24.11.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

L 308/46

(1)

V členu 145 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) je določeno, da si države članice in Unija prizadevajo za razvoj usklajene strategije zaposlovanja in zlasti za spodbujanje kvalificirane, usposobljene in prilagodljive delovne sile kot tudi trgov dela, ki se odzivajo na gospodarske spremembe, z namenom, da bi dosegle cilje, opredeljene v členu 3 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). Države članice ob upoštevanju nacionalnih praks glede odgovornosti socialnih partnerjev obravnavajo spodbujanje zaposlovanja kot zadevo skupnega pomena in usklajujejo svoje delovanje v zvezi s tem v okviru Sveta skladno z določbami člena 148 PDEU.

(2)

V členu 3(3) PEU je določeno, da je Unija usmerjena v polno zaposlenost, se bori proti socialni izključenosti in diskriminaciji ter spodbuja socialno pravičnost in varstvo, določeno pa je tudi, da lahko daje Unija pobude za zagotovitev usklajenosti socialnih politik držav članic. V členu 8 PDEU je določeno, da si Unija v vseh svojih dejavnostih prizadeva odpraviti neenakosti ter spodbujati enakost med moškimi in ženskami. V členu 9 Pogodbe je določeno, da pri opredeljevanju in izvajanju svojih politik in dejavnosti Unija upošteva zahteve, ki so povezane s spodbujanjem visoke stopnje zaposlenosti, zagotavljanjem ustrezne socialne zaščite, bojem proti socialni izključenosti ter visoko stopnjo izobraževanja in usposabljanja.

(3)

V PDEU je določeno, da smernice za zaposlovanje in širše smernice ekonomskih politik, sprejme Svet, da bi usmerjal politike držav.

(4)

Lizbonska strategija, ki je bila uvedena leta 2000, je temeljila na ugotovitvi, da mora EU glede na svetovno konkurenco, tehnološke spremembe, okoljske izzive in staranje prebivalstva povečati zaposlenost, produktivnost in konkurenčnost ter obenem okrepiti socialno kohezijo. Lizbonska strategija je ponovno zaživela leta 2005 po vmesnem pregledu, na podlagi katerega je bilo več pozornosti namenjene rasti ter več in boljšim delovnim mestom.

(5)

Lizbonska strategija za rast in delovna mesta je pripomogla k oblikovanju soglasja o širši usmerjenosti ekonomskih politik EU in njenih politik zaposlovanja. V okviru te strategije so bile s Sklepom Sveta 2005/600/ES (5) sprejete širše smernice ekonomskih politik in smernice za zaposlovanje ter pregledane s Sklepom Sveta 2008/618/ES (6) pregledal. Teh 24 smernic je osnova nacionalnih programov reform, v katerih so opisane ključne prednostne naloge reform na področjih makroekonomije, mikroekonomije in trga dela za celotno Unijo. Vendar izkušnje kažejo, da prednostne naloge v smernicah niso bile dovolj jasno določene in da bi lahko bile med seboj bolj povezane. To je omejilo njihov vpliv na oblikovanje politik na nacionalni ravni.

(6)

Finančna in gospodarska kriza, ki se je začela leta 2008, je povzročila znatno izgubo delovnih mest in padec potencialne rasti proizvodnje ter izrazito poslabšanje javnih financ. Vendar je evropski načrt za oživitev gospodarstva pomagal državam članicam pri spopadanju s krizo, deloma z usklajeno fiskalno spodbudo, saj je bil euro temelj makroekonomske stabilnosti. Kriza je torej pokazala, da kadar je usklajevanje politik Unije okrepljeno in učinkovito, lahko prinese znatne rezultate. V krizi se je izpostavila tudi tesna medsebojna povezanost med gospodarsko uspešnostjoi in uspešnostjo zaposlovanja držav članic.

(7)

Komisija je predlagala, da se za naslednje desetletje oblikuje nova strategija, znana kot „strategija Evropa 2020“, ki bo Uniji omogočala, da bo po krizi še močnejša ter da bo svoje gospodarstvo usmerila v pametno, trajnostno in vključujočo rast, ki jo bo spremljala visoka stopnja zaposlenosti, produktivnosti in socialne kohezije. Pet krovnih ciljev, navedenih pod ustreznimi smernicami, predstavlja skupne cilje, ki vodijo ukrepanje držav članic, ob upoštevanju njihovih izhodiščnih položajev in nacionalnih okoliščin, ter ki vodijo ukrepanje Unije. Države članice bi si morale kar najbolj prizadevati za dosego nacionalnih ciljev in odpravo ovir, ki omejujejo rast.

(8)

Države članice bi morale kot del celovitih „izhodnih strategij“ iz gospodarske krize izvesti ambiciozne programe reform, s katerimi bi zagotovile makroekonomsko stabilnost, spodbudile ustvarjanje več in boljših delovnih mest ter vzdržnost javnih financ, izboljšale konkurenčnost in produktivnost, zmanjšale makroekonomska neravnovesja ter povečale učinkovitost trga dela. Ukinjanje fiskalnih spodbud bi bilo treba izvajati in usklajevati v okviru Pakta za stabilnost in rast.

(9)

Države članice in Evropska unija bi morale v okviru strategije Evropa 2020 izvajati reforme, namenjene „pametni rasti“, tj. rasti, ki temelji na znanju in inovacijah. Reforme bi morale imeti za cilj izboljšati kakovost izobraževanja in zagotavljati njegovo dostopnost za vse, kot tudi okrepiti raziskovalne dejavnosti in povečati poslovne rezultate ter nadalje izboljšati regulativni okvir, da bi se spodbudile inovacije in prenos znanja po vsej Uniji. Reforme bi morale pospeševati podjetništvo, razvoj malih in srednjih podjetij ter pomagati pretvoriti ustvarjalne zamisli v inovativne proizvode, storitve in postopke, ki lahko ustvarijo rast, kakovostna in trajnostna delovna mesta, teritorialno, ekonomsko in socialno kohezijo, ter prispevati k učinkovitejšemu reševanju evropskih in svetovnih družbenih izzivov. V tem okviru je bistveno čim bolje izkoristiti informacijske in komunikacijske tehnologije.

(10)

Unija in države članice bi se morale pri svojih politikah, vključno z njihovimi programi reform, usmeriti k „trajnostni rasti“. Trajnostna rast pomeni izgradnjo trajnostnega in konkurenčnega gospodarstva z učinkovito rabo energije in virov, pravično porazdelitev stroškov in koristi ter izkoriščanje vodilnega položaja Evrope v tekmi za razvoj novih procesov in tehnologij, vključno z zelenimi tehnologijami. Države članice in Unija bi morale z izvajanjem potrebnih reform zmanjšati emisije toplogrednih plinov in učinkovito uporabljati vire, kar bo pripomoglo tudi k preprečevanju degradacije okolja in izgube biotske raznovrstnosti. Poleg tega bi morale izboljšati poslovno okolje, spodbujati ustvarjanje zelenih delovnih mest in podjetjem pomagati, da posodobijo svojo industrijsko osnovo.

(11)

Politike programov reform Unije in držav članic bi bilo treba usmeriti tudi k „vključujoči rasti“. Vključujoča rast pomeni ustvarjanje bolj povezane družbe, v kateri bi ljudje znali predvidevati spremembe in jih obvladovati ter posledično dejavno sodelovali v družbi in gospodarstvu. Z reformami bi morale države članice torej zagotoviti, da bi imeli vsi ljudje dostop in priložnosti v vseh svojih življenjskih obdobjih, ter tako z odpravo ovir za udeležbo na trgu dela, zlasti za ženske, starejše delavce, mlade, invalide in zakonite priseljence, zmanjšati revščino in socialno izključenost. Morale bi tudi zagotoviti, da bo gospodarska rast koristila vsem državljanom in vsem regijam, in pospeševati rast zaposlovanja, ki temelji na dostojnem delu. Zato bi se morale države članice v svojih programih reform osredotočiti predvsem na zagotavljanje učinkovitega delovanja trgov dela z vlaganjem v uspešen prehod, sisteme izobraževanja in usposabljanja, razvijanje ustreznih znanj in spretnosti, izboljšanje kakovosti delovnih mest ter reševanje problemov segmentacije, strukturne brezposelnosti, brezposelnosti mladih in nedejavnosti, obenem pa zagotoviti ustrezno in trajnostno socialno varstvo ter dejavno vključevanje za preprečevanje in zmanjšanje revščine, s posebnim poudarkom na boju proti revščini med zaposlenimi in zmanjšanju revščine med skupinami, ki so najbolj izpostavljene socialni izključenosti, vključno z otroki in mladimi, ter pri tem spoštovati dogovorjena načela fiskalne konsolidacije.

(12)

Povečana udeležba žensk na trgu delovne sile je predpogoj za spodbujanje rasti in reševanje demografskih izzivov. Za izvedbo vseh vidikov smernic v državah članicah je ključno, da se v vsa ustrezna področja politik opazno vključi vidik enakosti spolov. Ustvariti bi bilo treba pogoje za zagotavljanje ustreznega, cenovno dostopnega in visoko kakovostnega otroškega varstva za predšolske otroke. Uporablja se načelo enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti za moške in ženske.

(13)

Strukturne reforme EU in držav članic lahko učinkovito prispevajo k rasti in delovnim mestom, če spodbujajo konkurenčnost Unije v svetovnem gospodarstvu, prinašajo nove priložnosti za evropske izvoznike ter zagotavljajo konkurenčen dostop do uvoza pomembnih dobrin. Zato bi bilo treba upoštevati zunanji vpliv reform na področju konkurenčnosti ter tako spodbujati evropsko rast in udeležbo na odprtih in poštenih trgih po vsem svetu.

(14)

Strategijo Evropa 2020 je treba podpreti z integriranim naborom evropskih in nacionalnih politik, ki bi jih morale države članice in Unija v celoti in pravočasno izvesti, da se dosežejo pozitivni posredni učinki usklajenih strukturnih reform in bolj dosleden prispevek evropskih politik k ciljem strategije. Smernice so okvir, ki ga uporabljajo države članice pri pripravi, izvedbi in spremljanju nacionalnih politik v smislu splošne strategije EU. Države članice bi se morale pri oblikovanju lastnih nacionalnih ciljev in kakršnih koli podciljev opirati na krovne cilje Evrope 2020, navedene v okviru zadevnih smernic, pri tem pa upoštevati svoja različna izhodišča in nacionalne okoliščine, ter v skladu z nacionalnimi postopki odločanja. Pri tem se lahko po potrebi oprejo na kazalnike, ki jih je oblikoval Odbor za zaposlovanje ali Odbor za socialno zaščito. Krovni cilj zaposlovanja poudarja, da si je treba prizadevati za zmanjševanje brezposelnosti ranljivih skupin, vključno z mladimi.

(15)

Kohezijska politika in njeni strukturni skladi sta med številnimi pomembnimi mehanizmi za izvajanje prednostnih nalog pametne, trajnostne in vključujoče rasti v državah članicah in regijah. Evropski svet je v svojih sklepih z dne 17. junija 2010 poudaril pomen spodbujanja gospodarske, socialne in teritorialne kohezije, da bi prispevali k uspehu nove strategije Evropa 2020.

(16)

Države članice bi morale pri oblikovanju in izvajanju svojih nacionalnih programov reform zagotoviti učinkovito vodenje politike zaposlovanja in pri tem upoštevati te smernice. Čeprav so te smernice naslovljene na države članice, bi bilo treba strategijo Evropa 2020 po potrebi izvajati, spremljati in ocenjevati v partnerstvu z vsemi nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi organi, v tesnem sodelovanju s parlamenti ter s socialnimi partnerji in predstavniki civilne družbe, ki prispevajo k pripravi in izvajanju nacionalnih programov reform ter k splošnemu obveščanju o strategiji.

(17)

Strategija Evropa 2020 temelji na manjšem sklopu smernic, ki nadomešča prejšnji sklop 24 smernic ter skladno obravnava vprašanja zaposlovanja in širših ekonomskih politik. Smernice za politike zaposlovanja držav članic, priložene k temu sklepu, so same po sebi povezane s smernicami ekonomskih politik držav članic in Unije, priloženimi Priporočilu Sveta z dne 13. julija 2010 o širših smernicah ekonomskih politik držav članic in Unije (7). Skupaj pa tvorijo „integrirane smernice Evropa 2020“.

(18)

Te nove integrirane smernice so usklajene s sklepi Evropskega sveta. Smernice dajejo natančna navodila državam članicam za oblikovanje nacionalnih programov reform in izvajanje reform, pri čemer upoštevajo njihovo medsebojno povezanost ter skladnost s Paktom za stabilnost in rast. Smernice za zaposlovanje bi morale biti podlaga za vsa priporočila, pripravljena za posamezne države, ki jih lahko Svet naslovi na države članice v skladu s členom 148(4) PDEU, skupaj s priporočili, pripravljenimi za posamezno državo, ki so naslovljena na države članice v skladu s členom 121(4) Pogodbe, da bi tako zagotovili medsebojno usklajen sveženj priporočil. Smernice za zaposlovanje bi morale biti tudi podlaga za pripravo skupnega poročila o zaposlovanju, ki ga Svet in Evropska komisija vsako leto pošljeta Evropskemu svetu.

(19)

Odbor za zaposlovanje in Odbor za socialno zaščito bi morala spremljati napredek pri zaposlovanju in socialnih vidikih smernic za zaposlovanje v skladu s svojimi pristojnostmi na podlagi Pogodb. To bi moralo zlasti temeljiti na dejavnostih odprte metode koordinacije na področjih zaposlovanja, socialne zaščite in socialne vključenosti. Poleg tega bi moral Odbor za zaposlovanje ohranjati tesen stik z drugimi ustreznimi pripravljalnimi telesi Sveta, vključno iz področja izobraževanja.

(20)

Čeprav je treba te smernice pripraviti vsako leto, bi se morale do leta 2014 čim manj spreminjati, da bi se osredotočili na njihovo izvajanje –