1.

Ali je treba nacionalno določbo, sprejeto na podlagi člena 88(1) Uredbe 2016/679 (1), kot je na primer člen 26(4) BDSG, v kateri je določeno, da je obdelava osebnih podatkov zaposlenih za namene delovnega razmerja, vključno s posebnimi vrstami osebnih podatkov, dovoljena na podlagi kolektivnih pogodb, pri čemer je treba upoštevati člen 88(2) Uredbe 2016/679, razlagati tako, da je treba vedno upoštevati tudi druge določbe Uredbe 2016/679, kot so na primer člen 5, člen 6(1) ter člen 9(1) in (2) te uredbe?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen:

Ali je mogoče nacionalno določbo, sprejeto na podlagi člena 88(1) Uredbe 2016/679, kot je člen 26(4) BDSG, razlagati tako, da imata stranki kolektivne pogodbe (v tem primeru stranki sporazuma med delodajalcem in svetom delavcev) pri presoji potrebnosti obdelave podatkov v smislu člena 5, člena 6(1) ter člena 9(1) in (2) Uredbe 2016/679 polje proste presoje, ki je lahko le v omejenem obsegu predmet sodnega nadzora?

3.

Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen:

Na kaj je lahko v takem primeru omejen sodni nadzor?

4.

Ali je treba člen 82(1) Uredbe 2016/679 razlagati tako, da so osebe upravičene do odškodnine za nepremoženjsko škodo že, če so bili njihovi osebni podatki obdelani v nasprotju z določbami Uredbe 2016/679, oziroma ali je pogoj za pravico do odškodnine za nepremoženjsko škodo tudi, da posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, izkaže, da je utrpel nepremoženjsko škodo, ki ima neko težo?

5.

Ali ima člen 82(1) Uredbe 2016/679 specialno oziroma splošno preventivno naravo in ali je treba to upoštevati pri določitvi višine nepremoženjske škode na podlagi člena 82(1) te uredbe, ki jo mora povrniti upravljavec oziroma obdelovalec?

6.

Ali je za določitev višine nepremoženjske škode na podlagi člena 82(1) Uredbe 2016/679, ki jo je treba povrniti, bistvena stopnja krivde upravljavca oziroma obdelovalca? Zlasti, ali se lahko, kadar upravljavec oziroma obdelovalec nista kriva ali je stopnja njune krivde nizka, to upošteva v njuno korist?