tej razvrstitvi se je poleg oblik tkanin razlikovalo med prodajnimi formati, vrstami uporabljenega stekla, težo na površino in gostoto rovingov. Izračun nelojalnega nižanja prodajnih cen je temeljil na primerjavi, opravljeni za vsako vrsto izdelka posebej, zato so se vse te lastnosti upoštevale pri primerjavi uvoza iz LRK s tkaninami iz steklenih vlaken proizvajalcev Unije. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(24)

Kitajska vlada je v pripombah glede začetka nadalje trdila, da je tudi zaradi velikih razlik med uvoznimi cenami tkanin iz steklenih vlaken iz različnih virov jasno, da je trg Unije za različne vrste izdelkov segmentiran in da je uvoz iz različnih držav namenjen različnim tržnim segmentom.

(25)

Kot je navedeno zgoraj, so informacije, ki jih je Komisija zbrala med celotno preiskavo, potrdile, da trg Unije za tkanine iz steklenih vlaken ni segmentiran. Poleg tega je preiskava pokazala, da kitajski in egiptovski proizvajalci izvozniki ne izvažajo popolnoma različnih oblik tkanin iz steklenih vlaken. Ujemanje med izdelki, ki jih prodajajo proizvajalci izvozniki iz LRK in proizvajalci izvozniki iz Egipta, je bilo približno 90-odstotno. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(26)

Kitajska vlada je v pripombah glede začetka nadalje trdila, da primerjava kitajskih uvoznih cen in izračun nelojalnega nižanja prodajnih cen iz pritožbe temeljita na neprimerljivih podatkih, ki jih je pritožnik izbral glede na svoje interese in so bili napačno prilagojeni.

(27)

Kot je navedeno zgoraj, člen 10(2) osnovne uredbe določa standard glede dokazov, ki jih mora pritožnik predložiti v pritožbi. Medtem ko morajo biti informacije zadostne, morajo biti pritožniku tudi razumno na voljo. Ker so informacije o stroških in cenah po naravi zaupne, natančni podatki o stroških in cenah po vrstah izdelkov, ki jih izvažajo družbe v tretjih državah, pritožniku v fazi začetka razumno niso bile na voljo. Za predložene informacije se je kljub temu štelo, da zadostujejo za začetek preiskave, saj so temeljile na statističnih podatkih Eurostata o kitajskih uvoznih cenah.

(28)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 965, je Komisija poleg tega ugotovila, da je izračun nelojalnega nižanja prodajnih cen med preiskavo temeljil zlasti na dejanskih podrobnih podatkih vzorčenih proizvajalcev Unije in proizvajalcev izvoznikov, ki so potrdili trditve glede nelojalnega nižanja prodajnih cen iz pritožbe na podlagi statističnih podatkov Eurostata. Ta trditev se je zato štela za brezpredmetno tudi v zvezi s podatki, uporabljenimi v preiskavi.

(29)

Kitajska vlada je v pripombah glede začetka trdila, da kitajski uvoz tkanin iz steklenih vlaken ni povzročal cenovnega pritiska. Ta trditev ni bila podprta z nobenim dokazom.

(30)

Nasprotno so bile v pritožbi zagotovljene informacije o vplivu subvencioniranega uvoza na cene podobnega izdelka na trgu Unije in o posledičnem vplivu uvoza na industrijo Unije, ki so se štele za zadostne za začetek preiskave. Dokazi, predloženi v pritožbi, kažejo, da so egiptovske in kitajske uvozne cene znatno nelojalno nižale cene Unije.

(31)

Poleg tega je navedena trditev vsebinsko nepravilna. Kot je Komisija ugotovila med preiskavo in kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 966, so vzorčeni kitajski proizvajalci izvozniki v obdobju preiskave znatno nelojalno nižali cene industrije Unije. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(32)

Kitajska vlada je v pripombah glede začetka trdila, da kumulacija uvoza iz Kitajske in Egipta za namene analize škode v tem primeru ni upravičena. Kot razlog za to je navedla, da se konkurenčni pogoji med uvozom iz teh dveh držav, pa tudi med uvozom iz teh držav in podobnim izdelkom, ki ga industrija Unije proizvaja in prodaja na trgu Unije, zelo razlikujejo. Kitajska vlada je trdila, da kitajske tkanine iz steklenih vlaken ne konkurirajo egiptovskim tkaninam iz steklenih vlaken, saj (i) do leta 2017 tako rekoč ni bilo uvoza tkanin iz steklenih vlaken iz Egipta; (ii) sta se uvoz tkanin iz steklenih vlaken iz Kitajske in uvoz tkanin iz steklenih vlaken iz Egipta gibala popolnoma drugače; (iii) so cene uvoza iz Egipta drugačne in (iv) se iz Egipta glede na pritožnikove izračune uvažajo samo pletene nenagubane tkanine, zato ta uvoz ne konkurira prodaji tkanin iz steklenih vlaken Unije in Kitajske na trgu Unije.

(33)

Komisija je najprej ugotovila, da pritožba vsebuje zadostne dokaze, ki kažejo, da je bil uvoz zadevnega izdelka subvencioniran, da je bil obseg uvoza znaten in da je povzročil škodo industriji Unije. Pritožba je vsebovala tudi več elementov v zvezi s kumulativno oceno uvoza iz zadevnih držav (zlasti glede tega, da ocenjeni zneski subvencij za posamezno državo niso de minimis (9), da je obseg uvoza vsake od držav znaten (10), da zadevni državi konkurirata druga drugi, podobnemu izdelku in tretjim državam ter da imajo izdelki, ki jih izvažata ti državi, enake lastnosti in končne uporabe kot podobni izdelek (11)), za katere je bilo v fazi začetka ugotovljeno, da zadoščajo dokaznemu bremenu. Ti dokazi so bili med preiskavo dodatno analizirani, Komisija pa je potrdila, da so pogoji za kumulacijo izpolnjeni, kot je podrobno pojasnjeno v uvodnih izjavah 947 do 950.

(34)

Kitajska vlada je nadalje trdila, da se je obseg uvoza iz Kitajske v obravnavanem obdobju zmanjšal in da ni mogel škodovati proizvajalcem Unije.

(35)

Kot je navedeno zgoraj, je pritožba vsebovala zadostne dokaze, da bi bilo treba kitajski in egiptovski uvoz tkanin iz steklenih vlaken oceniti kumulativno. Glede na dokaze v pritožbi uvoz tkanin iz steklenih vlaken iz Kitajske in uvoz tkanin iz steklenih vlaken iz Egipta konkurirata drug drugemu, podobnemu izdelku in uvozu iz tretjih držav. Izdelki, ki se uvažajo iz LRK in Egipta, imajo enake lastnosti in uporabe ter se prodajajo strankam po vsej Uniji, pri čemer neposredno konkurirajo tkaninam iz steklenih vlaken, ki jih proizvajajo industrija Unije in tretje države.

(36)

Kitajska vlada je v pripombah glede začetka trdila, da pritožnik ni predložil zanesljivih podatkov o celotni industriji Unije, saj so bili podatki za subjekte, ki niso pritožniki, nezanesljivi. Poleg tega pritožnik ni predložil informacij o več kazalnikih škode.

(37)

Kitajska vlada ni pojasnila, zakaj naj bi bili podatki nezanesljivi. Kot je bilo že navedeno, zaupne informacije o prodaji in podatki o proizvodnji proizvajalcev Unije, ki niso pritožniki, pritožniku niso bili na voljo. Zato je pritožnik predložil ocene, ki so se štele za razumne in dovolj natančne ter v skladu s členom 10(2) osnovne uredbe. Za zagotovitev zadostnih dokazov o škodi ni treba predložiti podatkov o vseh kazalnikih škode iz člena 8(4) osnovne uredbe, poleg tega ni treba, da se vsi kazalniki škode znižujejo.

(38)

Komisija je ugotovila, da je bil v vzorcu proizvajalcev Unije, izbranem med preiskavo, tudi največji subjekt, ki ni pritožnik, zato je lahko navzkrižno preverila makropodatke, ki jih je predložil pritožnik. Poleg tega je v preiskavi upoštevala vse ustrezne kazalnike škode. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(39)

Kitajska vlada je v pripombah glede začetka trdila, da proizvajalci Unije niso utrpeli škode, zlasti ne zaradi kitajskega uvoza. Navedla je, da je industrija Unije od leta 2015 do obdobja preiskave v zvezi s pritožbo dobro poslovala in da so se skoraj vsi kazalniki škode gibali pozitivno ali pa so ostali stabilni.

(40)

Podatki iz pritožbe jasno kažejo, da je industrija Unije utrpela znatno škodo, ker je subvencionirani uvoz tkanin iz steklenih vlaken iz zadevnih držav močno nelojalno nižal prodajne cene. Proizvodnja, prodaja in tržni delež industrije Unije so se močno zmanjšali. Pritožniki so bili prisiljeni zmanjšati naložbe in zaposlovanje. Zaloge proizvajalcev Unije, ki so podprli pritožbo, so se povečale, njihova dobičkonosnost pa se je zmanjšala.

(41)

Komisija je ugotovila, da so kazalniki škode, določeni na podlagi dejanskih preverjenih podatkov, ki so jih predložili vzorčeni proizvajalci Unije, med preiskavo pokazali znatno škodo, ki jo je povzročil uvoz iz zadevnih držav. Kitajska vlada je v pripombah na končno razkritje (12) predložila pripombe glede teh kazalnikov. Te pripombe so obravnavane v oddelku 5.4 te uredbe.

(42)

Kitajska vlada je v pripombah glede začetka trdila, da je industrija Unije utrpela škodo zaradi povezanega uvoza iz tretjih držav in zmanjšanja povpraševanja na trgu Unije.

(43)

Komisija se s tem ni strinjala. Pritožba je pokazala, da povezani uvoz iz tretjih držav ne bi mogel povzročiti znatne škode, ker je bil njegov obseg majhen. Pritožnikova analiza kazalnikov škode je nadalje pokazala, da škode ni mogoče pojasniti z zmanjšanjem povpraševanja na trgu Unije, saj izgube tržnih deležev pritožnikov kažejo, da se je njihova prodaja zmanjšala precej bolj kot povpraševanje.

(44)

Pritožnik je predložil zadostne dokaze o vzročni zvezi med uvozom iz zadevnih držav in škodo. Poleg tega je analiziral druge možne vzroke škode, kot so uspešnost in izvoz proizvajalcev Unije ter uvoz iz drugih tretjih držav.

(45)

Uvoz iz tretjih držav in zmanjšanje povpraševanja na trgu Unije sta bila med preiskavo proučena v oddelku 6.2. Po končnem razkritju v pripombah kitajske vlade glede začetka niso bile predložene nove trditve. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(46)

Kitajska vlada je v pripombah glede začetka trdila, da so vertikalno integrirani proizvajalci Unije utrpeli škodo zaradi stroškov, povezanih s „povratno integracijo“, in manjše zmožnosti za prodajo na odprtem trgu zaradi „integracije navzdol“.

(47)

Na začetku preiskave ni bilo razpoložljivih informacij o očitnem slabšem konkurenčnem položaju industrije Unije. Poleg tega proizvajalci Unije večinoma niso vertikalno integrirani.

(48)

Poleg tega je Komisija ugotovila, da preiskava ni pokazala nenormalnih stroškov zaradi vertikalne integracije. Poleg tega so vsi vzorčeni proizvajalci Unije izdelke prodajali predvsem nepovezanim strankam. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(49)

Kitajska vlada je v pripombah glede začetka trdila, da razlike v gibanju prodaje pritožnikov in proizvajalcev, ki niso pritožniki, od leta 2015 do obdobja preiskave v zvezi s pritožbo kažejo, da si navedeni dve skupini proizvajalcev konkurirata za prodajo in stranke. Zato je tudi zmanjšanje prodaje in tržnega deleža proizvajalcev pritožnikov na račun proizvajalcev, ki niso pritožniki, verjeten razlog za to, da so prvi v obdobju preiskave v zvezi s pritožbo utrpeli škodo v smislu obsega prodaje in niso mogli zvišati cen.

(50)

Konkurenca med proizvajalci Unije je posledica prostega trga in je običajno predpostavka (razen če obstajajo dokazi o obstoju protikonkurenčnih praks, kar v tem primeru ne velja), ne pa dejavnik, ki pojasnjuje obstoj škode. Tako na trgu Unije obstaja konkurenca ne le med proizvajalci Unije, ki so vložili pritožbo, in proizvajalci Unije, ki niso pritožniki, ampak tudi med samimi proizvajalci Unije, ki so vložili pritožbo. Ni mogoče šteti, da to slabi vzročno zvezo med subvencioniranim uvozom in znatno škodo, ki jo je utrpela celotna industrija Unije. Ugotovitve glede znatne škode na podlagi veljavnega vzorca temeljijo na oceni industrije kot celote, vključno s podatki pritožnikov in subjektov, ki niso pritožniki (mikro- in makropodatki).

(51)

Kot je navedeno v obvestilu k dokumentaciji, ki je na vpogled zainteresiranim stranem, z dne 21. junija 2019 o končnem vzorcu proizvajalcev Unije, so vzorec proizvajalcev Unije med preiskavo sestavljali proizvajalci Unije, ki so vložili pritožbo, in proizvajalci Unije, ki niso pritožniki. Poleg tega določitev škode ni bila omejena samo na proizvajalce Unije, ki so vložili pritožbo, ampak na celotno industrijo Unije kot celoto. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(52)

Nazadnje je kitajska vlada v pripombah po začetku preiskave trdila, da je bila za ključne informacije, kot so podporniki pritožbe in glavni podatki v zvezi s škodo, zagotovljena pretirana zaupnost. Trdila je, da zaradi te zaupnosti ni mogla ustrezno ovreči trditev pritožnika glede škode.

(53)

Komisija je menila, da je različica pritožbe, ki je bila zainteresiranim stranem na voljo za pregled, vsebovala vse bistvene dokaze in nezaupne povzetke podatkov, za katere je bila zagotovljena zaupna obravnava, da so lahko zainteresirane strani v celotnem postopku uveljavljale svojo pravico do obrambe. Opozoriti je treba, da člen 29 osnovne uredbe omogoča varovanje zaupnih informacij v okoliščinah, v katerih bi razkritje dalo znatno konkurenčno prednost konkurentu ali bi močno škodovalo osebi, ki je te informacije predložila, ali pa osebi, od katere je te informacije prejela. Zato so bile trditve kitajske vlade v zvezi s tem zavrnjene.

(54)

Egiptovska vlada je trdila, da se preiskava na bi smela začeti, ker pritožba ni zadostila zahtevam glede dokazovanja iz člena 11(2) Sporazuma STO o subvencijah in izravnalnih ukrepih ter člena 10(2) osnovne uredbe. Po njenem mnenju ni bilo zadostnih dokazov o obstoju subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, škode in vzročne povezave med subvencioniranim uvozom in škodo. Komisija je navedeno trditev zavrnila iz istih razlogov, kot so navedeni v uvodni izjavi 6.

(55)

Egiptovska vlada je med posvetovanji pred začetkom preiskave navedla, da pritožnik ni predložil dokazov, da je domnevna preferenčna posojila odobrila egiptovska vlada. Vendar Komisija glede na dokaze, predložene v pritožbi, in zlasti dogovore med Kitajsko in Egiptom, pa tudi glede na cilje teh dogovorov meni, da je pritožnik predložil dovolj dokazov, ki so mu bili razumno na voljo in ki kažejo, da je mogoče dodeljevanje subvencij prek preferenčnih posojil pripisati egiptovski vladi.

(56)

Poleg tega je egiptovska vlada trdila, da so bile domnevne davčne ugodnosti leta 2015 odstranjene iz zakonodaje in da pritožnik ni predložil dokazov, da se še vedno uporabljajo za obstoječe projekte. Vendar je Komisija ugotovila, da je pritožnik predložil dovolj dokazov o ohranitvi takih davčnih ugodnosti, ki so mu bili razumno na voljo.

(57)

Egiptovska vlada je navedla tudi, da odpust uvoznih dajatev za surovine ni subvencija, če se ti uvoženi izdelki znova izvozijo kot taki ali predelajo v izdelek na koncu proizvodne verige. Komisija je priznala, da je samo presežni odpust uvoznih dajatev za surovine subvencija, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, in je temu v preiskavi namenila posebno pozornost. Poleg tega je ugotovila, da pripomba egiptovske vlade ne velja za proizvodno opremo.

(58)

Egiptovska vlada je trdila, da pritožnik ni predložil dokazov o ugodnosti v zvezi z zagotovitvijo zemljišč za plačilo, ki je nižje od primernega. Vendar je Komisija ugotovila, da je pritožnik predložil dovolj dokazov o ugodnosti, ki so mu bili razumno na voljo.

(59)

Nazadnje je egiptovska vlada navedla, da pritožnik ni predložil dokazov o specifičnosti v zvezi z zagotavljanjem električne energije za plačilo, nižje od primernega, saj subvencija ni specifična, če je dostop do nje odvisen od objektivnih pogojev. Komisija je ugotovila, da egiptovska vlada med posvetovanji pred začetkom preiskave ni predložila nobenih dokazov v zvezi s takimi objektivnimi pogoji.

(60)

Zato je Komisija ugotovila, da je bilo v pritožbi predloženih dovolj dokazov za začetek preiskave v zvezi z domnevnimi subvencijami, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi in ki naj bi jih neposredno ali posredno odobrila egiptovska vlada.

(61)

Skupina Yuntianhua Group je po dokončnem razkritju trdila, da je nadomestitev proizvodnih dejavnikov v ločeni protidampinški preiskavi neprimerna, in od Komisije zahtevala, naj stopnjo dampinga za proizvajalce izvoznike iz skupine izračuna brez uporabe člena 2(6a) Uredbe (EU) 2016/1036 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: osnovna protidampinška uredba) (13). Po mnenju skupine Yuntianhua Group v protisubvencijski preiskavi ni bilo dokazov, da so bili vhodni materiali za tkanine iz steklenih vlaken zagotovljeni za plačilo, nižje od primernega. Podobno je trdila, da je bilo v protisubvencijski preiskavi sprejeto, da so se vhodni materiali za tkanine iz steklenih vlaken kupovali po neizkrivljenih tržnih vrednostih, saj so se za izračun ugodnosti zaradi subvencij uporabili prihodki od prodaje dobaviteljev vhodnih materialov in surovin.

(62)

Komisija je najprej poudarila, da ta postopek ne zajema pripomb o izračunu in metodologiji, ki sta bila uporabljena v ločeni protidampinški preiskavi. Zato bi bilo treba pripombe v zvezi z metodologijo, uporabljeno za določitev dampinga, predložiti v okviru navedene preiskave.

(63)

Poleg tega je preiskava pokazala, da so imeli ključni dobavitelji proizvajalcev izvoznikov velike koristi od državnih subvencij, kot je navedeno v oddelku 3. Komisija je spomnila, da uporaba prihodkov od prodaje povezanih družb, ki dobavljajo vhodne materiale in surovine, ne pomeni sprejemanja neizkrivljenih tržnih vrednosti teh dobav. Nasprotno, prihodki od prodaje so dodelitveni ključ, ki omogoča zanesljivo razdelitev ugotovljenih subvencij, od katerih so imeli koristi proizvajalci izvozniki.

(64)

Nazadnje je Komisija opozorila, da se ugotovitve na podlagi člena 2(6a) osnovne protidampinške uredbe nanašajo na znatna izkrivljanja, kadar na cene ali stroške vpliva znatno poseganje države. V zvezi s tem se celostno proučijo različni elementi. V skladu s tem dejstvo, da se protidampinška preiskava v skladu s členom 2(6a) ne opira na dokaze o subvencioniranju surovin ali zadevnega izdelka, Komisiji ne preprečuje, da bi ločeno in v skladu z veljavnimi pravili osnovne uredbe preiskovala, ali obstaja subvencioniranje. Trditve skupine Yuntianhua Group so bile zato zavrnjene.

(65)

Po dodatnem dokončnem razkritju je skupina Yuntianhua Group trdila, da razkritje vsebuje nove ugotovitve glede: (i) dejstva, da trg tkanin iz steklenih vlaken ni segmentiran; (ii) fizikalnih in tehničnih lastnosti izdelka; (iii) strukture stroškov in cen; (iv) dvojnega štetja zaradi sočasne uvedbe protidampinških in protisubvencijskih dajatev, kar je vplivalo na višino dokončnih protidampinških dajatev, uvedenih 7. aprila 2020, ter (v) dejstva, da je bila stopnja dampinga, ugotovljena za to stran v protidampinški preiskavi, napačna in bi jo bilo treba znižati za celotni ugotovljeni znesek subvencij v LRK, da bi se preprečilo dvojno štetje. Ti elementi niso bili vključeni v končno razkritje v vzporednem protidampinškem postopku, ki tako ni zajemal teh bistvenih ugotovitev in premislekov. Zato bi bila po mnenju te strani dokončna protidampinška Uredba (EU) 2020/492 očitno neutemeljena in nezakonita, 64,7-odstotna stopnja dampinga, navedena v protidampinški Uredbi (EU) 2020/492, pa napačna.

(66)

Komisija je na začetku opozorila, da so pojasnila, ki jih vsebuje dodatno dokončno razkritje v tem postopku, odgovor na pripombe strani, prejete po navedenem razkritju, in so zato vsebovala več podrobnosti o ugotovitvah Komisije. Zato ne predstavljajo novih ugotovitev, ampak preprosto obravnavajo pripombe zainteresiranih strani.

(67)

Poleg tega je Komisija v zvezi s točkami (i) do (iii), ki jih je navedla ta stran, tj. dejstvom, da trg tkanin iz steklenih vlaken ni segmentiran, lastnostmi izdelka ter strukturo stroškov in cen, opozorila, da je bil namen pripomb v dodatnem razkritju v zvezi s temi tremi točkami obravnavati nove trditve strani. Te nove trditve so bile predložene samo v okviru tega protisubvencijskega postopka. Edina trditev glede segmentacije, ki je bila navedena v protidampinškem postopku, je bila, da bi proizvajalci Unije proizvajali samo izdelke za posebne stranke, ki so proizvajalci originalne opreme, in da se za segment proizvajalcev originalne opreme ne bi smel uvesti noben ukrep. Te trditve so bile v celoti obravnavane v uvodni izjavi 409 protidampinške uredbe (14). Zato Komisija teh novih pripomb nikakor ne bi mogla obravnavati že v okviru protidampinškega razkritja. Dokončna protidampinška uredba je vsebovala vse bistvene ugotovitve in premisleke, na podlagi katerih je Komisija sprejela odločitev v zvezi z navedenim postopkom, poleg tega so bile v njej v celoti obravnavane vse trditve, predložene v okviru navedenega postopka. Ugotovitve v protisubvencijskem postopku ne vplivajo na utemeljitev iz dokončne protidampinške uredbe.

(68)

Poleg tega te točke z vsebinskega vidika nikakor ne vplivajo na ugotovitve protidampinške ali protisubvencijske preiskave in jih ne spreminjajo. Zato te točke nikakor ne vplivajo na položaj strani, ki je navedla to trditev, ali drugih strani. Kljub temu se je Komisija odločila, da bo stranem dala dodatno možnost za predložitev pripomb o navedenih točkah. Čeprav z navedenimi točkami niso bile uvedene nobene spremembe (zato jih Komisija načeloma ni bila dolžna obravnavati v dodatnem razkritju, temveč v dokončni uredbi), so bile dejansko vključene v dodatno dokončno razkritje. Iz vseh teh razlogov so bile te trditve zavrnjene.

(69)

Vsekakor med ugotovitvami preiskav ni protislovja. Razlika je le v tem, da so imele strani v tem postopku možnost predložiti pripombe v poznejši fazi in da so izrazile dodatne pripombe. Komisija je morala odgovoriti na te pripombe in je to storila v tej uredbi.

(70)

Kar zadeva zlasti zadnji dve točki glede možnega dvojnega štetja in stopnje dampinga, tj. točki (iv) in (v) v uvodni izjavi 67, je Komisija opozorila na naslednje. Prvič, kot je bilo že pojasnjeno v odgovoru na pripombe strani o dokončnem razkritju v okviru tega postopka, zlasti v uvodni izjavi 1137, je Komisija v celoti obravnavala morebitno vprašanje dvojnega štetja in vsem stranem dala dovolj priložnosti, da med tem postopkom predložijo pripombe. Tega v okviru protidampinškega postopka, ki je bil takrat v teku, ne bi mogla storiti. Drugič, Komisija opozarja, da v okviru ločenih protidampinških in protisubvencijskih postopkov, ki se nanašajo na isti izdelek s poreklom iz iste države in v katerih se izravnalne dajatve uvedejo pozneje kot protidampinške dajatve, ni druge možnosti, kot da se predhodno uvedene protidampinške dajatve spremenijo. To je treba storiti, da bi se upoštevale nove izravnalne dajatve, hkrati pa preprečilo dvojno štetje in spoštovalo pravilo nižje dajatve, če je primerno in ustrezno. V ta namen se v teh primerih uporabi zakonodajna tehnika, ki vključuje uvedbo ustreznih izravnalnih dajatev, pri čemer se z isto uredbo hkrati ustrezno spremenijo ustrezne veljavne protidampinške dajatve. Zato v nasprotju s tem, kar trdi ta stranka, protidampinška Uredba (EU) 2020/492 ni očitno napačna in neutemeljena. Zadevne ocene in trditve so bile v tej uredbi v celoti obravnavane, kar je tudi osnova za spremembo dokončne protidampinške uredbe. Ker je tudi zadevna protidampinška dajatev, ki se uporablja za skupino Yuntianhua Group, v skladu s to uredbo ustrezno spremenjena, kot je podrobno pojasnjeno v oddelku 8, je trditev te strani, da je višina njene protidampinške dajatve iz Uredbe (EU) 2020/492 napačna, prav tako dejansko in pravno napačna. Iz vseh teh razlogov se trditve skupine Yuntianhua Group zavrnejo.

(71)

Pritožnik je 31. julija 2019 na podlagi člena 24(5) osnovne uredbe vložil zahtevek za registracijo uvoza tkanin iz steklenih vlaken s poreklom iz zadevnih držav. Nato je 21. novembra 2019 v skladu s členom 24(5) osnovne uredbe ponovno predložil zahtevek za registracijo s posodobljenimi podatki o uvozu.

(72)

V skladu s členom 24(5) osnovne uredbe je za uvoz zadevnega izdelka obvezna registracija, da se lahko, če bodo rezultati preiskave privedli do uvedbe dokončnih izravnalnih dajatev ter bodo izpolnjeni potrebni pogoji, navedene dajatve na registrirani uvoz v skladu z veljavnimi pravnimi predpisi obračunajo retroaktivno.

(73)

Zainteresirane strani so v odziv na zahtevo po registraciji predložile pripombe, ki jih je Komisija obravnavala v uredbi o registraciji. Komisija je imela na voljo zadostne dokaze, ki upravičujejo potrebo po registraciji uvoza.

(74)

Komisija je 21. januarja 2020 objavila Izvedbeno Uredbo (EU) 2020/44 (v nadaljnjem besedilu: uredba o registraciji) (15), s katero je od 22. januarja 2020 postala obvezna registracija za uvoz tkanin iz steklenih vlaken s poreklom iz LRK in Egipta.

(75)

Med preiskavo je postalo jasno, da se nekateri gospodarski subjekti morda niso javili zaradi napačnega razumevanja opredelitve izdelka v preiskavi. Zato je Komisija 18. septembra 2019 objavila obvestilo (v nadaljnjem besedilu: obvestilo o pojasnitvi) (16), v katerem je pojasnila besedilo opisa obsega izdelka iz obvestila o začetku. Z obvestilom o pojasnitvi je stranem tudi omogočila, da se v določenem roku javijo in po želji zaprosijo za vprašalnik. Nobena zainteresirana stran ni predložila pripomb glede obvestila o pojasnitvi ali zaprosila za vprašalnik.

(76)

Po objavi obvestila o pojasnitvi in v poznejši preiskavi je bilo potrjeno, da se pri nobenem gospodarskem subjektu ni zgodilo, da se ne bi javil zaradi morebitnega napačnega razumevanja opredelitve zadevnega izdelka iz obvestila o začetku.

(77)

Preiskava subvencioniranja in škode je zajemala obdobje od 1. januarja 2018 do 31. decembra 2018 (v nadaljnjem besedilu: obdobje preiskave ali OP). Preučitev gibanj, pomembnih za oceno škode, je zajemala obdobje od 1. januarja 2015 do konca obdobja preiskave (v nadaljnjem besedilu: obravnavano obdobje).

(78)

Ta protisubvencijska preiskava in protidampinška preiskava iz uvodne izjave 4 se nanašata na isto obdobje preiskave in isto obravnavano obdobje.

(79)

Komisija je v obvestilu o začetku zainteresirane strani pozvala, naj se ji javijo, če želijo sodelovati v preiskavi. Poleg tega je pritožnika, egiptovsko vlado, kitajsko vlado, druge znane proizvajalce Unije, znane proizvajalce izvoznike, znane uvoznike in uporabnike izrecno obvestila o začetku preiskave ter jih povabila k sodelovanju.

(80)

Zainteresirane strani so imele možnost, da izrazijo pripombe glede začetka preiskave in zahtevajo zaslišanje pred Komisijo in/ali pooblaščencem za zaslišanje v trgovinskih postopkih. Skupina Yuntianhua Group je zahtevala posredovanje pooblaščenca za zaslišanje, da bi izrazila pomisleke glede roka, določenega za odgovor na poziv k dopolnitvi. Družba je trdila, da ni opazila poziva k dopolnitvi, ker je njen informacijski strežnik elektronsko pismo Komisije zmotno štel za neželeno pošto, zato je zaprosila za podaljšanje roka za 18 dni. Pooblaščenec za zaslišanje je Komisijo pozval, naj rok podaljša za šest dni.

(81)

Kot je navedeno v oddelku 1.3, je Komisija med preiskavo pojasnila obseg izdelka in zainteresiranim stranem, ki jih pojasnitev zadeva ali ki se morda niso javile, ker so menile, da jih postopek ne zadeva, dala možnost, da se v določenem roku javijo in zaprosijo za vprašalnik. Javila se ni nobena druga zainteresirana stran.

(82)

Komisija je v obvestilu o začetku navedla, da bo morda izbrala vzorec zainteresiranih strani v skladu s členom 27 osnovne uredbe.

(83)

Komisija je v obvestilu o začetku navedla, da se je odločila z vzorčenjem omejiti preiskavo na razumno število proizvajalcev Unije. Dodala je, da je na podlagi prijavljenega obsega proizvodnje podobnega izdelka v Uniji med oktobrom 2017 in septembrom 2018 izbrala začasni vzorec proizvajalcev Unije, pri čemer je upoštevala tudi geografsko razpršenost. Vzorec je vključeval štiri proizvajalce Unije, ki so predstavljali več kot 40 % ocenjene celotne proizvodnje tkanin iz steklenih vlaken v Uniji. Nobena od zainteresiranih strani ni predložila pripomb, zato je bil začasni vzorec potrjen. Vzorec je reprezentativen za industrijo Unije.

(84)

Da bi se lahko Komisija odločila, ali je vzorčenje potrebno, in da bi v tem primeru lahko izbrala vzorec, je nepovezane uvoznike pozvala, naj zagotovijo informacije, določene v obvestilu o začetku.

(85)

Samo en nepovezan uvoznik (Euroresins UK Ltd.) je predložil zahtevane informacije in se strinjal z vključitvijo v vzorec. Zaradi majhnega števila sodelujočih uvoznikov se je Komisija odločila, da vzorčenje ni potrebno.

(86)

Da bi se lahko Komisija odločila, ali je vzorčenje potrebno, in da bi v tem primeru lahko izbrala vzorec, je vse znane proizvajalce izvoznike iz LRK pozvala, naj zagotovijo informacije, določene v obvestilu o začetku. Poleg tega je misijo Ljudske republike Kitajske pri Evropski uniji pozvala, naj opredeli morebitne preostale proizvajalce izvoznike, ki bi bili morda zainteresirani za sodelovanje v preiskavi, in/ali stopi v stik z njimi.

(87)

Osem proizvajalcev izvoznikov ali skupin proizvajalcev izvoznikov iz LRK je predložilo zahtevane informacije in se strinjalo z vključitvijo v vzorec. Komisija je v skladu s členom 27(1) osnovne uredbe izbrala vzorec dveh skupin proizvajalcev izvoznikov na podlagi največjega reprezentativnega obsega izvoza v Unijo, ki ga je bilo mogoče ustrezno preiskati v razpoložljivem času. Vzorčene skupine proizvajalcev izvoznikov so predstavljale več kot 79 % prijavljenega izvoza tkanin iz steklenih vlaken iz LRK v Unijo v obdobju preiskave.

(88)

Vzorec proizvajalcev izvoznikov ali skupin proizvajalcev izvoznikov obsega naslednje družbe:

(89)

V skladu s členom 27(2) osnovne uredbe so bila z vsemi znanimi zadevnimi proizvajalci izvozniki in organi LRK opravljena posvetovanja o izbiri vzorca.

(90)

Pripombe glede izbire vzorca sta poslala dva vzorčena proizvajalca izvoznika, in sicer Jushi in Hengshi iz skupine CNBM Group. Medtem ko nista izpodbijala dejstva, da sta povezani družbi, sta trdila, da nista povezana z družbo Taishan. Skupina Jushi je trdila, da Komisija ne more samodejno uporabiti člena 127(1)(d) ali (f) Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/2447 z dne 24. novembra 2015 (17) (v nadaljnjem besedilu: izvedbeni akt carinskega zakonika Unije), da bi družbo Hengshi, skupino Jushi in družbo Taishan obravnavala kot en sam subjekt. V podporo navedeni trditvi se je skupina Jushi sklicevala na poročilo odbora STO o uvozu nekaterih vrst papirja v Korejo (18) in na smernice o povezanih transakcijah med družbami, ki kotirajo na šanghajski borzi.

(91)

Družbe so poudarile, (i) da niso imele skupnega neposrednega lastništva delnic, (ii) da ni bilo prekrivanja članov njihovih odborov, (iii) da ni bilo povezanih transakcij med družbami Hengshi/Jushi in Taishan ter (iv) da so si te družbe konkurirale na trgu.

(92)

Po vzorčenju je 13. novembra 2019 potekalo zaslišanje družbe Taishan, na katerem so bile ponovljene zgoraj navedene trditve.

(93)

Preiskava je pokazala, da je China National Building Material (v nadaljnjem besedilu: CNBM) kitajsko podjetje v državni lasti, katerega 41,27-odstotni delež je v neposredni in posredni lasti družbe CNBM Parent, ki pa je v celoti v lasti komisije državnega sveta za nadzor in upravljanje premoženja v državni lasti (v nadaljnjem besedilu: komisija SASAC). Družba CNBM ima 26,97-odstotni delež v družbi China Jushi Co., Ltd. (v nadaljnjem besedilu: China Jushi), ki je edini delničar družbe Jushi (19).

(94)

Septembra 2017 je družba CNBM sklenila sporazum o združitvi (20) z družbo Sinoma, ki je bil podpisan maja 2018. Družba Sinoma je bila prek svoje odvisne družbe Sinoma Science & Technology Co. lastnica družbe Taishan. Po združitvi je bila družba Sinoma združena z družbo CNBM, ki jo je prevzela. Zato ima CNBM 26,97-odstotni delež v družbi China Jushi (ki je edini delničar družbe Jushi) in 60,24-odstotni delež v družbi Sinoma Science & Technology Co., Ltd. (ki je edini delničar družbe Taishan).

(95)

Člen 127(1)(d) izvedbenega akta carinskega zakonika določa, da se osebi štejeta za povezani, če: tretja oseba neposredno ali posredno poseduje, nadzoruje ali ima v lasti 5 % ali več deležev z glasovalno pravico ali delnic obeh oseb. Družba CNBM ima 26,97-odstotni delež v družbi China Jushi (ki je edini delničar družbe Jushi) in 60,24-odstotni delež v družbi Sinoma Science & Technology Co., Ltd. (ki je edini delničar družbe Taishan). Zato je bilo ugotovljeno, da so družbe povezane.

(96)

Poleg tega je družba CNBM glede na poročilo kitajske borznoposredniške družbe Guotai Junan Securities iz leta 2019 (21) od leta 2017 v postopku prestrukturiranja svojih operativnih subjektov, da bi okrepila regionalno usklajevanje in odpravila horizontalno konkurenco med odvisnimi družbami, ki kotirajo na borzi. Poleg tega namerava družba CNBM do leta 2020 rešiti vprašanja horizontalne konkurence. Glede na javno dostopne informacije v poročilu je ta postopek nameravala začeti s konsolidacijo svojega poslovanja na področju steklenih vlaken z vlaganjem sredstev med družbama China Jushi in Sinoma Science & Technology (ki je edini delničar družbe Taishan). Zato dokazi, zbrani med preiskavo, ne podpirajo trditve družb, da skupni lastniški delež nima praktičnih posledic in da družbe delujejo neodvisno. Nasprotno, navedeni dokazi kažejo, da lahko tri družbe poleg samega lastništva delnic (ki bi lahko bilo že samo po sebi odločilno za sklep, da so družbe povezane) tudi pomembno vplivajo na poslovne odločitve druga druge in da njihova obvladujoča družba (CNBM) namerava vsaj usklajevati, če ne celo povezati njihovo poslovanje (v nadaljnjem besedilu: rešiti vprašanja horizontalne konkurence). To pomeni, da bi se lahko subvencije, ki bi jih prejela katera koli od navedenih družb, nerazločno uporabile v korist zadevnega izdelka. Zato je Komisija zavrnila trditev, da pri svoji ugotovitvi, da je treba tri družbe obravnavati kot povezane, ni upoštevala dejanske in ekonomske realnosti.

(97)

Komisija je v zvezi s trditvijo, da družb Hengshi, Jushi in Taishan za namen izračuna zneska subvencij, dodeljenih za zadevni izdelek, ne more obravnavati kot eno skupino, opozorila, da ima za zagotovitev učinkovite uveljavitve ukrepov, zlasti za preprečitev usmerjanja izvoza prek povezane družbe z najnižjo dajatvijo, prakso, da določi povezavo med proizvajalci izvozniki na podlagi meril iz člena 127 izvedbenega akta carinskega zakonika Unije. O tem so bile vse strani na začetku postopka jasno obveščene z obvestilom o začetku. Poleg tega je sklicevanje na člen 127 izvedbenega akta carinskega zakonika Unije izrecno vsebovano v členu 2(1) osnovne protidampinške uredbe (22), Komisija pa bi morala enako obravnavati strani v protidampinški in tudi protisubvencijski preiskavi (23). Nadalje, v skladu s členom 7(1) osnovne uredbe se znesek subvencije izračuna na enoto subvencioniranega izdelka, ki se izvaža v Unijo. Izračun zneska subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, na podlagi zadevnega izdelka, ki se izvaža v Unijo, pomeni, da če so družbe povezane, lahko glede na to, da je denar zamenljiv, navedene ugodnosti za zadevni izdelek uporabljajo nerazločno in torej zlasti ne glede na proizvajalca izvoznika. V tem primeru je treba glede na to, da družbe Henghsi, Jushi in Taishan izdelujejo in izvažajo zadevni izdelek, pri znesku subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi in ki so bile dodeljene navedenim družbam, upoštevati dejstvo, da lahko te družbe zaradi svojega razmerja navedene ugodnosti po lastni presoji usmerijo v zadevni izdelek, ki se izvaža v Unijo. Zato bi morale ugodnosti, dodeljene navedenim proizvajalcem izvoznikom v zvezi z zadevnim izdelkom, voditi do enega samega zneska za skupino.

(98)

Nazadnje, zadeva STO (24), na katero se je sklicevala družba Jushi in je navedena v uvodni izjavi 90, ne podpira trditve družbe. V nasprotju s sklepom družbe Jushi je odbor STO v navedeni zadevi za namene ugotovitev dampinga v protidampinških preiskavah dejansko potrdil, da pravilo iz člena 6.10 protidampinškega sporazuma STO (v skladu s katerim bi bilo treba stopnjo dampinga izračunati za vsakega posameznega proizvajalca izvoznika) ne izključuje nujno obravnave ločenih pravnih subjektov kot enega samega izvoznika ali proizvajalca. Odbor je navedel, da bi bila taka obravnava dovoljena, „če je strukturno in poslovno razmerje med zadevnimi družbami dovolj tesno, da jih je mogoče obravnavati kot enega samega izvoznika“ (25). Glede na to ugotovitev odbor ni določil meril, ki jih morajo preiskovalni organi uporabljati za presojo, ali so družbe povezane, ampak je zgolj preučil posebne elemente (kot so lastništvo delnic, upravni odbor, prodajni kanali), ki so bili v tej zadevi predloženi preiskovalnemu organu. Pritožbeni organ je v zadevi ES – pritrdilni elementi potrdil možnost obravnave več izvoznikov kot enotnega subjekta, pri čemer je navedel tudi elemente, ki so morda pomembni, na primer obstoj podjetniških in strukturnih povezav med izvozniki, kot so (i) skupni nadzor, lastniški delež in upravljanje; (ii) obstoj poslovnih in strukturnih vezi med državo in izvozniki, kot so skupno upravljanje, lastništvo delnic in vodstvo, ter (iii) nadzor ali pomemben vpliv države v zvezi z oblikovanjem cen in proizvodnjo (26). V zvezi s tem glede na pravne in dejanske elemente te zadeve ni mogoče izpodbijati obstoja podjetniških povezav med družbami Jushi, Hengshi in Taishan.

(99)

Glede na navedeno je Komisija sklenila, da so družbe za namene te preiskave povezane, zato so bile vse trditve v zvezi s tem zavrnjene.

(100)

Po dokončnem razkritju je družba Taishan nasprotovala skupni uporabi izravnalne dajatve za družbe Taishan in Hengshi/Jushi. Ta zainteresirana stran je trdila, da ima skupni končni delničar CNBM zgolj zelo omejen nadzor nad poslovanjem in poslovnimi odločitvami skupine Jushi oziroma družbe Hengshi. Ponovno je poudarila, da si družba Taishan ter družba Hengshi/skupina Jushi na trgu konkurirajo, ter opozorila, da je že predložila dokaze v podporo tem trditvam. Družba Taishan je pripravljena sprejeti pisno zavezo, da bo dejansko prekinila vse poslovne vezi z družbo Hengshi/skupino Jushi in ne bo dopustila, da bi izvoz tkanin iz steklenih vlaken družbe Hengshi/skupine Jushi v Unijo potekal prek nje.

(101)

Kot je opisano v uvodni izjavi 96, je preiskava razkrila, da lahko tri družbe prek skupnih delničarjev znatno vplivajo na medsebojne poslovne odločitve. Dokazi iz spisa kažejo, da so družbe v postopku konsolidacije in uskladitve dejavnosti na področju steklenih vlaken. Predložene niso bile nobene nove informacije ali dokazi, ki bi lahko razveljavili te ugotovitve. Družba Taishan v resnici ni izpodbijala načrtov svojega glavnega delničarja za konsolidacijo poslovanja na področju steklenih vlaken. Taki načrti so v jasnem nasprotju z zavezo o prekinitvi poslovnih vezi med družbo Taishan in družbo Hengshi/skupino Jushi. Poleg tega in brez zavzetja stališča o tem, ali bi Komisija tako zavezo lahko sprejela, je jasno, da družba ne more sprejeti nobene zaveze brez odobritve končnih nadzornikov. Zato so bile trditve in zahtevek za prevzem zaveze družbe Taishan zavrnjene.

(102)

Po dokončnem razkritju je skupina CNBM Group trdila, da proti subvencijam, ki jih je prejel povezani trgovec Jushi Hong Kong Co. Ltd., ne bi bilo mogoče uvesti izravnalnih ukrepov, ker ima družba sedež v Hongkongu in ne na Kitajskem. Hongkong je neodvisen član STO, zato se v skladu s pravom STO in za namene preiskav trgovinske zaščite Unije šteje za neodvisno jurisdikcijo. Ker sedanji protisubvencijski postopek ni bil začet proti Hongkongu, se morebitne subvencije, ki jih je domnevno prejela družba Jushi Hong Kong, ne bi smele upoštevati. Komisija je ugotovila, da skupina CNBM Group ni oporekala njenim ugotovitvam glede subvencioniranja za tega povezanega trgovca. Ne glede na status Hongkonga v tej preiskavi je bilo dejansko središče dejavnosti in nadzora družbe Jushi Hong Kong na celinski Kitajski. Kot je navedla sama družba, je „Jushi Hong Kong v resnici slamnato podjetje brez zaposlenih, zemljišča in fizične pisarne, ki ni prejelo ugodnosti, niti v okviru davčnih programov niti v obliki nepovratnih sredstev“. Računovodske evidence so bile v družbi Jushi Group Co. Ltd., kjer je bilo tudi zadevno osebje za preverjanje, prejete subvencije, ki so koristile zadevnemu izdelku, pa so dodelili kitajski subjekti. Poleg tega, kot je potrdil pritožbeni organ v zadevi Združene države Amerike – Protidampinški in protisubvencijski ukrepi za večje gospodinjske pralne stroje iz Koreje, so lahko subvencije, ki jih je prejemnik prejel v državah, ki niso članica, ki dodeljuje subvencije, pomembne za izračun zneska subvencij ad valorem (27). Trditev družbe je bila zato zavrnjena.

(103)

Po dokončnem razkritju je skupina Yuntianhua Group trdila, da je bila njena subvencijska stopnja zvišana s prištetjem subvencij, dodeljenih družbam, ki niso dobavljale vhodnih materialov, ki se uporabljajo pri proizvodnji zadevnega izdelka, in zato zahtevala, da se subvencije teh družb ne upoštevajo pri izračunu izravnalne dajatve.

(104)

Člen 1 osnovne uredbe določa, da se lahko izravnalna dajatev uvede zaradi kompenzacije kakršne koli neposredno ali posredno dodeljene subvencije za izdelavo, proizvodnjo, izvoz ali prevoz katerega koli izdelka, katerega sprostitev v prosti promet v Uniji povzroča škodo. Komisija ima dokaze, da so družbe, ki so vključene v preiskavo in katerih ugodnosti zaradi subvencij so se upoštevale pri dajatvi za skupino, neposredno ali posredno sodelovale z zagotavljanjem vhodnih materialov, storitev, materialov ali sredstev, ki se uporabljajo pri proizvodnji zadevnega izdelka, kot je opisano v členu 1 osnovne uredbe. Pripombe skupine Yuntianhua Group v zvezi s tem niso bile podprte z oprijemljivimi dokazi.

(105)

Komisija je kljub temu ugotovila, da je bila ena od povezanih družb, ki je prejela subvencije, proti katerim so bili uvedeni izravnalni ukrepi, na začetku zaprošena za sodelovanje v preiskavi, ker je dala stroje v zakup enemu od proizvajalcev izvoznikov. Vendar je Komisija na podlagi prejetih pripomb revidirala dodelitveni ključ v zvezi z dejavnostmi dajanja v zakup družbe, povezanimi z zadevnim izdelkom. Ker so se ugodnosti, ki jih je mogoče dodeliti prek dejavnosti dajanja v zakup, štele za zanemarljive, se je Komisija odločila, da jih ne bo upoštevala.

(106)

Pet kitajskih proizvajalcev izvoznikov, ki so poslali obrazec za vzorčenje, je Komisijo obvestilo, da nameravajo zahtevati individualno preiskavo na podlagi člena 27(3) osnovne uredbe. Komisija je na dan začetka preiskave vprašalnik objavila na spletu. Poleg tega je nevzorčene proizvajalce izvoznike obvestila, da morajo za individualno preiskavo predložiti izpolnjen vprašalnik. Vendar tega ni storila nobena od družb. Zato individualne preiskave niso bile mogoče.

(107)

Komisija je v obvestilu o začetku vse proizvajalce izvoznike v Egiptu pozvala, naj se ji javijo. Javila sta se dva povezana proizvajalca izvoznika, ki predstavljata celotni izvoz v Unijo in celotno proizvodnjo tkanin iz steklenih vlaken v Egiptu:

(108)

Vprašalniki za proizvajalce Unije, uvoznike, uporabnike in proizvajalce izvoznike v LRK in Egiptu so bili na dan začetka preiskave objavljeni na spletu (28).

(109)

Komisija je izpolnjene vprašalnike prejela od dveh vzorčenih kitajskih skupin proizvajalcev izvoznikov, dveh egiptovskih proizvajalcev izvoznikov, štirih vzorčenih proizvajalcev Unije, petih uporabnikov in enega nepovezanega uvoznika. Na vprašalnik ni odgovoril nobeden od nevzorčenih kitajskih proizvajalcev izvoznikov.

(110)

Komisija je vprašalnik poslala tudi kitajski in egiptovski vladi. Vprašalnik za kitajsko vlado je vključeval posebne vprašalnike za Kitajsko razvojno banko, Kitajsko izvozno-uvozno banko in družbo Sinosure. Navedene finančne institucije so bile izrecno navedene v pritožbi kot javni organi ali organi, ki jim je bilo naloženo dodeljevanje subvencij ali so bile za to pooblaščene. Poleg tega je bila kitajska vlada pozvana, naj navedeni posebni vprašalnik za finančne institucije pošlje vsem drugim finančnim institucijam, ki so vzorčenim družbam ali strankam vzorčenih družb zagotavljale posojila ali izvozne kredite. Od nje se je zaradi poenostavitve upravnih postopkov tudi zahtevalo, naj zbere vse odgovore teh finančnih institucij in jih pošlje neposredno Komisiji.

(111)

Vprašalnik za egiptovsko vlado je vključeval posebne vprašalnike za nacionalno banko Egipta, banko Ahli in banko Misr. Navedene finančne institucije so bile izrecno navedene v pritožbi kot javni organi ali organi, ki jim je bilo naloženo dodeljevanje subvencij ali so bile za to pooblaščene. Poleg tega je bila egiptovska vlada zaradi poenostavitve upravnih postopkov pozvana, naj navedeni posebni vprašalnik za finančne institucije pošlje vsem drugim finančnim institucijam, ki so vzorčenim družbam zagotavljale posojila ali izvozne kredite. Poleg tega je vprašalnik za egiptovsko vlado vključeval posebna vprašalnika za družbi Egypt-TEDA Investment Company (v nadaljnjem besedilu: Egypt TEDA) in Egyptian Chinese JV Company for Investment (v nadaljnjem besedilu: ECCI), ki sta bili v pritožbi opredeljeni kot subjekta v državni lasti, ki delujeta v coni SETC. Od egiptovske vlade se je zahtevalo, naj zbere vse odgovore teh finančnih institucij in drugih subjektov ter jih pošlje neposredno Komisiji.

(112)

Komisija je od kitajske vlade prejela izpolnjene vprašalnike, vključno s posebnima vprašalnikoma, ki sta ju izpolnili Kitajska izvozno-uvozna banka in družba Sinosure, poleg tega pa je tudi od egiptovske vlade prejela izpolnjene vprašalnike, vključno s posebnimi vprašalniki, ki so jih izpolnili nacionalna banka Egipta, banka Misr in družba Egypt TEDA.

(113)

Komisija je brez poseganja v uporabo člena 28 osnovne uredbe zbrala in preverila vse informacije, ki so bile po njenem mnenju potrebne ter so jih strani pravočasno dale na voljo za določitev subvencije, škode in interesa Unije. V prostorih kitajskega ministrstva za trgovino je bil opravljen preveritveni obisk, na katerem so sodelovali tudi uradniki iz drugih ustreznih ministrstev. Tega preveritvenega obiska so se udeležili tudi predstavniki Kitajske izvozno-uvozne banke, Kitajske razvojne banke in družbe Sinosure.

(114)

Preveritveni obiski so bili opravljeni tudi v prostorih družbe Egypt TEDA in v prostorih naslednjih egiptovskih vladnih organov:

(115)

Poleg tega je Komisija preveritvene obiske v skladu s členom 26 osnovne uredbe opravila v prostorih naslednjih družb:

(116)

Komisija zaradi nevarnosti prenosa COVID-19 in posledičnih ukrepov, sprejetih za obvladovanje izbruha (30), ni mogla preveriti podatkov, ki jih je predložilo več družb, ki pripadajo skupini enega od proizvajalcev izvoznikov v LRK. Ker je do teh nepredvidenih razmer prišlo v zelo pozni fazi postopka in ni bilo druge možne rešitve, je Komisija za izračun subvencije izjemoma uporabila informacije, ki so jih predložile te družbe, izračun pa preverila na podlagi razpoložljivih informacij.

(117)

Komisija je 24. januarja 2020 v skladu s členom 29(a)(2) osnovne uredbe obvestila zainteresirane strani, da ne namerava uvesti začasnih ukrepov in da namerava nadaljevati preiskavo.

(118)

Komisija je nadaljevala iskanje in preverjanje vseh informacij, ki so bile po njenem mnenju potrebne za njene dokončne ugotovitve.

(119)

Komisija je 27. februarja 2020 vsem stranem sporočila bistvena dejstva in premisleke, na podlagi katerih je nameravala uvesti dokončno protisubvencijsko dajatev na uvoz zadevnega izdelka v Unijo (v nadaljnjem besedilu: dokončno razkritje).

(120)

Za vse strani je bil določen 15-dnevni rok, v katerem so lahko predložile pripombe k dokončnemu razkritju. Več zainteresiranih strani je zaprosilo za podaljšanje roka. Komisija je tem stranem odobrila podaljšanje roka za predložitev pripomb do 20. in 23. marca 2020. Zainteresirane strani so imele možnost, da izrazijo pripombe glede začetka preiskave in zahtevajo zaslišanje pred Komisijo in/ali pooblaščencem za zaslišanje v trgovinskih postopkih.

(121)

V ločeni protidampinški preiskavi so strani 19. decembra 2019 prejele dokument o končnem razkritju bistvenih dejstev in premislekov, na podlagi katerih je Komisija nameravala uvesti dokončno protidampinško dajatev na uvoz zadevnega izdelka v Unijo. Poleg tega so zainteresirane strani 10. februarja 2020 prejele dodatno razkritje.

(122)

Komisija je v tej uredbi obravnavala pripombe, predložene med protisubvencijskim postopkom. Pripombe, predložene v okviru ločene protidampinške preiskave, v tej uredbi niso bile obravnavane, razen če so strani izrecno navedle, da predložene pripombe veljajo za oba postopka.

(123)

Po dokončnem razkritju nobena stran ni zahtevala zaslišanja pri pooblaščencu za zaslišanje.

(124)

Poleg tega so zainteresirane strani 17. aprila 2020 prejele dodatno dokončno razkritje, pripombe pa so lahko predložile do 22. aprila 2020 (v nadaljnjem besedilu: dodatno dokončno razkritje).

(125)

Nadalje so zainteresirane strani 24. aprila 2020 prejele drugo dodatno dokončno razkritje, pri čemer so lahko pripombe predložile do 27. aprila 2020 (v nadaljnjem besedilu: drugo dodatno dokončno razkritje).

(126)

Komisija je opravila zaslišanja z industrijo Unije, proizvajalcema izvoznikoma Jushi/Hengshi China, egiptovskima proizvajalcema izvoznikoma Jushi/Hengshi Egypt in egiptovsko vlado.

(127)

Zadevni izdelek (31) so tkane in/ali šivane tkanine iz rovinga in/ali preje iz brezkončnih steklenih vlaken, z drugimi elementi ali brez njih, s poreklom iz LRK in Egipta, razen izdelkov, ki so impregnirani ali predhodno impregnirani, in razen tkanin z odprto mrežno strukturo z velikostjo celice več kot 1,8 mm po dolžini in širini ter težo več kot 35 g/m2 , ki se trenutno uvrščajo pod oznake KN ex 7019 39 00, ex 7019 40 00, ex 7019 59 00 in ex 7019 90 00 (oznake TARIC 7019390080, 7019400080, 7019590080 in 7019900080) (v nadaljnjem besedilu: zadevni izdelek).

(128)

Tkanine iz steklenih vlaken se uporabljajo za različne namene, na primer za proizvodnjo lopatic vetrnih turbin, v proizvodnji čolnov, tovornjakov in športne opreme ter v sistemih za obnovo cevi.

(129)

Preiskava je pokazala, da imajo naslednji izdelki enake osnovne fizikalne, kemične in tehnične lastnosti ter enake osnovne uporabe:

(130)

Komisija se je odločila, da so navedeni izdelki zato podobni izdelki v smislu člena 2(c) osnovne uredbe.

(131)

Eden od proizvajalcev izvoznikov in ministrstvo za trgovino Arabske republike Egipt sta trdila, da kompleti predhodno razrezanih tkanin iz steklenih vlaken ne bi smeli biti zajeti v preiskavo. Trdila sta, da bi bili kompleti predhodno razrezanih tkanin iz steklenih vlaken izdelek na koncu proizvodne verige, ki zahteva dodatne proizvodne postopke in ima različne fizikalne lastnosti, saj je veliko manjši. Na voljo bi bil v različnih oblikah in embalažah, sestavljen pa bi bil iz več prešitih manjših kosov tkanine. Trdila sta tudi, da z izključitvijo kompletov ne bi nastalo tveganje izogibanja, saj je postopek rezanja nepovraten, izdelek pa ni zamenljiv z nerazrezanimi tkaninami iz steklenih vlaken.

(132)

Pritožnik je trdil, da imajo kompleti predhodno razrezanih tkanin iz steklenih vlaken in nerazrezane tkanine iz steklenih vlaken enake osnovne lastnosti in končne uporabe. Ker so tkanine iz steklenih vlaken materiali za utrjevanje, je rezanje v obliko potrebno, da se kos tkanine prilega izdelku, ki ga je treba utrditi, vendar se z rezanjem ne spremenijo same osnovne lastnosti tkanine. Postopek rezanja lahko izvede proizvajalec tkanin iz steklenih vlaken, neodvisni ponudnik za industrijsko rezanje ali stranka sama. To je zelo enostaven in poceni postopek. Pritožnik je nadalje trdil, da uporabniki predhodno razrezanih tkanin iz steklenih vlaken ne dojemajo drugače kot druge tkanine iz steklenih vlaken, saj se tkanine iz steklenih vlaken na splošno proizvajajo v skladu s specifikacijami uporabnikov. Če bi se z rezanjem spremenile lastnosti tkanin iz steklenih vlaken, bi te postale neuporabne za določeno stranko.

(133)

Preiskava je pokazala, da postopka predhodnega rezanja in pakiranja v komplete ne spremenita osnovnih fizikalnih, tehničnih ali kemijskih lastnosti tkanin iz steklenih vlaken ali njihovih osnovnih končnih uporab. Oba izdelka v glavnem kupujejo isti kupci in se prodajata prek istih distribucijskih kanalov.

(134)

Preiskava je tudi potrdila, da se tkanine iz steklenih vlaken za večino uporab proizvajajo po naročilu v skladu s specifikacijami strank. Kompleti predhodno razrezanih tkanin iz steklenih vlaken predstavljajo le dodatno specifikacijo v naročilu stranke. Lastnosti se ne spremenijo niti zaradi dejstva, da so kompleti predhodno razrezanih tkanin iz steklenih vlaken pakirani v drugačno embalažo. Ker se tkanine iz steklenih vlaken vse pogosteje naročajo v obliki kompletov predhodno razrezanih tkanin iz steklenih vlaken in ker se vse pogosteje uporabljajo storitve zunanjih izvajalcev pakiranja v komplete, bi z izključitvijo predhodno razrezanih tkanin iz steklenih vlaken iz obsega preiskave nastalo veliko tveganje izogibanja. Komisija je zato sklenila, da izključitev predhodno razrezane tkanine iz steklenih vlaken iz obsega preiskave ne bi bila primerna.

(135)

Drugi proizvajalec izvoznik je trdil, da bi bilo treba za preje iz steklenih vlaken šteti, da so izključene iz obsega preiskave. Trdil je, da preja iz steklenih vlaken ne bi smela biti izrecno omenjena v vprašalniku, pritožbi ali obvestilu o začetku, kar bi pomenilo, da ni vključena v obseg izdelka. Nadalje je trdil, da tkanin iz steklenih vlaken, izdelanih iz preje, ni mogoče razvrstiti med izdelke z lastnostmi, navedenimi pod kontrolno številko proizvoda (v nadaljnjem besedilu: PCN), da se te tkanine uvažajo pod drugačnimi oznakami KN kot tiste, navedene v pritožbi, in da preje iz steklenih vlaken niso bile zajete v ukrepih za rovinge iz steklenih vlaken v drugih postopkih.

(136)

Pritožnik in še en proizvajalec Unije (ki ni vključen v pritožbo) sta trdila, da bi morale biti v preiskavo vključene samo tkanine iz nesukanih prej iz steklenih vlaken, sukane preje pa bi se lahko izključile iz obsega preiskave. Pritožnik je trdil, da imajo nesukane preje iz steklenih vlaken enake lastnosti kot rovingi iz steklenih vlaken, saj so sestavljene iz snopa nesukanih filamentov ali pramenov in se uporabljajo za iste namene kot rovingi, njihov premer je običajno 13–24 mikrometrov, njihova dolžinska masa vlaken pa 300–4 800 teksov.

(137)

Kar zadeva vključitev tkanin iz prej iz steklenih vlaken, je izdelek v preiskavi v obvestilu o začetku opredeljen kot „tkane in/ali šivane tkanine iz rovinga in/ali preje iz brezkončnih steklenih vlaken […]“ (32). Preiskava je pokazala, da imajo nesukane preje iz steklenih vlaken enake osnovne lastnosti kot rovingi iz steklenih vlaken, tj. sestavljene so iz snopa nesukanih filamentov ali pramenov in se uporabljajo za iste namene. Oba imata običajno premer 13–24 mikrometrov in gostoto 300–4 800 teksov. Zato izključitev teh vrst izdelka iz obsega preiskave ne bi bila primerna.

(138)

Komisija v zvezi s tkaninami iz steklenih vlaken, ki so večinoma izdelane iz sukane preje iz steklenih vlaken, poudarja, da ta izdelek, ki ima drugačne osnovne lastnosti in tudi drugačne končne uporabe, saj se uporablja na primer za plošče tiskanega vezja, ni bil nikoli del zadevnega izdelka. To je izrecno pojasnila v obvestilu o pojasnitvi.

(139)

Komisija je pred analizo domnevnega subvencioniranja v obliki subvencij ali programov subvencij ocenila vladne načrte, projekte in druge dokumente, ki so bili pomembni za več kot eno subvencijo ali program subvencij. Ugotovila je, da so vse subvencije ali programi subvencij, ki se ocenjujejo, del izvajanja centralnega načrtovanja kitajske vlade za spodbujanje industrije tkanin iz steklenih vlaken iz naslednjih razlogov.

(140)

V 12. petletnem načrtu za nacionalni gospodarski in družbeni razvoj LRK (v nadaljnjem besedilu: 12. petletni načrt) je bil poudarjen pomen industrije novih materialov, ki vključujejo tkanine iz steklenih vlaken, kot „nastajajoče strateške industrije“, poleg tega pa je bilo v njem določeno, da bi bilo treba to industrijo s celovito podporo in smernicami politike razviti v „vodilno temeljno industrijo“ (33). Poleg tega je cilj 13. petletnega načrta za nacionalni gospodarski in družbeni razvoj LRK (v nadaljnjem besedilu: 13. petletni načrt), ki zajema obdobje 2016–2020, nadalje razviti industrije novih materialov z okrepitvijo raziskav in razvoja ter inovacijske zmogljivosti predelovalne industrije (34).

(141)

V 13. petletnem načrtu je poudarjena strateška vizija kitajske vlade za izboljšanje in spodbujanje ključnih industrij. Poudarjena sta vloga tehnoloških inovacij v gospodarskem razvoju LRK in stalni pomen načel „zelenega“ razvoja. V skladu s poglavjem 5 tega načrta je eno od glavnih razvojnih načel spodbujanje nadgradnje tradicionalne industrijske strukture, kar je veljalo že za 12. petletni načrt. Ta zamisel je podrobneje razdelana v poglavju 22, pri čemer je pojasnjena strategija posodobitve tradicionalne industrije v LRK s spodbujanjem njenega tehnološkega preoblikovanja. V zvezi s tem je v 13. petletnem načrtu navedeno, da bo družbam zagotovljena podpora pri „celovitem izboljšanju na področjih, kot so tehnologija izdelkov, industrijska oprema, varstvo okolja in energetska učinkovitost“.

(142)

V 13. petletnem načrtu so na nekaj mestih navedeni novi materiali: „hitreje bomo prodirali na področja glavnih tehnologij, kot so naslednja generacija informacij in komunikacij, nova energija, novi materiali […]“ (35). V načrtu je predvideno tudi izvajanje projektov, povezanih z raziskavami, razvojem in uporabo ključnih novih materialov (36).

(143)

Po dokončnem razkritju je kitajska vlada ponovila svoje temeljno stališče o petletnih načrtih Kitajske, pri čemer je trdila, da niso obvezni ali pravno zavezujoči, ampak so zgolj smernice, ker ne vsebujejo dejanskih pravnih določb, sankcij ali kakršnih koli pravil o uporabi. Nadalje je navedla, da se 12. petletni načrt ne uporablja več in tudi če bi bil 13. petletni načrt pravno zavezujoč, kar pa ni, tkanine iz steklenih vlaken v njem niso omenjene. Čeprav se načrt nanaša na „nove materiale“, tega izraza ne opredeljuje. Nazadnje, 13. petletni načrt ni specifičen za industrijo tkanin iz steklenih vlaken ali „industrijo novih materialov“, ampak zajema skoraj celotno gospodarstvo.

(144)

Komisija se s tem stališčem ni strinjala. V poglavju 17 13. petletnega načrta je navedeno: „nacionalna razvojna strategija in načrt bosta imela vodilno in omejujočo vlogo“. V tem načrtu niso le navedene splošne izjave o spodbujanju, ampak je v njem uporabljeno besedilo, ki kaže njegovo zavezujočo naravo.

(145)

Tudi če se 12. petletni načrt ne uporablja več, je predhodnik, ki je poudaril pomen industrije novih materialov kot „nastajajoče strateške industrije“, ki jo je 13. petletni načrt nadalje razvil. Kot je razvidno iz uvodnih izjav 148 in 149, industrija novih materialov vključuje industrijo tkanin iz steklenih vlaken. Kot je navedeno v uvodni izjavi 141, je v 13. petletnem načrtu poudarjena strateška vizija kitajske vlade za izboljšanje in spodbujanje ključnih industrij; torej daje prednost nekaterim sektorjem in tehnologijam, vključno s tkaninami iz steklenih vlaken.

(146)

Zato so bile trditve kitajske vlade v zvezi s tem zavrnjene.

(147)

Industrija novih materialov se spodbuja tudi v okviru pobude „Made in China 2025“ (37), zato je upravičena do precejšnjega državnega financiranja. Ustanovljenih je bilo več skladov, namenjenih podpori pobudi „Made in China 2025“ in s tem posredni podpori industriji tkanin iz steklenih vlaken, kot so nacionalni investicijski sklad za industrijo integriranih vezij (National Integrated Circuit Industry Investment Fund), sklad za napredno proizvodnjo (Advanced Manufacturing Fund) in investicijski sklad za nastajajoče industrije (Emerging Industries Investment Fund) (38).

(148)

Poleg tega so tkanine iz steklenih vlaken pogosto navedene v okviru krovnega izraza „novi materiali“. V časovnem načrtu „Made in China 2025“ (39) je navedenih deset strateških sektorjev, ki jih kitajska vlada šteje za ključne industrije. V njem so v sektorju 9 opisani „novi materiali“ in njihove podkategorije, vključno z naprednimi temeljnimi materiali (točka 9.1), ključnimi strateškimi materiali (točka 9.2), ki vključujejo tudi visokozmogljiva vlakna in kompozitne materiale, ter novimi energetskimi materiali (40). Novi materiali so torej upravičeni do prednosti, ki izhajajo iz podpornih mehanizmov, ki so navedeni v dokumentu in med drugim vključujejo politike finančne podpore, fiskalno in davčno politiko ter nadzor in podporo državnega sveta (41).

(149)

Poleg časovnega načrta „Made in China 2025“ je bil novembra 2016 z dodelavo seznama desetih strateških sektorjev pripravljen katalog štirih bistvenih področij, ki ga je objavil nacionalni svetovalni odbor za proizvodno strategijo, ki je svetovalna skupina nacionalne vodilne majhne skupine za krepitev nacionalne proizvodne moči. V tem katalogu je vsak od desetih strateških sektorjev razdeljen na naslednja štiri poglavja: (i) glavni bistveni nadomestni deli, (ii) ključni bistveni materiali, (iii) napredni bistveni postopki/tehnologije in (iv) industrijske tehnološke platforme. Steklena vlakna obravnavata sektor 7 „Električna oprema“ v podpoglavju 16 o izolacijskih ploščah iz steklenih vlaken, ki je del poglavja II „Ključni osnovni materiali“, in sektor 9 „Novi materiali“ v podpoglavju 10 o visokozmogljivih vlaknih, monomerih in kompozitnih materialih ter podpoglavju 24. o materialih na osnovi stekla, ki sta prav tako del poglavja II.

(150)

Po dokončnem razkritju je kitajska vlada trdila, da tkanine iz steklenih vlaken niso omenjene v pobudi „Made in China 2025“, ki je splošno razpoložljiva v celotnem gospodarstvu, in da pobuda „Made in China 2025“ ni obvezna, ampak je zgolj vodilo.

(151)

V zvezi s tem Komisija ponovno poudarja, da je pobuda „Made in China 2025“ jasno ciljno usmerjena v industrije novih materialov, ki vključujejo industrijo tkanin iz steklenih vlaken, kot je bilo že prikazano. Določa strateško podporo in jamstvo, med drugim z izboljšano politiko finančne podpore ter večjo podporo fiskalne in davčne politike. Jasno na primer določa, da se „poveča podpora za novo generacijo informacijske tehnologije, vrhunsko opremo, nove materiale itd.“.

(152)

V pobudi „Made in China 2025“ je navedeno, da je „program ukrepov v prvih desetih letih izvajanja strategije za proizvodno zmogljivost“ ter določa jasne strateške politike in cilje. Pobuda določa tudi, da „različne regije pripravijo poseben program izvajanja in izpopolnijo ukrepe politike za zagotovitev izvedbe različnih nalog“, in nadalje navaja, da bo „ministrstvo za industrijo in informacijsko tehnologijo v sodelovanju z zadevnimi službami okrepilo analizo za sledenje, nadzor in usmerjanje, državnemu svetu pa bo pravočasno poročalo o pomembnih dogodkih“. Poleg tega je pobuda „Made in China 2025“ podprta z izvedbenimi ukrepi, kot sta časovni načrt „Made in China 2025“ in obvestilo generalnega urada ministrstva za industrijo in informacijsko tehnologijo o izidu navodil za financiranje industrijskega preoblikovanja in posodobitve (Made in China 2025) iz leta 2017 (42), s katerim so bila zagotovljena sredstva, ki so jih prejeli nekateri sodelujoči proizvajalci izvozniki tkanin iz steklenih vlaken. Poleg tega je bil načrt za razvoj industrije gradbenega materiala (2016–2020) iz uvodne izjave 153 „pripravljen na podlagi osnutka 13. petletnega načrta za nacionalni gospodarski in družbeni razvoj Ljudske republike Kitajske ter strategije ‚Made in China 2025‘“. Glede na zgoraj navedeno se zdi, da pobuda „Made in China 2025“ ni le vodilo; nasprotno, zdi se, da je dejansko obvezna in se večinoma izvaja. Zato so bile trditve kitajske vlade zavrnjene.

(153)

Poleg tega se industrija tkanin iz steklenih vlaken spodbuja tudi z načrtom za razvoj industrije gradbenega materiala (2016–2020). Ta načrt poziva k optimizaciji industrijske strukture, med drugim s širitvijo nastajajočih industrij, kot so industrije materialov na osnovi stekla, industrijske keramike, intraokularnih leč, visokozmogljivih vlaken in kompozitnih materialov ter grafenskih in modificiranih materialov. To naj bi se doseglo z državnim financiranjem, davčno, finančno, cenovno in energetsko politiko in politiko varstva okolja ter podporo prek različnih sredstev, vključno s posojili, da se zagotovi kapital za udeležbo pri združitvah, prevzemih in prestrukturiranju podjetij za gradbene materiale (43).

(154)

Po dokončnem razkritju je kitajska vlada trdila, da se načrt za razvoj industrije gradbenega materiala uporablja za vse gradbene materiale in je zato na splošno razpoložljiv v celotnem gospodarstvu. Poleg tega se ta načrt nanaša samo na splošne informacije o vladni politiki.

(155)

Načrt za razvoj industrije gradbenega materiala določa posebne ukrepe, usmerjene v industrijo gradbenega materiala, v katero spada industrija tkanin iz steklenih vlaken, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 166. Zato se Komisija ne strinja s trditvijo kitajske vlade, da je ta načrt razpoložljiv v celotnem gospodarstvu.

(156)

Čeprav se morda zdi, da je načrt za razvoj industrije gradbenega materiala le dokument s smernicami, kot je navedeno v uvodni izjavi 152, se z njim izvajata 13. petletni načrt in strategija „Made in China 2025“. Njegov namen je „spodbujati preoblikovanje in posodobitev industrije gradbenega materiala, olajšati prehod industrije gradbenega materiala z velike na močno industrijo in doseči trajnostni razvoj v obdobju ‚13. petletnega načrta‘“, določa pa jasne naloge in projekte, da bi se v opredeljenem konkretnem petletnem obdobju dosegli določeni cilji (44). Zato je trditev, da ima načrt zgolj usmerjevalno naravo, sporna, še toliko bolj, če se načrt prouči v širšem okviru.

(157)

Industrija tkanin iz steklenih vlaken je zajeta tudi v načrt za razvoj pametne proizvodnje (2016–2020), ki ga je objavilo kitajsko ministrstvo za industrijo in informacijsko tehnologijo ter v katerem je določenih deset ključnih nalog, katerih namen je skrajšati razvojni cikel izdelkov, izboljšati učinkovitost proizvodnje in kakovost izdelkov, znižati obratovalne stroške, zmanjšati porabo virov in energije ter pospešiti razvoj pametne proizvodnje. Državni svet je leta 2018 razglasil, da namerava Kitajska istega leta dodati približno 100 pilotnih projektov in tako razširiti svoj program za pametno proizvodnjo, glede na javno dostopne podatke pa je kitajsko ministrstvo za industrijo in informacijsko tehnologijo enega od sodelujočih proizvajalcev izvoznikov, tj. Taishan Fiberglass, Inc., leta 2015 uvrstilo med „obrate za pametno proizvodnjo“ (45).

(158)

Po mnenju kitajske vlade načrt za razvoj pametne proizvodnje (2016-2020) ni pomemben, saj ni specifičen za industrijo tkanin iz steklenih vlaken, ampak zadeva celotno predelovalno industrijo. Poleg tega je kitajska vlada trdila, da načrt ni obvezen dokument, ampak zgolj vodilo.

(159)

Načrt za razvoj pametne proizvodnje (2016–2020) je bil „pripravljen v skladu z osnutkom 13. petletnega načrta za nacionalni gospodarski in družbeni razvoj Ljudske republike Kitajske ter strategijo ‚Made in China 2025‘„ (46). Zato se z njim izvaja strategija, določena v teh dokumentih. Kot je bilo že pojasnjeno, sta 13. petletni načrt in strategija „Made in China 2025“ ciljno usmerjena zlasti v nekatere industrije, med katerimi je industrija tkanin iz steklenih vlaken kot del industrij novih materialov. Poleg tega se načrt za razvoj pametne proizvodnje v številnih primerih nanaša na deset ključnih področij strategije „Made in China 2025“. Zlasti „Posebni stolpec 6 – Poudarek na pametnem preoblikovanju na ključnih področjih“ določa, da „za novo generacijo informacijskih tehnologij, […] nove materiale, […] gradbeni material […], se spodbuja intenzivna uporaba pametnih in digitalnih tehnologij na področju raziskav in razvoja ter načrtovanja, proizvodnje, logistike in skladiščenja, obratovanja in upravljanja, poprodajnih storitev in drugih ključnih povezav med podjetji“. Zato je načrt za razvoj pametne proizvodnje (2016–2020) specifičen za ključne industrije, ki jih določa strategija “Made in China 2025“, ter med drugim zajema sektorje novih materialov in gradbenega materiala, v katere spada industrija tkanin iz steklenih vlaken.

(160)

Komisija ugotavlja tudi, da besedilo načrta za razvoj pametne proizvodnje (2016–2020) kaže obvezno naravo dokumenta. Zlasti oddelek II (III) „Razvojni cilji“ določa, da se „pred letom 2025 izvaja ‚dvofazna‘ strategija za spodbujanje razvoja pametne proizvodnje: v prvi fazi se bosta do leta 2020 očitno okrepila temelj za razvoj pametne proizvodnje in podporna zmogljivost, na ključnem področju tradicionalne predelovalne industrije bo v osnovi realizirana digitalna proizvodnja, pametno preoblikovanje ključne industrije s pogoji in temelji pa bo očitno napredovalo; v drugi fazi bo do leta 2025 v osnovi vzpostavljen sistem za podporo pametni proizvodnji, v ključni industriji pa bo pametno preoblikovanje v začetni fazi realizacije“. Poleg tega oddelek V „Organizacija in izvajanje“ določa, da „sta ministrstvo za industrijo in informacijsko tehnologijo ter ministrstvo za finance odgovorni za organizacijo in izvajanje načrta, krepitev vodilne vloge, skrbno organizacijo, pravočasno reševanje težav, ki se pojavijo v postopku izvajanja načrta, ter spodbujanje izvajanja različnih nalog in ukrepov“ in da „pristojne službe za industrijo in informacijsko tehnologijo ter finance v različnih regijah hitro oblikujejo izvedbeno shemo, povezano z načrtom, izvajajo ustrezne podporne politike in dokončajo delo za povratne informacije v skladu z dodelitvijo odgovornosti“. Komisija je zato sklenila, da ima načrt za razvoj pametne proizvodnje jasno opredeljene cilje, ki so obvezni za zadevne družbe.

(161)

Glede na navedene ugotovitve so bile trditve kitajske vlade zavrnjene.

(162)

Poleg tega je v kitajskem izvoznem katalogu visokotehnoloških izdelkov, ki so ga izdali ministrstvo za znanost in tehnologijo, ministrstvo za zunanjo trgovino in splošna carinska uprava, navedenih 1900 visokotehnoloških izdelkov v osmih kategorijah, v katere je kitajska vlada usmerila preferenčne izvozne politike. Ena od kategorij je kategorija „novi materiali“, ki zajema tkanine iz steklenih vlaken (47). Poleg tega se kitajski katalog visokotehnoloških izdelkov, ki so ga izdali ministrstvo za znanost in tehnologijo, ministrstvo za finance in državna davčna uprava, nanaša na 11 področij, med katerimi je tudi „kategorija novih materialov“. Poleg tega lahko visokotehnološka podjetja s sedežem na visokotehnoloških razvojnih območjih v skladu z zakonom LRK o napredku znanosti in tehnologije izkoristijo seznam preferenčnih politik, ki vključujejo: (i) 15-odstotno stopnjo davka od dohodkov podjetja namesto običajne 25-odstotne stopnje; (ii) če vrednost proizvodnje izdelkov za izvoz doseže 70 % skupne vrednosti za zadevno leto, se stopnja davka od dohodkov podjetja še dodatno zniža na 10 %; (iii) novoustanovljena visokotehnološka podjetja so prvi dve leti od dneva, ko se začne proizvodnja, oproščena davka od dohodkov; (iv) novoustanovljena visokotehnološka podjetja so oproščena gradbenega davka; (v) zemljišča za raziskave in razvoj, namenjena za razvoj novih tehnologij ter proizvodne in obratovalne objekte, so neobdavčena; (vi) oprema, ki jo visokotehnološka podjetja uporabljajo za visokotehnološko proizvodnjo in razvoj, je predmet pospešene amortizacije; (vii) izdelki za izvoz, ki jih proizvajajo visokotehnološka podjetja, so izvzeti iz izvoznih tarif, razen tistih, ki jih omejuje država ali se nanašajo na določene izdelke itd. (48)..

(163)

Po dokončnem razkritju je kitajska vlada trdila, da kitajski katalog visokotehnoloških izdelkov, bran v povezavi z zakonom LRK o napredku znanosti in tehnologije, ni specifičen za določene industrije, ker ti dokumenti določajo objektivna merila za upravičenost, ki se uporabljajo samodejno.

(164)

V zvezi s tem je v kitajskem izvoznem katalogu visokotehnoloških izdelkov navedenih osem kategorij visokotehnoloških izdelkov, vključno z „novimi materiali“, kot je navedeno že v uvodni izjavi 162. Komisija nadalje ugotavlja, da se kitajski katalog visokotehnoloških izdelkov nanaša na 11 področij, med katerimi je „6. Novi materiali“. Glede na to, da sta oba kataloga omejena na določeno število področij, ni mogoče sklepati, da veljata za vse industrije. Zato se trditev kitajske vlade zavrne.

(165)

Poglavje III začasnih določb o spodbujanju prilagajanja industrijske strukture (sklep št. 40 državnega sveta iz leta 2005, v nadaljnjem besedilu: sklep št. 40) se sklicuje na „Katalog smernic za prestrukturiranje industrije“, ki vsebuje tri vrste vsebin, in sicer spodbujane vsebine projektov, omejene vsebine projektov in izločene vsebine projektov. Člen XVII sklepa določa, da če „naložbeni projekt spada v spodbujano kategorijo, se preuči, odobri in evidentira v skladu z veljavnimi nacionalnimi predpisi o naložbah; vse finančne institucije zagotavljajo kreditno podporo v skladu s kreditnimi načeli; uvožena oprema za lastno uporabo, katere vrednost je zajeta v skupnem znesku naložbe, razen blaga, navedenega v dokumentu „Uvoženo blago v okviru domačih naložbenih projektov, ki ni oproščeno“ (spremenjen leta 2000), ki ga je izdalo ministrstvo za finance, je lahko oproščena uvoznih dajatev in davka na dodano vrednost v zvezi z uvozom, razen če so bili sprejeti novi predpisi o vsebini naložbenih projektov, ki ni oproščena. Druge priljubljene politike v zvezi s spodbujanimi industrijskimi projekti se izvajajo v skladu z veljavnimi nacionalnimi predpisi.“

(166)

V katalogu smernic za prestrukturiranje industrije (različica iz leta 2011) (sprememba iz leta 2013) (49) so pod naslovom „Kategorija I Spodbujanje“ navedeni:

„XII.   Gradbeni materiali:

[…]

(167)

Po mnenju kitajske vlade sklep št. 40 ni specifičen za podjetje ali industrijo, kot zahteva člen 2.1 Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih, ampak je specifičen za določene spodbujane projekte. Poleg tega ni obvezen. Kitajska vlada je potrdila, da katalog smernic za prestrukturiranje industrije, na katerega se sklicuje Komisija, ni pomemben, ker se Komisija sklicuje na različico tega kataloga iz leta 2011, ki je že potekla.

(168)

Prvič, Komisija poudarja, da se je sklicevala na „katalog smernic za prestrukturiranje industrije (različica iz leta 2011) (sprememba iz leta 2013)“; torej se ni sklicevala na različico iz leta 2011, ampak na spremenjeno različico iz leta 2013. Kolikor je Komisiji znano, je bila zadnja sprememba kataloga odobrena z odlokom št. 29 komisije Ljudske republike Kitajske za nacionalni razvoj in reforme z dne 27. avgusta 2019 in je začela veljati 1. januarja 2020 (50). Ta novi „katalog smernic za prestrukturiranje industrije (različica iz leta 2019)“ je res razveljavil „katalog smernic za prestrukturiranje industrije (različica iz leta 2011) (sprememba)“. Vendar je bil sprejet in je začel veljati po obdobju preiskave. Torej se je v obdobju preiskave uporabljal „katalog smernic za prestrukturiranje industrije (različica iz leta 2011) (sprememba iz leta 2013)“. Vsekakor so v „Oddelku I Spodbujane industrije“ različice „kataloga smernic za prestrukturiranje industrije“ iz leta 2019 v nasprotju z izjavo kitajske vlade navedene tkanine iz steklenih vlaken, kot sledi:

„XII.   Gradbeni materiali

[…]

(169)

Drugič, Komisija se ne strinja, da sklep št. 40 ni obvezen. Sklep št. 40 dejansko določa začasne predpise, ki spodbujajo prestrukturiranje industrije, in se sklicuje na „katalog smernic za prestrukturiranje industrije“, ki opredeljuje tri vrste vsebine, in sicer spodbujane vsebine projektov, omejene vsebine projektov in izločene vsebine projektov. Vendar člen XVII sklepa št. 40 določa obvezno obravnavo naložbenih projektov, ki spadajo v spodbujane vsebine, saj je v njem navedeno na primer: „vse finančne institucije zagotavljajo kreditno podporo v skladu s kreditnimi načeli“ in „druge priljubljene politike v zvezi s spodbujanimi industrijskimi projekti se izvajajo v skladu z veljavnimi nacionalnimi predpisi“. Poleg tega člen XXI določa, da „se ustrezne preferenčne politike, ki se izvajajo v skladu z dokumentom ‚Vsebine glede industrije, izdelkov in tehnologij, ki jih država trenutno posebej spodbuja‘ (spremenjen leta 2000), prilagodijo tako, da se izvajajo v skladu s spodbujano vsebino kataloga smernic za prestrukturiranje industrije“. Zato je sklep št. 40 v zvezi s tem obvezen. V katalogu smernic za prestrukturiranje industrije je pod naslovom „Kategorija I Spodbujanje“ navedeno določeno število projektov v določenem številu industrij. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 166, katalog vključuje industrijo gradbenega materiala in posebne projekte, povezane z industrijo tkanin iz steklenih vlaken. Zato sklep št. 40, bran skupaj s katalogom smernic za prestrukturiranje industrije, določa posebno obravnavo nekaterih projektov v določenih spodbujanih industrijah. Čeprav se ta dokumenta nanašata na posebne projekte, najprej določata posebne industrije, ki se spodbujajo, nato pa določene projekte v teh industrijah, ki bi lahko bili upravičeni do prednostne obravnave, predvidene v sklepu št. 40. Komisija je zato zavrnila trditve kitajske vlade.

(170)

Poleg tega so tkanine iz steklenih vlaken zajete v načrtu za razvoj industrije gradbenega materiala za obdobje 2016–2020 (51), v katerem je med drugim predviden prehod industrije gradbenega materiala z velike na močno industrijo. V njem so predvideni tudi optimizacija struktur gradbenega sektorja, izboljšanje zanesljivosti oskrbe s ključnimi materiali, zvišanje stopnje koncentracije v industriji in krepitev mednarodne konkurenčnosti. V načrtu so določeni količinski razvojni cilji, vladni nadzor nad proizvodno zmogljivostjo, podrobni proizvodni cilji, geografska porazdelitev industrij med provincami LRK, zanesljivost oskrbe, razvoj določenih industrij, vladni nadzor in vpliv na podjetja ter podporni ukrepi za industrijo (52). To kaže močno prisotnost države v industriji steklenih vlaken in poseganje države vanjo.

(171)

13. petletni načrt za industrijo vlaken in kompozitnih materialov (53) je načrt, posebej usmerjen v industrijo materialov iz vlaken. Jasno usmerja razvoj sektorja, na primer z naslednjim ciljem, določenim v oddelku III.3:

(172)

„Dejavno vključevati in nadgrajevati zgornji in spodnji del industrijske verige, da se ohrani zdrav in stabilen razvoj industrije vlaken in kompozitnih materialov: spodbujati velika podjetja z bazeni in pečmi k stalnemu izvajanju razvojne strategije za ‚prodor na svetovni trg‘, uvajati svetovne vzorce proizvodnih zmogljivosti. Na tej podlagi: – ohranjati razmeroma nizko raven nadzora nad stopnjo rasti obsega domače proizvodnje steklenih vlaken; – hkrati zmanjšati delež izvoza domačih steklenih vlaken in izdelkov; – aktivno prilagajati strukture izdelkov; […] – aktivno prilagajati strukturo izdelkov in usmerjati podjetja k izvajanju diferenciranega razvoja, intenzivno razvijati intenzivno obdelavo izdelkov iz steklenih vlaken, razširiti obseg trga za izdelke iz vlaken in kompozitnih materialov na področja uporabe izdelkov srednje in vrhunske kakovosti ter izboljšati kakovost in dodano vrednost izdelkov. Zagotoviti, da bo letna stopnja rasti glavnega prihodka iz poslovanja v industriji vlaken in kompozitnih materialov višja od stopnje rasti nacionalnega BDP za približno 5 do 6 odstotnih točk, tj. da bo skupni prihodek podjetij nad določeno velikostjo z letom 2020 dosegel 500 milijard CNY, kar je dvakrat toliko kot ob koncu 12. petletnega načrta“ (54).

(173)

Poleg tega oddelek IV.3.4 navedenega načrta določa podlago za vladno usmerjanje podjetij in celotne industrije:

(174)

„Različne vrste podjetij usmerjati k vključevanju v diferencirane dejavnosti ob upoštevanju njihovih individualnih prednosti in posebnih segmentov trga. Zlasti je treba usmerjati mala in srednja podjetja na pot rasti, kar vključuje zapolnjevanje posebnih vrzeli, spodbujanje malih podjetij k dopolnjevanju velikih in razmišljanje o specializaciji kot poti do uspeha. Z diferenciranimi dejavnostmi se preprečita konkurenca med velikimi podjetji na podlagi obsega in konkurenca med podobnimi podjetji, s čimer se odpravi konkurenca med ponudniki nizkocenovnih izdelkov na trgu. Hkrati lahko mala in srednja podjetja s specializirano proizvodnjo pridobijo spoštovanje in pozornost velikih podjetij, vzpostavijo tesno sodelovanje z njimi ter učinkovito podpirajo in spodbujajo njihov razvoj.“

(175)

Industrijska združenja so tesno povezana z državo, večinoma zaradi pomena oblikovanja organizacij Komunistične partije Kitajske v teh združenjih (55). Zato določbe oddelka IV.3.6 istega načrta kažejo tudi na poseganje države v proizvodnjo vlaken, vključno s sektorjem tkanin iz steklenih vlaken:

(176)

LRK na različnih vladnih ravneh dejavno spodbuja industrije tkanin iz steklenih vlaken, primer lokalne pobude, ki zajema eno od vzorčenih družb, pa je naveden v 13. petletnem načrtu mesta Jiujiang za gospodarski in družbeni razvoj:

(177)

Po dokončnem razkritju je kitajska vlada trdila, da 13. petletni načrt za industrijo vlaken in kompozitnih materialov ter 13. petletni načrt mesta Jiujiang zadevata le splošne informacije o vladni politiki in nista neposredno povezana z nobenim zadevnim domnevnim programom subvencij, zato nista „zadosten dokaz“ o specifičnosti.

(178)

Komisija se s to trditvijo ni strinjala. Kot je pojasnjeno v uvodnih izjavah 171 in 172, je 13. petletni načrt za industrijo vlaken in kompozitnih materialov usmerjen zlasti v industrijo materialov iz vlaken in jasno usmerja razvoj sektorja. Tudi če ta dokument ni neposredno povezan z domnevnimi programi subvencij, kot trdi kitajska vlada, kaže posebne ukrepe, ki spodbujajo industrijo vlaken in kompozitnih materialov. Kot je navedeno v uvodni izjavi 176, je poleg tega 13. petletni načrt mesta Jiujiang za gospodarski in družbeni razvoj posebej usmerjen v skupino Jushi Group, ki je eden od sodelujočih proizvajalcev izvoznikov. Zato ti dokumenti dokazujejo, da kitajski organi svoja prizadevanja usmerjajo zlasti v določeno industrijo, ki vključuje industrijo tkanin iz steklenih vlaken, in v določene družbe v tej industriji. Zato so bile trditve kitajske vlade zavrnjene.

(179)

Ob upoštevanju navedenega se torej industrija tkanin iz steklenih vlaken šteje za ključno/strateško industrijo, kitajska vlada pa si dejavno prizadeva, da bi se kot cilj politike ustrezno razvijala.

(180)

Po dokončnem razkritju je kitajska vlada nasprotovala oceni Komisije, da je industrija tkanin iz steklenih vlaken spodbujana industrija, in navedla, da trditev Komisije, da se industrija tkanin iz steklenih vlaken na Kitajskem spodbuja, ne kaže, da so zadevni ukrepi specifični v smislu člena 2 Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih.

(181)

Komisija se s trditvijo kitajske vlade ni strinjala. Ugotovitve iz uvodnih izjav 140 do 178 kažejo, da je industrija tkanin iz steklenih vlaken kot del industrij „gradbenega materiala“ in „novih materialov“ področje, kamor so posebej usmerjena različna politična in regulativna orodja, ki jo tudi spodbujajo, poleg tega je ta industrija navedena v katalogih spodbujanih industrij. Dejstvo, da so v teh dokumentih predvideni posebni ukrepi v zvezi z nekaterimi industrijami, vključno z industrijo tkanin iz steklenih vlaken, zadostuje kot dokaz, da so ti dokumenti specifični v smislu člena 2 Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih.

(182)

Komisija je zaradi poenostavitve upravnih postopkov od kitajske vlade zahtevala, naj posebne vprašalnike pošlje dvema določenima bankama v državni lasti, navedenima v pritožbi, družbi Sinosure in vsem drugim finančnim institucijam, ki so vzorčenim družbam zagotavljale posojila ali izvozne kredite.

(183)

Kitajska vlada je posebne vprašalnike poslala bankam. Petnajst podružnic bank je potrdilo, da so imele vzorčene družbe v OP pri njih najeta neodplačana posojila, vendar niso predložile izpolnjenih vprašalnikov. Na vprašanja v vprašalniku sta dejansko odgovorili samo interna banka enega od proizvajalcev izvoznikov (CNBM Finance) in ena banka v državni lasti (Kitajska izvozno-uvozna banka). Poleg tega Kitajska razvojna banka ni izpolnila vprašalnika, vendar je bila med preveritvenim obiskom na voljo za vprašanja.

(184)

Kitajska vlada je navedla, da ni bila pristojna, da bi od bank v državni lasti, ki niso izpolnile vprašalnika, zahtevala informacije, saj delujejo neodvisno od kitajske vlade.

(185)

Komisija se s tem stališčem ni strinjala. Prvič, po mnenju Komisije so informacije, ki so se zahtevale od subjektov v državni lasti (družb ali javnih/finančnih institucij), kitajski vladi na voljo za vse subjekte, v katerih je kitajska vlada glavni ali večinski delničar. Dejansko so v skladu z zakonom Ljudske republike Kitajske o državnem premoženju v podjetjih (57) agencije za nadzor in upravljanje premoženja v državni lasti, ki jih je ustanovila komisija državnega sveta za nadzor in upravljanje premoženja v državni lasti, in lokalne ljudske vlade tiste, ki izvajajo naloge in odgovornosti vlagatelja kapitala v podjetja, v katera se vlaga državni kapital, v imenu vlade. Take agencije so tako upravičene do prejemanja donosa na sredstva, sodelovanja pri pomembnih odločitvah in izbora vodstvenih uslužbencev podjetij, v katera se vlaga državni kapital. Poleg tega podjetja, v katera se vlaga državni kapital, v skladu s členom 17 navedenega zakona o državnem premoženju sprejmejo tako upravljanje in nadzor s strani vlad ter ustreznih vladnih oddelkov in agencij kot tudi javni nadzor ter odgovarjajo vlagateljem kapitala.

(186)

Poleg tega ima kitajska vlada potrebna pooblastila za sodelovanje s finančnimi institucijami, tudi če niso v državni lasti, saj so vse v pristojnosti kitajskega bančnega regulativnega organa. V skladu s členoma 33 in 36 zakona o bančnem nadzoru (58) lahko komisija bančnih in zavarovalniških regulatorjev Kitajske (CBIRC) na primer od vseh finančnih institucij s sedežem v LRK zahteva, naj predložijo informacije, kot so računovodski izkazi, statistična poročila ter informacije v zvezi s poslovanjem in upravljanjem. Komisija CBIRC lahko tudi finančnim institucijam naroči, naj informacije razkrijejo javnosti.

(187)

Nadalje, čeprav je edina sodelujoča banka v državni lasti zagotovila nekaj splošnih pojasnil o delovanju svojih sistemov odobritve posojil in obvladovanja tveganja, pa ni zagotovila posebnih informacij v zvezi s posojili, zagotovljenimi vzorčenim družbam. Trdila je, da jo zakonske in regulativne zahteve ter pogodbene klavzule zavezujejo k zaupnosti informacij, povezanih z vzorčenimi družbami.

(188)

Zato je Komisija od vzorčenih skupin proizvajalcev izvoznikov zahtevala dovoljenje za dostop do informacij za posamezne družbe, ki jih hranijo vse banke, tako v državni lasti kot tudi zasebne, od katerih so prejemali posojila. Čeprav so vzorčene družbe dale soglasje, da bodo zagotovile dostop do podatkov bank, ki se nanašajo nanje, sodelujoča banka ni hotela zagotoviti zahtevanih podrobnih informacij.

(189)

Komisija je informacije o strukturi in lastništvu podjetja nazadnje prejela le od sodelujoče banke v državni lasti, ne pa tudi od drugih finančnih institucij, ki so zagotavljale posojila vzorčenim družbam. Poleg tega ni nobena finančna institucija predložila informacij glede ocene tveganja posojil, odobrenih vzorčenim skupinam proizvajalcev izvoznikov.

(190)

Ker Komisija ni imela informacij v zvezi z večino bank v državni lasti, ki so vzorčenim družbam zagotavljale posojila, niti informacij o posojilih za posamezne družbe, ki so jih zagotavljale sodelujoče banke, je menila, da ni prejela bistvenih informacij v zvezi s tem vidikom preiskave.

(191)

Zato je kitajsko vlado obvestila, da bo pri preučevanju obstoja in obsega domnevnega subvencioniranja, dodeljenega s preferenčnimi posojili, morda morala uporabiti razpoložljiva dejstva v skladu s členom 28(1) osnovne uredbe.

(192)

Kitajska vlada je v odgovoru na dopis Komisije ugovarjala uporabi člena 28(1) osnovne uredbe. Na splošno je trdila, da zahtevane posebne informacije niso potrebne, ker je postopek temeljil na pritožbi, ki ni izpolnila zahtev glede zadostnih dokazov iz Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih ter osnovne uredbe. Komisija je menila, da je bila zadostnost dokazov iz pritožbe že obravnavana v oddelku 1.1.1, zato je vztrajala pri svojem sklepu, da je bilo v pritožbi predloženih dovolj dokazov, ki kažejo obstoj domnevnega subvencioniranja s strani kitajske vlade.

(193)

Kitajska vlada je natančneje ugovarjala tudi uporabi člena 28(1) osnovne uredbe v zvezi s preferenčnimi posojili. Ponovila je, da ni imela nadzora nad bankami. Poleg tega je menila, da je sodelovala po najboljših močeh, da ji je Komisija naložila nerazumno dodatno breme in da manjkajoče informacije niso bile „potrebne“ v smislu člena 28 osnovne uredbe, saj so bile na voljo že v izpolnjenih vprašalnikih. Kitajska vlada je po dokončnem razkritju ponovila te trditve.

(194)

Komisija je vztrajala pri svojem stališču, da lahko kitajska vlada banke zaprosi za informacije iz razlogov, pojasnjenih v uvodnih izjavah 185 in 186. Potrdila je, da je kitajska vlada zadevne vprašalnike posredovala bankam in da je smiselno izpolnjen vprašalnik prejela od ene banke v državni lasti. Komisija je uporabila tako zagotovljene informacije in jih dopolnila z dejstvi, ki so bila na voljo le za manjkajoče dele.

(195)

Te manjkajoče informacije se večinoma nanašajo na dva vidika. Prvič, informacije o lastništvu in strukturi upravljanja nesodelujočih bank je Komisija potrebovala, da bi ugotovila, ali so te banke javni organi ali ne. Drugič, informacije za posamezne družbe, ki jih je zagotovila sodelujoča banka, kot sta na primer notranji postopek odobritve posojil banke in ocenjevanje kreditne sposobnosti bank za posojila, zagotovljena vzorčenim družbam, so bile potrebne v smislu člena 28 osnovne uredbe, da bi se ugotovilo, ali so bila posojila vzorčenim družbam zagotovljena po preferenčnih obrestnih merah. Poleg tega lahko take notranje dokumente zagotovijo samo banke in jih tako ni mogoče predložiti z izpolnjenimi vprašalniki vzorčenih družb.

(196)

Kitajska vlada je trdila tudi, da informacij o posameznih družbah ni bilo mogoče zagotoviti iz regulativnih razlogov. Kitajska vlada je trdila, da tudi če bi imela Komisija splošno pisno soglasje vzorčenih družb o odpovedi pravicam do zaupnosti, bi morale zadevne banke ali finančne institucije stranke prositi za izrecno dovoljenje v zvezi z vsako posamezno posojilno transakcijo in da bi morale zadevne finančne institucije preveriti ta dovoljenja.

(197)

Vendar je Komisija opozorila, da je bila vsaka družba posebej zaprošena za soglasje za posojilne transakcije vsake posamezne banke. Menila je, da bi moralo tako posebno soglasje samo po sebi zadostovati za odobritev dostopa do evidenc v zvezi z vzorčenimi družbami. Poleg tega so nekatere banke dejansko predložile pregled neodplačanih posojil, ki so jih pri njih najele družbe, kar kaže, da niso bile omejene pri zagotavljanju informacij o posameznih transakcijah. Vendar nobena od teh bank ni predložila nobenih informacij v zvezi z lastno notranjo oceno razkritih transakcij.

(198)

Komisija je menila, da kitajski vladi ni naložila nerazumnega bremena. Na začetku je svojo preiskavo omejila na tiste finančne institucije, ki so zagotovile posojila vzorčenim družbam. Prav tako od kitajske vlade ni zahtevala, naj opredeli te finančne institucije, saj sta bila seznam z imeni in naslovi bank ter zahtevek za posredovanje vprašalnikov poslana kitajski vladi že na samem začetku preiskave, tj. junija 2019. S tem je imela kitajska vlada na voljo dovolj časa za izpolnitev zahteve Komisije. Komisija je zato menila, da je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi olajšala naloge, ki jih je naložila kitajski vladi.

(199)

Komisija je zato trdila, da se je morala pri preučevanju obstoja in obsega domnevnega subvencioniranja, dodeljenega s preferenčnimi posojili, delno zanašati na razpoložljiva dejstva.

(200)

Družba Sinosure je delno izpolnila posebni vprašalnik v zvezi z zavarovanjem izvoznih kreditov, zagotovljenih vzorčenim družbam. Zlasti ni predložila posebnih informacij o zavarovanju izvoznih kreditov, zagotovljenih industriji tkanin iz steklenih vlaken, višini premij ali podrobnih podatkov v zvezi z dobičkonosnostjo svoje dejavnosti zavarovanja izvoznih kreditov.

(201)

Poleg tega ni predložila zahtevanih dokazil glede svojega korporativnega upravljanja, kot je statut, pri čemer je trdila, da so to zaupne informacije.

(202)

Ker take informacije niso bile predložene, je Komisija menila, da ni prejela bistvenih informacij v zvezi s tem vidikom preiskave.

(203)

Po mnenju Komisije so informacije, ki so se zahtevale od subjektov v državni lasti (družb ali javnih/finančnih institucij), kitajski vladi na voljo za vse subjekte, v katerih je kitajska vlada glavni ali večinski delničar. To velja tudi za družbo Sinosure, ki je subjekt, ki je v celoti v državni lasti. Zato je Komisija kitajsko vlado obvestila, da bo pri preučevanju obstoja in obsega domnevnega subvencioniranja, dodeljenega z zavarovanjem izvoznih kreditov, morda morala uporabiti razpoložljiva dejstva v skladu s členom 28(1) osnovne uredbe.

(204)

Kitajska vlada je v odgovoru na dopis Komisije ugovarjala uporabi člena 28(1) osnovne uredbe v zvezi z zavarovanjem izvoznih kreditov, pri čemer je opozorila na dejstvo, da je družba Sinosure predložila izpolnjen vprašalnik in med preverjanjem na kraju samem odgovorila na vprašanja Komisije.

(205)

Družba Sinosure je dejansko predložila izpolnjen vprašalnik, njeni predstavniki pa so bili navzoči pri preverjanju v prostorih kitajske vlade. Vendar so bile zagotovljene informacije nepopolne, kot je navedeno v uvodnih izjavah 200 in 201. Družba Sinosure je na primer predložila skupne podatke o svoji dobičkonosnosti, ne pa podatkov o dobičkonosnosti svojih poslov kratkoročnega zavarovanja izvoznih kreditov. Zato zagotovljene informacije Komisiji niso omogočale, da bi oblikovala sklepe o ključnih delih preiskave v zvezi z zavarovanjem izvoznih kreditov, tj. ali je družba Sinosure javni organ in ali so bile premije, ki so se zaračunavale vzorčenim družbam, skladne s trgom.

(206)

Komisija je zato sklenila, da se je morala pri svojih ugotovitvah v zvezi z zavarovanjem izvoznih kreditov delno zanašati na razpoložljiva dejstva.

(207)

V skladu z vprašalnikom o subvencijah, poslanim proizvajalcem izvoznikom, morajo holdingi predložiti odgovore na oddelka A in E vprašalnika. Vendar družba China National Building Materials Co. Ltd. (v nadaljnjem besedilu: CNBM), ki je končna lastnica proizvajalcev izvoznikov Jushi, Hengshi in Taishan, ni predložila takih odgovorov.

(208)

Družba CNBM je menila, da ni vključena v poslovanje na področju tkanin iz steklenih vlaken in da nima nobenih neposrednih transakcij s proizvajalci izvozniki. Vendar je Komisija ugotovila, da je družba CNBM financirala znatne dokapitalizacije v zvezi z enim od proizvajalcev izvoznikov. Poleg tega je našla dokaze, da so bila nepovratna sredstva, zagotovljena nekaterim subjektom v skupini, prenesena prek bančnih računov družbe CNBM in da so bila nekatera nepovratna sredstva razporejena med različne subjekte v skupini prek računov kapitalskih rezerv.

(209)

Komisija meni, da ni mogoče določiti celotnega obsega subvencij, ki jih je prejela skupina CNBM Group, ker matična družba CNBM ni predložila izpolnjenega vprašalnika. V teh okoliščinah je menila, da ni prejela bistvenih informacij v zvezi s tem vidikom preiskave.

(210)

Zato je Komisija skupino CNBM Group obvestila, da bo pri preučevanju obstoja in obsega domnevnega subvencioniranja, dodeljenega družbi CNBM, ki je matična družba skupine CNBM Group, morda morala uporabiti razpoložljiva dejstva v skladu s členom 28(1) osnovne uredbe.

(211)

Družba Jushi je v odgovoru na dopis Komisije ugovarjala uporabi člena 28(1) osnovne uredbe v zvezi z družbo CNBM. Ponovila je, da ima družba CNBM vlogo vlagatelja v lastniški kapital, nima pa dejanskega nadzora nad družbo China Jushi, ni vključena v poslovanje na področju tkanin iz steklenih vlaken in nima neposrednih transakcij s proizvajalci izvozniki. Čeprav je družba CNBM glavni delničar družbe China Jushi, njen delež znaša le 26,97 %.

(212)

Kar zadeva dokapitalizacije, je družba Jushi navedla, da se je delež družbe CNBM v družbi China Jushi s 60,25 % leta 1998 zmanjšal na 26,97 % na koncu OP. V zadnjih treh letih se je osnovni kapital družbe China Jushi povečal le z njenimi lastnimi kapitalskimi rezervami, zato je delež družbe CNBM ostal nespremenjen pri 26,97 %.

(213)

Prvič, Komisija je vsekakor menila, da bi morali holdingi predložiti izpolnjen vprašalnik, da bi se ugotovilo, ali so bile na ravni matične družbe zagotovljene kakršne koli subvencije, ki bi lahko bile povezane s proizvajalcem izvoznikom. Brez izpolnjenega vprašalnika ni mogoče ugotoviti celotnega obsega subvencij, povezanih s proizvajalci izvozniki.

(214)

Drugič, kar zadeva trditve v zvezi z dejanskim nadzorom družbe CNBM nad družbo Jushi, se je Komisija sklicevala na obrazložitev iz uvodnih izjav 93 do 96 v zvezi z razmerjem med družbama Jushi in Taishan. Na podlagi tega so bile te trditve zavrnjene.

(215)

Tretjič, kar zadeva dokapitalizacije, se je delež družbe CNBM skozi čas v relativnem smislu res zmanjšal, vendar se je v obdobju 2010–2018 v absolutnem smislu dejansko povečal.

(216)

Nazadnje, elementi iz uvodne izjave 208 se ne nanašajo le na družbi Jushi in Hengshi, ampak tudi na družbo Taishan. Zato tudi če bi Komisija sprejela pripombe družbe Jushi, to ne bi spremenilo njenih ugotovitev glede skupine CNBM Group kot take.

(217)

Komisija je zato sklenila, da se mora pri svojih ugotovitvah v zvezi z družbo CNBM, ki je matična družba skupine CNBM Group, delno zanašati na razpoložljiva dejstva.

(218)

Družba Yunnan Yuntianhua Group Co., Ltd. ni pravočasno predložila popolnih informacij o sredstvih, ki jih je od nekaterih delničarjev družbe prejela prek drugih lastniških instrumentov.

(219)

Družba kljub ponavljajočim se zahtevam Komisije med preverjanjem na kraju samem in po njem ni zagotovila zahtevanih informacij. Zato je Komisija zadevno družbo uradno obvestila, da bo razmislila o tem, ali bo svoje ugotovitve delno sprejela na podlagi razpoložljivih dejstev v skladu s členom 28(1) osnovne uredbe (tj. glede informacij, povezanih z drugimi lastniškimi instrumenti). Družba je v odgovoru Komisiji navedla, da zaradi uradne ustavitve poslovanja na Kitajskem v zadnjem tednu januarja in prvem tednu februarja ne more v določenem roku odgovoriti na zahtevo Komisije za informacije.

(220)

Ker v tej fazi ni bilo dodatnih dokazov glede sredstev, prejetih prek drugih lastniških instrumentov iz uvodne izjave 218, se je Komisija pri svojih ugotovitvah glede navedenih sredstev, ki so jih nekateri delničarji družbe zagotovili prek drugih lastniških instrumentov, kot je podrobno opisano v oddelku 3.4.3.4, še naprej delno zanašala na razpoložljiva dejstva.

(221)

Na podlagi informacij iz pritožbe, obvestila o začetku in odgovorov na vprašalnike Komisije je bilo preverjeno domnevno subvencioniranje kitajske vlade prek naslednjih subvencij:

(222)

Glede na informacije, ki sta jih predložili dve vzorčeni skupini proizvajalcev izvoznikov, jima je financiranje zagotavljalo 36 finančnih institucij s sedežem v LRK. Od teh 36 finančnih institucij je bilo 29 bank v državni lasti (59). Nekatere od ostalih finančnih institucij so bile v zasebni lasti (štiri institucije), za nekatere pa Komisija ni mogla ugotoviti, ali so v državni ali zasebni lasti (tri institucije). Vendar je posebni vprašalnik kljub pozivu, ki je bil poslan kitajski vladi in je zajemal vse finančne institucije, ki so zagotavljale posojila vzorčenim družbam, izpolnila le ena banka v državni lasti.

(223)

Kitajska izvozno-uvozna banka kitajskim družbam, ki proizvajajo nove in visokotehnološke izdelke, izdelke z domačimi pravicami intelektualne lastnine, lastne blagovne znamke, izdelke z visoko dodano vrednostjo in izdelke programske opreme ter so registrirane pri organih za industrijo in trgovino, zagotavlja posojila, odvisna od izvoza, po preferenčnih obrestnih merah (60). Glede na informacije, ki so bile na voljo Komisiji, kitajski proizvajalci tkanin iz steklenih vlaken kot proizvajalci novih in visokotehnoloških izdelkov in/ali lastnih blagovnih znamk izpolnjujejo pogoje za posojila, usmerjena v izvoz, saj je več teh proizvajalcev priznanih kot „nacionalna visokotehnološka podjetja“ ali pa jim je bil dodeljen status znane blagovne znamke, najboljše blagovne znamke itd.

(224)

Poleg tega Kitajska izvozno-uvozna banka izvoznikom pomaga tudi prek izvoznih kreditov za kupce. Ti krediti se zagotavljajo tujim družbam za financiranje njihovega uvoza kitajskih izdelkov, tehnologij in storitev (61).

(225)

Komisija je ugotavljala, ali banke v državni lasti delujejo kot javni organi v smislu člena 3 in člena 2(b) osnovne uredbe. V zvezi s tem je preskusni postopek za preverjanje, ali je podjetje v državni lasti javni organ, naslednji (62): „Pomembno je, ali je subjektu zaupano pooblastilo za izvajanje vladnih funkcij, ne pa, kako je to doseženo. Obstaja veliko različnih načinov, na katere vlada v ožjem smislu pooblasti subjekte. Skladno s tem so lahko ustrezne različne vrste dokazov, ki kažejo, da je bil določen subjekt pooblaščen. Dokaz, da subjekt dejansko izvaja vladne funkcije, se lahko uporablja kot dokaz, da ima ali mu je bilo zaupano pooblastilo vlade, zlasti kadar tak dokaz kaže stalno in sistematično prakso. Po našem mnenju lahko zato dokaz, da vlada izvaja smiseln nadzor nad subjektom in njegovim ravnanjem, v določenih okoliščinah dokazuje tudi, da ima zadevni subjekt pooblastilo vlade, na podlagi katerega izvaja vladne funkcije. Vendar poudarjamo, da razen izrecnega prenosa pooblastila s pravnim instrumentom obstoj zgolj formalnih povezav med subjektom in vlado v ožjem smislu verjetno ni zadosten razlog za ugotovitev, da ima subjekt pooblastilo vlade. Tako na primer zgolj dejstvo, da je vlada večinski delničar subjekta, ne pomeni, da izvaja smiseln nadzor nad ravnanjem tega subjekta, še manj pa, da ga je vlada pooblastila za izvajanje vladnih funkcij. Vendar je v nekaterih primerih, kadar dokazi kažejo, da so formalni indici vladnega nadzora večplastni, in kadar obstajajo tudi dokazi, da se je tak nadzor smiselno izvajal, na podlagi teh dokazov mogoče sklepati, da zadevni subjekt izvaja pooblastilo vlade.“

(226)

Komisija je želela pridobiti informacije o državnem lastništvu in formalne indice vladnega nadzora v bankah v državni lasti. Analizirala je tudi, ali se je nadzor smiselno izvajal. V ta namen se je morala delno zanašati na razpoložljiva dejstva, ker kitajska vlada in banke v državni lasti niso hotele predložiti dokazov o postopku odločanja, ki je vodil do preferenčnih posojil.

(227)

Da bi Komisija izvedla to analizo, je najprej preučila informacije bank v državni lasti, ki so izpolnile posebni vprašalnik in omogočile preverjanje.

(228)

Samo ena banka v državni lasti, tj. Kitajska izvozno-uvozna banka, je predložila izpolnjen vprašalnik, ki je bil preverjen na kraju samem.

(229)

Komisija je na podlagi informacij, prejetih v izpolnjenem vprašalniku in med preveritvenim obiskom, ugotovila, da je imela kitajska vlada neposredno ali posredno v lasti več kot 50 % delnic v tej finančni instituciji.

(230)

Kar zadeva formalne indice vladnega nadzora nad sodelujočo banko v državni lasti, jo je Komisija štela za „ključno finančno institucijo v državni lasti“. Natančneje, v obvestilu „Začasne določbe o nadzornih odborih v ključnih finančnih institucijah v državni lasti“ je navedeno: „Ključne finančne institucije v državni lasti, ki so navedene v teh določbah, so državne banke, ki izvajajo državno politiko, poslovne banke, družbe za upravljanje finančnih sredstev, delniške družbe, zavarovalnice itd. (v nadaljnjem besedilu: državne finančne institucije), v katere državni svet razpošlje nadzorne odbore.“

(231)

Nadzorni odbor ključnih finančnih institucij v državni lasti je imenovan v skladu z „Začasnimi določbami o nadzornih odborih v ključnih finančnih institucijah v državni lasti“ (odlok državnega sveta št. 282). Komisija je na podlagi členov 3 in 5 teh začasnih določb ugotovila, da člane nadzornega odbora imenuje državni svet, ki mu tudi odgovarjajo, iz česar je razviden institucionalni nadzor države nad poslovnimi dejavnostmi sodelujoče banke v državni lasti. Poleg teh splošno veljavnih indicev je v zvezi s Kitajsko izvozno-uvozno banko ugotovila naslednje:

(232)

Kitajska izvozno-uvozna banka je bila ustanovljena in deluje v skladu z „Obvestilom o ustanovitvi Kitajske izvozno-uvozne banke“, ki ga je izdal državni svet, ter svojim statutom. V skladu s statutom te banke država neposredno imenuje njeno upravo. Nadzorni odbor imenuje državni svet v skladu z „Začasnimi določbami o nadzornih odborih v ključnih finančnih institucijah v državni lasti“ ter drugimi zakoni in predpisi, poleg tega odbor odgovarja državnemu svetu.

(233)

V statutu je tudi navedeno, da ima partijski odbor Kitajske izvozno-uvozne banke vodilno in osrednjo politično vlogo pri zagotavljanju, da ta banka izvaja politike in pomemben razvoj partije in države. Vodstvo partije je vključeno v vse vidike upravljanja družbe.

(234)

Poleg tega je v statutu navedeno, da je Kitajska izvozno-uvozna banka namenjena zagotavljanju podpore za razvoj zunanje trgovine in gospodarskega sodelovanja, čezmejne naložbe, pobudo „En pas, ena pot“, sodelovanje na področju mednarodne zmogljivosti in proizvodnjo opreme. Njeno področje delovanja vključuje kratko-, srednje- in dolgoročna posojila, kot so odobrena in usklajena z državno politiko za zunanjo trgovino, ter spodbujanje naložb po svetu, kot so izvozni krediti, uvozni krediti, tuja pogodbena posojila na področju inženirstva, posojila za naložbe v tujini, posojila kitajske vlade za tujo pomoč in izvozna posojila za prodajalce.

(235)

Komisija je tudi ugotovila, da so finančne institucije, ki so v državni lasti, leta 2017 spremenile svoje statute, da bi povečale vlogo Komunistične partije Kitajske na najvišji ravni odločanja bank.

(236)

Ti novi statuti določajo, da:

(237)

Dokazi kažejo, da je vlada izvajala smiseln nadzor nad ravnanjem navedene institucije.

(238)

Komisija je želela pridobiti tudi informacije o tem, ali je kitajska vlada izvajala smiseln nadzor nad ravnanjem sodelujoče banke v državni lasti v zvezi z njenimi posojilnimi politikami in oceno tveganja, kadar je ta dajala posojila industriji tkanin iz steklenih vlaken. V zvezi s tem so se upoštevali naslednji regulativni dokumenti:

(239)

Komisija je pri pregledovanju teh regulativnih dokumentov ugotovila, da finančne institucije v LRK poslujejo v splošnem pravnem okolju, ki jim nalaga, da se pri sprejemanju finančnih odločitev prilagodijo industrijski politiki kitajske vlade iz naslednjih razlogov.

(240)

Kar zadeva Kitajsko izvozno-uvozno banko, so njena pooblastila v okviru javne politike določena v obvestilu o njeni ustanovitvi in v njenem statutu.

(241)

Člen 34 zakona o bankah se uporablja za vse finančne institucije, ki delujejo na Kitajskem, in na splošni ravni določa, da „poslovne banke svojo posojilno dejavnost izvajajo v skladu s potrebami nacionalnega gospodarskega in družbenega razvoja ter smernicami industrijske politike države“. Čeprav člen 4 zakona o bankah določa, da „poslovne banke opravljajo posle brez vmešavanja katere koli enote ali posameznika in da so civilno odgovorne z vsem svojim premoženjem, ki ga imajo kot pravne osebe“, je preiskava pokazala, da se člen 4 zakona o bankah uporablja v skladu s členom 34 zakona o bankah, tj. kadar država vzpostavi javno politiko, jo banke izvajajo in sledijo njenim navodilom.

(242)

Poleg tega člen 15 splošnih pravil o posojilih določa: „V skladu z državno politiko lahko ustrezne službe subvencionirajo posojilne obresti, in sicer z namenom spodbujanja rasti nekaterih industrij in gospodarskega razvoja na nekaterih območjih.“

(243)

Podobno se s sklepom št. 40 vsem finančnim institucijam daje navodilo, naj kreditno podporo zagotavljajo zlasti „spodbujanim“ projektom. Kot je pojasnjeno že v oddelku 3.1 in natančneje v uvodni izjavi 166, spadajo projekti industrije tkanin iz steklenih vlaken v „spodbujano“ kategorijo. Sklep št. 40 torej potrjuje predhodno ugotovitev v zvezi z zakonom o bankah, in sicer da banke izvajajo pooblastila vlade v obliki preferenčnih kreditnih poslov. Komisija je tudi ugotovila, da ima komisija CBIRC obsežna pooblastila za odobritev vseh vidikov upravljanja vseh finančnih institucij s sedežem v LRK (vključno s finančnimi institucijami v zasebni in tuji lasti), kot so (63):

(244)

Zakon o bankah je pravno zavezujoč. V oddelku 3.1 je bilo ugotovljeno, da je narava petletnih načrtov in sklepa št. 40 zavezujoča. Zavezujoča narava regulativnih dokumentov komisije CBIRC izhaja iz njenih pooblastil kot bančnega regulativnega organa. Zavezujoča narava drugih dokumentov je razvidna iz klavzul o nadzoru in vrednotenju, ki jih vsebujejo.

(245)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju trdila, da noben od regulativnih dokumentov, na katere se je sklicevala Komisija, ne zadostuje kot dokaz, da je kitajska vlada dejansko izvajala smiseln nadzor nad Kitajsko izvozno-uvozno banko. Natančneje, trdila je, da je člen 34 kitajskega zakona o poslovnem bančništvu le splošna izjava brez praktičnih posledic. Dodala je, da se člen 34 ne bi smel brati ločeno, ampak v povezavi s členi 4, 5 in 41 zakona o bankah, ki se domnevno nanašajo na samostojnost banke in nevmešavanje subjektov, posameznikov ali vlad. Kitajska vlada je tudi zahtevala, naj se ne upošteva člen 15 splošnih pravil o posojilih, saj njegovo upoštevanje ni obvezno. Nazadnje je navedla, da sklep št. 40 državnega sveta ni zavezujoč, in se sklicevala na člen 17 tega sklepa, v skladu s katerim morajo vse finančne institucije odločitve o odobritvi posojil sprejemati na podlagi tržnih načel.

(246)

Komisija je najprej spomnila, da meni, da sta zakon o bankah in sklep št. 40 obvezna, kot je navedeno v zgornji uvodni izjavi. Poleg tega ugotovitve te preiskave (in ugotovitve Komisije v prejšnjih preiskavah v zvezi z istim programom subvencij (64)) niso podprle trditve, da banke ne upoštevajo vladne politike in načrtov. Preiskava je pravzaprav pokazala, da se člen 15 splošnih pravil o posojilih dejansko uporablja v praksi ter da se členi 4, 5 in 41 zakona o bankah uporabljajo v skladu s členom 34 zakona o bankah, tj. kadar država vzpostavi javno politiko, jo banke izvajajo in sledijo njenim navodilom. Ugotovitve te preiskave niso podprle trditve, da banke pri odločitvah o odobritvi posojil ne upoštevajo vladne politike in načrtov. Komisija je na primer ugotovila, da imajo proizvajalci izvozniki zaradi preferenčnih posojil koristi od podobno nizkih obrestnih mer.

(247)

Komisija je ugotovila tudi, da sklep št. 40 državnega sveta vsem finančnim institucijam daje navodilo, naj kreditno podporo zagotovijo samo spodbujanim projektom, ter napoveduje izvajanje „drugih preferenčnih politik za spodbujane projekte“. Na podlagi navedenega morajo banke zagotavljati kreditno podporo industriji tkanin iz steklenih vlaken. Člen 17 istega sklepa sicer vsebuje tudi zahtevo, naj banke upoštevajo kreditna načela, vendar Komisija med preiskavo ni ugotovila, da bi se ta zahteva izvajala v praksi. Sklep št. 40 torej potrjuje predhodno ugotovitev v zvezi z zakonom o bankah, in sicer da banke izvajajo pooblastila vlade v obliki preferenčnih kreditnih poslov.

(248)

Komisija je na tej podlagi ugotovila, da je kitajska vlada vzpostavila normativni okvir, ki ga morajo upoštevati vodstveni delavci in nadzorniki, ki jih imenuje kitajska vlada in ki tej vladi tudi odgovarjajo. Kitajska vlada se je torej pri izvajanju smiselnega nadzora nad ravnanjem sodelujoče banke v državni lasti, kadar je ta zagotavljala posojila industriji tkanin iz steklenih vlaken, opirala na normativni okvir.

(249)

Komisija je želela pridobiti tudi oprijemljive dokaze o izvajanju smiselnega nadzora na podlagi konkretnih posojil. Med preveritvenim obiskom je sodelujoča banka v državni lasti trdila, da je pri dodeljevanju spornih posojil v praksi uporabljala napredne politike in modele za oceno kreditnega tveganja. Vendar, kot je navedeno že v uvodnih izjavah 187 do 190, konkretni primeri v zvezi z vzorčenimi družbami niso bili zagotovljeni. Sodelujoča banka v državni lasti iz regulativnih in pogodbenih razlogov ni hotela predložiti informacij, vključno s svojimi posebnimi ocenami kreditnega tveganja, povezanimi z vzorčenimi družbami, čeprav je imela Komisija pisno soglasje vzorčenih družb o odpovedi pravicam do zaupnosti.

(250)

Ker ni bilo oprijemljivih dokazov o ocenah kreditne sposobnosti, je Komisija proučila splošno pravno okolje, kot je opisano v uvodnih izjavah 238 do 245, ter ravnanje sodelujoče banke v državni lasti v zvezi s posojili, ki jih je zagotavljala vzorčenim družbam. To ravnanje je bilo v nasprotju z njenim uradnim stališčem med preveritvenim obiskom, saj v praksi ni ravnala, kot bi finančne institucije običajno ravnale na podlagi temeljitih ocen tveganja, ki temeljijo na trgu.

(251)

Razen za nekatera posojila v tuji valuti je bilo med preveritvenimi obiski ugotovljeno, da so se posojila dvema vzorčenima skupinama proizvajalcev izvoznikov zagotavljala po obrestnih merah, podobnih referenčni obrestni meri Ljudske banke Kitajske ali nižjih od nje, in sicer ne glede na finančni položaj in kreditno tveganje družb. Posojila so se torej zagotavljala pod tržnimi obrestnimi merami, če jih primerjamo z obrestno mero, ki bi ustrezala profilu tveganja vzorčenih proizvajalcev izvoznikov. Poleg tega so vzorčene družbe prejele posojila revolving, ki jim omogočajo, da kapital, s katerim so odplačale posojila na datum zapadlosti, takoj nadomestijo s svežim kapitalom od novih posojil.

(252)

Komisija je tudi ugotovila, da v primeru sodelujoče banke v državni lasti posojila, o katerih bi morale banke poročati kot o „neobičajnih“ posojilih, v nacionalnem centralnem registru kreditov niso bila vedno označena kot taka. Obveznost poročanja o takih „neobičajnih posojilih“ velja zlasti, kadar so bila posojila prestrukturirana, kadar jih dolžnik ni plačal ali v primeru posojil revolving. Taki primeri so bili odkriti pri dveh vzorčenih proizvajalcih izvoznikih. V skladu s smernicami komisije CBIRC o razvrščanju posojil na podlagi tveganja bi morali biti vsi ti primeri vključeni v centralni register kreditov. Zaradi pomanjkljivega poročanja finančnih institucij je slika kreditnega položaja družbe v centralnem registru kreditov izkrivljena, saj iz registra ni razvidna dejanska kreditna sposobnost družbe. Zato bi finančna institucija, če bi izvedla oceno tveganja, ki temelji na trgu, to storila na podlagi netočnih informacij.

(253)

Komisija je zato sklenila, da je kitajska vlada izvajala smiseln nadzor nad ravnanjem sodelujoče banke v državni lasti v zvezi z njenimi posojilnimi politikami in oceno tveganja v zvezi z industrijo tkanin iz steklenih vlaken.

(254)

Komisija je ugotovila, da je sodelujoča finančna institucija v državni lasti pri opravljanju vladnih nalog v zvezi s sektorjem tkanin iz steklenih vlaken izvajala zgoraj navedeni pravni okvir. Zato je delovala kot javni organ v smislu člena 2(b) osnovne uredbe v povezavi s členom 3(1)(a)(i) osnovne uredbe in v skladu z ustrezno sodno prakso STO.

(255)

Kot je navedeno v oddelku 3.2, nobena od drugih bank v državni lasti, ki so zagotavljale posojila vzorčenim družbam, ni izpolnila vprašalnika. Kitajska razvojna banka ni izpolnila vprašalnika, vendar je bila med preveritvenim obiskom v prostorih ministrstva za trgovino na voljo za vprašanja. Med tem obiskom je navedla, da njene izjave iz prejšnje protisubvencijske preiskave, ki jo je EU izvedla leta 2012, še vedno veljajo in da od takrat ni bilo večjih sprememb. Kitajska razvojna banka ni predložila nobenih dodatnih podrobnih informacij o svoji strukturi upravljanja, oceni tveganja ali primerih v zvezi s posebnimi posojili industriji tkanin iz steklenih vlaken.

(256)

Zato je Komisija v skladu s sklepi iz uvodnih izjav 182 do 199 sklenila, da bo pri ugotavljanju, ali se navedene banke v državni lasti štejejo za javne organe, uporabila razpoložljiva dejstva.

(257)

Komisija je v prejšnjih protisubvencijskih preiskavah (65) ugotovila, da so naslednje banke, ki so zagotavljale posojila vzorčenim skupinam proizvajalcev izvoznikov v teh preiskavah, delno ali v celoti v lasti države ali pravnih oseb v lasti države: Kitajska razvojna banka, Konstrukcijska banka Kitajske, Industrijska in poslovna banka Kitajske, Komunikacijska banka, banka China Everbright, Poštna hranilnica, Kitajska komercialna banka, Razvojna banka Šanghaj Pudong, Kitajska industrijska banka, Podeželska poslovna banka Shenyang, Šanghajska banka, banka Ningbo, banka China CITIC, banka China Guangfa, banka China Bohai, banka Huaxia, banka Hankou, banka Hubei, banka Huishang, banka Dongying, Tianjinska banka, Kunlunska banka, Šanghajska podeželska poslovna banka ter družbe China Industrial International Trust Limited, Daye Trust Co., Ltd., in Sinotruk Finance Co., Ltd. Ker niso bile predložene informacije, ki bi dokazovale nasprotno, je Komisija v tej preiskavi ohranila isti sklep.

(258)

Poleg tega je Komisija na podlagi javno dostopnih informacij, kot so spletišče banke, letna poročila in informacije iz bančnih imenikov ali z interneta, ugotovila, da so naslednje banke, ki so dvema vzorčenima skupinama proizvajalcev izvoznikov zagotavljale posojila ali finančni zakup, delno ali v celoti v lasti države ali pravnih oseb v lasti države:

(259)

Ker zadevne finančne institucije niso predložile posebnih informacij, ki bi dokazovale nasprotno, je Komisija nadalje ugotovila lastništvo in nadzor kitajske vlade na podlagi formalnih indicev iz istih razlogov, kot so navedeni v oddelku 3.4.1.2. Zlasti se na podlagi razpoložljivih dejstev zdi, da kitajska vlada vodstvene delavce in nadzornike v nesodelujočih bankah v državni lasti imenuje enako kot v sodelujoči banki v državni lasti in da ji ti delavci tudi odgovarjajo.

(260)

Kar zadeva izvajanje smiselnega nadzora, je Komisija menila, da bi se lahko ugotovitve v zvezi s sodelujočo finančno institucijo štele za reprezentativne tudi za nesodelujoče finančne institucije v državni lasti. Zanje enako velja normativni okvir, analiziran v oddelku 3.4.1.2. Ker ni dokazov o nasprotnem, je mogoče na podlagi razpoložljivih dejstev predvidevati, da tako kot pri sodelujoči banki v državni lasti ni konkretnih dokazov o ocenah kreditne sposobnosti, zato zanje enako velja analiza konkretne uporabe normativnega okvira iz oddelka 3.4.1.2.

(261)

Komisija je ugotovila tudi, da ima večina posojilnih pogodb, ki jih je pridobila od vzorčenih družb, podobne pogoje ter da so dogovorjene posojilne obrestne mere podobne in se delno prekrivajo z obrestnimi merami, ki jih je zagotovila sodelujoča banka v državni lasti.

(262)

Komisija je zato menila, da so ugotovitve za sodelujočo banko v državni lasti zaradi navedenih podobnosti posojilnih pogojev in posojilnih obrestnih mer pomenile razpoložljiva dejstva v skladu s členom 28 osnovne uredbe za oceno drugih bank v državni lasti.

(263)

Komisija je na tej podlagi sklenila, da se tudi druge banke v državni lasti, ki vzorčenim družbam zagotavljajo posojila, štejejo za javne organe v smislu člena 2(b) v povezavi s členom 3(1)(a)(i) osnovne uredbe.

(264)

Po dokončnem razkritju je kitajska vlada trdila, da se je Komisija opirala samo na prejšnje preiskave in indice formalnega nadzora, da bi ugotovila, da nesodelujoče banke v državni lasti delujejo kot javni organi. Za posamezne banke ni bila izvedena ločena analiza. Ker je Kitajska izvozno-uvozna banka banka, ki izvaja državno politiko, njenega položaja poleg tega ni mogoče prenesti na poslovne banke.

(265)

V zvezi s tem je Komisija spomnila, da se je morala zaradi nesodelovanja drugih bank v državni lasti zanašati na razpoložljiva dejstva. Komisija je sklenila, da so informacije iz prejšnjih preiskav skupaj s formalnimi indici nadzora in ugotovitvami same preiskave v zvezi s Kitajsko izvozno-uvozno banko in dejanskim ravnanjem bank v odnosu s proizvajalci izvozniki v tem primeru najboljša razpoložljiva dejstva. Vsekakor kitajska vlada ni predložila nobenih dokazov ali trditev, s katerimi bi izpodbijala ugotovitve Komisije glede dejstva, da so druge banke v državni lasti, ki so vzorčenim družbam zagotavljale posojila, javni organi v smislu člena 2(b) v povezavi s členom 3(1)(a)(i) osnovne uredbe. Komisija je zato vztrajala pri svojem stališču.

(266)

Komisija je ob upoštevanju navedenih premislekov sklenila, da se vse kitajske finančne institucije v državni lasti, ki so zadevnima skupinama sodelujočih proizvajalcev izvoznikov zagotavljale posojila ali finančni zakup, štejejo za javne organe v smislu člena 2(b) v povezavi s členom 3(1)(a)(i) osnovne uredbe.

(267)

Poleg tega je Komisija ugotovila, da tudi če se za finančne institucije v državni lasti ne bi štelo, da so javni organi, bi se v smislu člena 3(1)(a)(iv) osnovne uredbe iz enakih razlogov, kot so navedeni v uvodnih izjavah 269 do 272, kljub temu štelo, da jim je kitajska vlada zaupala ali ukazala, naj opravljajo funkcije, ki so po navadi v pristojnosti vlade. Njihovo ravnanje bi se zato v vsakem primeru pripisalo kitajski vladi.

(268)

Komisija je nato obravnavala preostale finančne institucije. Za naslednje finančne institucije se je na podlagi ugotovitev iz prejšnjih protisubvencijskih preiskav (67), dopolnjenih z javno dostopnimi informacijami, štelo, da so v zasebni lasti: Kitajska banka Minsheng, Sumitomo Mitsui Banking (China) Co., Ltd., banka Standard Chartered in banka Ping An. Zaradi nesodelovanja in nezadostnih javno dostopnih informacij Komisija pri naslednjih finančnih institucijah ni mogla oceniti, ali so v državni ali zasebni lasti: Chongqing Runyin Financial Leasing Co., Ltd., Wuxi International Platinum Co., Ltd., Liangjiang Financial Leasing Co., Ltd., banka Taian in podeželska poslovna banka Taian Daiyue Rural Commercial Bank Co., Ltd. Komisija je uporabila konservativen pristop in jih analizirala enako kot finančne institucije v zasebni lasti, zato so v nadaljnjem besedilu navedene kot „finančne institucije v zasebni lasti“. Komisija je analizirala, ali je tem finančnim institucijam kitajska vlada zaupala ali ukazala, naj dodelijo subvencije sektorju tkanin iz steklenih vlaken, v smislu člena 3(1)(a)(iv) osnovne uredbe.

(269)

Po mnenju pritožbenega organa STO gre za „zaupanje“, kadar vlada zasebnemu organu naloži odgovornost, „ukazovanje“ pa se nanaša na primere, kadar vlada nad zasebnim organom izvaja nadzor (68). Vlada v obeh primerih uporablja zasebni organ kot posrednika za izvršitev finančnega prispevka, pri čemer bi se „v večini primerov […] pričakovalo, da zaupanje ali ukazovanje zasebnemu organu vključuje neko obliko grožnje ali prisile“ (69). Hkrati članice v skladu z odstavkom (iv) ne smejo uvesti izravnalnih ukrepov za izdelke, „kadar vlada zgolj izvaja svoje splošne regulativne pristojnosti“ (70) ali kadar ima posredovanje vlade „lahko ali pa tudi ne določen učinek zgolj na podlagi navedenih dejanskih okoliščin in uveljavljanja proste izbire akterjev na zadevnem trgu“ (71). Zaupanje ali ukazovanje pomeni „aktivnejšo vlogo vlade in ne zgolj spodbude“ (72).

(270)

Komisija je opozorila, da normativni okvir v zvezi z industrijo iz uvodnih izjav 238 do 245 velja za vse finančne institucije v LRK, vključno s finančnimi institucijami v zasebni lasti. Za ponazoritev, zakon o bankah in različni odloki komisije CBIRC zajemajo vse banke, ki jih financira Kitajska, in banke s tujimi naložbami v okviru upravljanja komisije CBIRC.

(271)

Poleg tega je bilo med preveritvenimi obiski vzorčenih družb ugotovljeno, da ima večina posojilnih pogodb, ki jih je Komisija pridobila od vzorčenih družb, podobne pogoje ter da so bile posojilne obrestne mere zasebnih finančnih institucij podobne in so se delno prekrivale z obrestnimi merami, ki so jih zagotavljale finančne institucije v javni lasti.

(272)

Ker Komisija od zasebnih finančnih institucij ni prejela nasprotnih informacij, je sklenila, da je država, kar zadeva industrijo tkanin iz steklenih vlaken, vsem finančnim institucijam (vključno z zasebnimi finančnimi institucijami), ki na Kitajskem poslujejo pod nadzorom komisije CBIRC, v smislu prve alinee člena 3(1)(a)(iv) osnovne uredbe zaupala ali ukazala izvajanje vladnih politik in zagotavljanje posojil industriji tkanin iz steklenih vlaken po preferenčnih obrestnih merah.

(273)

Po dokončnem razkritju je ena od strani trdila, da dejstvo, da je imela vsaka od vzorčenih skupin družb v obdobju preiskave ugodnosti od drugih vrst posojil ali finančnega zakupa, pri čemer razlike med njimi vključujejo na primer zapadlost, zavarovanje, jamstva in druge povezane pogoje, kot je navedeno v uvodni izjavi 281, kaže, da država navedenim finančnim institucijam ni zaupala ali ukazala izvajanja politik. Ta stran je trdila tudi, da prekrivanje obrestnih mer zasebnih in javnih bank kaže, da so javne banke dajale posojila po tržnih pogojih, in ne obratno. Komisija je tudi poskušala prenesti dokazno breme, tako da je navedla, da njene ugotovitve veljajo, ker „od zasebnih finančnih institucij ni prejela nasprotnih informacij“. Vendar bi morala Komisija najprej določiti primer prima facie.

(274)

Komisija je v odgovor na te trditve spomnila, da se je morala v zvezi z zasebnimi bankami zaradi nesodelovanja bank zanašati na razpoložljiva dejstva. S tem ni prenesla dokaznega bremena. Ker je sodelovala samo ena banka v državni lasti, je Komisija uporabila informacije sodelujoče strani, ki se je štela za javni organ, in jih primerjala s pogoji, ki jih ponujajo zasebne banke, ki niso sodelovale. Dejstvo, da so se obrestne mere prekrivale, kaže, da so zasebne banke prav tako dajale posojila pod pogoji, ki ne dosegajo tržnih, in ne obratno. Upoštevanje utemeljitve navedene strani bi bilo enako sklepanju, da so informacije, ki temeljijo na razpoložljivih dejstvih, zanesljivejše od sklepov, ki temeljijo na preverjenih informacijah. Dejstvo, da so imele družbe v obdobju preiskave ugodnosti od drugih vrst posojil, za katere so veljali različni pogoji, tega ne spreminja. Vsekakor stran ni predložila nobenih dokazov ali trditev, s katerimi bi izpodbijala ugotovitve Komisije. Te trditve so bile zato zavrnjene.

(275)

Poleg tega je normativni okvir, ki se uporablja za vse banke na Kitajskem, veliko širši od ureditev, ki se uporabljata za komisijo CBIRC, kot je navedeno v uvodni izjavi 238, celoten sklop regulativnih dokumentov pa je pravno zavezujoč, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 244, tako da ne gre le za dejanja spodbujanja. Preveritveni obiski v vzorčenih družbah niso razkrili bistvenih razlik med posojilnimi pogoji ali obrestnimi merami posojil, ki jih zagotavljajo zasebne finančne institucije, in tistimi, ki jih zagotavljajo javne finančne institucije.

(276)

Po razkritju je kitajska vlada trdila, da ima zakonodaja, na katero se je sklicevala Komisija, le usmerjevalno vlogo in da zgolj usmerjevalna vloga vlade ne zadostuje za ugotovitev glede zaupanja ali ukazovanja. V zvezi s tem je poudarila, da je člen 34 zakona o bankah zgolj splošna izjava brez praktičnih posledic.

(277)

Člen 15 splošnih pravil o posojilih prav tako ne določa zavezujoče obveznosti, ampak zgolj omogoča, da finančne institucije upoštevajo državne politike. Tudi sklep št. 40 ni zavezujoč dokument, od finančnih institucij pa izrecno zahteva, naj finančno podporo zagotavljajo „v skladu s kreditnimi načeli“.

(278)

Komisija se s tem stališčem ni strinjala, saj je normativni okvir, ki se uporablja za vse banke na Kitajskem, pravno zavezujoč, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 244, tako da ne gre le za dejanja spodbujanja ali usmerjanja s strani vlade. Kar zadeva sklep št. 40, je Komisija že v uvodni izjavi 247 ugotovila, da vsem finančnim institucijam daje navodilo, naj kreditno podporo zagotavljajo samo spodbujanim projektom, čeprav člen 17 istega sklepa od bank zahteva tudi, naj upoštevajo kreditna načela. Komisija je zato vztrajala pri svojem stališču.

(279)

Komisija je v prejšnjih protisubvencijskih preiskavah na podlagi študije, ki jo je objavil Mednarodni denarni sklad (MDS) (73) ter je pokazala neskladje med mednarodnimi in kitajskimi bonitetnimi ocenami, skupaj z ugotovitvami preiskave v zvezi z vzorčenimi družbami, že ugotovila, da domače bonitetne ocene, dodeljene kitajskim družbam, niso zanesljive. Dejansko so po navedbah MDS lokalne bonitetne agencije več kot 90 % kitajskih obveznic ocenile z oceno od AA do AAA. To ni primerljivo z drugimi trgi, kot so EU ali ZDA. Na primer, na trgu ZDA ima tako visoko oceno manj kot 2 % družb. Kitajske bonitetne agencije so torej močno nagnjene k dodeljevanju najvišjih ocen na bonitetni lestvici. Imajo bonitetne lestvice z zelo širokim razponom in običajno obveznice z zelo različnimi tveganji zaradi neplačila obveznosti združijo v eno obsežno bonitetno kategorijo (74).

(280)

Poleg tega tuje bonitetne agencije, kot sta bonitetni agenciji Standard and Poor’s in Moody’s, pri ocenjevanju kitajskih obveznic, izdanih v tujini, običajno zvišajo izhodiščno bonitetno oceno izdajatelja na podlagi ocene strateškega pomena družbe za kitajsko vlado in trdnosti morebitnega implicitnega jamstva (75). Bonitetna agencija Fitch na primer jasno navaja, da so, kadar je to ustrezno, taka jamstva ključni dejavnik, na katerem temeljijo njihove bonitetne ocene kitajskih družb (76).

(281)

Komisija je pridobila tudi dodatne informacije, s katerimi je dopolnila to analizo. Prvič, Komisija je odločila, da lahko država izvaja določen vpliv na trg bonitetnega ocenjevanja. Glede na dve študiji, objavljeni leta 2016, je bilo na kitajskem trgu dejavnih približno 12 bonitetnih agencij, od katerih je bila večina v državni lasti. Skupaj so 60 % vseh ocenjenih podjetniških obveznic na Kitajskem ocenile bonitetne agencije v državni lasti (77).

(282)

Kitajska vlada je potrdila, da je bilo v obdobju preiskave na kitajskem trgu obveznic dejavnih 15 bonitetnih agencij, med katerimi je bilo 12 domačih bonitetnih agencij, vključno s Shanghai Brilliance Credit Rating & Investors Service Co., Ltd., Dagong Global Credit Rating Co., Ltd., Golden Credit Rating International Co., Ltd., China Bond Rating Co., Ltd., CSCI Pengyuan Credit Rating Co., Ltd., Fareast Credit Rating Co., Ltd., China Chengxin Securities Rating Co., Ltd., United Credit Ratings Co., Ltd., Shanghai Credit Information Services Co., Ltd., China Securities Index Co., Ltd., Beijing North Joint Credit Evaluation Co., Ltd., in Sichuan Dapu Credit Rating Limited Company. Večina domačih bonitetnih agencij je bila v državni lasti. Poleg tega so obstajale tri bonitetne agencije, ki so bile skupna podjetja s kitajskimi in drugimi tujimi vlagatelji, in sicer China Lianhe Credit Rating Co. Ltd., S&P Global China Rating in China Chengxin International Credit Rating Co., Ltd.

(283)

Drugič, na kitajski trg bonitetnega ocenjevanja ni mogoče prosto vstopati. V bistvu gre za zaprt trg, saj mora bonitetne agencije pred začetkom njihovega delovanja odobriti kitajska nadzorna komisija za vrednostne papirje ali Ljudska banka Kitajske (78). Ljudska banka Kitajske je sredi leta 2017 naznanila, da bodo tuje bonitetne agencije pod določenimi pogoji lahko izvajale kreditno ocenjevanje na delu domačega trga obveznic. Vendar v obdobju preiskave na kitajski trg še ni bila sprejeta nobena tuja bonitetna agencija (79). Kljub temu so tuje agencije medtem ustanovile skupna podjetja z nekaterimi lokalnimi bonitetnimi agencijami, ki zagotavljajo bonitetne ocene za domače izdaje obveznic. Vendar te ocene temeljijo na kitajskih bonitetnih lestvicah, zato niso povsem primerljive z mednarodnimi bonitetnimi ocenami, kot je pojasnjeno zgoraj.

(284)

Nazadnje, študija, ki jo je pred kratkim opravila sama Ljudska banka Kitajske, potrjuje ugotovitve Komisije, saj je bilo v njej ugotovljeno, da „če je naložbeni razred tujih obveznic določen z mednarodno bonitetno oceno BBB– in višjo, bi se lahko naložbeni razred domačih obveznic ob upoštevanju dejstva, da se povprečna domača bonitetna ocena in mednarodna bonitetna ocena razlikujeta za 6 stopenj ali več, ocenil s stopnjo AA– in višjo“ (80).

(285)

Glede na stanje, opisano v uvodnih izjavah 279 do 284, je Komisija sklenila, da kitajske bonitetne ocene ne zagotavljajo zanesljive ocene kreditnega tveganja temeljnega sredstva. Na tej podlagi je sklenila, da čeprav je kitajska bonitetna agencija nekaterim vzorčenim družbam dodelila dobre bonitetne ocene, te ocene niso zanesljive. Poleg tega so izkrivljene zaradi ciljev politike za spodbujanje ključnih strateških industrij, kot je industrija tkanin iz steklenih vlaken.

(286)

V skladu z ugotovitvami iz preiskav v zvezi z vroče valjanimi ploščatimi izdelki in pnevmatikami (81) so posojila revolving posojila, ki družbi omogočajo, da kapital, s katerim je odplačala posojila na datum zapadlosti, nadomesti s svežim kapitalom od novih posojil. Posojila revolving so običajno kazalnik težav s kratkoročno likvidnostjo posojilojemalca in vključujejo večjo izpostavljenost tveganju za banke, ki jim zagotavljajo taka posojila. Obstoj posojil revolving v dani družbi je bil zato znak, da je bila družba v slabšem finančnem položaju, kot so na prvi pogled kazali računovodski izkazi, dodatno tveganje pa je bilo povezano s kratkoročnimi likvidnostnimi težavami.

(287)

Po dokončnem razkritju je kitajska vlada trdila, da posojila revolving niso nujno znak likvidnostnih težav. To je razvidno s spletišč vodilnih evropskih bank. Kreditne linije in posojila revolving so na primer del standardnega poslovanja bank, kot sta ING (82) in BNP Paribas (83), ter niso povezani z višjimi obrestnimi merami.

(288)

Komisija se ni strinjala z oceno kitajske vlade. Kitajski organi obravnavajo posojila revolving kot dodatni dejavnik kreditnega tveganja. Kot je navedeno v smernicah komisije bančnih regulatorjev Kitajske o razvrščanju posojil na podlagi tveganja, bi bilo posojila revolving treba opredeliti vsaj kot posojila, „ki vzbujajo zaskrbljenost“ (84). Ta kategorija posojil pomeni, da obstajajo nekateri dejavniki, ki lahko negativno vplivajo na sposobnost vračila posojilojemalca, čeprav je ta trenutno sposoben odplačevati glavnico in obresti posojila.

(289)

Posojila revolving v Evropi res obstajajo, vendar so njihovi pogoji precej drugačni kot pri kitajskih posojilih revolving. Posojila revolving v Uniji so v bistvu kreditne linije z vnaprej določenim najvišjim zneskom, ki se lahko dvigne in odplača v več obrokih v predhodno določenem obdobju. Poleg tega se za taka posojila zaračuna dodaten strošek, bodisi pogodbeni pribitek poleg običajnih kratkoročnih tržnih obrestnih mer (85) bodisi vnaprej določena provizija za upravljanje. V primeru banke BNP Paribas, ki ga je navedla kitajska vlada, je bila predvidena tudi provizija za neizkoriščen kapital med trajanjem posojila.

(290)

Na drugi strani se pogoji posojil revolving, ugotovljenih med preveritvenimi obiski kitajskih vzorčenih družb, niso razlikovali od pogojev drugih kratkoročnih posojil. Niso bili označeni kot kreditne linije ali posojila revolving in zanje niso veljali niti pribitki niti dodatne provizije. Na prvi pogled so bili običajna kratkoročna posojila. Vendar je bilo kot namen posojila včasih navedeno „odplačevanje posojil“. Poleg tega je pri preverjanju odplačil takih posojil med preveritvenim obiskom postalo jasno, da se je glavnica dejansko odplačevala z novimi posojili, prejetimi od iste banke za isti znesek v roku enega tedna pred datumom zapadlosti ali enega tedna po datumu zapadlosti prvotnega posojila. Komisija je svojo analizo nato razširila na druga posojila v preglednicah s posojili in v večini primerov ugotovila druge primere s popolnoma enakimi značilnostmi. Zaradi vsega tega je Komisija ohranila svoje stališče o posojilih revolving.

(291)

Komisija je med preiskavo ugotovila, da so nekatere vzorčene družbe izdale obveznice s posebnim namenom odplačevanja dolga, in sicer posojila. Ugotovila je, da so lahko nekatere družbe s prestrukturiranjem svojega dolga prek tega instrumenta preuredile in odložile svoje obveznosti ter pridobile sredstva, brez katerih ne bi mogle izpolniti svojih obveznosti odplačevanja, kar kaže težave pri zbiranju sredstev.

(292)

Uporaba obveznic v ta namen vzbuja pomisleke glede sposobnosti določene družbe, da odplača svoje dolgove, zato postavlja pod vprašaj ne le njeno kratkoročno likvidnost, ampak tudi dolgoročno plačilno sposobnost. Obstoj obveznic, izdanih za odplačevanje posojil, v dani družbi je zato znak, da je družba v slabšem finančnem položaju, kot so na prvi pogled kazali računovodski izkazi, ter da obstaja dodatno tveganje, povezano s kratko- in dolgoročnim financiranjem družbe.

(293)

Kot je ponazorjeno v uvodnih izjavah 238 do 245, več pravnih dokumentov, namenjenih zlasti družbam v zadevnem sektorju, finančnim institucijam nalaga, naj industriji tkanin iz steklenih vlaken zagotavljajo posojila po preferenčnih obrestnih merah. Ti dokumenti dokazujejo, da finančne institucije preferenčna posojila zagotavljajo le omejenemu številu panog/družb, ki delujejo v skladu z ustreznimi politikami kitajske vlade.

(294)

Po dokončnem razkritju je kitajska vlada izpodbijala sklepe o specifičnosti v zvezi s preferenčnimi posojili. Po navedbah kitajske vlade člena 4 in 34 zakona o bankah zgolj določata splošne smernice v zvezi z ravnanjem poslovnih bank ter ne navajata, katerim družbam ali industrijam bi bilo treba odobriti posojila. Poleg tega člen 15 splošnih pravil o posojilih razpoložljivosti te posebne subvencije ne omejuje izrecno in nedvoumno na družbe v sektorju tkanin iz steklenih vlaken. Sklep št. 40 ni specifičen za podjetje ali industrijo, ampak za določene spodbujane projekte, česar ne bi smeli enačiti. Poleg tega sklep št. 40 ni obvezen, glede na zelo širok nabor gospodarskih sektorjev in industrij, ki jih zajema, pa ni mogoče sklepati, da ta dokument izrecno omejuje dostop do domnevne subvencije na določena podjetja.

(295)

V zvezi s tem je Komisija ugotovila, da čeprav zakon o bankah in splošna pravila o posojilih ne navajajo tkanin iz steklenih vlaken kot takih, se sklicujejo na industrijske politike države, ki so določene v dokumentih, navedenih v oddelku 3.1. Zato se je znova sklicevala na navedene dokumente in sklepe iz oddelka 3.1. Nadalje je menila, da so sklicevanja na industrijo tkanin iz steklenih vlaken dovolj jasna, saj je ta opredeljena bodisi z imenom bodisi s sklicevanjem na izdelek, ki ga izdeluje, ali panožno skupino podjetij, ki ji pripada. Poleg tega je zaradi dejstva, da kitajska vlada podpira omejeno skupino spodbujanih industrij, vključno z industrijo tkanin iz steklenih vlaken, ta subvencija specifična. Komisija je zato vztrajala pri svojih sklepih.

(296)

Komisija je zato sklenila, da subvencije v obliki preferenčnih posojil niso splošno dostopne, ampak so specifične v smislu člena 4(2)(a) osnovne uredbe. Poleg tega ni nobena od zainteresiranih strani predložila dokazov o tem, da preferenčna posojila temeljijo na objektivnih merilih ali pogojih v smislu člena 4(2)(b) osnovne uredbe.

(297)

Komisija je nato izračunala znesek subvencije, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi. Pri tem izračunu je ocenila ugodnost za prejemnike v obdobju preiskave. V skladu s členom 6(b) osnovne uredbe je ugodnost za prejemnike razlika med zneskom obresti, ki ga družba plača za preferenčno posojilo, in zneskom, ki bi ga družba plačala za primerljivo komercialno posojilo, ki bi ga dobila na trgu.

(298)

Komisija je v zvezi s tem opozorila, da je na kitajskem trgu tkanin iz steklenih vlaken več posebnosti. Kot je pojasnjeno v oddelkih 3.4.1.1 do 3.4.1.7, posojila, ki jih zagotavljajo kitajske finančne institucije, izražajo znatno poseganje vlade in ne izražajo obrestnih mer, ki bi bile običajne na delujočem trgu.

(299)

Vzorčeni skupini družb se razlikujeta glede na svoj splošni finančni položaj. Vsaka od družb je imela v obdobju preiskave ugodnosti od drugih vrst posojil ali finančnega zakupa, pri čemer razlike vključujejo zapadlost, zavarovanje, jamstva in druge povezane pogoje. Iz navedenih dveh razlogov je imela vsaka družba drugačno povprečno obrestno mero na podlagi sklopa posojil, ki jih je prejela.

(300)

Komisija je ocenila finančni položaj vsake vzorčene skupine proizvajalcev izvoznikov posebej, da bi upoštevala te posebnosti. V zvezi s tem je uporabila metodologijo izračuna za preferenčna posojila, ki je bila uvedena v protisubvencijski preiskavi o vroče valjanih ploščatih izdelkih iz jekla s poreklom iz LRK in protisubvencijski preiskavi o pnevmatikah s poreklom iz LRK (86) ter je pojasnjena v uvodnih izjavah v nadaljevanju. Na podlagi tega je za vsako vzorčeno skupino proizvajalcev izvoznikov posebej izračunala ugodnost, ki jo je ta prejela zaradi preferenčnih posojil, in tako ugodnost dodelila zadevnemu izdelku.

(301)

Kot je navedeno v uvodnih izjavah 250 do 252, kitajske finančne institucije, ki so zagotavljale posojila, niso predložile nobene ocene kreditne sposobnosti. Da bi Komisija lahko določila ugodnost, je morala oceniti, ali so bile obrestne mere za posojila, dodeljena skupini CNBM Group, na tržni ravni.

(302)

Proizvajalci izvozniki iz skupine CNBM Group so bili glede na svoja finančna poročila na splošno v dobičkonosnem finančnem položaju. Eden od proizvajalcev izvoznikov ni imel posojil. Vendar je Komisija ugotovila, da je bilo 65 % njegovih nakupov financiranih z nekakšnim preferenčnim kratkoročnim finančnim instrumentom (bančnimi meničnimi akcepti). Kot je pojasnjeno v oddelku 3.4.3.2, so bančni menični akcepti vrsta dolžniškega instrumenta; zato njihova obsežna uporaba kaže težave s kratkoročno likvidnostjo. Drugi proizvajalec izvoznik je v obdobju 2016–2018 stalno posloval z dobičkom, poleg tega je imel na prvi pogled dobre finančne kazalnike, kot je nizko razmerje med dolgom in sredstvi. Vendar se je iz naslednjih razlogov zdelo, da ima težave s kratkoročno likvidnostjo: neporavnani kratkoročni dolg družbe je predstavljal skoraj 100 % njenih prihodkov od prodaje; izdala je obveznico za odplačilo bančnih posojil; za financiranje svojih nakupov je uporabljala velik znesek bančnih meničnih akceptov, poleg tega je uporabljala posojila revolving, kar kaže, da je bila družba morda v ranljivejšem finančnem položaju, kot je bilo sprva razvidno iz računovodskih izkazov. Tretji proizvajalec izvoznik je bil v podobnem položaju, saj je ustvarjal dobičke, vendar sta bila tudi pri njem ugotovljeni obširna uporaba bančnih meničnih akceptov in obveznica, izdana za odplačilo bančnih posojil.

(303)

Prva posredniška matična družba, tj. China Jushi, je v obdobju 2016–2017 in obdobju preiskave poslovala z dobičkom, vendar je za financiranje svojih nakupov obširno uporabljala bančne menične akcepte. Poleg tega je Komisija ugotovila, da so bila nekatera posojila, zagotovljena na ravni družbe China Jushi, posojila revolving in da je ta družba izdala dve obveznici za odplačilo bančnih posojil. Posojila revolving so bila ugotovljena tudi pri drugi posredniški matični družbi Sinoma Technology.

(304)

Kot je navedeno v uvodnih izjavah 207 do 217, matična družba CNBM ni sodelovala. Vendar iz njenega javno dostopnega letnega poročila za leto 2018 izhaja podobna slika: družba je zelo zadolžena ter ima 130-odstotni delež neto dolga in 68-odstotno razmerje med dolgom in sredstvi. V obdobju preiskave je družba z bankami v državni lasti sklenila dogovor o pretvorbi terjatev v lastniške deleže, da bi izboljšala svojo strukturo dolga. V okviru tega dogovora je lahko družba del svojega dolga do bank v državni lasti pretvorila v delnice in tako zmanjšala obveznosti v svoji bilanci stanja.

(305)

Komisija je ugotovila, da je kitajska bonitetna agencija različnim družbam v skupini CNBM Group dodelila bonitetne ocene med AA– in AA+. Komisija je ob upoštevanju splošnega izkrivljanja kitajskih bonitetnih ocen iz uvodnih izjav 279 do 285 sklenila, da te bonitetne ocene niso zanesljive.

(306)

Komisija je menila, da splošni finančni položaj skupine ustreza bonitetni oceni BB, tj. najvišji oceni, ki se ne šteje več za „naložbeni razred“. „Naložbeni razred“ pomeni, da bodo obveznice, ki jih izda družba, po presoji bonitetne agencije dovolj verjetno izpolnile plačilne obveznosti, da lahko banke vlagajo vanje.

(307)

Po dokončnem razkritju je skupina CNBM Group trdila, da je Komisija celotni skupini CNBM Group dala skupno bonitetno oceno, ki temelji predvsem na bonitetni oceni družbe CNBM, čeprav raven zadolženosti te družbe ne bi mogla negativno vplivati na družbo China Jushi, v kateri ima le 27-odstotni delež. Poleg tega družba CNBM svojih dolžniških obveznosti ne bi mogla prenesti na družbo China Jushi, saj so družbe v skupini ločeni pravni subjekti z omejeno odgovornostjo, kar pomeni, da dolgov delničarjev ali odvisnih družb ni mogoče prenesti. Nadalje, ker skupina CNBM Group meni, da bančni menični akcepti niso enakovredni kratkoročnim posojilom, se prav tako ne bi smeli upoštevati pri bonitetni oceni družb.

(308)

Komisija se s temi navedbami ni strinjala. Kot je navedeno v uvodnih izjavah 301 do 304, je Komisija posamično ocenila vse družbe v teh skupinah. V posebnem primeru skupine CNBM Group je pregled večine družb ne glede na navedeno stanje na ravni družbe CNBM pokazal podobno sliko, vključno s posojili revolving, obširno uporabo bančnih meničnih akceptov in obveznicami, izdanimi za odplačilo posojil. Poleg tega je bil dolg v nasprotju s trditvami družbe dejansko prenesen med različnimi družbami v skupini prek posojil med njimi. Komisija se je zato odločila skupini pripisati enotno bonitetno oceno. Nazadnje, kot je navedeno v oddelku 3.4.3.2, je Komisija bančne menične akcepte obravnavala kot drugo vrsto finančnega instrumenta, ki je enakovredna kratkoročnemu posojilu in se lahko zato uporabi pri določanju bonitetnih ocen. Trditve družbe so bile zato zavrnjene.

(309)

Premija, ki se pričakuje za obveznice, ki jih izdajo podjetja s to oceno (BB), se je nato uporabila za običajno posojilno obrestno mero Ljudske banke Kitajske, da bi se določila tržna obrestna mera.

(310)

Navedeni pribitek se je določil z izračunom relativnega razmika med indeksi podjetniških obveznic z bonitetno oceno AA in podjetniškimi obveznicami z bonitetno oceno BB v ZDA na podlagi podatkov družbe Bloomberg za industrijske segmente. Tako izračunani relativni razmik se je nato prištel k referenčni obrestni meri, kot jo je Ljudska banka Kitajske objavila na datum dodelitve posojila (87), in za tako dolgo obdobje, kot traja zadevno posojilo. To se je izvedlo za vsako posojilo, zagotovljeno družbi.

(311)

Po dokončnem razkritju je več strani trdilo, da je bila uporaba relativnega razmika napačna. Vse so trdile, da bi morala Komisija namesto relativnega razmika uporabiti absolutni razmik med obveznicami z bonitetno oceno AA in obveznicami z bonitetno oceno BB v ZDA. Navedle so naslednje razloge:

(312)

Ta vprašanja so bila že predstavljena v prejšnji preiskavi (88). Kot je razvidno iz uvodnih izjav 175 do 187 zadeve v zvezi z vroče valjanimi ploščatimi izdelki in uvodne izjave 256 zadeve v zvezi s pnevmatikami, je Komisija te trditve zavrnila iz naslednjih razlogov.

(313)

Prvič, čeprav je Komisija priznala, da poslovne banke običajno uporabljajo pribitek, izražen v absolutnem smislu, je ugotovila, da so razlogi za to prakso večinoma praktični, kajti obrestna mera je navsezadnje absolutno število. Vendar absolutno število izraža oceno tveganja, ki temelji na relativnem vrednotenju. Tveganje neplačila za družbo, ocenjeno z BB, je X % verjetnejše kot plačilna nesposobnost vlade ali netvegane družbe. To je relativna ocena.

(314)

Drugič, obrestne mere ne izražajo le profilov tveganja družb, pač pa tudi tveganja, odvisna od države in valute. Relativni razmik tako zajema spremembe tržnih razmer, ki niso izražene, če se uporablja logika absolutnega razmika. Pogosto, tudi v tej zadevi, se tveganja, odvisna od države in valute, spreminjajo skozi čas, pri čemer so spremembe od države do države različne. Zato se netvegane obrestne mere precej spreminjajo skozi čas in so včasih nižje v ZDA, včasih pa na Kitajskem. Te razlike so povezane z dejavniki, kot so ugotovljena in pričakovana rast BDP, zaupanje v gospodarstvo in stopnje inflacije. Ker se stopnje netveganih obrestnih mer skozi čas spreminjajo, lahko iste nominalne absolutne vrednosti pomenijo zelo različne ocene tveganja. Na primer, če banka oceni, da je za družbo specifično tveganje neplačila pri 10 % večje kot netvegana obrestna mera (relativna ocena), se lahko absolutna vrednost razmika, ki tako nastane, giba med 0,1 % (pri stopnji netvegane obrestne mere 1 %) in 1 % (pri stopnji netvegane obrestne mere 10 %). Z vidika vlagatelja je torej relativni razmik boljši merilni instrument, saj odraža obseg razmika donosa in način, kako nanj vpliva raven temeljne obrestne mere.

(315)

Tretjič, relativni razmik je tudi neodvisen od države. Na primer, če bo netvegana obrestna mera v ZDA nižja od netvegane obrestne mere na Kitajskem, bodo pri uporabi te metode absolutne vrednosti pribitkov višje. Če bo netvegana obrestna mera na Kitajskem nižja kot v ZDA, bodo absolutne vrednosti pribitkov nižje.

(316)

Kar zadeva tretjo točko, so bili pretekli podatki, ki kažejo razvoj absolutnega in relativnega razmika skozi čas, že analizirani v zadevi v zvezi s pnevmatikami. Komisija je z analizo ugotovila, da absolutne vrednosti razmika niso tako stabilne, kot se je domnevalo, in da so se skozi čas gibale med 1 in 4,5 %. Poleg tega so se relativne vrednosti razmika v zadnjih 23 letih gibale popolnoma enako kot absolutne, tj. ko se povečajo relativne vrednosti razmika, se povečajo tudi absolutne vrednosti in obratno. Glede domnevnega nihanja relativnih vrednosti razmika je razpon podoben; razlika med najvišjimi in najnižjimi vrednostmi je 530 % za relativne in 450 % za absolutne vrednosti razmika (89).

(317)

Kitajska vlada je nasprotovala tudi uporabi tuje referenčne vrednosti kot take. V zvezi s tem je opozorila, da bi morala Komisija najprej poiskati primerljiva komercialna posojila, ki bi jih lahko proizvajalci izvozniki dejansko dobili na trgu. V nasprotnem primeru bi morala referenčna vrednost temeljiti na pozitivnih dokazih in utemeljenih razlagah, da so bila vsa posojila na zadevnem trgu izkrivljena zaradi poseganja vlade, tako da na domačem trgu ni bilo primerljivih posojil.

(318)

Kot je pojasnjeno v oddelku 3.4.1.7, je Komisija v zvezi s tem ugotovila, da domače bonitetne ocene, dodeljene kitajskim družbam, same po sebi niso zanesljive in so izkrivljene zaradi ciljev politike za spodbujanje ključnih strateških industrij, kot je industrija tkanin iz steklenih vlaken. Zato kitajske bonitetne ocene ne zagotavljajo zanesljive ocene kreditnega tveganja temeljnega sredstva, Komisija pa je morala poiskati referenčno vrednost, ki temelji na neizkrivljenih bonitetnih ocenah. Poleg tega je Komisija opozorila, da dobljena obrestna mera v višini približno 9 % za družbe z bonitetno oceno BB ni razumna glede na dejstvo, da je bil donos podjetniških obveznic z bonitetno oceno BB na kitajskem domačem trgu ob koncu obdobja preiskave 21-odstoten (90). Te trditve so bile zato zavrnjene.

(319)

Kitajska vlada je tudi trdila, da je bila uporaba tuje referenčne vrednosti neustrezna, saj se z referenčno vrednostjo niso izvedle potrebne prilagoditve, ki bi izražale prevladujoče pogoje na kitajskem finančnem trgu, ter da Komisija med drugimi dejavniki ni upoštevala razlik v višini posojil, pogojih odplačevanja in v tem, ali so bila posojila zavarovana.

(320)

Komisija se s tem mnenjem ni strinjala, saj se referenčna obrestna mera Ljudske banke Kitajske uporablja kot izhodišče za izračun. Poleg tega relativni razmik vključuje spremembe tržnih razmer iz posamezne države, ki niso izražene, če se uporablja logika absolutnega razmika, kot je pojasnjeno v zgornji uvodni izjavi. Poleg tega je Komisija navedla, da v približek ni mogoče vključiti vseh dejavnikov posamezne ocene tveganja banke. Vendar njena metodologija izračuna upošteva parametre posameznih posojil, kot so datum začetka in trajanje posojila ter spremenljivost obrestne mere. Trditve kitajske vlade so bile zato zavrnjene.

(321)

Enake razmere v zvezi z izkrivljanjem trga in neobstojem veljavnih bonitetnih ocen veljajo za posojila, izražena v tujih valutah v LRK, ker tudi ta posojila dodeljujejo iste kitajske finančne institucije. Zato so se za določitev ustrezne referenčne vrednosti, kot je bilo že ugotovljeno, uporabile podjetniške obveznice z bonitetno oceno BB, izražene v ustreznih valutah in izdane v obdobju preiskave.

(322)

Poleg tega, kot je pojasnjeno v oddelku 3.4.2.1, se obstoj posojil revolving v dani družbi šteje za znak, da je družba v slabšem finančnem položaju, kot na prvi pogled kažejo računovodski izkazi, in da obstaja dodatno tveganje v zvezi s kratkoročnimi likvidnostnimi težavami. Posojila revolving se dejansko običajno sklenejo za kratka obdobja. Zelo malo verjetno je, da bi bil rok zapadlosti posojila revolving daljši od dveh let, to ugotovitev pa potrjujejo dokazi o posojilih, ki so bili preverjeni v vzorčenih družbah.

(323)

Zato je Komisija, da bi upoštevala večjo izpostavljenost bank tveganju, ko družbam s posojili revolving zagotavljajo kratkoročno financiranje, za eno stopnjo znižala oceno na lestvici ocenjevanja tveganja in prilagodila izračun relativnega razmika za vse kratkoročno financiranje zadevnih družb. Tako je primerjala podjetniške obveznice z bonitetno oceno AA v ZDA in obveznice z bonitetno oceno B (namesto BB) v ZDA z enakim trajanjem. Glede na opredelitve bonitetne ocene bonitetne agencije Standard & Poor’s je dolžnik z bonitetno oceno B ranljivejši od dolžnika z bonitetno oceno BB, vendar je dolžnik trenutno še vedno sposoben izpolnjevati svoje finančne obveznosti. Vendar lahko negativni poslovni, finančni ali gospodarski pogoji oslabijo sposobnost ali pripravljenost dolžnika, da izpolni svoje finančne obveznosti. Ta referenčna vrednost se zato šteje za ustrezno za upoštevanje dodatnega tveganja, ki izhaja iz uporabe posojil revolving kot kratkoročnega financiranja.

(324)

Zato je Komisija uporabila to referenčno vrednost za vse kratkoročne dolgove, vključno s posojili, z rokom zapadlosti dve leti ali manj, zagotovljene družbam, ki so izkoristila posojila revolving.

(325)

Za preostala posojila z rokom zapadlosti nad dvema letoma in za družbe, ki niso imele posojil revolving, je Komisija uporabila splošno referenčno vrednost, s katero se obveznicam dodeli najvišja ocena špekulativnega razreda, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 306.

(326)

Komisija je ugotovila, da so nekatere družbe v skupini izdale obveznice z namenom prestrukturiranja dolga. Kot je pojasnjeno v oddelku 3.4.2.2, je Komisija v tem primeru menila, da so zadevne družbe v slabšem finančnem položaju, kot na prvi pogled kažejo računovodski izkazi, ter da obstaja dodatno tveganje v zvezi z njihovim kratko- in dolgoročnim financiranjem. Zato je Komisija, da bi upoštevala večjo izpostavljenost tveganju, za eno stopnjo znižala oceno na lestvici ocenjevanja tveganja in prilagodila izračun relativnega razmika tudi za njihovo dolgoročno financiranje, vključno s posojili, s tem da je primerjala podjetniške obveznice z bonitetno oceno AA v ZDA in obveznice z bonitetno oceno B v ZDA.

(327)

Nazadnje, ker matična družba CNBM ni sodelovala, je bila ugodnost za preferenčna posojila na ravni družbe CNBM določena tako, da se je metodologija, pojasnjena v tem oddelku, uporabila za javno dostopne informacije v letnem poročilu te družbe za leto 2018, kot so neporavnane obveznosti, povprečni stroški kapitala in povprečno trajanje posojil.

(328)

Kot je navedeno v uvodnih izjavah 250 do 252, kitajske finančne institucije, ki so zagotavljale posojila, niso predložile nobene ocene kreditne sposobnosti. Da bi Komisija lahko določila ugodnost, je morala oceniti, ali so bile obrestne mere za posojila, dodeljena skupini Yuntianhua Group, na tržni ravni.

(329)

Proizvajalci izvozniki iz skupine Yuntianhua Group so bili glede na svoja finančna poročila na splošno v dobičkonosnem finančnem položaju.

(330)

Vendar analiza kratkoročne likvidnosti vzbuja pomisleke glede dveh izvoznih družb, saj kratkoročni dolgovi v obdobju preiskave predstavljajo od 90 % do več kot 100 % njunih prihodkov od prodaje, pri čemer se je ta delež v primerjavi s preteklim letom povečal. Obe družbi imata veliko kratkoročnih dolgov. Čeprav eden od proizvajalcev izvoznikov v obdobju preiskave ni imel dolgov, je večino svojih nakupov in del drugih neoperativnih stroškov financiral z bančnimi meničnimi akcepti, ki so instrumenti, katerih rok zapadlosti je običajno krajši od enega leta.

(331)

Družba CPIC, ki je prva neposredna delničarka in ključna dobaviteljica proizvajalcev izvoznikov, je bila v obdobju preiskave dobičkonosna, vendar se je njena donosnost lastniškega kapitala od preteklega leta zmanjšala. Poleg tega ima družba likvidnostne težave, saj njeni kratkoročni dolgovi predstavljajo od 80 % do 90 % skupnega dolga. S primerjavo kratkoročnih sredstev in kratkoročnih obveznosti družbe se dobi kratkoročni koeficient (91) z nizko vrednostjo pod 1, kar vzbuja pomisleke glede sposobnosti družbe za odplačevanje kratkoročnih dolgov. Prav tako je Komisija ugotovila obširno uporabo bančnih meničnih akceptov za financiranje nakupov družbe.

(332)

Družba Yunnan Yuntianhua Group Co., Ltd., ki je matična družba skupine Yuntianhua Group in je vključena v dobavno verigo izdelka v preiskavi, je v obdobju preiskave ustvarjala izgubo. Primerjava med kratkoročnimi sredstvi in kratkoročnimi obveznostmi družbe ter njen kratkoročni koeficient, ki je nižji od 1, vzbujata resne pomisleke glede njene likvidnosti in sposobnosti odplačevanja kratkoročnih dolgov. Poleg tega je preiskava pokazala, da je družba izdala obveznice z izrecnim namenom odplačila dolgov. Ugotovljeno je bilo tudi, da uporablja posojila revolving.

(333)

Komisija je ugotovila, da je kitajska bonitetna agencija skupini Yuntianhua Group dodelila bonitetno oceno AA. Komisija je ob upoštevanju splošnega izkrivljanja kitajskih bonitetnih ocen, navedenega v uvodnih izjavah 279 do 285, sklenila, da ta bonitetna ocena ni zanesljiva.

(334)

Komisija je menila, da splošni finančni položaj skupine ustreza bonitetni oceni BB, tj. najvišji oceni, ki se ne šteje več za „naložbeni razred“. „Naložbeni razred“ pomeni, da bodo obveznice, ki jih izda družba, po presoji bonitetne agencije dovolj verjetno izpolnile plačilne obveznosti, da lahko banke vlagajo vanje.

(335)

Premija, ki se pričakuje za obveznice, ki jih izdajo podjetja s to oceno (BB), se je nato uporabila za običajno posojilno obrestno mero Ljudske banke Kitajske, da bi se določila tržna obrestna mera.

(336)

Navedeni pribitek se je določil z izračunom relativnega razmika med indeksi podjetniških obveznic z bonitetno oceno AA in podjetniškimi obveznicami z bonitetno oceno BB v ZDA na podlagi podatkov družbe Bloomberg za industrijske segmente. Tako izračunani relativni razmik se je nato prištel k referenčni obrestni meri, kot jo je Ljudska banka Kitajske objavila na datum dodelitve posojila (92), in za tako dolgo obdobje, kot traja zadevno posojilo. To se je izvedlo za vsako posojilo in finančni zakup, zagotovljena družbi.

(337)

Enake razmere v zvezi z izkrivljanjem trga in neobstojem veljavnih bonitetnih ocen veljajo za posojila, izražena v tujih valutah v LRK, ker tudi ta posojila dodeljujejo iste kitajske finančne institucije. Zato so se za določitev ustrezne referenčne vrednosti, kot je bilo že ugotovljeno, uporabile podjetniške obveznice z bonitetno oceno BB, izražene v ustreznih valutah in izdane v obdobju preiskave.

(338)

Poleg tega, kot je pojasnjeno v oddelku 3.4.2.1, se obstoj posojil revolving v dani družbi šteje za znak, da je družba v slabšem finančnem položaju, kot na prvi pogled kažejo računovodski izkazi, in da obstaja dodatno tveganje v zvezi s kratkoročnimi likvidnostnimi težavami. Posojila revolving se dejansko običajno sklenejo za kratka obdobja. Zelo malo verjetno je, da bi bil rok zapadlosti posojila revolving daljši od dveh let, to ugotovitev pa potrjujejo dokazi o posojilih, ki so bili preverjeni v vzorčenih družbah.

(339)

Zato je Komisija, da bi upoštevala večjo izpostavljenost bank tveganju, ko družbam s posojili revolving zagotavljajo kratkoročno financiranje, za eno stopnjo znižala oceno na lestvici ocenjevanja tveganja in prilagodila izračun relativnega razmika za vse kratkoročno financiranje zadevnih družb. Tako je primerjala podjetniške obveznice z bonitetno oceno AA v ZDA in obveznice z bonitetno oceno B (namesto BB) v ZDA z enakim trajanjem. Glede na opredelitve bonitetne ocene bonitetne agencije Standard & Poor’s je dolžnik z bonitetno oceno B ranljivejši od dolžnika z bonitetno oceno BB, vendar je dolžnik trenutno še vedno sposoben izpolnjevati svoje finančne obveznosti. Vendar lahko negativni poslovni, finančni ali gospodarski pogoji oslabijo sposobnost ali pripravljenost dolžnika, da izpolni svoje finančne obveznosti. Ta referenčna vrednost se zato šteje za ustrezno za upoštevanje dodatnega tveganja, ki izhaja iz uporabe posojil revolving kot kratkoročnega financiranja.

(340)

Zato je Komisija uporabila to referenčno vrednost za vse kratkoročne dolgove, vključno s posojili, z rokom zapadlosti dve leti ali manj, zagotovljene družbam, ki so izkoristila posojila revolving.

(341)

Za preostala posojila z rokom zapadlosti nad dvema letoma in za družbe, ki niso imele posojil revolving, je Komisija uporabila splošno referenčno vrednost, s katero se obveznicam dodeli najvišja ocena špekulativnega razreda, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 306.

(342)

Komisija je ugotovila, da so nekatere družbe v skupini izdale obveznice z namenom prestrukturiranja dolga. Kot je pojasnjeno v oddelku 3.4.2.2, je Komisija v tem primeru menila, da so zadevne družbe v slabšem finančnem položaju, kot na prvi pogled kažejo računovodski izkazi, ter da obstaja dodatno tveganje v zvezi z njihovim kratko- in dolgoročnim financiranjem. Zato je Komisija, da bi upoštevala večjo izpostavljenost tveganju, za eno stopnjo znižala oceno na lestvici ocenjevanja tveganja in prilagodila izračun relativnega razmika tudi za njihovo dolgoročno financiranje, vključno s posojili, s tem da je primerjala podjetniške obveznice z bonitetno oceno AA v ZDA in obveznice z bonitetno oceno B v ZDA.

(343)

Preiskava je pokazala, da so v obdobju preiskave vse vzorčene skupine proizvajalcev izvoznikov imele ugodnosti od preferenčnih posojil. Zaradi obstoja finančnega prispevka, ugodnosti za proizvajalce izvoznike in specifičnosti je Komisija preferenčna posojila štela za subvencijo, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi.

(344)

Znesek subvencije, določen v zvezi s preferenčnimi posojili v obdobju preiskave za vzorčene skupine družb:

Preferenčno financiranje: dajanje posojil

(345)

Preiskava je pokazala, da so kitajske finančne institucije zagotavljale tudi kreditne linije pod preferenčnimi pogoji v povezavi z zagotavljanjem financiranja vsaki od vzorčenih družb. Te kreditne linije so vključevale okvirne sporazume, v skladu s katerimi banka vzorčenim družbam dovoli, da uporabljajo različne dolžniške instrumente, kot so posojila za obratni kapital, bančni menični akcepti, dokumentarne menice, druge oblike financiranja trgovanja itd., do določenega najvišjega zneska.

(346)

Namen kreditne linije je določiti omejitev najemanja posojil, v okviru katere lahko družba kadar koli uporabi posojila za financiranje svojega tekočega poslovanja, s čimer financiranje obratnega kapitala postane prilagodljivo in je na voljo takoj, ko ga družba potrebuje. Preiskava je pokazala, da sta imela dva proizvajalca izvoznika z različnimi bankami sklenjene sporazume o kreditnih linijah, ki so zajemali različne kratkoročne finančne instrumente z namenom financiranja operativnih stroškov. Zato je Komisija menila, da bi moralo biti vse kratkoročno financiranje vzorčenih družb načeloma zajeto z nekakšnim instrumentom kreditne linije, vključno z bančnimi meničnimi akcepti, ki se redno izdajajo za financiranje tekočega poslovanja.

(347)

Zato je Komisija znesek kreditnih linij, ki so jih imele sodelujoče družbe na voljo v obdobju preiskave, primerjala z zneskom kratkoročnega financiranja, ki so ga te družbe porabile v istem obdobju, da bi ugotovila, ali je bilo vse kratkoročno financiranje zajeto s kreditno linijo. Če je znesek kratkoročnega financiranja presegel omejitev kreditne linije, je Komisija znesek obstoječe kreditne linije povečala za znesek nad omejitvijo kreditne linije, ki so ga proizvajalci izvozniki dejansko porabili.

(348)

V normalnih tržnih razmerah bi bile kreditne linije predmet tako imenovane pogodbene provizije ali provizije za prevzete obveznosti za kritje stroškov in tveganj banke ob odprtju kreditne linije ter provizije za podaljšanje, ki se na letni osnovi zaračunava za podaljšanje veljavnosti kreditnih linij. Vendar je Komisija ugotovila, da so vse vzorčene družbe uživale ugodnosti kreditnih linij, ki so bile zagotovljene brezplačno.

(349)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju trdila, da trditev Komisije, da so kreditne linije v normalnih tržnih razmerah predmet provizij za prevzete obveznosti, ni utemeljena glede na njene premisleke v zadevah v zvezi z zrakoplovi. Po navedbah kitajske vlade se provizije za prevzem obveznosti uporabljajo le v primeru zavezujočih kreditnih linij. Vendar Komisija ni ugotovila, da so zadevne kreditne linije zavezujoče. Kitajska vlada je spomnila, da je EU v zadevi „ES – zrakoplovi“ sama trdila, da je dejstvo, da Evropska investicijska banka (EIB) ni zaračunavala provizij za prevzem obveznosti, upravičeno, ker „[…] (i) pri pogodbah z ‚nedoločeno obrestno mero‘ (tj. pogodbah, pri katerih se obrestne mere ne določijo vnaprej) ni gotovosti glede časovnega razporeda dajanja na voljo sredstev, zato se EIB ne zaveže k natančni obrestni meri“.

(350)

Komisija je v odgovor na to trditev opozorila, da odbor v svojih končnih ugotovitvah v postopkih v zadevi ES – zrakoplovi ni upošteval trditve EU glede provizij za prevzem obveznosti. Odbor je zlasti ugotovil, da je dejstvo, da EIB ne zaračunava provizij za prevzem obveznosti kot nadomestila za svojo obveznost dajanja na razpolago sredstev, ugodnejše od primerljivega posojila komercialnega posojilodajalca in da pomeni zagotovitev ugodnosti (93). Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(351)

Komisija je v skladu s členom 6(d)(ii) osnovne uredbe štela, da je tako dodeljena ugodnost za prejemnike razlika med zneskom, ki ga je družba plačala kot provizijo za odprtje ali podaljšanje veljavnosti kreditnih linij s strani kitajskih finančnih institucij, in zneskom, ki bi ga družba plačala za primerljivo poslovno kreditno linijo, ki bi jo lahko pridobila na trgu.

(352)

Po razkritju je več strani trdilo, da Komisija ni izvedla analize specifičnosti za kreditne linije. Poleg tega je kitajska vlada ponovila pripombe iz oddelka 3.1, pri čemer je navedla, da industrija tkanin iz steklenih vlaken ni spodbujana industrija ter da dokumenti, na katere se je v zvezi s tem sklicevala Komisija, ne kažejo, da so kreditne linije, zagotovljene industriji tkanin iz steklenih vlaken, specifične v smislu člena 2 Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih.

(353)

Komisija ni izvedla ločene analize specifičnosti, ker so kreditne linije neločljivo povezane z drugimi vrstami preferenčnih posojilnih instrumentov, kot so posojila, zato zanje velja enaka analiza specifičnosti, kot je bila za posojila predstavljena v oddelku 3.4.2.3. Te trditve so bile zato zavrnjene.

(354)

Ustrezna referenčna vrednost pogodbene provizije je bila določena v višini 1,5 % glede na javno dostopne podatke (94) za odprtje podobnih kreditnih linij v podobnih (vendar neizkrivljenih) razmerah. Pogodbena provizija se plača ob odprtju kreditne linije na podlagi pavšalnega zneska. Zato je Komisija referenčno vrednost uporabila za znesek kreditnih linij, odprtih v obdobju preiskave.

(355)

Na podlagi istega vira je bila za provizijo za podaljšanje veljavnosti kreditnih linij, ki so obstajale pred začetkom obdobja preiskave in so bile med tem obdobjem podaljšane, uporabljena referenčna vrednost 1,25 %. Provizija za podaljšanje se plačuje letno ob podaljšanju veljavnosti kreditne linije na podlagi pavšalnega zneska. Zato je Komisija referenčno vrednost uporabila za znesek kreditnih linij, podaljšanih v obdobju preiskave.

(356)

Po dokončnem razkritju je ena od strani pripomnila, da banke pogosto opustijo stroške, ki se nanašajo na pogodbene provizije in provizije za podaljšanje, da bi pridobile velike poslovne stranke. Družba je nadalje predložila primer banke v Združenih državah Amerike, ki ni zaračunavala pogodbene provizije, za zavezujoče kreditne linije v višini od 100 001 USD do 3 milijone USD pa je zaračunavala samo 0,25-odstotno letno provizijo za podaljšanje (95). Poleg tega je glede na to, da so Združene države Amerike veliko večji trg kot Združeno kraljestvo in da se je Komisija pri določitvi kreditne sposobnosti opirala na bonitetne ocene obveznic iz Združenih držav Amerike, menila, da je taka referenčna vrednost veliko primernejša kot referenčna vrednost za mala podjetja iz Združenega kraljestva, ki jo je uporabila Komisija.

(357)

Komisija je ugotovila, da trditev, da banke pogosto opustijo stroške, ki se nanašajo na pogodbene provizije in provizije za podaljšanje, da bi pridobile velike poslovne stranke, ni podprta z nobenim dokazom. Poleg tega je pregledala referenčno vrednost, ki jo je predlagala družba, ter ugotovila, da se nanaša predvsem na kreditne linije za mala podjetja v višini največ 3 milijone USD in je povezana zlasti s kratkoročnimi potrebami po obratnem kapitalu. V nasprotju s tem je spodnja meja referenčne vrednosti, ki jo je uporabila Komisija, znašala 25 000 GBP, medtem ko navzgor ni bila omejena, poleg tega ni bilo omejitev v zvezi z uporabo zagotovljenega kapitala ali trajanjem, referenčna vrednost pa je bila ločena od drugega finančnega produkta, omenjenega v istem dokumentu, vendar posebej prilagojenega malim podjetjem. Referenčna vrednost, ki jo je uporabila Komisija, je bila zato primernejša za velike stranke. Poleg tega je ameriška banka, ki je v primeru, ki ga je izbrala tožeča stranka, zagotavljala kreditne linije, delovala izključno na ameriškem trgu, medtem ko je HSBC (referenčna vrednost, ki jo je uporabila Komisija) svetovna banka, ki deluje tudi na kitajskem trgu. Komisiji niso na voljo nobeni dokazi, ki bi kazali, da se banka HSBC odpoveduje provizijam glede na velikost stranke. Tudi v tem pogledu se je referenčna vrednost, ki jo je uporabila Komisija, zdela primernejša. Trditve družbe so bile zato zavrnjene.

(358)

Bančni menični akcepti so finančni produkti, katerih namen je s širitvijo oblik posojil razviti aktivnejši domači denarni trg. So oblika kratkoročnega financiranja, ki lahko „zmanjša stroške financiranja in poveča učinkovitost kapitala“ izdajatelja menice (96).

(359)

Bančni menični akcepti se lahko uporabljajo samo za poravnavo pravih trgovinskih poslov, izdajatelj menice pa mora predložiti zadostne dokaze v zvezi s tem, na primer kupoprodajno pogodbo, račun in dobavnico itd. Bančni menični akcepti se lahko v prodajnih pogodbah uporabljajo kot standardna plačilna sredstva skupaj z drugimi sredstvi, na primer položnico ali nakaznico.

(360)

Bančni menični akcept izda vlagatelj (izdajatelj menice, ki je tudi kupec v osnovnem trgovinskem poslu), sprejme pa ga banka. Banka se s sprejetjem bančnega akcepta strinja, da bo prejemniku plačila/imetniku na določen datum (datum zapadlosti) brezpogojno plačala znesek denarja, naveden v akceptu.

(361)

Pogodbe o bančnih meničnih akceptih na splošno vsebujejo seznam poslov, pokritih z zneskom bančnega akcepta, ter navedbo roka plačila obveznosti do dobavitelja in datuma zapadlosti bančnega meničnega akcepta.

(362)

Komisija je ugotovila, da se bančni menični akcepti na splošno izdajajo v okviru pogodbe o bančnem meničnem akceptu, v kateri so navedeni identiteta banke, dobaviteljev in kupca, obveznosti banke in kupca ter vrednost na dobavitelja, rok plačila, dogovorjen z dobaviteljem, in datum zapadlosti bančnega meničnega akcepta.

(363)

Komisija je ugotovila tudi, da so bančni menični akcepti v sporazumih o kreditnih linijah običajno navedeni kot instrumenti, ki se lahko uporabljajo v okviru omejitve finančnih sredstev skupaj z drugimi kratkoročnimi finančnimi instrumenti, kot so posojila za obratni kapital.

(364)

Glede na pogoje, ki jih določi posamezna banka, se lahko od izdajatelja menice zahteva, da nakaže manjši polog na namenski račun, sprejme zavezo in plača akceptno provizijo. Izdajatelj menice mora celotni znesek bančnega meničnega akcepta na namenski račun vsekakor prenesti najpozneje na datum zapadlosti bančnega meničnega akcepta.

(365)

Ko banka sprejme bančni menični akcept, ga izdajatelj menice indosira in kot plačilo računa prenese prejemniku plačila, ki je tudi dobavitelj v osnovnem trgovinskem poslu. Posledično se plačilna obveznost kupca (izdajatelja menice) do dobavitelja (prejemnika plačila) prekliče. Nastane nova plačilna obveznost kupca do banke akceptantke v istem znesku (izdajatelj menice mora ta znesek banki plačati v gotovini pred zapadlostjo bančnega meničnega akcepta). Z izdajo bančnih meničnih akceptov se torej obveznost izdajatelja menice do njegovega dobavitelja nadomesti z obveznostjo do banke.

(366)

Zapadlost bančnih meničnih akceptov se razlikuje glede na pogoje, ki jih določi posamezna banka, obdobje zapadlosti pa lahko traja do enega leta.

(367)

Prejemnik plačila (ali imetnik) bančnega meničnega akcepta ima pred zapadlostjo tri možnosti:

(368)

Datum izdaje bančnega meničnega akcepta na splošno ustreza roku plačila, dogovorjenemu z dobaviteljem, vendar je lahko tudi datum pred rokom plačila ali po njem. V preiskavi je bilo v zvezi z vzorčenimi družbami ugotovljeno, da se je datum izdaje na splošno ujemal z datumom roka plačila, dogovorjenega z dobaviteljem, ali je bil pred tem datumom, v nekaterih primerih pa celo po njem. Komisija je ugotovila, da je bil rok zapadlosti bančnih meničnih akceptov vzorčenih družb večinoma šest do dvanajst mesecev po datumu zapadlosti računa.

(369)

Kar zadeva računovodsko obravnavo bančnih meničnih akceptov, so ti v računovodskih izkazih izdajateljev, tj. vzorčenih proizvajalcev izvoznikov, izkazani kot obveznosti do banke.

(370)

Kreditni bonitetni center Ljudske banke Kitajske (v nadaljnjem besedilu: CRCP) bančne menične akcepte priznava kot „neporavnani kredit“, ki ga zagotovijo banke, na isti ravni kot posojila, akreditive ali financiranje trgovine. Prav tako je treba opozoriti, da se center CRCP napaja iz finančnih institucij, ki dajejo različne vrste posojil, in da so te finančne institucije zato bančne menične akcepte izkazale kot obveznosti do njih. Poleg tega pogodbe o bančnih meničnih akceptih, zbrane med preiskavo, določajo, da banka ob nepopolnem kupčevem plačilu na datum zapadlosti bančnih meničnih akceptov neplačani znesek obravnava kot zapadlo posojilo pri banki.

(371)

Po dokončnem razkritju je en proizvajalec izvoznik iz skupine CNBM Group trdil, da center CRCP v bonitetnih poročilih bančnih meničnih akceptov ne izkazuje kot obveznosti do banke. Ta zainteresirana stran se je sklicevala na opombo k obveznostim v bonitetnem poročilu centra CRCP, kjer je navedeno, da „[s]tanje dolga vključuje neporavnane predujme, posojila, posojila različnih razredov, financiranje trgovanja, faktoring, diskontiranje računov, garancije in dolgove, ki jih nadomestijo tretje osebe, ter dolgove, ki jih je družba za upravljanje premoženja upravljala v času priprave statistike“. Nadalje je dodala, da je v bonitetnem poročilu pri eni od družb iz skupine v „povzetku informacij“ navedeno „trenutno stanje obveznosti“, ki ni vključevalo zneskov bančnih meničnih akceptov, ampak samo znesek posojil.

(372)

Komisija v zvezi s tem opozarja, da so bančni menični akcepti v bonitetnih poročilih navedeni v „povzetku informacij o neporavnanih kreditih“ na isti ravni kot posojila, akreditivi, diskontirani računi, faktoring ali financiranje trgovanja. Dejstvo, da se bančni menični akcepti ob določenem času, ko se izda poročilo, ne upoštevajo v „stanju dolga“ ali „trenutnem stanju obveznosti“, ne vpliva na njihovo razvrstitev med kredite, kar center CRCP jasno priznava v bonitetnih poročilih.

(373)

Kot je bilo že navedeno v uvodni izjavi 358, so bančni menični akcepti oblika kratkoročnega financiranja. Poleg tega, kot je Ljudska banka Kitajske navedla na svojem spletišču, „se lahko z bančnim meničnim akceptom zagotovi sklenitev in izvajanje pogodbe med kupcem in prodajalcem ter spodbuja obračanje kapitala prek posojil Banke Kitajske“ (97). Poleg tega banka DBS na svojem spletišču oglašuje bančne menične akcepte kot sredstvo za „izboljšanje obratnega kapitala z odložitvijo plačil“ (98).

(374)

Komisija je ugotovila, da se bančni menični akcepti večinoma uporabljajo kot plačilno sredstvo v trgovinskih poslih kot nadomestek za nakazilo, s čimer spodbujajo obračanje denarja in obratni kapital izdajatelja menice. Z denarnega vidika se s tem instrumentom izdajatelju menice dejansko odobri odložitev roka plačila za šest mesecev ali eno leto, ker se dejansko gotovinsko plačilo zneska posla izvede ob zapadlosti bančnega meničnega akcepta in ne v trenutku, ko bi moral izdajatelj menice plačati svojemu dobavitelju. Brez takega finančnega instrumenta bi moral izdajatelj menice uporabiti svoj obratni kapital, kar pomeni stroške, ali pri banki najeti kratkoročno posojilo za obratni kapital, da bi plačal svojim dobaviteljem, kar prav tako pomeni stroške. Izdajatelj menice s plačilom z bančnim meničnim akceptom dobavljeno blago ali zagotovljene storitve dejansko uporablja šest mesecev do enega leta, ne da bi plačal gotovinski predujem in kril kakršne koli stroške. Za ponazoritev uporabe bančnih meničnih akceptov kot nadomestka za kratkoročna posojila je tu naveden primer enega od vzorčenih proizvajalcev izvoznikov, pri katerem je Komisija ugotovila, da ni imel nobenih posojil. Vendar so bančni menični akcepti, ki jih je ta proizvajalec izvoznik izdal v obdobju preiskave, predstavljali 70 % njegovih operativnih stroškov. Podobno so na koncu obdobja preiskave predstavljali več kot 53 % vseh njegovih obveznosti.

(375)

V normalnih tržnih razmerah bi bančni menični akcepti kot finančni instrument pomenili stroške financiranja za izdajatelja menice. Preiskava je pokazala, da so vse vzorčene družbe, ki so v obdobju preiskave uporabljale bančne menične akcepte, plačale samo akceptno provizijo za storitev, ki jo je opravila banka, pri čemer je ta provizija znašala med 0,05 % in 0,1 % nominalne vrednosti bančnega akcepta. Vendar nobena od vzorčenih družb ni krila stroškov za financiranje z bančnimi meničnimi akcepti, s katerimi je bilo odloženo gotovinsko plačilo za dobavo blaga in zagotovitev storitev. Zato je Komisija menila, da so imele preiskovane družbe ugodnosti od financiranja v obliki bančnih meničnih akceptov, za katere niso krile nobenih stroškov.

(376)

Ob upoštevanju navedenega je Komisija sklenila, da je sistem bančnih meničnih akceptov, ki ga je vzpostavila LRK, vsem proizvajalcem izvoznikom zagotovil brezplačno financiranje tekočega poslovanja, s čimer jim je zagotovil ugodnost, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, kot je opisano v uvodnih izjavah 395 do 399, v skladu s členom 3(1)(a)(i) in (2) osnovne uredbe.

(377)

Po dokončnem razkritju sta oba sodelujoča proizvajalca izvoznika pripomnila, da bančni menični akcepti ne pomenijo posojila ali druge oblike finančne pomoči in da je Komisija napačno domnevala, da ima uporaba bančnih meničnih akceptov enak učinek kot uporaba kratkoročnega posojila. Trdila sta, da podaljšani rok plačila, ki izhaja iz uporabe bančnega meničnega akcepta, ni brezobrestno kratkoročno posojilo, ki ga odobri banka, temveč podaljšanje roka plačila, ki ga odobri prodajalec. Skupina Yuntianhua Group je trdila, da Komisija ni dokazala obstoja finančnega prispevka v primeru bančnih meničnih akceptov. Oba sodelujoča proizvajalca izvoznika sta vztrajala, da bančni menični akcepti ne vključujejo nobenega financiranja, saj banka nobeni strani ni nakazala nobenega denarja.

(378)

Ena od družb iz skupine CNBM Group je trdila, da se s sprejemom banke zgolj olajšajo transakcije med stranmi, ki se ne poznajo, in sicer tako, da banka doda svoje jamstvo, da bo plačilo izvedeno na datum zapadlosti. Poleg tega bančni menični akcept ne spremeni datuma plačila, prvotno določenega v prodajni pogodbi, zato banka s sprejemom bančnega akcepta ne zagotovi kratkoročnega posojila. Nadalje je navedla, da to, kako so bančni menični akcepti vpisani v notranjih knjigah družbe, ne spremeni sklepa, da bančni menični akcepti niso neka vrsta kratkoročnega financiranja. Ta stran je trdila tudi, da ker prodajalec v skladu s prodajno pogodbo plačilo prejme šele v šestih mesecih ali enem letu, kupcu ni treba uporabiti lastnega obratnega kapitala ali najeti kratkoročnega posojila za plačilo ob vpogledu, ker se je prodajalec že strinjal, da bo plačilo odloženo.

(379)

V zvezi s tem je Komisija poudarila, da ni ugotovila, da so bančni menični akcepti posojila. Sklenila pa je, da imajo ekonomske učinke, podobne kratkoročnemu financiranju.

(380)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 374, je Komisija ugotovila, da se bančni menični akcepti večinoma uporabljajo kot plačilno sredstvo v trgovinskih poslih kot nadomestek za nakazilo, s čimer spodbujajo obračanje denarja in obratni kapital izdajatelja menice. Komisija je tudi ugotovila, da se z vidika gotovine s tem instrumentom gotovinsko plačilo odloži na datum zapadlosti bančnega meničnega akcepta. Dejansko se dobavitelju na datum zapadlosti, dogovorjen v pogodbi, namesto z gotovino plača z bančnim meničnim akceptom. Gotovinsko plačilo ob zapadlosti izvede izdajatelj menice, ki banki plača v gotovini v skladu s pogodbenim razmerjem, sklenjenim med izdajateljem menice in banko v okviru bančnega meničnega akcepta. Dobavitelji lahko bančne menične akcepte tudi indosirajo za plačilo drugim ponudnikom (namesto plačila z gotovino). Kot je navedeno v uvodni izjavi 374, je uporaba bančnih meničnih akceptov izdajateljem menic omogočila, da so dobavljeno blago ali zagotovljene storitve uporabljali šest mesecev do enega leta, ne da bi plačali gotovinski predujem in krili kakršne koli stroške. Komisija je tudi ponovila, da Ljudska banka Kitajske bančne menične akcepte predstavlja kot instrument, ki lahko „zmanjša stroške financiranja in poveča učinkovitost kapitala“ izdajatelja menice „ter spodbuja obračanje kapitala prek posojil Banke Kitajske“ (99), banka DBS pa bančne menične akcepte oglašuje kot sredstvo za „izboljšanje obratnega kapitala z odložitvijo plačil“ (100). Poleg tega kitajska vlada ni izpodbijala sklepa Komisije, da so bančni menični akcepti oblika financiranja. Poleg tega je komisija CBIRC pred kratkim izdala obvestilo, v katerem je navedla, da lahko bančne finančne institucije za okrepitev kreditne podpore podjetjem, ki so nižje v lastniški verigi ključnih podjetij, z odprtjem bančnih meničnih akceptov, domačih akreditivov, predhodnega financiranja itd. (101). navedenim podjetjem zagotavljajo kreditno podporo za pridobitev in plačilo blaga. To je še en dokaz, ki kaže, da kitajska vlada bančne menične akcepte dojema kot obliko kreditne podpore.

(381)

Dejstvo, da banka v trenutku izdaje bančnega meničnega akcepta nobeni strani ne nakaže denarja, ne spremeni zgornje utemeljitve in sklepov. Kot je bilo že pojasnjeno, so bančni menični akcepti, ki jih je uvedla LRK, plačilno sredstvo v trgovinskih poslih, ki dajejo prednost izdajateljem menice, tako da spodbujajo obračanje njihovega denarja in obratni kapital. Z ekonomskega in finančnega vidika uporaba tega instrumenta omogoča, da izdajatelj menice plačuje svoje obveznosti, ne da bi uporabljal finančna sredstva družbe, zato predstavlja obliko financiranja njegovih gospodarskih dejavnosti. V nasprotju s trditvami sodelujočih proizvajalcev izvoznikov tega financiranja ne odobri dobavitelj, temveč banka. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 365, se plačilna obveznost kupca (izdajatelja menice) do dobavitelja (prejemnika plačila) prekliče, ko banka sprejme bančni menični akcept in se ta indosira prejemniku plačila (tj. dobavitelju). Dejansko se prejemniku plačila (dobavitelju) plača z bančnim meničnim akceptom v trenutku, dogovorjenem v prodajni pogodbi (tj. na datum zapadlosti). To je med preveritvenim obiskom potrdila tudi kitajska vlada, in sicer je navedla, da ko družba dobavitelju plača z bančnim meničnim akceptom, nima več obveznosti do dobavitelja, ampak do banke, ker bo moral tisti, ki je zahteval izdajo bančnega meničnega akcepta, banki na datum zapadlosti plačati celotni znesek. Poleg tega lahko dobavitelj bančni menični akcept kot plačilno sredstvo uporabi za plačilo lastnih obveznosti do drugih strani. Torej dobavitelj ne odobri podaljšanja roka plačila. Nasprotno, banka odobri podaljšanje roka dejanskega gotovinskega plačila transakcije, na katero se nanaša bančni menični akcept, za šest mesecev ali eno leto in tako izdajatelju menice omogoči, da se izogne morebitnim stroškom financiranja.

(382)

Komisija se ni strinjala s pripombo, da ker prodajalec v skladu s prodajno pogodbo plačilo prejme šele v šestih mesecih ali enem letu, kupcu ni treba uporabiti lastnega obratnega kapitala ali najeti kratkoročnega posojila, da bi lahko plačal ob vpogledu. Poleg tega se ni strinjala z izjavo, da način knjiženja bančnih meničnih akceptov v notranjih knjigah vzorčenih proizvajalcev izvoznikov ni pomemben. Kot je bilo že navedeno, so bančni menični akcepti dejansko plačilno sredstvo, ki ga izdajatelj menice uporabi za izpolnitev svojih obveznosti do prejemnika plačila. Izjava, da „prodajalec […] plačilo prejme šele v šestih mesecih ali enem letu“, je vsebinsko netočna, ker prodajalec prejme plačilo z bančnim meničnim akceptom na datum zapadlosti, dogovorjen v pogodbi. Kot je že poudarjeno v uvodni izjavi 374, so bančni menični akcepti v trgovinskih poslih določeni kot plačilno sredstvo in nadomeščajo gotovinsko plačilo, s tem pa se morata strinjati prodajalec in kupec. Vendar je gotovinsko plačilo blaga in storitev odloženo na datum zapadlosti bančnega meničnega akcepta, pri čemer ta odlog odobri banka. Kot je že pojasnjeno v uvodni izjavi 365, se obveznost izdajatelja menice do prodajalca po plačilu prodajalcu z bančnim meničnim akceptom prekliče, nastaneta pa dve novi obveznosti: obveznost izdajatelja menice do banke akceptantke in obveznost banke akceptantke do prodajalca (prejemnika plačila) ali imetnika bančnega meničnega akcepta. V nasprotju z navedeno trditvijo je način knjiženja bančnih meničnih akceptov v notranjih knjigah vzorčenih proizvajalcev izvoznikov pomemben element, ki kaže, da se na eni strani obveznost do prodajalca prekliče ob plačilu z bančnim meničnim akceptom, na drugi strani pa nastane nova obveznost izdajatelja menice do banke. To je dodaten dokaz, da izdajatelju menice na datum zapadlosti, dogovorjen v pogodbi, v primeru uporabe bančnih meničnih akceptov kot plačilnega sredstva, kar dovoli banka, ki je sprejela akcept, ni treba izvesti gotovinskega plačila dobavitelju (prejemniku plačila). Namesto tega mora izdajatelj menice banki plačati gotovino na datum zapadlosti bančnega meničnega akcepta, ki nastopi šest mesecev ali eno leto pozneje. To je med preveritvenim obiskom potrdila tudi kitajska vlada, saj je navedla, da so bančni menični akcepti „zanimivi za razbremenitev denarnega toka družbe“.

(383)

Komisija se ni strinjala niti s pripombo, da banka s sprejetjem bančnega meničnega akcepta na nek način le doda svoje jamstvo, da bo plačilo na datum zapadlosti izvedeno. Prvič, kot je bilo že navedeno, je bančni menični akcept plačilno sredstvo, s katerim izdajatelj menice izpolni svojo obveznost do prejemnika plačila (dobavitelja). Zato se plačilo izdajatelja menice dobavitelju izvede ob indosiranju bančnega meničnega akcepta, ob zapadlosti pa izdajatelj menice izpolni svojo plačilno obveznost do banke. Drugič, bančnega meničnega akcepta ni mogoče opredeliti zgolj kot dodatno jamstvo za prihodnje plačilo, saj je plačilno sredstvo, priznano v prodajnih pogodbah, poleg tega se plačilna obveznost izdajatelja menice do dobavitelja ob plačilu z bančnim meničnim akceptom prekliče. Obveznost gotovinskega plačila banki na datum zapadlosti ni podaljšanje roka plačila, ki ga odobri dobavitelj, ampak obveznost do banke. Poleg tega je to potrdila kitajska vlada med preveritvenim obiskom, ko je navedla, da se bančna garancija in bančni menični akcept pravno gledano razlikujeta v tem, da je „pri garanciji za plačilo v prvi vrsti odgovorna družba A, pri bančnih akceptih pa banka izdajateljica“.

(384)

Ob upoštevanju zgoraj navedenega je Komisija ponovila svoj sklep, da so bančni menični akcepti z vidika njihovih učinkov oblika kratkoročnega financiranja, saj so proizvajalcem izvoznikom omogočili financiranje njihovih nakupov. Ugodnost, dodeljena sodelujočim proizvajalcem izvoznikom, je prihranek stroškov za financiranje zaradi dejstva, da niso plačevali za uporabo financiranja prek bančnih meničnih akceptov.

(385)

Ker imajo bančni menični akcepti dejansko enak namen in učinke kot kratkoročna posojila za obratni kapital ter jih sodelujoči proizvajalci izvozniki široko uporabljajo za financiranje svojega tekočega poslovanja, namesto da bi uporabljali kratkoročna posojila za obratni kapital, bi morali kriti stroške, enake tistim za kratkoročno financiranje obratnega kapitala. Ta sklep je med preveritvenim obiskom potrdila tudi kitajska vlada, ki je navedla, da se družba sama odloči, ali bo izbrala bančni menični akcept ali kratkoročno posojilo, vendar sta si ta instrumenta „po naravi podobna“.

(386)

Glede na zgoraj navedeno je Komisija zavrnila trditve, da bančni menični akcepti niso oblika kratkoročnega financiranja.

(387)

Kar zadeva specifičnost, sklep št. 40 določa, da finančne institucije spodbujanim industrijam zagotavljajo kreditno podporo, kot je navedeno v uvodni izjavi 165.

(388)

Komisija je menila, da so bančni menični akcepti druga oblika preferenčne finančne podpore, ki jo finančne institucije zagotavljajo spodbujanim industrijam, kot je sektor tkanin iz steklenih vlaken. Kot je navedeno v oddelku 3.1, je sektor tkanin iz steklenih vlaken dejansko med spodbujanimi industrijami in je zato upravičen do vse možne finančne podpore. Predložen ni bil noben dokaz, da lahko vsako podjetje v LRK (razen podjetja v spodbujanih industrijah) izkoristi bančne menične akcepte pod enakimi preferenčnimi pogoji.

(389)

Po dokončnem razkritju je skupina CNBM Group trdila, da je bančni menični akcept v LRK običajna poslovna praksa, ki je na voljo vsem industrijam, in da je edina zakonsko določena omejitev za uporabnike bančnih meničnih akceptov navedena v členu 6 zakona Ljudske republike Kitajske o prenosljivih instrumentih, tj. „če oseba, ki ni sposobna sklepati civilnih poslov ali je ta njena sposobnost omejena, podpiše prenosljivi instrument, je njen podpis ničen in neveljaven“. Trdila je tudi, da proizvajalci izvozniki niso dolžni ovreči predpostavke, da je domnevni program subvencij specifičen, in da mora Komisija svojo ugotovitev specifičnosti utemeljiti s pozitivnimi dokazi, zlasti s primerjanjem pogojev, ki so bili na voljo vzorčenim družbam, s tistimi, ki so na voljo drugim kitajskim družbam.

(390)

V zvezi s tem se je Komisija sklicevala na uvodno izjavo 165, v kateri je predstavila dokaze, da morajo finančne institucije spodbujanim industrijam v skladu s sklepom št. 40 zagotavljati kreditno podporo. Bančni menični akcepti so kot oblika financiranja del sistema preferenčne finančne podpore, ki jo finančne institucije zagotavljajo spodbujanim industrijam, kot je industrija tkanin iz steklenih vlaken.

(391)

Komisija je opozorila, da je njena ocena glede specifičnosti sheme subvencij temeljila na razpoložljivih vladnih dokumentih o spodbujanih industrijah, kot so načrti in predpisi. V zvezi s tem je ugotovila, da je kitajska vlada jasno določila, katere industrije se spodbujajo, s čimer je specifične ugodnosti preferenčnega financiranja omejila samo na te industrije. Zato tudi če več drugih industrij, ki so posebej opredeljene kot spodbujane, prav tako uživa enake ali podobne preferenčne pogoje kot industrija tkanin iz steklenih vlaken, to ne pomeni, da so preferenčno financiranje in zlasti bančni menični akcepti na splošno na voljo vsem industrijam.

(392)

Poleg tega, tudi če bi bila lahko oblika financiranja načeloma na voljo družbam v vseh industrijah, bi lahko bila specifična zaradi konkretnih pogojev, pod katerimi se tako financiranje ponuja družbam iz določene industrije, na primer pogojev glede nadomestila za financiranje in obsega financiranja. Kot je bilo že navedeno, je Komisija v primeru sodelujočih proizvajalcev izvoznikov dejansko ugotovila, da so imeli vsi ugodnosti zaradi kratkoročnega financiranja z bančnimi meničnimi akcepti, za katerega niso plačevali nobenih stroškov, in da so imeli nekateri ugodnosti zaradi znatnega obsega bančnih meničnih akceptov v primerjavi z drugim kratkoročnim financiranjem, kot so kratkoročna posojila. Nobena od zainteresiranih strani ni predložila dokazov o tem, da preferenčno financiranje z bančnimi meničnimi akcepti družb v industriji tkanin iz steklenih vlaken temelji na objektivnih merilih ali pogojih v smislu člena 4(2)(b) osnovne uredbe.

(393)

Komisija je v zvezi s pripombo o sistemu bančnih meničnih akceptov v Kanadi poudarila, da se v skladu s členom 4(2) osnovne uredbe specifičnost programa subvencij oceni le v zvezi s subvencijami v preiskavi. Zato Komisiji ni treba dokazati, da so podobni sistemi v drugih državah prav tako specifični.

(394)

Ob upoštevanju zgornjih argumentov so bile trditve sodelujočih proizvajalcev izvoznikov glede specifičnosti bančnih meničnih akceptov zavrnjene.

(395)

Komisija je pri izračunu zneska subvencije, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, ocenila ugodnost za prejemnike v obdobju preiskave.

(396)

Kot je bilo navedeno že v uvodnih izjavah 358 in 373, so bančni menični akcepti oblika kratkoročnega financiranja, ki poveča učinkovitost kapitala izdajatelja menice, tako da spodbuja obratni kapital in izpolni potrebe izdajatelja po denarnih sredstvih, saj se bančni menični akcepti večinoma uporabljajo namesto gotovine kot plačilno sredstvo v trgovinskih poslih. Komisija je ugotovila, da so vzorčeni proizvajalci izvozniki za izpolnitev svojih potreb po kratkoročnem financiranju uporabljali bančne menične akcepte, ne da bi plačali nadomestilo. Kot je navedeno v uvodni izjavi 346, je Komisija poleg tega menila, da bi moralo biti vse kratkoročno financiranje vzorčenih družb, vključno z bančnimi meničnimi akcepti, zajeto s kreditno linijo. Ugodnost v zvezi s kreditnimi linijami je bila ugotovljena v oddelku 3.4.3.1.

(397)

Komisija je zato sklenila, da bi morali izdajatelji bančnih meničnih akceptov plačati nadomestilo za obdobje financiranja. Za namene izračuna je Komisija štela, da se je obdobje financiranja v primerih, ko je bil bančni menični akcept izdan pred datumom zapadlosti, začelo na datum zapadlosti, dogovorjen z dobaviteljem, v primerih, ko je bil bančni menični akcept izdan na datum zapadlosti ali po njem, pa na datum izdaje bančnega meničnega akcepta. Štelo se je, da se je obdobje financiranja končalo na datum zapadlosti bančnega meničnega akcepta.

(398)

V skladu s členom 6(b) osnovne uredbe je Komisija štela, da je ugodnost, ki je bila tako dodeljena prejemnikom, razlika med zneskom, ki ga je družba dejansko plačala kot nadomestilo za financiranje z bančnimi meničnimi akcepti, in zneskom, ki bi ga morala plačati ob uporabi obrestne mere za kratkoročno financiranje.

(399)

Komisija je določila ugodnost, ki izhaja iz neplačila stroškov kratkoročnega financiranja. Kot je navedeno v uvodni izjavi 358, so bančni menični akcepti oblika kratkoročnega financiranja. Dejansko imajo isti namen kot kratkoročna posojila za obratni kapital. Zaradi tega je Komisija menila, da bi bilo treba za bančne menične akcepte kriti enake stroške kot pri kratkoročnem financiranju s posojili. Zato je uporabila enako metodologijo kot za kratkoročno financiranje s posojili v RMB, opisano v oddelku 3.4.2.4.

(400)

Po dokončnem razkritju je ena od družb iz skupine CNBM Group pripomnila, da bi morala Komisija, ker je bančni menični akcept kredit, ki ga prodajalec zagotovi kupcu, ugodnost izračunati v okviru programa subvencij „blago in storitve, zagotovljeni za plačilo, nižje od primernega“, in da bi morala najprej ugotoviti, ali so dobavitelji javni organi v smislu člena 2(b) osnovne uredbe.

(401)

Kot je bilo že pojasnjeno v uvodnih izjavah 379 do 383, se Komisija ni strinjala, da so bančni menični akcepti kredit, ki ga zagotovi prodajalec, in je sklenila, da so bančni menični akcepti oblika preferenčnega financiranja, ki ga banka zagotovi izdajatelju menice. Zgornja pripomba je bila zato zavrnjena.

(402)

Druga družba iz skupine CNBM Group je trdila, da bi morala Komisija dejanski odobreni rok plačila odšteti od domnevnega obdobja bančnega financiranja.

(403)

Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 397, je Komisija pri izračunu obdobja financiranja upoštevala rok plačila, dogovorjen z dobaviteljem. Pri družbi iz skupine CNBM Group, ki je navedla trditev, je preiskava pokazala, da je rok plačila na temeljnih računih v praksi že potekel, ko so bili izdani ustrezni bančni menični akcepti, ali da ni bilo mogoče najti nobene povezave med predloženimi računi in bančnimi meničnimi akcepti. Zato je bila ta trditev zavrnjena.

(404)

Ena od družb iz skupine CNBM Group je trdila, da bi morala Komisija od domnevne ugodnosti odšteti provizije, ki so jih dejansko plačali vzorčeni proizvajalci. Poleg tega je skupina Yuntianhua Group trdila, da mora Komisija v skladu s členom 7(1)(a) osnovne uredbe odšteti kakršno koli pristojbino za vlogo ali druge stroške, ki so potrebni za izpolnitev pogojev za subvencijo ali za pridobitev subvencije.

(405)

Komisija je v uvodni izjavi 375 že ugotovila, da so sodelujoči proizvajalci izvozniki plačali akceptno provizijo za storitev, ki jo je opravila banka, pri čemer je ta provizija znašala med 0,05 % in 0,1 % nominalne vrednosti bančnega meničnega akcepta. Dejansko je ta provizija, plačana za obdelavo bančnega meničnega akcepta s strani banke, element, ločen od financiranja, ki ga je odobrila banka in za katerega sodelujoči proizvajalci izvozniki niso krili nobenih stroškov. Ta provizija se plača za pokritje administrativnih stroškov banke za obdelavo bančnih meničnih akceptov. Komisija je uvedla izravnalne ukrepe samo v zvezi z delom bančnih meničnih akceptov, ki predstavlja financiranje (in sicer delom, ki je enak kratkoročnemu financiranju), ni pa analizirala, ali je akceptna provizija prav tako vključevala subvencijo, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi. Vsekakor se vpliv provizije na znesek subvencije glede na proizvajalca izvoznika giblje od 0,01 % do 0,04 %, zato je nepomemben. Zato je Komisija menila, da ni treba analizirati vsebine te trditve in oceniti, ali se lahko proti tej ugodnosti uvedejo izravnalni ukrepi.

(406)

Družba iz skupine CNBM Group je trdila, da bi bilo treba osnovo za izračun ugodnosti zmanjšati za znesek pologov, ki jih je nakazala kot garancijo za bančne menične akcepte.

(407)

V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da je običajna praksa, da banke pri dodeljevanju financiranja od svojih strank zahtevajo garancije in zavarovanja, kot je Komisija ugotovila v prejšnjih preiskavah (102). Poleg tega je treba opozoriti, da se take garancije uporabljajo za zagotovitev, da bo proizvajalec izvoznik prevzel finančno odgovornost do banke in ne do dobavitelja. Preiskava je pokazala tudi, da kitajske banke takih garancij ne zahtevajo sistematično in da te garancije niso vedno povezane s posebnimi bančnimi meničnimi akcepti. V zvezi s tem domnevni pologi ne pomenijo predplačila izdajatelja menice bankam, ampak zgolj dodatno jamstvo, ki ga včasih zahtevajo banke in ne vpliva na odločitev banke, ali bo izdajatelju menice izdala bančne menične akcepte brez dodatnih obresti za posojila. Poleg tega so lahko v različnih oblikah, vključno z vezanimi vlogami in zastavami. Pologi so obrestovani v korist izdajatelja menice, torej ne pomenijo stroškov za izdajatelja bančnega meničnega akcepta. Na podlagi tega je bila ta trditev zavrnjena.

(408)

Ena od družb iz skupine CNBM Group je trdila, da bi morala Komisija iz svojih izračunov izvzeti bančne menične akcepte, izdane povezanim strankam, saj podaljšanje roka plačila za povezano stranko prek bančnega meničnega akcepta prejemniku plačila ne prinaša ugodnosti v smislu večje likvidnosti, ker za sorazmeren znesek zmanjša likvidnost povezane nasprotne stranke.

(409)

V zvezi s tem Komisija opozarja, da je, kot je navedeno zgoraj, bančni menični akcept plačilno sredstvo, zato njegov učinek ni podaljšanje roka plačila, dogovorjenega z dobaviteljem, ampak odlog gotovinskega plačila. Prejemnik plačila (dobavitelj) lahko bančni menični akcept kot plačilno sredstvo indosira in uporabi za poravnavo lastnih obveznosti do drugih strani. Zato ni sorazmernega zmanjšanja likvidnosti povezanih strank, ki so prejele bančni menični akcept. Zato je bila trditev zavrnjena.

(410)

Skupina Yuntianhua Group je trdila, da Komisija pri izračunu bančnih meničnih akceptov za nekatere povezane družbe ni uporabila podatkov, navedenih v izpolnjenem vprašalniku.

(411)

Komisija je opozorila, da izračun temelji na zadnji predložitvi podatkov, ki so jih zagotovile družbe in so bili preverjeni med preveritvijo na kraju samem. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(412)

Nazadnje je ena od družb iz skupine CNBM Group navedla posebno trditev v zvezi z bančnimi meničnimi akcepti, ki jih je izdala povezana družba, da bi se izognila dvojnemu štetju. Komisija je to trditev zavrnila. Ker pa so podatki o tej trditvi zaupni, jih je Komisija obravnavala v posebnem razkritju, namenjenem zadevni družbi.

(413)

Preiskava je pokazala, da so kitajske finančne institucije diskontirale terjatve do nekaterih vzorčenih družb v zameno za denar.

(414)

S tem postopkom so finančni posredniki družbam vnaprej plačali zneske terjatev pred njihovo zapadlostjo. Družbe so s prenosom pravic do prihodnjih terjatev na finančne institucije po odbitku provizij in veljavnih diskontnih stopenj predčasno prejele sredstva.

(415)

Veljavna diskontna stopnja bi morala posebej nadomestiti tveganje neplačila, na katerega močno vpliva bonitetna ocena zadnjega subjekta, odgovornega za izpolnitev plačilne obveznosti.

(416)

Diskontirane terjatve, ugotovljene med preiskavo, so bile v različnih oblikah, kot so menice, obveznice, faktoring, bančni akcepti in akcepti trgovinskih menic. Vsaka oblika deluje pod določenimi pogoji in podobno vključuje tudi različne stopnje osnovnega tveganja. Pri bančnih meničnih akceptih je zadnji odgovorni subjekt akceptant bančnega akcepta, torej banka. Vendar bi bil zadnji odgovorni subjekt pri drugih vrstah terjatev, na primer menicah ali akreditivih, navadno gospodarska družba.

(417)

V normalnih tržnih razmerah bi bilo treba kot nadomestilo za stroške in tveganja banke plačati veljavno diskontno stopnjo. Vendar je Komisija ugotovila, da so bile nekaterim vzorčenim družbam morda zagotovljene preferenčne stopnje, s čimer bi jim bila zagotovljena ugodnost, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi.

(418)

Tako dodeljena ugodnost za prejemnike bi bila razlika med diskontno stopnjo, ki so jo uporabljale kitajske finančne institucije, in diskontno stopnjo, ki se uporablja za primerljive posle na trgu, na primer za kratkoročna posojila.

(419)

Vendar na podlagi informacij, ki jih vsebuje spis, ni mogoče razlikovati med različnimi veljavnimi diskontnimi stopnjami. Poleg tega je Komisija ocenila, da je bila ugodnost, zagotovljena s to obliko subvencioniranja, v tej preiskavi zanemarljiva. Zato se je odločila, da ne bo uvedla izravnalnih ukrepov proti njej.

(420)

Komisija je na podlagi javno dostopnih informacij ugotovila, da je družba CNBM v obdobju preiskave s Kitajsko kmetijsko banko (v nadaljnjem besedilu: SBC) in Komunikacijsko banko (v nadaljnjem besedilu: COMM) izvedla pretvorbo terjatev v lastniške deleže v višini 4 milijarde RMB. Kot je navedeno v uvodnih izjavah 208 do 217, družba CNBM ni predložila izpolnjenega vprašalnika in ni sodelovala v preiskavi. Zato je morala Komisija pri preučitvi tega posla uporabiti razpoložljiva dejstva.

(421)

Banki ABC in COMM sta banki v državni lasti, za kateri se šteje, da sta javna organa in/ali da jima je vlada zaupala ali ukazala opravljanje funkcij, kot je navedeno v oddelku 3.4.1.4. Poleg tega je bilo v prejšnjih protisubvencijskih preiskavah ugotovljeno, da sta banki ABC in COMM javna organa ali da jima je vlada zaupala ali ukazala opravljanje funkcij, ki so navadno v pristojnosti vlade (103). V spisu o sedanji preiskavi ni dokazov, ki bi nasprotovali navedenim preteklim ugotovitvam.

(422)

Komisija je menila, da banka v normalnih tržnih razmerah ne bi pretvorila terjatev v lastniške deleže brez dodatnega nadomestila. Dejansko je lastniški kapital veliko bolj tvegan instrument kot terjatve, saj ni zagotovljeno, da bo banka svoje kapitalske naložbe dobila nazaj. Poleg tega lastniški kapital v nasprotju z obrestno mero za posojilo ne zagotavlja nujno donosnosti naložbe. Večje tveganje, ki ga banke prevzamejo zaradi pretvorbe terjatev v lastniške deleže, je potrjeno z dokazi o šibkem finančnem položaju iz letnega poročila družbe za poslovno leto 2018: družba ima zelo velik delež neto dolga (120 %–145 %), kratkoročna posojila, ki jih je treba odplačati v enem letu, predstavljajo dvakratnik letnega bruto dobička, skupne obveznosti pa 2/3 letnih prihodkov od prodaje družbe. Nazadnje so bili v članku na spletišču družbe CNBM izrecno navedeni cilji industrijske politike in dejstvo, da je razlog za pretvorbo strateško sodelovanje med družbo CNBM in navedenima bankama. V njem je zlasti navedeno, da bo pretvorba družbi CNBM pomagala doseči „strukturno reformo na strani ponudbe“ kot industrijski cilj.

(423)

Komisija je ob upoštevanju navedenega sklenila, da je bila s pretvorbo terjatev v lastniški kapital družbi CNBM v obdobju preiskave zagotovljena ugodnost, saj so ji pretvorbo pod preferenčnimi pogoji zagotovili javni organi ali subjekti, ki jim je država drugače zaupala ali ukazala opravljanje funkcij, da bi se dosegli cilji industrijske politike.

(424)

Komisija je menila, da je preferenčno financiranje prek pretvorbe terjatev v lastniški kapital specifično v smislu člena 4(2)(a) osnovne uredbe, ker so vlagatelji subjekti, ki delujejo v skladu s smernicami državnih politik, v katerih je industrija tkanin iz steklenih vlaken uvrščena med spodbujane industrije. Razpoložljive informacije vsekakor kažejo dodelitev te ad hoc subvencije družbi CNBM, zaradi česar je subvencija specifična za podjetje.

(425)

Ker zaradi nesodelovanja ni bilo dodatnih dokazov, Komisija ni imela dostopa do sporazumov med družbo CNBM in bankama. Zato ni mogla preučiti, ali sta banki prejeli nekakšno nadomestilo za velika tveganja, ki sta jih prevzeli. Vendar vsi elementi, pojasnjeni v uvodni izjavi 422, kažejo težek finančni položaj družbe CNBM in to, da je bil ta posel namenjen doseganju industrijskih ciljev, kar podpira sklep, da navedeni posel ni imel tržne logike, ki bi upoštevala z njim povezana velika dejanska tveganja. Zato je Komisija ta posel štela za enakovrednega odpisu dolga in ga obravnavala kot nepovratna sredstva, dodeljena v obdobju preiskave. Ker so bila nepovratna sredstva v obdobju preiskave v celoti izkoriščena, so bila izračunana na podlagi celotnega prihodka od prodaje celotne skupine. Posledično je bil opredeljen 1,83-odstotni znesek subvencije.

(426)

Vzorčena družba (Yunnan Yuntianhua Group Co., Ltd.) je v obdobju preiskave prejela sredstva, ki so ji jih subjekti pod državnim nadzorom zagotovili prek posebnih oblik kapitalskih injekcij.

(427)

Ta sredstva so bila prenesena v obliki povečanj kapitala, s katerimi pa vlagatelji niso samodejno pridobili polnih pravic delničarjev. V tem smislu so bila sredstva prenesena v zameno za prihodnji delež lastniškega kapitala v družbi prejemnici, ki bi začel veljati šele po nedoločenem obdobju.

(428)

V preiskavi je bilo ugotovljeno, da so bila sredstva, ko jih je družba prejela, evidentirana kot drugi lastniški instrumenti brez pričakovane spremembe lastniških deležev družbe. Vlagatelji kljub prenosu sredstev niso dobili popolnega dostopa do pravic do udeležbe v družbi niti niso v zameno prejeli plačila obresti. Šele po nedoločenem obdobju, ki pa je bilo običajno daljše od enega leta, in po odobritvi s strani komisije SASAC je bil del sredstev prenesen v vplačani kapital. Šele takrat so vlagatelji dobili polne pravice delničarjev.

(429)

Komisija je ugotovila tudi, da je bilo lahko obdobje od kapitalske injekcije do podelitve pravic delničarjev daljše od enega leta. V zvezi s tem je Komisija opredelila znatne zneske kapitalskih injekcij, za katere se v celotnem obdobju preiskave niso podelile nobene pravice delničarjev.

(430)

Posledično ima družba v praksi do priznanja pravic delničarjev, torej za več kot eno leto, na voljo sredstva v zameno za prihodnji prenos lastništva, ne krije pa nobenih stroškov v zvezi s tem.

(431)

V normalnih tržnih razmerah bi družba kot nadomestilo za uporabo sredstev prenesla določen lastniški delež kmalu po prejemu sredstev ali pa bi sredstva evidentirala kot dolg. Glede na posebne okoliščine ureditev v tem primeru pa je ta hibridna oblika financiranja dejansko bližje klasičnemu brezobrestnemu posojilu delničarja za dolgo obdobje kot lastniškemu instrumentu.

(432)

Komisija je ob upoštevanju navedenih premislekov menila, da je imela družba Yunnan Yuntianhua Group Co., Ltd., ki je del skupine Yuntianhua Group, v obdobju preiskave dlje časa ugodnosti zaradi dostopa do znatnih zneskov financiranja, za katere ni krila nobenih stroškov. Ker vlagatelji za to posebno obliko zadevnih kapitalskih injekcij niso samodejno pridobili pravic delničarjev, je Komisija menila, da so imele te kapitalske injekcije podoben učinek kot brezobrestno posojilo.

(433)

Da bi Komisija ugotovila, ali je mogoče vlagatelje šteti za javne organe ali organe, ki jim je LRK zaupala ali ukazala opravljanje funkcij, je od skupine Yuntianhua Group zahtevala posebne informacije o delničarjih, ki so zagotovili sredstva prek drugih lastniških instrumentov. Vlagatelji so bili: naložbeni center Kunming Heze Investment Center; naložbeni center Yunnan Jinrun Zhonghao Investment Center in partnerstvo sklada za kapitalske naložbe v provinci Junan za reformo podjetij v državni lasti št. 2 (Yunnan State-owned Enterprise Reform No. 2 Equity Investment Fund Partnership – sklad za reformo podjetij v državni lasti).

(434)

Informacije, ki jih je zahtevala Komisija, so obsegale informacije o podjetjih, kot so imena glavnih delničarjev ter sestava in pravila upravnega odbora vsakega vlagatelja. Komisija je zahtevala tudi informacije o naložbenih politikah navedenih vlagateljev in dodatnih podrobnostih o posebnih prenosih sredstev prek drugih lastniških instrumentov.

(435)

Poleg tega je Komisija stopila v stik s kitajsko vlado in zahtevala iste informacije, kot so navedene v uvodni izjavi 434. Kitajska vlada je odgovorila, da nima in ne hrani niti informacij o posameznih družbah niti informacij o vseh subjektih na Kitajskem, v katerih ima morda lastniški delež. Zato ni želela neposredno odgovoriti, ampak je svoj odgovor odložila do odgovora, ki ga mora predložiti zadevna vzorčena družba.

(436)

Ker Komisija ni prejela popolnega odgovora, je v skladu z uvodnimi izjavami 218 do 220 sklenila, da bo pri ugotavljanju, ali se navedeni vlagatelji štejejo za javne organe, uporabila razpoložljiva dejstva.

(437)

Komisija je na podlagi javno dostopnih informacij, kot so letna poročila ali informacije iz poslovnih imenikov, s spletišč vlagateljev ali iz javno dostopnih podatkovnih zbirk, ugotovila, da so bili vlagatelji, ki so skupini Yuntianhua Group zagotavljali sredstva prek drugih lastniških instrumentov, delno ali v celoti v lasti države.

(438)

Kar zadeva naložbeni center Kunming Heze Investment Center, je Komisija ugotovila, da so končni lastniki več kot 98 % njegovih delnic lokalna vlada in podjetja v državni lasti (104).V zvezi z njegovimi delničarji je ugotovila zlasti, da je več kot 24 % delnic v lasti podjetja Yunnan State Owned Capital Operations Ltd. (Yunnan guoyou ziben yunying youxian gongsi), ki je v državni lasti. Ugotovila je tudi, da je bilo več kot 74 % delnic naložbenega centra Kunming Heze Investment Center v lasti družbe China Fortune International (Huaxin International Trust), ki je finančna družba podjetja v državni lasti China Huadian Group Co., Ltd. Poleg tega je za upravljanje naložbenega centra Kunming Heze Investment Center odgovoren investicijski sklad, namenjen vlaganju v javne družbe v provincah. Nadalje je Komisija ugotovila, da so v subjektu in njegovih delničarjih zaposleni pravni zastopniki in člani odborov, ki so bili prej vodstveni delavci komisije SASAC province Junan, ter člani Komunistične partije Kitajske (105).

(439)

Kar zadeva naložbeni center Yunnan Jinrun Zhonghao Investment Center (106), je Komisija ugotovila, da so bili končni lastniki najmanj 46 % njegovih delnic lokalna vlada in podjetja v državni lasti. V njegovi delničarski lastniški strukturi je zlasti našla družbe China Construction Bank Trust, Yunnan State-owned Capital Operation Co., Ltd., in Jinrun Caiyuan Equity Investment Fund Management Co., Ltd.

(440)

Komisija je prav tako ugotovila, da je partnerstvo sklada za kapitalske naložbe v provinci Junan za reformo podjetij v državni lasti št. 2 (Yunnan State-owned Enterprise Reform No. 2 Equity Investment Fund Partnership – sklad za reformo podjetij v državni lasti) v lasti podjetja Yunnan Energy Investment Group, ki je v državni lasti.

(441)

Komisija je nadalje ugotovila obstoj formalnih indicev nadzora države nad navedenima vlagateljema. Ker ni bilo informacij, ki bi dokazovale nasprotno, je Komisija na podlagi sklepov iz oddelkov 3.4.1.5 in 3.4.1.6 zlasti menila, da vodstvene delavce in nadzornike v družbah v državni lasti, ki imajo v lasti zadevne subjekte, imenuje država, ki ji tudi odgovarjajo.

(442)

Poleg tega, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 431, je Komisija ugotovila, da njihovo poslovanje ni sledilo izključno tržni logiki in ni upoštevalo dejanskih tržnih tveganj, povezanih s preiskovanimi posli. Namesto tega so navedeni vlagatelji ob upoštevanju vladnih politik za spodbujanje določenih industrij, navedenih v oddelku 3.1, ravnali nerazumno, ko so finančno podpirali proizvajalca izvoznika.

(443)

Komisija je ob upoštevanju navedenih premislekov ugotovila, da so subjekti pod državnim nadzorom, ki so skupini Yuntianhua Group zagotavljali sredstva prek drugih lastniških instrumentov, javni organi v smislu člena 2(b) v povezavi s členom 3(1)(a)(i) osnovne uredbe.

(444)

Poleg tega je Komisija ugotovila, da tudi če se za subjekte pod državnim nadzorom ne bi štelo, da so javni organi, bi se v smislu člena 3(1)(a)(iv) osnovne uredbe iz enakih razlogov, kot so navedeni v uvodni izjavi 269, kljub temu štelo, da jim je kitajska vlada zaupala ali ukazala, naj opravljajo funkcije, ki so običajno v pristojnosti vlade. Njihovo ravnanje bi se zato v vsakem primeru pripisalo kitajski vladi.

(445)

Komisija je menila, da je preferenčno financiranje prek kapitalskih injekcij specifično v smislu člena 4(2)(a) osnovne uredbe, ker so vlagatelji subjekti, ki delujejo v skladu s smernicami državnih politik, v katerih je industrija tkanin iz steklenih vlaken uvrščena med spodbujane industrije. Razpoložljive informacije vsekakor kažejo dodelitev te ad hoc subvencije družbi Yunnan Yuntianhua Group Co., Ltd., zaradi česar je subvencija specifična za podjetje.

(446)

Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 432, je Komisija menila, da je imela družba Yunnan Yuntianhua Group Co., Ltd., ugodnosti zaradi znatnega financiranja s kapitalskimi injekcijami, ki je imelo podoben učinek kot financiranje z brezobrestnimi posojili. Zato se je odločila, da bo za posojila uporabila metodologijo izračunavanja, opisano v oddelku 3.4.2. To pomeni, da se za referenčne obrestne mere, ki jih objavi Ljudska banka Kitajske, uporabi relativni razmik med podjetniškimi obveznicami z bonitetno oceno AA v ZDA in veljavnimi podjetniškimi obveznicami z bonitetno oceno BB ali B v ZDA z enakim trajanjem za določitev tržne obrestne mere za posojila, ki se nato primerja z dejansko obrestno mero, ki jo plača družba, da se določi ugodnost. Na tej podlagi je bil opredeljen 0,3-odstotni znesek subvencije.

(447)

Vse vzorčene družbe so imele ugodnosti od preferenčnega financiranja v obliki obveznic.

(448)

Na Kitajskem so akterji na trgu obveznic dejansko subjekti, ki so dejavni tudi na trgu posojil. Družbe, ki želijo izdajati obveznice, morajo uporabljati storitve finančne institucije, ki deluje kot zavarovatelj. Ta organizira izdajanje obveznic in predlaga obrestne mere, po katerih bo obveznica ponujena vlagateljem. Ti zavarovatelji so banke v državni lasti, ki zagotavljajo tudi preferenčna posojila, obravnavana v oddelku 3.4.2. Poleg tega so vlagatelji, ki kupujejo obveznice, prav tako večinoma kitajske banke (v državni lasti), saj več kot 95 % skupnega obsega trgovanja z obveznicami poteka na medbančnem trgu (107).

(449)

Kot je opisano v oddelku 3.4.1.1, je za te finančne institucije značilna močna prisotnost države in kitajska vlada lahko pomembno vpliva nanje.

(450)

Splošni pravni okvir, v katerem delujejo te finančne institucije in ki je opisan v oddelku 3.4.1, se uporablja tudi za obveznice. Poleg tega se naslednji regulativni dokumenti nanašajo izrecno na obveznice:

(451)

V skladu z regulativnim okvirom obveznic na Kitajskem ni mogoče prosto izdajati ali z njimi prosto trgovati. Izdajo vsake obveznice morajo odobriti različni vladni organi, kot so Ljudska banka Kitajske, komisija za nacionalni razvoj in reforme ali kitajska nadzorna komisija za vrednostne papirje, odvisno od vrste obveznice in vrste izdajatelja. Poleg tega v skladu s predpisi o upravljanju podjetniških obveznic obstajajo letne kvote za izdajanje podjetniških obveznic.

(452)

V skladu s členom 16 zakona o vrednostnih papirjih bi morale biti za javno izdajanje obveznic izpolnjene naslednje zahteve: „naložba zbranih sredstev je skladna z industrijskimi politikami države […]“, „sredstva, kot so bila pridobljena […], pa se uporabljajo za preverjeni namen“. V členu 12 predpisov o upravljanju podjetniških obveznic je ponovno poudarjeno, da mora biti namen pridobljenih sredstev skladen z industrijskimi politikami države.

(453)

V skladu z upravnimi ukrepi za izdajanje podjetniških obveznic in trgovanje z njimi se lahko za javno izdajanje ponujajo samo nekatere obveznice, ki izpolnjujejo stroga merila glede kakovosti, kot je na primer bonitetna ocena AAA. Zato bo večina obveznic zasebno izdana tako imenovanim dobro poučenim vlagateljem, ki jih je odobrila kitajska nadzorna komisija za vrednostne papirje in ki so večinoma kitajski institucionalni vlagatelji.

(454)

Obrestne mere na podjetniške obveznice niso prosto določene, saj je v členu 18 predpisov o upravljanju podjetniških obveznic navedeno, da „obrestna mera, ponujena za katero koli podjetniško obveznico, ni za več kot 40 % višja od prevladujoče obrestne mere, ki jo banke plačujejo posameznikom za vezane hranilne vloge z enako zapadlostjo“.

(455)

Komisija je želela pridobiti tudi oprijemljive dokaze o izvajanju smiselnega nadzora na podlagi konkretnih izdaj obveznic. Zato je proučila splošno pravno okolje, kot je opisano v uvodnih izjavah 450 do 454, in konkretne ugotovitve preiskave.

(456)

Med preveritvenimi obiski je bilo ugotovljeno, da sta dve skupini vzorčenih proizvajalcev izvoznikov obveznice običajno izdajali po obrestnih merah, podobnih referenčnim obrestnim meram Ljudske banke Kitajske, ne glede na finančni položaj in kreditno tveganje družb.

(457)

V praksi na obrestne mere na obveznice podobno kot pri posojilih vpliva bonitetna ocena. Kot je opisano v uvodnih izjavah 279 do 285, je lokalni trg bonitetnega ocenjevanja izkrivljen, bonitetne ocene pa niso zanesljive. To je bilo ponazorjeno z dejstvom, da se pregledi obveznic in poročila o bonitetnih ocenah za obveznice, ki so jih izdale vzorčene družbe, niso ujemali z dejanskim stanjem družb.

(458)

V enem primeru je podrobni pregled obveznic na primer opozoril, da se stopnje dobička družbe znižujejo, da je bil velik delež neto sredstev zastavljen za jamstva za notranje financiranje, da odplačevanje kratkoročnih dolgov ustvarja velik pritisk in da družba načrtuje nekatere obsežne kapitalsko intenzivne projekte, čeprav že ima visoko razmerje med dolgom in sredstvi. Vendar se poročilo nato zaključi z dodelitvijo bonitetne ocene AA+ za ponudbo obveznic.

(459)

Komisija je ob upoštevanju navedenih premislekov ugotovila, da so kitajske finančne institucije, ki organizirajo izdajanje obveznic za vzorčene družbe, javni organi ali jim je vlada zaupala ali ukazala opravljanje funkcij v smislu člena 3 in člena 2(b) osnovne uredbe, kot je pojasnjeno v oddelkih 3.4.1.5 in 3.4.1.6. Poleg tega je bila vzorčenim proizvajalcem izvoznikom zagotovljena ugodnost, saj so bile obveznice izdane po obrestnih merah, nižjih od tržnih obrestnih mer, ki so ustrezale njihovemu dejanskemu profilu tveganja.

(460)

Komisija je menila, da je preferenčno financiranje z obveznicami specifično v smislu člena 4(2)(a) osnovne uredbe, saj obveznic ni mogoče izdajati brez odobritve vladnih organov, zakon o vrednostnih papirjih LRK pa določa, da mora biti izdajanje obveznic skladno z industrijskimi politikami države. Kot je bilo že navedeno v uvodnih izjavah 140 do 177, se industrija tkanin iz steklenih vlaken šteje za ključno/strateško industrijo.

(461)

Ker so obveznice v bistvu le še ena oblika dolžniškega instrumenta, podobnega posojilom, in ker metodologija izračunavanja za posojila že temelji na košarici obveznic, se je Komisija odločila, da bo za posojila uporabila metodologijo izračunavanja, opisano v oddelku 3.4.2. To pomeni, da se za referenčne obrestne mere, ki jih objavi Ljudska banka Kitajske, uporabi relativni razmik med podjetniškimi obveznicami z bonitetno oceno AA v ZDA in podjetniškimi obveznicami z bonitetno oceno BB v ZDA z enakim trajanjem za določitev tržne obrestne mere za obveznice, ki se nato primerja z dejansko obrestno mero, ki jo plača družba, da se določi ugodnost.

(462)

Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 291, je Komisija ugotovila, da so nekatere družbe izdale obveznice zaradi prestrukturiranja dolga. Kot je pojasnjeno v oddelku 3.4.2.2, je Komisija v zvezi s temi primeri menila, da so zadevne družbe v slabšem finančnem položaju, kot na prvi pogled kažejo računovodski izkazi, ter da obstaja dodatno tveganje v zvezi z njihovim kratko- in dolgoročnim financiranjem. Zato je Komisija, da bi upoštevala večjo izpostavljenost tveganju, za eno stopnjo znižala oceno na lestvici ocenjevanja tveganja in prilagodila izračun relativnega razmika tudi za njihovo financiranje, vključno z obveznicami, s tem da je primerjala podjetniške obveznice z bonitetno oceno AA v ZDA in obveznice z bonitetno oceno B v ZDA.

(463)

Preiskava je pokazala, da so v obdobju preiskave vse vzorčene skupine proizvajalcev izvoznikov imele ugodnosti od preferenčnega financiranja v obliki bančnih meničnih akceptov in obveznic, dve vzorčeni družbi pa od preferenčnega financiranja v obliki kapitalskih injekcij. Zaradi obstoja finančnega prispevka, ugodnosti za proizvajalce izvoznike in specifičnosti je Komisija te vrste preferenčnega financiranja štela za subvencijo, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi.

(464)

Ker družba CNBM ni sodelovala, je bila ugodnost za druge vrste preferenčnega financiranja na ravni družbe CNBM določena tako, da se je metodologija, pojasnjena v vsakem od zgornjih oddelkov, uporabila za javno dostopne informacije v letnem poročilu te družbe za leto 2018, kot so izdaje obveznic in neporavnane zneske za menične obveznosti.

(465)

Znesek subvencije, določen v zvezi z zgoraj navedenim preferenčnim financiranjem v obdobju preiskave za vzorčene skupine družb:

Preferenčno financiranje: druge vrste financiranja

(466)

Pritožnik je trdil, da družba Sinosure spodbujanim industrijam pod ugodnejšimi pogoji zagotavlja kratko-, srednje- in dolgoročno zavarovanje izvoznih kreditov, zavarovanje naložb in jamstva za obveznice ter druge storitve. Glede na študijo, ki jo je pred kratkim izvedla Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (v nadaljnjem besedilu: OECD), je kitajska visokotehnološka industrija, katere del je industrija tkanin iz steklenih vlaken, prejela 21 % vseh zavarovanj izvoznih kreditov, ki jih je zagotovila družba Sinosure (108). Poleg tega je družba Sinosure dejavno sodelovala pri izvajanju pobude „Made in China 2025“, pri čemer je podjetja usmerjala k uporabi nacionalnih kreditnih virov, izvajala znanstvene in tehnološke inovacije in tehnološke nadgradnje ter pomagala podjetjem, ki vlagajo po svetu, postati konkurenčnejša na svetovnem trgu (109).

(1)

Obvestilo o izvajanju strategije spodbujanja trgovine prek znanosti in tehnologije z uporabo zavarovanja izvoznih kreditov (Shang Ji Fa (2004), št. 368), ki sta ga skupaj izdala ministrstvo za trgovino in družba Sinosure;

(2)

načrt 840, ki je vključen v obvestilo državnega sveta z dne 27. maja 2009;

(3)

obvestilo o Sklepu državnega sveta o pospeševanju pridelave in razvoja strateških nastajajočih industrij (GuoFa (2010) št. 32 z dne 18. oktobra 2010), ki ga je izdal državni svet, in izvedbene smernice državnega sveta (GuoFa (2011) št. 310 z dne 21. oktobra 2011);

(4)

obvestilo o izdaji izvoznega kataloga visokotehnoloških kitajskih izdelkov za leto 2006, Guo Ke Fa Ji Zi (2006) str. 16;

(5)

obvestilo ministrstva za znanost in tehnologijo o pripravi usmerjevalnega kataloga kitajskih visokotehnoloških izdelkov, G. K. B. J. (2009) št. 61 z dne 9. oktobra 2009.

(467)

Vzorčeni skupini družb sta imeli v obdobju preiskave neizpolnjene pogodbe o zavarovanju izvoza, ki so jih sklenile z družbo Sinosure.

(468)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 201, družba Sinosure ni predložila zahtevanih dokazil v zvezi s svojim upravljanjem, kot je statut.

(469)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 200, družba Sinosure ni predložila niti podrobnejših informacij o zavarovanju izvoznih kreditov, zagotovljenih industriji tkanin iz steklenih vlaken, višini zavarovalnih premij ali podrobnih podatkov v zvezi z dobičkonosnostjo dejavnosti zavarovanja izvoznih kreditov.

(470)

Zato je morala Komisija zagotovljene informacije dopolniti z razpoložljivimi dejstvi.

(471)

Družba Sinosure je glede na informacije, zagotovljene v prejšnjih protisubvencijskih preiskavah (110), zavarovalnica v lasti države, ki jo je ustanovila in jo podpira država, da bi podpirala razvoj in sodelovanje LRK na področju zunanjega gospodarstva in trgovine. Družba je v stoodstotni lasti države. Ima upravni odbor in nadzorni odbor. Vlada lahko imenuje in razreši višje vodstvo družbe. Komisija je na podlagi teh informacij sklenila, da obstajajo formalni indici vladnega nadzora v zvezi z družbo Sinosure.

(472)

Komisija je želela pridobiti tudi informacije o tem, ali je kitajska vlada izvajala smiseln nadzor nad ravnanjem družbe Sinosure v zvezi z industrijo tkanin iz steklenih vlaken. Komisija je v zvezi s tem opozorila, da so izdelki iz steklenih vlaken, vključno s tkaninami iz steklenih vlaken, v izvoznem katalogu kitajskih visokotehnoloških izdelkov in izdelkov z novo tehnologijo izrecno navedeni kot izdelki, katerih izvoz se spodbuja (111).

(473)

Poleg tega bi morala družba Sinosure v skladu z obvestilom o izvajanju strategije spodbujanja trgovine prek znanosti in tehnologije z uporabo zavarovanja izvoznih kreditov povečati svojo podporo za ključne industrije in izdelke s krepitvijo svoje splošne podpore za izvoz visokotehnoloških izdelkov in izdelkov z novo tehnologijo. Njeno delovanje bi se moralo osredotočati na industrije, kot so industrije „novih materialov“, visokotehnološke industrije in industrije z novo tehnologijo iz izvoznega kataloga kitajskih visokotehnoloških izdelkov in izdelkov z novo tehnologijo, poleg tega pa bi morala zagotavljati celovito podporo v smislu postopkov zavarovanja, odobritve z omejitvami, hitrosti obdelave zahtevkov in prilagodljivosti obrestne mere. Kar zadeva prilagodljivost obrestnih mer, bi morala izdelkom dodeliti največji popust na premijsko stopnjo znotraj razpona spreminjanja premije, ki ga zagotavlja družba za zavarovanje kreditov. Kot je navedeno v uvodnih izjavah 148 in 162, je industrija tkanin iz steklenih vlaken vključena v splošnejšo kategorijo „novi materiali“. Poleg tega je v letnem poročilu družbe Sinosure za leto 2017 navedeno, da je družba dejavno zavarovala posle nastajajočih strateških industrij, kot so industrije novih materialov (112).

(474)

Komisija je na tej podlagi ugotovila, da je kitajska vlada vzpostavila normativni okvir, ki ga morajo upoštevati vodstveni delavci in nadzorniki, ki jih imenuje kitajska vlada in ki tej tudi odgovarjajo. Kitajska vlada se je torej pri izvajanju smiselnega nadzora nad ravnanjem družbe Sinosure opirala na normativni okvir.

(475)

Komisija je želela pridobiti tudi oprijemljive dokaze o izvajanju smiselnega nadzora na podlagi konkretnih zavarovalnih pogodb. Med preveritvenim obiskom je družba Sinosure trdila, da so bile v praksi njene premije tržno usmerjene in so temeljile na načelih ocene tveganja. Vendar niso bili predloženi konkretni primeri v zvezi z industrijo tkanin iz steklenih vlaken ali vzorčenimi družbami.

(476)

Ker ni bilo oprijemljivih dokazov, je Komisija preučila konkretno ravnanje družbe Sinosure v zvezi z zavarovanjem, zagotovljenim vzorčenim družbam. To ravnanje je bilo v nasprotju z njenim uradnim stališčem, saj ni ravnala v skladu s tržnimi načeli.

(477)

Po primerjavi vseh plačanih zahtevkov z vsemi zavarovanimi zneski na podlagi podatkov iz letnega poročila družbe Sinosure za leto 2017 (113) je Komisija sklenila, da bi morala družba Sinosure v povprečju zaračunavati 0,26 % zavarovanega zneska kot premijo za kritje stroškov zahtevkov (brez upoštevanja splošnih stroškov poslovanja). Vendar so bile v praksi premije, ki so jih plačevale vzorčene družbe, veliko nižje od najnižje pristojbine, potrebne za kritje operativnih stroškov.

(478)

Poleg tega je Komisija ugotovila, da je imelo nekaj proizvajalcev izvoznikov ugodnosti od delnega ali celotnega vračila premij za zavarovanje izvoznih kreditov, plačanih družbi Sinosure.

(479)

Zato je Komisija sklenila, da družba Sinosure izvaja navedeni pravni okvir z izvajanjem vladnih funkcij v zvezi s sektorjem tkanin iz steklenih vlaken. Družba Sinosure je delovala kot javni organ v smislu člena 2(b) osnovne uredbe v povezavi s členom 3(1)(a)(i) osnovne uredbe in v skladu z ustrezno sodno prakso STO. Poleg tega so vzorčeni proizvajalci izvozniki prejeli ugodnost, saj je bilo zavarovanje zagotovljeno po obrestnih merah, nižjih od najnižje pristojbine, ki je bila potrebna, da bi družba Sinosure lahko krila svoje stroške poslovanja.

(480)

Komisija je tudi ugotovila, da so subvencije, zagotovljene v okviru programa zavarovanja izvoza, specifične, saj jih ne bi bilo mogoče pridobiti brez izvoza in so zato odvisne od njega v smislu člena 4(4)(a) osnovne uredbe.

(481)

Družba Sinosure je med preveritvenim obiskom navedla, da je na trgu pet subjektov in da nima informacij o svojem tržnem deležu. Vendar je glede na informacije, zagotovljene v prejšnji protisubvencijski preiskavi, pri kateri je obdobje preiskave trajalo od 1. julija 2016 do 30. junija 2017 (114), takrat predstavljala približno 90 % domačega trga za zavarovanje izvoza v LRK, zato je imela prevladujoč položaj na trgu. Komisija ni našla zavarovalne premije za domači trg. Zato je v skladu s prejšnjimi protisubvencijskimi preiskavami uporabila najprimernejšo zunanjo referenčno vrednost, za katero so bile na voljo informacije, tj. premijske stopnje, ki jih je Izvozno-uvozna banka Združenih držav Amerike uporabljala za nefinančne institucije za izvoz v države OECD.

(482)

Vračila premij za zavarovanje izvoza, prejeta v obdobju preiskave, so se štela za nepovratna sredstva. Ker ni bilo dokazov o dodatnih stroških družb, za katere bi bila potrebna prilagoditev, je bila ugodnost izračunana kot celotni znesek vračila, prejetega v obdobju preiskave.

(483)

Znesek subvencije, določen v zvezi s to shemo v obdobju preiskave za vzorčene proizvajalce izvoznike, je:

Preferenčno financiranje in zavarovanje: zavarovanje izvoznih kreditov

(484)

Ker so bile preiskovane skupine družb vertikalno povezane, je Komisija v preiskavo vključila glavne dobavitelje surovin, subvencije, prejete na ravni teh povezanih dobaviteljev pa so bile vključene v izračune za vsako subvencijsko shemo.

(485)

Po drugi strani Komisija ni našla zadostnih dokazov, ki bi podprli domnevo, da so nepovezani dobavitelji proizvajalcem tkanin iz steklenih vlaken zagotavljali blago za plačilo, nižje od primernega.

(486)

Vsa zemljišča v LRK so v lasti države ali skupnosti, ki jo sestavljajo vasi ali okraji, preden se lahko lastninska pravica do zemljišča ali upravičenost, ki izhaja iz lastninske pravice, prenese na posameznika ali dodeli podjetju ali posameznim lastnikom. Vse parcele na mestnih območjih so v lasti države, vse parcele na podeželskih območjih pa so v lasti vasi ali občin, v katerih so.

(487)

Vendar lahko družbe in posamezniki v skladu z ustavnim pravom LRK in zemljiškim pravom kupijo „pravice do uporabe zemljišča“. Zakupna pravica za industrijska zemljišča običajno velja 50 let in jo je mogoče obnoviti za nadaljnjih 50 let.

(488)

Po navedbah kitajske vlade člen 137 zakona Ljudske republike Kitajske o nepremičninah določa, da se „pravica do uporabe zemljišča, ki se uporablja za industrijske ali poslovne namene, zabavo ali komercialne stanovanjske hiše itd., ali pravica do uporabe zemljišča, pri katerem je predviden en ali več uporabnikov, prenese z dražbo, razpisom za oddajo ponudb ali katerim koli drugim načinom javnega zbiranja ponudb“. Poleg tega se kitajska vlada sklicuje na člen 3 začasnih določb Ljudske republike Kitajske o dodelitvi in prenosu pravice do uporabe državnih zemljišč na mestnih območjih. Ta člen določa, da „če ni drugače določeno z zakonom, lahko vsaka družba, podjetje, druga organizacija in posameznik v Ljudski republiki Kitajski ali zunaj nje pridobi pravico do uporabe zemljišča ter sodeluje pri razvoju, uporabi in upravljanju zemljišča v skladu z določbami teh predpisov“.

(489)

Kitajska vlada meni, da je trg za zemljišča v LRK prosti trg in da cena, ki jo industrijsko podjetje plača za zakupno pravico za zemljišče, izraža tržno ceno.

(490)

Za zagotavljanje pravic do uporabe zemljišč na Kitajskem se uporablja zakon Ljudske republike Kitajske o upravljanju zemljišč. Poleg tega pravno podlago tvorijo tudi naslednji dokumenti:

(491)

Lokalni organi v skladu s členom 10 določbe o dodeljevanju pravice do uporabe državnih stavbnih zemljišč z razpisom za oddajo ponudb, dražbo in ponudbo določijo cene zemljišč v skladu s sistemom vrednotenja mestnih zemljišč, ki se posodobi le vsaka tri leta, in vladno industrijsko politiko.

(492)

Kitajska vlada je med preveritvenim obiskom navedla, da je ministrstvo za finance maja 2019 izdalo smernice o uporabi industrijskih zemljišč za zagotavljanje boljših informacij o pravicah do uporabe zemljišč za udeležence na trgu in zagotavljanje ponudbe v skladu s potrebami trga. V teh smernicah je navedeno, da so vzpostavljeni enaki konkurenčni pogoji in da imajo vsi subjekti na trgu dostop do enakih pogojev za industrijska zemljišča. Vendar se te smernice v obdobju preiskave in v času, ko so vzorčeni proizvajalci izvozniki pridobili pravice do uporabe zemljišč, niso uporabljale.

(493)

Komisija je v prejšnjih preiskavah ugotovila, da cene, ki so bile plačane za pravice do uporabe zemljišč v LRK, niso reprezentativne za tržne cene, ki se določajo glede na ponudbo in povpraševanje na prostem trgu, saj je bilo za sistem dražb ugotovljeno, da je nejasen, nepregleden in v praksi ne deluje, za cene pa je bilo ugotovljeno, da jih samovoljno določajo organi. Kot je navedeno v prejšnji uvodni izjavi, organi cene določajo v skladu s sistemom vrednotenja mestnih zemljišč, ki vsebuje tudi merilo, da organi pri določanju cene industrijskega zemljišča upoštevajo tudi industrijsko politiko.

(494)

V sedanji preiskavi niso bile odkrite nobene opazne spremembe v zvezi s tem. Komisija je na primer ugotovila, da so samo nekateri vzorčeni proizvajalci izvozniki pravice do uporabe zemljišča pridobili na dražbi ali v podobnem javnem postopku za oddajo ponudb, kar velja tudi za nedavno pridobljene pravice do uporabe zemljišč. Pri večini vzorčenih družb so pravice do uporabe zemljišč dodelili lokalni organi po cenah, doseženih s pogajanji.

(495)

Komisija je ugotovila, da poleg sistema spremljanja mestnih zemljišč obstaja tudi sistem dinamičnega spremljanja zemljišč. V pregledu zaradi izteka ukrepov v zvezi s sončnimi paneli s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (115) je Komisija ugotovila, da so te cene višje od najnižjih referenčnih cen, ki so določene v skladu s sistemom vrednotenja mestnih zemljišč in jih uporabljajo lokalne vlade, ker se slednje posodabljajo le vsaka tri leta, medtem ko se v okviru sistema dinamičnega spremljanja cene posodabljajo četrtletno. Vendar ni bilo znakov, da bi cene zemljišč temeljile na sistemu dinamičnega spremljanja cen. Dejansko je kitajska vlada med preiskavo v zvezi s sončnimi paneli potrdila, da so se pri sistemu za dinamično spremljanje cen mestnih zemljišč spremljala nihanja ravni cen zemljišč na nekaterih območjih (tj. v 105 mestih) v LRK in da je bil sistem namenjen ocenjevanju gibanj cen zemljišč. Vendar so začetne cene v postopkih za zbiranje ponudb in na dražbah temeljile na referenčnih vrednostih, določenih v skladu s sistemom vrednotenja zemljišč. Tako je bilo tudi v obdobju preiskave. Poleg tega je v tem primeru večina vzorčenih skupin družb parcele prejela z dodelitvijo.

(496)

Komisija je ugotovila, da je bil pri parcelah, zagotovljenih prek postopka za zbiranje ponudb, v vsakem primeru samo en ponudnik za zemljišče, plačana cena pa je bila enaka izklicni ceni v postopku za zbiranje ponudb. Ker ni bilo dodatnih podrobnih informacij v zvezi z dejanskim dražbenim postopkom, ni bilo gotovo, ali je bila prvotna cena določena neodvisno in ali je ustrezala tržni vrednosti pravice do uporabe zemljišča.

(497)

Po dokončnem razkritju je kitajska vlada trdila, da v mehanizmu zbiranja ponudb cena, dosežena na koncu, ne izraža le cene, po kateri je prodajalec pripravljen prodati, ali začetne cene ponudbe, ampak tudi ceno, ki so jo pripravljeni plačati kupci, zato cena, ki se na koncu doseže prek takega mehanizma, izraža povpraševanje in tudi ponudbo. Če je končna cena po koncu zbiranja ponudb v okviru takega mehanizma „ustrezala začetni ceni postopka za zbiranje ponudb“, potem to preprosto pomeni, da je to cena, ki izraža povpraševanje in ponudbo v tistem trenutku. Komisija se je s kitajsko vlado strinjala glede opisanih osnovnih načel mehanizmov zbiranja ponudb, vendar je poudarila, da lahko tak mehanizem deluje le, če se za določeno zemljišče poteguje več ponudnikov. Vendar Komisija niti v tej niti v prejšnjih preiskavah ni našla niti enega primera, v katerem bi se za zemljišče potegovalo več ponudnikov ter bi bilo torej mogoče opaziti vzajemno delovanje med povpraševanjem in ponudbo. Zato je bila ta trditev zavrnjena.

(498)

Komisija je ugotovila tudi, da so nekatere družbe od lokalnih organov prejele vračila za cene, ki so jih plačale za pravice do uporabe zemljišč. Poleg tega je bilo treba nekatere pravice do uporabe zemljišč, ki so jih pridobile družbe v skupini CNBM Group, plačati šele več let po začetku uporabe zemljišča.

(499)

Navedeni dokazi nasprotujejo trditvam kitajske vlade, da so cene pravic do uporabe zemljišč v LRK reprezentativne za tržne cene, ki se določajo glede na ponudbo in povpraševanje na prostem trgu.

(500)

Ugotovitve te preiskave kažejo, da je položaj v zvezi s pridobivanjem pravic do uporabe zemljišč v LRK nepregleden, organi pa so cene določali samovoljno.

(501)

Zato je treba pravice do uporabe zemljišč, ki jih je zagotovila kitajska vlada, obravnavati kot subvencijo v smislu člena 3(1)(a)(iii) in (2) osnovne uredbe v obliki zagotavljanja blaga, ki družbam prejemnicam prinaša ugodnosti. Kot je pojasnjeno v uvodnih izjavah 491 do 499, v LRK ni delujočega trga za zemljišča, uporaba zunanje referenčne vrednosti (glej uvodne izjave 506 do 515) pa kaže, da je znesek, ki so ga vzorčeni proizvajalci izvozniki plačali za pravice do uporabe zemljišč, precej nižji od običajne cene na trgu.

(502)

Komisija je v zvezi s preferenčnim dostopom do industrijskih zemljišč za družbe, ki delujejo v določenih industrijah, opozorila, da je treba pri ceni, ki jo določijo lokalni organi, upoštevati vladno industrijsko politiko, kot je navedeno v uvodni izjavi 493. V okviru te industrijske politike je industrija tkanin iz steklenih vlaken navedena med spodbujanimi industrijami (116). Poleg tega morajo javni organi v skladu s sklepom št. 40 državnega sveta poskrbeti, da se spodbujanim industrijam zagotovi zemljišče. V členu 18 sklepa št. 40 je jasno navedeno, da industrije, ki so „omejene“, ne bodo imele dostopa do pravic do uporabe zemljišč. Iz tega sledi, da je subvencija specifična v smislu člena 4(2)(a) in (c) osnovne uredbe, ker je preferenčno zagotavljanje zemljišč omejeno na družbe, ki delujejo v določenih industrijah, v tem primeru v industriji tkanin iz steklenih vlaken, ter ker so vladne prakse na tem področju nejasne in nepregledne.

(503)

Po dokončnem razkritju je kitajska vlada ponovila pripombe o oddelku 3.1, tudi v zvezi s pravicami do uporabe zemljišč, pri čemer je navedla, da noben od dokumentov, na katere se je sklicevala Komisija, ni neposredno povezan s tkaninami iz steklenih vlaken in ne omejuje domnevno preferenčnega dodeljevanja pravic do uporabe zemljišč na nekatera podjetja. Poleg tega v sklepu št. 40 državnega sveta ni navedeno, da morajo javni organi poskrbeti, da se spodbujanim industrijam zagotovi zemljišče.

(504)

Komisija se je v odgovor znova sklicevala na argumente, že navedene v oddelku 3.1, in poudarila, da je industrija tkanin iz steklenih vlaken dejansko spodbujana industrija. Poleg tega je v členu XII sklepa št. 40 državnega sveta navedeno, da je „‚katalog smernic za prestrukturiranje industrije‘ pomemben referenčni dokument za usmerjanje naložb, upravljanje naložbenih projektov s strani vlade ter oblikovanje in izvajanje politik na področju davkov, kreditov, zemljišč [poudarek je dodan] ter uvoza in izvoza“. Poleg tega je v uvodu v sklep št. 40 navedeno, da „vse zadevne službe pospešijo postopke za oblikovanje in spreminjanje ustreznih politik na področju davkov, kreditov, zemljišč [poudarek je dodan], uvoza in izvoza itd. ter okrepijo usklajevanje z industrijskimi politikami, da bi dodatno izpopolnile sistem politik spodbujanja prestrukturiranja industrije“. Nasprotno je v členu XVIII sklepa št. 40 navedeno, da industrije, ki spadajo v omejeno kategorijo, „niso predmet proučitve, odobritve ali evidentiranja s strani služb, ki urejajo naložbe, poleg tega jim nobena finančna institucija ne sme dati posojil in nobena druga služba, odgovorna za gospodarjenje z zemljišči , urbanistično načrtovanje in gradnjo, varstvo okolja, nadzor kakovosti, gašenje požarov, carinske postopke, industrijo in trgovino itd., ne sme izvesti ustreznih postopkov“ (poudarek je dodan). Zato obstaja jasna povezava med industrijskimi politikami za spodbujane industrije in politiko zagotavljanja zemljišč. Trditve kitajske vlade so bile zato zavrnjene.

(505)

Zato je Komisija menila, da se lahko proti tej subvenciji uvedejo izravnalni ukrepi.

(506)

Tako kot v prejšnjih preiskavah (117) in v skladu s členom 6(d)(ii) osnovne uredbe so se kot zunanja referenčna vrednost uporabile cene zemljišč z ločenega carinskega območja Tajvan, Penghu, Kinmen in Matsu (v nadaljnjem besedilu: Kitajski Tajpej) (118). Ugodnost za prejemnike se izračuna z upoštevanjem razlike med zneskom, ki ga je vsak vzorčeni proizvajalec izvoznik dejansko plačal za pravice do uporabe zemljišč (tj. dejansko ceno iz pogodbe, in kadar je to primerno, ceno iz pogodbe, znižano za znesek vračil/nepovratnih sredstev, ki ga je zagotovila lokalna vlada), in zneskom, ki bi moral biti običajno plačan na podlagi referenčne vrednosti Kitajskega Tajpeja.

(507)

Komisija šteje Kitajski Tajpej za primerno zunanjo referenčno vrednost iz naslednjih razlogov:

(508)

Komisija je v skladu z metodologijo, uporabljeno v prejšnjih preiskavah (119), uporabila povprečno ceno zemljišča na kvadratni meter, ki je bila ugotovljena za Kitajski Tajpej ter popravljena zaradi inflacije in sprememb v zvezi z BDP od datumov zadevnih pogodb za pravice do uporabe zemljišč. Informacije glede cen industrijskih zemljišč od leta 2015 so bile pridobljene na spletišču industrijskega urada tajvanskega ministrstva za gospodarske zadeve (120). Cene so bile za pretekla leta popravljene glede na stopnje inflacije in spreminjanje BDP na prebivalca pri sedanjih cenah v USD za Tajvan, kot jih je Mednarodni denarni sklad objavil za leto 2015.

(509)

Po dokončnem razkritju je več strani trdilo, da Kitajski Tajpej ni primerna zunanja referenčna vrednost. Ena stran je predlagala, naj se namesto Kitajskega Tajpeja uporabi Indija iz naslednjih razlogov:

(510)

Vendar ta stran v svoji trditvi ni upoštevala bistvenega elementa analize, namreč ravni gospodarskega razvoja v teh provincah. Glede na javne vire je raven BDP na prebivalca v teh indijskih provincah veliko nižja od ravni v mestih/provincah, v katerih imajo sedež proizvajalci izvozniki. Pravzaprav je BDP na prebivalca v Maharaštri (121), ki je najvišji BDP na prebivalca od navedenih treh provinc, v obdobju 2018–2019 znašal samo 3 000 USD, medtem ko je stopnja BDP, ugotovljena za provinco Zhejiang (ki jo je tožeča stranka uporabila za primerjavo), leta 2018 znašala 14 907 USD (122). Ob upoštevanju navedenega in dejavnikov iz uvodne izjave 507 je bilo treba to trditev zavrniti.